1  2  3 

Vtoroje poslanije Petra

Slavjanskij tekst

1

1 Simon Petr, rab i poslannik Iisus Christov, ravnočistnuju s nami polučivšimi veru v pravde Boga našego i Spasa Iisusa Christa:
2 blagodať vam i mir da umnožitsja v poznanii Boga, i Christa Iisusa Gospoda našego.
3 Jako vsja nam Božestvennyja sily Jego, jaže k životu i blagočestiju, podana razumom Prizvavšago nas slavoju i dobrodeteliju.
4 Imiže čestnaja nam i velikaja obetovanija darovašasja, da sich radi budete Božestvennago pričastnicy jestestva, otbegše, jaže v mire, pochotnyja tli:
5 i v samoje že sije, tščanije vse privnesše, podadite v vere vašej dobrodetel, v dobrodeteli že razum,
6 v razume že vozderžanije, v vozderžanii že terpenije, v terpenii že blagočestije,
7 vo blagočestii že bratoljubije, v bratoljubii že ljubov.
8 Sija bo suščaja v vas i množaščajasja, ne prazdnych niže bezplodnych sotvorjat vy v Gospoda našego Iisusa Christa poznanije:
9 jemuže bo nesť sich, slep jesť, mžaj, zabvenije prijem očiščenija drevnich svoich grechov.
10 Temže pače, bratije, potščitesja izvestno vaše zvanije i izbranije tvoriti: sija bo tvorjašče, ne imate sogrešiti nikogdaže,
11 sice bo obilno pripodastsja vam vchod v večnoje Carstvo Gospoda našego i Spasa Iisusa Christa.
12 Sego radi ne obleňusja vospominati prisno vam o sich, ašče i vedite, i utverždeni jeste v nastojaščej istine.
13 Pravedno bo mňu, doneleže jesm v sem telesi, vozstavljati vas vospominanijem,
14 vedyj, jako skoro jesť otloženije telese mojego, jakože i Gospoď naš Iisus Christos skaza mne.
15 Potščusja že i vsegda imeti vas po mojem ischode pamať o sich tvoriti.
16 Ne uchiščrennym bo basnem posledovavše skazachom vam silu i prišestvije Gospoda našego Iisusa Christa, no samovidcy byvše veličestvija Onago.
17 Prijem bo ot Boga Otca česť i slavu, glasu prišedšu k Nemu ot velelepnyja slavy. Sej jesť Syn Moj vozljublennyj, o Nemže Az blagoizvolich.
18 I sej glas my slyšachom s nebese sšedš, s Nim sušče na gore svjatej.
19 I imamy izvestnejšeje proročeskoje slovo: jemuže vnimajušče jakože svetilu sijajušču v temnem meste, dobre tvorite, dondeže deň ozarit, i dennica vozsijaet v serdcach vašich,
20 sije prežde vedušče, jako vsjako proročestvo knižnoje po svojemu skazaniju ne byvaet.
21 Ni bo voleju bysť kogda čelovekom proročestvo, no ot Svjatago Ducha prosveščaemi glagolaša svjatii Božii čelovecy.

2

1 Byša že i lživii prorocy v ljudech, jakože i v vas budut lživii učitelije, iže vnesut jeresi pogibeli, i iskuplšago ich Vladyki otmetajuščesja, privoďašče sebe skoru pogibel.
2 I mnozi posledstvujut ich nečistotam, ichže radi puť istinnyj pochulitsja.
3 I v preumnoženii lstivych sloves vas ulovjat: ichže sud iskoni ne kosnit, i pogibel ich ne dremlet.
4 Ašče bo Bog aggelov sogrešivšich ne poščade, no plenicami mraka svjazav, predade na sud mučimych bljusti:
5 i pervago mira ne poščade, no osmago Noa pravdy propovednika sochrani, potop miru nečestvovavšich navede:
6 i grady Sodomskija i Gomorrskija sžeg, razorenijem osudi, obraz choťjaščym nečestvovati položiv:
7 i pravednago Lota, obidima ot bezzakonnych v nečistote sožitija, izbavi.
8 Videnijem bo i sluchom pravednyj, živyj v nich, deň ot dne dušu pravednu bezzakonnymi dely mučaše:
9 vesť Gospoď blagočestivyja ot napasti izbavljati, nepravedniki že na deň sudnyi mučimy bljusti,
10 naipače že vsled plotskija pochoti skvernenija choďaščyja i o gospodstve neraďaščyja: proderzatele, sebe ugodnicy, slavy ne trepeščut chuljašče:
11 ideže Angeli krepostiju i siloju bolši sušče, ne terpjat na sja ot Gospoda ukoriznen sud.
12 Sii že, jako skoti životni jestestvom byvše v pogibel i tlju, v nichže ne razumejut chuljašče, vo istlenii svojem istlejut,
13 prijemljušče mzdu nepravednu, slasť mňašče vsednevnoje nasyščenije, skverniteli i poročnicy, pitajuščesja lesťmi svoimi, jadušče s vami,
14 oči imušče ispolň bludodejanija i neprestaemago grecha, prelščajušče dušy neutverždeny, serdce naučeno lichoimstvu imušče, kljatvy čada:
15 ostavlše pravyj puť zabludiša, posledovavše puti Valaama Vosorova, iže mzdu nepravednu vozljubi,
16 obličenije že ime svojego bezzakonija: poďaremnik bezglasen, čelovečeskim glasom proveščavš, vozbrani proroka bezumije.
17 Sii suť istočnicy bezvodni, oblacy i mgly ot vetr prenosimi, imže mrak temnyj vo veki bljudetsja.
18 Pregordaja bo sujety veščajušče, prelščajut v skverny plotskija pochoti, otbegajuščich vsjačeski ot nich živuščich vo lsti,
19 svobodu im obeščavajušče, sami rabi sušče tlenija: imže bo kto pobežden byvaet, semu i raboten jesť.
20 Ašče bo otbegše skvern mira v razum Gospoda i Spasa našego Iisusa Christa, simi že paki spletšesja pobeždaemi byvajut, byša im posledňaja gorša pervych.
21 Lučše bo be im ne poznati puti pravdy, neželi poznavšym vozvratitisja vspjať ot predannyja im svjatyja zapovedi.
22 Slučisja bo im istinnaja pritča: pes vozvraščsja na svoju blevotinu, i: svinija, omyvšisja, v kal tinnyj.

3

1 Sije uže, vozljublennii, vtoroje vam pišu poslanije, v nichže vozbuždaju vospominanijem vaš čistyj smysl,
2 pomanuti prežde rečennyja glagoly ot svjatych prorok, i Apostol vašich zapoveď Gospoda i Spasa:
3 sije prežde veďašče, jako priidut v poslednija dni rugatele, po svoich pochotech choďašče
4 i glagoljušče: gde jesť obetovanije prišestvija Jego, otneleže bo otcy uspoša, vsja tako prebyvajut ot načala sozdanija.
5 Taitsja bo im sije choťjaščym, jako nebesa beša isperva, i zemlja ot vody i vodoju sostavlena, Božiim slovom:
6 temže togdašnii mir, vodoju potoplen byv, pogibe.
7 A nynešňaja nebesa i zemlja temže Slovom sokrovena suť, ogňu bljudoma na deň suda i pogibeli nečestivych čelovek.
8 Jedino že sije da ne utaitsja vas, vozljublennii, jako jedin deň pred Gospodem jako tysjašča let, i tysjašča let jako deň jedin.
9 Ne kosnit Gospoď obetovanija, jakože necyi kosnenije mňat: no dolgoterpit na nas, ne choťja da kto pogibnet, no da vsi v pokajanije priidut.
10 Priidet že deň Gospodeň jako tať v nošči, v oňže nebesa ubo s šumom mimo idut, stichii že sžigaemy razorjatsja, zemlja že i jaže na nej dela sgorjat.
11 Sim ubo vsem razorjaemym, kacem podobaet byti vam vo svjatych prebyvaniich i blagočestiich,
12 čajuščym i skoreje byti želajuščym prišestvija Božijago dne, jegože radi nebesa žegoma razorjatsja, i stichii opaljaemy rastajutsja?
13 Nova že nebese i novy zemli po obetovaniju Jego čaem, v nichže pravda živet.
14 Temže, vozljublennii, sich čajušče, potščitesja neskverni i neporočni Tomu obrestisja v mire,
15 i Gospoda našego dolgoterpenije spasenije nepščuite, jakože i vozljublennyj naš brat Pavel po dannej jemu premudrosti napisa vam,
16 jakože i vo vsech svoich poslaniich, glagolja v nich o sich: v nichže suť neudob razumna nekaja, jaže nenaučeni i neutverždeni razvraščajut, jakože i pročaja Pisanija, k svojej pogibeli im.
17 Vy že ubo, vozljublennii, predveďašče chranitesja, da ne lestiju bezzakonnych svedeni byvše, otpadete svojego utverždenija.
18 No da rastete vo blagodati i razume Gospoda našego i Spasa Iisusa Christa. Tomu slava i nyne i v deň veka. Amiň.

{pokazať odnu glavu na stranice}