Pervaja kniga Carstv

Slavjanskij tekst

1

1 I bysť čelovek ot Armafem Sify, ot gory Jefremli, i ima jemu Jelkana syn Ijeremiil, syna Iliina, syna Fokelja v Nasive ot Armafema ot gory Jefremli:
2 i semu dve ženy (byša): ima jedinej Anna i ima vtorej Fennana: i bjachu Fennane deti, Anne že ne bjaše otročate.
3 I voschoždaše čelovek ot dne do dne iz grada svojego Armafema poklaňatisja i žreti Gospodu Bogu Savaofu v Silom. I tamo be Ilij i dva syna jego Ofni i Finejes, žercy Gospodni.
4 I bysť deň, i požre Jelkana i dade Fennane žene svojej i synom jeja i dščerem jeja časti:
5 Anne že dade časť jedinu, jako ne be jej čada, obače Annu ljubljaše Jelkana pače Fennany. I Gospoď zatvori ložesna jeja:
6 zaneže ne dade jej Gospoď čada po skorbi jeja i po setovaniju oskorblenija jeja, i setovaše sego radi, jako zatvori Gospoď utrobu jeja ne dati jej čada.
7 Tako tvorjaše ot goda do goda, vnegda prichoditi jej v dom Gospodeň: (ukorjaše jeja tako,) i setovaše, i plakaše, i ne jaďaše.
8 I reče jej Jelkana muž jeja: Anna. I reče jemu: se, az, gospodi. I reče jej: čto ti jesť, jako plačešisja? I počto ne jasi? I počto biješi serdce tvoje? Nesm li az tebe dobreje pače desjati čad?
9 I vostavši Anna po jadenii ich v Silome, i sta pred Gospodem. Ilij že žrec seďaše na prestole, pri praze dveri chrama Gospodňa.
10 I ta umilenna dušeju, i pomolisja Gospodu i plačušči proplaka,
11 i obešča obet Gospodu, glagoljušči: Adonai Gospodi Jeloi Savaof, ašče priziraja prizriši na smirenije raby Tvojeja i pomaneši ma, i dasi rabe Tvojej sema mužesko, to dam je pred Toboju v dar do dne smerti jego: i vina i pijanstvennago ne ispijet, i železo ne vzydet na glavu jego.
12 I bysť jegda umnoži moljaščisja pred Gospodem, Ilij že žrec smotrjaše na usta jeja.
13 I ta glagolaše v serdcy svojem, tokmo ustne jeja dvizastesja, a glas jeja ne slyšašesja: i mňaše ju Ilij pijanu sušču.
14 I reče jej Ilij: dokole pijana budeši? Otimi vino tvoje i idi ot mesta Gospodňa.
15 I otvešča Anna i reče: ni, gospodi: žena v žestok deň az jesm, vina i pijanstva ne pich, no izlivaju pred Gospodem dušu moju:
16 ne dažď raby tvojeja vo dščer pogibeli, jako ot množestva glumlenija mojego i ot množestva setovanija mojego istajach daže dosele.
17 I otvešča Ilij i reče k nej: idi s mirom, Bog Izrailev da dast ti vse prošenije tvoje, ježe prosila jesi ot Nego.
18 I reče Anna: obrete raba tvoja blagodať pred očima tvoima. I ide žena v puť svoj, i vnide vo obitel svoju, i jade s mužem svoim i pi, i lice jeja ne ispade ktomu.
19 I utrenevaša zautra, i poklonišasja Gospodu, i idoša putem svoim. I vnide Jelkana v dom svoj vo Armafem i pozna Jelkana ženu svoju Annu: i pomane ju Gospoď, i začat.
20 I bysť vo vrema dnij, i rodi Anna syna i nareče ima jemu Samuil: i reče: jako ot Gospoda Boga Savaofa isprosich jego.
21 I vzyde čelovek Jelkana i ves dom jego v Silom požreti žertvu dnij i obety svoja i vsja desjatiny zemli svojeja.
22 Anna že ne vzyde s nim, jako reče muževi svojemu: dondeže vzydet otroča, i ašče otdoju je, togda javitsja licu Gospodňu i prebudet tamo do veka.
23 I reče jej Jelkana muž jeja: tvori blagoje pred očima tvoima, sedi dondeže otdoiši je: no da utverdit Gospoď (slovo tvoje), izšedšeje iz ust tvoich. I sede žena, i mlekom pitaše syna svojego, dondeže otdoi jego.
24 I vzyde s nim v Silom, jegda otdoi jego, s telcem triletnym i s chleby i so jefi muki pšeničny i mechom vina: i vnidoša v dom Gospodeň v Silom, i otroča s nimi.
25 I privedoša je pred Gospoda: i zakla otec jego žertvu, juže tvorjaše ot dnij na dni Gospodevi: i privedoša otroča, i zakla telca. I privede Anna mati otroča ko Iliju
26 i reče: vo mne, gospodi, da živet duša tvoja, gospodine moj, az žena stojavšaja pred toboju, o sem pomolitisja Gospodu:
27 o otročati sem molichsja, i dade mi Gospoď prošenije moje, ježe prosich u Nego:
28 i az otdaju je Gospodevi vo vsja dni života jego na služenije Gospodevi. I poklonisja tamo Gospodevi.

2

1 I pomolisja Anna i reče: utverdisja serdce moje v Gospode, voznesesja rog moj v Boze mojem, razširišasja usta moja na vragi moja, vozveselichsja o spasenii Tvojem:
2 jako nesť svjat jako Gospoď, i nesť praveden jako Bog naš, i nesť svjat pače Tebe:
3 ne chvalitesja i ne glagolite vysokaja v gordyni, niže da izydet velerečije iz ust vašich: jako Bog razumov Gospoď, i Bog ugotovljajaj načinanija Svoja:
4 luk silnych iznemože, i nemoščstvujuščii prepojasašasja siloju:
5 ispolnennii chleba lišišasja, i alčuščii prišelstvovaša zemlju: jako neplody rodi sedm, i mnogaja v čadech iznemože:
6 Gospoď mertvit i živit, nizvodit vo ad i vozvodit,
7 Gospoď ubožit i bogatit, smirjaet i vysit,
8 vozstavljaet ot zemli uboga i ot gnoišča vozdvizaet nišča posaditi jego s moguščimi ljudij, i prestol slavy daja v nasledije im:
9 dajaj molitvu moljaščemusja i blagoslovi leta pravednago, jako ne v kreposti silen muž:
10 Gospoď nemoščna sotvori sopostata Jego, Gospoď svjat: da ne chvalitsja premudryj premudrostiju svojeju, i da ne chvalitsja silnyj siloju svojeju, i da ne chvalitsja bogatyj bogatstvom svoim: no o sem da chvalitsja chvaljajsja, ježe razumeti i znati Gospoda, i tvoriti sud i pravdu posrede zemli: Gospoď vzyde na nebesa i vozgreme: toj sudit koncem zemli, praveden syj, i dast kreposť carem našym i vozneset rog christa Svojego.
11 I ostaviša jego tamo pred Gospodem i otidoša vo Armafem v dom svoj: otroča že be služa licu Gospodňu pred licem Ilii žerca.
12 Synove že Ilii žerca (byša) synove pogibelnii, ne vedušče Gospoda,
13 ni opravdanija žrečeska pred ljuďmi vsemi žruščimi. I prichoždaše otrok žrečesk, jegda varjatsja masa, i udica trezubna v ruku jego,
14 i vlagaše ju v konob velikij, ili v meďanyj sosud, ili gornec, i vse ježe vonzesja na udicu, vzimaše je sebe žrec: i tako tvorjachu vsemu Izrailevi prichoďaščemu požreti Gospodevi v Silome.
15 I prežde každenija tuka, prichoždaše otrok žrečesk i glagolaše muževi žruščemu: dažď masa ispešči žercu, i ne vozmu ot tebe masa varenago ot konoba.
16 I glagolaše muž žrjaj: da pokaditsja perveje tuk, jakože podobaet, i togda vozmeši sebe ot vsech, ježe choščet duša tvoja. I reče: ni, nyne dažď: ašče že ne dasi, vozmu siloju.
17 I be pred Gospodem grech otrokov velij zelo, jako otmetachu žertvu Gospodňu.
18 I Samuil be služa pred Gospodem, otročišč syj opojasan vo jefud lňan.
19 I chlamidu malu sotvori jemu mati jego, i prinošaše jemu ot dnij vo dni, jegda voschoždaše s mužem svoim požreti žertvu dnij.
20 I blagoslovi Ilij Jelkanu i ženu jego, glagolja: da vozdast ti Gospoď sema ot ženy seja za dar, jegože daroval jesi Gospodevi. I otide čelovek v mesto svoje.
21 I poseti Gospoď Bog Annu, i zača, i rodi ješče tri syny i dščeri dve. I vozveličisja otrok Samuil pred Gospodem.
22 Ilij že sostaresja zelo: i uslyša, jaže tvorjachu synove jego vsem synom Izrailevym, i jako byvachu s ženami predstojaščimi u dverij skinii svidenija,
23 i reče im: počto tvorite po glagolu semu, jegože az slyšu iz ust vsech ljudij Gospodnich (o vas)?
24 Ni, čada, ni: jako ne blag sluch, jegože az slyšu o vas: ne tvorite tako, jako ne dobry sluchi, jaže az slyšu, ježe ne rabotati ljudem Bogu:
25 ašče sogrešaja sogrešit muž muževi, pomoljatsja o nem ko Gospodu: ašče že Gospodevi sogrešit, kto pomolitsja o nem? I ne poslušasta glasa otca svojego, jako choťjaj voschote Gospoď pogubiti ja.
26 Otrok že Samuil choždaše preduspevaja, i be blag pred Gospodem i čeloveki.
27 I priide čelovek Božij ko Iliju i reče: sija glagolet Gospoď: otkryvajasja otkrychsja v domu otca tvojego, suščym im v zemli Jegipetstej rabom v domu faraoni,
28 i izbrach dom otca tvojego ot vsech domov Izrailevych Mne služiti, ježe voschoditi ko oltarju Mojemu i kaditi kadilom i nositi jefud, i dach domu otca tvojego vsja, jaže ogňa žertvennaja synov Izrailevych, v sneď:
29 i počto ty vozzrel jesi na fimiam Moj i na žertvu Moju bezstudnym okom, i proslavil syny tvoja pače Mene, ježe blagoslovljati načatok vsjakija žertvy Izrailevy predo Mnoju?
30 Sego radi sija glagolet Gospoď Bog Izrailev, glagolja: rekoch, dom tvoj i dom otca tvojego prejdet predo Mnoju do veka: a nyne glagolet Gospoď: nikakože Mne, zane tokmo proslavljajuščyja Ma proslavlju, i uničižajaj Ma bezčesten budet:
31 se, dnije idut, i potreblju sema tvoje i sema domu otca tvojego, i ne budet starca v domu tvojem vo vsja dni,
32 i uzriši deržavu Moju vo vsech, imiže razblažaet Izrailja, i ne budet starca v domu tvojem vo vsja dni:
33 i muža ne istreblju tebe ot oltarja Mojego, vo ježe oskudeti očesem jego i istajati duši jego: i vsi pročii domu tvojego padut oružijem mužeskim:
34 i sije tebe znamenije, ježe priidet na oba syna tvoja sija Ofni i Finejesa: v deň jedin umrut oba:
35 i vozstavlju Sebe žerca verna, iže vsja jaže v serdcy Mojem i jaže v duši Mojej sotvorit, i soziždu jemu dom veren, i predidet pred christom Moim vo vsja dni:
36 i budet vsjak ostavšijsja v domu tvojem priidet poklonitisja jemu s catoju srebra i chlebom jedinym, glagolja: priimi ma k jedinomu ot svjaščennosluženij tvoich, ježe jasti chleb.

3

1 I otročišč Samuil be služa Gospodevi pred Ilijem ijerejem, i glagolgol Gospodeň be česten v tyja dni, ne be videnije posylaemo.
2 I bysť v deň on, i Ilij spaše na meste svojem, i oči jego načasta ťjažce byti, i ne možaše zreti:
3 i prežde neže ugase svetilnik Božij, i Samuil spaše v cerkvi Gospodni, ideže kivot Božij,
4 i vozzva Gospoď: Samuile, Samuile. I reče: se, az.
5 I teče ko Iliju i reče: se, az, jako zval ma jesi. I reče (Ilij): ne zvach tebe, vozvratisja i spi. I vozvratisja i spa.
6 I priloži Gospoď i vozzva ješče: Samuile, Samuile. I vosta Samuil i ide ko Iliju vtoriceju, i reče: se, az, jako zval ma jesi. I reče: ne zvach tebe, čado moje, vozvratisja, spi.
7 Samuil že v to vrema ješče ne poznavaše Boga, prežde otkrovenija jemu glasa Gospodňa.
8 I priloži Gospoď prizvati Samuila treticeju: i vostav, i ide ko Iliju i reče: se, az, jako zval ma jesi. I razume Ilij, jako Gospoď prizyvaet otročišča, i reče: vozvratisja i spi, čado:
9 i budet ašče vozzovet ťja Zovyj, i rečeši: glagoli, Gospodi, jako slyšit rab Tvoj. I ide Samuil, i spa na meste svojem.
10 I priide Gospoď i sta i vozzva jego jakože pervoje i vtoroje: Samuile, Samuile. I reče Samuil: glagoli (Gospodi), jako slyšit rab Tvoj.
11 I reče Gospoď k Samuilu: se, Az tvorju glagolgoly Moja vo Izraili, jako vsjakomu slyšaščemu sija pošumit vo oboich ušesech jego:
12 v deň toj vozdvignu na Ilia vsja, jelika glagolach na dom jego: načnu i skončaju:
13 i vozvestich jemu, jako otmšču Az na dome jego do veka v nepravdach synov jego, o nichže veďaše, jako zloslovista Boga synove jego, i ne nakaza ich:
14 i sego radi kljachsja domu Iliinu, jako ne očistitsja nepravda domu Iliina v kadilach i žertvach jego do veka.
15 I spa Samuil do utra, i utreneva zautra, i otverze dveri chrama Gospodňa. Samuil že ubojasja povedati videnija Iliju.
16 I reče Ilij k Samuilu: Samuile čado. I reče: se, az.
17 I reče (Ilij): čto glagolgol glagolgolannyj k tebe? Ne skryj ubo ot mene: sija da sotvorit tebe Bog i sija da priložit, ašče utaiši ot mene slovo ot vsech sloves glagolgolannych k tebe vo ušesa tvoja.
18 I poveda Samuil Iliju vsja slovesa, i ne utai ot nego (ni jedinago glagolgola). I reče Ilij: Gospoď Sam, ježe blago pred Nim, da sotvorit.
19 I vozveličen bysť Samuil, i Gospoď be s nim, i ne pade ot vsech sloves jego na zemli (ni jedin glagol).
20 I razumeša vsi Izrailťjane ot Dana daže i do Virsavii, jako veren Samuil Gospodu vo prorocech.
21 I priloži Gospoď javitisja v Silome, javi bo Sja Gospoď Samuilu: i uverisja Samuil prorok byti Gospodevi vo vsem Izraili, ot konca do konca zemli. Ilij že sostaresja zelo, i synove jego choďašče choždachu, i lukav puť ich pred Gospodem.

4

1 I bysť vo dni ony, i sobrašasja inoplemennicy protivu Izrailja na braň: i izyde Izrail vo sretenije im na braň, i opolčišasja vo Avenezere, i inoplemennicy opolčišasja vo Afece:
2 i srazišasja inoplemennicy na brani so Izrailťjany, i preklonisja braň, i padoša mužije Izrailevy pred inoplemenniki, i ubijeni byša v brani na sele četyri tysjaščy mužej.
3 I priidoša ljudije v polk, i reša starejšiny Izrailevy: počto porazi nas Gospoď dnes pred inoplemenniki? Vozmem kivot Boga našego ot Siloma, i izydet posrede nas i spaset ny ot ruki vrag našich.
4 I poslaša ljudije v Silom, i vzjaša ottudu kivot Gospoda seďaščago na cheruvimech: i (byša) tamo oba syna Iliina s kivotom Božiim, Ofni i Finejes.
5 I bysť jegda priide kivot Gospodeň v polk, i vozopi ves Izrail glasom velikim, i vozšume zemlja.
6 I uslyšaša inoplemennicy glas voplja i reša: čto sej vopl velikij v polce Jevrejste? I urazumeša, jako kivot Gospodeň priide v polk.
7 I ubojašasja inoplemennicy i reša: sii bozi priidoša k nim v polk: gore nam, izmi ny, Gospodi, dnes: jako ne bysť tako včera i tretijago dne:
8 gore nam, kto ny izmet ot ruki bogov krepkich sich? Sii suť bozi, pobivšii Jegipta vsjakimi jazvami i v pustyni:
9 ukrepitesja i budite v mužy, inoplemennicy, jako da ne porabotaete Jevreom, jakože porabotaša nam, budite ubo v mužy i bijtesja s nimi.
10 I bišasja s nimi: i padoša mužije Izrailevy pred inoplemenniki, i pobeže kijždo v selenije svoje, i bysť jazva velika zelo: i pade ot Izrailja tridesjať tysjašč činov:
11 i kivot Božij vzjat bysť, i oba syny Iliiny umroša, Ofni i Finejes.
12 I teče muž ot brani Ijeminej, i priide v Silom v deň on, i rizy svoja rasterzav, i persť be na glave jego.
13 I priide, i se, Ilij seďaše na prestole svojem u dverij, smotrja na puť, jako be serdce jego vo užase (velice) o kivote Božii. I čelovek vnide vo grad vozveščaja: i vozopi ves grad glasom velikim:
14 i slyša Ilij glas voplja i reče: čto jesť glas voplja sego? I čelovek potščavsja vnide i poveda Iliju.
15 I be Ilij devjatidesjati osmi let, i oči jego iznemogosta, i ne viďaše.
16 I reče Ilij mužem predstojaščym sebe: čto glas voplja sego? I muž potščavsja vnide ko Iliju i reče jemu: az jesm prišedyj iz polka, i az pribežach ot brani dnes. I reče Ilij: čto byvšij glagol, čado?
17 I otvešča otročišč i reče: pobežaša mužije Izrailevy ot lica inoplemennikov, i jazva velija bysť v ljudech, i oba syny tvoja umroša, i kivot Božij vzjat jesť.
18 I bysť jegda pomanu o kivote Božii, i pade (Ilij) s prestola vznak bliz dverij, i sokrušisja chrebet jego, i umre, jako star be čelovek i ťjažek: i toj sudi Izrailevi četyredesjať let.
19 I snocha jego žena Finejesova začenšaja roditi, i slyša vesť, jako vzjat bysť kivot Božij i jako umre svekor jeja i muž jeja, i vosplakasja (gorko), i rodi, jako obratišasja na ňu bolezni jeja.
20 I vo vrema, vnegda umiraše, reša jej ženy predstojaščyja jej: ne bojsja, jako syna rodila jesi. I ne otvešča, i ne razume serdce jeja.
21 I nareče otročišča Ujechavof: i reša o kivote Božii i o svekre jeja i o muži jeja: preselisja slava ot Izrailja, jako vzjatsja kivot Gospodeň, i jako umre svekor jeja i muž jeja.
22 I reče: preselisja slava Izraileva, jako vzjat bysť kivot Božij.

5

1 I vzjaša inoplemennicy kivot Božij i iznesoša jego ot Avenezera vo Azot:
2 i vzjaša inoplemennicy kivot Gospodeň i vnesoša jego v chram Dagonov, i postaviša jego bliz Dagona.
3 I obutrenevaša Azoťjane nautrije i vnidoša v chram Dagonov: i uvideša, i se, Dagon pade na zemlju na lice svoje pred kivotom Božiim. I vozdvigoša Dagona, i postaviša jego na meste svojem.
4 I bysť jegda vostaša zautra, i se, Dagon ležaše licem na zemli pred kivotom zaveta Gospodňa: glava že Dagonova i obe plesne nog jego oťjaty na praze osobo kajaždo, i obe dlani ruk jego ležašče pri dverech, točiju trup Dagonov ostasja.
5 Togo radi ne vstupajut žercy Dagonovy i vsi vchoďaščii v chram Dagonov na prag domu Dagonova vo Azote daže do dne sego: jako prestupajušče prestupajut.
6 I oťjagote ruka Gospodňa na Azote, i navede na nich, i voskipe im na sedališčach ich, vo Azote i v predelech Jego, i posrede strany jego umnožišasja myšy: i bysť smuščenije smerti veliko vo grade.
7 I videša mužije Azotstii, jako tako (bysť), i glagolaša: jako ne prebudet kivot Boga Izraileva s nami, jako žestoka ruka Jego na ny i na Dagona boga našego.
8 I poslavše sobraša vojevod inoplemenničich k sebe i glagolaša: čto sotvorim kivotu Boga Izraileva? I reša Gefeje: da prejdet kivot Boga Izraileva k nam v Gef. I prejde kivot Boga Izraileva v Gef.
9 I bysť po prešestvii jego, i bysť ruka Gospodňa na grade, matež velij zelo: i porazi mužy grada ot mala do velika, i porazi ich na sedališčach ich. I sotvoriša Gefeje sebe sedališča (zlata),
10 i otpustiša kivot Božij vo Askalon. I bysť jegda vnide kivot Boga Izraileva vo Askalon, i vozopiša Askaloniťjane glagoljušče: počto vozvratiste kivot Boga Izraileva k nam, umoriti ny i ljudi našja?
11 I poslaša i sobraša vsja vojevody inoplemenniči i reša: otpustite kivot Boga Izraileva, i da postavitsja na meste svojem, i da ne umorit nas i ljudij našich. Jako bysť matež smerti vo vsem grade ťjažek zelo, jegda vnide kivot Boga Izraileva tamo.
12 I živuščii i ne umeršii ujazvišasja na sedališčach, i vzyde vopl grada do nebese.

6

1 I be kivot Gospodeň na sele inoplemennikov sedm mesjac: i voskipe zemlja ich myšami.
2 I prizvaša inoplemennicy žercev i volchvov i obajannikov svoich, glagoljušče: čto sotvorim kivotu Gospodňu? Skažite nam, kako poslem jego na mesto jego?
3 I reša: ašče otpuščaete vy kivot zaveta Gospoda Boga Izraileva, da ne poslete jego tšča, no otdajušče otdadite Jemu za muki (dary), i togda iscelitesja, i umilostivitsja vam: jeda li ne otstupit ruka Jego ot vas?
4 I glagolaša: čto Jemu za muki otdadim? I reša: po čislu vojevod i inoplemenničich pjať sedališč zlatych i pjať myšej zlatych, jako pregrešenija v vas i v kňazech vašich i v ljudech:
5 i sotvorite podobije sedališč vašich i podobije myšej vašich, rastlevajuščich zemlju, i vozdadite slavu Bogu (Izrailevu), jako da oblegčit ruku Svoju ot vas i ot bogov vašich i ot zemli vašeja:
6 i počto oťjagoščaete serdca vaša, jakože oťjagči Jegipet i faraon serdce svoje? Ne jegda li porugasja im, otpusti ich, i otidoša?
7 I nyne vozmite i sotvorite kolesnicu novu jedinu i dve kravy pervorodivšyja bez teljat, na nichže ne bjaše jarmo: i vprjazite kravy v kolesnicu, a teljata ich vozvratite vspjať v dom:
8 i vozmite kivot Gospodeň, i vozložite i na kolesnicu, i sosudy zlatyja otdadite Jemu za muki, i položite v kovčežce ot strany jego: i otpustite jego, da idet:
9 i uzrite, ašče putem predelov svoich pojdet v Vefsamis, toj sotvori nam zlo velikoje sije: ašče že ni, to urazumejem, jako ne ruka jego prikosnusja nas, no priključenije sije bysť nam.
10 I sotvoriša inoplemennicy tako, i vzjaša dve kravy pervorodivšyja, i vprjagoša ja v kolesnicu, teljata že ich zatvoriša v dome:
11 i vozložiša kivot Gospodeň na kolesnicu, i kovčežec, i myšy zlatyja, i podobija sedališč svoich:
12 i upravišasja kravy na puti v puť Vefsamskij, na puti imže iďachu, i truždachusja, i ne sovraščachusja na desno, niže na šuje: i vojevody inoplemenniči iďachu vsled jego daže do predel Vefsamskich.
13 I iže v Vefsamise žňachu žatvu pšenicy vo judoli: i vozvedoša oči svoi, i videša kivot Gospodeň, i vozveselišasja vo sretenije jemu.
14 I kolesnica vnide v selo Osijevo suščeje v Vefsamise, (i sta tamo,) i postaviša tamo pri nem kameň velij: i issekoša drevesa kolesničnaja, i kravy voznesoša na vsesožženije Gospodu.
15 Leviti že voznesoša kivot Gospodeň, i kovčežec iže s nim, i jaže v nem sosudy zlaty, i položiša na kameni velicem: mužije že Vefsamstii voznesoša vsesožženija i požroša žertvu v toj deň Gospodu.
16 I pjať vojevod inoplemenniči zrjachu, i vozvratišasja vo Akkaron v deň toj.
17 I sija sedališča zlataja, jaže vozdaša inoplemennicy za muku Gospodu: Azotsko jedino, Gazsko jedino, Askalonsko jedino, Gefsko jedino, Akkaronsko jedino.
18 I zlatyja myšy po čislu vsech gradov inoplemenničich pjati vojevod, ot grada utveržena i daže do vesi ferezeovy i do kamene velikago, na nemže položiša kivot zaveta Gospodňa, iže jesť daže do sego dne, na sele Osii Vefsamisiťjanina.
19 I ne poradovašasja synove Ijechoniiny v mužech Vefsamskich, jako videša kivot Gospodeň: i ubi v nich pjaťdesjat tysjašč i sedmdesjat mužej. I plakašasja ljudije, jako porazi Gospoď ljudij jazvoju velikoju zelo.
20 I reša mužije iže ot Vefsamisa: kto vozmožet poiti pred Gospodem Bogom svjatym sim? I k komu vzydet kivot zaveta Gospodňa ot nas?
21 I poslaša posly k živuščym v Kariafiarime, glagoljušče: vozvratiša inoplemennicy kivot Gospodeň, snidite i voznesite jego k sebe.

7

1 I priidoša mužije Kariafiarimstii i vzjaša kivot zaveta Gospodňa, i vnesoša jego v dom Aminadavl iže na cholme: i Jeleazara syna jego osvjatiša sochraňati kivot zaveta Gospodňa.
2 I bysť ot negože dne be kivot v Kariafiarime, umnožišasja dnije, i byti dvadesjať let: i vozzre ves dom Izrailev vsled Gospoda.
3 I reče Samuil ko vsemu domu Izrailevu, glagolja: ašče vsem serdcem vašim vy obraščaetesja ko Gospodu, otimite bogi čuždyja ot sredy vas, i Dubravy, i ugotovajte serdca vaša ko Gospodu, i porabotajte Jemu jedinomu, i izbavit vas ot ruki inoplemenniči.
4 I otvergoša synove Izrailevy Vaalima i dubravy Astarofa, i porabotaša Gospodu jedinomu.
5 I reče Samuil: soberite ko mne vsego Izrailja v Massifaf, i pomoljusja o vas ko Gospodu.
6 I sobrašasja ljudije v Massifaf, i počerpachu vodu i prolivachu pred Gospodem na zemlju: i postišasja v toj deň, i reša: sogrešichom pred Gospodem. I suďaše Samuil syny Izrailevy v Massifafe.
7 I uslyšaša inoplemennicy, jako sobrašasja vsi synove Izrailevy v Massifaf, i vzydoša vojevody inoplemenniči na Izrailja. I slyšaša synove Izrailevy i ubojašasja ot lica inoplemennik:
8 i reša synove Izrailevy k Samuilu: ne premolči o nas vopija ko Gospodu Bogu našemu, da izbavit ny ot ruki inoplemenniči. I reče Samuil: ne budi mne ježe otstupiti ot Gospoda Boga mojego i ne vopiti o vas s molenijem.
9 I vzja Samuil jagňa jedino ssuščeje, i prinese je na vsesožženije so vsemi ljuďmi Gospodevi: i vozopi Samuil ko Gospodu o Izraili, i posluša jego Gospoď.
10 I bjaše Samuil voznosjaj vsesožženije, i inoplemennicy približišasja na braň na Izrailja: i vozgreme Gospoď glasom veliim v deň on na inoplemenniki, i smatošasja i padoša pred Izrailem:
11 i izydoša mužije Izrailevy ot Massifafa, i pognaša inoplemennikov, i biša ich daže do podolija Vefchor.
12 I vzja Samuil kameň jedin i postavi jego meždu Massifafom i meždu Vetchim: i nareče ima jemu Avenezer, sireč kameň pomošči, i reče: do zde pomože nam Gospoď.
13 I smiri Gospoď inoplemenniki, i ne priložiša ktomu iti v predely Izrailevy: i bysť ruka Gospodňa na inoplemennikov vo vsja dni Samuilovy.
14 I otdašasja grady, ichže vzjaša inoplemennicy ot synov Izrailevych, i otdaša ich Izrailju, ot Akkarona daže do Gefa, i predely Izrailja svobodišasja ot ruki inoplemenniči: i be mir meždu Izrailem i meždu Amorrejem.
15 I suďaše Samuil Izrailju vo vsja dni života svojego.
16 I choždaše ot goda do goda, i okrest Vefilja i Galgaly i Massifafa, i suždaše Izrailja vo vsech svjaščennych sich.
17 Bjaše že jemu vozvraščenije vo Armafem, jako tamo bjaše dom jego: i suďaše tamo Izrailja, i sozda tamo oltar Gospodevi.

8

1 I bysť jegda sostaresja Samuil, i postavi syny svoja suditi Izrailevi.
2 I sija imena synom jego: pervenec Ioil, i ima vtoromu Avia, sudii v Virsavei.
3 I ne poidoša synove jego putem jego: i uklonišasja vsled lichoimanija, i priimachu dary, i razvraščachu sudy.
4 I sobrašasja mužije Izrailevy, i priidoša k Samuilu vo Armafem
5 i reša jemu: se, ty sostarelsja jesi, synove že tvoi ne choďat po puti tvojemu: i nyne postavi nad nami carja, da sudit ny, jakože i pročii jazyki.
6 I bysť lukav glagol pred očima Samuilovyma, jako reša: dažď nam carja, da sudit ny. I pomolisja Samuil ko Gospodu.
7 I reče Gospoď Samuilu: poslušaj glasa ljudij, jakože glagoljut k tebe, jako ne tebe uničižiša, no Mene uničižiša, ježe ne carstvovati Mi nad nimi:
8 po vsem delom, jaže sotvoriša Mi, ot negože dne izvedoch ich iz zemli Jegipetski do dnešňago dne, i ostaviša Ma, i poslužiša bogom inym, tako tii tvorjat i tebe:
9 i nyne poslušaj glasa ich: obače zasvidetelstvuja zasvidetelstvuješi im i vozvestiši im pravdu carevu, iže carstvovati budet nad nimi.
10 I reče Samuil vsja slovesa Gospodňa k ljudem prosjaščym ot nego carja,
11 i glagola (im): sije budet opravdanije carevo, iže carstvovati imať nad vami: syny vašja vozmet i postavit ja kolesničniki svoja, i na koni vsadit ich, i predtekuščich pred kolesnicami jego:
12 i postavit ja sebe sotniki i tysjaščniki i žatelmi žatvy svojeja, i oymut oymanijem grozdija jego, i tvoriti orudija voinskaja jego i orudija kolesnic jego:
13 i dščeri vašja vozmet v mirovarnicy i v povarnicy i v chlebnicy:
14 i sela vaša i vinogrady vašja i masličiny vašja blagija vozmet i dast rabom svoim:
15 i semena vaša i vinogrady vašja odesjatstvujet i dast skopcem svoim i rabom svoim:
16 i raby vašja i rabyni vašja i stada vaša blagaja i osly vašja otimet i odesjatstvujet na dela svoja:
17 i pažiti vašja odesjatstvujet, i vy budete jemu rabi:
18 i vozopijete v deň on ot lica carja vašego, jegože izbraste sebe, i ne uslyšit vas Gospoď v deň on, jako vy sami izbraste sebe carja.
19 I ne voschoteša ljudije poslušati Samuila i reša jemu: ni, no car da budet nad nami,
20 i budem i my jakože vsi jazycy: i suditi imať nas car naš, i izydet pred nami, i poboret poborenijem o nas.
21 I slyša Samuil vsja glagoly ljudij i glagola ja vo ušy Gospodevi.
22 I reče Gospoď k Samuilu: poslušaj glasa ich, i postavi im carja. I reče Samuil k mužem Izrailevym: da idet kijždo vas vo svoj grad.

9

1 I be muž ot synov Veniaminovych, jemuže ima Kis, syn Aviilov, syna Iaredova, syna Vachirova, syna Afekova, syna muža Ijemineova, muž silen krepostiju.
2 I semu be syn, ima jemu Saul, dobroveličen, muž blag: i ne be v synech Izrailevych blag pače jego, ot ramen i vyše vysok pače vsech ljudij.
3 I zabludiša osljata Kisa otca Saulova. I reče Kis k Saulu synu svojemu: vozmi s soboju jedinago ot otrok, i vostavše idite i poiščite osljat.
4 I proidoša goru Jefremlju, i proidoša zemlju Selcha, i ne obretoša: i proidoša zemlju Segalimlju, i ne be: i proidoša zemlju Iamiňu, i ne obretoša.
5 I prišedšym im v zemlju Sifovu, i reče Saul ko otroku svojemu iže s nim: grjadi i vozvratimsja, da ne kako otec moj ostavja osljata, pečetsja o nas.
6 I reče jemu otrok: se, zde čelovek Božij vo grade sem, i čelovek slaven: vse ježe ašče rečet prichoďaščym k nemu, budet im: i nyne pojdem tamo, da vozvestit nam puť naš, imže pojdem.
7 I reče Saul otroku svojemu iže s nim: se, pojdem, i čto prinesem k čeloveku Božiju? Jako chleby oskudeša ot vretišč našich, i ktomu nesť u nas, ježe vnesti k čeloveku Božiju ot imenija našego.
8 I priloži otrok otveščati Saulu i reče: se, obretaetsja v ruce mojej četvertaja časť siklja srebra, i dasi čeloveku Božiju, i vozvestit nam puť naš.
9 Prežde bo vo Izraili sice glagolaše kijždo, jegda kto iďaše voprošati Boga: grjadi, da idem k prozorlivcu: jako proroka naricachu ljudije prežde prozorlivcem.
10 I reče Saul otroku svojemu: dobr glagol tvoj: grjadi, da idem. I idoša vo grad, ideže be čelovek Božij.
11 Voschoďaščym že im na voschod grada, i se, obretoša devic izšedšich počerpsti vody, i reša im: jesť li zde prozorlivec?
12 I otveščaša im devicy, glagoljuščja: jesť, se pred licem vašim: nyne že potščitesja, jako dne radi grjadet vo grad, jako žertva dnes ljudem v vame:
13 i jegda vnidete vo grad, tako obrjaščete jego vo grade, prežde neže vzyti jemu v vamu jasti: jako ne imut jasti ljudije, dondeže vnidet sej, jako toj blagoslovit žertvu, i po sich jaďat strannii: i nyne vzydite, jako dne radi obrjaščete jego.
14 I vzydoša vo grad. Imže vchoďaščym sredi grada, i se, Samuil izyde vo sretenije im, ježe vzyti v vamu.
15 I Gospoď otkry vo ucho Samuilu dnem jedinym prežde prišestvija k nemu Saulja, glagolja:
16 jakože vrema sije, utro poslju k tebe muža ot plemene Veniaminova, i da pomažeši jego carja nad ljuďmi Moimi Izrailem, i spaset ljudi Moja ot ruki inoplemenniči: jako prizrech na smirenije ljudij Moich, jako vzyde vopl ich ko Mne.
17 I vide Samuil Saula, i Gospoď reče k nemu: se, čelovek, o nemže rekoch ti: sej budet v ljudech Moich carstvovati.
18 I približisja Saul k Samuilu posrede grada i reče: vozvesti mi, kotoryj dom prozorlivca.
19 I otvešča Samuil Saulu i reče: az sam jesm: vzydi predo mnoju v vamu, i jažď so mnoju dnes, i otpušču ťja zautra, i vsja jaže v serdcy tvojem vozvešču ti:
20 i o osljatech tvoich zabludivšich dnes tretij deň, ne pomyšljaj v serdcy svojem o nich, ibo obretošasja: i komu krasnaja Izraileva? Ne tebe li i domu otca tvojego?
21 I otvešča Saul i reče: ne syn li jesm az muža ijeminea, menšago skiptra plemene Izraileva? I plemene malejšago ot vsego skiptra Veniaminova? I otečestvo moje menšeje pače vsech otečestv Veniaminovych? I vskuju glagolal jesi ko mne po glagolu semu?
22 I pojat Samuil Saula i otroka jego, i vvede ja vo obitališče, i dade im tamo mesto v pervych zvanych, jako v sedmidesjati mužech.
23 I reče Samuil povaru: dažď mi časť, juže dach ti, i o nejže rech ti položiti ju u sebe.
24 I vzja povar pleče, i predloži je Saulovi. I reče Samuil Saulu: se, izbytok, predloži pred sja i jažď, jako vo svidetelstvo predložisja tebe pače inych, prikosnisja. I jade Saul s Samuilom v toj deň.
25 I snide ot vamy vo grad, i postlaša Saulovi na gornice, i spa.
26 I bysť jegda približašesja utro, i vozzva Samuil Saula na gornice, i reče: vostani, i otpušču ťja. I vosta Saul, i izyde sam i Samuil von.
27 Imže ischoďaščym v časť grada, i reče Samuil k Saulu: rcy junoši, da predidet pred nami: a ty stani jakože dnes, i slyšan sotvorju tebe glagolgol Božij.

10

1 I vzja Samuil sosud s jelejem, i vozlija na glavu jego, i lobyza jego, i reče jemu: ne pomaza li tebe Gospoď na carstvo ljudem Svoim iže vo Izraili? I ty carstvovati budeši v ljudech Gospodnich, i ty spaseši ja ot ruki vrag ich okrest: i sije tebe znamenije, jako pomaza ťja Gospoď nad nasledijem Svoim v kňazja:
2 jegda otideši dnes ot mene, obrjaščeši dva muža pri grobech Rachilinych v predelech Veniaminich v Silome, v Vakalafe skačuščich zelno, i rekut tebe: obretošasja osljata, ichže chodiste iskati: i se, otec tvoj otverže glagol o osljatech i zelo pečetsja vas radi, glagolja: čto sotvorju o syne mojem?
3 I otideši ottudu, i daleje priideši do dubravy Favora, i obrjaščeši tamo tri mužy voschoďaščyja k Bogu v Vefil, jedinago vedušča troje kozljat, a drugago nesušča tri vretišča chlebov, a tretijago nesušča mech vina:
4 i voprosjat ťja jaže o mire, i dadut ti dva načatka chlebov, i vozmeši ot ruk ich:
5 i po sich da vzydeši na cholm Božij, ideže jesť sobranije inoplemennik, tamo načalnicy inoplemenniči: i budet jegda vnideši tamo vo grad, srjaščeši lik prorokov ischoďaščich ot vamy, i pred nimi svireli i timpany, i sopeli i gusli, i tii proricajuščii:
6 i snidet na ťja Duch Gospodeň, i vosproročestvuješi s nimi, i obratišisja v muža inogo:
7 i budet jegda priidut znamenija sija na ťja, tvori vsja, jelika obrjaščet ruka tvoja, jako Bog s toboju:
8 i snideši prežde mene v Galgaly, i se, az snidu k tebe voznesti vsesožženije i požreti žertvy mirny: sedm dnij poždeši, dondeže priidu k tebe, i pokažu ti, čto sotvoriši.
9 I bysť vnegda otvratiti jemu pleščy svoja otiti ot Samuila, preloži jemu Bog serdce na ino. I priidoša vsja znamenija sija v deň on.
10 I vzyde ottudu na cholm, i se, lik proročeskij protivu jemu: i vzyde naň Duch Božij, i proricaše srede ich.
11 I byša vsi videvšii jego včera i tretijago dne, i videša, i se, toj posrede prorok proricajaj. I reša ljudije kijždo ko iskrennemu svojemu: čto sije byvšeje synu Kisovu? Jeda i Saul vo prorocech?
12 I otvešča nekto ot nich i reče: i kto otec jemu? Ne Kis li? I sego radi bysť v pritču: jeda i Saul vo prorocech?
13 I skonča proročestvuja, i priide ottudu na cholm.
14 I reče užik jego k nemu i ko otročišču jego: kamo chodiste? I reša: osljat iskati, i videchom, jako nesť ich, i vnidochom k Samuilu.
15 I reče užik k Saulu: vozvesti mi nyne, čto ti reče Samuil?
16 I reče Saul užiku svojemu: vestiju vozvesti mi, jako obretošasja osljata. Slovese že o carstve ne vozvesti jemu, ježe reče Samuil.
17 I zapoveda Samuil vsem ljudem priiti ko Gospodu v Massifaf.
18 I reče Samuil k synom Izrailevym: sija reče Gospoď Bog Izrailev, glagolja: Az izvedoch otcy vašja syny Izrailevy iz Jegipta, i izjach vy ot ruki faraona carja Jegipetskago i ot vsech carstv oskorbljajuščich vy:
19 i vy dnes uničižiste Boga vašego, Iže Sam jesť spasajaj vy ot vsech zol vašich i skorbej vašich, i reste: ni, no carja da postaviši nad nami: i nyne stanite pred Gospodem po chorugvam vašym i po plemenem vašym i po tysjaščam vašym.
20 I privede Samuil vsja kolena Izraileva, i pade žrebij na chorugv Veniamiňu.
21 I privede chorugv Veniamiňu po plemenam, i pade žrebij na plema Mattariino: i privedoša plema Mattariino po mužem, i pade žrebij na Saula syna Kisova: i iskachu jego, i ne obretašesja.
22 I voprosi Samuil ješče Gospoda, glagolja: ašče priidet semo muž ješče? I reče Gospoď: se, toj sokrysja v sosudech.
23 I teče Samuil, i vzja jego ottudu, i postavi jego posrede ljudij: i bysť vyšše vsech ljudij, ot ramen i vyšše.
24 I reče Samuil ko vsem ljudem: videste li, jegože izbra sebe Gospoď, jako nesť podoben jemu vo vsech vas? I poznaša vsi ljudije i reša: da živet car.
25 I reče Samuil k ljudem opravdanija carstvija, i napisa v knize, i položi pred Gospodem.
26 I otpusti Samuil vsja ljudi, i idoša kijždo vo svoja si, i Saul ide v dom svoj v Gavaju: i idoša s nim synove sil, ichže kosnesja Gospoď serdec ich, s Saulom.
27 Synove že pogibelnii reša: kto spaset nas, sej li? I bezčestvovaša jego, i ne prinesoša jemu darov.

11

1 I bysť aki po mesjace, i vzyde Naas Amaniťjanin, i opolčisja na Iavis Galaadskij. I reša vsi mužije Iavisstii k Naasu amaniťjaninu: položi nam zavet, i porabotaem ti.
2 I reče k nim Naas Amaniťjanin: sej zavet položu vam, izverču komuždo vas oko desnoje, i položu ponošenije na Izrailja.
3 I reša jemu mužije Iavisa Galaadskago: ostavi nam sedm dnij, da poslem vestniki vo vsja predely Izrailevy: i ašče ne budet spasajuščago nas, izydem k vam.
4 I priidoša vestnicy v Gavaju k Saulu i povedaša slovesa sija vo ušy ljudij: i vozdvigoša vsi ljudije glas svoj i plakašasja.
5 I se, Saul priide po zautrii ot sela, i reče Saul: čto jako plačut ljudije? I povedaša jemu glagoly mužej Iavisskich.
6 I snide Duch Gospodeň na Saula, jegda uslyša slovesa sija, i razgnevasja na nich zelo:
7 i vzja dve kravy, i razdrobi ja na udy, i posla vo vsja predely Izrailevy rukami vestnikov, glagolja: iže ne budet idyj vsled Saula i vsled Samuila, po semu sotvorjat govjadom jego. I snide užas Gospodeň na Izrailťjan, i izydoša jako jedin muž.
8 I sočte ich v Vezece, v vame, i bysť vsech mužej Izrailteskich šesť sot tysjašč, i mužej Iudinych sedmdesjat tysjašč.
9 I reče vestnikom prišedšym: sija povedite mužem Iavisa Galaadskago: zautra budet vam spasenije voschoďašču solncu. I priidoša vestnicy vo grad i vozvestiša mužem Iavisskim: i vozradovašasja,
10 i reša mužije Iavisstii k Naasu amaniťjaninu: utro izydem k vam, i sotvorite nam, ježe blago pred očima vašima.
11 I bysť po zautrii, i Saul razdeli ljudi na tri načala: i vnidoša posrede polka v stražu utrenňuju, i bijachu synov Ammonitskich, dondeže razogresja deň: i bysť, i ostavšiisja razbegošasja, i ne ostašasja ni dva ot nich vkupe.
12 I reša ljudije k Samuilu: kto jesť rekij, jako da Saul ne vocaritsja nad nami? Predažď mužej, i izbijem ich.
13 I reče Saul: da ne umret ni jedin v dnešnij deň, jako dnes sotvori Gospoď spasenije vo Izraili.
14 I reče Samuil k ljudem, glagolja: priidite da idem v Galgaly i obnovim tamo carstvo.
15 I idoša vsi ljudije v Galgaly, i pomaza tamo Samuil Saula na carstvo pred Gospodem v Galgalech. I požroša tamo žertvy i mirnaja pred Gospodem, i vozveselisja tamo Saul i vsi mužije Izrailevy zelo.

12

1 I reče Samuil ko vsem mužem Izrailevym: se, poslušach glasa vašego o vsech, jelika mi reste, i postavich nad vami carja:
2 i se, nyne car predchodit pred vami, az že sostarechsja i sedeti budu, i synove moi se s vami: i az se, chodich pred vami ot junosti mojeja i daže do dnešňago dne:
3 se, az, otveščajte na ma pred Gospodem i pred christom Jego, jeda u kogo telca vzjach, ili oslja, ili kogo ot vas nasilstvovach, ili kogo utesnich, ili ot ruku nekojego prijach mzdu, ili obušču? Izveščajte na ma, i vozvrašču vam.
4 I reša k Samuilu: ne obidel jesi nas, niže nasilstvoval jesi nam, niže utesnil jesi nas, niže vzjal jesi ot ruki čijeja čto.
5 I reče Samuil k ljudem: svidetel jesť Gospoď v vas, i svidetel christos Jego dnes v sej deň, jako ničtože obretoste v ruku mojeju. I reša ljudije: svidetel.
6 I reče Samuil k ljudem, glagolja: svidetel Gospoď sotvorivyj Moisea i Aarona i izvedyj ot zemli Jegipetskija otcy našja:
7 i nyne predstanite, i razsuždusja s vami pred Gospodem i vozvešču vam vsja opravdanija Gospodňa, jaže sotvori vam i otcem vašym:
8 jegda vnide Iakov i synove jego vo Jegipet, i smiriša ich Jegipťjane: i vozopiša otcy naši ko Gospodu, i posla Gospoď Moisea i Aarona, i izvede otcy našja iz Jegipta i vseli ich na meste sem:
9 i zabyša Gospoda Boga svojego, i vdade ja v ruce Sisare archistratigu Iavina carja Asorska, i v ruki inoplemenniči, i v ruki carja Moavska, i vojevaša ich:
10 i vozopiša ko Gospodu i reša: sogrešichom, jako ostavichom Gospoda i porabotachom Vaalimu i Dubravam, i nyne izmi ny ot ruk vrag našich, i porabotaem Tebe:
11 i posla Gospoď Ijerovaala i Varaka i Ijeffaja i Samuila, i izjat vy iz ruk vrag vašich okrestnych, i obitaste upovajušče:
12 i veste, jako Naas car synov Ammonich priide na vy, i reste: ni, no car da carstvujet nad nami: jegda Gospoď Bog carstvova nad vami:
13 i se, nyne car, jegože izbraste i jegože prosiste: i se, dade Gospoď nad vami carja:
14 ašče uboitesja Gospoda i porabotaete Jemu, i poslušaete glasa Jego i ne vosprotivitesja ustom Gospodnim, i budete i vy i car carstvujaj nad vami vsled Gospoda choďašče: to ruka Gospodňa ne budet na vas:
15 ašče že ne poslušaete glasa Gospodňa i vosprotivitesja ustom Gospodnim, budet ruka Gospodňa na vas i na carja vašego:
16 i nyne stanite i vidite glagolgol sej velikij, jegože sotvorit Gospoď pred očima vašima:
17 nesť li žatva pšenicy dnes? Prizovu Gospoda, i dast gromy i dožď, i urazumejete i uvidite, jako zloba vaša velika, juže sotvoriste pred Gospodem, isprosivše sebe carja.
18 I prizva Samuil Gospoda, i dade Gospoď grom i dožď v toj deň: i ubojašasja vsi ljudije zelo Gospoda i Samuila,
19 i reša vsi ljudije k Samuilu: pomolisja o rabech tvoich ko Gospodu Bogu tvojemu, da ne umrem: jako priložichom ko vsem grechom našym zlobu, prosjašče sebe carja.
20 I reče Samuil k ljudem: ne bojtesja: vy sotvoriste vsju zlobu siju: tokmo ne uklonitesja ot posledovanija Gospodňa i porabotajte Gospodu vsem serdcem vašim,
21 i ne prestupite vsled ničtože suščich, iže ne posobstvujut i ne izimut, jako ničtože suť:
22 poneže ne otrinet Gospoď ljudij Svoich imene radi Svojego velikago, jako krotce Gospoď prijat vas Sebe v ljudi:
23 i da nikakože mi sogrešiti Gospodu, ostaviti ježe molitisja o vas ko Gospodu, i porabotaju Gospodevi i pokažu vam puť blag i prav,
24 tokmo bojtesja Gospoda i rabotajte Jemu vo istine i vsem serdcem vašim, jako vidite jaže velikaja sotvori Gospoď s vami:
25 i ašče zloboju zlo sotvorite, to vy i car vaš pogibnete.

13

1 Syn jedinago leta Saul, jegda nača carstvovati, i dva leta carstvova nad Izrailem.
2 I izbra sebe Saul tri tysjaščy mužej ot mužej Izrailevych, i byša s Saulom dve tysjaščy v Machmase i v gore Vefili, i tysjašča beša so Ionafanom v Gavai Veniaminove: i ostanok ljudij otpusti kojegoždo vo svoja selenija.
3 I porazi Ionafan nasiva inoplemennika iže v cholme. I uslyšaša inoplemennicy, i Saul vostrubi truboju vo vsju zemlju, glagolja: otvergošasja rabi.
4 I slyša ves Izrail glagoljuščich, jako porazi Saul nasiva inoplemennika, i omerze Izrail vo inoplemennicech. I sobrašasja ljudije vsled Saula v Galgalech.
5 I inoplemennicy sobrašasja na braň na Izrailja: i priidoša na Izrailja tridesjať tysjašč kolesnic i šesť tysjašč konnik i množestvo ljudij, jako pesok iže pri mori: i šedše opolčišasja v Machmase protivu Veforonu na jug.
6 I videša mužije Izrailevy, jako ne mogoša protivu stati, i skryšasja ljudije v vertepech i v ogradech i v kameniich i v propastech i vo rvach:
7 i prechoďašče preidoša Iordan v zemlju Gadovu i Galaadsku. I Saul bjaše ješče v Galgalech, i vsi ljudije užasošasja, iže bjachu s nim.
8 I ždaše sedm dnij po svidetelstvu, jakože reče Samuil, i ne priide Samuil v Galgaly: i razsejašasja ljudije jego ot nego.
9 I reče Saul: privedite, jako da sotvorju vsesožženije i mirnaja. I voznese vsesožženije.
10 I bysť jegda soverši voznosja vsesožženije, i se, Samuil priide: i Saul izyde na sretenije jemu blagoslovitisja im.
11 I reče Samuil: čto sotvoril jesi? I reče Saul: videch, jako otidoša ljudije ot mene, i ty ne prišel jesi, jakože opredelil jesi svidetelstvom dnij, inoplemennicy že sobrašasja v Machmas,
12 i rech: nyne priidut inoplemennicy ko mne v Galgaly, i lica Gospodňa ne umolich: i ne uderžachsja, i voznesoch vsesožženije.
13 I reče Samuil k Saulu: bezumije bysť tebe, poneže ne sochranil jesi zapovedi mojeja, juže zapoveda ti Gospoď: jako nyne ugotoval by Gospoď carstvo tvoje vo Izraili do veka:
14 i nyne carstvo tvoje ne stanet tebe, i izyščet Gospoď Sebe čeloveka po serdcu Svojemu, i povelit jemu Gospoď vlastelinu byti nad ljuďmi Svoimi, jako ne sochranil jesi, jelika zapoveda tebe Gospoď.
15 I vosta Samuil i ide ot Galgal v puť svoj: i ostanok ljudij idoša vsled Saula na sretenije ljudem ratnym. Imže prichoďaščym ot Galgal v Gavaju Veniaminovu, i sočte Saul ljudi obretšyjasja s nim jako šesť sot mužej.
16 Saul že i Ionafan syn jego i ljudije obretšiisja s nimi sedoša v Gavai Veniaminove i plakašasja: inoplemennicy že opolčišasja v Machmase.
17 I izydoša gubjaščii ot sela inoplemennikov trema načaly: načalo jedino zrjaščeje puť Gofera na zemlju Sovalju:
18 i načalo jedino zrjaščeje puť Veforoň: i načalo jedino zrjaščeje puť Gavai, kloňaščijsja k Gaisavim pustyni.
19 I kovač železa ne obretašesja vo vsej zemli Izraileve, jako reša inoplemennicy, da ne sotvorjat Jevreje meča i kopija.
20 I choždachu vsi synove Izrailevy v zemlju inoplemenniču kovati kijždo svoja kosy i orudija svoja, i kijždo sekiry svoja i serpy svoja.
21 I pritupišasja vsja orudija prispevšej žatve, sekiry i serpy, popravlenija že ima ne bysť.
22 I bysť vo dni brani Machmasskija, i ne obretesja meča i kopija v rukach vsech ljudij, iže s Saulom i so Ionafanom: točiju u Saula i Ionafana syna jego.
23 I izydoša ot stana inoplemenniča ob onu stranu Machmasa.

14

1 I bysť vo jedin deň, i reče Ionafan syn Saulov otročišču nosjaščemu oružije jego: grjadi, i prejdem v messavu inoplemennikov iže na onej strane. I otcu svojemu ne vozvesti sego.
2 I Saul seďaše na verchu cholma pod drevom jablonnym ježe v Magdone, i bjaše s nim jako šesť sot mužej.
3 I Achia syn Achitov, brata Iochavedova, syna Finejesova, syna Ilii, ijerej Božij v Silome nosja jefud: i ljudije ne veďachu, jako otide Ionafan.
4 Posrede že prechoda, ideže choťjaše Ionafan prejti v stan inoplemennič, bysť kameň ostryj otsjudu i kameň ostryj oťjunudu: ima jedinomu Vases i drugomu Senna:
5 kameň jedin stojaše ot severa protivu Machmasa, i kameň vtoryj ot juga protivu Gavai.
6 I reče Ionafan ko otročišču nosjaščemu oružije jego: grjadi, prejdem v messavu neobrezannych sich, negli čto sotvorit nam Gospoď, jako nesť Gospodu ne udobno spasti vo mnogich ili v malych.
7 I reče jemu nosjaj oružije jego: tvori vse, na neže serdce tvoje skloňaetsja: se, az s toboju jesm, jakože serdce tvoje serdce moje.
8 I reče Ionafan: se, my prejdem k mužem i javimsja k nim:
9 ašče sija rekut k nam: pomedlite tamo, dondeže vozvestim vam: to postoim sami na meste svojem i ne pojdem k nim:
10 ašče že k nam sice rekut: vzydite k nam: to vzydem, jako predade ich Gospoď v ruki našja: sije nam znamenije (da budet).
11 I vnidosta oba v messavu inoplemennikov. I glagolaša inoplemennicy: se, Jevreje ischoďat iz razselin svoich, ideže skryšasja.
12 I otveščaša mužije messavli ko Ionafanu i k nosjaščemu oružije jego, i reša: vzydite k nam, i javim vam glagol. I reče Ionafan k nosjaščemu oružije jego: grjadi po mne, jako predade ich Gospoď v ruki Izrailevy.
13 I vzyde Ionafan (polzušč) na rukach i na nogach svoich, i nosjaj oružije jego za nim. I uzreša inoplemennicy lice Ionafane, i porazi ich: i nosjaj oružije jego iďaše vsled jego.
14 I bysť jazva pervaja, jejuže porazi Ionafan i nosjaj oružije jego, jako dvadesjať mužej kopijcami i kamenoverženijem i kremenijem polevym.
15 I bysť užas v polce i na sele: i vsi ljudije iže v messave i gubjaščii užasnušasja, i tii ne choťjachu bratisja: i vostrepeta zemlja, i bysť užas ot Gospoda.
16 I videša sogljadatae Saulovy v Gavai Veniamini, i se, polk smatesja semo i onamo.
17 I reče Saul ljudem suščym s nim: razsmotrite nyne i vidite, kto otide ot vas. I razsmotriša, i se, ne obretesja Ionafan i nosjaj oružije jego.
18 I reče Saul ko Achii: prinesi jefud, jako be kivot Božij v toj deň s synmi Izrailevymi.
19 I bysť jegda glagolaše Saul ko ijereju, i šum v polce inoplemenniči choďa iďaše i množašesja. I reče Saul ko ijereju: prigni ruki tvoja.
20 I izyde Saul i vsi ljudije iže s nim, i izydoša do seči. I se, bysť oružije kojegoždo na bližňago svojego, (i bysť) matež velik zelo.
21 No i rabi, iže byša so inoplemenniki včera i tretijago dne, všedšii v polk, obratišasja i tii ježe byti im so Izrailťjany suščimi s Saulom i so Ionafanom.
22 I vsi Izrailťjane skryvšiisja v gore Jefremli uslyšaša, jako otbegoša inoplemennicy: priložišasja i tii vsled ich na braň.
23 I spase Gospoď v toj deň Izrailja: braň že projde daže do Vamofa: i vsi ljudije bjachu s Saulom, jako desjať tysjašč mužej, i be braň razsypana vo ves grad na gore Jefremli.
24 I Saul sotvori bezumije velije v deň toj, i zaklja ljudi, glagolja: prokljat čelovek, iže jasti budet chleb daže do večera, dondeže otmšču vragom moim. I ne vkusiša ljudije vsi chleba:
25 i vsja zemlja obedaše: i se, bjaše dubrava pčelnaja pred licem sela:
26 i vnidoša ljudije vo pčelnik, i se, ischoždachu glagoljušče: (jako isteče med,) i ne be vozvraščajuščago ruki svojeja ko ustom svoim, jako ubojašasja ljudije kljatvy Gospodni.
27 Ionafan že ne slyšaše, jegda zaklinaše otec jego ljudi: i prostre konec žezla svojego, iže v ruku jemu, i omoči jego v sote medvene, i obrati ruku svoju vo usta svoja, i prozreša oči jego.
28 I reče jedin ot ljudij, glagolja: klenyj proklja otec tvoj ljudi, glagolja: prokljat čelovek, iže jasti budet chleb v deň sej: i iznemogoša ljudije.
29 I urazume Ionafan i reče: smuti otec moj zemlju: vižď, jako prozreša oči moi, jegda vkusich malo ot meda sego:
30 o, daby jali jadušče dnes ljudije ot korystej vragov svoich, ichže obretoša, množajšaja by dnes jazva byla vo inoplemennicech.
31 I poraziša v deň toj ot inoplemennikov množae neželi v Machmase: i utrudišasja ljudije zelo.
32 I ustremišasja ljudije na korysti, i pojaša ljudije stada i bujvoly i govjada: i zakalachu na zemli, i jadoša ljudije s kroviju.
33 I vozvestiša Saulu, glagoljušče: sogrešiša ljudije ko Gospodu, jadušče s kroviju. I reče Saul: ot gefema privalite mne semo kameň velij.
34 I reče Saul: šedše k ljudem rcyte im: da prineset kijždo semo telca svojego i kijždo ovcu svoju, i da zakoljut na kameni sem, i jadite ja, i ne sogrešajte Gospodu jadušče s kroviju. I privedoša noščiju vsi ljudije svoje kijždo, ježe imaše v ruce svojej, i zakalachu tamo.
35 I sozda Saul tamo oltar Gospodu: sej nača Saul sozidati oltar Gospodu.
36 I reče Saul: snidem vsled inoplemennik noščiju, i raschitim ich, dondeže zarja budet, i ne ostavim ot nich muža. I reša: vse ježe blago pred očima tvoima, tvori. I reče ijerej: pristupim semo k Bogu.
37 I voprosi Saul Boga: snidu li vsled inoplemennikov? Predasi li ich v ruki Izrailťjanom? I ne otvešča jemu Gospoď v deň toj.
38 I reče Saul: privedite semo vsja kolena Izraileva, i urazumejte i uvežďte, na kom bysť grech sej dnes,
39 jako živ Gospoď spasyj Izrailja, jako ašče otvet budet na Ionafana syna mojego, smertiju da umret. I ne be otveščajuščago ot vsech ljudij.
40 I reče Saul vsemu Izrailju: vy stanite na jedinu stranu, az že i Ionafan syn moj stanem na druguju stranu. I reša ljudije k Saulu: ježe blago pred toboju, tvori.
41 I reče Saul: Gospodi Bože Izrailev, čto jako ne otveščal jesi rabu Tvojemu dnes? Ili moja jesť, ili syna mojego Ionafana nepravda? Gospodi Bože Izrailev, dažď znamenije: i ašče rečeši sija, dažď nyne ljudem Tvoim Izrailju, dažď nyne prepodobije. I pade žrebij na Ionafana i Saula, i ljudije izydoša.
42 I reče Saul: verzite žrebij na ma i na Ionafana syna mojego: jegože objavit Gospoď, smertiju da umret. I reša ljudije k Saulu: nesť sej glagol. I premože Saul ljudi, i vergoša o nem i Ionafane syne jego, i pade na Ionafana žrebij.
43 I reče Saul ko Ionafanu: vozvesti mi, čto sotvoril jesi? I vozvesti jemu Ionafan i reče: vkušaja vkusich malo medu omočiv konec žezla, iže v ruku mojeju, i se, az umiraju.
44 I reče jemu Saul: sija da sotvorit mi Bog, i sija da priložit mi, jako smertiju umreši dnes.
45 I reša ljudije k Saulu: jeda dnes umret sotvorivyj spasenije sije velije vo Izraili? Ne budi to, živ Gospoď, ašče padet vlas glavy jego na zemlju, jako milosť Božiju sotvori v deň sej. I pomolišasja ljudije o Ionafane v deň toj, i ne umre.
46 I ne ide Saul vsled inoplemennikov: inoplemennicy že otidoša v mesto svoje.
47 I Saul ukrepisja carstvovati vo Izraili, i pobeždaše okrest vsja vragi svoja v Moave i v synech Ammonich i v synech Jedomlich i v Vefore i v carstvii Suvani i vo inoplemennicech: i amože ašče obraščašesja, spasašesja.
48 I sotvori silu, i pobedi Amalika, i izbavi Izrailja iz ruki popirajuščich jego.
49 I beša synove Saulovy Ionafan i Iisuj i Melchisuje: imena že dvoju dščeriju jego, ima pervorodnej Merova i ima vtorej Melchola:
50 ima že žene jego Achinooma, dščer Achimaasova: i ima starejšine voj jego Avenir syn Nira syna užika Saulova:
51 Kis že otec Saulov, i Nir otec Avenirov syn iamina syna Aviileva.
52 I be braň krepka na inoplemenniki vo vsja dni Saulovy: i videv Saul vsjaka muža silna i vsjaka muža syna sily, sobiraše ich k sebe.

15

1 I reče Samuil k Saulu: posla ma Gospoď pomazati ťja na carstvo v ljudech Jego vo Izraili: i nyne poslušaj glasa sloves Gospodnich:
2 sija reče Gospoď Savaof: nyne otmšču, jaže sotvori Amalik Izrailju, jegda srete jego na puti, voschoďašču jemu ot Jegipta:
3 i nyne ty idi, i poraziši Amalika i Ijerima, i vsja jaže suť jego, i ne snabdiši ot nich (ničtože), i iskoreniši jego: i prokleneši jego i vsja suščaja jego, i ne poščadiši jego: i da ubiješi ot mužeska polu i do ženska i ot junoš i do ssuščich mleko, i ot govjad do ovec i ot velbljud do osljat.
4 I sobra ljudi Saul i sočte ja v Galgalech dveste tysjašč pešich i desjať tysjašč ot Iudy v polcech:
5 i priide Saul do gradov Amalikovych i zasjade v potoce.
6 I reče Saul ko Kineovi: idi i uklonisja ot sredy Amalika, da ne pogublju ťja s nim, ty bo sotvoril jesi milosť s synmi Izrailevymi, jegda ischoždachu iz Jegipta. I uklonisja Kinej ot sredy Amalika.
7 I porazi Saul Amalika ot Jevily daže do Sura, iže pred licem Jegipta:
8 i jat Agaga carja Amalikova živa, i vsja ljudi izbi, i Ijerima ubi mečem.
9 I sochrani Saul i vsi ljudije Agaga carja živa i blagaja ot stad i bujvolov, i snedej (i odežd), i vinogradov i ot vsech blagich: i ne choťjachu iskoreniti ja, točiju chuždšeje i uničiženoje istrebiša.
10 I bysť glagolgol Gospodeň k Samuilu, glagolja:
11 raskajachsja, jako pomazach Saula na carstvo, poneže otvratisja ot Mene i sloves Moich ne sobljude. I opečalisja Samuil i vopijaše ko Gospodu vsju nošč.
12 I vosta rano Samuil, i iďaše na sretenije Izrailťjanom rano. I vozvestiša Samuilu, glagoljušče: idet Saul v Karmil, i se, vozdviže ruku sebe, i vozvrati kolesnicu, i snide v Galgaly. I priide Samuil k Saulu, i se, toj voznošaše vsesožženije Gospodu, pervaja ot korystej, ichže vzja ot Amalikov.
13 I priide Samuil k Saulu, i reče jemu Saul: blagosloven ty Gospodu, sotvorich bo vsja, jelika (mi) glagola Gospoď.
14 I reče Samuil: i kij glas stad sich vo ušiju mojeju, i glas govjad, jegože az slyšu?
15 I reče Saul: ot Amalika prignach ja, ichže sochraniša ljudije lučšaja ot stad i ot volov, ježe požreti ja Gospodu Bogu tvojemu, pročaja že izbich.
16 I reče Samuil k Saulu: poterpi, i vozvešču ti, jaže glagola Gospoď ko mne noščiju.
17 I reče jemu (Saul): glagoli. I reče Samuil k Saulu: jeda ne mal byl jesi ty pred Nim, i ne vlastelina li ťja postavi chorugvi kolena Izraileva? I pomaza ťja Gospoď na carstvo Izrailevo:
18 i posla ťja Gospoď putem i reče tebe: idi i iskoreni Amalika, i pogubi sogreššich predo Mnoju, i vojuj ich, dondeže skončaeši ich:
19 i počto ne poslušal jesi glasa Gospodňa po vsemu, jeliko glagola tebe, no ustremilsja jesi na korysti i sotvoril jesi lukavoje pred Gospodem?
20 I reče Saul k Samuilu: poslušach glasa ljudij i idoch putem, imže posla ma Gospoď, i privedoch Agaga carja Amalikova, i Amaliki iskorenich:
21 i vzjaša ljudije korysti ot stad i bujvoly, pervaja ot istrebljaemych na požrenije Gospodu Bogu našemu v Galgalech.
22 I reče Samuil: jeda ugodny Gospodu vsesožženija i žertvy, jakože poslušati glasa Gospodňa? Se, poslušanije pače žertvy blagi, i pokorenije pače tuka ovňa:
23 jakože grech jesť čarovanije, tako (grech jesť) protivlenije, i jakože grech jesť idolopoklonenije, tako nepokorenije: poneže uničižil jesi glagolgol Gospodeň, i uničižit ťja Gospoď ne byti tebe carem vo Izraili.
24 I reče Saul k Samuilu: sogrešich, jako prestupich slovo Gospodne i glagol tvoj, ubojachsja bo ljudij i poslušach glasa ich:
25 i nyne vozmi grech moj i vozvratisja so mnoju, da pokloňusja Gospodu Bogu tvojemu.
26 I reče Samuil k Saulu: ne vozvraščusja s toboju, jako uničižil jesi glagolgol Gospodeň, i uničižit ťja Gospoď ne byti tebe carem vo Izraili.
27 I otvrati Samuil lice svoje ježe otiti: i jat Saul za voskrilije rizy jego i razdra je.
28 I reče jemu Samuil: razdra Gospoď carstvo Izrailevo ot ruku tvojeju dnes, i dast je bližnemu tvojemu, lučšemu pače tebe,
29 i razdelitsja Izrail na dvoje: i ne obratitsja, niže raskaetsja Svjatyj Izrailev, zaneže ne jako čelovek jesť, ježe raskajatisja Jemu, zapretit, i ne prebudet.
30 I reče Saul: sogrešich, no proslavi ma nyne pred starejšiny Izrailevy i pred ljuďmi moimi, i vozvratisja so mnoju, i pokloňusja Gospodu Bogu tvojemu.
31 I vozvratisja Samuil vsled Saula, i poklonisja Saul Gospodu.
32 I reče Samuil: privedite mi Agaga carja Amalikova. I priide k nemu Agag trepešča, i reče Agag: tako li gorka smerť?
33 I reče Samuil ko agagu: jakože obezčadstvova žen oružije tvoje, tako obezčaditsja v ženach mati tvoja. I zakla Samuil Agaga pred Gospodem v Galgalech.
34 I otide Samuil vo Armafem: i Saul otide v dom svoj v Gavaju.
35 I ne priloži Samuil ktomu videti Saula daže do dne smerti svojeja, poneže plakaše Samuil o Saule, zaneže raskajasja Gospoď, jako postavi Saula carja vo Izraili.

16

1 I reče Gospoď k Samuilu: dokole ty plačeši o Saule, Az že uničižich jego, ne carstvovati vo Izraili? Napolni rog tvoj jelea i priidi, poslju ťja ko Ijesseju do Viflejema, jako uzrech v synech jego Sebe carja.
2 I reče Samuil: kako pojdu? I uslyšit Saul, i ubijet ma. I reče Gospoď: junicu ot volov vozmi v ruce tvoi i rečeši: požreti Gospodevi idu:
3 i prizoveši Ijessea i syny jego k žertve: i Az ti pokažu, jaže sotvoriši, i pomažeši Mi, jegože ti reku.
4 I sotvori Samuil vsja, jelika reče jemu Gospoď: i priide v Viflejem, i užasošasja starejšiny grada o prišestvii jego i reša: mir li vchod tvoj, o, prozorlivče?
5 I reče: mir: požreti Gospodu priidoch: osvjatitesja i vozveselitesja dnes so mnoju. I osvjati Ijessea i syny jego, i prizva ja k žertve.
6 I bysť vnegda vniti im, i vide Jeliava i reče: sej li pred Gospodem pomazannik Jego?
7 I reče Gospoď Samuilu: ne zri na lice jego, niže na vozrast veličestva jego, jako uničižich jego: poneže ne tako zrit čelovek, jako zrit Bog: jako čelovek zrit na lice, Bog že zrit na serdce.
8 I prizva Ijessej Aminadava i predstavi jego pred lice Samuila. I reče (Samuil): niže sego izbra Gospoď.
9 I privede Ijessej Sammaa. I reče: i sego ne izbra Gospoď.
10 I privede Ijessej sedm synov svoich pred Samuila. I reče Samuil ko Ijesseju: ne izbra Gospoď ot sich.
11 I reče Samuil ko Ijesseju: ne dostalo li uže detej? I reče Ijessej: ješče jesť jedin mal, i sej paset na pažiti. I reče Samuil ko Ijesseju: posli i privedi jego, jako ne vozljažem, dondeže priidet toj semo.
12 I posla, i vvede jego: i toj čermen, dobryma očima, i blag vzorom Gospodevi. I reče Gospoď k Samuilu: vostani i pomaži Davida, jako sej blag jesť.
13 I prija Samuil rog so jelejem i pomaza jego posrede bratii jego. I nošašesja Duch Gospodeň nad Davidom ot togo dne i potom. I vosta Samuil i otide vo Armafem.
14 I Duch Gospodeň otstupi ot Saula, i davljaše jego duch lukavyj ot Gospoda.
15 I reša otrocy Saulovy k nemu: se, nyne duch lukavyj ot Gospoda davit ťja:
16 da rekut rabi tvoi nyne pred toboju, i vzyščut gospodinu našemu muža znajušča peti v gusli: i vnegda budet duch lukavyj na tebe, i togda da pojet v gusli svoja, i blago ti budet, i upokoit ťja.
17 I reče Saul ko otrokom svoim: posmotrite mi muža dobre pojušča i vvedite jego ko mne.
18 I otvešča jedin ot otrok jego i reče: se, videch syna Ijesseova iz Viflejema, i toj vesť penije, i muž razumen, i borec, i mudr v slovesi, i muž blag vidom, i Gospoď s nim.
19 I posla Saul vestniki ko Ijesseju, glagolja: otpusti ko mne Davida syna tvojego, iže u stada tvojego.
20 I vzja Ijessej brema chlebov i mech vina i kozlja ot koz jedino, i posla k Saulu rukoju Davida syna svojego.
21 I vnide David k Saulu, i predstojaše pred nim, i vozljubi jego zelo Saul, i bysť jemu nosjaj oružije jego.
22 I posla Saul ko Ijesseju, glagolja: da predstoit David predo mnoju, jako obrete blagodať pred očima moima.
23 I bysť vnegda byti duchu lukavu na Saule, i vzimaše David gusli i igraše rukoju svojeju, i otdychaše Saul, i blago jemu bjaše, i otstupaše ot nego duch lukavyj.

17

1 I sobiraša inoplemennicy polki svoja na braň, i sobrašasja v Sokchofe Iudejstem, i opolčišasja srede Sokchofa i sredi Azika vo Afesdommine.
2 Saul že i mužije Izrailevy sobrašasja i opolčišasja vo udoli Terevinfa i ustrojachusja na braň protivu inoplemennikom.
3 I inoplemennicy stojachu na gore otsjudu osob, Izrail že stojaše na gore oťjunudu, i udol meždu imi bjaše.
4 I izyde muž silen iz polka inoplemenniča, ima jemu Goliaf ot Gefa, vysota jego šesť lakot i pjaď:
5 i šlem meďan na glave jego, i v broňu kolčatu toj obolčen bjaše: i ves broni jego pjať tysjašč sikl medi i železa:
6 i ponožy meďany verchu golenij jego, i ščit meďan na pleščach jego:
7 i ratovišče kopija jego aki orudije tkuščich, i kopije jego šesť sot sikl železa: i nosjaj oružije jego iďaše pred nim.
8 I sta i vozopi pred polki Izrailevymi i reče im: počto izydoste, opolčitisja li na braň protivu nam? Nesm li az inoplemennik, vy že Jevreje Saulovy? Izberite sebe muža, i da snidet ko mne:
9 i ašče vozmožet so mnoju bratisja i odolejet mi, budem vam rabi: ašče že az vozmogu odoleti jemu, budete vy nam rabi i porabotaete nam.
10 I reče inoplemennik: se, az dnes uničižich polk Izrailev v sej deň: dadite mi muža, iže poboretsja so mnoju jedin.
11 I slyša Saul i ves Izrail glagoly inoplemenniči sija i užasošasja i ubojašasja zelo.
12 David že Jefrafejev, sej be ot Viflejema Iudina, ima že otcu jego Ijessej, jemuže be osm synov. Vo dni že Saulovy be muž toj sostaresja v mužech.
13 I idoša tri syny Ijessejevy starejšii na braň s Saulom: imena že synov jego pošedšich na braň, Jeliav pervorodnyj jego, i vtoryj Aminadav, i tretij Samma.
14 David že be junejšij, i tri bolšii jego idoša vsled Saula.
15 David že vozvrativsja ot Saula, otide pasti ovcy otca svojego v Viflejem.
16 I prichoždaše inoplemennik utro i v večer, javljajasja pred Izrailem četyredesjať dnij.
17 I reče Ijessej Davidu synu svojemu: vozmi ubo bratijam tvoim meru jefi muki i desjať chleb sich, i idi v polk, i dažď bratijam tvoim:
18 i desjať syrov ot mleka sego, i dažď tysjaščniku: i bratiju svoju poseti v mire, i jelikich ašče trebujut, uvesi, subbotstvovati že budeši so mnoju.
19 Saul že i vsi ljudije bjachu vo udoli duba ratujuščesja so inoplemenniki.
20 I vosta David rano, ovcy že ostavi so stražeju, i vzja, i otide, jakože zapoveda jemu otec jego Ijessej: i priide na mesto, ideže ischoždachu silnii na braň i vopijachu v polcech.
21 Zaneže vooružašesja Izrail protivu inoplemennikom, i inoplemennicy vooružachusja protivu Izrailja.
22 I položi David brema svoje v rukach straža, i teče v polk, i prišed voprosi bratiju svoju v mire.
23 Glagoljušču že jemu s nimi, i se, muž mesejskij, jemuže ima Goliaf, Filistimljanin ot Gefy, izyde ot polkov inoplemenničich i glagola po slovesem sim, i uslyša David.
24 I vsi mužije Izrailevy jegda uvideša muža, i bežaša ot lica jego i ubojašasja zelo.
25 I reša mužije Izrailtestii: videste li muža sego voschoďašča, jako ponositi Izrailja priide? I ašče budet muž, iže ubijet jego, obogatit jego car bogatstvom veliim, i dščer svoju dast jemu, i dom otca jego sotvorit svoboden vo Izraili.
26 I reče David k mužem stojaščym s nim, glagolja: čto sotvorite mužu, iže ubijet inoplemennika onago i otimet ponošenije ot Izrailja? Jako kto jesť inoplemennik neobrezannyj sej, iže ponosit polku Boga živago?
27 I rekoša jemu ljudije po slovesi semu, glagoljušče: tako sotvoritsja mužu, iže ubijet jego.
28 I uslyša Jeliav brat jego bolšij, vnegda glagolati jemu k mužem: i razgnevasja jarostiju Jeliav na Davida i reče: počto semo prišel jesi? I komu ostavil jesi malyja ovcy ony v pustyni? Vem az gordosť tvoju i zlobu serdca tvojego, jako videnija radi brani prišel jesi.
29 I reče David: čto sotvorich nyne? Nesť li reč?
30 I otvratisja ot nego ko inomu i reče po slovesi semu. I otveščaša jemu ljudije po slovesi prežnemu.
31 I slyšany byša glagoly, ichže glagola David, i vozvestiša pred Saulom: i pojaša jego ljudije i privedoša jego pred Saula.
32 I reče David k Saulu: da ne užasaetsja serdce gospodinu mojemu o sem, rab tvoj pojdet i poboretsja so inoplemennikom sim.
33 I reče Saul k Davidu: ne vozmožeši pojti ko inoplemenniku semu bratisja s nim, jako ty detišč jesi, sej že muž borec jesť ot junosti svojeja.
34 I reče David k Saulu: jegda pasjaše rab tvoj otca svojego stado, i jegda prichoždaše lev ili medvedica i voschiščaše ot stada ovcu jedinu:
35 i az vsled jego ischoždach i poražach jego, i istorgach iz ust jego (vzjatoje): i ašče vosprotivljašesja mi, to vzem za gortaň jego, poražach i umerščvljach jego:
36 i lva i medvedicu bijaše rab tvoj, i budet inoplemennik neobrezannyj sej jako jedin ot sich: ne poidu li, i poražu jego, i otimu dnes ponošenije ot Izrailja? Poneže kto neobrezannyj sej, iže uničiži polk Boga živa?
37 I reče David: Gospoď iže izjat ma ot ruki lvovy i ot ruki medvedicy, toj izmet ma ot ruki inoplemennika sego neobrezannago. I reče Saul k Davidu: idi, i da budet Gospoď s toboju.
38 I obleče Saul Davida odeždeju, i šlem meďan vozloži na glavu jego,
39 i prepojasa Davida oružijem svoim verchu odeždy jego. David že pochodiv (vo oružii) semo i ovamo, utrudisja, jako ne obyče. I reče David Saulu: ne mogu iti v sich, jako ne obykoch. I vzjaša ot nego sija.
40 I vzja palicu svoju v ruku svoju, i izbra sebe pjať kamenij gladkich ot potoka, i vloži ja v tobolec pastyrskij jegože nošaše, i prašču svoju imyj v ruce svojej, i ide k mužu inoplemenniku.
41 I iďaše inoplemennik približajasja k Davidu, i nosjaj oružije jego pred nim (iďaše).
42 I vide Goliaf inoplemennik Davida i obezčestvova jego, zane toj detišč be, i čermen i lep očima.
43 I reče inoplemennik k Davidu: jeda pes az jesm, jako ty ideši protivu mene s paliceju i kamenijem? I reče David: ni, no i chuždšij psa. I proklja inoplemennik Davida bogi svoimi.
44 I reče inoplemennik k Davidu: grjadi ko mne, i dam ploť tvoju pticam nebesnym i zverem zemnym.
45 I reče David inoplemenniku: ty ideši na ma s mečem i s kopijem i ščitom, az že idu na ťja vo ima Gospoda Boga Savaofa, Boga opolčenija Izraileva, jegože ty uničižil jesi dnes:
46 i predast ťja Gospoď dnes v ruce moi, i ubiju ťja, i otimu glavu tvoju ot tebe, i dam telo tvoje i telesa polka inoplemenniča v deň sej pticam nebesnym i zverem zemnym: i urazumejet vsja zemlja, jako jesť Gospoď Bog vo Izraili,
47 i urazumejet ves sonm sej, jako ne mečem ni kopijem spasaet Gospoď, jako Gospodňa braň, i predast Gospoď vas v ruki našja.
48 I vosta inoplemennik i ide vo sretenije Davidu. I uskori David i teče na sraženije vo sretenije inoplemenniku.
49 I prostre David ruku svoju v tobolec, i izja iz nego kameň jedin, (i vloži v prašču,) i verže praščeju, i porazi inoplemennika v čelo jego, i unze kameň pod šlemom jego v čelo jego, i pade (Goliaf) na licy svojem na zemlju.
50 I ukrepisja David nad inoplemennikom praščeju i kamenem, i porazi inoplemennika, i umertvi jego: oružija že ne be v ruce Davidove.
51 I teče skoro David, i sta nad nim, i vzja meč jego, i izvleče jego ot nedr jego, i umertvi jego, i otseče im glavu jego. I videša inoplemennicy, jako umre silnyj ich, i bežaša.
52 I vostaša mužije Izrailevy i Iudiny i voskliknuša, i pognaša sozadi ich daže do vchoda Gefova i do vrat Askalonskich: i padoša ujazvlenni (mnozi) inoplemennicy po puti vrat i daže do Gefa i Akkarona.
53 I vozvratišasja mužije Izrailevy gnavšii vsled inoplemennik, i potoptaša polki ich.
54 I vzja David glavu inoplemennika i vnese ju vo Ijerusalim, i oružije jego položi vo chramine svojej.
55 I jegda vide Saul Davida ischoďašča vo sretenije inoplemennika, reče ko Aveniru kňazju sily: čij jesť syn junoša sej, Avenire? I reče Avenir: da živet duša tvoja, carju, jako ne vem.
56 I reče car: voprosi ubo ty, čij jesť syn junoša sej?
57 Jegda že vozvratisja David po ubijenii inoplemennika, vzja jego Avenir i privede jego pred Saula: glava že inoplemenniča be v ruce jego.
58 I reče k nemu Saul: čij jesi syn, junoše? I reče David: syn raba tvojego Ijessea ot Viflejema.

18

1 I bysť jegda presta glagolati k Saulu, i duša Ionafana s dušeju Davidovoju sprjažesja, i vozljubi jego Ionafan ot duši svojeja.
2 I pojat jego Saul vo dni ony i ne dade jemu vozvratitisja v dom otca jego.
3 I zavešča Ionafan i David zavet, poneže vozljubi jego ot duši svojeja:
4 i sovleče Ionafan rizu svoju verchňuju i dade ju Davidu, i iny odeždy svoja daže do meča svojego i do luka svojego i do pojasa svojego.
5 I choždaše David razumno vo vsech, amože ašče posylaše jego Saul: postavi že jego Saul nad muži voinskimi, i ugoden be pred očima vsech ljudij i pred slugami Saulovymi.
6 I bysť, vnegda vchoditi im, jegda vozvratisja David ot pobedy nad inoplemennikom: i izydoša (devy) likovstvujuščyja vo sretenije Saula carja ot vsech gradov Izrailevych pojuščja i skačuščja v timpanech s radostiju i s guslmi.
7 I ischoždachu ženy likujuščja i glagoljuščja: pobedi Saul s tysjaščami svoimi, a David so tmami svoimi.
8 I razgnevasja Saul zelo, i lukavy javišasja glagoly pred očima saulovyma o slovesi sem. I reče Saul: Davidu daša tmy, mne že daša tysjaščy: i čego jemu (nesť), točiju carstva?
9 I be Saul podziraja Davida ot dne onago i potom.
10 I bysť ot utrešňago dne, i napadaše duch lukavyj ot Boga na Saula, i proricaše posrede domu svojego: i David pojaše rukoju svojeju (v gusli), jakože i po vsja dni: kopije že v ruce Sauli:
11 i vzja Saul kopije i reče: poražu Davida k stene. I uklonisja David ot lica jego dvaždy.
12 I ubojasja Saul ot lica Davidova, jako Gospoď be s nim, a ot Saula otstupi:
13 i otstavi jego Saul ot sebe, i postavi jego sebe tysjaščenačalnika: i ischoždaše i vchoždaše pred ljuďmi.
14 I be David vo vsech putech svoich smyslja, i Gospoď be s nim.
15 I vide Saul, jako toj smyslit zelo, i bojašesja ot lica jego.
16 Ves že Izrail i Iuda ljubljachu Davida, jako toj vchoždaše i ischoždaše pred licem ljudij.
17 I reče Saul k Davidu: se, dšči moja bolšaja Merov, siju tebe dam v ženu, tokmo budi mi v syna sily i poboraj brani Gospodni. I Saul reče: da ne budet ruka moja na nem, no da budet ruka inoplemenniča.
18 I reče David k Saulu: kto az jesm? I koje žitije srodstva otca mojego vo Izraili, jako da budu zjať carskij?
19 I bysť vo vrema, jegda danej byti podobaše Merove dščeri Saulove Davidu, sija dadesja Adriilu Molafitskomu v ženu.
20 I vozljubi Melchola dščer Saulova Davida: i vozvestisja Saulu, i ugodno bysť pred očima jego slovo.
21 I reče Saul: dam jemu ju, i budet jemu v soblazn. I be na Saula ruka inoplemenniča. I reče Saul k Davidu: v silach budeši mi zjať dnes.
22 I zapoveda Saul otrokom svoim, glagolja: rcyte vy tajno Davidu, glagoljušče: se, blagovolit o tebe car, i vsi otrocy jego ljubjat ťja, i ty budi zjať carju.
23 I glagolaša otrocy Saulovy vo ušy Davidu glagoly sija. I reče David: jeda legko pred očima vašima, ježe byti (mi) zjatem carju? Az bo jesm muž smiren i ne slaven.
24 I vozvestiša otrocy Saulu sija slovesa, jaže glagola David.
25 I reče Saul: tako rcyte Davidu: ne choščet car s bogatstvom (zjaťja), no tokmo vo ste kraeneobrezanij inoplemenničeskich otmstiti vragom carevym. Saul bo mysljaše vdati Davida v ruce inoplemennikom.
26 I vozvestiša otrocy Saulovy glagoly sija Davidu, i ugodna byša slovesa sija pred očima Davidovyma, ježe byti v zjaťja carju.
27 I ne po mnozech dnech, vosta David i ide sam i mužije jego s nim, i ubi ot inoplemennik dvesti mužej: i prinese kraeneobrezanija ich carju i vdade ja jemu, i bysť zjať carju, i vdade jemu car Melcholu dščer svoju v ženu.
28 I vide Saul, jako Gospoď jesť s Davidom, i ves Izrail ljubit jego:
29 i priloži Saul ottole pače bojatisja Davida. I bysť Saul vražduja na Davida vo vsja dni.
30 I ischoždachu kňazi inoplemenniči, i bysť ot načala ischoždenija ich, David razumen be pače vsech slug Saulovych, i počtesja ima jego zelo.

19

1 I glagola Saul k Ionafanu synu svojemu i ko vsem otrokom svoim, da umertvjat Davida. Ionafan že syn Saulov ljubjaše Davida zelo.
2 I vozvesti Ionafan Davidu, glagolja: otec moj Saul iščet ťja ubiti: sochranisja ubo zautra rano, i skryjsja, i sjadi vtajne:
3 i az izydu, i stanu pri otce mojem na sele, ideže jesi ty: i az vozglagolju otcu mojemu o tebe, i uzrju, čto budet, i vozvešču tebe.
4 I glagola Ionafan o Davide blagaja k Saulu otcu svojemu, i reče k nemu: da ne sogrešaet car na raba svojego Davida, jako ne sogreši pred toboju, i dela jego blaga suť zelo:
5 i položi dušu svoju v ruce svojej i pobedi inoplemennika, i sotvori Gospoď spasenije veliko vsemu Izrailju, i vsi videša i vozradovašasja: i počto sogrešaeši v krov nepovinnu, ježe ubiti Davida tune?
6 I posluša Saul glasa Ionafaňa: i kljatsja Saul, glagolja: živ Gospoď, jako ne umret (David).
7 I prizva Ionafan Davida i vozvesti jemu vsja glagoly sija, i vvede Ionafan Davida k Saulu, i be pred nim jako včera i tretijago dne.
8 I priložisja braň byti na Saula, i ukrepisja David, i pobedi inoplemenniki, i izbi jazvoju velikoju zelo, i bežaša ot lica jego.
9 I bysť ot Boga duch lukavyj na Saule, i toj v domu svojem seďaše, i kopije v ruce jego, David že igraše rukami svoimi:
10 i iskaše Saul kopijem poraziti Davida, i otstupi David ot lica Saulja, i udari Saul kopijem v stenu: David že otšed spasesja v nošč tu.
11 I posla Saul vestniki v dom Davidov strešči jego, ježe ubiti jego rano. I vozvesti Davidu Melchola žena jego, glagoljušči: ašče ty ne spaseši duši tvojeja v nošč siju, zautra umreši.
12 I svesi Melchola Davida okoncem, i otide, i ubeža, i spasesja:
13 i prijat Melchola tščepogrebalnaja, i položi na odre, i pečeň koziju položi na vozglavii jego, i pokry ja rizami.
14 I posla Saul vestniki, da imut Davida, i rekoša, jako bolen jesť.
15 I posla Saul, da ogljadajut Davida, glagolja: prinesite jego na odre ko mne, ježe umertviti jego.
16 I priidoša slugi, i se, tščepogrebalnaja na odre i kozija pečeň pri vozglavii jego.
17 I reče Saul k Melchole: počto tako obmanula ma jesi, i otpustila jesi vraga mojego, i gonze mene? I reče Melchola Saulu: sam mi reče: otpusti ma: ašče že ni, pogublju ťja.
18 I David ubeža i spasesja, i ide k Samuilu vo Armafem i poveda jemu vsja, jelika sotvori jemu Saul. I idosta David i Samuil i sedosta v Navafe v Rame.
19 I vozvestiša Saulu, glagoljušče: se, David v Navafe v Rame.
20 I posla slugi Saul jati Davida, i videša sobor prorokov, i Samuil stojaše nastojatel nad nimi: i bysť Duch Božij na slugach Saulich, i načaša proricati.
21 I vozvestiša Saulu, i posla drugija slugi, i proricati načaša i tii. I priloži Saul poslati slugi tretija, i načaša i tii proricati.
22 I razgnevasja gnevom Saul, i ide i sam vo Armafem, i priide daže do klaďazja gumna, ježe jesť v Sefe, i voprosi i reče: gde jesť Samuil i David? I reša: se, v Navafe v Rame.
23 I ide ottudu v Navaf (iže) v Rame: i bysť i na nem Duch Božij, i iďaše idyj i proricaja, dondeže priiti jemu v Navaf iže v Rame.
24 I sovleče rizy svoja i proricaše pred nimi: i pade nag ves deň toj i vsju nošč. Togo radi glagolachu: jeda i Saul vo prorocech?

20

1 I otbeže David ot Navafa (iže) v Rame i priide ko Ionafanu i reče: čto sotvorich? I čto nepravda moja? I čto sogrešich pred otcem tvoim, jako iščet duši mojeja?
2 I reče jemu Ionafan: nikakože, ty ne umreši: se, ne imať sotvoriti otec moj glagola velika, ili mala, i ne otkryet ucha mojego: i čto jako skryet otec moj glagol sej ot mene? Ne budi sije.
3 I otvešča David Ionafanu i reče: vedaja vedaet otec tvoj, jako obretoch blagodať pred očima tvoima, i glagolet: da ne poznaet sego Ionafan, negli ne voschoščet: no živ Gospoď i živa duša tvoja, zane jakože rekoch, ispolnisja meždu mnoju i meždu otcem tvoim daže do smerti.
4 I reče paki Ionafan k Davidu: česogo želaet duša tvoja, i čto sotvorju tebe?
5 I reče David ko Ionafanu: se, novomesjačije zautra, i az seďa ne sjadu s carem jasti, i posleši ma, i skryjusja na poli do večera dne tretijago:
6 i ašče smotrja usmotrit ma otec tvoj, i rečeši: prosja uprosisja ot mene David otiti do Viflejema grada svojego, jako žertva dnij tamo vsemu plemeni:
7 ašče tako rečet: blago: mir rabu tvojemu: ašče že žestoko otveščaet tebe, razumej, jako soveršisja zloba ot nego:
8 i da sotvoriši milosť s rabom tvoim, jako vvel jesi v zavet Gospodeň raba tvojego s soboju: i ašče jesť nepravda v rabe tvojem, umertvi ma ty, a ko otcu tvojemu počto tako imaši ma vvoditi?
9 I reče Ionafan: nikakože (budi) tebe: jegda ašče razumevaja urazumeju, jako soveršisja zloba otca mojego, ježe priiti na tebe, ašče i ne budeši vo gradech tvoich, az vozvešču tebe.
10 I reče David ko Ionafanu: kto vozvestit mi, ašče otveščaet otec tvoj žestoko?
11 I reče Ionafan k Davidu: idi, i prebudi na poli. I idosta oba na pole.
12 I reče Ionafan k Davidu: Gospoď Bog Izrailev vesť, jako iskušu otca mojego vo vrema (sije) zautra, ili tretijago dne, i sije, ašče blago budet o Davide, i ne imam poslati k tebe na pole i vozvestiti sija vo ušy tvoi:
13 sija da sotvorit Bog Ionafanu i sija da priložit, ašče ne vozvešču zlaja na ťja, i otkryju ucho tvoje, i otpušču ťja, i otideši v mire: i budet Gospoď s toboju, jakože be so otcem moim:
14 i ašče ubo ješče živ budu az, da sotvoriši milosť so mnoju:
15 i ašče smertiju umru, da ne otimeši milosti tvojeja ot domu mojego do veka:
16 ašče že ni, jegda iskorenit Gospoď vragi Davidovy, kojegoždo ot lica zemli, da obrjaščetsja ima Ionafane v domu Davidove, i izyščet Gospoď vragi Davidovy.
17 I priloži Ionafan ješče kljatisja Davidu, jako vozljubi dušu ljubjaščago jego.
18 I reče Ionafan k nemu: zautra novomesjačije, i prismotren budeši, jako prazdno usmotreno budet mesto tvoje:
19 ty že premedliši tri dni i prebudeši na meste tvojem, ideže skryešisja v deň delanija, i sjadeši pri Jergave onem:
20 i az utroju strelami streljaja, i strelju vergaja do amaggaria:
21 i se, poslju otroka, glagolja: idi i obrjašči mi strelu: i ašče reku otroku: zde strela ot tebe, i zde, vozmi ju: i ty grjadi ko mne, jako mir tebe, i nesť o tebe slova, živ Gospoď:
22 ašče že tako reku junoši: tamo strela ot tebe i daleje: idi, jako otsla ťja Gospoď:
23 i glagol jegože az i ty glagolachom, se, Gospoď svidetel meždu toboju i mnoju do veka.
24 I skrysja David na poli, i priide novomesjačije, i priide car na trapezu jasti,
25 i sede car na meste svojem jakože i vsegda na prestole pri stene, i predvari Ionafana, i sede Avenir ot strany Saulovy, i usmotreno bysť (prazdno) mesto Davidovo.
26 I ne glagola Saul ničtože v toj deň, pomysli bo, slučaj viditsja, nečistu byti, jako ne očistisja.
27 I bysť nautrije mesjaca v deň vtoryj, i usmotreno bysť prazdno mesto Davidovo, i reče Saul ko Ionafanu synu svojemu: čto jako ne priide syn Ijessejev ni včera, ni dnes na trapezu?
28 I otvešča Ionafan k Saulu i reče jemu: uprosisja ot mene David do Viflejema grada svojego iti,
29 i reče: otpusti ma nyne (v Viflejem), jako žertva kolena našego vo grade, i zapovedaša mne bratija moja: i nyne ašče obretoch blagodať pred očima tvoima, da pojdu nyne i uzrju bratiju moju: sego radi ne priide na trapezu carevu.
30 I razgnevasja gnevom Saul na Ionafana zelo i reče jemu: syne devok bludnic, ne vem li, jako soobščnik jesi ty synu Ijessejevu v sramotu tvoju i v sramotu otkrovenija matere tvojeja?
31 Jako vo vsja dni, v ňaže syn Ijessejev žiti imať na zemli, ne ugotovitsja carstvo tvoje: nyne ubo poslav, poimi junošu, jako syn smerti jesť sej.
32 I otvešča Ionafan Saulu otcu svojemu i reče: za čto umiraet? Čto sotvori?
33 I verže Saul kopijem na Ionafana, ježe umertviti jego. I pozna Ionafan, jako soveršisja zloba sija ot otca jego, da umertvit Davida:
34 i vskoči Ionafan ot trapezy vo gneve jarosti, i ne jade chleba v deň vtoryj mesjaca, jako sokrušisja o Davide, zane soverši (zlobu) na nego otec jego.
35 I bysť zautra, i izyde Ionafan na selo, jakože soveščasja o svidenii s Davidom, i otrok mal s nim.
36 I reče otroku: tecy, i obrjašči mi strely, imiže az streljaju. I otrok teče, i on streli streloju za nego.
37 I priide otrok do mesta strely, ideže strelil Ionafan. I vozopi Ionafan vsled otroka i reče: tamo strela ot tebe i daleje.
38 I paki vozopi Ionafan vsled otroka svojego, glagolja: potščisja skoro, i ne stoj. I sobra otrok Ionafanu strely i prinese ich k gospodinu svojemu.
39 Otrok že ne uvede ničesože, tokmo Ionafan i David vedesta vešč.
40 I otda Ionafan oružije svoje otroku svojemu i reče otroku svojemu: poidi i otnesi vo grad.
41 I jegda otide otrok, i David vosta ot Jergava, i pade na lice svoje, i poklonisja jemu triždy, i oblobyza kijždo drug druga, i plakasja kijždo o drug druze do skončanija velika.
42 I reče Ionafan Davidu: idi s mirom, i jakože kljachomsja my oba imenem Gospodnim, glagoljušče: Gospoď da budet svidetel meždu mnoju i toboju i meždu semenem moim i meždu semenem tvoim do veka.
43 I vosta David i otide. Ionafan že vnide vo grad.

21

1 I priide David v Nomvu ko Avimelechu ijereju: i užasesja Avimelech o prišestvii jego i reče jemu: čto jako ty jedin, i niktože s toboju?
2 I reče David ijereju: car zapoveda mi glagol dnes i reče ko mne: niktože da urazumejet glagola, jegože radi az posylaju ťja i o nemže az zapovedaju ti: i otroki ostavich na meste glagolemem jemmonim:
3 i nyne ašče suť u tebe pjať chleby, dažď mi jeliko imaši.
4 I otvešča ijerej Davidu i reče: ne suť chleby prosti u mene, no točiju chleby u mene svjaščennii: ašče sochraneni otrocy suť tokmo ot ženy, sneďat.
5 I otvešča David ijereju i reče jemu: i (my) ot žen vozderžachomsja včera i tretijago dne: otneleže izydoch az na puť, byša vsi otrocy očiščeni, i sej puť nečist, no osvjatitsja dnes sosud radi moich.
6 I dade jemu Avimelech ijerej chleby predloženija, jako tamo ne be chleba, no tokmo chleby lica, iže vzjaty ot lica Gospodňa, ježe predložitisja chlebu teplomu, v oňže deň vzja ich.
7 I be tamo jedin ot otrok Saulovych v deň on uderžan pred Gospodem, i ima jemu Doik Sirin, (starejšina ot pastyr Saulovych,) pasyj mski Saulovy.
8 I reče David ko Avimelechu: vižď, ašče jesť zde u tebe kopije ili meč, jako meča mojego i oružija mojego ne vzjach s soboju, jako carevo povelenije vnezapu mi bysť.
9 I reče ijerej: se, meč Goliafa inoplemennika, jegože ty ubil jesi vo judoli Ila, i toj obvit bjaše v rizu za jefudom: ašče toj choščeši vzjati, vozmi sebe, nesť bo inago zde krome sego. I reče David: se, nesť jakože toj: dažď mi jego. I dade jego jemu.
10 I vosta David, i ubeže v toj deň ot lica Saulova, i priide David ko Anchusu carju Gefsku.
11 I reša otrocy Anchusovy k nemu: ne sej li David car zemli? Ne semu li izydoša (ženy) likujuščyja, glagoljuščja: pobedi Saul s tysjaščami svoimi, i David so tmami svoimi?
12 I položi David glagoly sija v serdcy svojem, i ubojasja zelo ot lica Anchusa carja Gefska.
13 I izmeni lice svoje pred nim, i pritvorisja v deň toj, i bijaše vo vrata grada, jako v timpan, i padaše na ruki svoja, i pade u vrat grada, i sliny svoja točaše po brade svojej.
14 I reče Anchus ko otrokom svoim: se, videste muža neistova, počto jego vvedoste ko mne?
15 Jeda ne imeju az neistovych, jako vvedoste jego, da besnujetsja predo mnoju? Sej da ne vnidet v dom moj.

22

1 I otide David ottudu, i spasesja, i priide v peščeru Odollamsku: i slyšavše bratija jego i dom otca jego, priidoša k nemu tamo.
2 I sobrašasja k nemu vsjak iže v nužde, i vsjak dolžnik, i vsjak pečalnyj dušeju, i be imi obladajaj, i bjaše s nim jako četyresta mužej.
3 I otide David ottudu v Massifaf Moavitskij i reče k carju Moavitsku: da budut nyne otec moj i mati moja u tebe, dondeže poznaju, čto sotvorit mne Bog.
4 I umoli lice carja Moavitska, i prebyvachu u nego po vsja dni, sušču Davidu vo oblasti toj.
5 I reče Gad prorok k Davidu: ne sedi vo oblasti sej: idi, i da vnideši v zemlju Iudinu. I ide David i prišed sede v grade Sarich.
6 I slyša Saul, jako poznan bysť David, i mužije iže s nim: i Saul seďaše na cholme pod dubravoju jaže v Rame, i kopije v ruku jego, i vsi otrocy jego predstojachu jemu.
7 I reče Saul ko otrokom svoim predstojaščym jemu: slyšite nyne, synove Veniaminovy, ašče voistinnu vsem vam dast syn Ijessejev sela i vinogrady i postavit vas vsech v sotniki i tysjaščniki:
8 jako vsi soglasistesja na ma, i nesť otkryvajaj vo ucho moje, jegda položi zavet syn moj s synom Ijesseovym, i nesť ot vas ni jedin boljaj o mne i vozveščajaj vo ušy moi, jako vozdviže syn moj raba mojego na ma vraga, jakože deň sej?
9 I otvešča Doik Sirin pristavlenyj nad mskami Saulovymi i reče: videch syna Ijessejeva prišedša v Nomvu ko Avimelechu synu Achitovu ijereju:
10 i voprošaše o nem Boga, i brašno vdade jemu, i meč Goliafa inoplemennika vdade jemu.
11 I posla car prizvati Avimelecha syna Achitova, i vsja syny otca jego ijerei ot Nomvy. I priidoša vsi k carju.
12 I reče Saul: slyši nyne, syne Achitov. I reče: se, az, glagoli, gospodine.
13 I reče jemu Saul: počto soveščalsja jesi na ma ty i syn Ijessejev, jako vdal jesi jemu chleb i meč, i voprošal jesi o nem Boga položiti jego na ma vo vraga, jakože deň sej?
14 I otvešča Avimelech carju i reče: i kto vo vsech rabech tvoich veren jakože David, i zjať carev, i kňaz vsem zapovedem tvoim, i slaven v domu tvojem?
15 Jeda dnes načach voprošati o nem Boga? Nikako: da ne vozložiši, carju, na raba tvojego slovese sego, i na ves dom otca mojego, jako ne veďaše rab tvoj vo vsech sich slovese mala, ili velika.
16 I reče car Saul: smertiju umreši, Avimelech, ty i ves dom otca tvojego.
17 I reče car skorochodcem predstojaščym pred nim: privedite i izbijte ijerei Gospodni, jako ruka ich s Davidom, i poneže poznaša, jako bežit toj, i ne vozvestiša vo ušiju mojeju. I ne choťjachu otrocy carevy vozložiti ruk svoich na ijerei Gospodni.
18 I reče car Doiku: obratisja ty, i ustremisja na ijerei. I obratisja Doik Sirin, i ubi ijerejev Gospodnich v toj deň, trista pjať mužej, vsech nosjaščich jefud:
19 i Nomvu grad ijerejskij pogubi ostrijem oružija ot mužeska polu i do ženska, ot otroka i do ssuščago, i telca i osla i ovčate.
20 I ugonze jedin syn Avimelecha syna Achitova, ima jemu Aviafar, i beža vsled Davida.
21 I vozvesti Aviafar Davidu, jako izbi Saul vsja ijerei Gospodni.
22 I reče David ko Aviafaru: veďach v deň toj, jako tamo be Doik Sirin, jako vozveščaja vozvestit Saulu: az jesm vinoven o dušach domu otca tvojego:
23 sedi so mnoju, ne bojsja, jako ideže ašče vzyšču duši mojej mesto, vzyšču i duši tvojej, jako sochranen budeši ty u mene.

23

1 I vozvestiša Davidu, glagoljušče: se, inoplemennicy oblegoša Keil, i raschiščajut i popirajut plody.
2 I voprosi David Gospoda, glagolja: ašče pojdu i izbiju inoplemenniki sija? I reče Gospoď: idi, i pobediši inoplemenniki sija, i spaseši Keil.
3 I reša mužije Davidovy k nemu: se, my zde vo Iudei boimsja, i kako budet, ašče idem v Keil, v plen inoplemennikov vnidem?
4 I priloži ješče David voprositi Gospoda. I otvešča jemu Gospoď i reče jemu: vostani i snidi v Keil, jako Az predaju inoplemenniki v ruce tvoi.
5 I ide David i mužije jego s nim v Keil, i brašasja so inoplemenniki: i bežaša (inoplemennicy) ot lica jego, i vzja skoty ich, i porazi ich jazvoju velikoju, i spase David živuščyja v Keile.
6 I bysť jegda beža Aviafar syn Avimelechov k Davidu, i toj s Davidom v Keil snide, imyj jefud v ruce svojej.
7 I vozvestisja Saulu, jako priide David v Keil. I reče Saul: predade jego Bog v ruce moi, jako zaključisja všed v grad (imušč) vrata i verei.
8 I zapoveda Saul vsem ljudem na braň sniti v Keil, jati Davida i mužy jego.
9 I uvede David, jako ne premolkaet zloby o nem Saul, i reče David ko Aviafaru žercu: prinesi jefud Gospodeň.
10 I reče David: Gospodi Bože Izrailev, slyšav uslyša rab Tvoj, jako iščet Saul priiti na Keil rastliti grad mene radi:
11 ašče zaključitsja? I nyne ašče snidet Saul, jakože slyša rab Tvoj? Gospodi Bože Izrailev, vozvesti rabu Tvojemu. I reče Gospoď: zaključitsja.
12 I reče David: ašče predaďat ma iže v Keile, i mužy moja v ruki Sauli? I reče Gospoď: predaďat.
13 I vosta David i mužije jego s nim, jako četyresta, i izydoša iz Keily, i idoša, amože choťjachu. I vozvestiša Saulu, jako ugonze David iz Keily: i ostavi iti.
14 I sede David v Masereme v pustyni vo uzinach, i seďaše v pustyni na gore Zif, v zemli znojne: i iskaše jego Saul vo vsja dni, i ne predade jego Bog v ruce jego.
15 I vide David, jako ischodit Saul iskati jego: i David bjaše na gore znojne, v dubrave Zif.
16 I vosta Ionafan syn Saulov i ide k Davidu v dubravu, i utverdi ruce jego vo Gospode,
17 i reče k nemu: ne bojsja, jako ne imať obresti tebe ruka otca mojego Saula, i ty imaši carstvovati vo Izraili, i az budu po tebe drugij, i Saul otec moj uveda tako.
18 I položista oba zavet pred Gospodem: i seďaše David v dubrave, a Ionafan otide v dom svoj.
19 I izydoša Zifeje ot znojnyja zemli k Saulu na cholm, glagoljušče: ne se li David skrysja u nas v Messare vo uzinach v dubrave na cholme Jechelatste, iže odesnuju Ijesemona?
20 I nyne vse ježe po duši careve ko ischoždeniju, da snidet (ubo) k nam: zaključiša bo jego v ruki carevy.
21 I reče im Saul: blagosloveni vy Gospodevi, jako poboleste o mne:
22 idite nyne, i ugotovite ješče, i poznajte mesto jego, ideže budet noga jego vskore, tamo ideže reste, da ne kako prechitrit:
23 i vidite i urazumejte o vsech mestech, ideže toj kryetsja, i vozvratitesja ko mne na gotovo, i idu s vami: i budet, ašče jesť na zemli, izyskati imam jego vo vsech tysjaščach Iudinych.
24 I vostaša Zifeje, i idoša pred Saulom: David že i mužije jego bjachu v pustyni Maon k zapadu odesnuju Ijesemona.
25 I ide Saul i mužije jego iskati Davida. I vozvestiša Davidu, i snide ko kameňu iže v pustyni Maon. I uslyša Saul, i pogna vsled Davida v pustyňu Maon.
26 I iďaše Saul i mužije jego ot strany gory otsjudu, David že be i mužije jego ot strany gory oťjunudu: i be David ukryvajasja iti ot lica Saulja, a Saul i mužije jego opolčišasja na Davida i na mužy jego jati ich.
27 I priide vestnik k Saulu glagolja: potščisja i idi, jako napadoša inoplemennicy na zemlju tvoju.
28 I vozvratisja Saul ne gnati vsled Davida, i ide protivu inoplemennikom: sego radi narečesja mesto ono Kameň Razdelennyj.

24

1 I vosta David ottudu i sede vo uzinach Jengaddi.
2 I bysť jegda vozvratisja Saul vspjať ot inoplemennik, i vozvestiša jemu, glagoljušče: se, David v pustyni Jengadstej.
3 I vzja Saul s soboju tri tysjaščy mužej izbrannych ot vsego Izrailja i ide iskati Davida i mužej jego prjamo licu saddejem:
4 i priide do stad pasomych na puti, i be tamo vertep: i Saul vnide isprazdnitisja, David že i mužije jego vo vnutrennich vertepa seďachu.
5 I reša mužije Davidovy k nemu: se, deň sej, o nemže reče Gospoď tebe predati vraga tvojego v ruce tvoi, i sotvoriši jemu jakože ugodno pred očima tvoima. I vosta David, i otreza voskrilije odeždy Sauli otaj.
6 I bysť po sich, i vostrepeta Davidu serdce jego, jako otreza voskrilije odeždy Sauli:
7 i reče David k mužem svoim: nikakože mi ot Gospoda, ašče sotvorju glagol sej gospodinu mojemu christu Gospodňu, ježe nanesti ruku moju naň, jako christos Gospodeň jesť sej.
8 I uvešča David mužy svoja slovesy i ne dade im vostavšym ubiti Saula. I vosta Saul, i snide na puť.
9 I izyde David vsled jego iz vertepa: i vozopi David vsled Saula, glagolja: gospodine carju. I ozresja Saul vsled sebe, i preklonisja David licem svoim do zemli, i poklonisja jemu.
10 I reče David k Saulu: počto slušaeši sloves ljudij glagoljuščich: se, David iščet duši tvojeja?
11 Se, dnes videsta oči tvoi, jako predade ťja Gospoď dnes v ruce moi v vertepe, i ne voschotech ubiti tebe, i poščadech ťja, i rech: ne nanesu ruki mojeja na gospoda mojego, jako pomazannik Gospodeň sej jesť:
12 i se, voskrilije odeždy tvojeja v ruce mojej, az oťjach voskrilije odeždy tvojeja, i ne ubich tebe: i urazumej, i vižď dnes, jako nesť zloby v ruce mojej, niže nečestija i prezorstva, niže sogrešich k tebe, a ty iščeši duši mojeja izjati ju:
13 da sudit Gospoď meždu mnoju i toboju, i da zaščitit ma Gospoď ot tebe: ruka že moja ne budet na ťja,
14 jakože glagoletsja pritča drevňaja: ot bezzakonnik izydet prestuplenije: ruka že moja ne budet na ťja:
15 i nyne ty, carju Izrailev, vsled kogo ischodiši? Kogo ty goniši? Vsled li psa umerša i vsled blochi jedinyja?
16 Da budet Gospoď sudija i otmstitel meždu mnoju i toboju, da vidit Gospoď i sudit sud moj, i osudit ma ot ruki tvojeja.
17 I bysť, jegda skonča David glagoly sija, glagolja k Saulu, i reče Saul: tvoj li glas sej, čado Davide? I vozdviže Saul glas svoj i vosplakasja.
18 I reče Saul k Davidu: praveden jesi ty pače mene, jako ty vozdal mi jesi blagaja, az že tebe vozdach zlaja:
19 i ty vozvestil mi jesi dnes, jaže sotvoril mi blagaja, jako zaključi ma Gospoď v ruki tvoja dnes, i ne ubil ma jesi:
20 i jakože ašče kto obrel by vraga svojego v pečali, i otpustil by jego v puť blag, i Gospoď vozdast jemu blagaja, jakože ty sotvoril jesi dnes:
21 i nyne se, az vem, jako carjuja carstvovati imaši, i stati imať v ruce tvojej carstvo Izrailevo:
22 i nyne klenisja mi Gospodem, jako ne iskoreniši semene mojego po mne i ne pogubiši imene mojego ot domu otca mojego.
23 I kljatsja David Saulu. I otide Saul na mesto svoje, David že i mužije jego vzydoša v messeru tesnuju.

25

1 I umre Samuil, i sobrašasja ves Izrail, i plakašasja jego, i pogreboša jego v domu jego vo Armafeme. I vosta David, i snide v pustyňu Maoňu.
2 I be čelovek v Maone i stada jego na Karmile, i čelovek velik zelo: i semu ovec tri tysjaščy i koz tysjašča: i bysť jegda strižaše stada svoja na Karmile:
3 ima že čeloveku Naval i ima žene jego Avigea: i žena jego blaga smyslom i dobra vzorom zelo, muž že jeja čelovek žestok i lukav v načinaniich i čelovek zveronraven.
4 I uslyša David v pustyni, jako strižet Naval na Karmile stada svoja.
5 I posla David desjať otrokov i reče otrokom: vzydite na Karmil i idite k Navalu i voprosite jego imenem moim s mirom,
6 i rcyte sija: zdrav li jesi ty i dom tvoj, i vsja tvoja zdrava li suť?
7 I nyne se, uslyšach, jako strigut tebe nyne pastusi tvoi, iže beša s nami v pustyni, i ne vozbranichom im, i ne povelechom im ničesože vo vsja dni, jegda beša na Karmile:
8 voprosi otrokov tvoich i vozvesťjat ti: i da obrjaščut otrocy tvoi blagodať pred očima tvoima, jako v deň blag priidochom: dažď ubo nyne ježe obrjaščet ruka tvoja otrokom tvoim i synu tvojemu Davidu.
9 I priidoša otrocy Davidovy i glagolaša slovesa sija k Navalu, po vsem glagolom sim imenem Davidovym.
10 I vozskoči Naval i otvešča otrokom Davidovym i reče: kto David? I kto syn Ijesseov? Dnes umnoženi suť rabi otchoďašče kijždo ot lica gospodina svojego:
11 i vozmu li chleby moja i vino moje i zaklanaja moja, jaže zaklach striguščym moja ovcy, i dam li onaja mužem, ichže ne vem otkudu suť?
12 I vozvratišasja otrocy Davidovy putem svoim, i vozvraščšesja priidoša i vozvestiša Davidu po glagolom sim.
13 I reče David mužem svoim: prepojašitesja kijždo oružijem svoim. I prepojasašasja oružijem svoim, i sam David prepojasasja mečem svoim, i idoša vsled Davida, jako četyresta mužej, a dvesti ich ostašasja u sosudov.
14 I Avigei žene Navalove poveda jedin otrok, glagolja: se, prisyla David posly ot pustyni blagosloviti gospodina našego, on že otvratisja ot nich:
15 mužije že blazi (beša) nam zelo, ne vozbraňachu nam, niže povelevachu nam čto vo vsja dni, v ňaže bechom s nimi:
16 i suščym nam na sele, aki stena beša okrest nas, i v nošči i vo dni, po vsja dni v ňaže bechom s nimi pasušče stada:
17 i nyne razumej i vižď ty, čto sotvoriši, jako soveršisja zloba na gospodina našego i na dom jego, i sej syn gubitel, i ne vozmožno glagolati k nemu.
18 I potščasja Avigea, i vzja dvesti chlebov i dva sosuda vina i pjať ovec ustrojenych i pjať mer muki čistyja i košnicu grozdija i dvesti vjazanic smokvej, i vozloži na osljata,
19 i reče ko otrokom svoim: poidite predo mnoju, i se, az vsled vas idu. Mužu že svojemu ne vozvesti.
20 I bysť, vsedšej jej na oslicu i schoďaščej v podgorije, i se, David i mužije jego iďachu soprotivu jeja, i srete ich.
21 I reče David: voistinnu vsuje vsja navalova sochranich v pustyni, i ničesože povelech vzjati ot vsech jaže jego, i vozdade mi zlaja za blagaja:
22 sija da sotvorit Bog Davidu i sija da priložit, ašče do utra ostavlju ot vsech Navalovych daže do močaščagosja k stene.
23 I uvide Avigea Davida, i potščasja i skoči so osljate, i pade pred Davidom na lice svoje, i poklonisja jemu do zemli,
24 i pade na nogi jego i reče: vo mne, gospodine moj, nepravda moja: da glagolet nyne raba tvoja vo ušy tvoi, i poslušaj sloves raby tvojeja:
25 da ne vozložit nyne gospodin moj serdca svojego na čeloveka gibelnago sego, jako po imeni svojemu toj jesť: Naval ima jemu, i bezumije s nim: az že raba tvoja ne videch otrokov gospodina mojego, ichže poslal jesi:
26 i nyne, gospodine moj, živ Gospoď i živa duša tvoja, jakože vozbrani tebe Gospoď ježe ne priiti na krov nepovinnu i spasti tebe ruku tvoju: i nyne da budut jakože Naval vrazi tvoi i iščuščii gospodinu mojemu zla:
27 i nyne vozmi blagoslovenije sije, ježe prinese raba tvoja gospodinu mojemu, i dažď otrokom predstojaščym gospodinu mojemu:
28 otimi nyne nepravdu raby tvojeja, jako tvorja sotvorit Gospoď dom veren gospodinu mojemu, jako na brani gospodina mojego Gospoď spoboret, i zloba ne obrjaščetsja v tebe nikogdaže:
29 i ašče vostanet čelovek goňaj ťja i iščaj duši tvojeja, i budet duša gospodina mojego privjazana souzom žizni u Gospoda Boga, i dušu vragov tvoich poraziši praščeju posrede prašči:
30 i budet jegda sotvorit Gospoď gospodinu mojemu vsja, jelika glagolaše blagaja o tebe, i povelit tebe Gospoď (byti) voždem vo Izraili,
31 i ne budet tebe sije merzosť i soblazn serdcu gospodina mojego, ježe izlijati krov nepovinnuju tune i spasti ruku svoju sebe: i da blago sotvorit Gospoď gospodinu mojemu, i vospomaneši rabu tvoju, ježe blagosotvoriti jej.
32 I reče David ko Avigei: blagosloven Gospoď Bog Izrailev, iže posla ťja dnes na sretenije mi,
33 i blagosloven sovet tvoj, i blagoslovena ty uderžavšaja ma v deň sej iti na prolitije krove, i spasti mi ruku moju:
34 obače živ Gospoď Bog Izrailev, iže vozbrani mi dnes zlo sotvoriti tebe: zane ašče by ne potščalasja i ne prišla jesi na sretenije mne, togda rech: ašče ostanetsja Navalu do utrenňago sveta močaščijsja k stene.
35 I prija David ot ruku jeja vsja, jaže prinese jemu, i reče jej: idi s mirom v dom svoj: vižď, poslušach glasa tvojego i prijach lice tvoje.
36 I priide Avigea k Navalu: i se, u nego pir v domu jego, jako pir carev: i serdce navalovo veselo v nem, i toj pijan do zela. I ne vozvesti Avigea Navalu glagola ni velika ni mala do sveta utrenňago.
37 I bysť zautra, jegda istrezvisja Naval ot vina, poveda jemu žena jego vsja glagoly sija, i umre serdce jego v nem, i toj bysť jako kameň.
38 I bysť jako desjať dnij, i porazi Gospoď Navala, i umre.
39 I uslyša David i reče: blagosloven Gospoď, iže sudi sud ponošenija mojego ot ruki Navali, i raba Svojego uderža ot ruki zlych, i zlobu Navalju obrati Gospoď na glavu jego. I posla David i glagola ko Avigei pojati ju sebe v ženu.
40 I priidoša otrocy Davidovy ko Avigei v Karmil, i reša jej, glagoljušče: David posla nas k tebe, da ťja pojmet sebe v ženu.
41 I vosta i poklonisja do zemli licem i reče: se, raba tvoja v rabyňu umyvati nogi otrokom tvoim.
42 I vosta Avigea, i vsede na oslja, i pjať devic iďachu vsled jeja, i pojde vsled otrokov Davidovych, i bysť jemu v ženu.
43 I Achinaamu pojat David ot Ijezraelja, i beste jemu obe ženy.
44 Saul že dade Melcholu dščer svoju ženu Davidovu Faltiju synu Amisovu iže ot Rommy.

26

1 I priidoša Zifeje ot znojnyja k Saulu na cholm, glagoljušče: se, David skrysja u nas na cholme Jechelaf, prjamo Ijessemonu.
2 I vosta Saul, i snide v pustyňu Zif, i s nim tri tysjaščy mužej izbrannych ot Izrailja, iskati Davida v pustyni Zif.
3 I opolčisja Saul na cholme Jechelaf iže prjamo Ijessemonu pri puti, David že seďaše v pustyni. I vide David, jako idet Saul vsled jego v pustyňu,
4 i posla David sogljadatai, i razume, jako idet Saul gotov iz Keilja:
5 i vosta David otaj, i vnide v mesto, ideže počivaše Saul, i tamo bjaše Avenir syn Nirov, pervyj vojevoda jego, i Saul spaše v kolesnice carstej, i ljudije opolčivšesja okrest jego.
6 I otvešča David i reče ko Avimelechu Chetteinu i ko Avesse synu Saruinu bratu Ioavlju, glagolja: kto vnidet so mnoju k Saulu v polk? I reče Avessa: az vnidu s toboju.
7 I vnidosta David i Avessa v ljudi noščiju: i se, Saul spjaj snom v kolesnice carstej, i kopije jego vodruženo v zemlju pri glave jego, Avenir že i voini jego spachu okrest jego.
8 I reče Avessa k Davidu: zaključi Gospoď dnes vraga tvojego v ruce tvoi, i nyne poražu jego kopijem v zemlju jedinoždy, i ne povtorju jemu.
9 I reče David ko Avesse: ne ubivaj jego, jako kto prostret ruku svoju na christa Gospodňa, i nepovinen budet?
10 I reče David: živ Gospoď, ašče ne Gospoď porazit jego, ili deň jego priidet, i umret, ili na braň snidet i pogibnet:
11 da ne budet mi ot Gospoda nanesti ruku moju na christa Gospodňa: i nyne vozmi kopije ot vozglavija jego i sosud vodnyj, i otidem my o sebe.
12 I vzja David kopije i sosud vodnyj ot vozglavija jego, i otidosta o sebe: i ne be iže by videl ili razumel, i ne bjaše vostajuščago, vsi bo spachu, jako son krepok ot Gospoda napade na ňa.
13 I prejde David na on pol i sta na verse gory izdaleča, i mnog be puť meždu imi.
14 I vozzva David k ljudem, i Aveniru reče glagolja: ne otveščaeši li, Avenire? I otvešča Avenir i reče: kto ty jesi zovyj ma?
15 I reče David ko Aveniru: ne muž li jesi ty? I kto, jakože ty, vo Izraili? I počto ne chraniši gospodina tvojego carja? Jako vnide jedin ot ljudij ubiti gospodina tvojego carja:
16 i ne blago sije (zelo), ježe sotvoril jesi: živ Gospoď, jako synove smerti vy, ne chraňaščii gospoda svojego carja christa Gospodňa: i nyne vižď, gde jesť kopije carevo i sosud vodnyj, jaže beša pri glave jego?
17 I pozna Saul glas Davidov i reče: tvoj li glas sej, čado Davide? I reče David: az rab tvoj, gospodi carju.
18 I reče David: počto goniši raba tvojego, gospodi carju? Jako čto (ti) sogrešich? I kaja obretesja vo mne nepravda?
19 I nyne da poslušaet gospoď moj car glagolov raba svojego: ašče Bog pooščrjaet ťja na ma, da budet blagovonna žertva tvoja: ašče že synove čelovečestii, prokljati sii pred Gospodem, jako izgnaša ma dnes ne utverditisja v žrebii Gospodni, glagoljušče: pojdi, rabotaj bogom čuždim:
20 i nyne da ne padet krov moja na zemlju pred licem Gospodnim, jako izyde car Izrailev iskati duši mojeja, i gonit jakože noščnyj vran po goram.
21 I reče Saul: sogrešich: vozvratisja, čado Davide, jako ktomu ne sotvorju ti zla, zane čestna duša moja pred očima tvoima v deň sej: bezumno sotvorich, i pogrešich mnogo zelo.
22 I otvešča David i reče: se, kopije carevo, da priidet otrok jedin i vozmet je:
23 i Gospoď da vozvratit kojemuždo po pravde jego i po vere jego: jakože predade ťja Gospoď dnes v ruce moi, i ne voschotech nanesti ruki mojeja na christa Gospodňa:
24 i se, jakože vozveličisja duša tvoja dnes vo očiju mojeju, tako da vozveličitsja duša moja pred Gospodem, i da pokryet ma i izmet ma ot vsjakija pečali.
25 I reče Saul k Davidu: blagosloven ty, čado, i tvorjaj sotvoriši i mogij vozmožeši. I otide David v puť svoj, a Saul vozvratisja na mesto svoje.

27

1 I reče David v serdcy svojem, glagolja: nyne vpadu v deň jedin v ruki Sauli, i ne budet mi blago, ašče ne spasusja v zemli inoplemenniči, i prestanet Saul iskati mene vo vsjakom predele Izraileve, i spasusja iz ruki jego.
2 I vosta David i šesť sot mužej iže s nim, i ide ko Agchusu synu Ammachovu carju Gefsku.
3 I prebysť David u Agchusa v Gefe, sam i mužije jego vsi i dom jego, i David i obe ženy jego, Achinaam Ijezrailityňa i Avigea žena Navala Karmilskago.
4 I vozvestiša Saulu, jako otbeže David v Gef, i ne priloži ktomu (Saul) iskati jego.
5 I reče David ko Agchusu: ašče obrete rab tvoj blagodať pred očima tvoima, da dasi mi mesto vo jedinem ot gradov iže na sele, i sjadu tamo: i vskuju sedit rab tvoj vo grade carstvennem s toboju?
6 I dade jemu Agchus v deň toj Sekelag: sego radi bysť carju Iudejsku Sekelag do dnešňago dne.
7 I bysť čislo dnij, v ňaže seďaše David na sele inoplemenniči, četyri mesjacy.
8 I voschoždaše David i mužije jego i napadachu na vsjakago Gessera i na Amalikita, i se, zemlja naseljašesja ot Lamsura i do zemli Jegipetskija:
9 i poražaše David zemlju, i ne ostavljaše v živych mužeska polu i ženska: i vzimachu stada, i bujvolicy i osljata, i velbljudy i rizy, i vozvraščajuščesja prichoždachu ko Agchusu.
10 I reče Agchus k Davidu: na kogo napadoste nyne? I reče David ko Agchusu: k jugu Iudei i k jugu Ijesmegi i k jugu Kenezia:
11 i mužeska polu i ženska ne ostavljach v živych ježe vvoditi v Gef, glagolja: da ne vozvesťjat v Gefe na nas, glagoljušče: sija tvorit David. I sije opravdanije jego vo vsja dni, v ňaže seďaše David na sele inoplemenniči.
12 I uverisja David Agchusu zelo, glagolja: omerzenijem omerze v ljudech svoich vo Izraili, i budet mi rab vo veki.

28

1 I bysť vo dni ony, i sobrašasja inoplemennicy v polki svoja izyti bratisja so Izrailťjany. I reče Agchus k Davidu: razumeja razumej, jako so mnoju izydeši na braň ty i mužije tvoi.
2 I reče David ko Agchusu: tako nyne urazumeješi, jaže sotvorit rab tvoj. I reče Agchus k Davidu: temže načalnika chranitelej telu (mojemu) postavlju ťja vo vsja dni.
3 I Samuil umre, i rydaše po nem ves Izrail, i pogreboša jego vo Armafeme vo grade jego: i Saul izbi črevobasniki i volchvy zemli svojeja.
4 I sobrašasja inoplemennicy i priidoša i opolčišasja v Soname: i sobra Saul vsja mužy Izrailevy, i opolčišasja v Gelvuje.
5 I vide Saul polki inoplemenniči, i ubojasja, i užasesja serdce jego zelo.
6 I voprosi Saul Gospoda, i ne otvešča jemu Gospoď ni vo sne, ni vo javleniich, ni vo prorocech.
7 I reče Saul otrokom svoim: poiščite mi ženy volšebnicy, i pojdu k nej, i voprošu jeja. I reša otrocy jego k nemu: se, žena volšebnica vo Ajendore.
8 I prikrysja Saul i oblečesja v rizy iny, i ide sam i dva muža s nim, i priide noščiju k žene i reče jej: povolchvuj mi črevovolšebstvom, i vozvedi mi, jegože reku ti.
9 I reče jemu žena: se, nyne ty sam vesi, jelika sotvori Saul, kako istrebi črevobasniki i volchvy ot zemli, i vskuju ty loviši dušu moju, ježe umertviti ju?
10 I kljatsja jej Saul, glagolja: živ Gospoď, ašče srjaščet ťja nepravda o slovesi sem.
11 I reče žena Saulu: kogo vozvedu ti? I reče Saul: Samuila vozvedi mi.
12 I vide žena Samuila, i vozglasi glasom veliim, i reče žena k Saulu: počto ma prelstil jesi? I ty jesi Saul.
13 I reče jej car: ne bojsja, rcy kogo videla jesi? I reče jemu žena: bogi videch voschoďaščyja ot zemli.
14 I reče jej: čto poznala jesi? I reče jemu (žena): (videch) muža stara voschoďašča ot zemli, i sej obolčen odejanijem dolgim. I urazume Saul, jako sej Samuil (esť), i prekloni lice svoje na zemlju i poklonisja jemu.
15 I reče jemu Samuil: počto ponudil jesi ma vzyti mi? I reče Saul: skorblju zelo, jako inoplemennicy vojujut na ma, i Bog otstupi ot mene, i ne uslyša mene ktomu ni v rukach proročeskich, ni vo snech, ni vo javleniich: i nyne prizvach ťja, da skažeši mi, čto sotvorju.
16 I reče Samuil: počto voprošaeši ma, a Gospoď otstupi ot tebe i bysť so bližnim tvoim?
17 I sotvori Gospoď tebe, jakože glagola Gospoď rukoju mojeju, i istorgnet Gospoď carstvo tvoje iz ruku tvojeju i vdast je bližnemu tvojemu Davidu,
18 poneže ne poslušal jesi glasa Gospodňa i ne ispolnil jesi gneva jarosti Jego na Amalike, glagola radi togo sotvori tebe Gospoď v deň sej:
19 i predast Gospoď Izrailja s toboju v ruki inoplemenniči, i zautra ty i synove tvoi padut s toboju, i polk Izrailev predast Gospoď v ruki inoplemenniči.
20 I potščasja Saul, i pade stojašč na zemlju, i ubojasja zelo ot sloves Samuilovych, i ne bysť ktomu kreposti v nem: jako ne jade chleba vo ves deň toj i vo vsju nošč tu.
21 I vnide žena k Saulu, i vide jego, jako smatesja zelo, i reče k nemu: se, nyne posluša raba tvoja glasa tvojego, i položich dušu moju v ruce moi, i poslušach sloves, jaže mi glagolal jesi:
22 i nyne poslušaj glasa raby tvojeja, i položu pred toboju ukruch chleba, i jažď, i budet v tebe kreposť, jako ideši v puť.
23 I ne choťjaše jasti: i ponudiša jego otrocy jego i žena, i posluša glasa ich, i vosta ot zemli, i sede na sedališči.
24 Žene že bjaše junica pitomaja v domu: i potščasja, i zakla ju: i vzja muku i smesi, i ispeče opresnoki,
25 i prinese pred Saula i pred otroki jego: i jadoša, i vostaša i otidoša v nošč onu.

29

1 I sobraša inoplemennicy vsja polki svoja vo Afek, Izrailťjane že opolčišasja vo Ajendore iže vo Ijezraeli.
2 I vojevody inoplemenniči prediďachu so stami i tysjaščami, David že i mužije jego iďachu v poslednich so Agchusom.
3 I reša vojevody inoplemenniči kto suť iduščii sii? I reče Agchus k vojevodam inoplemenničim: ne sej li David rab Saula carja Izraileva, iže bysť s nami dnij sije vtoroje leto? I ne obretoch v nem ničtože, ot dne v oňže priide ko mne daže do sego dne.
4 I priskorbni byša o nem vojevody inoplemenniči i glagolaša jemu: vozvrati muža, i da vozvratitsja na mesto svoje, ideže postavil jesi jego tamo, i da ne idet s nami na braň, i da ne budet navetnik v polcech: i čim primiritsja sej gospodinu svojemu? Ne glavami li mužej sich?
5 Ne sej li jesť David, jemuže izydoša s liki, glagoljušče: pobedi Saul s tysjaščami svoimi, i David so tmami svoimi?
6 I prizva Agchus Davida i reče jemu: živ Gospoď, jako prav ty i blag pred očima moima, i vchod tvoj i ischod tvoj so mnoju v polce, i jako ne obretoch v tebe zloby, otneleže jesi prišel ko mne do dnešňago dne, no pred očima vojevod ne blag jesi ty:
7 i nyne vozvratisja i idi s mirom, i da ne sotvoriši zla pred očima vojevod inoplemenničich.
8 I reče David ko Agchusu: čto sotvorich ti? I čto obrel jesi v rabe tvojem, ot negože dne bech pred toboju, i daže do sego dne, da ne idu vojevati vragov gospodina mojego carja?
9 I otvešča Agchus Davidu: vem, jako blag ty pred očima moima jako Angel Božij, no vojevody inoplemenniči glagoljut: da ne idet s nami na braň:
10 i nyne vostani rano ty i otrocy gospodina tvojego choďaščii s toboju i idite na mesto, ideže postavich vas, i slovese pagubna da ne položiši na serdcy tvojem, jako blag jesi ty predo mnoju: i vostanite rano v puť, jegda razsvetaet vam, i idite.
11 I urani David sam i mužije jego otiti i strešči zemli inoplemenniči, i inoplemennicy vzydoša na braň vo Ijezrael.

30

1 I bysť prichoďašču Davidu i mužem jego k Sekelagu v deň tretij, i Amalik napade na južnuju stranu i na Sekelag, i porazi Sekelag i sožže jego ognem:
2 žen že i vsech suščich v nem ot mala do velika ne umertviša muža ni ženy, no pleniša, i otidoša v puť svoj.
3 I priide David i mužije jego vo grad, i se, sožžen bjaše ognem, ženy že ich i synove ich i dščeri ich pleneni byša.
4 I vozdviže David i mužije jego glas svoj i plakašasja dondeže ne be v nich sily ktomu plakatisja.
5 I ženy obe Davidovy pleneni byša, Achinaam Ijezrailityňa, i Avigea byvšaja žena Navala Karmilskago.
6 I oskorbe David zelo, jako soveščašasja ljudije kamenijem pobiti jego, jako skorbna bjaše duša vsech ljudij kojegoždo o synech svoich i o dščerech svoich. I ukrepisja David o Gospode Boze svojem,
7 i reče David ko Aviafaru ijereju synu Avimelechovu: prinesi jefud. I prinese Aviafar jefud k Davidu.
8 I voprosi David Gospoda, glagolja: poženu li vsled polčišča sego? I postignu li ich? I reče Gospoď: goni, jako postizaja postigneši ich i izbavljaja izbaviši.
9 I ide David sam i šesť sot mužej s nim, i priidoša daže do potoka Vosorska, pročii že ostašasja:
10 i gna s četyrmi sty mužej, dvesti že mužej ostašasja, iže sedoša ob on pol potoka Vosorska.
11 I obretoša muža Jegipťjanina na sele, i jaša jego, i privedoša jego k Davidu, i daša jemu chleba, i jade, i napoiša jego vodoju:
12 i daša jemu časť smokvej, i jade, i ukrepisja duch jego v nem, jako ne jade chleba i ne pi vody tri dni i tri noščy.
13 I reče jemu David: otkudu jesi, i čij jesi ty? I reče otrok Jegipťjanin: az jesm rab muža Amalikiťjanina, i ostavi ma gospodin moj, jako iznemogoch dnes uže tretij deň:
14 i my chodichom na jug do Chelefi i na Iudejskija strany i na Gelvuj, i Sekelagu požgochom ognem.
15 I reče jemu David: dovedeši li ma do polčišča sego? I reče: klenisja mi Bogom, jako ne ubiješi ma i ne predasi ma v ruce gospodinu mojemu, i dovedu ťja do polčišča sego.
16 (I kljatsja jemu David:) i privede jego onamo, i se, tii razsejani byša po licu vseja zemli, jadušče i pijušče i prazdnujušče o vsech korystech velikich, jaže vzjaša ot zemli inoplemenniči i ot zemli Iudiny.
17 I priide na nich David, i izbi ich ot utra daže do večera i nautrije: i ne spasesja ot nich muž, razve četyresta otrok, iže vsedoša na velbljudy i ubežaša.
18 I oťja David vsja jelika vzjaša Amalikity, i obe ženy svoja oťja,
19 i ne pogibe im ot mala daže do velika, i ot korystej, i daže do synov i dščerej i daže do vsech, jaže vzjaša, i vsja vozvrati David:
20 i vzja David vsja stada i pastviny, i pogna pred plenom: i plen onyj naricašesja sej plen Davidov.
21 I priide David k dvema stom mužem ostavšymsja iti vsled Davida, ichže posadi na potoce Vosorste, i izydoša na sretenije Davidu i na sretenije ljudem iže s nim: i priide David do ljudij, i voprosiša jego o mirnych.
22 I otveščaša vsi mužije pagubnii i lukavnii ot mužej ratnych chodivšich s Davidom i reša: jako ne goniša s nami, ne dadim im ot plena, jegože vzjachom, no tokmo kijždo ženu svoju i čada svoja da vozmut i vozvraťjatsja.
23 I reče David: ne sotvorite, bratija moja, tako, povnegda predade Gospoď nam i sochrani nas, i predade Gospoď polčišče sije našedšeje na ny v ruki našja:
24 i kto poslušaet vašich sloves sich? Jako ne menši nas suť: poneže po časti ischoďaščago na braň, tako budet časť seďaščago pri sosudech, po tomužde razdeljatsja.
25 I bysť ot dne togo i vyše, i bysť v povelenije i na opravdanije Izrailju daže do dne sego.
26 I priide David v Sekelag, i posla starejšinam ot korystej Iudinych i iskrennim svoim, glagolja: se, vam blagoslovenije ot korystej vragov Gospodnich,
27 suščym v Vefsure i v Rame južnej i v Gefore,
28 i vo Aroire i vo Ammade, i vo Safe i vo Jesfife i v Gefe,
29 i v Kinane i v Safece, i v Fimafe i v Karmile, i suščym vo gradech Ijeremiila i vo gradech Kenezija,
30 i suščym vo Ijerimufe i vo Virsavei i v Nomve,
31 i suščym v Chevrone, i vo vsja mesta, jaže projde David tamo sam i mužije jego.

31

1 I inoplemennicy vojevachu na Izrailja, i bežaša mužije Izrailevy ot lica inoplemenniča, i padachu jazvennii na gore Gelvuje.
2 I snidošasja inoplemennicy s Saulom i s synmi jego, i ubiša inoplemennicy Ionafana i Aminadava i Melchisua, syny Saulovy.
3 I oťjagote braň na Saula, i obretoša jego kopejnicy mužije strelcy, i ujazven bysť (Saul) vo utrobu.
4 I reče Saul k nosjaščemu oružije jego: izsuni meč tvoj i probodi ma im, da ne priidut neobrezannii sii i izbodut ma, i porugajutsja mne. I ne choťjaše nosjaj oružije jego, jako ubojasja zelo. I vzja Saul meč svoj i pade na nego.
5 I vide nosjaj oružije jego, jako umre Saul, i pade i toj na meč svoj i umre s nim.
6 I umre Saul i trije synove jego, i nosjaj oružije jego, i vsi mužije jego v deň toj kupno.
7 I videša mužije Izrailstii, iže ob on pol judoli i iže ob on pol Iordana, jako bežaša mužije Izrailstii, i jako umre Saul i synove jego, i ostaviša grady svoja i bežaša: i priidoša inoplemennicy i vselišasja v nich.
8 I bysť na utrije, i priidoša inoplemennicy obnažiti mertvych, i obretoša Saula i tri syny jego padšyja na gore Gelvuje,
9 i obratiša jego, i sňaša oružije jego, i otsekoša glavu jego, i poslaša v zemlju inoplemenniču okrest vozveščajušče idolom ich i ljudem ich:
10 i položiša oružije jego u Astarta, telo že jego votknuša na stene Vefsamli.
11 I uslyšaša živuščii vo Iavise Galaaditijstem, jaže sotvoriša inoplemennicy Saulu,
12 i vostaša vsi mužije silnii, i idoša vsju nošč, i vzjaša telo Saulovo i telo Ionafana syna jego s steny Vefsamski, i prinesoša ja vo Iavis, i sožgoša ja tamo:
13 i vzjaša kosti ich, i pogreboša ja v dubrave jaže vo Iavise, i postišasja sedm dnij.

{pokazať odnu glavu na stranice}