Kniga proroka Daniila

Slavjanskij tekst

1

1 V leto tretije carstva Ioakima carja Iudina, priide Navuchodonosor car Vavilonsk na Ijerusalim i vojevaše naň.
2 I dade Gospoď v ruce jego Ioakima carja Iudina i ot časti sosudov chrama Božija. I prinese ja v zemlju Sennaar v dom boga svojego i sosudy vnese v dom sokroviščnyj boga svojego.
3 I reče car ko Asfanezu, starejšine jevnuchov svoich, vvesti ot synov plena Izraileva i ot plemene carska i ot kňazej
4 junošy, na nichže nesť poroka, i dobry zrakom i smysleny vo vsjacej premudrosti, i veduščyja umenije i razmyšljajuščyja razum, i imže jesť kreposť v nich, ježe predstojati v domu pred carem i naučiti ja knigam i jazyku Chaldejsku.
5 I povele im (dajati) car po vsja dni ot trapezy carevy i ot vina pitija svojego i kormiti ich leta tri, i potom stati pred carem.
6 I bysť v nich ot synov Iudinych Daniil i Anania, i Azaria i Misail.
7 I vozloži im imena starejšina jevnuchov: Daniilu Valtasar, i Ananii Sedrach, i Misailu Misach, Azarii že Avdenago.
8 I položi Daniil na serdcy svojem, ježe ne oskvernitisja ot trapezy carevy i ot vina pitija jego, i moli starejšinu jevnuchov, jako da ne oskvernitsja.
9 I vdade Bog Daniila v milosť i v ščedroty pred starejšinoju jevnuchov.
10 I reče starejšina jevnuchov Daniilu: bojusja az gospodina mojego carja, zapovedavšago o pišči vašej i pitii vašem, da ne kogda uvidit lica vaša unyla pače otrokov sverstnikov vašich, i osudite glavu moju carju.
11 I reče Daniil ko Amelsaru, jegože pristavi starejšina jevnuchov k Daniilu i Ananii, i Azarii i Misailu:
12 iskusi otroki tvoja do desjati dnij, i da daďat nam ot semen zemnych, da jadim, i vodu da pijem:
13 i da javjatsja pred toboju lica naša i lica otrokov jaduščich ot trapezy carevy, i jakože uzriši, sotvori so otroki tvoimi.
14 I posluša ich i iskusi ja do desjati dnij.
15 Po skončanii že desjatich dnij, javišasja lica ich blaga i krepka plotiju pače otrokov jaduščich ot trapezy carevy.
16 I bysť Amelsar otemlja jadi ich i vino pitija ich i dajaše im semena.
17 I četyrem otrokom sim im dade im Bog smysl i mudrosť vo vsjacej knižnej premudrosti: Daniil že razumen bysť vo vsjacem videnii i soniich.
18 I po skončanii tech dnij, v ňaže reče car privesti ja, vvede ja starejšina jevnuchov pred Navuchodonosora.
19 I besedova s nimi car, i ne obretošasja ot vsech ich podobni Daniilu i Ananii, i Azarii i Misailu: i staša pred carem.
20 I vo vsjacem glagole premudrosti i umenija, o nichže voprošaše ot nich car, obrete ja desjatericeju pače vsech obajatelej i volchvov suščich vo vsem carstve jego.
21 I bysť Daniil daže do pervago leta Kira carja.

2

1 V leto vtoroje carstva Navuchodonosorova, sonije vide Navuchodonosor, i užasesja duch jego, i son jego otstupi ot nego:
2 i reče car prizvati obajatelej i volchvov, i čarodejev i Chaldejev, ježe vozvestiti carju son jego. I priidoša i staša pred carem.
3 I reče im car: videch son, i užasesja duch moj, ježe urazumeti son.
4 I glagolaše Chaldeje sirski carevi: carju, vo veki živi: ty povežď son rabom tvoim, i skazanije jego vozvestim ti.
5 Otvešča že car Chaldeom i reče: slovo otstupilo jesť ot mene: ašče ubo ne vozvestite mi sna i skazanija jego, v pagubu budete, i domove vaši razgrabjatsja:
6 ašče že son i skazanije jego vozvestite mne, dajanija i dary i česť mnogu priimete ot mene: točiju son i skazanije jego vozvestite mne.
7 I otveščaša vtoroje i reša: car da povesť son rabom svoim, i skazanije jego vozvestim jemu.
8 I otvešča car i reče: poistinne vem az, jako vrema vy (točiju) iskupujete, poneže vidite, jako otstupilo jesť slovo ot mene:
9 ašče ubo sna ne vozvestite mne, vem, jako slovo ložno i rastlenno soveščastesja rešči predo mnoju, dondeže vrema minet: son moj povedite mne, i uvem, jako i skazanije jego vozvestite mne.
10 Otveščaša že paki Chaldeje pred carem i reša: nesť čeloveka na zemli, iže slovo carevo vozmožet vozvestiti, jako vsjak car velikij i kňaz ne voprošaet ssijevago slovese obajatelja, volchva i Chaldea:
11 poneže slovo, jegože voprošaet car, ťjažko, i nesť drugago, iže vozvestit je pred carem, no točiju bozi, ichže nesť žitije so vsjakoju plotiju.
12 Togda car v jarosti i vo gneve mnoze reče pogubiti vsja mudryja Vavvilonskija.
13 I izyde povelenije, i mudrii ubivachusja: i vzyskaša Daniila i drugov jego ubiti ja.
14 Togda Daniil otvešča sovet i razum Ariochu archimagiru carsku, iže izyde ubiti mudrych Vavilonskich,
15 i voprošaše i glagolja: kňaže carev, o česom izyde izrečenije bezstudnoje ot lica careva? Vozvesti že Arioch slovo Daniilu.
16 Daniil že vnide i moli carja, jako da vrema dast jemu, i skazanije jego vozvestit carju.
17 I vnide Daniil v dom svoj i vozvesti slovo Ananii i Azarii i Misailu, drugom svoim:
18 i ščedrot prošachu u Boga nebesnago otajne sej, jako da ne pogibnut Daniil i druzije jego so pročiimi mudrymi Vavilonskimi.
19 Togda Daniilu vo sne noščiju tajna otkrysja: i blagoslovi Daniil Boga nebesnago
20 i reče: budi ima Gospoda Boga blagosloveno ot veka i do veka, jako premudrosť i smysl i kreposť Jego jesť,
21 i Toj premeňaet vremena i leta, postavljaet cari i prestavljaet, dajaj premudrosť mudrym i razum veduščym smyšlenije:
22 Toj otkryvaet glubokaja i sokrovennaja, svedyj suščaja vo tme i svet s Nim jesť:
23 Tebe, Bože otcev moich, ispovedajusja i chvalju, jako premudrosť i silu dal mi jesi i vozvestil mi jesi, jaže prosichom u Tebe, i videnije carevo vozvestil mi jesi.
24 I priide Daniil ko Ariochu jegože pristavi car pogubiti mudryja Vavilonskija, i reče jemu: mudrych Vavilonskich ne pogubljaj, no vvedi ma pred carja, i skazanije sna vozvešu jemu.
25 Togda Arioch s potščanijem vvede Daniila pred carja i reče jemu: obretoch muža ot plennik židovskich, iže skazanije carju vozvestit.
26 I otvešča car i reče Daniilu, jemuže ima Valtasar: možeši li mi vozvestiti son, jegože videch, i skazanije jego?
27 I otvešča Daniil pred carem i reče: tajny, jejaže car voprošaet, nesť mudrych, volchvov, niže obajatelej gazarinov (sila) vozvestiti carju:
28 no jesť Bog na nebesi otkryvajaj tajny i vozvesti carju Navuchodonosoru, imže podobaet byti v poslednija dni. Son tvoj i videnije glavy tvojeja na loži tvojem sije jesť, carju:
29 pomyšlenija tvoja na loži tvojem vzydoša, česomu podobaet byti po sich, i Otkryvajaj tajny javi tebe, imže podobaet byti:
30 i mne ne premudrostiju suščeju vo mne pače vsech živuščich tajna sija otkrysja, no radi togo, jako da vozvešču skazanije carju, da urazumeješi razmyšlenija serdca tvojego.
31 Ty, carju videl jesi: i se, telo jedino, velije telo ono, i obličije jego vysoko, stojaščo pred licem tvoim, i obraz jego strašen:
32 telo, jegože glava ot zlata čista, ruce i persi i myšcy jego srebrjany, črevo i stegna meďana,
33 goleni železny, noze, časť ubo nekaja železna i časť nekaja skudelna:
34 videl jesi, dondeže ottoržesja kameň ot gory bez ruk, i udari telo v noze železny i skudelny, i istni ich do konca:
35 togda sotrošasja vkupe skudel, železo, meď, srebro i zlato, i bysť jako prach ot gumna letňa: i vzjat ja premnogij vetr, i mesto ne obretesja im: kameň že porazivyj telo bysť gora velika i napolni vsju zemlju.
36 Sej jesť son, a skazanije jego rečem pred carem.
37 Ty, carju, car carej, jemuže Bog nebesnyj carstvo dade krepko i deržavno i čestno:
38 vo vsjacem meste, ideže živut synove čeloveči i zverije polstii, i pticy nebesnyja i ryby morskija dal jesť v ruku tvoju i postavil ťja vlastelina vsem: ty jesi glava zlataja.
39 I posledi tebe vostanet carstvo drugoje menšeje tebe, ježe jesť srebro, carstvo že tretije, ježe jesť meď, ježe soodolejet vsej zemli,
40 i carstvo četvertoje, ježe budet krepko aki železo: jakože železo stončevaet i umagčaet vsja, takožde i to istončit i istnit vsja.
41 A jako videl jesi noze i persty, časť ubo nekuju železnu, časť že nekuju gliňanu, carstvo razdeleno budet, i ot korene železna budet v nem, jakože videl jesi železo smešeno s glinoju:
42 i persty nožnii, časť ubo nekaja železna, časť že nekaja gliňana, časť nekaja carstva budet krepka i ot nego budet sokrušena.
43 Jako videl jesi železo smešeno so glinoju, smešeny budut vo plemeni čeloveči, i ne budut prilepljajuščesja sej k semu, jakože železo ne smešaetsja so glinoju.
44 I vo dnech carej tech vozstavit Bog nebesnyj carstvo, ježe vo veki ne razsypletsja, i carstvo Jego ljudem inem ne ostanetsja, istnit i razvejet vsja carstva, toje že stanet vo veki,
45 jakože videl jesi, jako otsečesja ot gory kameň bez ruk i istni glinu, železo, meď, srebro, zlato. Bog velikij vozvesti carju, imže podobaet byti po sich: i istinen son, i verno skazanije jego.
46 Togda car Navuchodonosor pade na lice i poklonisja Daniilu, i reče dary i blagovonija vozlijati jemu.
47 I otveščav car reče Daniilu: poistinne Bog vaš Toj jesť Bog bogov i Gospoď gospodej i Car carej, otkryvajaj tajny, poneže vozmogl jesi otkryti tajnu siju.
48 I vozveliči car Daniila, i dary veliki i mnogi dade jemu, i postavi jego nad vseju stranoju Vavilonskoju i kňazja vojevodam, nad vsemi mudrymi Vavilonskimi.
49 I Daniil prosi u carja i pristavi nad dely strany Vavilonskija Sedracha, Misacha i Avdenago. Daniil že bjaše vo dvore careve.

3

1 V leto osmonadesjatoje Navuchodonosor car sotvori telo zlato, vysota jego laktij šestidesjati i širota jego laktij šesti, i postavi je na poli Deire vo strane Vavilonstej.
2 I posla (Navuchodonosor car) sobrati ipaty i vojevody i mestonačalniki, voždi že i mučiteli, i suščyja na vlastech i vsja kňazi stran, priiti na obnovlenije kumira, jegože postavi Navuchodonosor car.
3 I sobrašasja mestonačalnicy, ipatove, vojevody, voždeve, mučitelije velicyi, iže nad vlasťmi, i vsi načalnicy stran na obnovlenije tela, ježe postavi Navuchodonosor car: i staša pred telom, ježe postavi Navuchodonosor car.
4 I propovednik vopijaše so krepostiju: vam glagoletsja, narodi, ljudije, plemena, jazycy:
5 v oňže čas ašče uslyšite glas truby, svireli že i gusli, samviki že i psaltiri i soglasija, i vsjakago roda musikijska, padajušče poklaňajtesja telu zlatomu, ježe postavi Navuchodonsor car:
6 i iže ašče ne pad poklonitsja, v toj čas vveržen budet v pešč ognem gorjaščuju.
7 I bysť jegda uslyšaša ljudije glas truby, svireli že i gusli, samviki že i psaltiri i soglasija, i vsjakago roda musikijska, padajušče vsi ljudije, plemena, jazycy, poklaňachusja telu zlatomu, ježe postavi Navuchodonosor car.
8 Togda pristupiša mužije Chaldejstii i obolgaša Iudejev,
9 otveščavše reša Navuchodonosoru carevi: carju, vo veki živi:
10 ty, carju, položil jesi povelenije, da vsjak čelovek, iže ašče uslyšit glas truby, svireli že i gusli, samviki že i psaltiri i soglasija, i vsjakago roda musikijska,
11 i ne pad poklonitsja telu zlatomu, vveržen budet v pešč ognem gorjaščuju.
12 Suť ubo mužije Iudeje, ichže postavil jesi nad dely strany Vavilionskija, Sedrach, Misach i Avdenago, iže ne poslušaša zapovedi tvojeja, carju, i bogom tvoim ne služat i telu zlatomu, ježe postavil jesi, ne poklaňajutsja.
13 Togda Navuchodonosor v jarosti i gneve reče privesti Sedracha, Misacha i Avdenago. I privedeni byša pred carja.
14 I otvešča Navuchodonosor i reče im: ašče voistinnu, Sedrach, Misach i Avdenago, bogom moim ne služite i telu zlatomu, ježe postavich, ne poklaňaetesja?
15 Nyne ubo ašče jeste gotovi, da jegda uslyšite glas truby, svireli že i gusli, samviki že i psaltiri i soglasija, i vsjakago roda musikijska, padše poklonitesja telu zlatomu, ježe sotvorich: ašče že ne poklonitesja, v toj čas vverženi budete v pešč ognem gorjaščuju: i kto jesť Bog, iže izmet vy iz ruki mojeja?
16 I otveščaša Sedrach, Misach i Avdenago, glagoljušče carju Navuchodonosoru: ne trebe nam o glagole sem otveščati tebe:
17 jesť bo Bog naš na nebesech, Jemuže my služim, silen izjati nas ot pešči ognem gorjaščija i ot ruku tvojeju izbaviti nas, carju:
18 ašče li ni, vedomo da budet tebe, carju, jako bogom tvoim ne služim i telu zlatomu, ježe postavil jesi, ne klaňaemsja.
19 Togda Navuchodonosor ispolnisja jarosti, i zrak lica jego izmenisja na Sedracha, Misacha i Avdenago, i reče: razžžite pešč sedmericeju, dondeže do konca razgoritsja.
20 I mužem silnym krepostiju reče: okovavše Sedracha, Misacha i Avdenago, vverzite v pešč ognem gorjaščuju.
21 Togda mužije onii okovani byša s gaščami svoimi i pokryvaly, i sapogmi i so odeždami svoimi, i vverženi byša posrede pešči ognem gorjaščija.
22 Poneže glagol carev prevozmože, i pešč razžžena bysť preizlišše: i mužej onych, iže vvergoša Sedracha, Misacha i Avdenago, ubi plameň ognennyj.
23 I mužije tii trije, Sedrach, Misach i Avdenago, padoša posrede pešči ognem gorjaščija okovani,
24 i choždachu posrede plamene pojušče Boga i blagoslovjašče Gospoda.
25 I stav s nimi Azaria pomolisja sice i otverz usta svoja posrede ogňa reče:
26 Blagosloven jesi, Gospodi, Bože otec našich, chvalno i proslavleno ima Tvoje vo veki,
27 jako praveden jesi o vsech, jaže sotvoril jesi nam, i vsja dela Tvoja istinna, i pravi putije Tvoi, i vsi sudi Tvoi istinni:
28 i sudby istinny sotvoril jesi po vsem, jaže navel jesi na ny i na grad svjatyj otec našich Ijerusalim: jako istinoju i sudom navel jesi sija vsja na ny grech radi našich.
29 Jako sogrešichom i bezzakonnovachom otstupivše ot Tebe, i pregrešichom vo vsech,
30 i zapovedij Tvoich ne poslušachom, niže sobljudochom, niže sotvorichom, jakože zapovedal jesi nam, da blago nam budet.
31 I vsja, jelika sotvoril jesi nam, i vsja, jelika navel jesi na ny, istinnym sudom sotvoril jesi,
32 i predal jesi nas v ruki vragov bezzakonnych, merzkich otstupnikov, i carju nepravednu i lukavnejšu pače vseja zemli.
33 I nyne nesť nam otverzti ust: stud i ponošenije bychom rabom Tvoim i čtuščym Ťja.
34 Ne predažď ubo nas do konca imene Tvojego radi, i ne razori zaveta Tvojego,
35 i ne otstavi milosti Tvojeja ot, nas, Avraama radi vozljublennago ot Tebe, i za Isaaka raba Tvojego i Izrailja svjatago Tvojego,
36 imže glagolal jesi umnožiti sema ich, jako zvezdy nebesnyja i jako pesok vskraj morja.
37 Jako, Vladyko, umalichomsja pače vsech jazyk, i jesmy smireni po vsej zemli dnes grech radi našich,
38 i nesť vo vrema sije kňazja i proroka i vožda, niže vsesožženija, niže žertvy, niže prinošenija, niže kadila ni mesta, ježe požreti pred Toboju
39 i obresti milosť: no dušeju sokrušennoju i duchom smirennym da prijati budem.
40 Jako vo vsesožženiich ovnich i junčich i jako vo tmach agnec tučnych, tako da budet žertva naša pred Toboju dnes, i da soveršitsja po Tebe, jako nesť studa upovajuščym na Ťja.
41 I nyne vozsledujem vsem serdcem i boimsja Tebe i iščem lica Tvojego:
42 ne posrami nas, no sotvori s nami po krotosti Tvojej i po množestvu milosti Tvojeja,
43 i izmi nas po čudesem Tvoim, i dažď slavu imeni Tvojemu, Gospodi.
44 I da posramatsja vsi javljajuščii rabom Tvoim zlaja, i da postyďatsja ot vsjakija sily, i kreposť ich da sokrušitsja,
45 i da razumejut, jako Ty jesi Gospoď Bog jedin i slaven po vsej vselennej.
46 I ne prestaša vvergšii ich slugi carevy, žgušče pešč naffoju i smoloju, i izgrebjimi i chvrastijem:
47 i razlivaščesja plameň nad peščiju na laktij četyredesjať devjať,
48 i obyde i požže, ichže obrete okrest pešči Chaldejskija.
49 Angel že Gospodeň snide kupno s suščimi so Azarijeju v pešč
50 i ottrjase plameň ognennyj ot pešči i sotvori sredneje pešči jako duch rosy šumašč: i ne prikosnusja ich otňud ogň i ne oskorbi, niže stuži im.
51 Togda tii trije jako jedinymi usty pojachu i blagoslovljachu i slavljachu Boga v pešči, glagoljušče:
52 Blagosloven jesi, Gospodi, Bože otec našich, i prepetyj i prevoznosimyj vo veki, i blagosloveno ima slavy Tvojeja svjatoje, i prepetoje i prevoznosimoje vo veki.
53 Blagosloven jesi vo chrame svjatyja slavy Tvojeja, i prepetyj i prevoznosimyj vo veki.
54 Blagosloven jesi, viďaj bezdny, seďaj na Cheruvimech, i prepetyj i prvoznosimyj vo veki.
55 Blagosloven jesi na prestole slavy carstvija Tvojego, i prepetyj i prevoznosimyj vo veki.
56 Blagosloven jesi na tverdi nebesnej, i prepetyj i prevoznosimyj vo veki.
57 Blagoslovite, vsja dela Gospodňa, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
58 Blagoslovite, Angeli Gospodni, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
59 Blagoslovite, nebesa, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
60 Blagoslovite, vody vsja, jaže prevyše nebes, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
61 Blagoslovite, vsja sily Gospodni, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
62 Blagoslovite, solnce i luna, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
63 Blagoslovite, zvezdy nebesnyja, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
64 Blagoslovite, vsjak dožď i rosa, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
65 Blagoslovite, vsi dusi, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
66 Blagoslovite, ogň i var, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
67 Blagoslovite, stuď i znoj, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
68 Blagoslovite, rosy i inej, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
69 Blagoslovite, nošči i dnije, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
70 Blagoslovite, svet i tma, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
71 Blagoslovite, led i mraz, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
72 Blagoslovite, slany i snezi, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
73 Blagoslovite, molnija i oblacy, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
74 Da blagoslovit zemlja Gospoda, da pojet i prevoznosit Jego vo veki.
75 Blagoslovite, gory i cholmi, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
76 Blagoslovite, vsja prozjabajuščaja na zemli, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
77 Blagoslovite, istočnicy, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
78 Blagoslovite, morja i reki, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
79 Blagoslovite, kiti i vsja dvižuščajasja v vodach, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
80 Blagoslovite, vsja pticy nebesnyja, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
81 Blagoslovite, zverije i vsi skoti, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
82 Blagoslovite, synove čelovečestii, Gospoda, pojte i prevoziosite Jego vo veki.
83 Da blagoslovit Izrail Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
84 Blagoslovite, ijereje Gospodni, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
85 Blagoslovite, rabi Gospodni, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
86 Blagoslovite, dusi i duši pravednych, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
87 Blagoslovite, prepodobnii i smirennii serdcem, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki.
88 Blagoslovite, Anania, Azaria i Misail, Gospoda, pojte i prevoznosite Jego vo veki: jako izjat ny ot ada i spase ny ot ruki smerti, i izbavi ny ot sredy pešči i gorjašča plamene, i ot sredy ogňa izbavi ny.
89 Ispovedajtesja Gospodevi, jako blag, jako v vek milosť Jego.
90 Blagoslovite, vsi čtuščii Gospoda, Boga bogov, pojte i ispovedajtesja, jako vo vek milosť Jego.
91 Navuchodonosor že slyša pojuščich ich, i počudisja, i vosta so tščanijem, i reče velmožam svoim: ne trijech li mužej vvergochom srede ogňa svjazanych? I reša carevi: voistinnu, carju.
92 I reče car: se, az viždu mužy četyri razrešeny i choďaščja srede ogňa, i istlenija nesť v nich, i zrak četvertago podoben synu Božiju.
93 Togda priide Navuchodonosor ko ustiju pešči ognem razžžennyja i reče: Sedrach, Misach, Avdenago, rabi Boga Vyšňago, izydite i priidite. I izydoša Sedrach, Misach, Avdenago ot sredy ogňa.
94 I sobrašasja kňazi i vojevody, i mestonačalnicy i velmoži carevy, i viďachu mužej, jako ne odole ogň telesem ich i vlasa glavy ich ne opali, i rizy ich ne izmenišasja, i voni ognenny ne bjaše v nich.
95 I poklonisja pred nimi car Bogu, i otvešča Navuchodonosor car i reče: blagosloven Bog Sedrachov, Misachov i Avdenago, Iže posla Angela Svojego i izja otroki Svoja, jako upovaša na Nego: i slovo carevo premeniša, i predaša telesa svoja vo ogň, jako da ne poslužat, ni pokloňatsja vsjakomu bogu inomu, no točiju Bogu svojemu:
96 i az zapovedaju zapoveď: vsi ljudije, plema, jazyk, ašče rečet chulu na Boga Sedrachova i Misachova i Avdenago, v pagubu budut, i domove ich v razgrablenije: poneže nesť boga drugago, iže vozmožet izbaviti sice.
97 Togda car postavi Sedracha, Misacha i Avdenago vo strane Vavilonstej, i vozveliči ich, i spodobi ich starejšinstva Iudejev vsech suščich vo carstve jego.
98 Navuchodonosor car vsem ljudem, plemenom i jazykom suščym vo vsej zemli, mir vam da umnožitsja.
99 Znamenija i čudesa, jaže sotvori so mnoju Bog Vyšnij, ugodno bysť predo mnoju vozvestiti vam,
100 kol velikaja i krepkaja: carstvo Jego carstvo večnoje, i vlasť Jego v rody i rody.

4

1 Az Navuchodonosor obilujaj bech v domu mojem i blagocvetyj na prestole mojem:
2 son videch, i ustraši ma, i smatochsja na loži mojem, i videnija glavy mojeja smatoša ma:
3 i mnoju položisja povelenije, privesti pred ma vsja mužy mudryja Vavilonskija, da skazanije sna vozvesťjat mne.
4 I vchoždachu obajatelije, volsvi, gazarini, Chaldeje, i son az rech pred nimi, i skazanija jego ne vozvestiša mi,
5 dondeže vnide (pred ma) Daniil, jemuže ima Valtasar, po imenija boga mojego, iže ducha Božija svjata imať v sebe, i son pred nim rech:
6 Valtasare, kňaže obajatelej, jegože az razumech, jako duch Božij svjatyj imaši, i vsjakaja tajna ne iznemogaet pred toboju, slyši videnije sna mojego, ježe videch, i skazanije jego povežď mne.
7 I videnije glavy mojeja na loži mojem zrech, i se, drevo srede zemli, i vysota jego velika:
8 i vozveličisja drevo to i ukrepisja, i vysota jego dosjazaše do nebese, i veličina jego do konec zemli vseja,
9 listvije jego prekrasnoje, i plod jego mnog, i pišča vsech v nem, i pod nim vseljachusja vsi zverije divii, i v vetvech jego živjachu (vsja) pticy nebesnyja, i ot nego pitašesja vsjaka ploť.
10 Videch vo sne noščiju na loži mojem, i se, Bodryj i Svjatyj ot nebese snide
11 i vozglasi krepce i tako reče: posecyte drevo i obijte vetvi jego, i ottrjasite listvije jego i razsyplite plod jego, da pozybljutsja zverije pod nim i pticy s vetvij jego:
12 točiju otrasl korenija jego v zemli ostavite, i vo uze železne i medne, i vo zlace vnešnem i v rose nebesnej vselitsja, i so zvermi (diviimi) časť jego vo trave zemnej:
13 serdce jego ot čelovek izmenitsja, i serdce zverino dastsja jemu, i sedm vremen izmeňatsja nad nim:
14 izrečenijem Bodrago slovo, i glagol Svjatych prošenije: da uveďat živuščii, jako vladejet Vyšnij carstvom čelovečeskim, i jemuže voschoščet, dast je, i uničtožennoje čelovekov vozstavit nad nim.
15 Sej son, jegože videch az Navuchodonosor car: ty že, Valtasare, skazanije jego povežď, jako vsi mudrii carstva mojego ne mogut skazanija jego povedati mne, ty že, Daniile, možeši, jako duch Božij svjat v tebe.
16 Togda Daniil, jemuže ima Valtasar, užasesja aki na jedin čas, i razmyšlenija jego smuščachu jego. I otvešča car i reče: Valtasare, son moj i skazanije jego da ne smuščaet tebe. I otvešča Valtasar i reče: gospodine, da budet son sej nenaviďaščym ťja, i skazanije jego vragom tvoim.
17 Drevo, ježe videl jesi vozveličivšejesja i ukrepivšejesja, jegože vysota dosjazaše do nebese i veličina jego na vsju zemlju,
18 i listvije jego blagocvetnoje i plod jego mnog, i pišča vsem v nem, pod nim živjachu zverije divii, i v vetvech jego ugnezďachusja pticy nebesnyja:
19 ty jesi, carju, jako vozveličilsja jesi i ukrepel, i veličestvo tvoje vozveličisja i dosjaže nebese, i vlasť tvoja do konec zemli.
20 I jako vide car Bodrago i Svjatago schoďašča s nebese, i reče: posecyte drevo i razsyplite je, točiju proničenije korenija jego v zemli ostavite, i vo uze železne i meďane i vo zlace vnešnem i v rose nebesnej vodvoritsja, i so zvermi diviimi časť jego, dondeže sedm vremen premeňatsja nad nim:
21 sije skazanije jego, carju, i izrečenije Vyšňago jesť, ježe prispe na gospodina mojego carja:
22 izženut ťja ot čelovek, i s diviimi zvermi budet žitije tvoje, i travoju aki vola napitajut ťja, i ot rosy nebesnyja telo tvoje orositsja, i sedm vremen izmeňatsja nad toboju, dondeže uvesi, jako vladejet Vyšnij carstvom čelovečeskim, i jemuže voschoščet, dast je.
23 A ježe reče: ostavite proničenije korenija dreva (v zemli): carstvo tvoje tebe budet, otneleže uvesi vlasť nebesnuju.
24 Sego radi, carju sovet moj da budet tebe ugoden, i grechi tvoja milostyňami iskupi i nepravdy tvoja ščedrotami ubogich: negli budet dolgoterpeliv grechom tvoim Bog.
25 Sija vsja postigoša Navuchodonosora carja.
26 Po dvojunadesjati mesjacech v domu carstva svojego, v Vavilone be choďa,
27 otvešča car i reče: nesť li sej Vavilon velikij, jegože az sogradich v dom carstva, v deržave kreposti mojeja, v česť slavy mojeja?
28 Ješče slovu sušču vo ustech karja, glas s nebese bysť: tebe glagoletsja, Navuchodonosore carju: cartvo tvoje prejde ot tebe,
29 i ot čelovek otženut ťja, i so zvermi diviimi žitije tvoje, i travoju aki vola napitajut ťja i sedm vremen izmeňatsja na tebe, dondeže uvesi, jako vladejet Vyšnij carstvom čelovečeskim, i jemuže voschoščet, dast je.
30 V toj čas slovo skončasja na cari Navuchodonosore, i ot čelovek otgnasja, i travu aki vol jaďaše, i ot rosy nebesnyja telo jego orosisja, dondeže vlasi jemu jako lvu vozrastoša i nogti jemu aki pticam.
31 I po skončanii tech dnij, az Navuchodonosor oči svoi na nebo vozdvig, i um moj ko mne vozvratisja, i Vyšňago blagoslovich, i Živuščago vo veki pochvalich i proslavich, jako vlasť Jego vlasť večna, i carstvo Jego v rody i rody,
32 i vsi živuščii na zemli ni vo čtože vmenišasja, i po voli Svojej tvorit v sile nebesnej i v selenii zemnem: i nesť, iže vosprotivitsja ruce Jego i rečet Jemu: čto sotvoril jesi?
33 V to vrema um moj vozvratisja ko mne, i v česť carstva mojego priidoch, i zrak moj vozvratisja ko mne, i načalnicy moi i velmoži moi iskachu mene: i v carstve mojem utverdichsja, i veličestvo izjubilneje priložisja mne.
34 Nyne ubo az Navuchodonosor chvalju i prevoznošu i slavlju Carja Nebesnago, jako vsja dela Jego istinna, i putije Jego sudby, i vsja choďaščyja v gordosti možet smiriti.

5

1 Valtasar car sotvori večerju veliju velmožam svoim tysjašči mužem,
2 pred tysjaščeju že vino, i pija Valtasar reče pri vkušenii vina, ježe prinesti sosudy zlaty i srebrjany, jaže iznese Navuchodonosor otec jego iz chrama (Gospoda Boga), iže vo Ijerusalime, i da pijut v nich car i velmoži jego, i naložnicy jego i vozležaščyja (okrest) jego.
3 I prinesoša sosudy zlatyja i srebrjanyja, jaže iznese (Navuchodonosor car) iz chrama Gospoda Boga, iže vo Ijerusalime: i pijachu imi car i velmoži jego, i naložnicy jego i vozležaščyja (okrest) jego:
4 pijachu vino i pochvališa bogi zlatyja i srebrjanyja, i meďanyja i železnyja, i drevjanyja i kamennyja, a Boga večnago ne blagosloviša, imuščago vlasť ducha ich.
5 V toj čas izydoša persty ruki čeloveči i pisachu protivu lampady na povaplenii steny domu careva, i car viďaše persty ruki pišuščija.
6 Togda carju zrak izmenisja, i razmyšlenija jego smuščachu jego, i souzy čresl jego razslabljachusja, i kolena jego sražastasja:
7 i vozopi car siloju, ježe vvesti volchvov, Chaldejev, gazarinov: i reče car mudrym Vavilonskim: iže pročtet pisanije sije i razum jego vozvestit mne, toj v bagrjanicu oblečetsja, i grivna zlataja na vyju jego, i tretij vo carstve mojem obladati načnet.
8 I vchoždachu vsi mudrii ko carju i ne možachu pisanija pročesti, ni razuma carju vozvestiti.
9 Car že Valtasar vozmatesja, i zrak jego izmenisja na nem, i velmoži jego smuščachusja.
10 I vnide carica v dom pirnyj, i reče carica: carju vo veki živi: da ne smuščajut tebe razmyšlenija tvoja, i zrak tvoj da ne izmeňaetsja:
11 jesť muž vo carstve tvojem, v nemže duch Božij: i vo dni otca tvojego bodrosť i smysl obretesja v nem, i car Navuchodonosor otec tvoj kňazja postavi jego volchvom, obajatelem, Chaldejem, gazarinom,
12 jako duch preizjubilnyj (bjaše) v nem, i premudrosť i smysl (obretesja) v nem, skazuja sny i vozveščaja sokrovennaja i razrešaja souzy, Daniil, i car nareče ima jemu Valtasar: nyne ubo da prizovetsja, i skazanije jego vozvestit tebe.
13 Togda Daniil vveden bysť pred carja. I reče car Daniilu: ty lijesi Daniil, ot synov plennik Iudejskich, ichže privede Navuchodonosor car otec moj?
14 Slyšach o tebe, jako duch Božij v tebe, i bodrosť i smysl i premudrosť izjubilna obretesja v tebe:
15 i nyne vnidoša pred ma mudrii, volsvi, gazarini, da pisanije sije pročtut i skazanija jego vozvesťjat mi, i ne mogoša vozvestiti mne:
16 az že slyšach o tebe, jako možeši sudy skazati: nyne ubo ašče vozmožeši ppsanije sije pročesti i skazanije jego vozvestiti mne, v bagrjanicu oblečešisja, i grivna zlataja na vyi tvojej budet, i tretij vo carstve mojem obladati budeši.
17 Togda otvešča Daniil i reče pred carem: dajanija: tvoja s toboju da budut, i dar domu tvojego inomu dažď, az že pisanije pročtu carju i skazanije jego vozvešču tebe.
18 Carju! Bog Vyšnij carstvo i veličestvo, i česť i slavu dade Navuchodonosoru otcu tvojemu,
19 i ot veličestva, ježe jemu dade, vsi ljudije, plemena, jazycy bjachu trepeščušče i bojaščesja ot lica jego: ichže choťjaše ubivaše, i ichže choťjaše bijaše, i ichže choťjaše vozvyšaše, i ichže choťjaše, toj smirjaše:
20 i jegda voznesesja serdce jego i utverdisja duch jego ježe prezorstvovati, svedesja ot prestola carstva, i slava i česť oťjasja ot nego,
21 i ot čelovek otgnasja, i serdce jego so zvermi otdasja, i žitije jego so diviimi osly, i travoju aki vola pitachu jego, i ot rosy nebesnyja orosisja telo jego, dondeže urazume, jako vladejet Bog Vyšnij carstvom čelovečeskim, i jemuže choščet, dast je.
22 I ty ubo, syne jego Valtasare, ne smiril jesi serdca tvojego pred Gospodem: ne vsja li sija vedal jesi?
23 No na Gospoda Boga nebesnago vozneslsja jesi, i sosudy chrama Jego prinesoša pred tebe, ty že i velmoži tvoi, i naložnicy tvoja i vozležaščyja (okrest) tebe, vino pijaste imi: i bogi zlatyja i srebrjanyja, i meďanyja i železnyja, i kamennyja i drevjanyja, iže ni viďat, ni slyšat, ni razumejut, pochvalil jesi, a Boga, u Negože dychanije tvoje v ruce Jego, i vsi putije tvoi, Togo ne proslavil jesi.
24 Sego radi ot lica Jego poslani byša persty ručnii i pisanije sije včiniša.
25 Se že jesť pisanije včinenoje: mani, fekel, fares.
26 Se skazanije glagola: mani, izmeri Bog carstvo tvoje i skonča je:
27 fekel, postavisja v merilech i obretesja lišaemo:
28 fares, razdelisja carstvo tvoje i dadesja Midom i Persom.
29 I reče Valtasar: (oblecyte i). I oblekoša Daniila v bagrjanicu, i grivnu zlatuju vozložiša na vyju jego, i propoveda o nem, ježe byti jemu kňazju tretijemu vo carstve jego.
30 Valtasara carja Chaldejska ubiša v tu nošč,
31 Darij že Miďanin prija carstvo, syj šestidesjati i dvoju let.

6

1 I bysť ugodno pred carem, i postavi vo carstve kňazej sto i dvadesjať, ježe byti im vo vsem carstve jego,
2 nad nimi že tri činovniki, ot nichže be Daniil jedin, daby otdavali im kňazi slovo, jako da carju ne stužajut.
3 I be Daniil nad nimi, jako duch bjaše preizjubilen v nem, i car postavi jego nad vsem carstvom svoim.
4 Činovnicy že i kňazi iskachu viny obresti na Daniila: i vsjakija viny i soblazna i grecha ne obretoša na nego, jako veren bjaše.
5 I rešča činovnicy ne obrjaščem na Daniila viny, ašče ne v zakonech Boga jego.
6 Togda činovnicy i kňazi predstaša carju i reša jemu: Darije carju, vo veki živi:
7 soveščaša vsi iže vo carstve tvojem vojevody i kňazi, ipati i obladajuščii stranami, ježe ustaviti ustav carskij i ukrepiti predel, jako ašče kto poprosit prošenija ot vsjakago boga i čeloveka do dnij tridesjati, razve točiju ot tebe, carju, da vveržen budet v rov levskij:
8 nyne ubo, carju, ustavi predel i položi pisanije, jako da ne izmenitsja zapoveď Midska i Persska, (da niktože prestupit jeja).
9 Togda car Darij povele vpisati zapoveď.
10 Daniil že jegda uvede, jako zapoveď včinisja, vnide v dom svoj: dvercy že otversty jemu v gornice jego protivu Ijerusalima, v tri že vremena dne bjaše preklaňaja kolena svoja, moljasja i ispovedajasja pred Bogom svoim, jakože be tvorja prežde.
11 Togda mužije onii nabljudoša i obretoša Daniila prosjašča i moljaščasja Bogu svojemu,
12 i prišedše reša pred carem: carju, ne včinil li jesi ty predela, jako da vsjak čelovek, iže ašče poprosit u vsjakago boga i čeloveka prošenija do tridesjati dnij, no točiju u tebe, carju, da vveržetsja v rov levsk? I reče car: istinno slovo, i zapoveď Midska i Persska ne mimoidet.
13 Togda otveščaša pred carem i glagolaša: Daniil, iže ot synov plena Iudejska, ne pokorisja zapovedi tvojej (i ne rade) o predele, jegože včinil jesi: v tri bo vremena dne prosit u Boga svojego prošenij svoich.
14 Togda car, jako slyšav slovo sije, zelo opečalisja o nem, i o Daniile prjašesja ježe izbaviti jego, i be daže do večera prjasja ježe izbaviti jego.
15 Togda mužije onii glagolaša carju: vežď, carju jako Midom i Persom ne leť jesť premeniti vsjakago predela i ustava, jegože car ustavit.
16 Togda car reče, i privedoša Daniila i vvergoša jego v rov levsk. I reče car Daniilu: Bog tvoj, Jemuže ty služiši prisno, Toj izbavit ťja.
17 I prinesoša kameň jedin i vozložiša na ustije rva, i zapečata car perstnem svoim i perstnem velmož svoich, da ne izmenitsja dejanije o Daniile.
18 I otide car v dom svoj i ljaže bez večeri, i jadi ne vnesoša k nemu: i son otstupi ot nego. I zaključi Bog usta lvom, i ne stužiša Daniilu.
19 Togda car vosta zautra na svete i so tščanijem priide ko rvu levsku.
20 I jegda približisja ko rvu, vozopi glasom krepkim: Daniile, rabe Boga živago! Bog tvoj, Jemuže ty služiši prisno, vozmože li izbaviti ťja iz ust lvovych?
21 I reče Daniil carevi: carju, vo veki živi:
22 Bog moj posla Angela Svojego i zatvori usta lvov, i ne vrediša mene, jako obretesja pred Nim pravda moja, i pred toboju, carju, sogrešenija ne sotvorich.
23 Togda car velmi vozveselisja o nem i reče Daniila izvesti iz rva. I izveden bysť Daniil iz rva, i vsjakago tlenija ne obretesja na nem jako verova v Boga svojego.
24 I reče car, i privedoša mužy oklevetavšyja Daniila i v rov levsk vvergoša ja i syny ich i ženy ich: i ne doidoša dna rva, daže soodoleša im lvy i vsja kosti ich istončiša.
25 Togda Darij car napisa vsem ljudem, plemenom, jazykom, živuščym vo vsej zemli: mir vam da umnožitsja:
26 ot lica mojego zapovedasja zapoveď sija vo vsej zemli carstva mojego, da budut trepeščušče i bojaščesja ot lica Boga Daniilova, jako Toj jesť Bog živyj i prebyvajaj vo veki, i carstvo Jego ne razsypletsja, i vlasť Jego do konca:
27 podemlet i izbavljaet, i tvorit znamenija i čudesa na nebesi i na zemli, iže izbavi Daniila ot ust lvovych.
28 Daniil že upravljaše vo carstve Darijeve i vo carstve Kira Persjanina.

7

1 V pervoje leto Valtasara carja Chaldejska, Daniil son vide i videnija glavy jego na loži jego, i son svoj vpisa:
2 az Daniil videch v videnii mojem noščiju: i se, četyri vetri nebesnii nalegoša na more velikoje,
3 i četyri zverije velicyi ischoždachu iz morja, različni meždu soboju:
4 pervyj aki lvica imyj krile, krile že jego aki orli, zrjach, dondeže istoržena byša krila jego, i vozdvižesja ot zemli, i na nogu čeloveču sta, i serdce čelovečo dadesja jemu:
5 i se, zver vtoryj podoben medvedice, i na strane jedinej sta, i tri rebra vo ustech jego, srede zubov jego, i sice glagolachu jemu: vostani, jažď ploti mnogi:
6 sozadi sego videch: i se, zver in aki rys, tomuže krila četyri ptičija nad nim i četyri glavy zverju, i vlasť dadesja jemu:
7 sozadi sego videch: i se, zver četvertyj strašen i užasen i krepok izlicha, zuby že jego železni velii, jadyj i istončevaja, ostanki že nogama svoima popiraše, tojže različajasja izlicha pače vsech zverej prežnich, i rogov desjať jemu:
8 razsmotrjach v rozech jego, i se, rog drugij mal vzyde srede ich, i trije rozi prednii jego istorgnušasja ot lica jego, i se, oči aki oči čeloveči v roze tom, i usta glagoljušča velikaja.
9 Zrjach dondeže prestoli postavšasja, i Vetchij denmi sede, i odežda Jego bela aki sneg, i vlasi glavy Jego aki volna čista, prestol Jego plameň ognen, kolesa Jego ogň paljašč:
10 reka ognenna tečaše ischoďašči pred Nim: tysjaščja tysjašč služachu Jemu, i tmy tem predstojachu Jemu: sudišče sede, i knigi otverzošasja.
11 Videch togda ot glasa sloves velikich, jaže rog onyj glagolaše, dondeže ubisja zver i pogibe, i telo jego dadesja vo sožženije ognenno:
12 i pročich zverej prestavisja vlasť, i prodolženije žitija dadesja im do vremene i vremene.
13 Videch vo sne noščiju, i se, na oblacech nebesnych jako Syn čeloveč idyj bjaše i daže do Vetchago denmi dojde i pred Nego privedesja:
14 i Tomu dadesja vlasť i česť i carstvo, i vsi ljudije, plemena i jazycy Tomu porabotajut: vlasť Jego vlasť večnaja, jaže ne prejdet, i carstvo Jego ne razsypletsja.
15 Vostrepeta duch moj v sostojanii mojem, az Daniil, i videnija glavy mojeja smuščachu ma.
16 I priidoch ko jedinomu ot stojaščich i izvestija prosich ot nego naučitisja o vsech sich. I poveda mi izvestije i skazanije sloves vozvesti mi:
17 sii zverije velicyi četyri, četyri carstva vostanut na zemli,
18 jaže vozmutsja: i prejmut carstvo svjatii Vyšňago i soderžati budut onoje daže do veka vekov.
19 I voprošach ispytno o zveri četvertem, jako bjaše različen pače vsjakago zverja, strašen velmi, zuby jego železni i nogti jego meďani, jadyj i istončevaja, ostanki že nogama svoima popiraše:
20 i o desjati rozech jego iže na glave jego, i o druzem vozšedšem i istrjasšem pervyja tri, rog že toj jemuže oči i usta glagoljušča velikaja, i videnije jego boleje pročiich:
21 zrjach, i rog toj tvorjaše rať so svjatymi i ukrepisja na nich,
22 dondeže priide Vetchij denmi i sud dade svjatym Vyšňago: i vrema prispe, i carstvo prijaša svjatii.
23 I reče: zver četvertyj carstvo četvertoje budet na zemli, ježe prevzydet vsja carstva i pojast vsju zejemlju, i poperet ju i posečet:
24 i desjať rogov jego desjať carej vostanut, i po nich vostanet drugij, iže prevzydet zlobami vsech prežnich i tri cari smirit,
25 i slovesa na Vyšňago vozglagolet i svjatych Vyšňago smirit, i pomyslit premeniti vremena i zakon, i dastsja v ruku jego daže do vremene i vremen i poluvremene:
26 i sudišče sjadet, i vlasť jego prestavjat ježe potrebiti i pogubiti do konca:
27 carstvo že i vlasť i veličestvo carej, iže pod vsem nebesem, dastsja svjatym Vyšňago: i carstvo Jego carstvo večnoje, i vsja vlasti Tomu rabotati budut i slušati.
28 Do zde skončanije slovese. Az Daniil, nadolze razmyšlenija moja smuščachu ma, i zrak moj premenisja na mne, i glagol v serdcy mojem sobljudoch.

8

1 V leto tretije carstva Valtasara carja videnije javisja mne, az Daniil, po javlšemsja mne prežde.
2 I bech v Susech grade, iže jesť vo strane Jelamstej, i videch v videnii, i bech na Uvale,
3 i vozdvigoch oči moi i videch: i se, oven jedin stoja pred uvalom jemuže rozi, rozi že vysocy, jedin že vyšše drugago, i vyššij voschoždaše posledi.
4 I videch ovna bodušča na zapad i na sever, i na jug i na vostok: i vsi zverije ne stanut pred nim, i ne be izbavljajušča iz ruki jego, i sotvori po voli svojej, i vozveličisja.
5 Az že bech razmyšljaja, i se kozel ot koz iďaše ot liva na lice vseja zemli i ne be prikasajasja zemli, i kozlu tomu rog vidim meždu očima jego:
6 i priide do ovna imuščago roga jegože videch stojašča pred uvalom, i teče k nemu v sile kreposti svojeja.
7 I videch jego dochoďašča do ovna, i razsvirepe na nego, i porazi ovna, i sokruši oba roga jego: i ne be sily ovnu, ježe stati protivu jemu: i poverže jego na zemlju i popra jego, i ne be izbavljajaj ovna ot ruki jego.
8 I kozel kozij vozveličisja do zela: i vnegda ukrepisja, sokrušisja rog jego velikij, i vzydoša druzii četyri rozi pod nim, po četyrem vetrom nebesnym:
9 i ot jedinago ich vzyde rog jedin krepok, i vozveličisja velmi k jugu i k vostoku i k sile,
10 i vozveličisja daže do sily nebesnyja: i sotvori pasti na zemlju ot sily nebesnyja i ot zvezd, i popra ja:
11 i dondeže Archistratig izbavit plenniki, i Jego radi žertva smatesja, i blagopospešisja Jemu, i svjatoje opustejet:
12 i dadesja na žertvu grech, i poveržesja pravda na zemlju: i sotvori, i blagopospešisja.
13 I slyšach jedinago svjatago glagoljušča. I reče jedin svjatyj drugomu nekojemu glagoljuščemu: dokole videnije stanet, žertva oťjataja, i grech opustenija dannyj, i svjatoje i sila poperetsja?
14 I reče jemu: daže do večera i utra dnij dve tysjaščy i trista, i očistitsja svjatoje.
15 I bysť, jegda videch az Daniil videnije i vzyskach vedenija, i se, sta predo mnoju aki obraz mužesk,
16 i slyšach glas mužesk srede Uvala, i prizva i reče: Gavriile, skaži videnije onomu.
17 I priide i sta bliz stojanija mojego: i jegda priide užasochsja i padoch na lice moje. I reče ko mne: razumej, syne čeloveč, ješče bo do skončanija vremene videnije.
18 I jegda glagolaše so mnoju, padoch nic na zemli, i prikosnusja mne, i postavi ma na nogi moja, i reče:
19 se, az vozveščaju tebe buduščaja na posledok gneva (synom ljudij tvoich): ješče bo do konca vremene videnije.
20 Oven, jegože videl jesi imušča roga, car Midskij i Persskij:
21 a kozel kozij car Jellinskij jesť: rog že velikij, iže meždu očima jego, toj jesť car pervyj:
22 semu že sokrušivšusja vostaša četyri rozi pod nim: četyri carije vostanut ot jazyka jego, no ne v kreposti jego,
23 i na posledok carstva ich, ispolňajuščymsja grechom ich, vostanet car bezsramen licem i razumeja gadanija,
24 i deržavna kreposť jego, ne v kreposti že svojej, i čudesno rastlit i upravit i sotvorit, i razsyplet krepkija i ljudi svjaty,
25 i jarem verig svoich ispravit: lesť v ruce jego, i v serdcy svojem vozveličitsja, i lestiju razsyplet mnogich, i na pagubu mnogim vozstanet, i jako jaica rukoju sokrušit.
26 I videnije večera i utra rečennago istinno jesť: ty že naznamenaj videnije, jako na dni mnogi.
27 Az že Daniil uspoch i iznemogach na dni (mnogi), i vostach i tvorjach dela careva, i počudichsja videniju, i ne bjaše razumevajuščago.

9

1 V pervoje leto Daria syna Assuirova, ot plemene Midska, iže carstvova vo carstve Chaldejstem,
2 v leto pervoje carstva jego, az Daniil razumech v knigach čislo let, o nemže bysť slovo Gospodne ko Ijeremii proroku, na skončanije opustenija Ijerusalimlja sedmdesjat let.
3 I dach lice moje k Gospodu Bogu, ježe vzyskati molitvy i prošenija v poste i vo vretišči i pepele,
4 i molichsja ko Gospodu Bogu mojemu i ispovedachsja i rech: Gospodi, Bože velikij i čudnyj, chraňaj zavet Tvoj i milosť Tvoju ljubjaščym Ťja i chraňaščym zapovedi Tvoja:
5 sogrešichom, bezzakonnovachom, nečestvovachom i otstupichom i uklonichomsja ot zapovedij Tvoich i ot sudov Tvoich
6 i ne poslušachom rab Tvoich prorokov, iže glagolaša vo ima Tvoje ko carem našym i kňazem našym, i otcem našym i vsem ljudem zemli.
7 Tebe, Gospodi, pravda, nam že stydenije lica, jakože deň sej, mužu Iudinu, i živuščym vo Ijerusalime, i vsemu Izrailju, i bližnim i dalnim vo vsej zemli, ideže razsejal jesi ja tamo, vo otverženii ich, imže otvergošasja Tebe, Gospodi.
8 Tebe, Gospodi, jesť pravda, nam že stydenije lica, i carem našym i kňazem našym i otcem našym, iže sogrešichom Tebe.
9 Gospodu že Bogu našemu ščedroty i očiščenija, jako otstupichom ot Gospoda
10 i ne poslušachom glasa Gospoda Boga našego, choditi v zakonech Jego, ichže dade pred licem našim rukoju rab Svoich prorokov.
11 I ves Izrail prestupi zakon Tvoj, i uklonišasja ježe ne poslušati glasa Tvojego: i priide na ny kljatva i zakljatije vpisanoje v zakone Moisea raba Božija, jako sogrešichom Jemu.
12 I ustavi slovesa Svoja, jaže glagola na ny i na sudii našja, iže sudiša nam, navesti na ny zlaja velikaja, jakovych ne bysť pod vsem nebesem, po (vsem) byvšym vo Ijerusalime,
13 jakože jesť pisano v zakone Moiseove, vsja zlaja sija priidoša na ny: i ne pomolichomsja licu Gospoda Boga našego, otvratitisja ot nepravd našich, i ježe smysliti vo vsej istine Tvojej (Gospodi).
14 I ubudisja Gospoď Bog na zlobu našu i navede sija na ny, jako praveden Gospoď Bog naš vo vsem dejanii Svojem, ježe sotvori, i ne poslušachom glasa Jego.
15 I nyne, Gospodi, Bože naš, iže izvel jesi ljudi Tvoja ot zemli Jegipetskija rukoju krepkoju i sotvoril jesi Sebe Samomu ima, jakože deň sej, sogrešichom, bezzakonnovachom.
16 Gospodi, vsem pomilovanijem Tvoim da otvratitsja jarosť Tvoja i gnev Tvoj ot grada Tvojego Ijerusalima, ot gory svjatyja Tvojeja: jako sogrešichom nepravdami našimi i bezzakonijem otec našich, Ijerusalim i ljudije Tvoi vo ukoriznu byša vo vsech okrestnych nas.
17 I nyne, Gospodi, Bože naš, uslyši molitvu raba Tvojego i prošenije jego, i javi lice Tvoje na svjatilišče Tvoje opustevšeje, Tebe radi, Gospodi.
18 Prikloni, Gospodi, Bože moj, ucho Tvoje i uslyši, otverzi oči Tvoi i vižď potreblenije naše i grada Tvojego, v nemže prizvasja ima Tvoje, jako ne na našja pravdy (upovajušče) povergaem molenije naše pred Toboju, no na ščedroty Tvoja mnogija, Gospodi.
19 Uslyši, Gospodi, očesti, Gospodi, vonmi, Gospodi, i sotvori, i ne zakosni Tebe radi, Bože moj, jako ima Tvoje prizvasja vo grade Tvojem i v ljudech Tvoich.
20 Ješče že mi glagoljušču i moljaščusja i ispovedajušču grechi moja i grechi ljudij moich Izrailja, i pripadajušču s molenijem moim pred Gospodem Bogom moim o gore svjatej Jego:
21 i ješče glagoljušču mi v molitve, i se, muž Gavriil, jegože videch v videnii mojem v načale, parjašč, i prikosnusja mne, aki v čas žertvy večernija,
22 i vrazumi ma, i glagola ko mne, i reče: Daniile, nyne izydoch ustroiti tebe razum:
23 v načale molitvy tvojeja izyde slovo, i az priidoch vozvestiti tebe, jako muž želanij jesi ty, razmysli o slovesi i razumej vo javlenii.
24 Sedmdesjat sedmin sokratišasja o ljudech tvoich i o grade tvojem svjatem, jako da obetšaet sogrešenije, i skončaetsja grech, i zapečatajutsja gresi, i zaglaďatsja nepravdy, i očisťjatsja bezzakonija, i privedetsja pravda večnaja: i zapečataetsja videnije i prorok, i pomažetsja Svjatyj svjatych.
25 I uvesi i urazumeješi ot ischoda slovese, ježe otveščati i ježe sograditi Ijerusalim, daže do Christa Starejšiny sedmin sedm i sedmin šesťdesjat dve: i vozvratitsja, i sograditsja stogna i zabrala, i istoščatsja leta.
26 I po sedminach šestidesjati dvuch potrebitsja pomazanije, i sud ne budet v nem: grad že i svjatoje razsypletsja so starejšinoju grjaduščim, i potrebjatsja aki v potope, i do konca rati sokraščennyja činom, pogibelmi.
27 I utverdit zavet mnozem sedmina jedina: v pol že sedminy otimetsja žertva i vozlijanije, i vo svjatilišči merzosť zapustenija budet, i daže do skončanija vremene skončanije dastsja na opustenije.

10

1 V leto tretije Kira carja Persskago, slovo otkrysja Daniilu, jemuže prozvasja ima Valtasar: istinno že slovo i sila velika i razum dadesja jemu v videnii.
2 V tyja dni az Daniil bech rydaja tri sedmicy dnij:
3 chleba voždelennago ne jadoch, i maso i vino ne vnide vo usta moja, i mastiju ne pomazachsja do ispolnenija trijech sedmic dnij.
4 V deň dvadesjať četvertyj pervago mesjaca az bech bliz reki velikija, jaže jesť Tigr Jeddekel,
5 i vozdvigoch oči moi i videch, i se, muž jedin oblečen v rizu lňanu, i čresla jego prepojasana zlatom svetlym:
6 telo že jego aki farsis, lice že jego aki zrenije molnii, oči že jego aki sveščy ogneny, i myšcy jego i goleni aki zrak medi bleščaščijasja, glas že sloves jego aki glas naroda.
7 I videch az Daniil jedin javlenije, a mužije, iže so mnoju, ne videša javlenija, no užas velikij napade na nich, i otbegnuša vo strase.
8 Az že ostach jedin i videch javlenije velikoje sije, i ne osta vo mne kreposť, i slava moja obratisja v razsypanije, i ne uderžach kreposti.
9 I slyšach glas sloves jego. I vnegda slyšach, bech sokrušen, lice že moje na zemli:
10 i se, ruka prikasajuščisja mne, i vozstavi ma na kolena moja i na dlani ruk moich.
11 I reče ko mne: Daniile, mužu želanij, razumej vo slovesech sich, jaže az glagolju k tebe, i stani na stojanii svojem, jako nyne poslan jesm k tebe. I jegda vozglagola slovo sije ko mne, vostach trepeten.
12 I reče ko mne: ne bojsja, Daniile, jako ot pervago dne, v oňže podal jesi serdce tvoje, ježe razumeti i truditisja pred Gospodem Bogom tvoim, uslyšana byša slovesa tvoja, az že priidoch vo slovesech tvoich:
13 kňaz že carstva Persskago stojaše protivu mne dvadesjať i jedin deň: i se Michail jedin ot starejšin pervych priide pomošči mne, i togo ostavich tamo so kňazem carstva Persskago,
14 i priidoch skazati tebe, jelika srjaščut ljudij tvoich v poslednija dni, jako ješče videnije na dni.
15 I jegda glagola so mnoju po slovesem sim, dach lice moje na zemlju i umilichsja.
16 I se, aki podobije syna čeloveča prikosnusja ustnam moim, i otverzoch usta moja i glagolach, i rech ko stojaščemu predo mnoju: gospodi, v videnii tvojem obratisja utroba moja vo mne, i ne imech sily:
17 i kako vozmožet rab tvoj gospodi, glagolati s gospodem sim moim? Az bo iznemogoch, i otnyne ne stanet vo mne kreposť, (sila bo) i dychanije ne osta vo mne.
18 I priloži, i prikosnusja mne jako zrak čeloveč, i ukrepi ma,
19 i reče mi: ne bojsja, mužu želanij, mir tebe: mužajsja i krepisja i jegda glagola so mnoju, ukrepichsja i rech: da glagolet gospoď moj jako ukrepil ma jesi.
20 I reče: vesi li, počto priidoch k tebe? I nyne vozvraščusja, ježe ratisja so kňazem Persskim: az že ischoždach, kňaz že Jellinskij grjaďaše:
21 no da vozvešu ti včinenoje v pisanii istiny, inesť ni jedinago pomogajuščago so mnoju o sich, no točiju Michail kňaz vaš.

11

1 Az že v pervoje leto Kirovo stach v deržavu i kreposť.
2 I nyne istinu vozvešču tebe se, ješče trije carije vostanut v Perside četvertyj že razbogatejet bogatstvom velikim pače vsech i po oderžanii bogatstva svojego vostanet na vsja carstva Jellinskaja:
3 i vostanet car silen, i obladaet vlastiju mnogoju, i sotvorit po voli svojej.
4 I jegda stanet carstvo jego sokrušitsja i razdelitsja na četyri vetry nebesnyja, i ne v posledňaja svoja, niže po vlasti svojej, jejuže sovlade, poneže istorgnetsja carstvo jego i drugim krome sich otdastsja.
5 I ukrepitsja car južskij, i ot kňazej ich jedin ukepejet naň i obladaet vlastiju mnogoju nad vlastiju jego.
6 I po letech jego smesjatsja, i dšči carja južska vnidet k seversku carju, ježe sotvoriti zavet s nim, i ne uderžit kreposti myšcy, i ne stanet plema jeja, i predastsja ta i privedšii ju, i deva i ukrepljajaj ju vo vremenech.
7 I vostanet ot cveta korene jeja na ugotovanije jego i priidet v silu, i vnidet vo utverždenija carja severskago i sotvorit v nich i oderžit:
8 i bogi ich so slijannymi ich, vsja sosudy ich voždelenny srebra i zlata s plenniki prineset vo Jegipet, i toj vostanet pače carja severska:
9 i vnidet v carstvo carja južskago, i vozvratitsja na svoju zemlju.
10 I synove jego soberut narod silen mnog, i vnidet grjadyj i potopljajaj: i mimo prejdet i sjadet, i daže do kreposti jego snidetsja.
11 I razsvirepejet car južskij, i izydet i braň sotvorit s carem severskim, i postavit narod mnog, i predastsja narod v ruce jego.
12 I vozmet narody, i vozvysitsja serdce jego, i soodolejet tmam, i ne ukrepejet.
13 I vozvratitsja car severskij i privedet narod mnog pače prežňago: i na konec vremen let priidet vchodom v sile velicej i so imenijem mnogim.
14 I v leta ona mnozi vostanut na carja južska, i synove gubitelej ljudij tvoich vozdvignutsja, ježe postaviti videnije, i iznemogut.
15 I vnidet car severskij i sotvorit okop i vozmet grady tverdy, myšcy že carja južskago ne stanut i vostanut izbrannii jego, i ne budet kreposti ježe stati.
16 I sotvorit vchoďaj k nemu po voli svojej, i nesť stojaščago protivu lica jego: i stanet na zemli savei, i skončaetsja v ruce jego.
17 I včinit lice svoje vniti v sile vsego carstva svojego, i prave vsja sotvorit s nim: i dščer žen dast jemu ježe rastliti ju, i ne prebudet, i ne budet jemu.
18 I obratit lice svoje na ostrovy, i vozmet mnogi, i pogubit kňazi ukorizny svojeja, obače ukorizna jego vozvratitsja jemu.
19 I obratit lice svoje v kreposť zemli svojeja, i iznemožet, i padetsja, i ne obrjaščetsja.
20 I vostanet ot korene jego sad carstva na ugotovanije jego proizvoďaj tvorjaj slavu carstva: i v tyja dni ješče sokrušitsja, i ne v licach, ni v rati:
21 stanet vo ugotovanii jego unkčižisja, i ne daša naň slavy carstva: i priidet so obilijem i soodolejet carstvu lesťmi,
22 i myšcy potopljajuščago potopjatsja ot lica jego i sokrušatsja i starejšina zaveta.
23 I ot sovokuplenij k nemu sotvorit lesť, i vzydet, i preodolejet ich v male jazyce:
24 i vo obilije i v tučnyja strany priidet, i sotvorit, jaže ne sotvoriša otcy jego i otcy otcev jego: plenenije i korysti i imenije im rastočit, i na Jegipta pomyslit mysliju daže do vremene.
25 I vostanet kreposť jego, i serdce jego na carja južskago v sile velice, car že južskij sotvorit s nim seč siloju velikoju i krepkoju zelo, i ne stanut: jako pomyšljajut naň pomyšlenija
26 i izjaďat potrebnaja jego i sokrušat jego, i sily razsyplet, i padut jazvenii mnozi.
27 I oba carja, serdca ich na lukavstvo, i na trapeze jedinej vozglagoljut lžu, i ne preduspejet, jako ješče konec na vrema.
28 I vozvratitsja na svoju zemlju so imenijem mnogim, i serdce jego na zavet svjatyj, i sotvorit, i vozvratitsja na svoju zemlju.
29 Na vrema vozvratitsja i priidet na jug, i ne budet jakože pervaja i posledňaja.
30 I vnidut s nim ischoďaščii Kiťjane, i smiritsja, i vozvratitsja, i vozjaritsja na zavet svjatyj: i sotvorit, i vozvratitsja, i umyslit na ostavlšyja zavet svjatyj.
31 I myšcy i plemena ot nego vostanut i oskverňat svjatyňu mogutstva i prestavjat žertvu vsegdašňuju i daďat merzosť zapustenija,
32 i bezzakonnujuščii zavet navedut so prelestiju: ljudije že vedušče Boga svojego premogut i sotvorjat,
33 i smyslennii ljudije urazumejut mnogo, i iznemogut v meči i v plameni, i v plenenii i v razgrablenii dnij.
34 I jegda iznemogut, pomožetsja im pomoščiju maloju, i priložatsja k nim mnozi so prelestiju.
35 I ot smyslivšich iznemogut, ježe razžešči ja i izbrati, i ježe otkryti daže do konca vremene, jako ješče na vrema.
36 I sotvorit po voli svojej, i car vozvysitsja i vozveličitsja nad vsjakim bogom, i na Boga bogov vozglagolet ťjažkaja, i upravit, dondeže skončaet gnev, v skončanije bo byvaet.
37 I o vsech bozech otcev svoich ne smyslit, i račenii žen, i o vsjacem boze ne urazumejet, poneže pače vsech vozveličitsja.
38 I boga maozima na meste svojem proslavit, i boga, jegože ne vedeša otcy jego, počtit srebrom i zlatom i kamykom čestnym i pochoťmi,
39 i sotvorit tverdelem ubežišč s bogom čuždim, jegože poznaet, i umnožit slavu, i pokorit im mnogi, i zemlju razdelit v dary.
40 I na konec vremene srazitsja ratiju s carem južskim: i soberetsja na nego car severskij s kolesnicami i s konniki i s korabli mnogimi, i vnidet v zemlju, i sokrušit, i mimoidet,
41 i vnidet na zemlju savaimsku, i mnozi iznemogut: sii že spasutsja ot ruki jego, Jedom i Moav i načalo synov Ammonich.
42 I prostret ruku svoju na zemlju, i zemlja Jegipetska ne budet vo spasenije.
43 I vladeti načnet v sokrovennych zlata i srebra i vo vsech voždelennych Jegipta i Livijev i Jefiopov, v tverdelech ich.
44 I slyšanija i potkščanija vozmuťjat jego ot vostok i ot severa: i priidet vo jarosti mnoze, ježe pogubiti mnogi.
45 I potknet kušču svoju jefadano meždu morjami, na gore svjatej savei, priidet daže do časti jeja, i nesť izbavljajaj jego.

12

1 I vo vrema ono vostanet Michail kňaz velikij stojaj o synech ljudij tvoich: i budet vrema skorbi, skorb, jakova ne bysť, otneleže sozdasja jazyk na zemli, daže do vremene onago: i v to vrema spasutsja ljudije tvoi vsi, obretšiisja vpisani v knize,
2 i mnozi ot spjaščich v zemnej persti vostanut, sii v žizň večnuju, a onii vo ukoriznu i v stydenije večnoje.
3 I smysljaščii prosveťjatsja aki svetlosť tverdi, i ot pravednych mnogich aki zvezdy vo veki i ješče.
4 Ty že, Daniile, zagradi slovesa i zapečataj knigi do vremene skončanija, dondeže naučatsja mnozi, i umnožitsja vedenije.
5 I videch az Daniil, i se, dva inii stojachu, jedin o siju stranu ustija reki, a drugij ob onu stranu ustija reki.
6 I reče k mužu obolčennomu v rizu lňanu, iže bjaše verchu vody rečnyja: dokole okončanije čudes, jaže rekl jesi?
7 I slyšach ot muža obolčennago v rizu lňanu, iže bjašče verchu vody rečnyja, i vozdviže desnicu svoju i šujcu svoju na nebo i kljatsja Živuščim vo veki, jako vo vrema i vo vremena i v pol vremene, jegda skončaetsja razsypanije ruki ljudij osvjaščennych, i uveďat sija vsja.
8 Az že slyšach, i ne razumech, i rech: gospodi, čto posledňaja sich?
9 I reče: grjadi, Daniile, jako zagraždena slovesa i zapečatana daže do konca vremene:
10 izbranni budut i ubeljatsja, i aki ognem iskusjatsja i osvjaťjatsja mnozi: i sobezzakonnujut bezzakonnicy, i ne urazumejut vsi nečestivii, no umnii urazumejut:
11 ot vremene že premenenija žertvy vsegdašnija, i dastsja merzosť zapustenija na dni tysjašča dvesti devjaťdesjat:
12 blažen terpjaj i dostignuvyj do dnij tysjašči trech sot tridesjati pjati:
13 ty že idi i počivaj: ješče bodnije suť i časy vo ispolnenije skončanija, i počiješi, i vostaneši v žrebij tvoj, v skončanije dnij.

13

1 I be muž živyj v Vavilone, ima že jemu Ioakim.
2 I poja ženu, jejže ima Sosanna, dščer Chelkijeva, dobra zelo i bojaščisja Boga.
3 Roditelja že jeja pravedna, i naučista dščer svoju po zakonu Moiseovu.
4 Be že Ioakim bogat zelo, i be jemu vertograd bliz dvora jego: i schoždachusja k nemu Iudeje, poneže toj bjaše slavneje vsech.
5 I izbrana bysta dva starca ot ljudii v sudii v to leto, o nichže glagola Vladyka, jako izyde bezzakonije iz Vavilona ot starec sudij, iže mňachusja upravljati ljudij.
6 Sija prichoždasta často v dom Ioakiml, i prichoždachu k nima vsi prjaščiisja.
7 I bysť, vnegda otchoždachu ljudije o poludni, vchoždaše Sosanna i choždaše vo vertograde muža svojego.
8 I smotrjasta jeja oba starca po vsja dni vchoďaščuju i ischoďaščuju, i bysta v pochotenii jeja,
9 i razvratista um svoj, i uklonosta oči svoi, ježe ne vzirati na nebo, niže pominati sudeb pravednych.
10 I besta oba ujazvlena pochotiju na ňu, i ne vozvestista dru drugu bolezni svojeja,
11 poneže styďastasja ispovedati voždelenije svoje, jako choťjasta byti s neju.
12 I nabljudasta žadajušča po vsja dni zreti ju, i resta drug ko drugu:
13 pojdem ubo v dom, jako obeda čas jesť. I izšedša razydostasja drug ot druga,
14 i vozvraščšasja priidosta vo jedino (mesto), i isťjazavša drug ot druga viny, ispovedasta drug drugu pochotenije svoje, i togda obšče ustavista vrema, kogda vozmogut onuju obresti jedinu.
15 I bysť jegda nabljudasta dne ugodnago, vnide Sosania, jakože včera i tretijago dne, so dvema točiju otrokovicami, i voschote mytisja vo vertograde, jako znoj bjaše.
16 I ne bjaše nikogože tamo, krome dvoju starcev sokrovennych i streguščich jeja.
17 I reče otrokovicam: prinesite mi maslo i mylo i dveri vertogradnyja zatvorite, da izmyjusja.
18 I sotvoriste jakože reče, i zatvoriste dveri vertogradnyja, i izydoste zadnimi dvermi prinesti povelennoje ima, i ne videste starcev, poneže bjasta sokrovenna.
19 I bysť, jegda izydoste otrokovicy, vostasta oba starca, i tekosta k nej, i resta:
20 se, dveri ogradnyja zatvorišasja, i niktože vidit nas, a v pochotenii tvojem jesmy: sego radi soizvoli nam, i budi s nami:
21 ašče že ni, to poslušestvujem na ťja, jako be s toboju junoša, i togo radi otpustila jesi otrokovic ot tebe.
22 I vozstena Sosanna i reče: tesno mi otvsjudu: ašče bo sije sotvorju, smerť mi jesť: ašče že ne sotvorju, ne izbegnu ot ruk vašich:
23 izvolenije mi jesť ne sotvorivšej vpasti v ruce vaši, neželi sogrešiti pred Bogom.
24 I vozopi glasom velikim Sosanna: vozopista že i oba starca protivu jej,
25 i tek jedin, otverze dveri vertogradnyja.
26 Jegda že uslyšaša klič vo vertograde domašnii, vskočiša zadnimi dvermi videti slučivšejesja jej.
27 Jegda že povedasta starcy slovesa svoja, ustydešasja rabi jeja zelo, jako nikoliže rečesja takovo slovo o Sosanne.
28 I bysť nautrije, jegda sobrašasja ljudije k mužu jeja Ioakimu, priidosta i oba starca polna bezzakonnago pomyšlenija na Sosannu, ježe umoriti ju,
29 i resta pred ljuďmi: poslite po Sosannu dščer Chelkijevu, jaže jesť žena Ioakimlja. Oni že poslaša.
30 I priide ta i roditelja jeja, i čada jeja i vsi užiki jeja.
31 Sosanna že bjaše mlada zelo i dobra obrazom.
32 Bezzakonnii že povelesta otkryti ju, bjaše bo pokrovena, jako da nasyťjatsja dobroty jeja.
33 Plakachu že suščii pri nej i vsi znajuščii ju.
34 Vostavša že oba starca posrede ljudij, vozložista ruce na glavu jeja.
35 Sija že plačušči vozzre na nebo, jako bjaše serdce jeja upovaja na Gospoda.
36 Resta že oba starca: choďaščym nam oboim vo vertograde, vnide sija so dvema otrokovicami, i zatvori dveri vertogradnyja, i otpusti otrokovicy,
37 i priide k nej junoša, iže bjaše sokroven, i vozleže s neju:
38 my že sušče vo ugle vertograda, videvše bezzakonije, tekochom na ňa:
39 i videvše ich smešajuščichsja, onago ubo ne mogochom jati poneže pače nas možaše, i otverz dveri vertogradnyja izskoči:
40 siju že jemše, voprošachom, kto be junoša? I ne voschote povedati nam: o sem poslušestvujem.
41 I verova ima sonm aki starcem ljudskim i sudijam, i osudiša ju na umertvije.
42 I vozopi Sosanna glasom velikim i reče: Bože večnyj i sokrovennych vedatelju, svedyj vsja prežde bytija ich!
43 Ty vesi, jako lžu poslušestvovasta na ma, i se, umiraju, ne sotvorši ničesože, o nichže sii slukavnovasta na ma.
44 I posluša Gospoď glasa jeja,
45 i vedomej jej na pogublenije, vozdviže Bog duchom svjatym otroka juna, jemuže ima Daniil:
46 i vozopi glasom velikim: čist az ot krove seja.
47 Obratišažesja vsi ljudije k nemu i reša: čto slovo sije, ježe ty glagoleši?
48 Sej že stav srede ich reče: sice li jurodivi, synove Izrailevy, ne ispytavše, ni istiny razumevše, osudiste dščer Izrailevu?
49 Vozvratitesja na sudišče: lžu bo sii poslušestvovasta na ňu.
50 I vozvratišasja vsi ljudije s potščanijem. I reša jemu starcy: grjadi, sjadi posrede nas i vozvesti nam, jako tebe dade Bog starejšinstvo.
51 I reče k nim Daniil: razvedite ja drug ot druga daleče, i voprošu ich.
52 Jegda že razvedoša jedinago ot drugago, prizva jedinago ot nich i reče k nemu: obetšalyj zlymi denmi, nyne prispeša gresi tvoi, jaže tvoril jesi prežde,
53 suďa sudy nepravedny i nepovinnyja ubo osuždaž, proščaja že povinnyja, glagoljušču Bogu: nepovinna i pravedna ne ubivaj:
54 nyne ubo siju ašče jesi videl, rcy, pod kiim drevom videl jesi ich besedujuščich k sebe? On že reče: pod ternom.
55 Reče že Daniil: pravo solgal jesi na tvoju glavu: se bo, Angel Božij priim otvet ot Boga, rastorgnet ťja polma.
56 I otpustiv jego povele privesti drugago i reče jemu: plema Chanaane, a ne Iudino, dobrota prelsti ťja, i pochotenije razvrati serdce tvoje:
57 sice tvorili jeste dščerem Izrailevym, onyja že bojašjasja živjachu s vami, no (nyne) dščer Iudina ne preterpe bezzakonija vašego:
58 nyne ubo glagoli mi: pod kiim drevom videl jesi sich besedujuščich k sebe? On že reče: pod čresminoju.
59 Reče že jemu Daniil: pravo solgal jesi i ty na svoju glavu: ždet bo Angel Božij mečem razsešči ťja polma, jako da potrebit vy.
60 I vozopi ves sonm glasom velikim i blagoslovi Boga spasajuščago nadejuščyjasja na Nego.
61 I vostaša na oba starca, jako obliči ich Daniil ot ust ich, lžu poslušestvovavšich.
62 I sotvoriša ima jakože slukavnovasta bližnemu, sotvoriti po zakonu Moiseovu: i ubiša ich, i spasesja krov nepovinna v toj deň.
63 Chelkia že i žena jego pochvališa Boga o dščeri svojej Sosanne so Ioakimom mužem jeja i so užikami vsemi, jako ne obretesja v nej studnaja vešč.
64 Daniil že bysť velik pred ljuďmi ot dne togo i potom.

14

1 I car Astiag priložisja k otcem svoim: i prija Kir Persjanin carstvo jego.
2 I bjaše Daniil sožitelstvujušč so carem i slaven pače vsech drugov jego.
3 I bjaše kumir Vaviloňanom, jemuže ima Vil, i iždivachu jemu na kijždo deň muki semidalny artavas dvanadesjať i ovec četyredesjať i vina mer šesť.
4 I car počitaše jego i choždaše po vsja dni klaňatisja jemu: Daniil že klaňašesja Bogu svojemu. I reče jemu car: počto ne poklaňaešisja Vilu?
5 On že reče: poneže ne poklaňajusja kumirom rukami sotvorennym, no živomu Bogu sotvorščemu nebo i zemlju i vladuščemu vsemi.
6 I reče jemu car: ne mnitsja li ti Vil byti živ bog? Ili ne vidiši, koliko jast i pijet po vsja dni?
7 I reče Daniil posmejavsja: ne prelščajsja, carju! Toj bo vnutrudu prach jesť, a vneudu meď, i ne jade, ni pi nikogdaže.
8 I razgnevavsja car priza žercy svoja i reče im: ašče ne poveste mi, kto jast brašno sije, to umrete:
9 ašče že pokažete, jako Vil snedaet je, umret Daniil, jako pochulil jesť Vila. I reče Daniil carju: budi po glagolu tvojemu.
10 Bjaše že žercev Vilovych sedmdesjat, krome žen i detej.
11 I priide car so Daniilom vo chram Vilov. I reša žercy Vilovy: se, my izydem von, ty že, carju, postavi jadi, i vino načerpav postavi, zaključi že dveri i zapečataj perstnem svoim:
12 i prišed zautra, ašče ne obrjaščeši vsego izjadena Vilom, togda izmrem, ili Daniil solgavyj na ny.
13 Tii že prenebregachu, poneže sotvoriša pod trapezoju sokroven vchod i vchoždachu tem vsegda i izjadachu taja.
14 I bysť, jegda izydoša oni, i car postavi brašno Vilu: i povele Daniil otrokom svoim, i prinesoša pepel i posypaša ves chram pred carem jedinym: i izšedše zaključiša dveri, i zapečataša perstnem carevym, i otidoša.
15 Žercy že vnidoša noščiju po obyčaju svojemu, i ženy ich i čada ich, i pojadošča vsja i ispiša.
16 I urani car zautra, i Daniil s nim.
17 I reče car: cely li suť pečati, Daniile? On že reče: cely, carju.
18 I bysť abije, jegda otverzoša dveri, vozzrev car na trapezu, vozopi glasom velikim: velik jesi, Vile, i nesť lsti v tebe ni jedinyja.
19 I posmejasja Daniil, i uderža carja, ježe by ne vniti jemu vnutr, i reče: vižď ubo pomost i urazumej, čija suť stopy sija?
20 I reče car: viždu stopy mužeski i ženski i detski.
21 I razgnevavsja car, jat togda žercy i ženy ich i deti ich, i pokazaša jemu sokrovennyja dveri imiže vchoždachu i pojadachu jaže na trapeze.
22 I izbi ja car i dade Vila v ruce Daniilu, i razbi jego i chram jego razori.
23 I bjaše zmij velikij na meste tom, i počitachu jego Vaviloňane.
24 I reče car Daniilu: jeda i semu rečeši, jako meď jesť? Sej živ jesť, i jast i pijet: ne možeši rešči, jako nesť sej bog živ: ubo poklonisja jemu.
25 I reče Daniil: Gospodu Bogu mojemu pokloňusja, jako Toj jesť Bog živ:
26 ty že, carju, dažď mi vlasť, i ubiju zmia bez meča i bez žezla. I reče car: daju ti.
27 I vzja Daniil smolu i tuk i volnu, i vozvari vkupe, i sotvori gomolu, i vveže vo usta zmiju, i izjad razsedesja zmij. I reče Daniil: zrite čtilišča vaša.
28 I bysť, jegda uslyšaša Vaviloňane, vozroptaša zelo i obratišasja na carja i reša: Iudeanin bysť car, Vila rastorže, i zmia ubi, i žercy izseče.
29 I reša prišedše ko carju: predažď nam Daniila: ašče li ni, to ubijem ťja i dom tvoj.
30 I vide car, jako nalegajut na nego zelo, i prinužden predade im Daniila.
31 Tii že vvergoša jego v rov levsk, i be tamo dnij šesť.
32 Bjachu že v rove sedm lvov, i dajachu im na deň dva tela i dve ovcy: togda že ne daša im, da sneďat Daniila.
33 Avvakum že prorok bjaše vo Iudei, i toj svari varenije i vdrobi chleby v noščvy, i iďaše na pole donesti žatelem.
34 I reče Angel Gospodeň Avvakumu: otnesi obed, jegože imaši, v Vavilon Daniilu, v rov levsk.
35 I reče Avvakum: gospodi, Vavilona ne videch, i rva ne vem, gde jesť.
36 I jat jego Angel Gospodeň za verch jego, i derža za vlasy glavy jego, i postavi jego v Vavilone verchu rva šumom ducha svojego.
37 I vozopi Avvakum glagolja: Daniile, Daniile! Vozmi obed, jegože posla tebe Bog.
38 I reče Daniil: pomanul bo ma jesi, Bože, i nesi ostavil ljubjaščich Ťja.
39 I vostav Daniil jade: Angel že Božij paki postavi Avvakuma vnezapu na meste jego.
40 Car že priide v sedmyj deň žaleti Daniila, i priide nad rov, i vozzre i se, Daniil seďa.
41 I vozopi car glasom velikim i reče: velik jesi, Gospodi, Bože Daniilov, i nesť inogo razve Tebe.
42 I ischiti jego, povinnyja že pagube jego vverže v rov, i izjadeni byša abije pred nim.

{pokazať odnu glavu na stranice}