1  2  3  4  5  6  7  8  9  10  11  12  13  14  15 

Vtoraja kniga Makkavejskaja

Slavjanskij tekst

1

1 Bratii suščej vo Jegipte Iudeom radovatisja: bratija iže vo Ijerusalime Iudeje i iže vo strane Iudejstej, mira blagago:
2 i da blagosotvorit vam Bog i da pomanet zavet Svoj iže ko Avraamu i Isaaku i Iakovu rabom Svoim vernym,
3 i da dast vam serdce vsem vo ježe čestvovati Jego i tvoriti chotenija Jego serdcem velikim i duševnym izvolenijem,
4 i da otverzet serdca vaša v zakone Svojem i v poveleniich, i mir da sotvorit,
5 i da uslyšit molitvy vašja i umilitsja vam i ne ostavit vas vo vrema lukavo.
6 I nyne zde jesmy moljaščesja o vas.
7 Carstvujušču Dimitriju leta sto šesťdesjat devjatago, my Iudeje pisachom vam v skorbi i v goresti našedšej nam v letech sich, otneleže otstupi Iason i iže s nim ot svjatyja zemli i carstva,
8 i požgoša vrata, i prolijaša krov nepovinnu: i molichomsja Gospodevi, i uslyšani jesmy, i prinesochom žertvu i semidal, i vozžgochom svetilniki, i predložichom chleby.
9 I nyne prazdnujte dni skinopigii Chasleva mesjaca.
10 Leta sto osmdesjat osmago, iže vo Ijerusalime i iže vo Iudei, i starejšiny i Iuda Aristovulu učitelju Ptolomea careja suščemu že ot pomazannych ijerejev roda, i suščym vo Jegipte Iudeom, radovatisja i zdravstvovati.
11 Ot velikich bedstv Bogom spaseni, velmi blagodarim Jemu, aki na carja opolčajuščiisja.
12 Sej bo izvede opolčajuščichsja na svjatyj grad:
13 v Persidu bo byv voždom, i pri nem nesterpimaja mňaščajasja byti sila, posečeni byša v kapišči Nanei, prelščenija upotrebivšym žercem suščym pri Nanei.
14 Aki bo sprebyvati choťja jej, priide na mesto Antioch i iže s nim druzi, vzjatija radi srebrenikov pod imenem vena:
15 i predloživšym sija žercem Nanei, i onomu všedšu s malymi v pritvor kapišča, zaključivše kapišče,
16 jegda vnide Antioch, otverzše svoda sokrovennuju dver, metajušče kamenije pobiša igemona i suščich s nim, i razdelivše na udy i glavy otsekše izmetaša k suščym vne.
17 O vsech blagosloven naš Bog, Iže predade nečestvovavšich.
18 Choťjašče ubo prazdnovati dvadesjať pjatago dne mesjaca Chasleva očiščenije cerkve, potrebno nepščevachom izvestiti vam, da i vy prazdnujete deň skinopigii i ogňa, jegda Nejemia sozdav cerkov i oltar, prinese žertvu.
19 Ibo jegda v Persidu veďachusja otcy naši, togda žercy bojaščiisja Boga vzemše ot ogňa oltarnago otaj, skryša vo judol klaďazja dno imejušča bezvodnoje, i v nem sobljudoša, jako vsem nevedomu byti mestu.
20 Preminuvšym že letom mnogim, jegda izvolisja Bogu, poslannyj Nejemia ot carja Persidskago, vnuki žercev sokryvšich posla na vzyskanije ogňa: i jakože povedaša nam, ne obretoša ogňa, no vodu gustu,
21 povele im čerpati i prinesti: jegda že prinesena byša žertvennaja, povele žercem Nejemia pokropiti vodoju drova i ležaščaja na nich.
22 Jegda že bysť sije, i vrema priide, jegda solnce vozsija prežde oblačno suščo, vozžžesja ogň velik, jako divitisja vsem.
23 Molitvu že tvorjachu žercy, jegda gorjašče žertva, i žercy i vsi Ionafanu načinajušču, pročym že otveščajuščym, jakože Nejemii.
24 Be že molitva imejušči obraz sej: Gospodi, Gospodi Bože, vsech Tvorče, strašnyj i krepkij, i pravednyj i milostivyj, jedinyj Carju i blagij,
25 jedinyj datelju, jedine pravedne i Vsederžitelju i večnyj, spasajaj Izrailja ot vsjakago zla, sotvorivyj otcy izbranny i osvjativyj ich,
26 priimi žertvu za vsja ljudi Tvoja Izrailja i sochrani časť Tvoju i osvjati:
27 soberi rastočenije naše, izbavi rabotajuščich jazykom, na uničiženiych i merzkich prizri, i da uveďat jazycy, jako Ty jesi Bog naš:
28 pokazni nasilujuščich i dosaždajuščich v gordyni:
29 nasadi ljudi Tvoja na meste svjatem Tvojem, jakože reče Moisej.
30 Žercy že pojachu penija.
31 Jegda že sgoreša žertvennaja, ostavšeju vodoju Nejemia povele kamenije bolšeje politi.
32 Jegda že sije bysť, plameň vozgoresja, i ot oltarja oblistavšu svetu, sgore.
33 Jegda že javlena bysť vešč, i vozveščeno bysť carju Perssku, jako na meste, v nemže ogň skryša preselennii žercy, voda javisja, otneleže Nejemia i suščii s nim očistiša žertvy,
34 ogradiv že car svjato sotvori (mesto to), iskušajaj vešč.
35 I imže darovaše car, mnogi dary vzimaše i prepodajaše.
36 Prozva že Nejemia i iže s nim mesto to Neffar, ježe skazujetsja očiščenije, naricaetsja že u mnogich Neffaj.

2

1 Obretaetsja že vo opisaniich Ijeremii proroka, jako povele ogňa vzjati preseljajuščymsja, jakože znamenovasja,
2 i jakože zapoveda preseljajuščymsja prorok, dav im zakon, da ne zabyvajut povelenij Gospodnich i da ne prelsťjatsja umy, viďašče idoly zlaty i srebrjany i suščuju okrest ich utvar.
3 I ina takova glagolja, moljaše, da ne otstupit zakon ot serdca ich.
4 Be že v pisanii, jako skinii i kivotu povele prorok po Božestvennomu otvetu byvšemu jemu posledstvovati, dondeže vzyde v goru na ňuže Moisej vozšed, vide Božije nasledije.
5 I prišed Ijeremia obrete peščeru i žilišče, i skiniju i kivot, i oltar fimiama vnese tamo, i dveri zagradi.
6 I pristupiša necyi ot posledstvujuščich, da naznamenajut sebe puť, i ne mogoša obresti.
7 Jegda že pozna Ijeremia, ukoriv ich, reče: jako nevedomo budet mesto, dondeže soberet Bog sobranije ljudij i milostiv budet:
8 i togda Gospoď pokažet sija, i javitsja slava Gospodňa i oblak, jakože i pri Moisei javljašesja, jakože i Solomon moli, da mesto osvjatitsja velmi.
9 Javljašesja že, i jako premudrosť imeja voznese žertvu obnovlenija i soveršenija cerkve.
10 Jakože i Moisej moljašesja ko Gospodu, i snide ogň s nebese i pojade žertvy: takožde i Solomon molisja, i snide ogň s nebese i požže vsesožženija.
11 I reče Moisej: poneže ne snedeno bysť suščeje za grech, popalisja.
12 Takožde i Solomon osm dnij prazdnova.
13 Povedašasja že i v napisaniich i v pamatopisaniich byvšich pri Nejemii tajažde: i kako strojašč knigopoložnicu sobra knigi, jaže o carech i o prorocech i o Davide, i jepistolii carej o prinošeniich.
14 Takožde i Iuda, padšaja braniju byvšeju nam, sobra vsja, i suť pri nas.
15 Sich ubo ašče trebujete, prinosjaščich vam poslite.
16 Choťjašče ubo prazdnovati očiščenije, pisachom vam: blago ubo sotvorite prazdnujušče dni.
17 Bog že spasyj vsja ljudi Svoja i vozdavyj nasledije vsem i carstvije, i svjaščenstvo i osvjaščenije,
18 jakože obešča v zakone: upovaem bo na Boga, jako skoro nas pomilujet i soberet ot podnebesnyja v mesto svjatoje:
19 izjat bo nas ot velikich bed i mesto očisti.
20 Dela že Iudy Makkavea i bratij jego, i cerkve velikija očiščenije, i obnovlenije žertvennika:
21 ješče že i o branech na Antiocha Jepifana i syna jego Jevpatora:
22 i o javleniich s nebese byvšich blagomužestvovavšym Iudejstva radi ljubočestno, jako vsju stranu mali sušče opustošachu, i varvarov množestvo progoňachu,
23 i preslavnuju vo vsej vselennej cerkov vozsozdaša, i grad izbaviša, i choťjaščyja razoritisja zakony ispravljachu, Gospodu so vsjakoju krotostiju milostivu byvajušču im:
24 jaže ot Iasona Kirinea izveščena pjatiju knigami, pokusimsja jedinym sočinenijem sokratiti.
25 Sozercajušče bo mnogoje čislo (veščej) i suščeje neudobstvo choťjaščym pristupiti k povesti istorii množestva radi veščestva,
26 popekochomsja, daby choťjaščii čitati imeli duši utešenije, ljubomudrstvujuščii že udobeje priimali na pamať, vsi že čtuščii polzu.
27 I nam ubo prijavšym trud sokraščenija neudobno, pota že i bdenija delo (tvorim):
28 jakože ugotovljajuščemu pir i iščuščemu inych polzy ne legko ubo, obače za blagodarenije mnogich sladce trud poterpim.
29 Ispytnosť ubo o kiichždo spisatelju popustivše, posledovati primeru sokraščenija potščimsja.
30 Jakože bo novyja chraminy architektonu o vsem zdanii peščisja podobaet, i živopisati načinajuščemu priličnych ko ukrašeniju iskati, tako mňu i o nas.
31 Ježe ubo glubočae ispytovati i o vsech tvoriti slovo i ljubopytstvovati o kojemždo podrobnu, povesti sočinitelju dostoit.
32 Sokraščeniju že rečenij posledovati i tonkago ispytanija veščej begati, sokraščenije tvorjaščemu popuščati dolžno.
33 Otsjudu ubo načnim povesť predrečennym toliko prisovokupivše: nerazumno bo predislovije istorii umnožati, samuju istoriju sokraščati.

3

1 Jegda ubo svjatyj grad obitaem be vo vsjacem mire, i zakony ješče izrjadno chraňachusja, Onii archijerea blagočestija radi i nenavidenija lukavstva,
2 slučašesja i samim carem počitati mesto i cerkov velikimi dary proslavljati,
3 jako i Selevk Asijskij car podajaše ot svoich dochodov vsja, jaže ko služenijem žertv nadležaščaja iždivenija.
4 Simon že nekij ot kolena Veniamiňa nastojatel cerkvi postavlennyj, prjašesja so archijerejem o načalstve ježe vo grade.
5 No jegda premošči Onii ne možaše, priide ko Apolloniju Frasejevu, iže vo ono vrema bjaše vojevoda Kilisirii i Finikii,
6 i vozvesti jemu, jako bogatstvy neizčetnymi napolneno jesť vo Ijerusalime sokroviščnoje chranilišče, jako množestvu sokrovišč bezčislenu byti, i jako ne nadležat sija k vine žertv, byti že moščno, da pod vlasť carevu podpadut vsja sija.
7 Jegda že priide ko carju Apollonij, o vozveščeinych jemu bogatstvach izjavi: on že izbrav Iliodora, iže be nad delami jego, posla zapovedav, da predrečennaja bogatstva prineset.
8 Skoro že Iliodor tvorjaše šestvije, pod vidom ubo akiby grady Kilisirijskija i Finikijskija prochoďa, samoju že veščiju carevo povelenije ispolniti choťjašč.
9 Prišed že vo Ijerusalim i ljubomudrenno ot archijerea gradskago prijat, poveda o byvšem izjavlenii, i česo radi priide, skaza: voprošaše že, ašče istinno sija tako suť.
10 Togda archijerej pokaza položena byti sija vdov i sirot,
11 nekaja že byti i Iriana syna Toviina muža zelo čestna, a ne jakože be obolgajaj nečestivyj Simon, vsego že srebra talant četyresta, a zlata dveste:
12 obideti že vverivšich mesta svjatyni, i čestnosti i bezopasstvu čestnyja po vsemu miru cerkve, vesma ne vozmožno jesť.
13 Iliodor že, carskich radi povelenij, ichže imaše, glagolaše, jako vsjačeski podobaet vzjati sija v carskoje sokrovišče.
14 Opredeliv že deň, vchoždaše, prismotrenije o sich choťja sotvoriti: be že ne malo po vsemu gradu smatenije.
15 Svjaščennicy že pred oltarem v svjaščenničeskich rizach povergše sebe, prizyvachu s nebese Davšago zakon o položennych, daby položivšym sija celo sochranil.
16 Be že zrjaščemu lice archijerejevo uzvljatisja mysliju: zrak bo i vid izmenen javljaše duševnuju tugu.
17 Oblija bo muža bojazň nekaja i strach telesnyj, imiže javlenna bysť zrjaščym serdca nastojaščaja bolezň.
18 Inii že kupno iz domov istekachu na vsenarodnuju molitvu, zane choťjaše prščti mesto v poruganije.
19 Ženy že prepojasavšjasja po persem vlasjanicami na putech umnožachusja: zaključenyja že devicy jediny ubo pribegachu ko vratom, inyja že na steny, nekija že okoncami prinicachu.
20 Vsi že vozdevajušče ruce na nebo moljachusja.
21 Umilitelno že be množestva smešenoje padenije i zelo bedstvujuščago archijerea čajanije.
22 I sii ubo prizyvachu Vsederžitelja Boga, da vverennaja vverivšym cela sochranit so vsjakim bezopasstvom.
23 Iliodor že ježe umysli, soveršaše: tamože jemu so kopijenoscy v gazofilakiju uže prišedšu,
24 (Vsederžitel) otcev Gospoď i vsjakija vlasti Obladatel javlenije velije sotvori, jako vsem derznuvšym sovniti užasnuvšymsja Božija sily, vo oslablenije i vo užas premenitisja.
25 Javisja bo im nekij koň strašna imeja vsadnika i predobrym pokrovom ukrašen, napad že so ustremlenijem vonze vo Iliodora predňaja kopyta: seďaj že na nem javljašesja zlato oružije imeja.
26 Inii že dva javistasja jemu junoši siloju blagolepni, predobri slavoju, ukrašeni že odejanijem: iže i obstuplšča jego ot oboich stran, bijasta jego neprestanno, mnogi nalagajušča jemu rany.
27 Vnezapu že (Iliodora) padša na zemlju i mnogoju tmoju objata voschitivše i na nosilo položivše,
28 togo, iže nedavno so mnogim ristanijem i so vsjakim dorinošenijem v predrečennuju vnide gazofilakiju, iznošachu bezpomoščna sebe sušča, javno Božiju silu poznavše.
29 I toj ubo božestvennym dejstvom bezglasen i vsjakago upovanija i spasenija lišen poveržen bjaše.
30 Sii že Gospoda blagoslovljachu proslavlšago Svoje mesto: i malym prežde stracha i smatenija polnaja cerkov, Vsederžitelju javlšusja Gospodu, radosti i veselija ispolnisja.
31 Skoro že necyi ot drugov Iliodorovych moljachu Oniju prizvati Vyšňago, da život darujet jemu vesma v poslednem izdychanii ležaščemu.
32 Pomysliv že archijerej, da ne kogda car mnenije vozimejet, jako zlodejstvo nekoje na Iliodora Iudeje sotvoriša, prinese žertvu o spasenii muža.
33 Jegda že archijerej moljašesja, tiižde junoši paki javistasja Iliodoru temižde odejaňmi oblečena i stavša resta: mnogaja Onii archijereju blagodarenija vozdažď, jego bo radi Gospoď tebe život darova:
34 ty že ot Nego bijen vozvesti vsem veličije Božije i deržavu. I sija rekša nevidimi bysta.
35 Iliodor že žertvu prines Gospodevi, i obety prevelikija obeščav život Darovavšemu, i Onii vozblagodariv, vozvratisja ko carju s voiny,
36 svidetelstvovaše že vsem, jaže vide očima dela prevelikago Boga.
37 Jegda že car voprošaše Iliodora, kto byl by ključim ješče jedinoju vo Ijerusalimli poslan byti, otvešča:
38 ašče kojego imaši vraga, ili carstvu tvojemu navetnika, posli jego onamo, i jazvena jego priimeši, ašče i spasetsja: zane v meste tom istinno jesť Božija nekaja sila:
39 Toj bo obitanije na nebesi imejaj nadziratel jesť i pomoščnik mestu tomu, i grjaduščich na ozloblenije poražaet i pogubljaet.
40 I sija ubo jaže o Iliodore i o chranenii gazofilakii sice imejutsja.

4

1 Predrečennyj že Simon, iže o srebrenicech i otečestve donositel sotvorisja, zloslovjaše Oniju, akiby toj Iliodora i pooščrjal k sim i zlob sodetelju byl.
2 I blagodetelja gradu i zaščitnika svoich ljudij i revnitelja zakonov (Božiich) derzaše naricati navetnikom veščej.
3 Vražde že v toliko proischoďaščej, jako črez nekojego ot drugov Simonovych i ubijstva soveršachusja,
4 sozercaja Onia ljutosť prenija, i Apollonia neistovstvovati, jako Kilisirii i Finikii vojevodu, umnožajušča zlobu Simonovu, ko carju otide,
5 ne byvajaj graždan klevetnik, no polzu vo obščestve i na jedine vsemu množestvu promyšljaja:
6 viďaše bo, jako bez careva promysla ne moščno polučiti mira ktomu veščem, i jako Simon ne otstavit bujstva.
7 Ostavlšu že žitije Selevku i prijemšu carstvo Antiochu, iže naricašesja Jepifan, želaše Iason brat Oniin archijerejstva,
8 vnide ko carju, obeščavaja jemu srebra talant trista šesťdesjat i ot prichodov nekiich inych talant osmdesjat.
9 K sim že obeščavaše i inych napisati sto pjaťdesjat, ašče podastsja vlastiju jego učilišče junych jemu postaviti i suščich vo Ijerusalime Antiochianami pisati.
10 Soizvolivšu že carju, i načalstvo oderžav, abije na jazyčeskij obyčaj jedinoplemennyja svoja prevoditi nača.
11 I ustavlennaja Iudeom čelovekoljubija carskaja črez Ioanna otca Jevpolema, iže bjaše poslom o družbe i spoborenii k Rimljanom, otrinu: i zakonnyja ubo graždanskija razorjaja ustavy, bezzakonnyja obyčai novovvoždaše.
12 Tščatelne bo pod samym kraegradijem učilišče postavi, i izrjadnejšich junoš pokoriv, pod petas vvoždaše.
13 I sice be userdije nekoje ko Jellinstvu i uspech jazyčeskago žitelstva, radi bezmernago, nečestivago, a ne archijerea Iasona, bezzakonija.
14 Jako ne ktomu o službach oltarnych userdni bjachu žercy, no chram ubo prezirajušče i o žertvach neraďašče, tščachusja pričastnicy byti palestre bezzakonnago predanija, po proizzyvanii igrališčnago kruga.
15 I otečeskija ubo česti ni vo čtože vmeňachu, Jellinskija že slavy predobry byti mňachu:
16 ichže radi objat ja ljutoje obstojanije, i o ichže revnovachu nastavleniich, i vesma im choťjachu upodobitisja sich vragov i mučitelej imejachu.
17 Nečestvovati bo v Božestvennych zaonech neudob: no sija posledujuščeje vrema izvestit.
18 Byvšu že pjatoletnomu triznišču v Tire i carju sušču tamo,
19 posla Iason studnych smotritelej iz Ijerusalima Antiochiany suščyja, nesuščyja srebra didrachm trista v žertvu Iraklijevu, o ichže i moljachu prinesšii, da ne upotrebljajut v žertvu, jako ne dostoit, no vo inyja roschody ich otložiti.
20 Posla ubo sija radi poslavšago v žertvu Iraklijevu, radi že prinesšich na strojenije korablecej triveselnych.
21 Poslanu že byvšu vo Jegipet Apolloniju synu Menesteovu ko Ptolomeju Filometeru carju, toržestva radi vosprijatija prestola, vozmnev Antioch čužda jego byti svoich veščej, o svojem bezopasstve pečašesja: togo radi vo Ijuppiju prišed, dostiže vo Ijerusalim.
22 Velikolepno že ot Iasona i grada prijat, so sveščmi svetlymi i chvalami vnide: taže sice v Finikiju s voinstvom pojde.
23 Po treletnem že vremeni posla Iason Menelaa brata predrečennago Simona nesušča carju srebreniki i o veščech nužnych predstavlenije soveršiti imuščago.
24 On že predstav carju i vozveličiv jego v lice vlasti radi, na sebe vostorže archijerejstvo, položiv svyše Iasona talant srebra trista.
25 Prijem že ot carja povelenija priide, ničtože ubo nosja dostojno archijerejstva, jarosť že žestokago mučitelja i zverja ljutago gnev imeja.
26 I Iason ubo, iže svojego brata kozniju ulovi, sam kozniju ulovlen ot inago, beglec vo Amanitskuju stranu izgnan bysť.
27 Menelaj že načalstvo ubo oderža, o srebrenijech že carevi obeščannych ničtože raďaše:
28 tvorjašču že isťjazanije sostratu kraegradija jeparchu, k semu bo nadležašče danej delo, toja radi viny oba ko carju prizvani.
29 I Menelaj ubo ostavi archijerejstva prejemnika Lisimacha brata svojego, Sostrat že Kratita, iže be nad Kiprjany.
30 I jegda sija dejachusja, slučisja Tarsjanom i Malotom kramolu vozdvignuti, sego radi, jako Antiochide naložnice careve v dar otdani byša.
31 Skoro ubo car priide ukrotiti veščy, ostavja namestnika Andronika jedinago ot kňazej svoich.
32 Vozmnev že Menelaj vosprijati sebe vrema blagopolučno, zlatyja ijekija sosudy ot cerkve ukrad darova Androniku i ina prodade v Tir i vo okrestnyja grady.
33 Iže javno poznav Onia, obličaše jego, otšed v mesto bezopasnoje, v Dafniju bliz Antiochii ležaščuju.
34 Ottudu Menelaj vzem na jedine Andronika, moljaše da ubijet Oniju. On že prišed ko Onii, i uveščav lestiju, i desnicu s kljatvoju dav, ašče i v podozrenii be, usovetova iz bezopasnago mesta izyti, jegože i abije zaključiv ubi, ne ustydevsja pravdy.
35 Seja že radi viny ne tokmo Iudeje, no mnozi i ot inych jazykov negodovachu i skorbjachu o nepravedňm muža ubijstve.
36 Vozvrativšusja že carju ot Kilikijskich mest, suščii vo grade Iudeje pristupiša prosjašče (suda) kupno s nenaviďaščimi bezzakonija Jellinami o bezvinnem ubijstve Oniine.
37 Oskorbivsja ubo dušeju Antioch (Onii radi) i prekloniv na milosť, i slezy izlijav o celomudrii skončavšagosja i o mnozem blagonravii
38 i razjarivsja dušeju, abije so Andronika porfiru sovlek i odeždy obodrav, po vsemu gradu povelev obvoditi, na tomže meste, ideže Oniju nečestivo ubi, tamo ubijcu pogubi, Gospodu dostojnuju jemu kazň vozdajušču.
39 Jegda že mnoga svjaščennograbitelstva vo grade sodelana byša ot Lisimacha so Menelaevym sovetom, i izyde vesť vne, sobrasja množestvo na Lisimacha, mnogim uže zlatym sosudom iznesenym byvšym.
40 Narodom že vostajuščym i gneva ispolnennym, vooruživ Lisimach tri tysjaščy, nača bezzakonnymi rukami obideti, predvoditelstvujušču nekojemu mučitelju prestarevšusja vozrastom, pače že bezumijem.
41 Urazumevše že i usilije Lisimachovo, inii kamenije, inii drekolija tolstaja voschitiša, necyi že bliz ležaščij prach vzemše, na suščich okrest Lisimacha metaša.
42 Seja radi viny mnogich ubo ot nich ujazviša, nekiich že i nizložiša, vsech že v beg obratiša: samago že svjaščennograbitelja pri sokroviščnem chranilišči ubiša.
43 O sich že sud na Menelaa nastojaše.
44 Jegda že priide car v Tir, k nemu sudebnoje delo prinesoša poslannii tri muža ot starejšin.
45 I uže premogaem Menelaj obešča Ptolomeju synu Dorimenovu mnogi srebreniki dati na utolenije carja.
46 Pojat ubo osob Ptolomej v nekij pritvor aki prochlaždajušasja carja, prevrati,
47 i vseja ubo zloby vinovnago Menelaa svobodi ot viny, a bednych, iže ašče by i pred Skify glagolali, otpuščeni byli byša neosuždeni, sich na smerť osudi.
48 Skoro ubo nepravednu kazň preterpeša iže o grade i ljudech i o svjaščennych sosudech donosivšii.
49 Seja radi viny i Tirjane, voznegodovavšče o bezzakonii, na pogrebenije ich ščedro prepodaša.
50 Menelaj že radi lichoimstva obladajuščich prebyvaše vo vlasti, vozrastajušč zloboju, velikij graždanom navetnik sotvorivsja.

5

1 V sije že vrema vtoryj pochod ugotova Antioch vo Jegipet.
2 Slučisja že po vsemu gradu, jedva ne črez četyredesjať dnij javljatisja na vozduse ristajuščich konnikov zlatyja odeždy imuščich i kopijami po polkom vooružennych,
3 i sobranija konej činno ustrojennych, ischoždenija tvorimaja i sraženija ot oboich stran, i ščitov dviženija i sulic množestvo, i mečej istorženija i strel metanija, i zlatych odežd blistanija i vsjakija broni.
4 Temže vsi moljachusja, da javlenije vo blago budet.
5 Byvši že vesti lživej, akiby Antioch ot žitija otšel, vzem Iason ne menši tyjašči mužej, vnezapu na grad sotvori napadenije graždanom že na stenu vostekšym, i nakonec uže vzemlemu sušču gradu, Menelaj vo kraegradije ubeže.
6 Iason že tvorjaše zaklanija graždan svoich neščadno, ne pomyšljaja, jako blagovremenstvo, ježe na užiki, zlopolučije jesť prevelije: mňa nad vragami, a ne nad jedinojazyčnymi pobeditelnaja prijati,
7 načalstva ubo ne oderža, končinu že naveta stud prijem, beglec paki vo Amanitidu otide.
8 Konec ubo zlago žitija poluči, zaključen u Arety Aravskago mučitelja, begaja ot grada vo grad, gonim ot vsech i nenavidim aki zakonov otstupnik, i ognušaem, jako otečestvu i graždanom vrag, vo Jegipet izgnan bysť.
9 I iže mnogich ot otečestva izgnavyj, stranstvuja pogibe k Lakedemoňanom otšed, aki srodstva radi pribežišče choťjašč imeti.
10 I iže množestvo nepogrebennych izverže, (sam) ne oplakan bysť, i pogrebenija ni kakova spodobisja, niže otečeskomu grobu priobščisja.
11 Vozvestivšym že carju o byvšich, usumnesja (car), da ne otstupit Iudea: i togo radi prišed iz Jegipta razjaren dušeju, vzja grad oružijem
12 i povele voinom sešči neščadno sretajuščichsja i v domy vchoďaščich zakalati.
13 Byša že ubijenija junoš i starcev, mužej i žen i čad istreblenija, dev že i otrokov zaklanija.
14 Osmdesjat že tysjašč vo vsech trijech dnech izbijeni: i četyredesjať ubo tysjašč pleneni, ne menši že ubijenych prodani byša.
15 Ne dovolen že byv i simi, derznu vniti v cerkov vseja zemli svjatejšuju, imejaj Menelaa predvoditelja, byvša zakonov i otečestva predatelja.
16 I skvernyma rukama vzemlja svjaščennyja sosudy i jaže ot inych carej položennaja na umnoženije i slavu mesta i česť, skvernyma rukama prikasajasja podajaše.
17 I voznesesja mysliju Antioch, ne pomyšljaja, jako grech radi obitajuščich vo grade malo prognevasja Vladyka, togo radi bysť o meste prezrenije:
18 ašče že by ne slučilosja im mnogimi grechi byti objatym, jakože be Iliodor poslannyj ot Selevka carja ko osmotreniju sokroviščnago chranilišča, sej prišed vnezapu bijen byv otvratilsja by ot derzosti.
19 No ne radi mesta jazyk, no jazyka radi mesto Gospoď izbra.
20 Temže ubo i sije mesto sopričastno bysť ljudskich zol slučivišichsja, posledi že blagodejanijem ot Gospoda priobščisja, i ostavlenoje vo gneve Vsederžitelja, paki v primirenii velikago Vladyki so vsjakoju slavoju ispravisja.
21 Ubo Antioch iz cerkve vzem tysjašču osm sot talantov, skoro vo Antiochiju vozvratisja, čaja ot gordyni zemlju ubo plavatelnu, a more pešechodno položiti ot vozvyšenija serdca.
22 Ostavi že i pristavniki ko ozlobleniju ljudij, vo Ijerusalime ubo Filippa rodom Frigeanina, nrav žestočajšij imuščago neže postavlšij (ego),
23 v Garizine že Andronika: i k sim Menelaa, iže zleje inych ozlobljaše graždan,
24 nenavistnoje že ko graždanom Iudejskim imejaj serdce, posla nenavistnago načalnika Apollonia so dvadesjatiju dvema tysjaščmi voinstva, povelev jemu vsech v vozraste suščich pogubiti, ženy že i junošy prodajati.
25 Sej že prišed vo Ijerusalim i aki mir sebe pritvoriv, uderžasja daže do dne svjatyja subboty: i ulučiv prazdnujuščich Iudeov, vooružitisja svoim povele,
26 i izšedšich vsech na pozor zakla, i vo grad so oružii vskočiv, ljudij mnogoje množestvo pogubi.
27 Iuda že Makkavej, iže desjatyj byv, i otšed v pusto mesto, zverinym obrazom v gorach živjaše s suščimi s nim, i travnuju pišču jadušče prebyvachu, ježe by ne pričastisja oskverneniju.

6

1 Ne po mnoze že vremeni posla car starca (nekojego) Afineanina ponuždati Iudej, daby otstupili ot otečeskich predanij i po Božetvennym zakonom ne žitelstvovali,
2 oskverniti že i vo Ijerusalime chram i narešči Dia Olimpijskago, i suščij v Garizine, jakože obitajuščii bjachu na meste onem, Dia Strannopriimca.
3 Ljuto že i vsemu narodu be i ťjažko napadenije zloby,
4 ibo cerkov ljubodejanija i kozloglasovanija be polna ot jazyk živuščich so bludnicami i vo svjaščennych pritvorech k ženam približajuščichsja i nepodobajuščaja vnutr vnosjaščich.
5 Oltar takožde poln be vozbranennymi ot zakonov.
6 Bjaše že ne vozmožno subbot chraniti, ni prazdnikov otečeskich soderžati, niže vesma komu sebe Iudeaninom imenovati.
7 Veďachužesja s gorkoju nuždeju na vsjak mesjac v deň roždenija careva v žertve: byvšu že Dionosovu prazdniku, ponuždachusja Iudeje kissy imušče chvaliti Dionisa.
8 Povelenije že izyde v bližnija grady Jellinskija, Ptolomeju podustivšu, da togožde ustavlenija protivu Iudejev upotrebljajut, i žertvu prinosjat,
9 ne izvoljajuščich že prejti na Jellinskija ustavy da ubivajut: be ubo videti nastojaščuju bednosť.
10 Dve bo ženy oklevetany byste obrezavšyja čada svoja: sich privesivše ima k soscam mladency i pred narodom obvodivše ich po gradu, so steny svergoša.
11 Inii že v bližnija stekšesja peščery, tajno deň subbotnyj prazdnovati, jegda vozveščeno bysť Filippu, sožženi byša, zane radi česti prazdničnago dne bojachusja pomogati sebe.
12 Molju ubo čtuščich knigu siju ne ustrašatisja napastej, mneti že mučeija sija ne k pogubleniju, no k nakazaniju roda našego byti.
13 Ibo na mnogo vrema ne popuskati zločestvujuščym, no abije vpadati im v mučenija, velikago blagodejanija jesť znamenije.
14 Ne bo jakože na inych jazycech ždet dolgoterpelivyj Vladyka, dondeže dostigšich ko ispolneniju grechov mučit, tako i na nas sudi byti:
15 da ne do konca dostigšym grechom našym, posledi nam otmstit.
16 Sego radi nikogdaže ot nas miloserdije Svoje otemlet: nakazujaj že bedstvami ne ostavljaet ljudij Svoich.
17 No sija ko uveščaniju nam rečena suť: malymi že podobaet vniti v povesť.
18 Jeleazar nekij ot pervenstvujuščich knižnikov, muž uže sostarevsja letami i zrakom lica blagolepen syj, otverstymi usty prinuždaem bjaše jasti svinaja masa.
19 On že so slavoju smerť pače, neželi nenavistnyj život predizbrav, voleju iďaše na muku:
20 pljunuv že (na taja), imže obrazom podobaše prichoditi choťjaščym terpeti mučenije, jaže ne leť be jasti radi ljublenija života.
21 Ko bezzakonnej že pristavlennii žertve, drevňago radi k mužu znanija, vzemše jego na jedine moljachu, da prinesenaja masa, jaže jasti jemu leť bjaše, jego radi ugotovana, pritvorit sebe aki jadušča povelennaja ot carja žertvennaja masa:
22 da sije sodelav izbavitsja ot smerti i drevnija radi k nim družby polučit čelovekoljubije.
23 On že mysl blagu vosprijem i dostojnu vozrasta i starosti preimuščestva, i prisťjažanyja lepotnyja sediny i izdetska predobrago vospitanija, pače že svjatago i Bogodannago zakona, posledovno otvešča, skoro glagolja: izvoljaju poslan byti vo ad,
24 ne bo vozrastu našemu dostojno jesť licemeriti, da mnozi ot junych nepščujušče Jeleazara devjatidesjatiletna prejti k žitelstvu inoplemennych,
25 i oni mojego radi licemerija i malovremennago života prelsťjatsja mene radi, i nenavisť i porok starosti mojej sotvorju:
26 ašče bo nynešnija muki čelovečeskija i izbavljusja, no ruki Vsemoguščago ni živ, ni umeryj izbegu:
27 temže mužestvenne nyne razlučivsja života, starosti ubo dostoin javljusja,
28 junym že obraz doblij ostavlju, ježe userdno i doblstvenno za čestnyja i svjatyja zakony umirati. I sija rek, so tščanijem na muku pojde.
29 Veduščii že jego, byvšuju malo prežde blagoprijatnosť k nemu v svireposť premeniša predrečennych radi sloves, jaže sii mňachu bezumstvo byti.
30 Choťja že ranami skončatisja, vozstenav reče: Gospodevi svjatyj razum imuščemu javno jesť, jako ot smerti mogušč izbavitisja, žestokija terplju na tele bolezni ujazvljaem, na duši že sladce stracha radi Jego sija straždu.
31 I sej ubo sim obrazom život skonča, ne tokmo junošam, no i premnogim jazyka svoju smerť vo obraz doblesti i v pamať dobrodeteli ostaviv.

7

1 Slučisja že i sedmim bratijam vkupe s materiju jatym, ponuždaemym byti ot carja jasti protivu pravil masa svinaja, bičmi i žilami volujami mučimym.
2 Jedin že ot nich, iže be pervyj, tako reče: čto choščeši voprošati i naučitisja ot nas? Gotovi bo jesmy umreti, neželi prestupiti otečeskija zakony.
3 Razgnevavsja že car povele skovrady i konoby razžešči.
4 Umže skoro razžžennym byvšym, povele suščemu ot nich predvoditelju slova otrezati jazyk, i so vsego kožu sodravše, krai udov telesnych otsešči, pročiim bratijam i materi smotrjaščym.
5 I jegda uže neključim sotvoren bysť vsemi (udesy), povele ogňu predati ješče dyšušča i pešči na skovrade: paru že umnožajuščusja ot skovrady, (pročii kupno) s materiju drug druga pooščrjachu umreti mužestvenno, glagoljušče sice:
6 Gospoď Bog zrit i o istine našej utešaetsja, jakože pred licem svidetelstvujuščeju pesniju izjavi Moisej glagolja: i o rabech Svoich utešitsja.
7 Umeršu že pervomu sim obrazom, vtorago izvoďachu na poruganije: i kožu so glavy jego so vlasy sodravše, i voprošachu: budeši li jasti prežde neže umučeno budet vse telo po udam.
8 On že otveščav otečeskim glasom, reče: ni. Temže i sej po rjadu prijat mučenije, jakože i pervyj.
9 V poslednem že izdychanii byv, reče: ty ubo, okajannejšij, ot nastojaščago života nas pogubljaeši, Car že mira umeršich nas Svoich radi zakonov voskresit nas v voskresenije života večnago.
10 Po sem že tretij porugaem be, i jazyka isprošen, abije izdade i ruce derzostne prostre i mužestvenne reče:
11 ot nebese sija priťjažach, i Jego radi zakonov preziraju sija, i ot Nego sija paki upovaju vosprijati.
12 Jako i sam car i suščii s nim udivljachusja junago velikodušiju, jako ni vo čtože polagaše muki.
13 I semu skončavšusja, i četvertago takožde mučachu mučitele.
14 I jegda uže bysť k smerti tako reče: lučše ubivaemym ot čelovek upovanija čajati ot Boga, paki imuščym voskrešenym byti ot Nego, tebe že voskresenije v život ne budet.
15 Po sem že pjatago privedše mučiša. I on vozzrev naň, reče:
16 vlasť v čelovecech imeja tlenen syj, ježe choščeši, tvoriši: ne mni že rodu našemu ot Boga ostavlenu byti:
17 ty že poterpi i zri veliju deržavu Jego, kako tebe i sema tvoje umučit.
18 Po sem privedoša šestago. I toj umreti načinajušč reče: ne prelščajsja sujetno, my bo sebe radi sija straždem sogrešajušče k Bogu našemu, sego radi dostojnaja udivlenija byša:
19 ty že da ne vozmniši nepovinen byti, bogoborstvovati načen.
20 Bezmerno že mati divnaja i blagija pamati dostojnaja, jaže pogibajuščich sedmi synov jedinago dne i vremene viďašči, blagodušno terpjaše radi upovanija na Gospoda,
21 i kojegoždo ich uveščavaše otečeskim glasom, doblija ispolnena mudrosti i ženskoje pomyšlenije mužeskoju dušeju vozdvizajušči, glagolaše k nim:
22 ne vem, jako vo čreve mojem javistesja, niže bo az duch i život dach vam, i kojegoždo udy ne az sostavich,
23 no mira Tvorec, Sozdavyj rod čeloveč i vsech izobretyj roždenije, i duch i žizň vam paki vozdast s milostiju, jako nyne sami sebe preziraete radi zakonov Jego.
24 Antioch že nepščujaj uničižen byti i ponošajušč glas prezrev, ješče junejšemu živu sušču, ne tokmo slovesy tvorjaše uveščanije, no i kljatvoju podkrepljaše, bogata kupno i blažena sotvoriti, prevedennago ot otečeskich zakonov, i druga vozimeti, i dela vveriti jemu.
25 Sim že junoše ni kakože vnemljušču, prizvav car mater uveščavaše, da budet junoše sovetnica na spasenije.
26 Mnogo že jemu uveščavajušču, obeščala sovetovati synu svojemu.
27 Priklonivšisja že k nemu, posmejasja žestokomu mučitelju i sice reče otečeskim glasom: syne, pomiluj ma nosivšuju ťja vo čreve devjať mesjacej i mlekom pitavšuju ťja leta tri, i voskormivšuju ťja i privedšuju v vozrast sej, i bolezni vospitanija ponesšuju:
28 molju ťja, čado, da vozzriši na nebo i zemlju, i vsja, jaže v nich, viďašč urazumeješi, jako ot ne suščich sotvori sija Bog, i čeloveč rod tako bysť:
29 ne ubojsja plotorasterzatelja sego, no dostoin byv bratii tvojeja, vospriimi smerť, da v milosti s bratijeju tvojeju vospriimu ťja.
30 Ješče že sija jej glagoljuščej, junoša reče: kogo ožidaete? Ne slušaju povelenija careva, no povelenija zakona slušaju dannago otcem našym črez Moisea:
31 ty že vsjakija zloby izobretatel byv na Iudei, ne izbežiši ruk Božiich:
32 my bo za grechi našja sija straždem:
33 ašče že radi ustrašenija i nakazanija živyj Gospoď naš malo prognevasja, no paki primiritsja rabom Svoim:
34 ty že, o, bezzakonniče i vsech čelovek skvernavejše, ne voznosisja sujetno kičasja tščetnym upovanijem, na nebesnyja raby Jego voznosjašč ruku:
35 ne u bo Vsederžitelja i Vsevidca Boga suda izbegl jesi:
36 bratija bo naša malo nyne bolezni poterpevše po zavetu Božiju večnyj život polučiša: ty že sudom Božiim pravednuju kazň gordyni (tvojeja) vospriimeši:
37 az že, jakože bratija moja, dušu i telo moje predaju za otečeskija zakony, prizyvaja Boga milostiva vskore byti Izrailju: ty že s mučenijem i bijenijem ispovesi, jako jedin tokmo Bog jesť:
38 na mne i na bratii mojej prestanet Vsederžitelja gnev nanesennyj pravedno vsemu rodu našemu.
39 Togda car razjarisja jarostiju naň pače inych ljuteje, gorce terpjašč posmejanije.
40 I sej ubo čist ot žitija premenisja, po vsemu na Gospoda upovaja.
41 Posledi že synov i mati skončasja.
42 Sija ubo o žertvach i o prevoschoďaščich mučitelstvach toliko izvestišasja.

8

1 Iuda že Makkavej i iže s nim, vchoďašče tajno v sela, sozyvachu srodniki i prebyvajušich vo Iudejstve prijemljušče sobraša do šesti tysjašč mužej.
2 I prizyvachu Gospoda prizreti na ljudi ot vsech popiraemych, uščedriti že i chram ot nečestivych čelovek oskvernen
3 pomilovati že i razorenyj grad i imejušč ravno so zemleju byti, i glas krovej vopijuščich k Nemu uslyšati,
4 pomanuti že i bezgrešnych mladencev bezzakonnoje pogublenije i byvšaja chulenija na ima Jego, i voznenavideti lukavstva.
5 Sobrav že množestvo, Makkavej nesterpim jaže jazykom bysť, gnevu Gospodňu v milosť obrativšusja.
6 I napadaja na vesi i grady nečajanno sožigaše, i blagovremenna mesta vzimajušč, ne malo supostat pobeždaše ubivaja,
7 naipače že noščy na takovaja napadenija v pomošč prijemljaše: i slava nekaja mužestva jego prochoždaše vsjudu.
8 Vide že Filipp po malu v preduspejanije grjadušča muža, časteje že vo blagodenstviich uspevajušča, ko Ptolomeju vojevode Kilisirii i Finikii pisa, daby pomogal v carskich delech.
9 On že skoro izbrav Nikanora, syna Patroklova ot pervejšich drugov posla, podčiniv jemu ot vsjakich jazykov vooružennych vijev ne menše dvadesjati tysjašč, da ves Iudejskij rod izbijet: pridade že jemu i Gorgiju muža stratiga i v ratnych delech iskusstvo imušča.
10 Ustavi že Nikanor daň carju, jaže Rimljanom dajašesja, dve tysjaščy talantov ot plenenija Iudejskago napolniti.
11 Abije že v pomorskich grady posla, sozyvaja na kuplju Iudejskich plennikov, obeščajasja devjaťdesjat plennikov za talant dati, ne čaja mščenija choťjaščago posledovati jemu ot Vsederžitelja.
12 Iude že vozveščeno be o priščestvii Nikanorove: i jegda on vozvesti suščym s soboju o prišestvii voinstva,
13 užasšesja i ne verovavše Božiju otmščeniju razbegachusja i ot mesta svojego otstupachu:
14 inii že ostavšaja vsja prodajachu, kupno že Gospoda moljachu, da izbavit ot nečestivago Nikanora prodanych, prežde daže snitisja,
15 i ašče ne ich radi, to radi zaveta, iže bysť ko otcem ich, i prizyvanija radi čestnago i velikolepago imene Svojego na nich.
16 Sobrav že Makkavej suščich okrest jego čislom šesť tysjašč, moljaše, da ne užasnutsja ot suprotivnikov, niže da ustrašatsja nepravedno grjaduščich na ňa jazykov množestva, no mužestvenno da podvizajutsja,
17 pred očima imejušče bezzakonno na mesto svjatoje sodelannuju ot nich ukoriznu i posmejannago grada obidu, ješče že i praroditelnago žitelstva razrušenije.
18 Oni bo na oružije nadejutsja kupno i na derzosť, reče: my že na Vsederžitelja Boga moguščago i grjaduščich mgnovenijem nizložiti nadejemsja.
19 Vospomanuv že im i byvšaja zastuplenija pri praroditelech, i jako pod Sennachirimom sto osmdesjat pjať tysjašč pogibošča,
20 i v Vavilone na Galatov byvšeje opolčenije, kako vsi, jegda na braň priidoša, osm tysjašč s četyriju tysjaščami Makedoňan, Makedoňanom otčajavšymsja, jedini osm tysjašč pobiša sto dvadesjať tysjašč pomoščiju dannoju im ot nebese, i polzu mnogu vzjaša.
21 Simi (vospomanovenii) derzostny onyja postaviv i gotovy umreti za zakony i otečestvo, četveročastno voinstvo postavi:
22 učiniv i bratiju svoju vojevodami obojego opolčenija, Simona i Iosifa i Ionafana, poddav kojemuždo tysjašču i pjať sot,
23 ješče že i Jeleazaru (povelev) česti svjatuju knigu i dav znamenije pomošči Božiju, pervomu polku sam predvoditelstvuja srazisja s Nikanorom.
24 Byvšu že im Vsederžitelju spoborniku, ubiša supostatov boleje devjati tysjašč, jazvenych že i bezčlennych bolšuju časť sotvorišča vojev Nikanorovych, vsech že v begstvo ponudiša.
25 Srebreniki že ot prišedšich na kuplju ich vzjaša.
26 Gonivše že ich zelne, vozvratišasja ot vremene zaključeni: be bo (deň) pred subbotoju, seja radi viny ne prodolžiša goňašče ich.
27 Oružija že ich sobirajušče i korysti ot supostat otemljušče, subbotu prazdnovachu popremnogu blagoslovjašče i ispovedajušesja Gospodevi spasšemu ich v deň sej, načalo milosti učinivšemu im.
28 Po subbote že nemoščnym i sirotam, i vdovam (i obidimym) razdelivše ot korystej, pročaja sami i otrocy razdeliša.
29 Sija že sodejavše i obščuju molitvu sotvorše, miloserdago Gospoda moljachu, v konec primiritisja rabom Svoim.
30 I ot suščich s Timofejem i Vakchidom protivnych množae dvadesjati tysjašč ubiša i tverdyni zelo vysokija oderžaša, i mnogija korysti razdeliša, ravnočastne sebe i nemoščnym, i sirotam i vdovam, ješče že i starejšinam sotvorše.
31 Sobravše že oružija ich, priležne vsja položiša v mestech blagovremennych, pročyja že korysti vo Ijerusalim prinesoša.
32 I filarcha Timofejeva ubiša muža bezzakonnejšago i velmi Iudeov ozlobivšago,
33 iobeditelnaja že prazdnujušče vo otečestve, zažegšich svjašennaja vrata, Kalisfena i nekiich inych sožgoša ubegšich vo jedinu chraminu, iže dostojnuju mzdu nečestija vosprijaša.
34 Trekljatejšij že Nikanor, iže tysjašču kupcev na kuplju Iudeov privedyj,
35 smiren pomoščiju Gospodneju ot tech, ichže protivu sebe za ničtože vmeňaše, slavnuju otloživ rizu, črez sredizemnoje (more) begleca obrazom ujedinena sebe sotvor, priide vo Antiochiju prezelne neblagopolučen o pogublenii voinstva.
36 I iže obešča Rimljanom daň vozdati ot plenenija Ijerusalimskago, propovedaše, jako zaščititelja Boga imejut Iudei, i sego radi ne ujazvljaemi suť Iudeje, zane posledujut zakonom ot Togo ustavlenym.

9

1 Togo že vremene Antioch s bezčestijem vozvratisja ot Persidy.
2 Vnide bo vo grad glagolemyj Persepol i pokusisja raschititi chram i grad obderžati: togo radi množestvu ustremivšusja, k pomošči oružij obratišasja: i tako slučisja prognanomu Antiochu ot gradožitelej so sramom vozvratitisja.
3 Sušču že jemu pri Jekvatane, vozvestišasja jemu sodejannaja pri Nikanore i Timofei.
4 Voznessja že jarostiju, mňaše i prognavšich jego zlobu nanesti na Iudei: sego radi povele voznice neprestanno goňaščemu soveršati šestvije, nebesnomu sudu ponuždajušču jego, sice bo gordelive reče: grobiščnoje mesto Iudejem Ijerusalim, prišed tamo, sotvorju.
5 Vsevidec že Gospoď Bog Izrailev porazi jego neizcelnoju i nevidimoju jazvoju: izrekšusja bo jego slovu, abije objat jego utrobnaja neizelnaja bolebzň i gorkija vnutrennija muki,
6 zelo pravedne, jako mnogimi i strannymi napasťmi inych utroby muči. On že nikakože ot kičenija (svojego) presta:
7 ješče že i gordyni ispolňašesja, ognem dyšušč jarosti na Iudei i zapovedav uskoriti šestvije: slučisja že i pasti jemu ot kolesnicy so ustremlenijem iduščija, i ljutym padenijem padšemu vsja udy ploti sokrušiti.
8 On že, iže malo prežde mňaj volnam morskim povelevati, ot gordosti pače čeloveči, i merilom vysotu gor mňasja izmeriti, do zemli smiren na nosile nosjašesja, javnuju Božiju silu vsem pokazuja:
9 jako i ot telese nečestivago červiju kipeti, i živušču v boleznech i v mučeniich, ploti jego izlijatisja ot smrada že jego i gnoja vsi voini gnušachusja.
10 I malo prežde nebesnych zvezd kasatisja mňaščago niktože možaše nositi, smrada radi ljutago.
11 Otsjudu ubo nača ot mnogija gordyni svojeja prestavati ujazvlen i v poznanije prichoditi (naučen) Božijeju jazvoju povsečastno umnožeje bolezni svojeja prijemlja.
12 I jegda niže sam smrada svojego terpeti možaše, tako reče: pravedno jesť povinutisja Bogovi, i smertnu sušču ravnaja Bogovi ne mudrstvovati gorde.
13 Moljašesja že skvernyj ko nikogda choťjaščemu pomilovati jego Vladyce, tako glagolja:
14 svjatyj ubo grad, jegože tščachsja prišed vo prach obratiti i mesto grobiščnoje sozdati, svoboden ostavlju,
15 Iudejev že, ichže chotech niže pogrebenije spodobite, no pticem zverem na rasterzanije predati so mladency, vsech ich ravnych Afineom sotvorju:
16 chram že svjatyj, jegože prežde ograbich, predobrymi dary ukrašu, i svjaščennyja sosudy mnogo bolše vsja vozdam, i podobajuščaja k žertvam iždiveniju ot svoich dochodov podam:
17 k sim že i Iudeaninom byti, i vsjakoje mesto obitaemo prochoditi, i propovedati Božiju deržavu imam.
18 No nikakože prestajuščym boleznem, najde bo naň pravednyj Božij sud, o sebe otčajavsja, pisa ko Iudeom niženapisannoje poslanije, molenija čin imuščeje, soderžaščeje že sija:
19 predobrym graždanom Iudeom zelo radovatisja i zdravstvovati i blagodenstvovati, car Antioch i stratig:
20 ašče zdravstvujete i čada, i (imenija) vašja no mysli vam suť, blagodarju ubo Bogu velikim blagodarenijem, na nebo upovanije imeja:
21 az že v nemošči ležašč, vašu česť i blagoprijatstvo vospominach ljubezno: vozvraščajasja ot Persidskich mest i vpad v bolyzň ťjažku, nužno vozmnech popečenije vozimeti o obščem vsech utverždenii:
22 ne otčajavajasja o sebe, no upovanije mnogo imeja izbežati neduga,
23 zrja že, jako i otec moj, v ňaže vremena v vyšnich mestech vojeva, pokaza imuščago prijati po nem načalstvo,
24 da ašče čto protivno slučitsja ili vozvestitsja čto bedstvenno, vedušče suščii po stranam, komu vlasť vverena, ne smuťjatsja:
25 k sim že pomyšljaju priležaščich mogutnikov i sosedej carstviju vremene usmotrjajuščich i slučaja ožidajuščich, ojejavich syna mojego Antiocha carem, jegože mnogaši obchoďašč vyšnij satrapii mnogim ot vas preporučach i predstavljach, pisach že k nemu, jaže nižae pisana suť:
26 molju ubo vas i prošu, da pomňašče blagodejanija vo obšče i osobno, kijždo soderžite suščeje blagoprijatstvo ko mne i synu mojemu:
27 upovaju bo, jako on krotce i čelovekoljubne, posledujušč mojemu proizvoleniju, soobščatisja vam budet.
28 Mužeubijca ubo i chulnik zlejšajae postradav, jakože inym sotvori, v stranstve, na gorach bednoju smertiju izčeze.
29 Prenese že telo jego Filipp sverstnik jego: iže i ubojavsja syna Antiochova ko Ptolomeju Filomitoru vo Jegipet otide.

10

1 Makkavej že i iže s nim bjachu, Gospodu ich zaščiščajušču, chram ubo i grad vosprijaša:
2 kapišča že ot inoplemennikov na toržišči ustrojennaja, ješče že i trebišča raskopaša,
3 i očistivše chram, in oltar sotvoriša, i razžegše kamenije i vzemše ogň ot nich, prinesoša žertvu po dvoju letu i šesti mesjacech, i fimiam i sveščniki, i chlebov predloženije sotvoriša.
4 Sija že sotvorše, moljachu Gospoda padše nic, da ne ktomu v sicevaja zlaja vpadut, no ašče kogda i sogrešat, ot Nego s krotostiju da nakazujutsja, a ne varvarom i chulnym jazykom predaďatsja.
5 I v oňže deň chram ot inoplemennik oskvernisja, slučisja v toj že deň očiščeniju byti chrama, dvadesjať pjatago dne mesjaca, iže jesť Chaslev.
6 I s veselijem prazdnovachu dnij osm po obrazu senej, pominajušče, jako prežde malago vremene prazdnik sennic v gorach i v peščerach zvjurinym obrazom bjachu provoždajušče.
7 Sego radi firsi i vetvi zelenyja, ješče že i finiki imejušče, pesni prinošachu Blagopospešivšemu očestiti mesto Svoje.
8 I uzakoniša obščim povelenijem i ustavlenijem vsemu jazyku Iudejsku po vsja leta prazdnovati dni sija.
9 I Antioch ubo, iže proimenovašesja Jepifan, končinu tako ime.
10 Nyne že jaže o Jevpatore Antioche, syne nečestivago byvšem, rečem, sokraščajušče zlaaja, jaže vo branech sotvorena suť.
11 Sej bo vosprijav carstvije, postavi nad delami carskimi Lisiju nekojego, Kilisirii že i Finikii vojevodu pervonačalnago.
12 Ptolomej bo naricaemyj Makron pravdu sobljudati proizvoliv ko Iudeom byvšaja radi k nim obidy, pokušašesja jaže k nim mirno preprovoditi.
13 Temže oklevetan ot drugov ko Jevpatoru i často naricaem akiby predatel, poneže Kipr vverennyj ot Filomitora ostavi i ko Antiochu Jepifanu otide, niže čestnyja vlasti imušč, ot pečali otraviv sebe život skonča.
14 Gorgia že byv vojevoda nad mestami, sobiraše čuždich vojev i neprestanno na Iudei ratovaše.
15 S nim že kupno i Idumeane obderžašče krepkija tverdyni obučachu Iudeov, i izgoňaemych iz Ijerusalima prijemljušče, ratovati načinachu.
16 Suščii že so Makkaveom sotvorše molitvu i molivše Boga spobornika im byti, na Idumejskija tverdyni ustremišasja.
17 K nim že i pristupivše mužestvenno oderžaša mesta, vsem že na stene ratujuščym otmstiša i sretajuščichsja zakalachu, ubiša že ne menše dvadesjati tysjašč.
18 Izbegšym že ijekiim ne menši devjati tysjašč v dve pirgi krepki zelo i vsja, jaže protivu obleženija, imuščyja,
19 Makkavej ostaviv Simona i Iosifa, ješče že i Zakchea i iže s nim dovolnych ko obleženiju ich, na nuždnaja mesta sam otide.
20 Suščii že s Simonom srebroljubivii ot nekiich, iže v pirgach, srebrom prelščeni, i sedmdesjat tysjašč drachm vzemše, ostaviša nekiich izbežati.
21 Jegda že vozvestisja Makkaveju o byvšem, sobrav načalniki ljudij, poricaše, jako za srebro prodaša bratiju, supostatov na nich otpustivše.
22 Sich ubo predatelej byvšich ubi i vnezapu dve pirgi razruši.
23 Oružijem že vo vsech i rukami blagouspevaja, pogubi v dvu tverdynech boleje dvadesjati tysjašč.
24 Timofej že, iže prežde ot Iudej bysť poražen, sobrav vojev strannych množestvo, i vo Asii byvščich konnikov sobrav ne malo, priide aki oružijem Iudeju choťjašč vzjati.
25 Makkavej že i suščii s nim, približajuščusja tomu, ko molitve Božij obratišasja, glavy zemleju posypavše i čresla vretiščami prepojasavše,
26 pred oltarnym pragom nic padše, moljachu milostiva im byti, vraždovati že vraždujuščym na nich i supostatom protivitsja jako zakon glagolet.
27 Byvše že po molitve, vosprijemše oružija daleče iz grada izydoša: približšežesja k supostatom, o sebe staša.
28 Solncu že vozsijavajušču, oboi srazišasja: sii ubo sporučnika imušče blagopolučija i pobedy s dobrodeteliju ko Gospodu pribežišče, oni že vojevodu branej učinišča jarosť.
29 Prebyvajuščej že krepcejj brani, javišasja supostatom ot nebese mužije pjať na konech zlaty uzdy imuščich, blagolepni, i pravjašče Iudeov dva:
30 i Makkavea srede sebe vzemše i zaščiščajušče svoim vseoružijem nevredima sochraňachu, na supostaty že strely i molnii metachu: temže smesivšesja nevidenijem sečachusja mateža ispolneni.
31 Ubijennych že bysť dvadesjať tysjašč i pjatsoť sot, konnych že šesť sot.
32 Sam že Timofej pobebže v Gazaru glagolemuju tverdyňu, zelo krepkuju, vojevodstvujušču tamo Chereju.
33 Makkavej že i suščii s nim veselo obsedoša kreposť dni četyri.
34 Suščii že vnutr na tverdosť mesta upovajušče, pače mery chuljachu i slovesa bezzakonnaja iznošachu.
35 Javlšužesja pjatomu dňu dvadesjať junošej, iže s Makkavejem bechu, razžegšesja jarostiju chulenija radi, približivšesja ko stene, mužestvenno i zveroobraznoju jarostiju prilučivšichsja razsecachu.
36 Inii že podobne vozšedše s nuždeju k suščym vnutr, zažigachu pirgi, i vozžegše ognišča, živych chulnikov sožgoša.
37 Inii že vrata razsekoša, i vpustivše pročij polk, vzjaša grad, i Timofea skryvšagosja v nekojem rve zaklaša, i brata jego Cherea i Apollofana.
38 Sija že sotvorše s pesňmi i isiovedaňmi blagoslovljachu Gospoda blagodetelja velikago Izrailju i pobedu im davšago.

11

1 Po male že vesma vremeni Lisia, namestnik carev i srodnik i k delom pristavnik, zelo ťjažce snosja byvšaja,
2 sobrav aki osmdesjat tysjašč i konniki vsja, priide na Iudejev, pomyšljaja ubo grad Jellinom obitališče,
3 chram že srebrodanen sotvoriti, jakože i pročiich jazyk kapišča, i po vsja leta prodavati archijerejstvo,
4 nikakože pomyšljaju Božiju deržavu bezumno upovaja na tmy pebšcev i na tysjaščy konnikov i na osmdesjat slonov.
5 Všed že vo Iudeju i približivsja ko Vefsure, k mestu ubo krepkomu sušču, ot Ijerusalima že otstojaščemu jako stidij pjať, sije utesňaše.
6 Jegda že pozna Makkavej i iže s nim ratujušča jego tverdyni, s plačem i slezami moljachu Gospoda so vsem narodom, blagago Angela poslati ko spaseniju Izrailja.
7 Sam že Makkavej pervyj vzjav oružije uveščavaše pročich vkpe s nim bedstvo poďati, ježe pomogati bratii svojej: vkupe že i so userdm ustremišasja.
8 Tamo že, i bliz Ijerusalima suščym, javisja predvoďaj ich konnik vo odeždi bele vsejuružije zlatoje potrjasajušč.
9 Vkupe že vsi blagosloviša miloserdago Boga i ukrepišasja dušami, ne točiju čelovekov, no i zverej ljutejšich i steny železny sokrušati sušče gotovi,
10 iďachu vo ustrojenii s nebese spobornika imejušče, milujušču ich Gospodu:
11 lvoobrazno že ustremivšesja na supostaty, položiša ot nich jedinonadesjať tysjašč pešcev, konnikov že tysšču i šesť sot,
12 vseche že ponudiša bežati: mnozi že ot nich jazveni nazi uceleša, i sam Lisia studno bežav spasesja.
13 Ne bez uma že syj, razmyšljaja v sebe byvšeje na sebe poraženije i urazumev nepobedimych byti Jevreov, vsemoguščemu Bogu spoborstvujuščemu im, poslav
14 uveščavaše, jako imať primiritisja vo vsech pravednych i jako sovetuja prekli carja, da budet im drug.
15 Soizvoli že Makkavej o vsech, o nichže Lisia moljaše, o poleznych raďašč: jelika bo Makkavej dade Lisia na pisme o Iudejech, soizvoli car.
16 Beša bo pisanija Iudejem poslanaja ot Lisii, imuščaja obraz sicev, Lisia množestvu Iudejsku radovatisja:
17 Ioann i Avessalom, iže poslani suť ot vas, dajušča napisannyj otvet, prošasta o naznamenannych v nem:
18 jelika ubo podobaše carju predložiti, izvestich, i jaže bjachu prijatna, soizvoli:
19 ašče ubo v delech vernosť sobljudete, to i v pročeje pokušusja vinoven vam byti blagich:
20 o sich že podrobnu zapovedach sima i poslannym ot mene pobesedovati s vami:
21 zdravstvujte. Leta sto četyredesjať osmago, (mesjaca) Dioskorinfia, dne dvadesjať četvertago.
22 Carskoje že poslanije soderžaše sija: car Antioch Lisii bratu radovatisja:
23 otcu našemu v bogi premenšusja, my choťjašče vo carstvii suščich bezmatežnych byti i o svoich priležati,
24 slyšachom Iudej ne soblagovoljajuščich otca mojego poveleniju, ježe premenitisja im na Jellinskija zakony, no izvoljajuščich deržati svoja zapovedi i togo radi moljaščich, da darujutsja im zakonnaja ich:
25 choťjašče ubo i semu jazyku bez mateža byti, sudichomom i chram im vozvratiti i žiti po praroditelskim ich obyčaem:
26 blago ubo sotvoriši, ašče posleši k nim i desnicu dasi, jako da poznavše naše proizvolenije, blagodušni budut i bezpečalno prebudut ko svojemu ochraneniju.
27 Ko Iudeom že carskoje poslanije sicevo be: Car Antioch starejšinam Iudejskim i pročym Iudeom radovatisja:
28 ašče zdravstvujete, da budet jakože choščem, i sami zdravstvujem:
29 izjavi nam Menelaj, jako choščete otšedše byti s vašimi:
30 prichoďaščym ubo daže do dne tridesjatago mesjaca Ksanfika, dadim desnicu bez opasenija:
31 ježe upotrebljati Iudeom svoich brašen i zakonov, jakože i prežde, i ni jedin im ni po jedinomu obrazu stužiti imať o sodejannych v nevedenii:
32 poslachom že i Menelaa imuščago utešiti vas:
33 zdravstvujte. Leta sto četyredesjať osmago, Ksanfika (mesjaca), pjatagonadesjať dne.
34 Poslaša že i Rimljane k nim poslanije imejuščeje sija: Kvint Memmij i Tit Manlij, starejšiny Rimstii, ljudem Iudejskim radovatisja:
35 o nichže Lisia srodnik carev soizvoli vam, i my soblagovoljaem:
36 a jaže sudi predložiti carju, skoreje poslite kogo sozirajušče o sich, da ustavit, jakože podobaet vam, my bo idem ko Antiochii:
37 sego radi uskorite i poslite nekiich, da i my uvemy, kojeja jeste mysli:
38 zdravstvujte. Leta sto četyredesjať osmago, pjatagonadesjať dne (mesjaca) Ksanfika.

12

1 Sodejannym že byvšym zavetom sim, Lisia ubo otide ko carju, Iudeje že v zemledelii upražňachusja.
2 Ot suščich že po mestom vojevod, Timofej i Apollonij syn Geneov, ješče že Ijeroiim i Dimofon, k sim že i Nikanor Kipriarch, ne ostavljachu ich blagostojati i v pokoi byti.
3 Ijuppiane že toliko sotvoriša nečestije, umolivše Iudej s nimi živuščich vniti vo predstavlenyja ot nich ladii s ženami i čady, akiby ni jedinej vražde meždu imi nastojaščej:
4 na obščeje že ustavlenije gradskoje i sim soizvolivšym, jako mir imeti choťjaščym i ničtože podozrenija imuščym, otvezše ich pogruziša, suščich ne mneje dvu sot.
5 Poznav že Iuda byvšuju na srodniki svoja žestokosť, vozvestiv mužem iže s nim i prizvav pravednago sudiju Boga,
6 priide na skvernoubijc bratij jego, i pristanišča noščiju sožže, i ladii popali, izbegšich že ot ogňa zakla.
7 Strane že zaključene byvšej otide, jako paki priiti imušč i vse Ijuppian iskoreniti graždanstvo.
8 Urazumev že, jako i vo Amnii živuščij choťjat obitajuščym Iudeom temže obrazom sotvoriti,
9 i na Iamniťjan noščiju napad, zažže pristanišče s korabljami jako javitisja zarjam ogňa vo Ijerusalime, stadijam suščym dvum stam četyredesjati.
10 Ottudu že otšedšym devjať stadij, tvorjaščym puť na Timofea, srazišasja s nim Aravljan množae pjati tysjašč mužej i konnik pjať sot.
11 Byvšej že krepcej brani, i suščym pri Iude pomoščiju Božijeju preuspevajuščym, napolnii Aravljane odoleni, prošachu ot Iudy desnicy sebe, obeščajušče i pažiť dati i vo pročiich polzovati ich.
12 Iuda že urazumev, jako istinno vo mnogich oni potrebni, obešča mir soderžati s nimi: vzjavše že desnicu, otidoša v kuščy svoja.
13 Napade že i na nekij grad mostami tverd i stenami ogražden, iže ot vsjakich smešenych jazykov obitaemyj, jemuže ima Kaspin.
14 Suščii že vnutri nadejuščesja na kreposť sten i na ugotovlenije brašen, neradivo prebyvachu, proklinajušče suščich pri Iude, i ktomu chuljašče, i glagoljušče, jaže ne podobaet.
15 Suščii že so Iudoju prizvavše velikago Obladatelja mira, Iže bez ovnov i mechaničeskich orudij vo vremena Iisusa razruši Ijerichon, napadoša zveroobrazno na stenu.
16 I vzemše grad Božijeju voleju, bezčislenna zaklanija sotvoriša, jako priležaščemu jezeru, v širotu imuščemu stadii dve, tekuščeju (ubijennych) kroviju ispolnenu javitisja.
17 Ottudu že otšedše stadij sedm sot pjaťdesjat, priidoša v Charak, ko glagolemym Tuviinom Iudeom.
18 I Timofea ubo na mestech ne dostigoša, ni jedino delo soveršivša ot mest otšedša, ostavlša že stražu v nekojem meste zelo tverdu:
19 Dosifej že i Sosipatr suščii ot vojevod, iže so Makkaveom, izšedše pogubiša ot Timofea ostavšich v tverdyni boleje desjati tysjašč mužej.
20 Makkavej že ustroiv voja svoja po polkom, postavi ich nad polkami, i na Timofea pojde imuščago s soboju sto dvadesjať tysjašč pešec, konnik že dve tysjaščy i pjať sot.
21 Poznav že Timofej prišestvije Iudino, posla ženy i deti i pročaja ugotovanija v tverdyňu naricaemuju Karniju: be bo nepreborima i ko vschodu neudobna radi tesnoty vsech mest.
22 Jegda že polk Iudin pervyj javisja, i bysť užas na supostaty i strach ot javlenija Vseviďaščago byvšago na nich, v begstvo ustremišasja jedin ot drugago bežašč, jako množiceju ot svoich povredišasja i oružii svoimi probodachusja.
23 Tvorjaše že Iuda gonenije priležno, ubivaja inoplemennikov, i izbi ot nich tridesjať tysjašč mužej.
24 Sam že Timofej vpad meždu suščich so Dosifejem i Sosipatrom, so mnogim uchiščrenijem moljaše, da živ otpustitsja: zane mnogich ubo (ot Iudej) roditelej i nekiich bratiju imejaše (u sebe), i sim zlo slučitsja, ašče umret.
25 Jegda že mnogimi slovesy verojaten sotvori obet, ježe vozvratiti onych nevrednych, pustiša jego radi spasenija bratii.
26 Izšed že (Makkavej) na Karniju i na Atargatiju, ubi dvadesjať pjať tysjašč.
27 Po pobede že sich i pogublenii obrati Iuda voinstvo i na Jefron, grad tverdyj, v nemže živjaše Lisia i množestvo raznych jazyk: junoši že silnii stojašče pred stenami krepko protivuratovachu, v nemže bechu orudija i strel mnogoje ugotovlenije.
28 Prizvavše že Vsesilnago s deržavoju sokrušajuščago ratnych sily, vzjaša grad pod ruku i ubiša suščich vnutr dvadesjať pjať tysjašč:
29 i otšedše ottudu ustremišasja na Skifskij grad, otstojašč ot Ijerusalima stadij šesť sot.
30 Osvidetelstvovavšym že živuščym tamo Iudeom o Skifskich graždanech, jako imejut k nim blagoprijatstvo i vo vremena zlopolučnaja krotcy prebyvachu,
31 blagodarivše im i umolivše, daby i v pročeje k rodu ich blagoprijatni byli, priidoša vo Ijerusalim, dňu velikago prazdnika sedmic nastojašču.
32 Po glagolemej že Pentikostii, idoša protivu Gorgia stratiga Idumejska.
33 Izyde že s pešcy tremi tysjaščmi, i konnik četyre sta,
34 i sotvoršym braň, slučisja pasti malym ot Iudej.
35 Dosifej že nekto ot Vakinora, konnyj muž i krepok, jat Gorgiju, i vzem jego za chlamidu, veďaše jego krepko, i choťjašč prokljatago vzjati živa, nekto ot Frakijskich konnik napade naň i ramo otseče, Gorgia že izbeže vo Marisu.
36 Voinom že Gorgijevym na mnoze borjuščymsja i utruždennym byvšym, prizvav Iuda Gospoda spomoščnika, da budet i vojevoda brani,
37 načat glasom otečeskim s pesňmi vopl, vozopiv i nečajanne na voja Gorgijevy napad, v begstvo ich obrati.
38 Iuda že sobrav voja priide vo grad Odollam: i jegda sedmyj deň prmiide, po obyčaju očistivšesja v tom meste subbotu prazdnovaša.
39 Na utrije že priide so svoimi Iuda, da, jakože podobaše, telesa padšich vozmet i so srodnikami položit vo grobech otečeskich.
40 Obretoša že u kojegoždo ot umeršich pod rizami ubijennych ot darov idolskich, jaže vo Iamnii, o nichže zakon zapreščaše Iudeom, vsem že jave bysť, jako seja radi viny tii padoša.
41 Vsi ubo blagoslovivše pravyj sud Gospodeň, jako tajnaja sotvori javlena,
42 k moleniju obratišasja molivše, da sotvorenyj grech vesma izgladitsja: doblstvennyj že Iuda moljaše ljudij, da sochraňat sebe ot grecha, očima viďašče byvšaja padšich za grech.
43 I sotvoriv ot mužej sobranije utvarej, jako dve tysjaščy drachm srebra, posla vo Ijerusalim prinesti za grech (mertvych) žertvu, predobre i blagočestno tvorja, o voskresenii pomyšljaja.
44 Ašče bo padšym vostati ne čajal by, izlišno bylo by i vsuje o mertvych molitisja.
45 Ktomu vzirajušč, jako vo blagočestii usopšym izrjadnejšaja ugotovasja blagodať:
46 prepodobnoje i blagočestivoje pomyšlenije: otonudu že za umeršich molenije sotvori, jako da ot grecha očisťjatsja.

13

1 Leta sto četyredesjať devjatago, pozna Iuda, jako Antioch Jevpator grjadet so množestvom na Iudeju,
2 i s nim Lisia namestnik jemu i nad delami starejšij, kijždo imušča (s soboju) silu Jellinsku pešcev sto desjať tysjašč i konnik pjať tysjašč i trista, i slonov dvadesjať dva i kolesnic s kosami trista.
3 Primesisja že k nim i Menelaj, i s velikoju lestiju moljaše Antiocha, ne radi otečestvu spasenija no nadejasja v načalstvo postavlen byti.
4 Car že carej vozdviže jarosť Antiochovu na nečestivago, i Lisii pokazavšu sego byti vinovna vsech zlych, povele, jakože obyčaj jesť, na meste ubiti, privedšym jego v Virsaviju.
5 Be že na tom meste stolp pjatidesjati lakot poln pepela, sej že imejaše orudije okrest vraščajuščejesja ustremitelnoje v pepel.
6 Tamo svjaščennotatstvu povinna sušča, ili i inych nekiich zlob prevoschodstvo sotvoršago, vsi vrejajut v pogibel.
7 Sicevoju smertiju zakonoprestupniku slučisja umreti, niže pogrebenija polučivšemu Menelaju
8 zelo pravedne: poneže bo mnoga sogrešenija na oltar Božij soverši, jegože ogň i pepel be svjat, (i on) v pepele smerť vosprija.
9 No car umom neobuzdan grjaďaše, goršaja pri otce jego byvšich pokazati choťjašč Iudeom.
10 Uvedav že Iuda o sich, povele ljudem deň i nošč moliti Gospoda, negli, jakože inogda, i nyne pomožet
11 imuščym zakona i otečestva i svjatago chrama lišitisja, i malo prežde počivšich ljudij ne ostavit zlochulnym jazykom područnych byti.
12 Vsem že tožde vkupe sotvoršym i prosivšym ot Gospoda miloserdija s plačem i postami i prostertijem (na zemlju) po tri dni neprestanno, ukrepiv ich Iuda povele iti.
13 Osob že byv Iuda so starejšiny, sovetova, prežde neželi vnidut voi carstii vo Iudeju i oderžat grad, izšedše srazitisja (za veščy svjatyja) Gospodneju pomoščiju.
14 Vdav že popečenije Sozdatelju mira i umoliv svoich mužestvenne podvizatisja daže do smerti za zakony, za svjatilišče, za grad, za otečestvo, za graždanstvo, okrest Modina voinstvo postavi.
15 Dav že suščym s nim znamenije Božija pobedy, s junošami krepčajšimi izbrannymi napad noščiju na carskij dvor, vo stanu ubi četyre tysjaščy mužej i bolšago slona s suščimi na nem porazi:
16 i na konec ves polk stracha i smatenija ispolniša i izydoša blagopolučno.
17 Javljajuščusja že uže dňu, sije sodejasja, pomogajušču jemu Gospodňu pokroveniju.
18 Car že prijem vkus chrabrosti Iudejskija, ispytova chitrostiju mesta.
19 I ko Vefsure krepceji tverdyni Iudejstej priide, i otgonim be, udarjašesja, umaljašesja.
20 Suščym že vnutr, Iuda potrebnaja posla.
21 Vozvesti že tajnaja supostatom Rodok ot Iudejskich voinov: vzyskan že bysť i jat i zaključen.
22 Povtori že car slovo so Vefsurjany, desnicu dade, prija, otide,
23 sostavi braň so Iudoju i premožen bysť: jegda že pozna otmeščuščasja Filippa vo Antiochii postavlennago nad delami, smatesja i moli Iudeov, povinusja i kljasja o vsech pravednych, primirisja i žertvu prinese, počte chram i uščedri mesto.
24 I Makkavea prijat, postavi stratiga ot Ptolemaidy daže do Gerrinov kňazem,
25 priide vo Ptolemaidu: skorbjachu Ptolemaiďane o zavetech, negodovachu bo o primireniich, jaže choteša otrinuti.
26 Vzyde na sudišče Lisia, otvešča po vozmožnosti, uvešča, (ljudi) utiši, blagoprijatny sotvori, vozvratisja vo Antiochiju. Sice bysť carsko ischoždenije i vozvraščenije.

14

1 Po trijech že letech uvebda Iuda, jako Dimitrij Selevkov syn vplyve skvoze pristanišče, ježe pri Tripoli, so množestvom krepkim i korabljami,
2 i oderža stranu i ubi Antiocha i jego namestnika Lisiju.
3 Alkim že nekto byvyj prežde archijerej, voleju že oskvernivyjsja vo vremena smešenija, pomysliv, jako ni kiim obrazom nebsť jemu spasenija, niže prichoždenija ko svjatomu oltarju,
4 priide ko carju Dimitriju sto pjaťdesjat pervago leta, prinosja jemu venec zlat i finik, k sim že i cvety, iže mňachusja cerkovnii byti: i v deň onyj molčaše.
5 Polučiv že vrema bezumiju svojemu sodejstvujuščeje, prizvan bysť Dimitrijem na sobor i voprošen, v kojem sostojanii i sovete stojat Iudeje?
6 K sim reče: glagolemii ot Iudej Asideje, ichže vožď Iuda Makkavej, brani strojat i raspri vozdvizajut, ne dopuskajušče carstvu blagostojanija polučiti:
7 sego radi otlučen praroditelskija slavy, sireč svjaščennonačalstva, semo nyne priidoch,
8 pervoje ubo o nadležaščich carju vernosť soderžašč, vtoroje že i o svoich graždanech promyšljaja: predrečennych bo bezslovesijem vesma rod naš ne malo straždet:
9 kajaždo že sich poznav, ty, carju, o strane i o obstojanii roda našego prourazumej po čelovekoljubiju, ježe imaši ko vsem blagopreklonnoje:
10 doneleže bo Iuda živ jesť, nevozmožno mira polučiti veščem.
11 Sicevym že rečennym byvšym ot nego, abije pročii druzi, vraždu imuščii na Iudu, razžegoša Dimitria.
12 Prizvav že skoro Nikanora starejšinu nad slonami i vojevodoju postaviv Iudejeju, posla,
13 dav zapoveď, samago ubo Iudu ubiti, suščich že s nim rastočiti, postaviti že Alkima archijerejem prevelikago chrama.
14 Togda jazycy ubegšii iz Iudei ot Iudy, stadami prichoždachu k Nikanoru, Iudejskaja zlopolučija i bedstva sebe blagopolučija mňašče byti.
15 Slyšavšče že (Iudeje) Nikanorovo prišestvije i napadenije jazykov, posypavšesja zemleju, moljachu Postavivšago daže do veka ljudi Svoja i prisno s javlenijem Zaščiščajuščago Svoju časť.
16 Povelevšu že vojevodu, skoro ottudu dvignušasja i smesišasja s nimi pri gradce Desavli.
17 Simon že brat Iudin srazivsja s Nikanorom, malo že ustrašivsja vnezapnago radi nachoždenija supostatov.
18 Obače že slyšav Nikanor mužesto pri Iude suščich i blagodušije, imže podvizajutsja za otečestvo, ubojasja sud kroviju sotvoriti:
19 sego radi posla Posidonia i Feodota i Mattafiju dati i vzjati desnicu.
20 Mnogu že o sem byvšu sovetu i vojevode ljudem vozvestivšu i byvšu jedinoglasnomu vsech izvoleniju, soizvoliša na mirnaja
21 i narekoša deň, v oňže osobno snidutsja kupno. I priide. I postaviša različnaja sedališča.
22 Povele že Iuda vooružennym byti gotovym v mestech priličnych, da ne kogda ot supostat vnezapu zlodejanije budet, i podobajuščuju besedu obšče sotvoriša.
23 Prebyvaše že Nikanor vo Ijerusalime i ni kojegože zla sotvori, stada že narodov sobrannych otpusti.
24 Imejaše že Iudu vsegda v licy, duševno k mužu preklonisja:
25 moli že jego oženitisja i čada sotvoriti. Oženisja, blago požive, obščežitelstvovaše.
26 Alkim že viďa meždu imi blagoprijatstvo i byvšaja soveščanija poznav, ide k Dimitriju i glagolaše, jako Nikanor o veščech čuždaja mudrstvujet: Iudu bo, navetnika carstvu, prejemnika vosprija sebe.
27 Car že vozjarivsja i prelukavymi oklevetanii jego razsverepev, pisa Nikanoru glagolja: o soveščaniich sich ťjažko (mi jesť) nositi: povelevaju ti Makkavea svjazana poslati skoro vo Antiochiju.
28 Uvedav že o sich Nikanor, smatesja i ťjažko terpjaše zaveščannaja otrinuti, ni čimže jego mužu obidevšu.
29 No poneže carju soprotivitisja ne be vozmožno, blagovremenstva nabljudaše chitrostiju vojennoju sije soveršiti.
30 Makkavej že viďa nad soboju grozneje dejušča Nikanora i obyknovennoje sretenije svirepeje imušča, urazumev ne ot blaga byti surovstvu semu, sobrav ne malo suščich okrest sebe, skrysja ot Nikanora.
31 Poznav že drugij, jako doblstvenno ot muža chitrostiju predvaren, prišed k velikomu i svjatomu chramu, svjaščennikom podobajuščyja žertvy prinosjaščym povele predati muža.
32 Sim že s kljatvoju rekšym, jako ne veďat, gde jesť iskomyj, proster desnicu na cerkov, simi kljatsja:
33 ašče ne predadite mi svjazana Iudu, to Božij chram raven so zemleju sotvorju, i oltar raskopaju, i kapišče Dionisu slavnoje vozstavlju zde.
34 I sija rek otide. Žercy že vozdejušče ruce na nebo, prizyvachu Suščago vsegda Spobornika jazyku Svojemu, sija rekušče:
35 Ty, Gospodi vsech, ne trebujaj ničtože, blagovolil jesi chramu obitanija Tvojego byti v nas:
36 i nyne, o, Svjate, vsjakago osvjaščenija Gospodi, sochrani vo vek neskvernen sej chram nedavno očiščennyj, zagradi že vsjaka usta nepravedna.
37 Razij že nekto ot starejšin Ijerusalimskich oklevetan bysť Nikanoru, muž ljubitel graždan i zelo dobre slovušč i po blagopamatstvu otec Iudeom imenujemyj:
38 bjaše bo vnesyj v prežnich vremenech nesmešenija sud vo Iudejstve, i telo i dušu za Iudejstvo predajaše so vsjakim userdijem.
39 Choťjašč že Nikanor javnu sotvoriti nenavisť, juže ime na Iudei, posla voinov boleje pjati sot jati jego.
40 Mňaše bo, jako onago poimav, sim sodelaet bedu.
41 Množestvu že naroda choťjašču stolp obderžati i dvorovyja dveri razrušajušču, i povelevšu ogň prinesti i dveri zažešči, objat otvsjudu byv, mečem porazisja,
42 lučše doblstvenno choťjašč umreti, neželi bezzakonnikom područnik byti i svoje blagorodstvo nedostojne obezčestiti.
43 Skorosti že radi podviga nesmertna jazva bysť, i narodom vnutr dverij vrejavšymsja, vostek derzostno na stenu, sverže sam sebe mužestvenno na narody.
44 Onym že skoro razbegšymsja i byvšu razstojaniju, pade sredinoju čreva posrede ich:
45 ješče že dyšušč i razžžen dušeju, vostav, krovi jego potokom tekuščej i ťjažčajšym ranam suščym, bežašč skvoze narody projde,
46 i stav na nekojem kameni stremninnem, vesma uže bez krovi byv, istorgnuv vnutrenňaja (svoja) i vzem obema rukama verže na narody: i prizvav Vladejuščago životom i duchom, da sija jemu paki vozdast, i sim obrazom život skonča.

15

1 Nikanor že uvedav, jako Iuda v mestech Samarijskich, umysli so vsem ustremlenijem v deň subbotnyj na nich napasti.
2 Po nuždi že posledujuščii jemu Iudeje glagolachu: nikakože sice zverski i varvarski da pogubljaeši, no slavu vozdažď predpočtennomu ot Vseviďaščago so svjatyneju dnevi.
3 Nečestivyi že voprosi: jeda jesť Silnyj na nebesi, iže povele prazdnovati deň subbotnyj?
4 Onem že otveščavšym: jesť Gospoď živyj Sej na nebesi silen, iže povele prazdnovati sedmyj deň.
5 On že reče: i az silen jesm na zemli, povelevajaj vzimati oružija i carskija potreby ispolňati. Obače ne oderža i soveršiti okajannago svojego soveta.
6 I Nikanor ubo velikoju gordyneju vozdvižen umysli obščuju pobedu sostaviti na Iudu.
7 Makkavej že vsegda nadejašesja so vsem upovanijem zastuplenije ot Gospoda polučiti
8 i utešaše svoich, da ne ubojatsja prišestvija jazykov, da imejut že vo ume preždebyvšuju im ot nebese pomoš, i nyne da čajut ot Vsederžitelja byti sebe pobede i pomošči:
9 i nakazav ich ot zakona i prorokov, vospomanuv že im preždebyvšyja podvigi, userdnejšich ich sotvori:
10 i dušami vozdvignuv ich, uveščavaše, vkupe pokazav im jazyčeskaja lščenija i kljatvoprestuplenije:
11 i kojegoždo ich vooruživ ne tako ščitov i kopij utverždenijem, jako sloves blagich utešenijem, i skazav son dostoveren, utroby vsech vozveseli.
12 Bysť že jego sicevo videnije: Oniju byvšago archijerea, muža dobrago i blagago, blagogovejna videnijem, krotka že nravom i besedoju blagolepna, i ot detstva obučivšagosja vsem dobrodetelem, sego ruce vozdejušča i moljaščasja za vsja ljudi Iudejskija (vide).
13 I jako posem javisja in muž sedinami i slavoju diven, čudno že nekoje i velikolepnejšeje okrest jego preizjaščestvo.
14 Otveščav že Onia reče: sej jesť bratoljubec, iže mnogo molitsja o ljudech i o svjatem grade, Ijeremia Božij prorok.
15 Proster že Ijeremia desnicu, dajaše Iude meč zlat, dajušč že vozglasi sija:
16 priimi svjatyj meč dar ot Boga, imže sokrušiši supostaty.
17 Ukrepivšežesja Iudinymi slovesy preblagimi i moguščimi k mužestvu ustremiti i dušy junoš ispraviti, umysliša ne opolčatisja, no chrabro napasti i so vsjakoju doblestiju sšedšymsja srazitisja za veščy svjatyja, poneže i grad i svjataja i svjatilišče bedstvujut.
18 Be bo o ženach i čadech ješče že i o bratii i užikach menšij im podvig, veličajšij že i pervyj strach o osvjaščennem chrame.
19 Takožde i vo grade ostavlennym ne malaja pečal, matuščymsja o sraženii na poli choťjaščem byti.
20 I vsem uže čajuščym imuščago byti sraženija i supostatom uže smesivšymsja, i voinstvu činno raspoložennu sušču i zverem v priličnej strane postavlenym i konnice po uglam učinennej,
21 razsuždaja Makkavej množestva prišestvije i oružija različnoje ugotovlenije i svirepstvo zverej, proster ruce na nebo, prizyvaše čudotvorjaščago i prizirajuščago Gospoda, vedaja, jako ne oružijem pobeda, no jakože ugodno Jemu, dostojnym daet odolenije.
22 Reče že prizyvaja sim obrazom: Ty, Vladyko, poslal jesi Angela tvojego pri Jezekii cari Iudine i ubil jesi ot vojev Sennachirimovych sto osmdesjat pjať tysjašč:
23 i nyne, Vladyko silnyj na nebesech, posli Angela tvojego blagago pred nami v strach i trepet im:
24 veličestvom myšcy Tvojeja da ubojatsja iže s chulenijem prišedšii na svjatyja ljudi Tvoja. I sej ubo sice pomolisja.
25 Nikanor že i iže s nim s trubami i pesňmi približachusja.
26 Iuda že i suščii s nim v prizyvanii i molitvach smesišasja s supostaty:
27 i rukami ubo borjuščesja, serdcami že k Bogu moljaščesja, postlaša ne menši tridesjati pjati tysjašč, javlenijem Božiim zelo vozradovavšesja.
28 Prestavše že ot bitvy i s radostiju vozvraščajuščesja, poznaša Nikanora padša so vsejuružii (svoimi).
29 Byvšu že voplju i smateniju, blagoslovljachu Silnago otečeskim glasom.
30 I povele, iže vesma telom i dušeju pervopodvižnik za graždan, iže vozrasta blagoprijatstvo k svojemu narodu sochranivyj Iuda, Nikanorovu glavu i ruku so ramom otsešči i prinesti vo Ijerusalim.
31 Prišed že tamo i sozvav jedinojazyčnych svoich i svjaščennikov, pred oltarem stav, prizva suščich ot kraegradija
32 i pokaza im skvernago Nikanora glavu i ruku chulnikovu, juže prostre na chram svjatyj Vsederžitelev voznosjasja:
33 i jazyk nečestivago Nikanora otrezav, reče, jako na razdroblenije pticam imať dati, i sija v vozmezdije bezumija protivu chrama povesi.
34 Vsi že na nebo blagosloviša Gospoda javlenago, rekušče: blagosloven Sochranivyj mesto Svoje ne oskverneno.
35 Povesi že Nikanorovu glavu na kraegradii vo izvestnoje vsem i javnoje Gospodni pomošči znamenije.
36 I uzakoniša vsi obščim sovetom nikakože ostaviti bez prazdnovanija deň sej:
37 imeti že prazdnik sej v tretijnadesjať deň vtoragonadesjať mesjaca, iže glagoletsja Sirijskim glasom Adar, pred jedinym dnem Mardochejeva dne.
38 I sija ubo, jaže o Nikanore, imejutsja sice: i ot tech vremen oderžan bysť grad ot jevrej, i az zde ostavljaju slovo.
39 I ašče ubo blago i prilično sočineniju, sego i sam chotech: ašče že malocenno i merno, sije po vozmožnosti mojej be.
40 Jakože bo vino osobno piti, takožde i vodu paki, soprotivno jesť: no imže obrazom vino s vodoju smešennoje sladko i veseluju blagodať soveršaet, takožde i sočinenije (i ukrašenije) slova veselit sluchi čtuščich istoriju. Zde že da budet i konec.

{pokazať odnu glavu na stranice}