Vtoraja kniga Carstv

Slavjanskij tekst

1

1 I bysť jegda umre Saul, i David vozvratisja pobediv Amalika, i prebysť David v Sekelaze dni dva.
2 I bysť v tretij deň, i se, muž priide ot polka ljudij Saulovych, rizy že jego (bjachu) razdrany, i persť na glave jego: i bysť jegda vnide k Davidu (otrok), i pad na zemli poklonisja jemu.
3 I reče jemu David: otkudu ty prišel jesi? I reče jemu: ot polka Izraileva az izbegoch.
4 I reče jemu David: čto slovo sije? Vozvesti mi. I reče: jako pobegoša ljudije ot brani, i padoša mnozi ot ljudij, i izmroša, i Saul i Ionafan syn jego umre.
5 I reče David otroku vozvestivšemu jemu: kako znaeši, jako umre Saul i Ionafan syn jego?
6 I reče otrok vozveščajaj jemu: po slučaju priidoch v goru Gelvujskuju, i se, Saul napadaše na kopije svoje, i se, kolesnicy i velmoži sobrašasja naň:
7 i obozresja vspjať (Saul) i vide ma, i prizva ma, i rech: se, az:
8 i reče mi: kto ty jesi? I rech: Amalikitin jesm az:
9 i reče mi: priidi ubo na ma i ubij ma, jako objat ma tma ljutaja, jako ješče duša moja vo mne:
10 i stach nad nim, i ubich jego: vedech bo, jako ne budet živ po padenii svojem: i vzjav venec carskij, iže be na glave jego, i naramnicu, jaže be na plešču jego, i prinesoch sija k gospodinu mojemu semo.
11 I jemsja David za rizy svoja, i razdra ja, i vsi mužije iže s nim razdraša rizy svoja,
12 i rydaša i plakašasja, i postišasja do večera o Saule, i o Ionafane syne jego, i o ljudech Iudinych i o dome Izraileve, jako izbijeni byša mečem.
13 I reče David otroku vozvestivšemu jemu: otkudu ty jesi? I reče: syn muža prišelca Amalikitina jesm az.
14 I reče jemu David: kako ne ubojalsja jesi vozdvignuti ruku tvoju pogubiti christa Gospodňa?
15 I prizva David jedinago ot otrok svoich i reče: idi, ubij jego. I ubi jego, i umre.
16 I reče jemu David: krov tvoja na glave tvojej, jako usta tvoja na ťja vozveščaša, glagoljušče: jako az ubich christa Gospodňa.
17 I plakasja David plačem sim o Saule i o Ionafane syne jego,
18 i reče ježe naučiti syny Iudiny streljaniju. Se napisano v knize Pravednago.
19 I reče: vozdvigni stolp, Izrailju, nad umeršimi na vysokich tvoich jazvenymi: kako padoša silnii?
20 Ne vozveščajte v Gefe, niže povedajte na ischodiščich Askalonich, da ne vozveseljatsja dščeri inoplemenniči, ni da vozradujutsja dščeri neobrezannych.
21 Gory Gelvujskija, da ne snidet rosa niže dožď na vas: i sela načatkov (žitnych), jako tamo poveržen bysť ščit silnych: ščit Saulov ne byti pomazan jelejem:
22 ot krove jazvenych i ot tuka silnych luk Ionafanov ne vozvratisja tošč vspjať, i meč Saulov ne vozvratisja tošč:
23 Saul i Ionafan vozljublennii i prekrasnii nerazlučni, blagolepni v živote svojem, i v smerti svojej ne razlučišasja: pače orlov legcy i pače lvov krepcy:
24 plačite po Saule, dščeri Izrailevy, iže vas oblačaše v červlenicy so ukrašenijem vašim, i vozlagaše ukrašenije zlato na rizy vašja:
25 kako padoša silnii posrede brani? Ionafane, do smerti na vysokich tvoich jazven jesi:
26 boleznuju o tebe, brate moj Ionafane, krasnyj mi zelo, udivisja ljubov tvoja ot mene pače ljubve ženskija:
27 kako padoša silnii, i pogiboša oružija brannaja?

2

1 I bysť po sich, i voprosi David Gospoda, glagolja: vnidu li v jedin ot gradov Iudinych? I reče Gospoď k nemu: i vnidi. I reče David: kamo vnidu? I reče: v Chevron.
2 I ide tamo David v Chevron, i obe ženy jego, Achinaam Ijezrailityňa i Avigea (byvšaja) žena Navala Karmilskago,
3 i mužije iže s nim kijždo, i domove ich, i načaša žiti vo gradech Chevronskich.
4 I priidoša mužije ot Iudei i pomazaša tamo Davida, da carstvujet nad domom Iudinym. I vozvestiša Davidu, glagoljušče: jako mužije Iavisa Galaadititskago pogreboša Saula.
5 I posla David posly k starejšinam Iavisa Galaadititskago i reče k nim David: blagosloveni vy Gospodu, jako sotvoriste milosť siju nad gospodinom vašim Saulom, christom Gospodnim, i pogreboste jego i Ionafana syna jego:
6 i nyne da sotvorit Gospoď s vami milosť i istinu: i az sotvorju s vami sije blagoje, poneže sotvoriste glagol sej:
7 i nyne da ukrepjatsja ruki vašja, i da budete synove silnii, jako umre gospodin vaš Saul, mene že pomaza dom Iudin, da carstvuju nad nimi.
8 I Avenir syn Nirov, načalnyj vojevoda Saulov, vzja Ijevosfea syna Saulja, i izvede jego iz polka v Manaem,
9 i vocari jego nad Galaaditijeju i nad Fasirijeju i nad Ijezrailem i nad Jefremom i nad Veniaminom i nad vsem Izrailem.
10 Četyredesjať let Ijevosfeju be synu Saulovu, jegda nača carstvovati nad Izrailem, i dva leta carstvova, krome domu Iudina, iže bysť za Davidom.
11 I byša dnije, v ňaže David carstvova v Chevrone nad domom Iudinym, sedm let i šesť mesjac.
12 I izyde Avenir syn Nirov i otrocy Ijevosfea syna Saulja iz Manaema v Gavaon.
13 I Ioav syn Saruijev i otrocy Davidovy izydoša ot Chevrona i sretošasja s nimi u potoka Gavaoňa kupno, i sedoša sii nad potokom otsjudu, i tii ottudu.
14 I reče Avenir ko Ioavu: da vostanut nyne otrocy i da poigrajut pred nami. I reče Ioav: da vostanut.
15 I vostaša i preidoša ot otrok Veniaminovych, čislom dvanadesjať Ijevosfea syna Saulja, i ot otrok Davidovych dvanadesjať:
16 i vzja kijždo rukoju za glavu iskrenňago svojego, i meč jego v rebra iskrenňago jego, i padoša vkupe: i narečesja ima mestu tomu Časť Navetnikov, jaže jesť v Gavaone.
17 I bysť braň žestoka zelo v toj deň: i pade Avenir i mužije Izrailstii pred otroki Davidovy.
18 I byša tamo tri synove Saruijevy, Ioav i Avessa i Asail: Asail že be legok nogama svoima, jako jedina serna ot suščich na sele.
19 I pogna Asail vsled Avenira, i ne uklonisja ni na desno ni na levo, no vsled Avenira:
20 i ozresja Avenir nazad sebe i reče: ty li jesi sam, Asaile? I reče: az jesm.
21 I reče jemu Avenir: uklonisja ty na desno ili na šujeje, i vozmi sebe jedinago ot otrok, i vozmi sebe vse oružije jego. I ne voschote Asail uklonitisja ot nego.
22 I priloži ješče Avenir glagolati ko Asailu: otstupi ot mene, da ne poražu ťja o zemlju: i kako javlju lice moje ko Ioavu?
23 I gde suť sija? Vozvratisja ko Ioavu bratu tvojemu. I ne choťjaše otstupiti. I udari jego Avenir kopijem sozadi v ljadvija: i projde kopije skvoze jego, i pade tamo i umre pred nim: i bysť vsjak prichoďaj do mesta, ideže pade Asail i umre, i ostanovljašesja.
24 I pognaša Ioav i Avessa vsled Avenira, i solnce zachoďaše: i tii priidoša daže do cholma Amma, iže jesť pred licem Gai, puť pustyni Gavaoni.
25 I sobrašasja synove Veniaminovy za Avenirom i byša v snitii jedinem, i staša na verse cholma jedinago.
26 I vozzva Avenir ko Ioavu i reče: jeda v pobedu pojast meč? Ili ne vesi, jako gorka budut posledňaja? I dokole ne rečeši ljudem vozvratitisja sozadi bratij našich?
27 I reče Ioav: živ Gospoď, jako, ašče by ne rekl jesi, togda ot utra by ljudije moi prestali goňašče kijždo vsled brata svojego.
28 I vostrubi Ioav truboju, i staša vsi ljudije, i ne pognaša vsled Izrailťjan, i ne priložiša ktomu ratovati.
29 Avenir že i mužije jego idoša na zapad vsju nošč onu, i preidoša Iordan, i proidoša vsju stranu tu, i priidoša v Polk.
30 I Ioav vozvratisja vspjať ot Avenira, i sobra vsja ljudi, i isčisliša otrok Davidovych (padšich) devjaťnadesjať mužej, i Asaila.
31 Otrocy že Davidovy ubiša synov Veniaminich mužej Avenirovych trista i šesťdesjat mužej.
32 I vzjaša Asaila, i pogreboša jego vo grobe otca jego v Viflejeme. I ide Ioav i mužije jego s nim vsju nošč, i osvetoša v Chevrone.

3

1 I bysť braň na mnogo meždu domom Saulim i meždu domom Davidovym, i dom Davidov vozvyšašesja i ukrepljašesja, dom že Saul iďaše i iznemogaše.
2 I rodišasja Davidu v Chevrone synov šesť: i be pervorodnyj jemu Amnon ot Achinaamy Ijezrailityni,
3 i vtoryj jemu syn Daluia ot Avigei Karmilskija, i tretij Avessalom syn Maachi dščere Folmi carja Gessirska,
4 četvertyj Adonia syn Aggify, i pjatyj Safatia ot Avitaly,
5 i šestyj Ijeferaam ot Jegly ženy Davidovy: sii rodišasja Davidu v Chevrone.
6 I bysť vnegda byti brani meždu domom Saulim i meždu domom Davidovym, i bjaše Avenir derža dom Saulov.
7 I Saulova podložnica be, jejže be ima Resfa, dščer Iolja. I vnide k nej Avenir, i reče Ijevosfej syn Saul ko Aveniru: čto jako všel jesi k podložnice otca mojego?
8 I razgnevasja zelo Avenir o slovesi sem na Ijevosfea i reče jemu Avenir: jeda pesija glava jesm az? Sotvorich dnes milosť domu Saula otca tvojego i bratii i znaemym, i ne otstupich v dom Davidov, i iščeši na mne ty o nepravde ženy dnes?
9 Sija da sotvorit Bog Aveniru i sija da priložit jemu, zane jakože kljatsja Gospoď Davidu, tako sotvorju jemu v sej deň,
10 ježe oťjati carstvo ot domu Saulja i vozdvignuti prestol Davidov vo Izraili i vo Iude ot Dana daže do Virsavii.
11 I ne vozmože ktomu Ijevosfej otveščati Aveniru slovese ot bojazni, jaže k nemu.
12 I posla Avenir k Davidu posly v Felam, ideže be, abije, glagolja: položi zavet tvoj so mnoju, i se, ruka moja s toboju, ježe vozvratiti mi k tebe ves dom Izrailev.
13 I reče David: dobre, az položu s toboju zavet, tokmo slovese jedinago prošu u tebe, glagolja: ne imaši videti lica mojego, ašče ne privedeši Melcholy dščere Sauli, prichoďašču ti videti lice moje.
14 I posla David ko Ijevosfeju synu Saulju vestniki, glagolja: otdažď mne ženu moju Melcholu, juže vzjach za sto neobrezanij inoplemenničich.
15 I posla Ijevosfej, i vzjat ju ot muža jeja ot Faltiila syna Sellimova.
16 I iďaše muž jeja s neju plačasja daže do Varakima. I reče k nemu Avenir: idi, vozvratisja. I vozvratisja.
17 I reče Avenir k starejšinam Izrailevym, glagolja: včera i tretijago dne iskaste Davida, da carstvujet nad vami:
18 i nyne sotvorite, jakože Gospoď glagola o Davide, glagolja: rukoju raba Mojego Davida spasu ljudi Moja Izrailja ot ruki inoplemenniči i ot ruki vsech vragov ich.
19 I glagola Avenir vo ušy Veniaminu: i ide Avenir glagolati vo ušy Davidovy v Chevron vsja, jelika ugodna beša pred očima Izrailevyma i pred očima vsego domu Veniamiňa.
20 I priide Avenir k Davidu v Chevron, i s nim dvadesjať mužej. I sotvori David pir Aveniru i mužem jego iže s nim.
21 I reče Avenir k Davidu: vostanu nyne i pojdu i soberu k gospodinu mojemu carju vsego Izrailja, i položu s nim zavet, i carstvovati imaši vsemi, ichže želaet duša tvoja. I posla David Avenira, i ide s mirom.
22 I se, otrocy Davidovy i Ioav iďachu ot ischoda i korysť mnogu nesjachu s soboju, i Avenir uže ne be s Davidom v Chevrone, jako otslan bjaše, i otide s mirom.
23 Ioav že i vse voinstvo jego priide: i vozvestiša Ioavu, glagoljušče: prichoždaše Avenir syn Nirov k Davidu, i otsla jego, i otide s mirom.
24 I vnide Ioav k carju i reče: čto sije sotvoril jesi? Se, prichoždaše Avenir k tebe, i počto otpustil jesi jego, i otide s mirom?
25 Ili ne vesi zloby Avenira syna Nirova, jako slukavstvovati k tebe priide, i urazumeti ischod tvoj i vchod tvoj, i uvedati vsja jelika tvoriši ty?
26 I vozvratisja Ioav ot Davida, i posla posly vsled Avenira, i vozvratiša jego ot klaďazja Seiramska: David že ne veďaše.
27 I vozvrati Avenira v Chevron, i sovrati jego Ioav na stranu ot vrat glagolati k nemu lukavno: i udari jego v ljadvija, i umre v krovi Asaila brata Ioavlja.
28 I uslyša David po sich i reče: čist jesm az i carstvo moje ot Gospoda i otnyne i do veka ot krove Avenira syna Nirova:
29 da snidet na glavu Ioavlju i na ves dom otca jego, i da ne oskudejet ot domu Ioavlja izlivajaj sema, i prokažennyj, i deržajsja žezla, i padajaj oružijem, i umalennyj chlebami.
30 Ioav že i Avessa brat jego nabljudachu Avenira, poneže ubi Asaila brata ich v Gavaone na brani.
31 I reče David ko Ioavu i ko vsem ljudem jego: razderite rizy vašja i prepojašitesja vretiščy, i rydajte o Avenire. Sam že car David iďaše vsled odra.
32 I pogreboša Avenira v Chevrone. I vozdviže car glas svoj i plakasja nad grobom jego, i vsi ljudije plakaša o Avenire.
33 I plakasja car nad Avenirom i reče: jeda smertiju Navala umre Avenir?
34 Ruce tvoi ne svjazany, noze tvoi ne vo okovach: ne pristupil jesi jakože Naval, pred synmi nepravdy pal jesi. I sobrašasja vsi ljudije plakatisja jego,
35 i priidoša vsi ljudije predložiti Davidu jasti chleby ješče sušču dni. I kljatsja David, glagolja: sija da sotvorit mi Bog i sija da priložit, jako ašče ne zajdet solnce, ne imam vkusiti chleba ni inogo čego.
36 I poznaša vsi ljudije, i ugodna byša pred nimi vsja, jelika sotvori car pred ljuďmi.
37 I razumeša vsi ljudije i ves Izrail v toj deň, jako ne bysť ot carja ubijstva Aveniru synu Nirovu.
38 I reče car otrokom svoim: ne veste li, jako vlastelin velik pade v sej deň vo Izraili?
39 I jako az jesm bližnij dnes i vozstavlen v carja? Mužije že sii synove Saruiny žestočajšii mene suť: da vozdast Gospoď tvorjaščemu lukavnaja po zlobe jego.

4

1 I slyša Ijevosfej syn Saul, jako umre Avenir syn Nirov v Chevrone, i oslabeša ruce jego, i vsi mužije Izrailevy iznemogoša.
2 I dva muža starejšiny polkov Ijevosfea syna Saulja: ima jedinomu Vaana i ima drugomu Richav, synove Remmona Virofejskago ot synov Veniaminich: jako Virof vmeňašesja v synech Veniaminich.
3 I otbegoša Virofeje v Gefem, i beša tamo živušče do dnešňago dne.
4 I Ionafanu synu Saulju syn be chrom nogama, syn pjati let: i toj, jegda priide vozveščenije o Saule i Ionafane syne jego ot Ijezraelja, i vzjat jego pestunnica jego, i beža: i bysť tščaščejsja jej na otšestvije, i pade, i ochrome, ima že jemu Memfivosfej.
5 I poidosta synove Remmona Virofejskago, Richav i Vaana, i vnidosta vo vrema znoja dnevnago v dom Ijevosfeov, i toj počivaše na odre v poludne:
6 i se, vratnik domu očiščaše pšenicu i vozdrema i spaše, Richav že i Vaana bratija utaivšasja vnidosta v dom:
7 Ijevosfej že počivaše na odre svojem v ložnice svojej: i bista jego, i umertvista jego, i oťjasta glavu jego, i vzjasta glavu jego, i otidosta putem iže na zapad vsju nošč:
8 i prinesosta glavu Ijevosfeovu k Davidu v Chevron i resta k carju: se, glava Ijevosfea syna Saulova vraga tvojego, iže iskaše duši tvojeja, i dade Gospoď gospodinu našemu carju otmščenije vragov jego, jakože deň sej, ot Saula vraga tvojego i ot semene jego.
9 I otvešča David Richavu i Vaane bratu jego, synom Remmona Virofejskago, i reče ima: živ Gospoď, iže izbavi dušu moju ot vsjakija skorbi:
10 ibo vozvestivyj mne, jako umre Saul i Ionafan, i toj bjaše aki blagovestvujaj predo mnoju, i jach jego i ubich jego v Sekelaze, jemuže dolžen bech dati dar:
11 i nyne mužije lukavii ubiša muža pravedna v domu jego na odre jego, i nyne vzyšču krove jego ot ruki vašeja i iskoreňu vas ot zemli.
12 I zapoveda David otrokom svoim, i ubiša ich, i otsekoša ruce ich i noze ich, i povesiša ich nad istočnikom v Chevrone, i glavu Ijevosfeovu pogreboša vo grobe Avenira syna Nirova (v Chevrone).

5

1 I priidoša vsja plemena Izraileva k Davidu v Chevron i glagolaša jemu: se, kosti tvoja i ploť tvoja my jesmy:
2 i včera i tretijago dne Saulu sušču carju nad nami, ty byl jesi vvoďaj i izvoďaj Izrailja, i reče Gospoď k tebe: ty upaseši ljudi Moja Izrailja i ty budeši vožď ljudem Moim Izrailju.
3 I priidoša vsi starejšiny Izrailevy k carju v Chevron, i položi im car David zavet v Chevrone pred Gospodem: i pomazaša Davida na carstvo nad vsem Izrailem.
4 Syn tridesjati let David vnegda vocaritisja jemu, i carstvova četyredesjať let:
5 sedm let i mesjacej šesť carstvova v Chevrone nad Iudoju, i tridesjať tri leta carstvova nad vsem Izrailem i Iudoju vo Ijerusalime.
6 I pojde David i vsi mužije jego vo Ijerusalim ko Ijevuseju, živuščemu na zemli toj. I reša Davidu: ne vnideši semo, jako vostaša chromii i slepii glagoljušče: jako ne vnidet David semo.
7 I vzja David kreposť Sioňu: sija jesť grad Davidov.
8 I reče David v deň toj: vsjak poražajaj Ijevusea da kasaetsja mečem i chromych i slepych i nenaviďaščich duši Davidovy. Sego radi rekut: slepii i chromii ne vnidut v dom Gospodeň.
9 I sede David v kreposti, i narečesja sija grad Davidov: i sozda toj grad okolo ot Kraegradija, i dom svoj.
10 I iďaše David idyj i veličaem, i Gospoď Vsederžitel s nim.
11 I posla Chiram car Tirskij posly k Davidu, i dreva kedrova, i drevodelej, i kamenodelatelej, i sozdaša dom Davidu.
12 I urazume David, jako ugotova jego Gospoď v carja nad Izrailem, i jako voznesesja carstvo jego ljudij Jego radi Izrailja.
13 I pojat David ješče ženy i podložnicy ot Ijerusalima po prišestvii svojem ot Chevrona: i byša Davidu ješče synove i dščeri.
14 I sija imena rodivšymsja jemu vo Ijerusalime: Samus i Sovav, i Nafan i Solomon,
15 i Jevear i Jelisuje, i Nafek i Ijefije,
16 i Jelisama i Jelidae i Jelifalaf, Samae, Ijesivaf, Nafan, Galamaan, Ijevaar, Feisus, Jelifalaf, Nagef, Nafek, Ianafan i Leasamis, Vaalimaf, Jelifaaf.
17 I uslyšaša inoplemennicy, jako pomazasja David car nad Izrailem, i vzydoša vsi inoplemennicy iskati Davida. I uslyša David, i snide v kreposť.
18 Inoplemennicy že priidoša i sojedinišasja vo judoli Titanstej.
19 I voprosi David Gospoda, glagolja: vzydu li ko inoplemennikom? I predasi li ja v ruce moi? I reče Gospoď k Davidu: vzydi, jako predaja predam inoplemenniki v ruce tvoi.
20 I priide David s Vyšnich Sečej i poseče inoplemenniki tamo. I reče David: izseče Gospoď vragi moja inoplemenniki predo mnoju, jakože presekajutsja vody. Sego radi narečesja ima mesta togo Svyše Sečej.
21 I ostaviša tamo (inoplemennicy) bogi svoja, i vzja ich David i mužije iže s nim (i reče David sožešči ich vo ogni).
22 I priložiša paki priiti inoplemennicy i sobrašasja na judoli Titanstej.
23 I voprosi David Gospoda: vzydu li ko inoplemennikom? I predasi li ich v ruce moi? I reče jemu Gospoď: ne ischodi na sretenije im, no uklonisja ot nich, i pristupiši k nim bliz dubravy plača:
24 i budet, jegda uslyšiši glas šuma ot dubravy plača, togda snideši k nim, jako togda izydet Gospoď pred toboju sešči na brani inoplemenniki.
25 I sotvori David, jakože zapoveda jemu Gospoď, i izbi inoplemenniki ot Gavaona daže do zemli Gazira.

6

1 I sobra David ješče vsjakago junošu ot Izrailja, jako sedmdesjat tysjašč.
2 I vosta i ide David i vsi ljudije, iže s nim, i ot kňazej Iudinych, na voschod, ježe voznesti ottudu kivot Božij, nad nimže prizvasja ima Gospoda Sil, seďaščago na cheruvimech nad nim:
3 i vozložiša kivot Gospodeň na kolesnicu novu, i otvezoša jego iz domu i Aminadavlja iže na cholme: Oza že i bratija jego synove Aminadavli vezjachu kolesnicu s kivotom (Gospodnim):
4 i bratija jego iďachu pred kivotom (Božiim),
5 David že i synove Izrailevy (iďachu) pred Gospodem, igrajušče vo organy ustrojennyja v kreposti, i v peniich i v guslech, i v svirelech i v timpanech, i v kimvalech i v cevnicach,
6 i priidoša do gumna Nachorova. I prostre Oza ruku svoju na kivot Božij prideržati jego, i jatsja za nego, poneže prevraščaše jego telec.
7 I razgnevasja gnevom Gospoď na Ozu i porazi jego tamo Bog, i umre tamo u kivota Gospodňa pred Bogom.
8 I opečalisja David, poneže porazi Gospoď poraženijem Ozu: i narečesja mesto to poraženije Ozino i do sego dne.
9 I ubojasja Gospoda David v deň toj, glagolja: kako vnidet ko mne kivot Gospodeň?
10 I ne choťjaše David, da priidet k nemu kivot zaveta Gospodňa vo grad Davidov: i ukloni jego David v dom Aveddara Gefeanina.
11 I stojaše kivot Gospodeň v domu Aveddara Gefeanina mesjacy tri, i blagoslovi Gospoď ves dom Aveddarov i vsja, jaže jego.
12 I vozvestiša carju Davidu, glagoljušče: blagoslovi Gospoď dom Aveddarov i vsja, jaže jego, kivota radi Božija. I ide David, i vzja kivot Božij iz domu Aveddarova vo grad Davidov v veselii:
13 i beša s nim nesušče kivot Gospodeň sedm likov, i žertva telec i agncy:
14 i David brjacaše vo organy ustrojeny pred Gospodem, i obolčen bysť David vo odeždu izjaščnu:
15 i David i ves dom Izrailev nesjachu kivot Gospodeň s voplem i so glasom trubnym.
16 I bysť kivotu prinosimu ko gradu Davidovu, i Melchola dšči Saulova prinicaše okoncem i vide carja Davida skačušča i igrajušča pred Gospodem, i uničiži jego v serdcy svojem.
17 I vnesoša kivot Gospodeň, i postaviša jego na meste jego posrede skinii, juže postavi jemu David: i voznese David vsesožigaemaja pred Gospoda i mirnaja,
18 i soverši David voznosjaj vsesožženija i mirnaja, i blagoslovi ljudi o imeni Gospoda Sil,
19 i razdeli vsem ljudem na vsju silu Izrailevu ot Dana daže do Virsavii, i ot muža daže do ženy, kojemuždo po ukruchu chleba, i po časti pečenago masa, i po skovradnomu mlinu. I otidoša vsi ljudije, kijždo v dom svoj.
20 I vozvratisja David blagosloviti dom svoj, i izyde Melchola dšči Saulova na sretenije Davidu, i blagoslovi jego i reče: kol proslavisja dnes car Izrailev, iže otkrysja dnes pred očima rabyň rabov svoich, jakože otkryvaetsja otkryvšijsja jedin ot pljašuščich?
21 I reče David k Melchole: pred Gospodem pljasati budu: i blagosloven Gospoď, iže izbra ma pače otca tvojego i pače vsego domu jego, postaviti ma vlastelina nad ljuďmi Svoimi nad Izrailem, i budu igrati i pljasati pred Gospodem:
22 i otkryjusja ješče takožde i budu nepotreben pred očima tvoima, i s rabyňami, o nichže rekla jesi, neproslavlenu byti mi.
23 I u Melcholy dščere Sauli ne bysť detišča do dne smerti jeja.

7

1 I bysť jegda sjade car v domu svojem, i Gospoď unasledi jego okrest ot vsech vragov jego okrestnych,
2 i reče car k Nafanu proroku: se, nyne az živu v domu kedrovem, kivot že Božij stoit posrede skinii.
3 I reče Nafan k carju: vsja jelika suť v serdcy tvojem, idi i tvori, jako Gospoď s toboju.
4 I bysť v nošči toj, i bysť slovo Gospodne k Nafanu, glagolja:
5 idi i rcy rabu Mojemu Davidu: sija glagolet Gospoď: ne ty soziždeši Mne dom, ježe obitati Mne:
6 jako ne obitach v domu, ot negože dne izvedoch syny Izrailevy iz zemli Jegipetskija do dne sego, no bech choďa vo obitališči i v kušči,
7 vo vsech ideže choždach vo vsem Izraili: ašče glagolja glagolach ko jedinomu kolenu Izrailevu, jemuže zapovedach pasti ljudi Moja Izrailja, glagolja: počto ne sozdaste Mi domu kedrova?
8 I nyne sija rečeši rabu Mojemu Davidu: sice glagolet Gospoď Vsederžitel: pojach ťja ot pažiti ovčija na vlastelinstvo ljudem Moim Izrailju,
9 i bech s toboju vo vsech, amože chodil jesi, i iskorenich vsja vragi tvoja ot lica tvojego, i sotvorich ťja imenita po imeni velikich iže na zemli,
10 i položu mesto ljudem Moim Izrailju, i nasaždu ich, i vseljatsja o sebe sami, i ne popekutsja ktomu: i ne priložit syn nepravdy obideti ich, jakože isperva,
11 i ot dnij v ňaže postavich sudii v ljudech Moich vo Izraili: i upokoju ťja ot vsech vrag tvoich: i vozvestit ti Gospoď, jako soziždeši dom Jemu:
12 i budet jegda ispolňatsja dnije tvoi, i usneši so otcy tvoimi, i vozstavlju sema tvoje po tebe, iže budet ot čreva tvojego, i ugotovlju carstvo jego:
13 toj soziždet dom imeni Mojemu, i upravlju prestol jego do veka:
14 Az budu jemu vo otca, i toj budet Mi v syna: i ašče priidet nepravda jego, i obliču jego žezlom mužej i jazvami synov čelovečeskich:
15 milosti že Mojeja ne otstavlju ot nego, jakože otstavich ot tech, ichže otstavich ot lica Mojego:
16 i veren budet dom jego i carstvo jego do veka predo Mnoju: i prestol jego budet ispravlen vo vek.
17 Po vsem slovesem sim i po vsemu videniju semu, tako glagola Nafan ko Davidu.
18 I vnide car David i sede pred Gospodem i reče: kto jesm az, Gospodi moj, Gospodi? I čto dom moj, jako vozljubil ma jesi daže do sich?
19 I mala sija pred Toboju suť, Gospodi moj, Gospodi, i glagolal jesi o dome raba Tvojego vdaleko: sej že zakon čeloveka, Gospodi moj, Gospodi:
20 i čto priložit David ješče glagolati k Tebe? I nyne Ty vesi raba Tvojego, Gospodi moj, Gospodi,
21 i raba Tvojego radi sotvoril jesi i po serdcu Tvojemu sotvoril jesi vse veličestvo sije, skazati rabu Tvojemu,
22 veličija radi Tvojego, Gospodi moj, Gospodi: nesť bo in jakože Ty, i nesť Boga razve Tebe vo vsech, jaže slyšachom ušima našima:
23 i kto jakože ljudije Tvoi Izrail jazyk in na zemli? Jako nastavi ich Bog, ježe izbaviti Sebe ljudij, ježe položiti Tebe ima, ježe sotvoriti veličije i prosveščenije, ježe izrinuti tebe ot lica ljudij Tvoich, ichže izbavil jesi Sebe ot Jegipta, jazyki i selenija,
24 i ugotoval jesi Sebe ljudi Tvoja Izrailja v ljudi do veka, i Ty, Gospodi, byl jesi im v Boga:
25 i nyne, Gospodi moj, Gospodi, slovo, ježe glagolal jesi o rabe Tvojem i o dome jego, uveri do veka, jakože glagolal jesi, sotvori:
26 i nyne da vozveličitsja ima Tvoje do veka, glagolja: Gospoď Vsederžitel Bog nad Izrailem, i dom raba Tvojego Davida da budet ispravlen pred Toboju:
27 jako Ty Gospoď Vsederžitel Bog Izrailev, otverzl jesi ucho rabu Tvojemu, glagolja: dom soziždu tebe: sego radi obrete rab Tvoj serdce svoje ježe pomolitisja k Tebe molitvoju seju:
28 i nyne, Gospodi moj, Gospodi, Ty jesi Bog, i slovesa Tvoja budut istinna, i glagolal jesi o rabe Tvojem blagaja sija,
29 i nyne načni i blagoslovi dom raba Tvojego, ježe byti jemu vo vek pred Toboju, jako Ty, Gospodi moj, Gospodi, glagolal jesi, i ot blagoslovenija Tvojego da blagoslovitsja dom raba Tvojego, ježe byti vo vek pred Toboju.

8

1 I bysť po sich, i porazi David inoplemenniki i pobedi ich, i vzja David otlučennoje ot ruki inoplemenniči.
2 I porazi David Moava, i razmeri ich užami, položiv ich na zemli: i byša dva uža na umerščvlenije, i dva uža na oživlenije: i bysť Moav Davidu v raba dajušča daň.
3 I porazi David Adraazara syna Raava carja Suvska, idušču jemu postaviti ruku svoju na rece Jevfrate:
4 i predvzja David ot nego tysjašču kolesnic i sedm tysjašč konnik i dvadesjať tysjašč mužej pešcev, i razruši David vsja kolesnicy, i ostavi sebe ot nich sto kolesnic.
5 I priide Siria Damaskova pomošči Adraazaru carju Suvsku, i porazi David ot Sirii dvadesjať dve tysjaščy mužej,
6 i postavi David stražu v Sirii, jaže pod Damaskom, i bysť Siria Davidu v raby dajuščyja daň: i spase Gospoď Davida vo vsech, amože choždaše.
7 I vzja David grivny zlatyja, jaže byša na otrocech Adraazara carja Suvska, i prinese ja vo Ijerusalim: i vzja ich Susakim car Jegipetsk, jegda vzyde vo Ijerusalim vo dni Rovoama syna Solomoňa.
8 I ot Metevaka i ot izbrannych gradov Adraazarovych vzja David meď mnogu zelo, iz nejaže sotvori Solomon more meďano i stolpy, i umyvalnicy i vsja sosudy.
9 I uslyša Foa car Imafskij, jako porazi David vsju silu Adraazarovu,
10 i posla Foa Ijeddurama syna svojego k carju Davidu voprositi jego jaže o mire, i blagosloviti jego, poneže pobedi Adraazara i ubi jego, zane soprotivljajasja be Adraazaru: i v ruku jego byša sosudy srebrjany i sosudy zlaty i sosudy meďany:
11 i sija osvjati car David Gospodu so srebrom i zlatom, ježe osvjati ot vsech gradov, imiže vozoblada,
12 ot Idumei i ot Moava, i ot synov Ammonich i ot inoplemennik, i ot Amalika i ot korystej Adraazara syna Raava, carja Suvska.
13 I sotvori David (sebe) ima: i jegda vozvraščašesja, porazi Idumeju v Geveleme, do osminadesjať tysjašč:
14 i postavi vo Idumei David stražu, vo vsej Idumei, i byša vsi Idumeane rabi carju Davidu: i spase Gospoď Davida vo vsech, amože choždaše.
15 I carstvova David nad vsem Izrailem, i be David tvorjaj sud i pravdu nad vsemi ljuďmi svoimi.
16 I Ioav syn Saruin nad voinstvy (ego), i Iosafat syn Achiludov nad pamatopisanmi,
17 i Sadok syn Achitov i Achimelech syn Aviafar žercy, i Sasa knižnik,
18 i Vanea syn Iodaev sovetnik, i Chelefij i Feletij, i synove Davidovy načalnicy dvora byša.

9

1 I reče David: jesť li ješče ostavšijsja v domu Sauli, i sotvorju s nim milosť Ionafana radi?
2 I ot domu Saulja be otrok, i ima jemu Siva: i prizvaša jego k Davidu, i reče k nemu car: ty li jesi Siva? I reče: az rab tvoj.
3 I reče car: ostasja li ot domu Saulja ješče muž, i sotvorju s nim milosť Božiju? I reče Siva k carju: ješče jesť syn Ionafanov, chrom nogama.
4 I reče car: gde jesť? I reče Siva k carju: se, v domu Machira syna Amiilja ot Lodavara.
5 I posla car David, i vzja jego iz domu Machira syna Amiilja ot Lodavara.
6 I priide Memfivosfej syn Ionafana syna Saulova k carju Davidu, i pade na licy svojem i poklonisja jemu. I reče jemu David: Memfivosfeje. I reče: se, rab tvoj.
7 I reče jemu David: ne bojsja, jako tvorja sotvorju s toboju milosť Ionafana radi otca tvojego, i vozvrašču tebe vsja sela Saula deda tvojego, i ty jažď chleb na trapeze mojej vsegda.
8 I poklonisja jemu Memfivosfej i reče: kto jesm az rab tvoj, jako prizrel jesi na psa umeršago podobnago mne?
9 I prizva car Sivu otročišča Saulja, i reče jemu: vsja jelika suť Saulja i ves dom jego dach synu gospodina tvojego:
10 i delaj jemu zemlju ty i synove tvoi i rabi tvoi, i da prinosiši synu gospodina tvojego chleby, da jast: i Memfivosfej syn gospodina tvojego da jast chleb vsegda na trapeze mojej. U Sivy že bjachu pjaťnadesjať synov i dvadesjať rabov.
11 I reče Siva k carju: po vsem, jelika zapoveda gospodin moj car rabu svojemu, tako sotvorit rab tvoj. I Memfivosfej jaďaše na trapeze Davidove, jakože jedin ot synov carevych.
12 I Memfivosfeju syn be mal, i ima jemu Micha, i vse obitanije domu Sivina rabi bjachu Memfivosfeovy.
13 I Memfivosfej živjaše vo Ijerusalime, jako na trapeze careve jaďaše vsegda: i toj bjaše chrom obema nogama svoima.

10

1 I bysť po sich, i umre car synov Ammonich, i carstvova syn jego Annon vmesto jego.
2 I reče David: sotvorju milosť so Annonom synom Naasovym, imže obrazom sotvori otec jego milosť so mnoju. I posla David utešiti jego rukoju rabov svoich o otce jego. I priidoša otrocy Davidovy v zemlju synov Ammonich.
3 I reša starejšiny synov Ammonich ko Annonu gospodinu svojemu: jeda proslavlenija radi otca tvojego pred toboju posla k tebe David utešiteli? Ne da ispytajut li grad, i sogljadajut jego, ježe razrušiti jego, posla David raby svoja k tebe?
4 I vzja Annon otroki Davidovy, i ostriže polovinu brad ich, i obreza odejanija ich polovinu daže do čresl ich, i otpusti ich.
5 I vozvestiša Davidu o mužech, i posla v sretenije im, jako beša mužije tii obezčeščeni zelo. I reče car: sedite vo Ijerichone, dondeže vozrastut brady vašja, i vozvratitesja.
6 I videša synove Ammoni, jako posramleni byša ljudije Davidovy: i poslaša synove Ammoni, i najaša Siriju Vefraamlju, i Siriju Suvsku i Roovlju dvadesjať tysjašč pešcev, i carja Amalika Maacha tysjašču mužej, i Istova dvanadesjať tysjašč mužej.
7 I slyša David, i posla Ioava i vsju silu silnych.
8 I izydoša synove Ammoni, i ustroiša braň pred vraty grada: Siria že Suvska i Roov, i Istov i Amalik, jedini (staša) na sele.
9 I vide Ioav, jako bysť na nego protivnoje lice brani sopredi i sozadi, i izbra ot vsech junoš Izrailevych, i ustroi ich protivu Sirian,
10 ostanok že ljudij dade v ruce bratu svojemu Avesse i ustroi ja protivu synov Ammonich,
11 i reče (Ioav ko Avesse): ašče ukrepitsja Siria pače mene, i budete mne na spasenije: ašče že ukrepjatsja synove Ammoni pače tebe, i budem spasati ťja:
12 mužaimsja i ukrepimsja o ljudech našich i o gradech Boga našego, i Gospoď sotvorit blagoje pred očima Svoima.
13 I priide Ioav i ljudije jego s nim na braň na Siriju, i pobegoša ot lica jego.
14 I videša synove Ammoni, jako bežaša Siriane, i bežaša ot lica Avessy i vnidoša vo grad. I vozvratisja Ioav ot synov Ammonich, i priide vo Ijerusalim.
15 I videša Siriane, jako padoša pred Izrailem, i sobrašasja vkupe.
16 I posla Adraazar, i sobra Siriany, iže ob on pol reki Chalamaka, i priidoša vo Jelam: i Sovak starejšina sily Adraazarovy pred nimi.
17 I vozvestiša Davidu, i sobra vsego Izrailja, i prejde Iordan, i priide vo Jelam. I ustroišasja Siriane na Davida, i brašasja s nim,
18 i bežaša Siriane ot lica Izrailťjan. I oťja David ot Sirii sedm sot kolesnic i četyredesjať tysjašč konnik, i Sovaka starejšinu sily jego ubi, i umre tamo.
19 I videša vsi carije rabi Adraazarovy, jako padoša pred Izrailem, i prebegoša ko Izrailju i rabotaša im: i ubojašasja Siriane spasati ktomu synov Ammonich.

11

1 I bysť po vozvraščenii leta, vo vrema ischoždenija carej (na braň), i posla David Ioava i otroki svoja s nim, i vsego Izrailja: i rastočiša syny Ammoni i obsedoša okrest Ravvafa, i David sede vo Ijerusalime.
2 I bysť pri večere, i vosta David ot loža svojego, i choždaše na krove domu carskago, i uvide ženu s krova myjuščujusja: žena že vzorom dobra velmi:
3 i posla David, i vzyska ženu, i reče: ne sija li Virsavia dščer Jeliavlja, žena Urii Chetteanina?
4 I posla David slugi, i vzja ju, i vnide k nej, i prespa s neju: i ta be očistilasja ot nečistoty svojeja, i vozvratisja v dom svoj.
5 I začat žena vo čreve: i poslavši vozvesti Davidu i reče: se, az jesm vo čreve imuščaja.
6 I posla David ko Ioavu, glagolja: posli ko mne Uriju Chetteanina. I posla Ioav Uriju k Davidu.
7 I priide Uria i vnide k nemu, i voprosi jego David o mire Ioava i o mire ljudij i o mire brani.
8 I reče David ko Urii: idi v dom tvoj, i umyj noze tvoi. I izyde Uria iz domu careva, i ide vsled jego sneď careva.
9 I spa Uria pred vraty domu careva s raby gospodina svojego, a ne ide v dom svoj.
10 I vozvestiša Davidu, glagoljušče: jako ne chodi Uria v dom svoj. I reče David ko Urii: ne s puti li prišel jesi? Počto ne všel jesi v dom tvoj?
11 I reče Uria k Davidu: kivot Božij i Izrail i Iuda prebyvajut v kuščach, i gospodin moj Ioav i rabi gospodina mojego na licy sel prebyvajut, az že vnidu li v dom moj jasti i piti i spati s ženoju mojeju? Kako? Živa duša tvoja, ašče sotvorju glagol sej.
12 I reče David ko Urii: posedi zde i dnes, i zautra otpušču ťja. I prebysť Uria vo Ijerusalime v toj deň i vo utrešnij.
13 I prizva jego David, i jade pred nim i pijaše, i upoi jego, i otide v večer spati na lože svoje s raby gospodina svojego, v dom že svoj ne ide.
14 I bysť utro, i napisa David pisanije ko Ioavu, i posla rukoju Uriinoju.
15 I napisa v pisanii, glagolja: vvedi Uriju protivu brani krepkija i vozvratitesja vspjať ot nego, da jazven budet i umret.
16 I bysť jegda strežaše Ioav u grada, i postavi Uriju na meste, ideže veďaše, jako mužije silni tamo.
17 I izydoša mužije iz grada i bijachusja so Ioavom: i padoša ot ljudij ot rabov Davidovych, umre že i Uria Chetteanin.
18 I posla Ioav, i vozvesti Davidu vsja slovesa, jaže o brani, glagolati k carju.
19 I zapoveda (Ioav) poslu, glagolja: jegda skončaeši vsja reči, jaže ot brani, k carju glagolati,
20 i budet ašče razgnevaetsja car i rečet ti: počto približistesja ko gradu na braň? Ne vedaste li, jako streljati budut s steny?
21 Kto ubi Avimelecha syna Ijerovaalja syna Nirova? Ne žena li verže naň ulomkom žernova s steny, (i urazi jego,) i umre v Famase? Počto pristupaste k stene? I rečeši: i rab tvoj Uria Chetteanin (ubijen bysť, i) umre.
22 I ide posol Ioavl k carju vo Ijerusalim, i priide, i vozvesti Davidu vsja, jelika glagola jemu Ioav, vsja glagoly brani. I razgnevasja David na Ioava i reče k poslu: počto približistesja ko gradu bitisja? Ne vedaste li, jako jazveni budete so steny? Kto ubi Avimelecha syna Ijerovaalja? Ne žena li verže naň ulomok žernova so steny, i umre v Famase? Počto približistesja k stene?
23 I reče posol k Davidu: jako ukrepišasja na ny mužije i izydoša na ny na selo, i gonichom ja do vrat grada:
24 i streljaša strelcy so steny na raby tvoja, i umroša ot otrok carskich, i rab tvoj Uria Chetteanin umre.
25 I reče David k poslu: sice da rečeši ko Ioavu: da ne budet zlo pred očima tvoima slovo sije, jako ovogda ubo sice, ovogda že inako pojadaet meč: ukrepi braň tvoju na grad, i raskopaj i: i ukrepi jego.
26 I uslyša žena Uriina, jako umre Uria muž jeja, i rydaše po muži svojem.
27 I prejde plač, i posla David, i vvede ju v dom svoj, i bysť jemu žena, i rodi jemu syna. I zol javisja glagol, jegože sotvori David, pred očima Gospodnima.

12

1 I posla Gospoď Nafana proroka k Davidu. I vnide k nemu (i reče jemu: otveščaj mi, carju, nyne sud sej:) i reče jemu: dva muža besta vo jedinem grade, jedin bogat, a drugij ubog:
2 i u bogatago stada bjachu i bujvoli mnozi zelo,
3 u ubogago že ničtože be, no tokmo agnica jedina mala, juže sťjaža i snabde, i vskormi ju, i vozraste s nim i s synami jego vkupe: ot chleba jego jaďaše i ot čaši jego pijaše, i na lone jego počivaše, i be jemu jako dščer:
4 i priide nekto s puti k mužu bogatomu, i ne voschote vzjati ot stad svoich i ot bujvolic svoich na sotvorenije obeda putniku prišedšu k nemu: no vzja agnicu ubogago, i ugotova ju na obed mužu prišedšu k nemu.
5 I razgnevasja gnevom zelo David na muža (togo), i reče David k Nafanu: živ Gospoď, jako syn smerti jesť muž sotvorivyj sije:
6 i agnicu vozvratit sedmericeju za sije, jako sotvoril glagol sej, i za sije, jako ne poščade.
7 I reče Nafan k Davidu: ty jesi muž sotvorivyj sije: sija glagolet Gospoď Bog Izrailev: Az jesm pomazavyj ťja v carja nad Izrailem, i Az jesm izbavivyj ťja ot ruki Saulovy:
8 i dach ti dom gospodina tvojego i ženy gospodina tvojego na lono tvoje, i dach ti dom Izrailev i Iudin: i ašče malo ti jesť, priložu tebe k sim:
9 i čto jako prezrel jesi slovo Gospodne, ježe sotvoriti lukavoje pred očima Jego? Uriju Chetteanina ubil jesi mečem, i ženu jego pojal jesi sebe v ženu, i togo ubil jesi mečem synov Ammonich:
10 i nyne ne otstupit meč ot domu tvojego do veka: zane uničižil Ma jesi i pojal jesi ženu Urii Chetteanina v ženu sebe:
11 sija glagolet Gospoď: se, Az vozdvignu na ťja zlaja ot domu tvojego, i vozmu ženy tvoja pred očima tvoima i dam bližnemu tvojemu, i budet spati so ženami tvoimi pred solncem sim:
12 jako ty sotvoril jesi vtajne, Az že sotvorju glagolgol sej pred vsem Izrailem i pred solncem sim.
13 I reče David k Nafanu: sogrešich ko Gospodu. I reče Nafan k Davidu: i Gospoď oťja sogrešenije tvoje, ne umreši:
14 obače jako pooščrjaja izostril jesi vragov Gospodnich glagolom sim, i syn tvoj rodivyjsja tebe smertiju umret.
15 I otide Nafan v dom svoj. I sokruši Gospoď detišče, ježe rodi žena Uriina Davidu, i razbolesja.
16 I vzyska David Boga o detišči, i postisja David postom, i vnide i vodvorisja, i ležaše na zemli:
17 i vnidoša k nemu starejšiny domu jego vozdvignuti jego ot zemli, i ne voschote, i ne jade s nimi chleba.
18 I bysť v deň sedmyj, i umre otroča. I ubojašasja rabi Davidovy povedati jemu, jako umre otroča, reša bo: se, jegda otroča ješče živo bjaše, glagolachom k nemu, i ne posluša glasa našego: i kako rečem k nemu, jako umre otroča, i sotvorit zlaja?
19 I razume David, jako otrocy jego šepčut, i pozna David, jako umre otroča. I reče David otrokom svoim: umre li otroča? I reša: umre.
20 I vosta David ot zemli, i umysja i pomazasja, i izmeni rizy svoja, i vnide v dom Božij, i poklonisja jemu, i vnide v dom svoj, i prosi jasti chleba, i predložiša jemu chleb, i jade.
21 I reša otrocy jego k nemu: čto glagol sej, jegože sotvoril jesi otročate radi, jako ješče sušču otročati živu, postilsja jesi i plakal i bdel jesi: jegda že umre otroča, vostal, i jal jesi chleb, i pil jesi?
22 I reče David: jegda be otroča ješče živo, postichsja i plakach, jako rech: kto vesť, pomilujet li ma Gospoď i živo budet otroča?
23 Nyne že umre, počto mne postitisja? Jeda vozmogu vozvratiti je ktomu? Az imam iti k nemu, toje že ne vozvratitsja ko mne.
24 I uteši David Virsaviju ženu svoju, i vnide k nej i spa s neju, i zača i rodi syna, i nareče ima jemu Solomon: i Gospoď vozljubi jego.
25 I posla rukoju Nafana proroka, i nareče ima jemu Ijeddedi slovom Gospodnim.
26 Ioav že vojeva v Ravvafe synov Ammonich i vzja grad carstva.
27 I posla Ioav vestniki k Davidu i reče: vojevach na Ravvaf i vzjach grad vod:
28 i nyne soberi ostanok ljudij i opolčisja na grad, i priimi jego, da ne az vozmu grad, i narečetsja ima moje na nem.
29 I sobra David vsja ljudi, i pojde v Ravvaf, i opolčisja naň, i vzja jego:
30 i vzja venec Molchoma carja ich s glavy jego, talant zlata ves jego, i ot kamenija draga, i be na glave Davidove, i korysť iznese iz grada mnogu zelo:
31 i ljudi suščyja v nem izvede, i položi na pily i na trezuby železny i sekiry železny, i prevoždaše ich skvoze pešč plinfjanu. I tako sotvori vsem gradom synov Ammonich. I vozvratisja David i ves Izrail vo Ijerusalim.

13

1 I bysť po sich, i u Avessaloma syna Davidova be sestra dobra vzorom zelo, ima že jej Famar, i vozljubi ju Amnon syn Davidov:
2 i skorbjaše Amnon, jako i razboletisja (emu) sestry svojeja radi Famary, zane deva bjaše sija, i ne udobno be pred očima Amnonima čto sotvoriti jej.
3 I be Amnonu drug, ima že jemu Ionadav, syn Samaa brata Davidova, i Ionadav muž mudr zelo.
4 I reče jemu (Ionadav): čto ti, jako ty tako boliši, syne carev, utro utro? I ne vozveščaeši mi? I reče jemu Amnon: Famaru sestru Avessaloma brata mojego az ljublju.
5 I reče jemu Ionadav: ljazi na posteli tvojej i razbolisja, i vnidet otec tvoj videti ťja, i rečeši k nemu: da priidet nyne Famar sestra moja, i da mi dast jasti, i da sotvorit pred očima moima sneď, da uviždu i vkušu ot ruk jeja.
6 I ljaže Amnon i razbolesja: i vnide car videti jego. I reče Amnon k carju: da priidet nyne Famar sestra moja ko mne i da ispečet dva prjažma pred očima moima, i imam jasti ot ruku jeja.
7 I posla David k Famare v dom, glagolja: idi nyne v dom Amnona brata tvojego i sotvori jemu sneď.
8 I ide Famar v dom Amnona brata svojego, i toj ležaše. I vzja testo, i smesi, i ustroi pred očima jego, i ispeče prjažma:
9 i vzja skovradu i izloži pred nego, i ne voschote jasti. I reče Amnon: izženite vsja mužy ot mene. I izgnaša vsja mužy ot nego.
10 I reče Amnon k Famare: vnesi mi sneď vo vnutrenňuju chraminu, i jam ot ruku tvojeju. I vzja Famar prjažma, jaže ispeče, i vnese Amnonu bratu svojemu vo vnutrenňuju chraminu,
11 i predstavi jemu da jast. I jat ju, i reče jej: grjadi, ljazi so mnoju, sestro moja.
12 I reče jemu: ni, brate moj, ne obrugaj mene, poneže ne sotvoritsja tako vo Izraili, ne sotvori bezumija sego:
13 i az kamo skryju bezčestije moje? I ty budeši jako jedin ot bezumnych vo Izraili: i nyne glagoli k carju, da ne otlučit mene ot tebe.
14 I ne voschote Amnon poslušati glasa jeja, i preodole jej, i smiri ju, i prespa s neju.
15 I voznenavide ju Amnon nenavistiju velikoju zelo, jako veliim nenavidenijem voznenavide ju pače ljubve, jejuže ljubljaše ju, i reče jej Amnon: vostani i otidi.
16 I reče jemu Famar: (ni, brate,) jako zloba bolši jesť posledňaja pače pervyja, juže sotvoril jesi so mnoju, ježe otslati mene. I ne voschote Amnon slyšati glasa jeja.
17 I prizva otroka svojego, pristavnika domu svojego, i reče jemu: otsli nyne siju ot mene von, i zaključi dveri vsled jeja.
18 I be riza na nej ispeščrena, poneže tako oblačachusja dščeri carevy, suščyja devicy, vo odeždy svoja. I izvede ju von sluga jego i zatvori dveri vsled jeja.
19 I vzja Famar pepel, i nasypa na glavu svoju, i odeždu ispeščrennuju rasterza na sebe, i vozloži ruce svoi na glavu svoju, i idušči iďaše i vopijaše.
20 I reče k nej Avessalom brat jeja: jeda Amnon brat tvoj bysť s toboju? I nyne, sestro moja, umolči, jako brat tvoj jesť: ne polagaj na serdcy tvojem ježe glagolati slovo sije. I sede Famar vdovstvujušči v domu Avessaloma brata svojego.
21 I slyša car David vsja slovesa sija, i razgnevasja zelo, i ne opečali ducha Amnona syna svojego, poneže ljubljaše jego, jako pervenec be jemu.
22 I ne glagola Avessalom so Amnonom ni o dobre, ni o zle, poneže voznenavide Avessalom Amnona togo radi, poneže Famaru sestru jego obrugal.
23 I bysť po dvuch letech dnij, i beša strigušče (ovcy) Avessalomovy (rabi) v Velasore bliz Jefrema: i prizva Avessalom vsja syny carevy.
24 I priide Avessalom ko carju i reče: se, nyne strigut rabu tvojemu, da idet ubo car i otrocy jego s rabom tvoim.
25 I reče car ko Avessalomu: ni, syne moj, da ne pojdem vsi my, i da ne oťjagotim ťja. I nuždaše jego: i ne voschote (car) iti, i blagoslovi jego.
26 I reče Avessalom k nemu: ašče že ni, pone da idet s nami Amnon brat moj. I reče jemu car: počto idet s toboju Amnon?
27 I prinudi jego Avessalom, i otpusti s nim Amnona i vsja syny carevy. I sotvori Avessalom pir, jakože tvorit pir car.
28 I zapoveda Avessalom otrokom svoim, glagolja: vidite jegda vozblažaet serdce Amnone ot vina, i reku vam: porazite Amnona, i umertvite jego: ne ubojtesja, jako ne az li jesm povelevajaj vam? Mužajtesja i budite v syny sily.
29 I sotvoriša otrocy Avessalomli Amnonu, jakože zapoveda im Avessalom. I vostaša vsi synove carevy, i vsede kijždo na mska svojego, i bežaša.
30 I bysť, suščym im na puti, i sluch dojde do Davida, glagolja: izbi Avessalom vsja syny carevy, i ne izbysť ot nich ni jedin.
31 I vosta car, i rasterza rizy svoja, i ljaže na zemli, i vsi otrocy jego predstojaščii jemu rasterzaša rizy svoja.
32 I reče Ionadav, syn Samaa brata Davidova, i reče: da ne rečet gospodin moj car, jako vsja otroki syny carevy ubi, no Amnon jesť jedin ubijen, jako toj iz ust Avessalomu ne ischoždaše, otneleže obruga sestru jego Famaru:
33 i nyne da ne polagaet gospodin moj car slovese na serdcy svojem, glagolja: vsi synove carevy umroša: jako Amnon jedin umre.
34 I pobeže Avessalom. I vozdviže otrok straž očesa svoja i vide: i se, ljudije mnozi idušče putem vsled jego so strany gor v nizchoždenije. I priide straž i vozvesti carju i reče: mužy videch ot puti Oronska so strany gory.
35 I reče Ionadav ko carju: se, synove carevy prichoďat: po slovesi raba tvojego, tako bysť.
36 I bysť jegda skonča glagolja, i se, synove carevy priidoša i vozdvigoša glas svoj i plakaša: i sam car i vsi otrocy jego plakaša plačem velikim zelo.
37 I Avessalom ubeže, i priide ko Folmu synu Jemiuda, carju Gedsursku, v zemlju Chamaachadsku. I plakaše David car o syne svojem vsja dni.
38 I Avessalom ubeže, i ide v Gedsur, i be tamo tri leta.
39 I ostavi car David izyti vsled Avessaloma, jako utešisja o Amnone, jako umre.

14

1 I razume Ioav syn Saruin, jako serdce carevo preklonisja ko Avessalomu.
2 I posla Ioav v Fekoju, i vzja ottudu ženu mudru i reče k nej: setuj nyne, i oblecysja v rizy setovanija, i ne pomažisja jelejem, i budeši jako žena setujuščaja o umeršem dni mnogi:
3 i vnideši ko carju i rečeši k nemu po glagolu semu. I položi Ioav slovesa svoja vo usta jeja.
4 I vnide žena Fekoiťjanyňa ko carju i pade na licy svojem na zemlju, i poklonisja jemu, i reče: spasi, carju, spasi ma.
5 I reče jej car: čto ti jesť? Ona že reče: izdavna vdova žena az jesm, i umre muž moj:
6 i rabe tvojej dva syna, i bistasja oba na sele, i ne bysť kto by ich razlučil, i napade jedin na brata svojego, i umertvi jego:
7 i se, vosta vse otečestvo na rabu tvoju i reša: daj ubivšago brata svojego, i umertvim jego vmesto duši brata, jegože ubi, i pogubim i naslednika vašego: i ugasjat iskru moju ostavšujusja, jako ne ostaviti mužu mojemu ostanka i imene na licy zemli.
8 I reče car k žene: idi zdrava v dom svoj, i az zapovedaju o tebe.
9 I reče žena Fekoiťjanyňa ko carju: na mne bezzakonije, gospodi moj carju, i na domu otca mojego, car že i prestol jego nepovinen.
10 I reče car: kto glagoljaj k tebe, i privedeši jego ko mne, i ne priložit ktomu kosnutisja jemu?
11 I reče žena: da vospomanet nyne car Gospoda Boga svojego, vnegda umnožiti užika krove, ježe rastliti, i ne imut pogubiti syna mojego. I reče (car): živ Gospoď, ašče i vlas padet synu tvojemu s glavy na zemlju.
12 I reče žena: da glagolet nyne raba tvoja ko gospodinu mojemu carju slovo. On že reče: glagoli.
13 I reče žena: počto pomyslil jesi tako o ljudech Božiich? Jeda ot ust carevych slovo sije aki prestuplenije, ježe ne vozvratiti carju otrinovennago svojego?
14 Jako smertiju umrem, i jako voda nizchoďaščaja na zemlju, jaže ne soberetsja, i priimet Bog dušu, i pomyšljajaj spasti ot Nego otrinovennago:
15 i nyne jako priidoch glagolati ko carju gospodinu mojemu glagol sej, jako uviďat ma ljudije, i rečet raba tvoja: da glagolet ubo ko gospodinu mojemu carju, negli sotvorit car slovo raby svojeja,
16 jako uslyšit car: da izmet rabu svoju iz ruk mužej iščuščich pogubiti ma i syna mojego ot učastija Božija:
17 i rečet raba tvoja: da budet nyne slovo gospoda mojego carja na žertvu: jakože bo Angel Božij, tako gospoď moj car, ježe slyšati blagoje i zloje: i Gospoď Bog tvoj budet s toboju.
18 I otvešča car i reče k žene: nikakože da utaiši ot mene glagola, o nemže az voprošu ťja. I reče žena: da glagolet ubo gospoď moj car.
19 I reče car: jeda ruka Ioavlja o vsem sem s toboju? I reče žena k carju: da živet duša tvoja, gospodi moj carju, ašče jesť odesnuju ili ošujuju ot vsech, jaže glagola gospodin moj car, jako rab tvoj Ioav toj zapoveda mne, i toj vloži vo usta rabe tvojej vsja slovesa sija:
20 za ježe priiti licu glagola sego, ježe sotvori rab tvoj Ioav slovo sije: gospodin že moj car mudr, jakože mudrosť Angela Božija, ježe razumeti vsja, jaže na zemli.
21 I reče car ko Ioavu: se, nyne sotvorich ti po slovesi tvojemu semu: idi, vozvrati otroka Avessaloma.
22 I pade na licy svojem Ioav na zemlju, i poklonisja, i blagoslovi carja. I reče Ioav: dnes pozna rab tvoj, jako obretoch blagodať pred očima tvoima, gospodi moj carju, jako sotvori gospodin moj car slovo raba svojego.
23 I vosta Ioav i ide v Gedsur, i privede Avessaloma vo Ijerusalim.
24 I reče car: da vozvratitsja v dom svoj, lica že mojego da ne vidit. I vozvratisja Avessalom v dom svoj, lica že careva ne vide.
25 I jakože Avessalom ne be muž vo vsem Izraili chvalen zelo: ot pjaty nogi jego i do vercha jego ne be v nem poroka:
26 i vnegda strišči jemu glavu svoju, i bysť ot načala dnij do dnij v ňaže strižašesja, jako ťjažko bjaše jemu ot nich, i striguščsja vesjaše vlasy glavy svojeja dvesti siklej po siklju carskomu.
27 I rodišasja Avessalomu tri syny i dščer jedina, i ima jej Famar: sija be žena dobra zelo vzorom, i bysť žena Rovoamu synu Solomoňu, i rodi jemu Aviju.
28 I seďaše Avessalom vo Ijerusalime dva leta dnij, i lica careva ne vide.
29 I posla Avessalom ko Ioavu, daby poslati jego ko carju, i ne voschote priiti k nemu: i posla vtoroje k nemu, i ne voschote priiti.
30 I reče Avessalom ko otrokom svoim: vidite, časť na sele Ioavli bliz mene, jego tamo jačmeň, idite i zapalite jego ognem. I zapališa rabi Avessalomli časť (Ioavlju) ognem. I priidoša rabi Ioavli k nemu razdravše rizy svoja, i reša: požgoša rabi Avessalomli časť tvoju ognem.
31 I vosta Ioav i priide ko Avessalomu v dom, i reče k nemu: počto sožgoša rabi tvoi časť moju ognem?
32 I reče Avessalom ko Ioavu: se, posylach k tebe, glagolja: idi semo, i poslju ťja ko carju, glagolja: počto priidoch iz Gedsura? Lučše mi be byti ješče tamo: i nyne se, lica careva ne videch: ašče že jesť vo mne nepravda, to umertvi ma.
33 I vnide Ioav ko carju i vozvesti jemu. I prizva Avessaloma, i priide ko carju, i poklonisja jemu, i pade licem svoim na zemlju pred licem carevym, i oblobyza car Avessaloma.

15

1 I bysť po sich, i sotvori sebe Avessalom kolesnicy i koni i pjaťdesjat muž tekuščich pred nim:
2 i vostavaše rano Avessalom, i stojaše pri samem puti vrat: i bysť vsjak muž, jemuže bjaše prja, priide pred carja na sud, i vozopi k nemu Avessalom, i glagolaše jemu: ot kojego grada ty jesi? I reče jemu muž: ot jedinago kolen Izrailevych rab tvoj.
3 I reče k nemu Avessalom: se, slovesa tvoja blaga i udobna, no slušajuščago nesť ti ot carja.
4 I reče Avessalom: kto ma postavit sudiju na zemli, i ko mne priidet vsjak muž imejaj prju i sud, i opravdaju jego?
5 I bysť jegda približašesja muž poklonitisja jemu, i prostiraše ruku svoju, i priimaše jego, i celovaše jego.
6 I sotvori Avessalom po glagolu semu vsemu Izrailju prichoďaščym na sud k carju i priusvoi Avessalom serdca synov Izrailevych.
7 I bysť ot konca četyredesjati let, i reče Avessalom ko otcu svojemu: pojdu nyne i vozdam obety moja, jaže obeščach Gospodu v Chevrone:
8 zane obet obešča rab tvoj, jegda žich v Gedsure Sirijstem, glagolja: ašče vozvraščaja vozvratit ma Gospoď vo Ijerusalim, i poslužu Gospodu.
9 I reče jemu car: idi s mirom. I vostav ide v Chevron.
10 I posla Avessalom sogljadatai vo vsja kolena Izraileva, glagolja: jegda uslyšite vy glas truby rožany, i rcyte: vocarisja car Avessalom v Chevrone.
11 I idoša so Avessalomom dvesti mužej ot Ijerusalima pozvani: i iďachu v prostote svojej, i ne razumeša vsjakago glagola.
12 I posla Avessalom, i prizva Achitofela Galamonijskago, sovetnika Davidova, ot grada jego Golamy, jegda žrjaše žertvy. I bysť smatenije krepko: i ljudij množestvo iduščich so Avessalomom.
13 I priide vestnik k Davidu, glagolja: bysť serdce mužej Izrailevych so Avessalomom.
14 I reče David vsem otrokom svoim suščym s nim vo Ijerusalime: vostanite, i bežim, jako nesť nam spasenija ot lica Avessalomlja: uskorite iti, da ne uskorit i vozmet nas, i navedet na nas zlobu, i izbijet grad ostrijem meča.
15 I reša otrocy carevy k carju: vsja jelika zapovesť gospoď naš car, se, my otrocy tvoi.
16 I izyde car i ves dom jego nogami svoimi, i ostavi car desjať žen podložnic svoich chraniti dom.
17 I izyde car i vsi otrocy jego peši i staša v Domu Suščem Daleče:
18 i vsi otrocy jego ot oboju stranu jego iďachu, i vsi Chelefeje i vsi Felefeje i vsi Gefeje, šesť sot mužej šedše peši ot Gefa prediďachu pred licem carevym.
19 I reče car ko Jeffeju Geffeinu: počto i ty ideši s nami? Vozvratisja i živi s carem, jako čužď jesi ty, i jako preselilsja jesi ty ot mesta tvojego:
20 ašče včera prišel jesi, i dnes li podvignu ťja iti s nami? I az idu, amože pojdu: idi i vozvratisja, i vozvrati bratiju tvoju s toboju, i Gospoď da sotvorit s toboju milosť i istinu.
21 I otvešča Jeffej k carju i reče: živ Gospoď, i živ gospodin moj car, jako na meste, ideže budet gospodin moj car, ili v smerti, ili v živote, tamo budet rab tvoj.
22 I reče car ko Jeffeju: grjadi, i prejdi so mnoju. I prejde Jeffej Geffein i car i vsi otrocy jego i ves narod iže s nim.
23 I vsja zemlja plakašesja glasom velikim. I vsi ljudije prechoždachu po potoku Kedrsku, i car prejde črez potok Kedrskij, i vsi ljudije i car iďachu k licu puti pustynnago.
24 I se, i Sadok ijerej i vsi leviti s nim, nosjašče kivot zaveta Gospodňa ot Vefary: i postaviša kivot Božij: i Aviafar vzyde, dondeže prestaša vsi ljudije ischoditi iz grada.
25 I reče car k Sadoku: vozvrati kivot Božij vo grad, i da stanet na meste svojem: ašče obrjašču blagodať pred očima Gospodnima, i vozvratit ma, i pokažet mi jego i lepotu jego:
26 i ašče tako rečet: ne blagovolich v tebe: se, az jesm, da sotvorit mi po blagomu pred očima Svoima.
27 I reče car Sadoku ijereju: vidite, ty vozvraščaešisja vo grad s mirom i Achimaas syn tvoj i Ionafan syn Aviafarov, dva syny vaši s vami:
28 vidite, az vseljajusja vo aravof pustynnyj, dondeže priidet mi slovo ot vas, ježe vozvestiti mi.
29 I vozvrati Sadok i Aviafar kivot Božij vo Ijerusalim, i sede tamo.
30 I David voschoždaše voschodom na goru Jeleonskuju voschoďa i plačasja, i pokryv glavu svoju, i sam iďaše bosyma nogama: i vsi ljudije iže s nim pokryša kijždo glavu svoju, i voschoždachu voschoďašče i plačuščesja.
31 I vozvestiša Davidu glagoljušče: i Achitofel v matežnicech so Avessalomom. I reče David: razruši sovet Achitofelev, Gospodi, Bože moj.
32 I be David grjadyj daže do rosa, ideže poklonisja Bogu. I se, na sretenije jemu (izyde) Chusij pervyj drug Davidov, rasterzav rizy svoja, i persť na glave jego.
33 I reče jemu David: ašče pojdeši so mnoju, i budeši mi v ťjagosť:
34 ašče že vozvratišisja vo grad i rečeši Avessalomu: minuša bratija tvoja, i car za mnoju minu otec tvoj, i nyne rab tvoj jesm, carju, poščadi ma živa byti: rab bech otca tvojego togda i dosele, nyne že az tvoj rab: i razruši mi sovet Achitofelev:
35 i se, s toboju tamo Sadok i Aviafar ijereje: i budet vsjak glagol, jegože uslyšiši iz ust carskich, i skažeši Sadoku i Aviafaru ijerejem:
36 se, tamo s nimi dva syna ich, Achimaas syn Sadokov i Ionafan syn Aviafarov: i poslite rukoju ich ko mne vsjak glagol, jegože ašče uslyšite.
37 I vnide Chusij drug Davidov vo grad, i Avessalom togda vchoždaše vo Ijerusalim.

16

1 I David prejde malo čto ot rosa, i se, Siva otrok Memfivosfeov v sretenije jemu: i suprug osljat osedlanych, i na nich dvesti chlebov, i sto grozdij, i sto finikov, i mech vina.
2 I reče car k Sive: čto sija tebe? I reče Siva: osljata na jaždenije domu carevu, a chleby i finiki na snedenije otrokom, i vino piti oslabevšym v pustyni.
3 I reče car: i gde syn gospodina tvojego? I reče Siva ko carju: se, sedit vo Ijerusalime, jako reče: dnes vozvraťjat mi ves dom Izrailev carstvo otca mojego.
4 I reče car k Sive: se, tebe vsja jelika suť Memfivosfeova. I reče Siva poklonivsja: da obrjašču blagodať pred očima tvoima, gospodi moj carju.
5 I priide David car do Vafirima, i se, ottudu muž ischoždaše ot roda domu Saulja, ima že jemu Semej syn Giraň: izyde že ischoďa i proklinaja
6 i kamenijem metaja na Davida i na vsja otroki carja Davida: i vsi ljudije i vsi silnii odesnuju i ošujuju carja bjachu.
7 I tako reče Semej proklinaja jego: izydi, izydi, mužu krovej i mužu bezzakonnyj:
8 vozvrati na ťja Gospoď vsja krovi domu Saulja, poneže vocarilsja jesi vmesto jego: i dade Gospoď carstvo v ruce Avessaloma syna tvojego: i se, ty v zlobe tvojej, jako muž krovej ty.
9 I reče Avessa syn Saruin ko carju: počto proklinaet pes umeršij sej gospodina mojego carja? Nyne pojdu, i otimu glavu jego.
10 I reče car ko Avesse: čto mne i vam, synove Saruiny? Ostavite jego, i tako da proklinaet, jako Gospoď reče jemu proklinati Davida: i kto rečet: počto sotvoril jesi tako?
11 I reče David ko Avesse i ko vsem otrokom svoim: se, syn moj izšedyj iz čreva mojego iščet duši mojeja, a kolmi pače syn Ijeminijev: ostavite jego proklinati ma, jako reče jemu Gospoď:
12 negli prizrit Gospoď na smirenije moje, i vozvratit mi blagaja vmesto kljatvy Jego vo dnešnij deň.
13 I iďaše David i vsi mužije jego putem: a Semej iďaše so strany gory bliz jego idyj i proklinaja, i kamenijem mešča so strany jego, i perstiju sypaja.
14 I priide car i vsi ljudije iže s nim utruždeni, i prepočiša tu.
15 Avessalom že i vsi mužije Izrailevy vnidoša vo Ijerusalim, i Achitofel s nim.
16 I bysť jegda priide Chusij pervyj drug Davidov ko Avessalomu: i reče Chusij ko Avessalomu: da živet car.
17 I reče Avessalom k Chusiju: sija li milosť tvoja so drugom tvoim? Počto ne otšel jesi so drugom tvoim?
18 I reče Chusij ko Avessalomu: ni, no vsled (idu), jegože izbra Gospoď i ljudije sii i vsi mužije Izrailevy, togo jesm, i s tem budu:
19 i vtoroje, komu az porabotaju? Ne pred synom li jego? Jakože rabotach pred otcem tvoim, tako budu i pred toboju.
20 I reče Avessalom ko Achitofelu: dadite sebe sovet, čto sotvorim?
21 I reče Achitofel ko Avessalomu: vnidi k podložnicam otca tvojego, jaže ostavi strešči dom svoj, i uslyšat vsi Izrailťjane, jako posramil jesi otca tvojego, i vozmogut ruki vsech suščich s toboju.
22 I postaviša Avessalomu šater na palate, i vnide Avessalom k podložnicam otca svojego pred očima vsech Izrailťjan.
23 I sovet Achitofelev, jegože soveščavaše vo dni pervyja, imže obrazom voprosil by kto Boga o slovesi, tako vsjak sovet Achitofelev, i iže Davidu, i iže Avessalomu.

17

1 I reče Achitofel ko Avessalomu: izberu nyne sebe dvanadesjať tysjašč mužej i vostanu, i poženu vsled Davida noščiju,
2 i najdu na nego, i toj utružden i oslablen rukami, i ustrašu jego, i pobežat vsi ljudije iže s nim, i ubiju carja jedinago:
3 i vozvrašču vsja ljudi k tebe, imže obrazom obraščaetsja nevesta k muževi svojemu: ty bo tokmo duši jedinago muža iščeši, vsem že ljudem budet mir.
4 I ugodno slovo bysť pred očima Avessalomlima i pred očima vsech starejšin Izrailevych.
5 I reče Avessalom: prizovite že i Chusia Arachiina, i uslyšim čto iz ust jego.
6 I vnide Chusij ko Avessalomu, i reče Avessalom k nemu, glagolja: po glagolu semu glagola Achitofel: sotvorim li po slovesi jego? Ašče že ni, ty glagoli.
7 I reče Chusij ko Avessalomu: ne blag sovet sej, jegože sovešča Achitofel jedinoju sije.
8 I reče Chusij: ty vesi otca tvojego i mužej jego, jako silni suť zelo, i gnevlivi dušami svoimi, jako medvedica čad lišenaja na sele, i aki vepr svirepyj na poli: i otec tvoj muž borec, i ne dast počiti ljudem:
9 se bo, toj nyne skrysja na nekotorem cholme ili na nekotorem meste: i budet vnegda napasti na nich v načale, i uslyšit slušajaj, i rečet: bysť sokrušenije v ljudech iže za Avessalomom:
10 i toj syn sily, jemuže serdce jakože serdce lvu tajaščo istaet: poneže vesť ves Izrail, jako silen otec tvoj, i synove sily vsi iže s nim:
11 tako sovetuja az usovetovach, i sobirajasja soberetsja k tebe ves Izrail ot Dana i do Virsavii, aki pesok iže pri mori vo množestve, i lice tvoje iduščeje posrede ich:
12 i priidem k nemu na jedino mesto, ideže obrjaščem jego tamo, i opolčimsja na nego, jakože spadaet rosa na zemlju, i ne ostavim v nem i v mužech jego iže s nim ni jedinago:
13 i ašče vo grad soberutsja, i vozmet ves Izrail ko gradu tomu užy, i sovlečem jego v potok, dondeže ne ostanetsja tamo niže kameň.
14 I reče Avessalom i vsi mužije Izrailtestii: blag sovet Chusia Arachiina pače soveta Achitofeleva. I Gospoď zapoveda razoriti sovet Achitofelev blagij, jako da navedet Gospoď na Avessaloma zlaja vsja.
15 I reče Chusij arachiin ko Sadoku i Aviafaru ijerejem: tako i tako sovetova Achitofel Avessalomu i starejšinam Izrailevym: i az tako i tako sovetovach:
16 i nyne poslite skoro i vozvestite Davidu, glagoljušče: ne prebudi nošč siju vo Aravofe pustyni, no pojti potščisja, da ne kako požert budet car i vsi ljudije iže s nim.
17 I Ionafan i Achimaas stojasta na studence Rogili, i ide rabyňa i poveda ima: i tii idosta i vozvestista Davidu carju, jako ne mogosta javitisja ježe vniti vo grad.
18 I vide ich otročišč i poveda Avessalomu. I idosta oba skoro i priidosta v dom muža v Vaurim: i tomu rov na dvore, i snidosta tamo.
19 I vzja žena, i položi pokrov na ustii rova, i suši na nem arafof, i ne poznasja glagol.
20 I priidoša otrocy Avessalomli k žene v dom i reša: gde Achimaas i Ionafan? I reče im žena: preidosta vmale vodu. I iskaša, i ne obretoša, i vozvratišasja vo Ijerusalim.
21 Bysť že po otšestvii ich, i izlezosta iz rova, i idosta, i vozvestista Davidu carju i glagolasta jemu: vostanite, i prejdite skoro vodu, jako sice sovešča na vy Achitofel.
22 I vosta David i vsi ljudije iže s nim i preidoša Iordan do sveta zautra, i ni jedin ne osta, iže by ne prešel Iordana.
23 I Achitofel vide, jako ne sbystsja sovet jego, i osedla oslja svoje, i vosta, i otide v dom svoj, vo grad svoj: i zapoveda domu svojemu, i udavisja, i umre, i pogreben bysť vo grobe otca svojego.
24 I David prejde v Manaim, Avessalom že prejde Iordan sam i vsi mužije Izrailtestii s nim.
25 I Amessaja postavi Avessalom vmesto Ioava nad siloju: Amessaj že syn muža, jemuže ima Ijefer Ijezrailitin, sej vnide ko Avigei dščeri Ijesseine, sestre Saruii matere Ioavli.
26 I opolčisja Avessalom i ves Izrail v zemli Galaadstej.
27 I bysť jegda vnide David v Manaim, i Ujesvij syn Naasov ot Ravvafa synov Ammonich, i Machir syn Amiil iže iz Lodavara, i Verzellij Galaaditin iz Rogellima,
28 prinesoša desjať postel ustrojenych i konobov desjať i sosudy skudelny i pšenicu i jačmeň i muku i pšeno i bob i sočevicu
29 i med i maslo i ovcy i syry kravija, i prinesoša Davidu i ljudem iže s nim jasti: byša bo ljudije gladni i utruždeni i žaždni v pustyni.

18

1 I sogljada David vsech ljudij suščich s nim, i postavi nad nimi tysjaščenačalniki i sotniki.
2 I posla David tretiju časť ljudij pod rukoju Ioavleju i tretiju časť pod rukoju Avessy syna Saruina brata Ioavlja, i tretiju časť pod rukoju Jeffea Geffeina, i reče David k ljudem: šed izydu i az s vami.
3 I reša: ne izydi, jako ašče begstvom pobegnem, ne položat na nas serdca: i ašče umrem pol nas, ne položat na nas serdca, poneže ty aki my desjať tysjašč: i nyne lučše, jako ostaneši vo grade na pomošč nam.
4 I reče im car: ježe ugodno pred očima vašima, sotvorju. I sta car pri vratech: i vsi ljudije ischoždachu stami i tysjaščami.
5 I zapoveda car Ioavu i Avesse i Jeffejevi, glagolja: poščadite mi otroka Avessaloma. I vsi ljudije slyšaša zapovedajušča carja vsem kňazem o Avessalome.
6 I izydoša vsi ljudije v dubravu soprotiv Izrailju: i bysť braň v dubrave Jefremli.
7 I padoša tamo ljudije Izrailevy pred otroki Davidovymi, i bysť sokrušenije veliko v toj deň, jako dvadesjať tysjašč mužej.
8 I bysť tamo braň razsypana po licu vseja zemli: i umnoži dubrava pojadati ljudij, pače neže ich pojade meč v toj deň.
9 I nabeža Avessalom na otroki Davidovy: Avessalom že be seďaj na mske svojem, i vbeža (s nim) mesk v čašču duba velikago, i obvišasja vlasy glavy jego na dube, i povise meždu nebom i zemleju, mesk že pod nim projde.
10 I vide muž jedin i vozvesti Ioavu, i reče: se, videch visjašča Avessaloma na dube.
11 I reče Ioav mužu vozvestivšemu jemu: ašče videl jesi, počto ne ubil jesi jego tamo na zemlju? I az dal bych tebe pjaťdesjat sikl srebra i pojas jedin.
12 I reče muž Ioavu: ašče ty vložiši v ruce moi i tysjašču sikl srebra, to ne vozložu ruki mojeja na syna careva, jako pri ušesach našich zapoveda car tebe i Avesse i Jeffejevi, glagolja: sobljudite mi otroča Avessaloma,
13 ne sotvoriti duši jego nepravdy: i vsjako slovo ne utaitsja pred carem, ty že stoiši soprotivno.
14 I reče Ioav: sije az načnu, ne tako prebudu pred toboju. I vzja Ioav tri strely v ruce svoi, i vonze ja v serdce Avessalomu. I ješče jemu živu sušču na dube,
15 i obstupiša desjať otrok nosjaščii oružije Ioavle, i poraziša Avessaloma, i umertviša jego.
16 I vostrubi Ioav truboju rožanoju, i vozvratišasja ljudije ne gnati vsled Izrailja, jako ščaďaše Ioav ljudij.
17 I vzja Ioav Avessaloma, i vverže jego v propasť veliku v dubrave, i sklade nad nim kupu kamenija veliku zelo. I vsi Izrailťjane bežaša kijždo v selenija svoja.
18 Avessalom že ješče živ syj, vzja i postavi sebe stolp vo judoli carstej, reče bo, jako nesť mi syna na pamať imene mojego: i nareče stolp imenem svoim i nareče jego ruka Avessalomlja, daže do dnešňago dne.
19 I Achimaas syn Sadokov reče ko Ioavu: poteku nyne i vozvešču carju, jako sudi jemu Gospoď ot ruki vragov jego.
20 I reče jemu Ioav: nesi muž ty vozveščajaj blago dnes, no vozvestiši v deň drugij: v dnešnij že deň ne dobro vozveščenije, poneže syn carev umre.
21 I reče Ioav Chusiju: šed povežď carju jelika videl jesi. I poklonisja Chusij Ioavu i otide.
22 I priloži ješče Achimaas syn Sadokov i reče ko Ioavu: čto budet, ašče i az teku vsled Chusia? I reče Ioav: počto ty choščeši tešči, syne moj? Grjadi, nesť tebe vozveščenije v polzu iduščemu.
23 I reče Achimaas: čto bo ašče poteku? I reče jemu Ioav: tecy. I bežaše Achimaas putem ravnym i predvari Chusia.
24 David že seďašče posrede dvoju vrat. I izyde straž na krov vrat ko stene, i vozdviže oči svoi, i vide, i se, muž tekij jedin pred nim.
25 I vozopi straž i skaza carevi. I reče car: ašče jedin jesť, blago vozveščenije vo ustech jego. I iďaše idyj i približajasja.
26 I vide straž muža drugago tekušča, i vozopi k dverem i reče: se, muž i drugij tekušč jedin. I reče car: i toj jesť blago vozveščajaj.
27 I reče straž: az viždu tečenije pervago, jako tečenije Achimaasa syna Sadokova. I reče car: muž blag sej, i vozvestije blagoje priidet.
28 I vozopi Achimaas i reče ko carju: mir. I poklonisja carju licem svoim na zemlju i reče: blagosloven Gospoď Bog tvoj, iže zatvori mužej vozdvigšich ruki svoja na gospodina mojego carja.
29 I reče car: mir li otročišču Avessalomu? I reče Achimaas: videch množestvo veliko veseljaščejesja, jegda otpuščaše rab carev Ioav raba tvojego, i ne razumech čto tamo.
30 I reče car: vozvratisja, i stani zde. I šed sta sozadi.
31 I se, Chusij vsled jego priide i reče carju: vozveščaetsja blago gospodinu mojemu carju, jako sudi tebe Gospoď dnes ot ruki vsech vostajuščich na ťja.
32 I reče car k Chusiju: mir li otročišču Avessalomu? I reče Chusij: da budut, jakože otročišč, vrazi gospodina mojego carja, i vsi jelicy vostaša naň zloboju.
33 I smatesja car, i vzyde na gornicu jaže na vratech, i plakasja: i tako glagolaše, jegda plakaše: syne moj, Avessalome, syne moj, syne moj, Avessalome: kto dast smerť mne vmesto tebe? Az vmesto tebe, Avessalome, syne moj, syne moj, syne moj Avessalome.

19

1 I povedaša Ioavu, glagoljušče: se, car plačet i rydaet o Avessalome.
2 I bysť spasenije v toj deň v rydanije vsem ljudem, uslyšaša bo ljudije v toj deň, glagoljušče: jako pečalen jesť car o syne svojem.
3 I ukradachusja ljudije v toj deň ježe vchoditi vo grad, jakože ukradajutsja ljudije posramlennii, vnegda begati im na brani.
4 I car pokry lice svoje: i vozopi car glasom velikim, glagolja: syne moj, Avessalome, Avessalome, syne moj.
5 I vnide Ioav k carju v dom i reče: posramil jesi dnes lica rab tvoich vsech izemšich ťja dnes i dušu synov tvoich i dščerej tvoich i dušu žen tvoich i podložnic tvoich,
6 ježe ljubiti nenaviďaščyja tebe i nenavideti ljubjaščyja ťja: i javil jesi dnes, jako ne suť tebe kňazi, niže otrocy: no razumech dnes, jako ašče by Avessalom živ byl, my vsi dnes mertvy bychom byli, jako togda pravo bylo by pred očima tvoima:
7 i nyne vostav izydi i glagoli v serdca rabov tvoich, jako o Gospode kljachsja, jako ašče ne izydeši dnes, ne ostanet ni jedin muž s toboju v nošč siju: i razumej v sebe, jako zlo ti jesť sije pače vsech zol, jaže priidoša na ťja ot junosti tvojeja do nyne.
8 I vosta car i sede pri dverech. I vozvestiša vsem ljudem glagoljušče: se, car sedit v dverech. I vnidoša vsi ljudije pred lice carevo pred dveri: mužije že Izrailevy bežaša vo selenija svoja.
9 I prjachusja vsi ljudije vo vsech kolenach Izrailevych, glagoljušče: car David izbavi ny ot vsech vrag našich, i se, izja nas ot ruki inoplemenniči, i nyne beža ot zemli i ot carstva svojego i ot Avessaloma:
10 Avessalom že, jegože pomazachom nad nami, umre na brani: i nyne čto vy molčite, ježe vozvratiti carja? I glagol vsego Izrailja priide ko carju.
11 I car David posla ko Sadoku i ko Aviafaru ijereom, glagolja: rcyte starejšinam Iudinym, glagoljušče: počto byste poslednii, ježe vozvratiti carja v dom jego? Slovo že vsego Izrailja priide k carju v dom jego:
12 bratija moja vy, kosti moja i ploť moja vy jeste, to počto byste poslednii, ježe vozvratiti carja v dom jego?
13 I Amessaju rcyte: nesi li kosť moja i ploť moja ty? I nyne sija mi da sotvorit Bog i sija da priložit, ašče ne budeši kňaz sily predo mnoju vo vsja dni vmesto Ioava.
14 I prekloni serdca vsech mužej Iudinych jako muža jedinago. I poslaša k carju, glagoljušče: vozvratisja ty i vsi rabi tvoi.
15 I vozvratisja car i priide do Iordana, i mužije Iudiny priidoša v Galgaly ježe izyti na sretenije carju, prevesti carja črez Iordan.
16 I uskori Semej syn Giraň syna Ijeminijeva, iže ot Vaurima, i snide s mužmi Iudinymi vo sretenije carju Davidu,
17 i tysjašča mužej s nim ot Veniamina, i Siva otrok domu Saulja, i pjaťnadesjať synov jego s nim, i dvadesjať rabov jego s nim: i upraviša na Iordan puť pred carem,
18 i poslužiša služenijem o prevedenii careve. I prejde prechod ježe prevesti dom carev i sotvoriti pravoje pred očima jego. I Semej syn Giraň pade na licy svojem pred carem, jegda prechoždaše Iordan,
19 i reče ko carju: da ne vmenit gospodin moj bezzakonija, i ne pomani jelika nepravdova rab tvoj v deň on, v oňže gospodin moj car ischoždaše iz Ijerusalima, ježe soderžati carju v serdcy svojem:
20 poneže razume rab tvoj, jako az sogrešich, i se, az priidoch dnes perveje vsego Izrailja i domu Iosiflja, ježe sniti mi na sretenije gospodinu mojemu carju.
21 I otvešča Avessa syn Saruin i reče: sego li radi ne umertvitsja Semej, jako proklja christa Gospodňa?
22 I reče David: čto mne i vam, synove Saruiny, jako byste mne dnes v navet? Dnes ne umertvitsja muž ot Izrailja, poneže ne vem li, jako dnes carstvuju az nad Izrailem?
23 I reče car i Semeju: ne umreši. I kljatsja jemu car.
24 I se, Memfivosfej syn Ionafana syna Saulja snide na sretenije carju, i ne omy nog svoich, i ne obreza nogtej, niže upravi brady svojeja, i riz svoich ne izmy ot dne togo, v oňže izyde car, do dne v oňže toj vozvratisja s mirom.
25 I bysť jegda vnide vo Ijerusalim na sretenije carju, i reče jemu car: čto jako ne pošel jesi so mnoju, Memfivosfeje?
26 I reče k nemu Memfivosfej: gospodi moj carju, prenebreže mene rab moj, jako reče rab tvoj jemu: osedlaj mi oslja, i vsjadu na ne, i pojdu s carem, jako chrom rab tvoj:
27 i obolga raba tvojego ko gospodinu mojemu carju: i gospodin moj car jako Angel Božij, i sotvori blagoje pred očima tvoima:
28 jako ne be ves dom otca mojego, razve mužije (povinnii) smerti gospodinu mojemu carju, i posadil jesi raba tvojego s jaduščimi na trapeze tvojej: i koje jesť mne ješče opravdanije, i vozopiti mne ješče k carju?
29 I reče jemu car: počto glagoleši ješče slovesa tvoja? Rech tebe i Sive: razdelite sebe sela.
30 I reče Memfivosfej k carju: i vsja da vozmet, povnegda priiti gospodinu mojemu carju v mire v dom svoj.
31 I Verzellij Galaaditin snide iz Rogellima, i prejde s carem Iordan, ježe prevesti jego črez Iordan.
32 I Verzellij muž star zelo, syn osmidesjati let, i toj prepita carja, jegda živjaše v Manaime, jako muž be velij zelo.
33 I reče car k Verzelliju: ty prejdeši so mnoju, i prepitaju starosť tvoju so mnoju vo Ijerusalime.
34 I reče Verzellij k carju: kolicy dni let života mojego, jako da vzydu s carem vo Ijerusalim?
35 Syn osmidesjati let az dnes jesm: jeda urazumeju posrede blaga i posrede lukava? Ili urazumejet ješče rab tvoj, ježe jam, ili ježe piju? Ili uslyšu glas ješče pojuščich i vospevajuščich? I vskuju budet ješče rab tvoj v ťjažesť gospodinu mojemu carju?
36 Malo prejdet rab tvoj Iordan s carem: i počto vozdaet mi car vozdajanije sije?
37 Da vozvratitsja nyne rab tvoj, i umru vo grade mojem, u groba otca mojego i matere mojeja: i se, rab tvoj syn moj Chamaam prejdet s gospodem moim carem, i sotvori jemu blagoje pred očima tvoima.
38 I reče car: so mnoju da prejdet Chamaam, i az sotvorju jemu blagoje pred očima moima, i vsja jelika izberet sebe u mene, sotvorju tebe.
39 I preidoša vsi ljudije Iordan, i car prejde, i celova car Verzellia i blagoslovi jego, i otpusti jego v dom jego.
40 I prejde car v Galgaly, i Chamaam prejde s nim, i vsi ljudije Iudiny provoždachu carja i pol ljudij Izrailevych.
41 I se, vsi mužije Izrailevy priidoša k carju i reša k carju: čto jako ukradoša tebe bratija našja mužije Iudiny, i prevedoša carja i dom jego črez Iordan, i vsi mužije Davidovy s nim?
42 I otveščaša vsi mužije Iudiny k mužem Izrailevym i reša: zane bližnij nam car: i počto tako razgnevastesja ot slovesi sem? Jeda jadi jadochom ot carja? Ili dary dade nam, Ili dani oťja ot nas?
43 I otveščaša mužije Izrailstii k mužem Iudinym i reša: desjať ruk my u carja, i v Davide jesmy pače tebe, i pervenec az, neželi ty: i počto sice ukorjaeši ma? I ne vmenisja slovo moje prežde mene Iude vozvratiti carja mne? I oťjagča slovo mužej Iudinych pače sloves mužej Izrailevych.

20

1 I tamo bjaše syn bezzakonnyj, ima že jemu Savej, syn Vochorov, muž Ijeminiov, i vostrubi truboju rožanoju i reče: nesť nam časti v Davide, niže nasledija nam v syne Ijessejeve: (vozvratitesja,) mužije Izrailtestii, v selenija vaša.
2 I otstupiša vsi mužije Izrailevy ot Davida vsled Savea syna Vochorova: mužije že Iudiny prilepišasja k carju svojemu ot Iordana daže i do Ijerusalima.
3 I vnide David v dom svoj vo Ijerusalim, i vzja car desjať žen podložnic svoich, jaže ostavi strešči dom, i dade ich v dom stražby: i prepita ich, i (ottole) ne vnide k nim: i beša chranimi do dne smerti svojeja, vdovski živuščja.
4 I reče car ko Amessaju: sozovi mi mužy Iudiny v tri dni, ty že zde stani.
5 I pojde Amessaj sozvati mužej Iudinych, i umedli ot vremene, v neže povele jemu David.
6 I reče David ko Avesse: nyne zlo sotvorit nam Savej syn Vochor pače Avessaloma: i nyne ty poimi s soboju otroki gospodina svojego, i poženi vsled jego, da ne kako obrjaščet sebe grady tverdy i zastenitsja ot očes našich.
7 I izydoša vsled jego Avessa i mužije Ioavli, i Chereffi i Feleffi i vsi silnii, i izydoša iz Ijerusalima gnati vsled Savea syna Vochorova.
8 I tii (bjachu) u kamene velikago, iže v Gavaone, i Amessaj vnide pred nimi: Ioav že prepojasan rizami odejanija svojego, i verchu togo prepojasan mečem priprjaženym pri čreslech jego v nožnach jego, i jegda otide, i meč izsunusja i pade.
9 I reče Ioav Amessaju: zdrav li jesi, brate? I vzja Ioav rukoju desnoju za bradu Amessaevu lobzati jego:
10 Amessaj že ne pobrežesja meča, iže v ruce Ioavli: i udari jego Ioav mečem v čresla jego, i izlijasja črevo jego na zemlju, i ne povtori jemu, i umre (Amessaj). Ioav že i Avessa brat jego gnasta vsled Savea syna Vochorja.
11 I muž sta nad nim ot otrok Ioavlich i reče: kto choščet (byti) Ioavl, i kto Davidov, vsled Ioava (da idet).
12 Amessaj že mertv valjašesja v krovi posrede puti. I vide muž, jako ostanovljachusja nad nim vsi ljudije, i sovrati Amessaja s puti na selo, i vozloži na nego rizu, poneže viďaše vsjakago prichoďašča nad nim stojavša:
13 i bysť jegda prinese ot puti, preidoša vsi mužije Izrailevy vsled Ioava, ježe gnati vsled Savea syna Vochorja.
14 I sej projde vsja kolena Izraileva vo Avel i vo Vefmachu: i vsi v Charre, i vsi grady sobrašasja, i idoša vsled jego,
15 i priidoša i opolčišasja na nego okrest vo Aveli i vo Vefmache: i nasypaša zemlju ko gradu, i sta na predstenii: i vsi ljudije iže so Ioavom pomyšljachu nizložiti stenu (gradskuju).
16 I vozopi žena mudraja so steny i reče: slyšite, slyšite, rcyte nyne Ioavu, da približitsja do zde, i vozglagolju k nemu.
17 I približisja k nej (Ioav), i reče žena: ty li jesi Ioav? On že reče: az. I reče jemu: poslušaj sloves raby tvojeja. I reče Ioav: poslušaju, az jesm.
18 I reče glagoljušči: slovo glagolaša v pervych, glagoljušče: voprošaem voprošen bysť vo Aveli i v Dane, ašče oskudeša, jaže položiša vernii Izrailevy: voprošajušče da voprosjat vo Aveli, i tako reče, ašče oskudeša:
19 az jesm mirnaja utverždenij Izrailevych, ty že iščeši umertviti grad i mater gradov Izrailevych: i počto potopljaeši dostojanije Gospodne?
20 I otvešča Ioav i reče: milostiv mne, milostiv mne, ašče potoplju i ašče razrušu:
21 ne tako slovo, jako muž s gory Jefremli, Savej syn Vochor ima jemu, i vozdviže ruku svoju na carja Davida: dadite mi togo jedinago, i otidu ot grada. I reče žena ko Ioavu: se, glava jego sveržetsja k tebe so steny.
22 I vnide žena ko vsem ljudem i glagola ko vsemu gradu mudrostiju svojeju, oťjati glavu Savea syna Vochorja. I otsekoša glavu Savea syna Vochorja, i svergoša ju ko Ioavu. I Ioav vostrubi v trubu, i razydošasja mužije ot grada vsi v selenija svoja. Ioav že vozvratisja vo Ijerusalim ko carju.
23 I (be) Ioav nad vseju siloju Izrailevoju, i Vanea syn Iodaev nad Chereffi i nad Feleffi,
24 Adoniram že nad danmi, i Iosafat syn Achilufov vospominajaj,
25 i Susa knigočij, Sadok že i Aviafar ijereje,
26 Iras že Iariň bysť žrec Davidov.

21

1 I bysť glad na zemli vo dni Davidovy tri leta, leto po letu. I voprosi David lica Gospodňa i reče Gospoď: nad Saulom i nad domom jego obida v smerti krovej jego, poneže umertvi Gavaonity.
2 I prizva car David Gavaonity i reče k nim: i Gavaoniťjane ne suť synove Izrailevy, no tokmo ot ostatkov Amorrejskich, i synove Izrailevy kljašasja im: Saul že vzyska poraziti ja, vnegda porevnovati jemu po synech Izrailevych i Iudinych.
3 I reče David ko Gavaoniťjanom: čto sotvorju vam? I čim umolju, da blagoslovite dostojanije Gospodne?
4 I reša jemu Gavaoniťjane: nesť nam srebra ili zlata so Saulom i s domom jego, i nesť nam muža umertviti ot vsego Izrailja. I reče: čto vy glagolete, i sotvorju vam?
5 I reša ko carju: muža, iže soverši nad nami i pogna ny, iže umysli potrebiti ny, potrebim jego, da ne budet vo vsech predelech Izrailevych:
6 dadite nam sedm mužej ot synov jego, i povesim ich na solnce Gospodevi v Gavaone Sauli izbrannych Gospodnich. I reče car: az dam.
7 I poščade car Memfivosfea, syna Ionafaňa syna Saulja, kljatvy radi Gospodni, jaže posrede ich i posrede Davida i posrede Ionafana syna Saulja.
8 I vzja car dva syna Resfy dščere Aia, podložnicy Sauli, ichže rodi Saulu, Jermonia i Memfivosfea, i pjať synov Melcholy dščere Sauli ichže rodi Jesdriilu synu Verzellia Moulafijeva,
9 i dade ich v ruki Gavaonitom. I povesiša ja na solnce na gore pred Gospodem, i padoša tamo sii sedm vkupe: tii že umroša vo dnech žatvy pervych, v načale žatvy jačmeňa.
10 I vzja Resfa dšči Aiina vretišče, i potče je sebe pri kameni, v načale žatvy jačmeňa dondeže snidoša na nich vody Božija s nebese, i ne dade pticam nebesnym dnem počiti na nich, niže zverem zemnym noščiju.
11 I povedaša Davidu vsja jelika sotvori Resfa dščer Aia, podložnica Saulja. I istleša, i vzja ja Dan syn Ioj, iže ot isčadij ispolinovych.
12 I ide David, i vzja kosti Sauli i kosti Ionafana syna jego ot mužej synov Iavisa Galaadskago, iže ukradoša ich ot stogny Vefsani, zane povesiša ich tamo inoplemennicy v deň, v oňže poraziša inoplemennicy Saula v Gelvui.
13 I voznese David kosti Sauli ottudu i kosti Ionafana syna jego, i sobra kosti povešenych na solnce:
14 i pogreboša kosti Sauli i kosti Ionafana syna jego, i kosti povešenych na solnce, v zemli Veniaminove, pri Krai vo grobe Kisa otca jego, i sotvoriša vsja jelika zapoveda car. I posluša Bog zemli po sich.
15 I bysť paki braň inoplemennikom so Izrailťjany. I snide David i otrocy jego s nim, i bišasja so inoplemenniki: i utrudisja David.
16 I Ijesvij, iže be ot vnuk Rafanich, (u negože) be ves kopija jego trista sikl vesa meďana, i toj be prepojasan oružijem, i choťjaše poraziti Davida.
17 I pomože jemu Avessa syn Saruin, i izbavi Davida Avessa, i porazi inoplemennika, i umertvi jego. Togda kljašasja mužije Davidovy, glagoljušče: ne izydeši ktomu s nami na braň, da ne ugasiši svetilnika Izraileva.
18 I bysť po sich ješče braň v Gefe so inoplemenniki: togda porazi Sovochej iže ot Asofy sobrannyja vnuki Gigantovy.
19 I bysť paki braň v Rome so inoplemenniki: i porazi Jeleanan syn Ariorgima Viflejemljanin Goliafa iže ot Geffea, i drevo kopija jego bysť aki navoj tkuščich.
20 I bysť paki braň v Gefe: i be muž ot madona, i persty ruk jego i persty nog jego po šesti, čislom dvadesjať četyri: i toj rodisja ot Rafy,
21 i uničiži Izrailja: i ubi jego Ionafan syn Safaja brata Davidova.
22 Četyri sii rodišasja vnucy Gigantovy rafe v Gefe, i padoša ot ruku Davidovu i ot ruku rabov jego.

22

1 I glagola David ko Gospodu slovesa pesni seja v deň, v oňže izbavi i Gospoď iz ruki vsech vrag jego i iz ruki Saulovy,
2 i reče pesň: Gospodi, kameňu moj i utverždenije moje, i izbavljajaj ma mne:
3 Bog moj, chranitel moj budet mne, upovaja budu na Nego: zaščitnik moj i rog spasenija mojego, Zastupnik moj i pribežišče moje spasenija mojego, ot nepravednago spaseši ma.
4 Chvalnago prizovu Gospoda, i ot vrag moich spasusja:
5 jako oderžaša ma bolezni smertnyja i potocy bezzakonija smatoša ma,
6 bolezni smertnyja obydoša ma, predvariša ma žestokosti smertnyja.
7 Vnegda skorbeti mi prizovu Gospoda, i k Bogu mojemu vozzovu, i uslyšit ot chrama svjatago Svojego glas moj, i vopl moj vnidet vo ušy Jego.
8 I smatesja i trepetna bysť zemlja, i osnovanija nebese smatošasja i podvigošasja, jako prognevasja na ňa Gospoď:
9 vzyde dym gnevom Jego, i ogň iz ust Jego pojast: uglije vozgorešasja ot Nego,
10 i prekloni nebesa i snide, i mrak pod nogama Jego,
11 i vsede na Cheruvimy i lete, i javisja na krilu vetreňu,
12 i položi tmu zakrov Svoj: okrest Jego selenije Jego, temnotu vod ogusti vo oblacech vozdušnych:
13 ot sijanija pred Nim razgorešasja uglije ognennii.
14 I vozgreme s nebese Gospoď, i Vyšnij dade glas Svoj,
15 i posla strely, i rastoči ich: i blesnu molniju, i ustraši ja:
16 i javišasja istočnicy morstii, i otkryšasja osnovanija vselennyja ot zapreščenija Gospodňa, ot dochnovenija ducha gneva Jego:
17 posla s vysoty i prijat ma, izvleče ma ot vod mnogich:
18 izbavi ma ot vrag moich silnych i ot nenaviďaščich ma, jako ukrepišasja pače mene:
19 predvariša ma v deň pečali mojeja. I bysť Gospoď utverždenije moje,
20 i izvede ma na širotu, i izbavi ma, jako blagovoli vo mne.
21 I vozdade mi Gospoď po pravde mojej, i po čistote ruku mojeju vozdade mi,
22 jako sochranich puti Gospodni i ne nečestvovach ot Boga mojego,
23 jako vsja sudby Jego predo mnoju, i opravdanija Jego ne otstupiša ot mene,
24 i budu neporočen Jemu, i sochraňusja ot bezzakonija mojego.
25 I vozdast mi Gospoď po pravde mojej i po čistote ruku mojeju pred očima Jego.
26 S prepodobnym prepodoben budeši, i s mužem nepovinnym nepovinen budeši:
27 i so izbrannym izbran budeši, i so stroptivym razvratišisja:
28 ljudi že smirennyja spaseši, i oči gordych smiriši.
29 Jako Ty prosveščaeši svetilnik moj, Gospodi, i Gospoď prosvetit mi tmu moju:
30 jako Toboju poteku prepojasan, i o Boze mojem prelezu stenu.
31 Krepok, neporočen puť Jego: glagolgol Gospodeň deržaven, razžžen: zaščitnik jesť vsem upovajuščym na Nego.
32 Jako kto krepok razve Gospoda? I kto tvorec razve Boga našego?
33 Krepok ukrepljajaj ma siloju, i položi neporočen puť moj:
34 položivyj noze moi jako jeleni, i na vysokich postavljajaj ma:
35 naučajaj ruce moi na braň, i položivyj luk meďan myšca moja.
36 I dal mi jesi zaščiščenije spasenija mojego, i krotosť Tvoja umnoži ma.
37 Razširil jesi stopy moja podo mnoju, i ne pozybnustesja goleni moi.
38 Poženu vragi moja i potreblju ja, i ne vozvraščusja dondeže skončaju ich:
39 i sokrušu ich, i ne vostanut, i padut pod nogama moima.
40 I ukrepiši ma siloju na braň, podkloniši vostajuščyja na ma pod ma.
41 I vragi moja dal mi jesi chrebet, nenaviďaščyja ma, i umertvil jesi ich:
42 vozopijut, i nesť pomoščnika, ko Gospodu, i ne uslyša ich:
43 i istnich ja jako prach zemnyj, jako brenije putij istončich ja.
44 I izbaviši ma ot prerekanija ljudij moich, sochraniši ma v glavu jazykov. I ljudije, ichže ne veďach, rabotaša mi.
45 Synove čuždii solgaša mi, v sluch ucha uslyša ma:
46 synove čuždii otverženi budut, i vostrepeščut vo gradech svoich.
47 Živ Gospoď, i blagosloven chranitel moj, i voznesetsja Bog moj, chranitel spasenija mojego.
48 Krepkij Gospoď dajaj otmščenija mne i nakazujaj ljudi pod ma,
49 i izvoďaj ma ot vrag moich, i ot vostajuščich na ma vozneseši ma, ot muža nepravedna izbaviši ma.
50 Sego radi ispovemsja Tebe, Gospodi, vo jazycech, i imeni Tvojemu vospoju:
51 veličajaj spasenija carja Svojego, i tvorjaj milosť christu Svojemu Davidu i semeni jego do veka.

23

1 I sija slovesa Davidova posledňaja. Veren David syn Ijesseov, i veren muž, jegože vozstavi Gospoď v christa Boga Iakovlja, i blagolepny psalmy Izrailevy.
2 I Duch Gospodeň glagola vo mne, i slovo Jego na jazyce mojem.
3 Glagolet Bog Izrailev: mne glagola chranitel Izrailev pritču: rech v čelovecech: kako uderžite strach Božij?
4 I vo svete Božii utrennem, i vozsija solnce zautra, ne prejde ot sijanija, i jako ot dožďa zlačna ot zemli.
5 Ne tako bo dom moj s Krepkim: zavet bo večen položi mi, gotov vo vsjakom vremeni sochranen: jako vse spasenije moje i vse chotenije vo Gospode, jako ne imať prozjabnuti bezzakonnyj.
6 Jakože ternije izverženo vsi sii, jako ne vozmutsja rukoju,
7 i muž ne potruditsja v nich: i množestvo železa, i drevo kopijnoje, i ognem sožžet, i popaljatsja v sramotu svoju.
8 Sija imena silnych Davidovych: Ijevosfej Chananeanin kňaz tretijago jesť: adinon asonej, sej obnaži meč svoj na osm sot voinov (i pobedi) jedinoju.
9 I po nem Jeleazar, syn otca brata jego, v trijech silnych bratijach, sej be so Davidom (vo sirrane) vnegda ponositi jemu vo inoplemennicech: i inoplemennicy sobrašasja tamo na braň,
10 i izydoša mužije Izrailevy protivu lica ich, i toj vosta i ubivaše inoplemenniki, dondeže utrudisja ruka jego i prilpe ruka jego k meču: i sotvori Gospoď spasenije veliko v toj deň: i ljudije obratišasja vsled jego tokmo sovlačati.
11 I po nem Samaia syn Asy, Aruchejskij: i sobrašasja inoplemennicy vo Firiju: i be tamo časť sela ispolň ljašči: i ljudije bežaša ot lica inoplemenniča:
12 i sta aki stolp posrede časti, i ischiti ju, i porazi inoplemenniki: i sotvori Gospoď spasenije veliko.
13 I snidoša tri kňazi ot tridesjatich, i priidoša v kason k Davidu v vertep Odollam: i činove inoplemennik opolčišasja vo judoli Rafainstej.
14 I David togda be vo obderžanii, i stan inoplemenničesk be togda v Viflejeme.
15 I vozžada David i reče: kto napoit ma vodoju iz rova, iže v Viflejeme pri vratech? Stan že be togda inoplemennič v Viflejeme.
16 I rastorgoša trije silnii opolčenije inoplemenničo, i počerpoša vody iz rova Viflejemskago, iže pri vratech: i vzjaša, i priidoša ko Davidu, i ne voschote piti jeja: i vozlija ju Gospodu
17 i reče: milostiv mne, Gospodi, ježe sotvoriti sije, krov li mužej pošedšich v dušach svoich piti imam? I ne voschote piti jeja. Sija sotvoriša trije silnii.
18 I Avessa brat Ioavl syn Saruin, sej be kňaz v trijech, i sej vozdviže kopije svoje na trista jazvenych, i tomu ima jesť v trijech.
19 Ot trijech onych slavnyj, i bysť im kňaz, i daže do trijech ne priide.
20 I Vanea syn Iodaev, muž sej premnog v delech, ot Kavasaila, i sej ubi dva syna Ariila Moavskago: i toj snide, i ubi lva posrede rova v deň snežen:
21 i toj porazi muža Jegipťjanina, muža krasna, v ruce že Jegipťjanina kopije jako drevo lestvicy korablenyja: i snide k nemu so paliceju, i istorže kopije iz ruku Jegipťjanina, i ubi jego kopijem jego:
22 sija sotvori Vanea syn Iodaev, i tomu ima v trijech silnych,
23 ot trijech slavnyj, i ko trijem ne priide: i postavi jego David nad tainniki svoimi.
24 I sija imena silnych Davida carja: Asail brat Ioavl, sej v tridesjatich: Jeleanan syn otca brata jego ot Viflejema:
25 Semof Arodiin:
26 Chellis Kelofijskij: Ira syn Jekkisa Fekoitskago:
27 Avijezer Anafofitskij: Savuchej iže ot Asofity:
28 Jellon Alonitskij: mojej Netofafiťjanin:
29 Jeli syn Vaaň, iže ot Netofafit: Jeffi syn Rivaň ot Gavaona synov Veniaminich:
30 Vaneas Farafonitskij: Urij ot Naalgea:
31 Ariil syn Aravofiťjanina: Zaor Varsamitskij:
32 Jeleasa syn Salavonitskij: Vasej gonitskij:
33 Ionafan syn Samana Aroritskago: Achian syn Arati Arafurskago:
34 Jelifalaf syn Maachiavl: Jeliav syn Achitofela Gelonitskago:
35 Asarai Karmilskij: Urem syn Asvi:
36 i Gala syn Nafanov: i Vaan syn Agarin:
37 Jelli Ammanitskij: Gelorej Virofijskij, nosjaj oružije Ioava syna Saruina:
38 Iras Jeffirskij: Garev Ijerfejskij: i Uria Gefejskij.
39 Vsech tridesjať i sedm.

24

1 I priloži Gospoď gnevu razgoretisja vo Izraili, i podviže v nich Davida, glagolja: idi i izočti Izrailja i Iudu.
2 I reče car ko Ioavu kňazju sily iže s nim: projdi nyne vsja kolena Izraileva i Iudina, ot Dana daže i do Virsavii, i sočti ljudi, i da uvem čislo ljudem.
3 I reče Ioav ko carju: da priložit Gospoď Bog tvoj k ljudem tvoim, jakože byti im storiceju, i oči gospodina mojego carja da uviďat: i gospodin moj car počto pomyšljaet o slovesi sem?
4 I prevozmože slovo carevo ko Ioavu i ko kňazem sily. I izyde Ioav i kňazi kreposti pred carem sočesti ljudi Izrailevy.
5 I preidoša Iordan, i opolčišasja vo Aroire odesnuju grada iže posrede debri Gad i Jelijezer.
6 I priidoša v Galaad i v zemlju Favason i Iston i v Dasu, i vnidoša v Danidan i obydoša Sidon,
7 i priidoša vo Mapsar Tirskij i vo vsja grady Jeveiny i v Chananeiny, i idoša na jug Iudy v Virsaviju,
8 i obydoša vsju zemlju, i priidoša vo Ijerusalim, skončavše devjať mesjac i dvadesjať dnij.
9 I dade Ioav čislo sočtenych ljudij carju: i be Izrailja čislom osm sot tysjašč silnych deržaščich oružije, i mužej Iudinych pjať sot tysjašč mužej borcev.
10 I ubojasja serdce Davidovo po sčislenii ljudij, i reče David ko Gospodu: sogrešich zelo, jako sotvorich glagol sej: i nyne, Gospodi, otimi bezzakonije raba Tvojego, jako obujach zelo.
11 I vosta David zautra: i slovo Gospodne bysť ko Gadu proroku prozorlivcu, glagolja:
12 idi i rcy Davidu, glagolja: tako glagolet Gospoď: troje Az navedu na ťja, i izberi sebe jedino ot sich, i sotvorju ti.
13 I vnide Gad k Davidu, i poveda, i reče jemu: izberi sebe byti: ili priidut tebe tri leta glada na zemlju tvoju: ili tri mesjacy begati imaši pred vragi tvoimi, i budut goňašče ťja: ili tri dni byti smerti v zemli tvojej: nyne ubo razumej i vižď, čto otveščaju Poslavšemu ma.
14 I reče David ko Gadu: tesna mi suť otvsjudu zelo tri sija: da vpadu ubo v ruce Gospodni, jako mnogi suť ščedroty Jego zelo: v ruce že čeloveči da ne vpadu. I izbra sebe David smerť i dni žatvennyja pšenicy.
15 I dade Gospoď smerť vo Izraili ot utra do časa obedňago, i načasja jazva byti v ljudech, i umroša ot ljudij Gospodnich ot Dana i do Virsavii sedmdesjat tysjašč mužej.
16 I prostre Angel Božij ruku svoju na Ijerusalim pogubiti jego, i raskajasja Gospoď o zle, i reče Angelu pogubljajuščemu ljudi: dovolno nyne, otimi ruku tvoju. I Angel Gospodň be stoja pred gumnom Orny Ijevuseanina.
17 I reče David ko Gospodu, jegda vide Angela bijušča ljudi, i reče: se, az jesm sogrešivyj, az jesm pastyr zlo sotvorivyj, a sii ovcy čto sotvoriša? Da budet nyne ruka Tvoja na mne i na domu otca mojego.
18 I priide Gad k Davidu v deň toj i reče jemu: vzydi, i postavi Gospodevi oltar na gumne Orny Ijevuseanina.
19 I vzyde David po glagolu Gada proroka, imže obrazom zapoveda jemu Gospoď.
20 I preklonisja Orna, i vide carja i otroki jego voschoďaščyja vyše jego, i izyde Orna, i poklonisja carju na licy svojem na zemli,
21 i reče Orna: čto jako priide gospodin moj car k rabu svojemu? I reče David: kupiti u tebe gumno (priidoch), na sozdanije oltarja Gospodňa, i prestanet jazva ot ljudij.
22 I reče Orna k Davidu: da priimet i vozneset gospodin moj car Gospodu (Bogu) ježe blago pred očima jego: se, volove vo vsesožženije, i kolesa i sosudi volov na drova.
23 Vsja dade Orna carju. I reče Orna k carju: Gospoď Bog tvoj da blagoslovit ťja.
24 I reče car ko Orne: ni, no tokmo kupuja kuplju ot tebe cenoju, i ne voznesu Gospodu Bogu mojemu vsesožženija tune. I kupi David gumno i voly na pjatidesjati siklech srebra.
25 I sozda tamo David oltar Gospodevi: i voznese vsesožženija i mirnaja. I priloži Solomon ko oltarju posledi, zane mal be prežde. I posluša Gospoď zemli, i oťjat jazvu ot Izrailja.

{pokazať odnu glavu na stranice}