Kniga proroka Avvakuma

Slavjanskij tekst

1

1 Videnije, ježe vide Avvakum prorok.
2 Dokole, Gospodi, vozzovu, i ne uslyšiši? Vozopiju k Tebe obidim, i ne izbaviši?
3 Vskuju mne pokazal jesi trudy i bolezni, smotriti strasť i nečestije? Protivu mne bysť sud, i sudija vzemlet.
4 Sego radi razorisja zakon, i ne proizvoditsja v soveršenije sud: jako nečestivyj preobidit pravednago, sego radi izydet sud razvraščen.
5 Vidite, prezorlivii, i smotrite, i čuditesja čudesem i izčeznite: poneže delo Az delaju vo dnech vašich, jemuže ne imate verovati, ašče kto ispovesť vam.
6 Zane, se, Az vozstavljaju Chaldei, jazyk gorkij i borzyj, choďaščij po širotam zemli, ježe naslediti selenija ne svoja:
7 strašen i javlen jesť, ot nego sud jego budet, i vzjatije jego ot nego izydet:
8 i izskočat pače rysej koni jego i bystreje volkov aravijskich, i pojedut konnicy jego i ustrematsja izdaleča i poleťjat aki orel gotov na jaď.
9 Skončanije na nečestivyja priidet, soprotivljajuščyjasja licam ich protivu, i soberet jako pesok plenniki.
10 I toj nad carmi posmejetsja, i mučitelije igranije jego, i toj nad vsjakoju tverdeliju porugaetsja, i obložit val, i vozobladaet jeju.
11 Togda premenit duch i prejdet i pomolitsja: sija kreposť bogu mojemu.
12 Nesi li Ty iskoni, Gospodi Bože, Svjatyj moj? I ne umrem. Gospodi, na sud učinil jesi jego, i sozda ma obličati nakazanije jego.
13 Čisto oko ježe ne videti zla i vzirati na trudy boleznennyja: vskuju priziraeši na prezorlivyja? Premolčavaeši, jegda požiraet nečestivyj pravednago?
14 I sotvoriši čeloveki jako ryby morskija i jako gady ne imuščyja starejšiny.
15 Skončanije udoju voschiti i privleče jego mrežeju i sobra jego seťmi svoimi: sego radi vozveselitsja i vozradujetsja serdce jego:
16 sego radi požret mreži svojej i pokadit seť svoju, jako temi razblaži časť svoju i pišči svoja izbrannyja:
17 sego radi prostret mrežu svoju i prisno izbivati jazykov ne poščadit.

2

1 Na straži mojej stanu, i vzydu na kameň, i posmotrju ježe videti, čto vozglagolet vo mne i čto otveščaju na obličenije moje.
2 I otvešča Gospoď ko mne i reče: vpiši videnije, i jave na dske, jako da postignet čitajaj ja.
3 Zane ješče videnije na vrema, i prosijaet v konec, a ne votšče: ašče umedlit, poterpi jemu, jako idyj priidet i ne umedlit.
4 Ašče usumnitsja, ne blagovolit duša moja v nem: pravednik že (moj) ot very živ budet.
5 Prezorlivyj že i obidlivyj muž i veličavyj ničesože skončaet: iže razširi aki ad dušu svoju, i sej jako smerť nenasyščen: i soberet k sebe vsja jazyki i priimet k sebe vsja ljudi.
6 Ne sija li vsja na nego pritču priimut i gadanije v povesť jego? I rekut: gore umnožajuščemu sebe ne suščaja jego, dokole? I oťjagčajuščemu uzu svoju ťjažce.
7 Jako vnezapu vostanut ugryzajuščii jego, i obodrjatsja navetnicy tvoi, i budeši v razgrablenije im.
8 Poneže ty plenil jesi strany mnogi, pleňat ťja vsi ostavšii ljudije krove radi čeloveči i nečestija zemli i grada i vsech živuščich na nej.
9 Gore lichoimstvujuščym lichoimstvo zloje domu svojemu, ježe učiniti na vysote gnezdo svoje, ježe istorgnuti ot ruki zlych.
10 Umyslil jesi stydenije domu svojemu, skončal jesi ljudi mnogi, i sogreši duša tvoja.
11 Zane kameň iz steny vozopijet, i chrušč ot dreva vozglagolet sija:
12 u, ljute sozidajuščemu grad krovmi i ugotovljajuščemu grad nepravdami.
13 Ne sija li suť ot Gospoda Vsederžitelja? I oskudeša ljudije mnozi ognem, i jazycy mnozi iznemogoša:
14 jako napolnitsja vsja zemlja vedenija slavy Gospodni, jakože voda mnoga v mori pokryet ja.
15 Gore napajajuščemu podruga svojego razvraščenijem mutnym, i upojavajuščemu, jako da vziraet k peščeram ich.
16 Sytosť bezčestija ot slavy ispij i ty: serdce, pokoleblisja i sotrjasnisja: obyde o tebe čaša desnicy Gospodni, i sobrasja bezčestije na glavu tvoju.
17 Zaneže nečestije Livanovo pokryet ťja, i strasť zverej prestrašit ťja, krove radi čeloveči i nečestija zemli i grada i vsech živuščich na nej.
18 Čto polzujet izvajanoje, jako izvajaša je? Sozdaša slijanije, mečtanije ložnoje, jako upova sozdavyj na sozdanije svoje, sotvoriti kumiry nemyja.
19 U, ljute glagoljuščemu ko drevu: obodrisja, vostani: i kameniju: vozvysisja: i to jesť mečtanije, i sije jesť skovanije zlata i srebra, i vsjakago ducha nesť v nem.
20 Gospoď že vo chrame svjatem Svojem: da uboitsja ot lica Jego vsja zemlja.

3

1 Molitva Avvakuma proroka s pesniju. Gospodi, uslyšach sluch Tvoj i ubojachsja:
2 Gospodi, razumech dela Tvoja i užasochsja: posrede dvoju životnu poznan budeši: vnegda približitisja letom, poznaešisja: vnegda priiti vremeni, javišisja: vnegda smutitisja duši mojej vo gneve, milosť (Tvoju) pomaneši.
3 Bog ot juga priidet, i Svjatyj iz gory Priosenennyja čašči: pokry nebesa dobrodetel Jego, i chvalenija Jego ispolň zemlja.
4 I sijanije Jego jako svet budet: rozi v rukach Jego, i položi ljubov deržavnu kreposti Svojeja.
5 Pred licem Jego predidet slovo, i izydet na pole pri nogu Jego.
6 Sta, i podvižesja zemlja: prizre, i rastajaša jazycy: stryšasja gory nuždeju, i rastajaša cholmi večnii, šestvija večnaja Jego,
7 za trud videša selenija Jefiopskaja, ubojatsja i krovy zemli Madiamskija.
8 Jeda v rekach prognevaešisja, Gospodi? Jeda v rekach jarosť Tvoja? Ili v mori ustremlenije Tvoje? Jako vsjadeši na koni Tvoja, i jaždenije Tvoje spasenije.
9 Naljacaja naljačeši luk Tvoj na skiptry, glagolet Gospoď: rekami razsjadetsja zemlja.
10 Uzrjat ťja i poboljat ljudije, rastočaja vody šestvija Jego: dade bezdna glas svoj, vysota prividenija svoja:
11 vozdvižesja solnce, i luna sta v čine svojem: vo svete strely Tvoja pojdut, v blistanii molnij oružij Tvoich.
12 Preščenijem umališi zemlju i jarostiju nizložiši jazyki.
13 Izšel jesi vo spasenije ljudij Tvoich, spasti pomazannyja Tvoja, vložil jesi vo glavy bezzakonnych smerť, vozdvigl jesi uzy daže do vyi v konec:
14 razsekl jesi vo izstuplenii glavy silnych, sotrjasutsja v nej: razverzut uzdy svoja jako snedajaj niščij taj.
15 I navel jesi na more koni Tvoja, smuščajuščyja vody mnogi.
16 Sochranichsja, i ubojasja serdce moje ot glasa molitvy usten moich, i vnide trepet v kosti moja, i vo mne smatesja kreposť moja: počiju v deň skorbi mojeja, da vzydu v ljudi prišelstvija mojego.
17 Zane smokov ne plodoprineset, i ne budet roda v lozach: solžet delo maslinnoje, i polja ne sotvorjat jadi: oskudeša ovcy ot pišči, i ne budet volov pri jaslech.
18 Az že o Gospode vozradujusja, vozveseljusja o Boze spase mojem.
19 Gospoď Bog moj sila moja, i učinit noze moi na soveršenije, i na vysokaja vozvodit ma, ježe pobediti mi v pesni Jego.

{pokazať odnu glavu na stranice}