Dejanija apostolov

Slavjanskij tekst

1

1 Pervoje ubo slovo sotvorich o vsech, o, Feofile, jaže načat Iisus tvoriti že i učiti
2 daže do dne, v oňže, zapovedav Apostolom Duchom Svjatym, ichže izbra, voznesesja:
3 pred nimiže i postavi Sebe živa po stradanii Svojem vo mnozech istinnych znameniich, deňmi četyredesjaťmi javljajasja im i glagolja jaže o Carstvii Božii:
4 s nimiže i jadyj povele im ot Ijerusalima ne otlučatisja, no ždati obetovanija Otča, ježe slyšaste ot Mene:
5 jako Ioann ubo krestil jesť vodoju, vy že imate krestitisja Duchom Svjatym ne po mnozech sich dnech.
6 Oni že ubo sošedšesja voprošachu Jego, glagoljušče: Gospodi, ašče v leto sije ustrojaeši carstvije Izrailevo?
7 Reče že k nim: nesť vaše razumeti vremena i leta, jaže Otec položi vo Svojej vlasti:
8 no priimete silu, našedšu Svjatomu Duchu na vy, i budete Mi svidetelije vo Ijerusalime že i vo vsej Iudei i Samarii i daže do poslednich zemli.
9 I sija rek, zrjaščym im vzjatsja, i oblak poďat Jego ot očiju ich.
10 I jegda vzirajušče bjachu na nebo, idušču Jemu, i se, muža dva stasta pred nimi vo odeždi bele,
11 jaže i rekosta: mužije Galilejstii, čto stoite zrjašče na nebo? Sej Iisus, voznesyjsja ot vas na nebo, takožde priidet, imže obrazom videste Jego idušča na nebo.
12 Togda vozvratišasja vo Ijerusalim ot gory naricaemyja Jeleon, jaže jesť bliz Ijerusalima, subboty imuščija puť.
13 I jegda vnidoša, vzydoša na gornicu, ideže bjachu prebyvajušče, Petr že i Iakov, i Ioann i Andrej, Filipp i Foma, Varfolomej i Matfej, Iakov Alfeov i Simon Zilot i Iuda Iakovl:
14 sii vsi bjachu terpjašče jedinodušno v molitve i molenii, s ženami i Marijeju Materiju Iisusovoju i s bratijeju Jego.
15 I vo dni tyja vostav Petr posrede učenik, reče,
16 be že imen naroda vkupe jako sto i dvadesjať: mužije bratije, podobaše skončatisja Pisaniju semu, ježe predreče Duch Svjatyj usty Davidovymi o Iude, byvšem voždi jemšym Iisusa:
17 jako pričten be s nami i prijal bjaše žrebij služby seja:
18 sej ubo sťjaža selo ot mzdy nepravednyja, i nic byv prosedesja posrede, i izlijasja vsja utroba jego:
19 i razumno bysť vsem živuščym vo Ijerusalime, jako nareščisja selu tomu svoim ich jazykom Akeldama, ježe jesť selo krove:
20 pišetsja bo v knize Psalomstej: da budet dvor jego pust, i da ne budet živuščago v nem, i jepiskopstvo jego da priimet in:
21 podobaet ubo ot schodivšichsja s nami mužej vo vsjako leto, v neže vnide i izyde v nas Gospoď Iisus,
22 načen ot kreščenija Ioannova daže do dne, v oňže voznesesja (na nebo) ot nas, svidetelju voskresenija Jego byti s nami jedinomu ot sich.
23 I postaviša dva, Iosifa naricaemago Varsavu, iže narečen bysť Iust, i Matfia,
24 i pomolivšesja reša: Ty, Gospodi, Serdcevedče vsech, pokaži, jegože izbral jesi ot seju dvoju jedinago,
25 prijati žrebij služenija sego i Apostolstva, iz negože ispade Iuda, iti v mesto svoje.
26 I daša žrebija ima, i pade žrebij na Matfia, i pričten bysť ko jedinonadesjati Apostolom.

2

1 I jegda skončavašasja dnije Pjaťdesjatnicy, beša vsi Apostoli jedinodušno vkupe.
2 I bysť vnezapu s nebese šum, jako nosimu dychaniju burnu, i ispolni ves dom, ideže bjachu seďašče:
3 i javišasja im razdeleni jazycy jako ognenni, sede že na jedinem kojemždo ich.
4 I ispolnišasja vsi Ducha Svjata i načaša glagolati inymi jazyki, jakože Duch dajaše im proveščavati.
5 Bjachu že vo Ijerusalime živuščii Iudeje, mužije blagogovejnii, ot vsego jazyka, iže pod nebesem.
6 Byvšu že glasu semu, snidesja narod i smatesja, jako slyšachu jedin kijždo ich svoim jazykom glagoljuščich ich.
7 Divljachusja že vsi i čuďachusja, glagoljušče drug ko drugu: ne se li, vsi sii suť glagoljuščii Galileane?
8 I kako my slyšim kijždo svoj jazyk naš, v nemže rodichomsja,
9 Parfjane i Miďane i Jelamite, i živuščii v Mesopotamii, vo Iudei že i Kappadokii, v Ponte i vo Asii,
10 vo Frigii že i Pamfilii, vo Jegipte i stranach Livii, jaže pri Kirinii, i prichoďaščii Rimljane, Iudeje že i prišelcy,
11 kriťjane i aravljane, slyšim glagoljuščich ich našimi jazyki veličija Božija?
12 Užasachusja že vsi i nedoumevachusja, drug ko drugu glagoljušče: čto ubo choščet sije byti?
13 Inii že rugajuščesja glagolachu, jako vinom ispolneni suť.
14 Stav že Petr so jedinonadesjaťmi, vozdviže glas svoj i reče im: mužije Iudejstii i živuščii vo Ijerusalime vsi, sije vam razumno da budet, i vnušite glagoly moja:
15 ne bo, jakože vy nepščujete, sii pijani suť, jesť bo čas tretij dne:
16 no sije jesť rečennoje prorokom Ioilem:
17 i budet v poslednija dni, glagolet Gospoď, izliju ot Ducha Mojego na vsjaku ploť, i prorekut synove vaši i dščeri vašja, i junoši vaši videnija uzrjat, i starcy vaši sonija viďat:
18 ibo na raby Moja i na rabyni Moja vo dni ony izliju ot Ducha Mojego, i prorekut:
19 i dam čudesa na nebesi gore i znamenija na zemli nizu, krov i ogň i kurenije dyma:
20 solnce preložitsja vo tmu, i luna v krov, prežde daže ne priiti dňu Gospodňu velikomu i prosveščennomu:
21 i budet, vsjak, iže ašče prizovet ima Gospodne, spasetsja.
22 Mužije Izrailstii, poslušajte sloves sich: Iisusa Nazorea, Muža ot Boga izvestvovanna v vas silami i čudesy i znamenii, jaže sotvori Tem Bog posrede vas, jakože i sami veste,
23 Sego narekovannym sovetom i prorazumenijem Božiim predana prijemše, rukami bezzakonnych prigvoždše ubiste:
24 Jegože Bog voskresi, razrešiv bolezni smertnyja, jakože ne bjaše moščno deržimu byti Jemu ot neja.
25 David bo glagolet o Nem: predzrech Gospoda predo mnoju vynu, jako o desnuju mene jesť, da ne podvižusja:
26 sego radi vozveselisja serdce moje, i vozradovasja jazyk moj: ješče že i ploť moja vselitsja na upovanii,
27 jako ne ostaviši duši mojeja vo ade, niže dasi prepodobnomu Tvojemu videti istlenija:
28 skazal mi jesi puti života: ispolniši ma veselija s licem Tvoim.
29 Mužije bratije, dostoit rešči s derznovenijem k vam o patriarse Davide, jako i umre i pogreben bysť, i grob jego jesť v nas daže do dne sego:
30 prorok ubo syj i vedyj, jako kljatvoju kljatsja jemu Bog ot ploda čresl jego po ploti vozdvignuti Christa i posaditi Jego na prestole jego,
31 predvidev glagola o voskresenii Christove, jako ne ostavisja duša Jego vo ade, ni ploť Jego vide istlenija.
32 Sego Iisusa voskresi Bog, jemuže vsi my jesmy svidetelije.
33 Desniceju ubo Božijeju voznesesja, i obetovanije Svjatago Ducha prijem ot Otca, izlija sije, ježe vy nyne vidite i slyšite.
34 Ne bo David vzyde na nebesa, glagolet bo sam: reče Gospoď Gospodevi mojemu: sedi o desnuju Mene,
35 dondeže položu vragi Tvoja podnožije nog Tvoich.
36 Tverdo ubo da razumejet ves dom Izrailev, jako i Gospoda i Christa jego Bog sotvoril jesť, Sego Iisusa, Jegože vy raspjaste.
37 Slyšavše že umilišasja serdcem i reša k Petru i pročym Apostolom: čto sotvorim, mužije bratije?
38 Petr že reče k nim: pokajtesja, i da krestitsja kijždo vas vo ima Iisusa Christa vo ostavlenije grechov: i priimete dar Svjatago Ducha:
39 vam bo jesť obetovanije i čadom vašym i vsem dalnim, jeliki ašče prizovet Gospoď Bog naš.
40 I inymi slovesy množajšimi zasvidetelstvovaše i moljaše ja, glagolja: spasitesja ot roda stroptivago sego.
41 Uže ubo ljubezno prijaša slovo jego, krestišasja: i priložišasja v deň toj duš jako tri tysjaščy:
42 bjachu že terpjašče vo učenii Apostol i vo obščenii i v prelomlenii chleba i v molitvach.
43 Bysť že na vsjakoj duši strach: mnoga bo čudesa i znamenija Apostoly byša vo Ijerusalime.
44 Strach že velij bjaše na vsech ich. Vsi že verovavšii bjachu vkupe i imachu vsja obšča:
45 i sťjažanija i imenija prodajachu, i razdajachu vsem, jegože ašče kto trebovaše:
46 po vsja že dni terpjašče jedinodušno v cerkvi i lomašče po domom chleb, priimachu pišču v radosti i v prostote serdca,
47 chvaljašče Boga i imušče blagodať u vsech ljudij. Gospoď že prilagaše po vsja dni Cerkvi spasajuščyjasja.

3

1 Vkupe že Petr i Ioann voschoždasta vo svjatilišče na molitvu v čas devjatyj.
2 I nekij muž, chrom ot čreva matere svojeja syj, nosim byvaše, jegože polagachu po vsja dni pred dvermi cerkovnymi, rekomymi Krasnymi, prositi milostyni ot vchoďaščich v cerkov:
3 iže videv Petra i Ioanna choťjaščyja vniti v cerkov, prošaše milostyni.
4 Vozzrev že Petr naň so Ioannom, reče: vozzri na ny.
5 On že priležaše ima, mňa nečto ot neju prijati.
6 Reče že Petr: srebra i zlata nesť u mene, no ježe imam, sije ti daju: vo ima Iisusa Christa Nazorea vostani i chodi.
7 I jem jego za desnuju ruku vozdviže: abije že utverdistesja jego plesne i glezne,
8 i vskočiv sta i choždaše, i vnide s nima v cerkov, choďa i skačja i chvalja Boga.
9 I videša jego vsi ljudije choďašča i chvaljašča Boga,
10 znachu že jego, jako sej bjaše, iže milostyni radi seďaše pri Krasnych dverech cerkovnych: i ispolnišasja čuda i užasa o priključivšemsja jemu.
11 Deržaščužesja iscelevšemu chromomu Petra i Ioanna, pritekoša k nima vsi ljudije v pritvor, naricaemyj Solomonov, užasni.
12 Videv že Petr otveščavaše k ljudem: mužije Izrailťjane, čto čuditesja o sem, ili na ny čto vziraete, jako svojeju li siloju ili blagočestijem sotvorichom jego choditi?
13 Bog Avraamov i Isaakov i Iakovl, Bog otec našich, proslavi Otroka Svojego Iisusa, Jegože vy predaste, i otvergostesja Jego pred licem Pilatovym, sužďšu Onomu pustiti:
14 vy že Svjatago i Pravednago otvergostesja, i isprosiste muža ubijcu dati vam,
15 Načalnika že žizni ubiste: Jegože Bog voskresi ot mertvych, jemuže my svidetelije jesmy.
16 I o vere imene Jego, sego, jegože vidite i znaete, utverdi ima Jego: i vera, jaže Jego radi, dade jemu vsju celosť siju pred vsemi vami.
17 I nyne, bratije, vem, jako po nevedeniju sije sotvoriste, jakože i kňazi vaši:
18 Bog že, jaže predvozvesti usty vsech prorok Svoich postradati Christu, ispolni tako.
19 Pokajtesja ubo i obratitesja, da očistitesja ot grech vašich,
20 jako da priidut vremena prochladna ot lica Gospodňa, i poslet pronarečennago vam Christa Iisusa,
21 Jegože podobaet nebesi ubo prijati daže do let ustrojenija vsech, jaže glagola Bog usty vsech svjatych Svoich prorok ot veka.
22 Moisej ubo ko otcem reče: jako Proroka vam vozdvignet Gospoď Bog vaš ot bratii vašeja, jako mene: Togo poslušajte po vsemu, jelika ašče rečet k vam:
23 budet že, vsjaka duša, jaže ašče ne poslušaet Proroka onago, potrebitsja ot ljudij.
24 I vsi že prorocy ot Samuila i iže po sich, jelicy glagolaša, takožde predvozvestiša dni sija.
25 Vy jeste synove prorok i zaveta, jegože zavešča Bog ko otcem vašym, glagolja ko Avraamu: i o semeni tvojem vozblagoslovjatsja vsja otečestvija zemnaja.
26 Vam perveje Bog, vozdvigij Otroka Svojego Iisusa, posla Jego blagoslovjašča vas, vo ježe otvratitisja vam komuždo ot zlob vašich.

4

1 Glagoljuščym že im k ljudem, naidoša na nich svjaščennicy i vojevoda cerkovnyj i saddukeje,
2 žaljašče si, za ježe učiti im ljudi i vozveščati o Iisuse voskresenije mertvych:
3 i vozložiša na nich ruki i položiša ich v sobljudenije do utrija: be bo večer uže.
4 Mnozi že ot slyšavšich slovo verovaša: i bysť čislo mužej jako tysjašč pjať.
5 Bysť že nautrije sobratisja kňazem ich i starcem i knižnikom vo Ijerusalim,
6 i Anne archijereju i Kaiafe i Ioannu i Aleksandru, i jelicy beša ot roda archijerejska:
7 i postavlše ich posrede, voprošachu: kojeju siloju ili koim imenem sotvoriste sije vy?
8 Togda Petr, ispolnivsja Ducha Svjata, reče k nim: kňazi ljudstii i starcy Izrailevy,
9 ašče my dnes isťjazujemi jesmy o blagodejanii čeloveka nemoščna, o česom sej spasesja,
10 razumno budi vsem vam i vsem ljudem Izrailevym, jako vo ima Iisusa Christa Nazorea, Jegože vy raspjaste, Jegože Bog voskresi ot mertvych, o Sem sej stoit pred vami zdrav:
11 Sej jesť kameň ukorenyj ot vas zižduščich, byvyj vo glavu ugla, i nesť ni o jedinem že inem spasenija:
12 nesť bo inogo imene pod nebesem, dannago v čelovecech, o nemže podobaet spastisja nam.
13 Viďašče že Petrovo derznovenije i Ioannovo i razumevše, jako čeloveka neknižna jesta i prosta, divljachusja, znachu že ich, jako so Iisusom besta:
14 viďašče že iscelevšago čeloveka s nima stojašča, ničtože imachu protivu rešči.
15 Povelevše že ima von iz sonmišča izyti, sťjazachusja drug so drugom,
16 glagoljušče: čto sotvorim čelovekoma sima? Jako ubo naročitoje znamenije bysť ima, vsem živuščym vo Ijerusalime jave, i ne možem otvreščisja:
17 no da ne boleje prostretsja v ljudech, preščenijem da zapretim ima ktomu ne glagolati o imeni sem ni jedinomu ot čelovek.
18 I prizvavše ich, zapovedaša ima otňud ne proveščavati niže učiti o imeni Iisusove.
19 Petr že i Ioann otveščavša k nim resta: ašče pravedno jesť pred Bogom vas poslušati pače, neželi Boga, sudite:
20 ne možem bo my, jaže videchom i slyšachom, ne glagolati.
21 Oni že prizapreščše ima, pustiša ja, ničtože obretše kako mučiti ich, ljudij radi, jako vsi proslavljachu Boga o byvšem:
22 let bo bjaše množae četyredesjati čelovek toj, na nemže bysť čudo sije iscelenija.
23 Otpuščena že byvša priidosta ko svoim i vozvestista, jelika k nima archijereje i starcy reša.
24 Oni že slyšavše jedinodušno vozdvigoša glas k Bogu i rekoša: Vladyko, ty, Bože, sotvorivyj nebo i zemlju i more i vsja, jaže v nich,
25 iže Duchom Svjatym usty otca našego Davida otroka Tvojego rekl jesi: vskuju šatašasja jazycy, i ljudije poučišasja tščetnym?
26 Predstaša carije zemstii, i kňazi sobrašasja vkupe na Gospoda i na Christa Jego.
27 Sobrašasja bo voistinnu vo grade sem na Svjatago Otroka Tvojego Iisusa, Jegože pomazal jesi, Irod že i Pontijskij Pilat s jazyki i ljuďmi Izrailevymi,
28 sotvoriti, jelika ruka Tvoja i sovet Tvoj prednareče byti:
29 i nyne, Gospodi, prizri na preščenija ich i dažď rabom Tvoim so vsjakim derznovenijem glagolati slovo Tvoje,
30 vnegda ruku Tvoju prostreti Ti vo iscelenija, i znamenijem i čudesem byvati imenem Svjatym Otroka Tvojego Iisusa.
31 I pomolivšymsja im, podvižesja mesto, ideže bjachu sobrani, i ispolnišasja vsi Ducha Svjata i glagolachu slovo Božije so derznovenijem.
32 Narodu že verovavšemu be serdce i duša jedina, i ni jedin že čto ot imenij svoich glagolaše svoje byti, no bjachu im vsja obšča.
33 I velijeju siloju vozdajachu svidetelstvo Apostoli voskreseniju Gospoda Iisusa Christa, blagodať že be velija na vsech ich.
34 Ne bjaše bo nišč ni jedin v nich: jelicy bo gospodije selom ili domovom bjachu, prodajušče prinošachu ceny prodaemych
35 i polagachu pri nogach Apostol: dajašesja že kojemuždo, jegože ašče kto trebovaše.
36 Iosia že, narečennyj Varnava ot Apostol, ježe jesť skazaemo syn utešenija, levit, Kiprjanin rodom,
37 imeja selo, prodav prinese cenu i položi pred nogami Apostol.

5

1 Muž že nekij, Anania imenem, s Sapfiroju ženoju svojeju, prodade selo
2 i utai ot ceny, sveduščej i žene jego: i prines časť nekuju, pred nogami Apostol položi.
3 Reče že Petr: Ananije, počto ispolni satana serdce tvoje solgati Duchu Svjatomu i utaiti ot ceny sela?
4 Suščeje tebe ne tvoje li be, i prodanoje ne v tvojej li vlasti bjaše? Čto jako položil jesi v serdcy tvojem vešč siju? Ne čelovekom solgal jesi, no Bogu.
5 Slyšav že Anania slovesa sija, pad izdše: i bysť strach velik na vsech slyšaščich sija.
6 Vstavše že junoši vzjaša jego i iznesše pogreboša.
7 Bysť že jako trijem časom minuvšym, i žena jego ne vedušči byvšago vnide.
8 Otvešča že jej Petr: rcy mi, ašče na tolice selo otdasta? Ona že reče: jej, na tolice.
9 Petr že reče k nej: čto jako soglasistasja iskusiti Ducha Gospodňa? Se, nogi pogrebšich muža tvojego pri dverech, i iznesut ťja.
10 Pade že abije pred nogama jego i izdše: všedše že junoši obretoša ju mertvu i iznesše pogreboša bliz muža jeja.
11 I bysť strach velik na vsej cerkvi i na vsech slyšašich sija.
12 Rukami že Apostolskimi byša znamenija i čudesa v ljudech mnoga: i bjachu jedinodušno vsi v pritvore Solomoni:
13 ot pročich že niktože smejaše prilepljatisja im, no veličachu ich ljudije.
14 Pače že prilagachusja verujuščii Gospodvi, množestvo mužej že i žen,
15 jako i na stogny iznositi nedužnyja i polagati na postelech i na odrech, da grjadušču Petru pone seň jego osenit nekojego ot nich.
16 Schoždašesja že i množestvo ot okrestnych gradov vo Ijerusalim, prinosjašče nedužnyja i stražduščyja ot duch nečistych, iže iscelevachusja vsi.
17 Vostav že archijerej i vsi iže s nim, suščaja jeres saddukejskaja, ispolnišasja zavisti,
18 i vozložiša ruki svoja na Apostoly i poslaša ich v sobljudenije obščeje.
19 Angel že Gospodeň noščiju otverze dveri temnicy, izved že ich, reče:
20 idite i stavše glagolite v cerkvi ljudem vsja glagoly žizni seja.
21 Slyšavše že vnidoša po utrenice v cerkov i učachu. Prišed že archijerej i iže s nim, sozvaša sobor i vsja starcy ot synov Izrailevych i poslaša vo uzilišče, privesti ich.
22 Slugi že šedše ne obretoša ich v temnice, vozvraščšežesja vozvestiša,
23 glagoljušče, jako temnicu ubo obretochom zaključenu so vsjakim utverždenijem i bljustiteli stojaščyja pred dvermi: otverzše že, vnutr ni jedinago obretochom.
24 Jakože slyšaša slovesa sija archijerej že i vojevoda cerkovnyj i pervosvjaščennicy, nedoumevachusja o nich, čto ubo budet sije.
25 Prišed že nekto vozvesti im, glagolja, jako se, mužije, ichže vsadiste v temnicu, suť v cerkvi stojašče i učašče ljudi.
26 Togda šed vojevoda so slugami, privede ich ne s nuždeju, bojachusja bo ljudij, da ne kamenijem pobijut ich:
27 privedše že ich, postaviša na sonmišči, i voprosi ich archijerej, glagolja:
28 ne zapreščenijem li zapretichom vam ne učiti o imeni sem? I se, ispolniste Ijerusalim učenijem vašim i choščete navesti na ny krov Čeloveka Sego.
29 Otveščav že Petr i Apostoli reša: povinovatisja podobaet Bogovi pače, neželi čelovekom:
30 Bog otec našich vozdviže Iisusa, Jegože vy ubiste, povesivše na dreve:
31 Sego Bog Načalnika i Spasa vozvysi desniceju Svojeju, dati pokajanije Izrailevi i ostavlenije grechov:
32 i my jesmy Togo svidetelije glagol sich, i Duch Svjatyj, Jegože dade Bog povinujuščymsja Jemu.
33 Oni že slyšavše raspychachusja i soveščaša ubiti ich.
34 Vostav že nekij na sonmišči farisej, imenem Gamaliil, zakonoučitel česten vsem ljudem, povele vne malo čto Apostolom ustupiti,
35 reče že k nim: mužije Izrailťjane, vnimajte sebe o čelovecech sich, čto choščete sotvoriti:
36 pred simi bo deňmi vosta Fevda, glagolja byti velika nekojego sebe, jemuže prilepišasja čislom mužej jako četyresta: iže ubijen bysť, i vsi, jelicy povinušasja jemu, razydošasja i byša ni vo čtože:
37 po sem vosta Iuda Galileanin vo dni napisanija i otvleče ljudi dovolny vsled sebe: i toj pogibe, i vsi, jelicy poslušaša jego, razsypašasja:
38 i nyne, glagolju vam, otstupite ot čelovek sich i ostavite ich: jako ašče budet ot čelovek sovet sej ili delo sije, razoritsja,
39 ašče li že ot Boga jesť, ne možete razoriti to, da ne kako i bogoborcy obrjaščetesja.
40 Poslušaša že jego, i prizvavše Apostoly, bivše zapretiša im ne glagolati o imeni Iisusove i otpustiša ich.
41 Oni že ubo iďachu radujuščesja ot lica sobora, jako za ima Gospoda Iisusa spodobišasja bezčestije prijati:
42 po vsja že dni v cerkvi i v domech ne prestajachu učašče i blagovestvujušče Iisusa Christa.

6

1 Vo dnech že sich, umnoživšymsja učenikom, bysť roptanije Jellinov ko Jevreom, jako preziraemy byvachu vo vsednevnem služenii vdovicy ich.
2 Prizvavše že dvanadesjať množestvo učenik, reša: ne ugodno jesť nam, ostavlšym slovo Božije, služiti trapezam:
3 usmotrite ubo, bratije, mužy ot vas svidetelstvovany sedm, ispolneny Ducha Svjata i premudrosti, ichže postavim nad služboju seju:
4 my že v molitve i služenii slova prebudem.
5 I ugodno bysť slovo sije pred vsem narodom: i izbraša Stefana, muža ispolnena very i Ducha Svjata, i Filippa, i Prochora i Nikanora, i Timona i Parmena, i Nikolaa prišelca Antiochijskago,
6 ichže postaviša pred Apostoly: i pomolivšesja vozložiša na ňa ruce.
7 I slovo Božije rasťjaše, i množašesja čislo učenik vo Ijerusalime zelo: mnog že narod svjaščennikov poslušachu very.
8 Stefan že ispolň very i sily tvorjaše znamenija i čudesa velija v ljudech.
9 Vostaša že necyi ot sonma glagolemago Livertinska i Kirinejska i Aleksandrska, i iže ot Kilikii i Asii, sťjazajuščesja so Stefanom:
10 i ne možachu protivustati premudrosti i Duchu, Imže glagolaše.
11 Togda podustiša mužy glagoljuščyja, jako slyšachom jego glagoljušča glagoly chulnyja na Moisea i na Boga.
12 Spodvigoša že ljudi i starcy i knižniki, i napadše voschitiša jego i privedoša na sonmišče,
13 postaviša že svideteli ložny glagoljuščyja, jako čelovek sej ne prestaet glagoly chulnyja glagolja na mesto svjatoje sije i zakon:
14 slyšachom bo jego glagoljušča, jako Iisus Nazorej sej razorit mesto sije i izmenit obyčai, jaže predade nam Moisej.
15 I vozzrevše naň vsi seďaščii v sonmišči, videša lice jego jako lice Angela.

7

1 Reče že archijerej: ašče ubo sija tako suť?
2 On že reče: mužije bratije i otcy, poslušajte. Bog slavy javisja otcu našemu Avraamu sušču v Mesopotamii, prežde daže ne vselitisja jemu v Charraň,
3 i reče k nemu: izydi ot zemli tvojeja i ot roda tvojego i ot domu otca tvojego, i priidi v zemlju, juže ašče ti pokažu.
4 Togda izšed ot zemli Chaldejskija, vselisja v Charraň: i ottudu, po umertvii otca jego, preseli jego v zemlju siju, na nejže vy nyne živete,
5 i ne dade jemu nasledija v nej, niže stopy nogu: i obešča dati jemu ju vo oderžanije i semeni jego po nem, ne sušču jemu čadu.
6 Glagola že sice Bog, jako budet sema jego prišelcy v zemli čuždej, i poraboťjat je i ozlobjat let četyresta.
7 I jazyku, jemuže porabotajut, suždu Az, reče Bog: i po sich izydut i poslužat Mi na meste sem.
8 I dade jemu zavet obrezanija. I tako rodi Isaaka i obreza jego v deň osmyj: i Isaak Iakova, i Iakov dvanadesjať patriarch.
9 I patriarsi pozavidevše Iosifu prodaša jego vo Jegipet: i be Bog s nim,
10 i izjat jego ot vsech skorbej jego, i dade jemu blagodať i premudrosť pred faraonom carem Jegipetskim: i postavi jego načalnika nad Jegiptom i nad vsem domom svoim.
11 Priide že glad na vsju zemlju Jegipetskuju i Chanaaňu i skorb velija, i ne obretachu sytosti otcy naši.
12 Slyšav že Iakov suščuju pšenicu vo Jegipte, posla otcy našja perveje,
13 i vnegda vtoroje (priidoša), poznan bysť Iosif bratii svojej, i jave bysť faraonu rod Iosifov.
14 Poslav že Iosif prizva otca svojego Iakova i vse srodstvo svoje, sedmdesjat i pjať duš.
15 Snide že Iakov vo Jegipet, i skončasja sam i otcy naši:
16 i prineseni byša v Sichem i položeni byša vo grobe, jegože kupi Avraam cenoju srebra ot synov Jemmora Sichemova.
17 I jakože približašesja vrema obetovanija, imže kljatsja Bog Avraamu, vozrastoša ljudije i umnožišasja vo Jegipte,
18 dondeže nasta car in (vo Jegipte), iže ne znaše Iosifa:
19 sej zle umysliv o rode našem, ozlobi otcy našja, umoriti mladency ich i ne oživiti.
20 V neže vrema rodisja Moisej i be ugoden Bogovi, iže pitan bysť mesjacy tri v domu otca svojego:
21 izveržena že jego vzjat jego dšči faraonova i vospita i sebe v syna:
22 i nakazan bysť Moisej vsej premudrosti Jegipetstej, be že silen v slovesech i delech.
23 Jegda že ispolňašesja jemu let četyredesjatich vrema, vzyde na serdce jemu posetiti bratiju svoju syny Izrailevy:
24 i videv nekojego obidima, posobstvova i sotvori otmščenije obidimomu, ubiv Jegipťjanina.
25 Mňaše že razumeti bratijam svoim, jako Bog rukoju jego dast im spasenije: oni že ne razumeša.
26 Vo utrij že deň javisja im ťjažuščymsja i privlačaše ich v primirenije, rek: mužije, bratija jeste vy, vskuju obidite drug druga?
27 Obiďaj že bližňago otrinu jego, rek: kto ťja postavi kňazja i sudiju nad nami?
28 Jeda ubiti ma ty choščeši, imže obrazom ubil jesi včera Jegipťjanina?
29 Beža že Moisej o slovesi sem i bysť prišlec v zemli Madiamstej, ideže rodi syna dva.
30 I ispolňšymsja letom četyredesjatim, javisja jemu v pustyni gory Sinajskija Angel Gospodeň v plameni ognene v kupine:
31 Moisej že videv divljašesja videniju: pristupajušču že jemu razumeti, bysť glas Gospodeň k nemu:
32 Az Bog otec tvoich, Bog Avraamov i Bog Isaakov i Bog Iakovl. Trepeten že byv Moisej ne smejaše smotriti.
33 Reče že jemu Gospoď: izuj sapogi nogu tvojeju, mesto bo, na nemže stoiši, zemlja svjata jesť:
34 viďa videch ozloblenije ljudij Moich, iže vo Jegipte, i stenanije ich uslyšach, i snidoch izjati ich: i nyne grjadi, poslju ťja vo Jegipet.
35 Sego Moisea, jegože otrinuša, rekše: kto ťja postavi načalnika i sudiju? Sego Bog kňazja i izbavitelja posla rukoju Angela javlšagosja jemu v kupine:
36 sej izvede ich, sotvor čudesa i znamenija v zemli Jegipetstej i v Čermnem mori, i v pustyni let četyredesjať.
37 Sej jesť Moisej rekij synom Izrailevym: Proroka vam vozdvignet Gospoď Bog vaš ot bratii vašeja jako mene: Togo poslušajte.
38 Sej jesť byvyj v cerkvi v pustyni so Angelom, glagolavšim jemu na gore Sinajstej, i so otcy našimi, iže prijat slovesa živa dati nam,
39 jegože ne voschoteša poslušati otcy naši, no otrinuša i i obratišasja serdcem svoim vo Jegipet,
40 rekše Aaronu: sotvori nam bogi, iže predidut pred nami, Moiseju bo semu, iže izvede nas ot zemli Jegipetskija, ne vemy, čto bysť jemu.
41 I sotvoriša telca vo dni ony, i prinesoša žertvu idolu, i veseljachusja v delech ruku svojeju.
42 Otvratisja že Bog i predade ich služiti vojem nebesnym, jakože pisano jesť v knize prorok: jeda zakolenija i žertvy prinesoste Mi let četyredesjať v pustyni, dome Izrailev?
43 I vosprijaste skiniju Molochovu i zvezdu boga vašego Remfana, obrazy, jaže sotvoriste poklaňatisja im: i preselju vy daleje Vavilona.
44 Seň svidenija bjaše otcem našym v pustyni, jakože povele Glagoljaj Moiseovi sotvoriti ju po obrazu, jegože vide:
45 juže i vnesoša prijemše otcy naši so Iisusom vo oderžanije jazykov, ichže izrinu Bog ot lica otec našich, daže do dnij Davida:
46 iže obrete blagodať pred Bogom i isprosi obresti selenije Bogu Iakovlju.
47 Solomon že sozda Jemu chram.
48 No Vyšnij ne v rukotvorennych cerkvach živet, jakože prorok glagolet:
49 Nebo Mne prestol jesť, zemlja že podnožije nogama Moima: kij chram soziždete Mi, glagolet Gospoď, ili koje mesto pokoišču Mojemu?
50 Ne ruka li Moja sotvori sija vsja?
51 Žestokovyjnii i neobrezannii serdcy i ušesy, vy prisno Duchu Svjatomu protivitesja, jakože otcy vaši, tako i vy:
52 kogo ot prorok ne izgnaša otcy vaši? I ubiša predvozvestivšyja o prišestvii Pravednago, Jegože vy nyne predatele i ubijcy byste,
53 iže prijaste zakon ustrojenijem Angelskim i ne sochraniste.
54 Slyšašče že sija, raspychachusja serdcy svoimi i skrežetachu zuby naň.
55 Stefan že syj ispolň Ducha Svjata, vozzrev na nebo, vide slavu Božiju i Iisusa stojašča o desnuju Boga,
56 i reče: se, vižu nebesa otversta i Syna Čeloveča o desnuju stojašča Boga.
57 Vozopivše že glasom veliim, zatykachu ušy svoi i ustremišasja jedinodušno naň,
58 i izvedše vne grada, kamenijem pobivachu jego: i svidetelije (snemše) rizy svoja položiša pri nogu junoši naricaemago Savla,
59 i kamenijem pobivachu Stefana, moljaščasja i glagoljušča: Gospodi Iisuse, priimi duch moj.
60 Prekloň že kolena, vozopi glasom veliim: Gospodi, ne postavi im grecha sego. I sija rek uspe.

8

1 Savl že be soizvoljaja ubijstvu jego. Bysť že v toj deň gonenije velije na cerkov Ijerusalimskuju: vsi že razsejašasja po stranam Iudejskim i Samarijskim, krome Apostol:
2 pogreboša že Stefana mužije blagogovejnii i sotvoriša plač velij nad nim.
3 Savl že ozlobljaše cerkov, v domy vchoďa, i vlačja mužy i ženy, predajaše v temnicu.
4 Razsejavšiisja že prochoždachu, blagovestvujušče slovo.
5 Filipp že sošed vo grad Samarijskij, propovedaše im Christa:
6 vnimachu že narodi glagolemym ot Filippa jedinodušno, slyšašče i viďašče znamenija, jaže tvorjaše:
7 dusi bo nečistii ot mnogich imuščich ja, vopijušče glasom veliim, ischoždachu, mnozi že razslablennii i chromii iscelišasja:
8 i bysť radosť velija vo grade tom.
9 Muž že nekij, imenem Simon, prežde be vo grade volchvuja i udivljaja jazyk Samarijskij, glagolja nekojego byti sebe velika,
10 jemuže vnimachu vsi ot mala daže do velika, glagoljušče: sej jesť sila Božija velikaja.
11 Vnimachu že jemu, zane dovolno vrema volchvovanii udivljaše ich.
12 Jegda že verovaša Filippu blagovestvujušču jaže o Carstvii Božii i o imeni Iisus Christove, kreščachusja mužije že i ženy.
13 Simon že i sam verova i kreščsja be prebyvaja u Filippa: viďa že sily i znamenija velija byvaema, užasen divljašesja.
14 Slyšavše že iže vo Ijerusalime Apostoli, jako prijat Samaria slovo Božije, poslaša k nim Petra i Ioanna,
15 iže sošedše pomolišasja o nich, jako da priimut Ducha Svjatago:
16 ješče bo ni na jedinago ich be prišel, točiju kreščeni bjachu vo ima Gospoda Iisusa:
17 togda vozložiša ruce na ňa, i prijaša Ducha Svjatago.
18 Videv že Simon, jako vozloženijem ruk Apostolskich daetsja Duch Svjatyj, prinese im srebro,
19 glagolja: dadite i mne vlasť siju, da, na negože ašče položu ruce, priimet Ducha Svjatago.
20 Petr že reče k nemu: srebro tvoje s toboju da budet v pogibel, jako dar Božij nepščeval jesi srebrom sťjažati:
21 nesť ti časti ni žrebija v slovesi sem, ibo serdce tvoje nesť pravo pred Bogom:
22 pokajsja ubo o zlobe tvojej sej i molisja Bogu, ašče ubo otpustitsja ti pomyšlenije serdca tvojego:
23 v želči bo goresti i sojuze nepravdy zrju ťja sušča.
24 Otveščav že Simon reče: pomolitesja vy o mne ko Gospodu, jako da ničtože sich najdet na ma, jaže rekoste.
25 Oni že ubo, zasvidetelstvovavše i glagolavše slovo Gospodne, vozvratišasja vo Ijerusalim i mnogim vesem Samarijskim blagovestiša.
26 Angel že Gospodeň reče k Filippu, glagolja: vostani i idi na poludne, na puť schoďaščij ot Ijerusalima v Gazu: i toj jesť pust.
27 I vostav pojde: i se, muž Murin, jevnuch silen Kandakii caricy Murinskija, iže be nad vsemi sokrovišči jeja, iže priide poklonitisja vo Ijerusalim:
28 be že vozvraščajasja, i seďa na kolesnice svojej, čťjaše proroka Isaiju.
29 Reče že Duch k Filippu: pristupi i prilepisja kolesnice sej.
30 Pritek že Filipp uslyša jego čtušča proroka Isaiju i reče: ubo razumeješi li, jaže čteši?
31 On že reče: kako ubo mogu (razumeti), ašče ne kto nastavit ma? Umoli že Filippa, da vozšed sjadet s nim.
32 Slovo že Pisanija, ježe čťjaše, be sije: jako ovča na zakolenije vedesja, i jako agnec prjamo striguščemu jego bezglasen, tako ne otverzaet ust Svoich:
33 vo smirenii Jego sud Jego vzjatsja, rod že Jego kto ispovesť? Jako vzemletsja ot zemli život Jego.
34 Otveščav že kaženik k Filippu, reče: molju ťja, o kom prorok glagolet sije? O sebe li, ili o inem nekojem?
35 Otverz že Filipp usta svoja i načen ot Pisanija sego, blagovesti jemu Iisusa.
36 Jakože iďachu putem, priidoša na nekuju vodu, i reče kaženik: se, voda: čto vozbraňaet mi krestitisja?
37 Reče že jemu Filipp: ašče veruješi ot vsego serdca tvojego, moščno ti jesť. Otveščav že reče: veruju Syna Božija byti Iisusa Christa.
38 I povele stati kolesnice: i snidosta oba na vodu, Filipp že i kaženik: i kresti jego.
39 Jegda že izydosta ot vody, Duch Svjatyj napade na kaženika: Angel že Gospodeň voschiti Filippa, i ne vide jego ktomu kaženik, iďaše bo v puť svoj radujasja.
40 Filipp že obretesja vo Azote i prochoďa blagovestvovaše gradom vsem, dondeže priiti jemu v Kesariju.

9

1 Savl že, ješče dychaja preščenijem i ubijstvom na učeniki Gospodni, pristupl ko archijereju,
2 isprosi ot nego poslanija v Damask k soboriščem, jako da ašče nekija obrjaščet togo puti suščyja, mužy že i ženy, svjazany privedet vo Ijerusalim.
3 Vnegda že iti, bysť jemu približitisja k Damasku, i vnezapu oblista jego svet ot nebese:
4 i pad na zemlju, slyša glas glagoljušč jemu: Savle, Savle, čto Ma goniši?
5 Reče že: kto jesi, Gospodi? Gospoď že reče: Az jesm Iisus, Jegože ty goniši: žestoko ti jesť protivu rožnu prati.
6 Trepeščja že i užasajasja glagola: Gospodi, čto ma choščeši tvoriti? I Gospoď reče k nemu: vostani i vnidi vo grad, i rečetsja ti, čto ti podobaet tvoriti.
7 Mužije že iduščii s nim stojachu čuďaščesja, glas ubo slyšašče, no ni kogože viďašče.
8 Vosta že Savl ot zemli i otverstyma očima svoima ni jedinago viďaše: vedušče že jego za ruku, vvedoša v Damask:
9 i be dni tri ne viďa, i ni jade, niže pijaše.
10 Be že nekto učenik v Damasce, imenem Anania, i reče k nemu Gospoď v videnii: Ananije. On že reče: se, az, Gospodi.
11 Gospoď že k nemu: vostav poidi na stognu naricaemuju Pravuju i vzyšči v domu Iudove Savla imenem, Tarsjanina: se bo, molitvu dejet
12 i vide v videnii muža, imenem Ananiju, všedša i vozložša naň ruku, jako da prozrit.
13 Otvešča že Anania: Gospodi, slyšach ot mnogich o muži sem, kolika zla sotvori svjatym Tvoim vo Ijerusalime:
14 i zde imať vlasť ot archijerej svjazati vsja naricajuščyja ima Tvoje.
15 Reče že k nemu Gospoď: idi, jako sosud izbran Mi jesť sej, pronesti ima Moje pred jazyki i carmi i synmi Izrailevymi:
16 Az bo skažu jemu, jelika podobaet jemu o imeni Mojem postradati.
17 Pojde že Anania i vnide v chraminu, i vozlož naň ruce, reče: Savle brate, Gospoď Iisus javlejtisja na puti, imže šel jesi, posla ma, jako da prozriši i ispolnišisja Ducha Svjata.
18 I abije otpadoša ot očiju jego jako češuja: prozre že abije, i vostav krestisja,
19 i prijem pišču, ukrepisja. Bysť že Savl s suščimi v Damasce učenikami dni nekija:
20 i abije na sonmiščich propovedaše Iisusa, jako Sej jesť Syn Božij.
21 Divljachusja že vsi slyšaščii i glagolachu: ne sej li jesť gonivyj vo Ijerusalime naricajuščyja ima sije, i zde na sije priide, da svjazany tyja privedet ko archijerejem?
22 Savl že pače krepljašesja i smuščaše Iudei živuščyja v Damasce, prepiraja, jako Sej jesť Christos.
23 Jakože ispolnišasja dnije dovolni, soveščaša Iudeje ubiti jego,
24 uvedan že bysť Savlu sovet ich: strežachu že vrat deň i nošč, jako da ubijut jego:
25 pojemše že jego učenicy noščiju, svesiša po stene v košnice.
26 Prišed že Savl vo Ijerusalim, pokušašesja prilepljatisja učenikom: i vsi bojachusja jego, ne verujušče, jako jesť učenik.
27 Varnava že prijem jego, privede ko Apostolom i poveda im, kako na puti vide Gospoda, i jako glagola jemu, i kako v Damasce derzaše o imeni Iisusove.
28 I bjaše s nimi vchoďa i ischoďa vo Ijerusalime i derzaja o imeni Gospoda Iisusa.
29 Glagolaše že i sťjazašesja s Jelliny: oni že iskachu ubiti jego.
30 Razumevše že bratija, svedoša jego v Kesariju i otpustiša jego v Tars.
31 Cerkvi že po vsej Iudei i Galilei i Samarii imejachu mir, sozidajuščjasja i choďaščja v strase Gospodni, i utešenijem Svjatago Ducha umnožachusja.
32 I bysť Petru, poseščajušču vsech, sniti i ko svjatym živuščym v Lidde:
33 obrete že tamo čeloveka nekojego, imenem Jenea, ot osmi let ležašča na odre, iže be razslablen.
34 I reče jemu Petr: Jeneje, isceljaet ťja Iisus Christos: vostani s posteli tvojeja. I abije vosta:
35 i videša jego vsi živuščii v Lidde i vo Assarone, iže obratišasja ko Gospodu.
36 Vo Ijuppii že be nekaja učenica, imenem Tavifa, jaže skazaema glagoletsja serna: sija bjaše ispolnena blagich del i milostyň, jaže tvorjaše.
37 Bysť že vo dni tyja, bolevšej jej umreti: omyvše že ju, položiša v gornice.
38 Bliz že suščej Lidde Ijuppii, učenicy slyšavše, jako Petr jesť v nej, poslaša dva muža k nemu, moljašče jego ne oblenitisja priiti do nich.
39 Vostav že Petr ide s nima: jegože prišedša vozvedoša v gornicu, i predstaša jemu vsja vdovicy plačuščja i pokazujuščja rizy i odeždy, jelika tvorjaše, s nimi sušči, Serna.
40 Izgnav že von vsja Petr, prekloň kolena pomolisja, i obraščsja k telu, reče: Tavifo, vostani. Ona že otverze oči svoi, i videvši Petra, sede.
41 Podav že jej ruku, vozdviže ju, i prizvav svjatyja i vdovicy, postavi ju živu.
42 Uvedano že bysť se po vsej Ijuppii, i mnozi verovaša v Gospoda.
43 Bysť že dni dovolny prebyti jemu vo Ijuppii u nekojego Simona usmarja.

10

1 Muž že nekij be v Kesarii, imenem Kornilij, sotnik ot spiry naricajuščijasja Italijskija,
2 blagogovein i bojajsja Boga so vsem domom svoim, tvorjaj milostyni mnogi ljudem i moljajsja Bogu vsegda:
3 vide v videnii jave, jako v čas devjatyj dne, Angela Božija sšedša k nemu i rekša jemu: Kornilije.
4 On že vozzrev naň i pristrašen byv reče: čto jesť, Gospodi? Reče že jemu: molitvy tvoja i milostyni tvoja vzydoša na pamať pred Boga:
5 i nyne posli vo Ijuppiju mužej i prizovi Simona, naricaemago Petra:
6 sej stranstvujet u nekojego Simona usmarja, jemuže jesť dom pri mori: toj rečet tebe glagoly, v nichže spasešisja ty i ves dom tvoj.
7 I jakože otide Angel glagoljaj Korniliju, priglasiv dva ot rabov svoich i voina blagočestiva ot služaščich jemu
8 i skazav im vsja, posla ich vo Ijuppiju.
9 Voutrije že, puťšestvujuščym im i ko gradu približajuščymsja, vzyde Petr na gornicu pomolitisja, o čase šestem.
10 Bysť že prialčen i choťjaše vkusiti: gotovjaščym že onem, napade naň užas,
11 i vide nebo otversto i schoďašč naň sosud nekij, jako plaščanicu veliju, po četyrem kraem privjazan i nizu spuščaem na zemlju,
12 v nemže bjachu vsja četveronogaja zemli i zverije i gadi i pticy nebesnyja.
13 I bysť glas k nemu: vostav, Petre, zakoli i jažď.
14 Petr že reče: nikakože, Gospodi, jako nikoliže jadoch vsjako skverno ili nečisto.
15 I (se) glas paki k nemu vtoriceju: jaže Bog očistil jesť, ty ne skverni.
16 Sije že bysť trišči: i paki vzjasja sosud na nebo.
17 Jakože v sebe nedoumevašesja Petr, čto by bylo videnije, ježe vide, i se, mužije poslannii ot Kornilia, voprošše i uvedevše dom Simonov, staša pred vraty
18 i vozglašše voprošachu, ašče Simon, naricaemyj Petr, zde stranstvujet.
19 Petru že razmyšljajušču o videnii, reče jemu Duch: se, mužije trije iščut tebe:
20 no vostav snidi i idi s nimi, ničtože razsuždaja: zane Az poslach ich.
21 Sošed že Petr k mužem poslannym k nemu ot Kornilia, reče: se, az jesm, jegože iščete: kaja jesť vina, jejaže radi priidoste?
22 Oni že rekoša: Kornilij sotnik, muž praveden i bojajsja Boga, svidetelstvovan ot vsego jazyka Iudejska, uveščen jesť ot Angela svjata prizvati ťja v dom svoj i slyšati glagoly ot tebe.
23 Prizvav že ich učredi: nautrije že Petr vostav ide s nimi, i necyi ot bratij, iže ot Ijuppii, idoša s nim:
24 i nautrije vnidoša v Kesariju. Kornilij že be čaja ich, sozvav srodniki svoja i ljubeznyja drugi.
25 Jakože bysť vniti Petru, srete jego Kornilij, i pad na nogu jego poklonisja.
26 Petr že vozdviže jego, glagolja: vostani: i az sam čelovek jesm.
27 I s nim beseduja, vnide i obrete sobravšyjasja mnogi:
28 reče že k nim: vy veste, jako ne lepo jesť mužu Iudeaninu prilepljatisja ili prichoditi ko inoplemenniku: i mne Bog pokaza ni jedinago skverna ili nečista glagolati čeloveka:
29 temže i bez sumnenija priidoch prizvan: voprošaju vy ubo, kojeja radi viny poslaste po mene?
30 I Kornilij reče: ot četvertago dne daže do sego časa bech posťjasja i v devjatyj čas moljasja v domu mojem: i se, muž sta predo mnoju vo odeždi svetle
31 i reče: Kornilije, uslyšana bysť molitva tvoja, i milostyni tvoja pomanušasja pred Bogom:
32 posli ubo vo Ijuppiju i prizovi Simona, iže naricaetsja Petr: sej stranstvujet v domu Simona usmarja bliz morja: iže prišed vozglagolet tebe.
33 Abije ubo poslach k tebe, ty že dobre sotvoril jesi prišed: nyne ubo vsi my pred Bogom predstoim slyšati vsja povelennaja tebe ot Boga.
34 Otverz že Petr usta, reče: poistinne razumevaju, jako ne na lica zrit Bog,
35 no vo vsjacem jazyce bojajsja Jego i delajaj pravdu prijaten Jemu jesť:
36 slovo, ježe posla synom Izrailevym, blagovestvuja mir Iisus Christom: Sej jesť vsem Gospoď:
37 vy veste glagol byvšij po vsej Iudei, načenšijsja ot Galilei, po kreščenii, ježe propoveda Ioann:
38 Iisusa, Iže ot Nazareta, jako pomaza Jego Bog Duchom Svjatym i siloju, Iže projde blagodatelstvuja i isceljaja vsja nasilovannyja ot diavola, jako Bog bjaše s Nim:
39 i my jesmy svidetele vsech, jaže sotvori vo strane Iudejstej i vo Ijerusalime: Jegože i ubiša, povešše na dreve.
40 Sego Bog voskresi v tretij deň i dade Jemu javlenu byti,
41 ne vsem ljudem, no nam svidetelem prednarečennym ot Boga, iže s Nim jadochom i pichom, po voskresenii Jego ot mertvych:
42 i povele nam propovedati ljudem i zasvidetelstvovati, jako Toj jesť narečennyj ot Boga Sudija živym i mertvym:
43 o Sem vsi prorocy svidetelstvujut, ostavlenije grechov prijati imenem Jego vsjakomu verujuščemu v Oň.
44 Ješče že glagoljušču Petru glagoly sija, napade Duch Svjatyj na vsja slyšaščyja slovo.
45 I užasošasja iže ot obrezanija vernii, jelicy priidoša s Petrom, jako i na jazyki dar Svjatago Ducha izlijasja:
46 slyšachu bo ich glagoljuščich jazyki i veličajuščich Boga. Togda otvešča Petr:
47 jeda vodu vozbraniti možet kto, ježe ne krestitisja sim, iže Duch Svjatyj prijaša, jakože i my?
48 Povele že im krestitisja vo ima Iisus Christovo. Togda moliša jego prebyti u nich dni nekija.

11

1 Slyšaša že Apostoli i bratija suščii vo Iudei, jako i jazycy prijaša slovo Božije.
2 I jegda vzyde Petr vo Ijerusalim, prepirachusja s nim iže ot obrezanija,
3 glagoljušče, jako k mužem obrezanija ne imuščym všel jesi i jal jesi s nimi.
4 Načen že Petr, skazovaše im porjadu, glagolja:
5 az bech vo grade Ijuppijstem moljasja i videch vo užase videnije, schoďašč sosud nekij, jako plaščanicu veliju, ot četyrech kraev nizpuščaemu s nebese, i priide daže do mene:
6 v ňuže vozzrev smotrjach, i videch četveronogaja zemnaja i zveri i gady i pticy nebesnyja.
7 Slyšach že glas glagoljušč mne: vostav, Petre, zakoli i jažď.
8 Rech že: nikakože, Gospodi, jako vsjako skverno ili nečisto nikoliže vnide vo usta moja.
9 Otvešča že mi glas vtoriceju s nebese glagoljušč: jaže Bog očistil jesť, ty ne skverni.
10 Sije že bysť triždy: i paki vzjašasja vsja na nebo.
11 I se, abije trije mužije staša pred chraminoju, v nejže bech, poslani ot Kesarii ko mne.
12 Reče že mi Duch iti s nimi, ničtože razsuždaja: priidoša že so mnoju i šesť bratija sii, i vnidochom v dom muža.
13 I vozvesti nam, kako vide Angela (svjata) v domu svojem, stavša i rekša jemu: posli vo Ijuppiju mužy i prizovi Simona, naricaemago Petra,
14 iže rečet glagoly k tebe, v nichže spasešisja ty i ves dom tvoj.
15 Vnegda že načach glagolati, napade Duch Svjatyj na nich, jakože i na ny v načale.
16 Pomanuch že glagolgol Gospodeň, jakože glagolaše: Ioann ubo krestil jesť vodoju, vy že imate krestitisja Duchom Svjatym.
17 Ašče ubo raven dar dade im Bog, jakože i nam verovavšym v Gospoda našego Iisusa Christa, az že kto bech mogij vozbraniti Boga?
18 Slyšavše že sija umolkoša i slavljachu Boga, glagoljušče: ubo i jazykom Bog pokajanije dade v život.
19 Razsejavšiisja ubo ot skorbi, byvšija pri Stefane, proidoša daže do Finikii i Kipra i Antiochii, ni jedinomu že glagoljušče slovo, tokmo Iudejem.
20 Bjachu že necyi ot nich mužije Kiprstii i Kirinejstii, iže, všedše vo Antiochiju, glagolachu k Jellinom, blagovestvujušče Gospoda Iisusa.
21 I be ruka Gospodňa s nimi: mnogoje že čislo verovavše obratišasja ko Gospodu.
22 Slyšano že bysť slovo o nich vo ušiju cerkve suščija vo Ijerusalime, i poslaša Varnavu preiti daže do Antiochii:
23 iže prišed i videv blagodať Božiju, vozradovasja i moljaše vsech izvolenijem serdca terpeti o Gospode:
24 jako be muž blag i ispolň Ducha Svjata i very. I priložisja narod mnog Gospodevi.
25 Izyde že Varnava v Tars vzyskati Savla, i obret jego, privede jego vo Antiochiju:
26 bysť že im leto celo sobiratisja v cerkvi i učiti narod mnog, narešči že prežde vo Antiochii učeniki Christiany.
27 V tyja že dni snidoša ot Ijerusalima prorocy vo Antiochiju:
28 vostav že jedin ot nich, imenem Agav, naznamenaše Duchom glad velik choťjašč byti po vsej vselennej, iže i bysť pri Klavdii kesari:
29 ot učenik že, po jeliku kto imejaše čto, izvoliša kijždo ich na službu poslati živuščym vo Iudei bratijam,
30 ježe i sotvoriša, poslavše k starcem rukoju Varnavleju i Savleju.

12

1 Vo ono že vrema vozloži Irod car ruce ozlobiti nekija iže ot cerkve,
2 ubi že Iakova, brata Ioannova, mečem:
3 i videv, jako gode jesť Iudejem, priloži jati i Petra: bjachu že dnije opresnočnii:
4 jegože i jem vsadi v temnicu, predav četyrem četvericam voinov strešči jego, choťja po Pasce izvesti jego k ljudem.
5 I ubo Petra strežachu v temnice: molitva že be priležna byvaemaja ot cerkve k Bogu o nem.
6 Jegda že choťjaše jego izvesti Irod, v nošči toj be Petr spja meždu dvema voinoma, svjazan (železnoma) užema dvema, stražije že pred dvermi strežachu temnicy.
7 I se, Angel Gospodeň predsta, i svet vozsija v chramine: tolknuv že v rebra Petra, vozdviže jego, glagolja: vostani vskore. I spadoša jemu užja (železnaja) s ruku.
8 Reče že Angel k nemu: prepojašisja i vstupi v plesnicy tvoja. Sotvori že tako. I glagola jemu: oblecysja v rizu tvoju i posledstvuj mi.
9 I izšed vsled jego iďaše i ne vedaše, jako istina jesť byvšeje ot Angela, mňaše že videnije zreti.
10 Prošedša že pervuju stražu i vtoruju, priidosta ko vratom železnym, vvoďaščym vo grad, jaže o sebe otverzošasja ima: i izšedša preidosta stognu jedinu, i abije otstupi Angel ot nego.
11 I Petr byv v sebe, reče: nyne vem voistinnu, jako posla Bog Angela Svojego i izjat ma iz ruki Irodovy i ot vsego čajanija ljudij Iudejskich.
12 Smotriv že priide v dom Marii matere Ioanna, naricaemago Marka, ideže bjachu mnozi sobrani i moljaščesja.
13 Tolknuvšu že Petru vo vrata dvora, pristupi slyšati otrokovica, imenem Rodi,
14 i poznavši glas Petrov, ot radosti ne otverze vrat, pritekši že skaza Petra stojašča pred vraty.
15 Oni že k nej reša: besnuješisja li? Ona že krepljašesja tako byti. Oni že glagolachu: Angel jego jesť.
16 Petr že prebyvaše tolkij: otverzše že videša jego i užasošasja.
17 Pomaav že im rukoju molčati, skaza im, kako Gospoď jego izvede iz temnicy: reče že: vozvestite Iakovu i bratijam sija. I izšed ide vo ino mesto.
18 Byvšu že dňu, be molva ne mala v voinech, čto ubo Petru bysť:
19 Irod že, poiskav jego i ne obret i isťjazav stražy, povele otvesti ich: i izšed ot Iudei v Kesariju, živjaše.
20 Be že Irod gnevajasja na Tirjany i Sidoňany: iže jedinodušno priidoša k nemu, i umolivše Vlasta postelnika careva, prošachu mira, poneže strany ich ot carstva jego pitachusja.
21 V narečennyj že deň Irod, obolksja vo odeždu carsku i sed na sudišče pred narodom, glagolaše k nim,
22 narod že vozglašaše: glas Božij, a ne čeloveč.
23 Vnezapu že porazi jego Angel Gospodeň, zane ne dade slavy Bogu: i byv červmi izjaden, izdše.
24 Slovo že Božije rasťjaše i množašesja.
25 Varnava že i Savl vozvratistasja iz Ijerusalima vo Antiochiju, ispolnivša službu, pojemša s soboju i Ioanna, naricaemago Marka.

13

1 Bjachu že necyi vo cerkvi suščej vo Antiochii prorocy i učitelije: Varnava že i Simeon naricaemyj Niger, i Lukij Kirineanin, i Manail so Irodom četvertovlastnikom vospitannyj, i Savl.
2 Služaščym že im Gospodevi i posťjaščymsja, reče Duch Svjatyj: otdelite Mi Varnavu i Savla na delo, na neže prizvach ich.
3 Togda postivšesja i pomolivšesja i vozložše ruki na ňa, otpustiša ich.
4 Sija ubo, poslana byvša ot Ducha Svjata, snidosta v Selevkiju, ottudu že otplysta v Kipr,
5 i byvša v Salamine, vozveščasta slovo Božije v sonmiščich Iudejskich: imejasta že i Ioanna slugu.
6 Prošedša že ostrov daže do Pafa, obretosta nekojego muža volchva lžeproroka Iudeanina, jemuže ima Variisus,
7 iže be so anfipatom Sergijem Pavlom, mužem razumnym. Sej prizvav Varnavu i Savla, vzyska uslyšati slovo Božije:
8 soprotivljašesja že ima Jelima volchv, tako bo skazujetsja ima jego, iskij razvratiti anfipata ot very.
9 Savl že, iže i Pavel, ispolnisja Ducha Svjata, i vozzrev naň,
10 reče: o, ispolnenne vsjakija lsti i vsjakija zloby, syne diavol, vraže vsjakija pravdy, ne prestaneši li razvraščaja puti Gospodni pravyja?
11 I nyne, se, ruka Gospodňa na ťja, i budeši slep, ne viďa solnca do vremene. Vnezapu že napade naň mrak i tma, i osjazaja iskaše vožda.
12 Togda videv anfipat byvšeje, verova, divjasja o učenii Gospodni.
13 Otvezšesja že ot Pafa Pavel i suščii s nim, priidoša v Pergiju Pamfilijskuju: Ioann že, otlučivsja ot nich, vozvratisja vo Ijerusalim.
14 Oni že, prošedše ot Pergii, priidoša vo Antiochiju Pisidijskuju, i všedše v sonmišče v deň subbotnyj, sedoša.
15 Po čtenii že zakona i prorok, poslaša načalnicy sonmišča k nim, glagoljušče: mužije bratije, ašče jesť slovo v vas utešenija k ljudem, glagolite.
16 Vostav že Pavel i pomaav rukoju, reče: mužije Izrailťjane i bojaščiisja Boga, uslyšite:
17 Bog ljudij sich izbra otcy našja i ljudi voznese v prišelstvii v zemli Jegipetstej, i myšceju vysokoju izvede ich iz neja
18 i do četyredesjati let prepita ich v pustyni:
19 i nizloživ jazyk sedm v zemli Chanaanstej, dade im v nasledije zemlju ich,
20 i po sich, jako let četyresta i pjaťdesjat, dade im sudii do Samuila proroka:
21 i ottudu prosiša carja, i dade im Bog Saula syna Kisova, muža ot kolena Veniaminova, let četyredesjať:
22 i prestavl jego, vozdviže im Davida v carja, jemuže i reče svidetelstvovav: obretoch Davida syna Ijesseova, muža po serdcu Mojemu, iže sotvorit vsja chotenija Moja.
23 Ot sego semene Bog po obetovaniju vozdviže Izrailju Spasenije Iisusa,
24 propovedavšu Ioannu pred licem vnitija Jego kreščenije pokajanija vsem ljudem Izrailevym.
25 I jakože skončavaše Ioann tečenije, glagolaše: kogo ma nepščujete byti? Nesm az, no se, grjadet po mne, Jemuže nesm dostoin razrešiti remeň sapogu Jego.
26 Mužije bratije, synove roda Avraamlja, i iže v vas bojaščiisja Boga, vam slovo spasenija sego poslasja.
27 Živuščii bo vo Ijerusalime i kňazi ich, sego ne razumevše, i glasy proročeskija po vsja subboty čtomyja, osudivše (Ego), ispolniša,
28 i ni jedinyja viny smertnyja obretše, prosiša u Pilata ubiti Jego:
29 jakože skončaša vsja, jaže o Nem pisana, snemše s dreva, položiša vo grobe.
30 Bog že voskresi Jego ot mertvych:
31 iže javljašesja vo dni mnogi sovozšedšym s Nim ot Galilei vo Ijerusalim, iže nyne suť svidetelije Jego k ljudem.
32 I my vam blagovestvujem obetovanije byvšeje ko otcem, jako sije Bog ispolnil jesť nam čadom ich, vozdvig Iisusa,
33 jakože i vo psalme vtorem pisano jesť: Syn Moj jesi Ty, Az dnes rodich Ťja.
34 A jakože voskresi Jego ot mertvych, ne ktomu choťjašča vozvratitisja vo istlenije, sice reče: jako dam vam prepodobnaja Davidova vernaja.
35 Temže i v drugom glagolet: ne dasi Prepodobnomu Tvojemu videti istlenija.
36 David bo, svojemu rodu posluživ Božiim sovetom, uspe, i priložisja ko otcem svoim, i vide istlenije:
37 a Jegože Bog vozdviže, ne vide istlenija.
38 Vedomo ubo da budet vam, mužije bratije, jako Jego radi vam ostavlenije grechov propovedaetsja:
39 i ot vsech, ot nichže ne vozmogoste v zakone Moiseove opravditisja, o Sem vsjak verujaj opravdaetsja.
40 Bljudite ubo, da ne priidet na vas rečennoje vo prorocech:
41 vidite, neradivii, i čuditesja, i uzrite i isčeznete: jako delo Az sodelaju vo dni vašja, jemuže ne imate verovati, ašče kto povesť vam.
42 Ischoďaščym že im ot sonmišča Iudejska, moljachu jazycy v druguju subbotu glagolatisja im glagolom sim:
43 razšedšusja že soboru, posledovaša mnozi ot Iudej i čestivych prišlec Pavlu i Varnave, iže, glagoljušča im, uveščasta ich prebyvati v blagodati Božijej.
44 Vo grjaduščuju že subbotu malo ne ves grad sobrasja poslušati slova Božija:
45 videvše že Iudeje narody, ispolnišasja zavisti i vopreki glagolachu glagolemym ot Pavla, soprotiv glagoljušče i chuljašče.
46 Derznuvša že Pavel i Varnava rekosta: vam be lepo perveje glagolati slovo Božije: a poneže otvergoste je i nedostojny tvorite sami sebe večnomu životu, se, obraščaemsja vo jazyki:
47 tako bo zapoveda nam Gospoď: položich Ťja vo svet jazykom, ježe byti Tebe vo spasenije daže do poslednich zemli.
48 Slyšašče že jazycy radovachusja i slavljachu slovo Gospodne, i verovaša, jelicy učineni bjachu v žizň večnuju:
49 pronošašesja že slovo Gospodne po vsej strane.
50 Iudeje že naustiša čestivyja ženy i blagoobraznyja i starejšiny grada, i vozdvigoša gonenije na Pavla i Varnavu, i izgnaša ja ot predel svoich.
51 Ona že, otrjasša prach ot nog svoich na nich, priidosta vo Ikoniju.
52 Učenicy že ispolňachusja radosti i Ducha Svjata.

14

1 Bysť že vo Ikonii, vkupe vniti ima v sonmišče Iudejskoje i glagolati tako, jako verovati Iudejev i Jellinov množestvu mnogu.
2 Neverujuščii že Iudeje vozdvigoša i ozlobiša dušy jazykov na bratiju.
3 Dovolno že ubo vrema prebysta derzajušča o Gospode, Svidetelstvujuščem slovu blagodati Svojeja i dajuščem znamenija i čudesa byti rukama ich.
4 Razdelišažesja množestvo grada, i ovi ubo bjachu so Iudei, ovi že so Apostoly.
5 I jegda bysť stremlenije jazykom že i Iudejem s načalniki ich dosaditi i kamenijem pobiti ich,
6 uvedevša že pribegosta vo grady Likaonskija, v Listru i Derviju, i vo okrestnyja ich,
7 i tamo besta blagovestvujušča.
8 I nekto muž v Listrech nemoščen nogama seďaše, chrom ot čreva matere svojeja syj, iže nikoliže be chodil.
9 Sej slyšaše Pavla glagoljušča: iže vozzrev naň i videv, jako veru imať zdrav byti,
10 reče veliim glasom: tebe glagolju vo ima Gospoda Iisusa Christa, vstani na nogu tvojeju prav. I abije vozskoči i choždaše.
11 Narodi že videvše, ježe sotvori Pavel, vozdvigoša glas svoj, likaonski glagoljušče: bozi upodoblšesja čelovekom snidoša k nam.
12 Naricachu že ubo Varnavu Dia, Pavla že Jermia, poneže toj bjaše načalnik slova.
13 Žrec že Dijev, suščago pred gradom ich, privede juncy i (prinese) vency pred vrata, s narody choťjaše žreti.
14 Slyšavša že Apostola Varnava i Pavel, rasterzavša rizy svoja, vskočista v narod, zovušča i glagoljušča:
15 mužije, čto sija tvorite? I my podobostrastna jesma vam čeloveka, blagovestvujušča vam ot sich sujetnych obraščatisja k Bogu Živu, Iže sotvori nebo i zemlju i more i vsja, jaže v nich:
16 Iže v mimošedšyja rody ostavil be vsja jazyki choditi v putech ich:
17 i ubo ne nesvidetelstvovana Sebe ostavi, blagotvorja, s nebese nam doždi daja i vremena plodonosna, ispolňaja piščeju i veselijem serdca naša.
18 I sija glagoljušča, jedva ustavista narody ne žreti ima, no otiti kojemuždo vo svoja si. Prebyvajuščema že ima i učaščema,
19 priidoša ot Antiochii i Ikonii necyi Iudeje, i sťjazajuščemasja ima s derznovenijem, naustiša narody otstupiti ot neju, glagoljušče, jako ničtože istinno glagoleta, no vse lžeta. I naustivše narody i kamenijem pobivše Pavla, izvlekoša vne grada, mňašče jego umerša.
20 Okrest že stavšym jego učenikom, vostav vnide vo grad i nautrije izyde s Varnavoju v Derviju.
21 Blagovestvovavša že gradu tomu i naučivša mnogi, vozvratistasja v Listru i Ikoniju i Antiochiju,
22 utverždajušča dušy učenikov, moljašča prebyti v vere, i jako mnogimi skorbmi podobaet nam vniti v Carstvije Božije.
23 Rukopoložša že im presvitery na vsja cerkvi i pomolivšasja s postom, predasta ich Gospodevi, v Negože uverovaša.
24 I prošedša Pisidiju, priidosta v Pamfiliju:
25 i glagolavša v Pergii slovo Gospodne, snidosta vo Attaliju
26 i ottudu otplysta vo Antiochiju, otňuduže besta predana blagodati Božijej v delo, ježe skončasta.
27 Prišedša že i sobravša cerkov, skazasta, jelika sotvori Bog s nima i jako otverze jazykom dver very:
28 prebysta že tamo vrema ne malo so učeniki.

15

1 I necyi sšedše ot Iudei, učachu bratiju, jako ašče ne obrežetesja po obyčaju Moiseovu, ne možete spastisja.
2 Byvšej že raspri i sťjazaniju ne malu Pavlu i Varnave k nim, učiniša vzyti Pavlu i Varnave i nekim drugim ot nich ko Apostolom i starcem vo Ijerusalim o voprošenii sem.
3 Oni že ubo, predposlani byvše ot cerkve, prochoždachu Finikiju i Samariju, povedajušče obraščenije jazykov, i tvorjachu radosť veliju vsej bratii.
4 Prišedše že vo Ijerusalim, prijati byša ot cerkve i Apostol i starec, skazaša že, jelika sotvori Bog s nimi i jako otverze jazykom dver very.
5 Vostaša že necyi ot jeresi farisejskija verovavšii, glagoljušče, jako podobaet obrezati ich, zaveščavati že bljusti zakon Moiseov.
6 Sobrašasja že Apostoli i starcy vedeti o slovesi sem.
7 Mnogu že vzyskaniju byvšu, vostav Petr reče k nim: mužije bratije, vy veste, jako ot dnij pervych Bog v nas izbra usty moimi uslyšati jazykom slovo Blagovestija i verovati:
8 i Serdcevedec Bog svidetelstvova im, dav im Ducha Svjatago, jakože i nam,
9 i ničtože razsudi meždu nami že i onemi, veroju očišč serdca ich:
10 nyne ubo čto iskušaete Boga, (choťjašče) vozložiti igo na vyi učenikom, jegože ni otcy naši, ni my vozmogochom ponesti?
11 No blagodatiju Gospoda Iisusa Christa verujem spastisja, jakože i oni.
12 Umolča že vse množestvo i poslušachu Varnavy i Pavla povedajuščeju, jelika sotvori Bog znamenija i čudesa vo jazycech ima.
13 Po umolčanii že jeju, otvešča Iakov glagolja: mužije bratije, poslušajte mene:
14 Simeon poveda, jako prežde Bog poseti prijati ot jazyk ljudi o imeni Svojem:
15 i semu soglasujut slovesa prorok, jakože pišet:
16 po sich obraščusja i soziždu krov Davidov padšij, i raskopanaja jego soziždu i ispravlju jego,
17 jako da vzyščut pročii čelovecy Gospoda, i vsi jazycy, v nichže narečesja ima Moje, glagolet Gospoď, tvorjaj sija vsja.
18 Razumna ot veka suť Bogovi vsja dela Jego.
19 Sego radi az suždu ne stužati ot jazyk obraščajuščymsja k Bogu,
20 no zapovedati im ogrebatisja ot treb idolskich i ot bluda i udavleniny i ot krove, i jelika neugodna sebe suť, inym ne tvoriti.
21 Moisej bo ot rodov drevnich po vsem gradom propovedajuščyja jego imať, v sonmiščich po vsja subboty čtomyj.
22 Togda izvolisja Apostolom i starcem so vseju cerkoviju, izbravše muža ot nich, poslati vo Antiochiju s Pavlom i Varnavoju, Iudu naricaemago Varsavu, i Silu, muža naročita v bratii,
23 napisavše rukama ich sija: Apostoli i starcy i bratija, suščym vo Antiochii i Sirii i Kilikii bratijam, iže ot jazyk, (o Gospode) radovatisja.
24 Poneže slyšachom, jako necyi ot nas izšedše vozmutiša vas slovesy, razvraščajušče dušy vašja, glagoljušče obrezatisja i bljusti zakon, imže my ne zaveščachom:
25 izvolisja nam sobravšymsja jedinodušno, izbrannyja mužy poslati k vam, s vozljublennyma našima Varnavoju i Pavlom,
26 čelovekoma predavšema dušy svoja o imeni Gospoda našego Iisusa Christa:
27 poslachom ubo Iudu i Silu, i tech slovom skazujuščich tajažde:
28 izvolisja bo Svjatomu Duchu i nam, ničtože množae vozložiti vam ťjagoty, razve nuždnych sich:
29 ogrebatisja ot idoložertvennych i krove, i udavleniny i bluda: i jelika ne choščete vam byti, drugim ne tvorite: ot nichže sobljudajušče sebe, dobre sotvorite. Zdravstvujte.
30 Oni že ubo poslani byvše priidoša vo Antiochiju, i sobravše narod, vdaša poslanije.
31 Pročetše že, vozradovašasja o utešenii.
32 Iuda že i Sila, i ta proroka sušča, slovom mnozem utešista bratiju i utverdista.
33 Prebyvša že tamo vrema, otpuščena bysta s mirom ot bratij ko Apostolom.
34 Izvolisja že Sile prebyti tamo, Iuda že vozvratisja vo Ijerusalim.
35 Pavel že i Varnava živjasta vo Antiochii, učašča i blagovestvujušča slovo Gospodne, i so inemi mnogimi.
36 Po nekich že dnech reče Pavel k Varnave: vozvraščšesja podobaet posetiti bratiju našu vo vsech gradech, v nichže propovedachom slovo Gospodne, kako prebyvajut.
37 Varnava že voschote pojati s soboju Ioanna naricaemago Marka:
38 Pavel že glagolaše otstuplšago ot naju ot Pamfilii i ne šedšago s nama na delo, na neže poslani bychom, ne pojati sego s soboju.
39 Bysť ubo rasprja, jako otlučitisja ima ot sebe: Varnava ubo pojem Marka otply v Kipr:
40 Pavel že izbrav Silu izyde predan blagodati Božijej ot bratij,
41 prochoždaše že Siriju i Kilikiju, utverždaja cerkvi.

16

1 Priide že v Derviju i Listru. I se, učenik nekij be tu, imenem Timofej, syn ženy nekija Iudeanyni verny, otca že Jellina:
2 iže svidetelstvovan be ot suščich v Listrech i Ikonii bratii.
3 Sego voschote Pavel s soboju izyti: i prijem obreza jego, Iudej radi suščich na mestech onech: veďachu bo vsi otca jego, jako Jellin bjaše.
4 I jakože prochoždachu grady, predajaše im chraniti ustavy suždennyja ot Apostol i starec, iže vo Ijerusalime.
5 Cerkvi že utverždachusja veroju i pribyvachu v čislo po vsja dni.
6 Prošedše že Frigiju i Galatijskuju stranu, vozbraneni (byša) ot Svjatago Ducha glagolati slovo vo Asii.
7 Prišedše že v Misiju, pokušachusja v Vifiniju poiti: i ne ostavi ich Duch.
8 Prešedše že Misiju, snidoša v Troadu.
9 I videnije v nošči javisja Pavlu: muž nekij be Makedoňanin stoja, molja jego i glagolja: prišed v Makedoniju, pomozi nam.
10 I jakože videnije vide, abije vzyskachom izyti v Makedoniju, razumevše, jako prizva ny Gospoď blagovestiti im.
11 Otvezšesja že ot Troady, priidochom v Samofrak, voutrije že v Neapol,
12 ottudu že v Filippy, iže jesť pervyj grad časti Makedonii, kolonia. Bechom že v tom grade prebyvajušče dni nekija.
13 V deň že subbotnyj izydochom von iz grada pri rece, ideže mňašesja molitvennica byti, i sedše glagolachom k sobravšymsja ženam.
14 I nekaja žena, imenem Lidia, porfiroprodalnica ot grada Fiatirskago, čtušči Boga, poslušaše: jejže Gospoď otverze serdce vnimati glagolemym ot Pavla.
15 Jakože krestisja ta i dom jeja, moljaše ny glagoljušči: ašče usmotriste ma vernu Gospodevi byti, všedše v dom moj, prebudite. I prinudi nas.
16 Bysť že iduščym nam na molitvu, otrokovica nekaja imuščaja duch pytliv srete nas, jaže sťjažanije mnogo dajaše gospodem svoim volchvujušči.
17 Ta posledovavši Pavlu i nam, vzyvaše glagoljušči: sii čelovecy rabi Boga Vyšňago suť, iže vozveščajut nam puť spasenija.
18 Se že tvorjaše na mnogi dni. Stuživ že si Pavel i obraščsja, duchovi reče: zapreščaju ti imenem Iisusa Christa, izydi iz neja. I izyde v tom čase.
19 Videvše že gospodije jeja, jako izyde nadežda sťjažanija ich, pojemše Pavla i Silu, vlekoša na torg ko kňazem,
20 i privedše ich k vojevodam, reša: sii čelovecy vozmuščajut grad naš, Iudeje sušče,
21 i zaveščavajut obyčai, jaže ne dostoit nam priimati ni tvoriti, Rimljanom suščym.
22 I snidesja narod na nich, i vojevody rasterzavše ima rizy, veljachu palicami biti ich:
23 mnogi že davše ima rany, vsadiša v temnicu, zaveščavše temničnomu stražu tverdo strešči ich:
24 iže takovo zaveščanije prijem, vsadi ich vo vnutrenňuju temnicu i nogi ich zabi v klade.
25 V polunošči že Pavel i Sila moljaščasja pojasta Boga: poslušachu že ich juznicy.
26 Vnezapu že trus bysť velij, jako pokolebatisja osnovaniju temničnomu: otverzošasja že abije dveri vsja, i vsem juzy oslabeša.
27 Vozbužďsja že temničnyj straž i videv otversty dveri temnicy, izvlek nož, choťjaše sebe ubiti, mňa izbegšja juzniki.
28 Vozglasi že glasom veliim Pavel glagolja: ničtože sotvori sebe zla, vsi bo jesmy zde.
29 Prosiv že svešči vskoči, i trepeten byv, pripade k Pavlu i Sile,
30 i izved ich von, reče: gospodije, čto mi podobaet tvoriti, da spasusja?
31 Ona že rekosta: veruj v Gospoda Iisusa Christa, i spasešisja ty i ves dom tvoj.
32 I glagolasta jemu slovo Gospodne, i vsem, iže v domu jego.
33 I pojem ja v tojže čas nošči, izmy ot ran i krestisja sam i svoi jemu vsi abije:
34 vved že ja v dom svoj, postavi trapezu i vozradovasja so vsem domom svoim, verovav Bogu.
35 Dňu že byvšu, poslaša vojevody paličniki, glagoljušče: otpusti čeloveka ona.
36 Skaza že temničnyj straž slovesa sija Pavlu, jako poslaša vojevody, da otpuščena budeta: nyne ubo izšedša, idita s mirom.
37 Pavel že reče k nim: bivše naju pred ljuďmi, neosuždenna čeloveka Rimljanina sušča, vsadiša v temnicu, i nyne otaj izvoďat naju? Ni bo: no da prišedše sami izvedut naju.
38 Skazaša že paličnicy vojevodam glagoly sija: i ubojašasja slyšavše, jako Rimljanina jesta.
39 I prišedše umoliša ich i izvedše moljachu izyti iz grada.
40 Izšedša že iz temnicy priidosta k Lidii, i videvša bratiju, utešista ich i izydosta.

17

1 Prešedša že Amfipol i Apolloniju, vnidosta v Soluň, ideže be sonmišče Iudejskoje.
2 Po obyčaju že svojemu Pavel vnide k nim i po subboty tri sťjazašesja s nimi ot Pisanij,
3 skazuja i predlagaja im, jako Christu podobaše postradati i voskresnuti ot mertvych, i jako Sej Iisus, Jegože az propoveduju vam, jesť Christos.
4 I necyi ot nich verovaša i priložišasja k Pavlu i Sile, ot čestivych Jellin množestvo mnogo i ot žen blagorodnych ne malo.
5 Vozrevnovavše že nepokoršiisja Iudeje i prijemše kramolniki nekija mužy zlyja, i sobravše narod, molvjachu po gradu: našedše že na dom Iassonov, iskachu ich izvesti k narodu.
6 Ne obretše že ich, vlečachu Iassona i nekija ot bratij ko gradonačalnikom, vopijušče, jako, iže razvratiša vselennuju, sii i zde priidoša,
7 ichže prijat Iasson: i sii vsi protivno velenijem kesarevym tvorjat, carja glagoljušče inogo byti, Iisusa.
8 Smatoša že narod i gradonačalniki slyšaščyja sija:
9 vzemše že dovolnoje ot Iassona i ot pročich, otpustiša ich.
10 Bratija že abije v nošči otslaša Pavla i Silu v Beriju: iže prišedša, idosta v sobor Iudejskij.
11 Sii že bjachu blagorodnejši živuščich v Soluni, iže prijaša slovo so vsem userdijem, po vsja dni razsuždajušče Pisanija, ašče suť sija tako.
12 Mnozi ubo ot nich verovaša, i ot Jellinskich žen blagoobraznych i mužej ne malo.
13 I jako uvedaša iže ot Soluňa Iudeje, jako i v Berii propovedasja ot Pavla slovo Božije, priidoša i tamo dvižušče i smuščajušče narody.
14 Abije že togda bratija otpustiša Pavla iti na pomorije: ostasta že Sila i Timofej tamo.
15 Provoždajuščii že Pavla vedoša jego daže do Afin, i prijemše zapoveď k Sile i Timofeju, da jako skoreje priidut k nemu, izydoša.
16 Vo Afinech že ždušču ich Pavlu, razdražašesja duch jego v nem zrjaščem idol poln sušč grad.
17 Sťjazašesja že ubo na sonmišči so Iudei i s čestivymi, i na toržišči po vsja dni s priključajuščimisja.
18 Necyi že ot jepikur i ot stoik filosof sťjazachusja s nim: i necyi glagolachu: čto ubo choščet sujeslovivyj sej glagolati? Inii že: čuždich bogov mnitsja propovednik byti: jako Iisusa i voskresenije blagovestvovaše im.
19 Pojemše že jego, vedoša na areopag, glagoljušče: možem li razumeti, čto novoje sije glagolemoje toboju učenije?
20 Stranna bo nekaja vlagaeši vo ušesa naša: choščem ubo razumeti, čto choťjat sija byti?
21 Afineje že vsi i prichoďaščii strannii ni vo čtože ino upražňachusja, razve glagolati čto ili slyšati novoje.
22 Stav že Pavel posrede areopaga, reče: mužije Afinejstii, po vsemu zrju vy aki blagočestivyja:
23 prochoďa bo i sogljadaja čestvovanija vaša, obretoch i kapišče, na nemže be napisano: nevedomomu Bogu. Jegože ubo ne vedušče (blagolepne) čtete, Sego az propoveduju vam.
24 Bog sotvorivyj mir i vsja, jaže v nem, Sej nebese i zemli Gospoď syj, ne v rukotvorennych chramech živet,
25 ni ot ruk čelovečeskich ugoždenija prijemlet, trebuja čto, Sam daja vsem život i dychanije i vsja:
26 sotvoril že jesť ot jedinyja krove ves jazyk čeloveč, žiti po vsemu licu zemnomu, ustaviv predučinenaja vremena i predely selenija ich,
27 vzyskati Gospoda, da pone osjažut Jego i obrjaščut, jako ne daleče ot jedinago kojegoždo nas sušča:
28 o Nem bo živem i dvižemsja i jesmy, jakože i necyi ot vašich knižnik rekoša: Sego bo i rod jesmy.
29 Rod ubo sušče Božij, ne dolžni jesmy nepščevati podobno byti Božestvo zlatu, ili srebru, ili kameňu chudožne načertanu, i smyšleniju čeloveču:
30 leta ubo nevedenija preziraja Bog, nyne povelevaet čelovekom vsem vsjudu pokajatisja:
31 zane ustavil jesť deň, v oňže choščet suditi vselennej v pravde, o Muži, Jegože predustavi, veru podaja vsem, voskresiv Jego ot mertvych.
32 Slyšavše že voskresenije mertvych, ovii ubo rugachusja, ovii že reša: da slyšim ťja paki o seme.
33 I tako Pavel izyde ot sredy ich.
34 Necyi že mužije prilepivšesja jemu, verovaša: v nichže be i Dionisij Areopagitskij, i žena imenem Damar, i druzii s nimi.

18

1 Po sich že otlučivsja Pavel ot Afin, priide v Korinf:
2 i obret nekojego Iudeanina imenem Akilu, Ponťjanina rodom, novo prišedša ot Italii, i Priskillu ženu jego: zane povelel bjaše Klavdij otlučitisja vsem Iudejem ot Rima: priide k nim,
3 i zane jedinochudožnikom byti im, prebysť u nich i delaše: bjachu bo skinotvorcy chitrostiju.
4 Sťjazašesja že na sonmiščach po vsja subboty i prepiraše Iudei i Jelliny.
5 I jegda snidosta ot Makedonii Sila že i Timofej, tužaše duchom Pavel, svidetelstvuja Iudeom Iisusa byti Christa.
6 Protivjaščymsja že im i chuljaščym, otrjas rizy svoja, reče k nim: krov vaša na glavach vašich: čist az, otnyne vo jazyki idu.
7 I prešed ottudu, priide v dom nekojego imenem Iusta, čtušča Boga, jemuže chramina be vskraj sonmišča.
8 Krisp že načalnik sobora verova Gospodevi so vsem domom svoim, i mnozi ot Korinfjan slyšavše verovachu i kreščachusja.
9 Reče že Gospoď v videnii noščnem Pavlu: ne bojsja, no glagoli i da ne umolkneši,
10 zane Az jesm s toboju, i niktože priložit ozlobiti ťja: zane ljudije suť Mi mnozi vo grade sem.
11 Prebysť že tamo leto i mesjac šesť, učja v nich slovu Božiju.
12 Gallionu že anfipatu sušču vo Achaii, napadoša jedinodušno Iudeje na Pavla i privedoša jego na sudilišče,
13 glagoljušče, jako protivu zakonu sej uveščavaet čeloveki čtiti Boga.
14 Choťjašču že Pavlu otversti usta, reče Gallion ko Iudejem: ašče ubo nepravda byla by kaja ili delo zloje, o, Iudeje, po slovu poslušal bych vas:
15 ašče li že sťjazanija suť o slovesi i o imenech i o zakone vašem, vedite sami: sudija bo az sim ne chošču byti.
16 I izgna ich ot sudilišča.
17 Jemše že vsi Jellini Sosfena načalnika sobora, bijachu pred sudiliščem: i ni jedino o sich Gallionu radenije bysť.
18 Pavel že, ješče prebyv dni dovolny i celovav bratiju, otply v Siriju, i s nim Akila i Priskilla, ostrig glavu v Kegchreich: obreksja bo be.
19 Prista že vo Jefese i tech ostavi tamo, sam že všed v sonmišče, sťjazašesja so Iudei.
20 Moljaščym že im jego na mnogo vrema prebyti u nich, ne izvoli,
21 no otrečesja im, glagolja, jako podobaet mi vsjako prazdnik grjaduščij sotvoriti vo Ijerusalime: paki že vozvraščusja k vam, Bogu choťjašču. I otvezesja ot Jefesa: Akila že i Priskilla ostasta vo Jefese.
22 I sošed v Kesariju, vozšed i celovav cerkov, snide vo Antiochiju,
23 i sotvor vrema nekoje, izyde, prochoďa porjadu Galatijskuju stranu i Frigiju, utverždaja vsja učeniki.
24 Iudeanin že nekto, Apollos imenem, Aleksandrjanin rodom, muž slovesen, priide vo Jefes, silen syj v knigach.
25 Sej be oglašen puti Gospodňu, i gorja duchom, glagolaše i učaše izvestno jaže o Gospode, vedyj tokmo kreščenije Ioannovo.
26 Sej že načat derzati na sonmiščich. Slyšavša že jego Akila i Priskilla, prijasta jego i izvestneje tomu skazasta puť Gospodeň.
27 Choťjašču že jemu preiti vo Achaiju, predposlavše bratija napisaša učenikom prijati jego: iže prišed tamo posobstvova mnogo verovavšym blagodatiju:
28 tverdo bo Iudei ne prestaja obličaše pred ljuďmi, skazuja Pisaňmi, Iisusa byti Christa.

19

1 Bysť že vnegda byti Apollosu v Korinfe, Pavel, prošed vyšnija strany, priide vo Jefes, i obret nekija učeniki,
2 reče k nim: ašče ubo Duch Svjat prijali jeste verovavše? Oni že reša k nemu: no niže ašče Duch Svjatyj jesť, slyšachom.
3 Reče že k nim: vo čto ubo krestistesja? Oni že rekoša: vo Ioannovo kreščenije.
4 Reče že Pavel: Ioann ubo kresti kreščenijem pokajanija, ljudem glagolja, da vo Grjaduščago po nem verujut, sireč vo Christa Iisusa.
5 Slyšavše že krestišasja vo ima Gospoda Iisusa,
6 i vozložšu Pavlu na ňa ruce, priide Duch Svjatyj na ňa, glagolachu že jazyki i proročestvovachu.
7 Bjaše že vsech mužej jako dvanadesjať.
8 Všed že v sonmišče, derzaše, ne obinujasja tri mesjacy beseduja i uverjaja, jaže o Carstvii Božii.
9 I jegda necyi ožestočachusja i prjachusja, zloslovjašče puť Gospodeň pred narodom, otstupl ot nich otluči učeniki, po vsja dni sťjazajasja vo učilišči mučitelja nekojego.
10 Sije že bysť dva leta, jako vsem živuščym vo Asii slyšati slovo Gospoda Iisusa, Židom že i Jellinom.
11 Sily že ne prosty tvorjaše Bog rukama Pavlovyma,
12 jako i na nedužnyja nanositi ot (pota) tela jego glavoťjažy i ubruscy, i iscelitisja im ot nedug, i duchom lukavym ischoditi ot nich.
13 Načaša že necyi ot skitajuščichsja Iudej zaklinatelej imenovati nad imuščimi duchi lukavyja ima Gospoda Iisusa, glagoljušče: zaklinaem vy Iisusom, Jegože Pavel propovedujet.
14 Bjachu že necyi synove Skevy Iudeanina archijerea sedm, iže sije tvorjachu.
15 Otveščav že duch lukavyj reče: Iisusa znaju i Pavla svem, vy že kto jeste?
16 I skačja na nich čelovek, v nemže be duch lukavyj, i odolev im, ukrepisja na nich, jakože nagim i uranenym izbežati ot chrama onago.
17 Sije že bysť razumno vsem živuščym vo Jefese Iudejem že i Jellinom, i napade strach na vsech ich, i veličašesja ima Gospoda Iisusa:
18 mnozi že ot verovavšich prichoždachu, ispovedajušče i skazujušče dela svoja:
19 dovolni že ot sotvoršich čarodejanija, sobravše knigi svoja, sožigachu pred vsemi: i složiša ceny ich i obretoša srebra pjať tem.
20 Sice krepko slovo Gospodne rasťjaše i krepljašesja.
21 I jakože skončašasja sija, položi Pavel v duse, prošed Makedoniju i Achaiju, iti vo Ijerusalim, rek, jako byvšu mi tamo, podobaet mi i Rim videti.
22 Poslav že v Makedoniju dva ot služaščich jemu, Timofea i Jerasta, sam že prebysť vrema vo Asii.
23 Bysť že vo vrema ono molva ne mala o puti Gospodni:
24 Dimitrij bo nekto imenem, srebrokovač, tvorjaj chramy srebrjany Artemide, podajaše chitrecem delanije ne malo,
25 ichže sobrav i iny sicevych veščej delateli, reče: mužije, veste, jako ot sego delanija dovolstvo žitiju našemu jesť:
26 i vidite i slyšite, jako ne tokmo Jefes, no malo ne vsju Asiju Pavel sej preprev, obrati mnog narod, glagolja, jako ne suť bozi, iže rukami čelovečeskimi byvajut:
27 ne tokmo že sija bedu prijemlet naša časť, ježe by vo obličenije ne priiti, no daby i velikija bogini Artemidy chram ni vo čtože ne vmenilsja, imať že razoritisja i veličestvo jeja, juže vsja Asia i vselennaja počitaet.
28 Slyšavše že i byvše ispolneni jarosti, vopijachu glagoljušče: velika Artemida Jefesskaja.
29 I ispolnisja grad ves mateža: ustremišasja že jedinodušno na pozorišče, voschiščše Gaia i Aristarcha Makedoňany, drugi Pavlovy.
30 Pavlu že choťjašču vniti v narod, ne ostavljachu jego učenicy:
31 necyi že ot Asijskich načalnik, sušče jemu druzi, poslavše k nemu, moljachu ne vdati sebe v pozor.
32 Druzii že ubo ino nečto vopijachu: be bo sobranije smuščeno, i množajšii ot nich ne veďachu, česo radi sobrašasja.
33 Ot naroda že izbraša Aleksandra, izvedšym jego Iudejem. Aleksandr že, pomaav rukoju, choťjaše otveščati narodu.
34 Razumevše že, jako Iudeanin jesť, glas bysť jedin ot vsech, jako na dva časa vopijuščich: velika Artemida Jefesskaja.
35 Utišiv že knižnik narod, reče: mužije Jefesstii, kto bo jesť čelovek, iže ne vesť, jako Jefesskij grad služitel jesť velikija bogini Artemidy i Diopeta?
36 Bez vsjakago ubo prekoslovija sim sice suščym, potrebno jesť vam bezmolvnym byti i ničtože bezčinno tvoriti:
37 privedoste bo mužej sich, ni chram (Artemidin) okradšich, niže bogiňu vašu chuljaščich:
38 ašče ubo Dimitrij i iže s nim chudožnicy imut k komu slovo, sudy suť i anfipati suť: da pojemljut drug na druga:
39 ašče li že čto o inych iščete, v zakonnem sobranii razrešitsja:
40 ibo bedstvujem poricaemi byti o kramole dnešnej, ni jedinej vine suščej, o nejže vozmožem vozdati slovo stremlenija sego. I sija rek raspusti sobravšijsja narod.

20

1 Po utišenii že molvy, prizvav Pavel učeniki, utešiv i celovav ich, izyde iti v Makedoniju.
2 Prošed že strany ony i utešiv ich slovom mnogim, priide vo Jelladu:
3 poživ že mesjacy tri, byvšu naň navetu ot Iudej, choťjašču otveztisja v Siriju, bysť chotenije vozvratitisja skvoze Makedoniju.
4 Posledova že jemu daže do Asii Sosipatr Pirrov Berjanin, Soluňane že Aristarch i Sekund, i Gaij Dervjanin i Timofej, Asiane že Tichik i Trofim.
5 Sii predšedše ždachu nas v Troade.
6 My že otvezochomsja po dnech opresnočnych ot Filipp i priidochom k nim v Troadu vo dnech pjati, ideže prebychom dnij sedm.
7 Vo jedinu že ot subbot, sobravšymsja učenikom prelomiti chleb, Pavel besedovaše k nim, choťja izyti na utrii, prostre že slovo do polunošči.
8 Bjachu že sveščy mnogi v gornice, ideže bechom sobrani.
9 Seďa že nekto junoša, imenem Jevtich, vo okne, oťjagčen snom glubokim, glagoljušču Pavlu o mnoze, prekloňsja ot sna, pade ot trekrovnika dolu, i vzjaša jego mertva.
10 Sošed že Pavel napade naň, i objem jego reče: ne molvite, ibo duša jego v nem jesť.
11 Vozšed že i preloml chleb i vkuš, dovolno že besedovav daže do zari, i tako izyde.
12 Privedoša že otroka živa i utešišasja ne malo.
13 My že, prišedše v korabl, otvezochomsja vo Asson, ottudu choťjašče pojati Pavla: tako bo nam be povelel, choťja sam peš iti.
14 I jakože snidesja s nami vo Assone, vzemše jego priidochom v Mitilin.
15 I ottudu otvezšesja, vo utrije pristachom protivu Chiju, v drugij že otvezochomsja v Samon, i prebyvše v Trogillii, v grjaduščij že deň priidochom v Milit:
16 sudi bo Pavel mimo iti Jefes, jako da ne budet jemu zakosneti vo Asii, tščašebosja, ašče vozmožno budet, v deň Pjaťdesjatnyj byti vo Ijerusalime.
17 Ot Milita že poslav vo Jefes, prizva presvitery cerkovnyja,
18 i jakože priidoša k nemu, reče k nim: vy veste, jako ot pervago dne, otneliže priidoch vo Asiju, kako s vami vse vrema bych,
19 rabotaja Gospodevi so vsjakim smirenomudrijem i mnogimi slezami i napasťmi, prilučivšimisja mne ot Iudejskich navet:
20 jako ni v česom ot poleznych obinuchsja, ježe skazati vam i naučiti vas pred ljuďmi i po domom,
21 zasvidetelstvuja Iudejem že i Jellinom ježe k Bogu pokajanije i veru jaže v Gospoda našego Iisusa Christa.
22 I nyne, se, az svjazan Duchom grjadu vo Ijerusalim, jaže v nem choťjaščaja priključitisja mne ne vedyj:
23 točiju jako Duch Svjatyj po vsja grady svidetelstvujet, glagolja, jako uzy mene i skorbi ždut.
24 No ni jedino že popečenije tvorju, niže imam dušu moju čestnu sebe, razve ježe skončati tečenije moje s radostiju i službu, juže prijach ot Gospoda Iisusa, zasvidetelstvovati Jevangelije blagodati Božija.
25 I nyne, se, az vem, jako ktomu ne uzrite lica mojego vy vsi, v nichže proidoch propoveduja Carstvije Božije.
26 Temže svidetelstvuju vam vo dnešnij deň, jako čist az ot krove vsech,
27 ne obinuchsja bo skazati vam vsju volju Božiju.
28 Vnimajte ubo sebe i vsemu stadu, v nemže vas Duch Svjatyj postavi jepiskopy, pasti Cerkov Gospoda i Boga, juže sťjaža Kroviju Svojeju.
29 Az bo vem sije, jako po otšestvii mojem vnidut volcy ťjažcy v vas, ne ščaďaščii stada:
30 i ot vas samech vostanut mužije glagoljuščii razvraščenaja, ježe ottorgati učeniki vsled sebe.
31 Sego radi bdite, pominajušče, jako tri leta nošč i deň ne prestajach učja so slezami jedinago kogoždo vas.
32 I nyne predaju vas, bratije, Bogovi i slovu blagodati Jego, moguščemu nazdati i dati vam nasledije vo osennych vsech.
33 Srebra ili zlata ili riz ni jedinago vozželach:
34 sami veste, jako trebovaniju mojemu i suščym so mnoju poslužiste ruce moi sii.
35 Vsja skazach vam, jako tako truždajuščymsja podobaet zastupati nemoščnyja, pominati že slovo Gospoda Iisusa, jako Sam reče: blaženneje jesť pače dajati, neželi priimati.
36 I sija rek, prekloň kolena svoja, so vsemi imi pomolisja.
37 Mnog že bysť plač vsem: i napadše na vyju Pavlovu, oblobyzachu jego,
38 skorbjašče naipače o slovesi, ježe reče, jako ktomu ne imut lica jego uzreti. Provoždachu že jego v korabl.

21

1 I jakože bysť otveztisja nam, ottorgšymsja ot nich, prjamo šedše priidochom v Kon, v drugij že deň v Rodos i ottudu v Pataru:
2 i obretše korabl prechoďašč v Finikiju, vozšedše otvezochomsja.
3 Voznikšij že nam Kipr ostavlše ošujuju, plychom v Siriju i pristachom v Tire, tamo bo bjaše korablju izložiti brema:
4 i obretše učeniki, prebychom tu dnij sedm: iže Pavlovi glagolachu Duchom ne voschoditi vo Ijerusalim.
5 Jegda že bysť nam skončati dni, izšedše idochom, provoždajuščym nas vsem s ženami i deťmi daže do vne grada: i prekloňše kolena pri breze pomolichomsja.
6 I celovavše drug druga vnidochom v korabl, oni že vozvratišasja vo svoja si.
7 My že, plavanije načenše ot Tira, pristachom vo Ptolemaide, i celovavše bratiju, prebychom deň jedin u nich.
8 Vo utrije že izšedše Pavel i iže s nim, priidochom v Kesariju, i všedše v dom Filippa blagovestnika, sušča ot sedmi (diakon), prebychom u nego.
9 Sego že bjachu dščeri devicy četyri proricajuščyja.
10 Prebyvajuščym že nam tamo dni mnogi, snide nekto ot Iudei prorok, imenem Agav,
11 i prišed k nam i vzem pojas Pavlov, svjazav že svoi ruce i noze, reče: tako glagolet Duch Svjatyj: muža, jegože jesť pojas sej, tako svjažut (ego) vo Ijerusalime Iudeje i predaďat v ruce jazykov.
12 I jakože slyšachom sija, moljachom my že i namestnii, ne voschoditi jemu vo Ijerusalim.
13 Otvešča že Pavel i reče: čto tvorite, plačušče i sokrušajušče mi serdce? Az bo ne točiju svjazan byti (chošču), no i umreti vo Ijerusalime gotov jesm za ima Gospoda Iisusa.
14 Ne povinujuščusja že jemu, umolčachom, rekše: volja Gospodňa da budet.
15 Po dnech že sich ugotovlšesja vzydochom vo Ijerusalim:
16 priidoša že s nami i necyi učenicy ot Kesarii, vedušče s soboju, u negože by obitati nam, Mnasona nekojego Kiprjanina, drevňago učenika.
17 Byvšym že nam vo Ijerusalime, ljubezno prijaša nas bratija.
18 Na utrije že vnide Pavel s nami ko Iakovu, vsi že priidoša starcy.
19 I celovav ich, skazaše po jedinomu koježdo, ježe sotvori Bog vo jazycech služenijem jego.
20 Oni že slyšavše slavljachu Boga i rekoša jemu: vidiši li, brate, koliko tem jesť Iudej verovavšich? I vsi revnitelije zakonu suť:
21 uvestišasja že o tebe, jako otstupleniju učiši ot zakona Moiseova živuščyja vo jazycech vsja Iudei, glagolja ne obrezovati im čad svoich, niže vo obyčaech otečeskich choditi.
22 Čto ubo jesť? Vsjako podobaet narodu snitisja: uslyšat bo, jako prišel jesi.
23 Sije ubo sotvori, ježe ti glagolem: suť u nas mužije četyri obeščavše sebe Bogu:
24 sija poim očistisja s nimi i iždivi na nich, da ostrižut si glavy: i razumejut vsi, jako vozveščennaja im o tebe ničtože suť, no prebyvaeši i sam zakon chraňa.
25 A o verovavšich jazycech my poslachom, sudivše ničtože takovoje sobljudati im, tokmo chraniti sebe ot idoložertvennych i krove, i udavleniny i bluda.
26 Togda Pavel pojem mužy ony, na utrije s nimi očiščsja vnide vo svjatilišče, vozveščaja ispolnenije dnij očiščenija, dondeže prineseno bysť za jedinago kojegoždo ich prinošenije.
27 I jakože choťjachu sedm dnij skončatisja, iže ot Asii Iudeje, videvše jego vo svjatilišči, navadiša ves narod i vozložiša naň ruce,
28 vopijušče: mužije Izrailstii, pomozite: sej jesť čelovek, iže na ljudi i zakon i na mesto sije vsech vsjudu učit: ješče že i Jelliny vvede v cerkov i oskverni svjatoje mesto sije.
29 Bjachu bo videli Trofima Jefesjanina vo grade s nim, jegože mňachu, jako v cerkov vvel jesť Pavel.
30 Podvižesja že grad ves, i bysť stečenije ljudem: i jemše Pavla, vlečachu jego von iz cerkve, i abije zatvorišasja dveri.
31 Iščuščym že im ubiti jego, vzyde vesť k tysjaščniku spiry, jako ves vozmutisja Ijerusalim:
32 on že abije poim voiny i sotniki, priteče na ňa: oni že videvše tysjaščnika i voiny, prestaša biti Pavla.
33 Pristupl že tysjaščnik jat jego i povele svjazati jego verigoma železnoma dvema, i voprošaše: kto ubo jesť i čto jesť sotvoril.
34 Druzii že ino nečto vopijachu v narode: ne mogij že razumeti izvestnoje molvy radi, povele otvesti jego v polk.
35 Jegda že bysť na stepenech, prilučisja vozdviženu byti jemu ot voin nuždy radi naroda,
36 posledovaše bo množestvo ljudij zovuščich: vozmi jego.
37 Choťja že vniti v polk Pavel glagola tysjaščniku: ašče leť mi jesť glagolati čto tebe? On že reče: grečeski umeješi li?
38 Ne ty li jesi Jegipťjanin, prežde sich dnij preveščavyj i izvedyj v pustyňu četyri tysjaščy mužej sikarej?
39 Reče že Pavel: az čelovek ubo jesm Iudeanin, Tarsjanin, slavnago grada v Kilikii žitel: molju že ťja, poveli mi glagolati k ljudem.
40 Povelevšu že jemu, Pavel stoja na stepenech pomaav rukoju k ljudem: mnogu že bezmolviju byvšu, vozglasi jevrejskim jazykom, glagolja:

22

1 Mužije bratije i otcy, uslyšite moj k vam nyne otvet.
2 Slyšavše že, jako jevrejskim jazykom vozglasi k nim, pače priložiša bezmolvije. I reče:
3 az ubo jesm muž Iudeanin, rodivsja v Tarse Kilikijstem, vospitan že vo grade sem pri nogu Gamaliilovu, nakazan izvestno otečeskomu zakonu, revnitel syj Božij, jakože vsi vy jeste dnes:
4 iže sej puť gonich daže do smerti, vjažja i predaja v temnicu mužy že i ženy,
5 jakože i archijerej svidetelstvujet mi i vsi starcy: ot nichže i poslanija prijem k živuščym v Damasce bratijam, iďach privesti suščyja tamo svjazany vo Ijerusalim, da mučatsja.
6 Bysť že mi idušču i približajuščusja k Damasku v poludne, vnezapu s nebese oblista svet mnog okrest mene.
7 Padoch že na zemlju i slyšach glas glagoljušč mi: Savle, Savle, čto Ma goniši?
8 Az že otveščach: kto jesi, Gospodi? Reče že ko mne: Az jesm Iisus Nazorej, Jegože ty goniši.
9 So mnoju že suščii svet ubo videša i pristrašni byša, glasa že ne slyšaša Glagoljuščago ko mne.
10 Rekoch že: čto sotvorju, Gospodi? Gospoď že reče ko mne: vostav idi v Damask, i tamo rečetsja ti o vsech, jaže včineno ti jesť tvoriti.
11 I jakože ne videch ot slavy sveta onago, za ruku vedom ot suščich so mnoju, vnidoch v Damask.
12 Anania že nekij, muž blagogovein po zakonu, svidetelstvovan ot vsech živuščich v Damasce Iudej,
13 prišed ko mne i stav reče mi: Savle brate, prozri. I az v toj čas vozzrech naň.
14 On že reče mi: Bog otec našich izvoli ťja razumeti chotenije Jego, i videti Pravednika, i slyšati glas ot ust Jego:
15 jako budeši Jemu svidetel u vsech čelovekov o sich, jaže videl jesi i slyšal:
16 i nyne čto medliši? Vostav krestisja i omyj grechi tvoja, prizvav ima Gospoda Iisusa.
17 Bysť že vozvrativšumisja vo Ijerusalim i moljaščumisja v cerkvi, byti vo izstuplenii
18 i videti Jego glagoljušča mi: potščisja i izydi skoro iz Ijerusalima, zane ne priimut svidetelstva tvojego, ježe o Mne.
19 I az rech: Gospodi, sami veďat, jako az bech vsaždaja v temnicu i bija po sonmiščich verujuščyja v Ťja,
20 i jegda izlivašesja krov Stefana svidetelja Tvojego, i sam bech stoja i soizvoljaja ubijeniju jego i stregij riz ubivajuščich jego.
21 I reče ko mne: idi, jako Az vo jazyki daleče poslju ťja.
22 Poslušachu že jego daže do sego slovese i vozdvigoša glas svoj, glagoljušče: vozmi ot zemli takovago, ne podobaet bo jemu žiti.
23 Vopijuščym že im i meščuščym rizy i prach vozmetajuščym na vozduch,
24 povele tysjaščnik otvesti jego v polk, rek ranami isťjazati jego, da razumejet, za kuju vinu tako vopijachu naň.
25 I jakože proťjagoša jego vervmi, reče k stojaščemu sotniku Pavel: čeloveka Rimljanina i neosuždena leť li jesť vam biti?
26 Slyšav že sotnik, pristupi k tysjaščniku, skaza, glagolja: vižď, čto choščeši sotvoriti? Čelovek bo sej Rimljanin jesť.
27 Pristupl že tysjaščnik reče jemu: glagoli mi, Rimljanin li jesi ty? On že reče: jej.
28 Otvešča že tysjaščnik: az mnogoju cenoju narečenije žitelstva sego sťjažach. Pavel že reče: az že i rodichsja v nem.
29 Abije ubo otstupiša ot nego choťjaščii jego isťjazati, i tysjaščnik že ubojasja, razumev, jako Rimljanin jesť, i jako be jego svjazal.
30 Na utrije že, choťja razumeti istinu, česo radi oklevetaetsja ot Iudej, razreši jego ot uz i povele priiti archijerejem i vsemu soboru ich: i sved Pavla, postavi (ego) pred nimi.

23

1 Vozzrev že Pavel na sonm, reče: mužije bratije, az vseju sovestiju blagoju žitelstvovach pred Bogom daže do sego dne.
2 Archijerej že Anania povele predstojaščym jemu biti jego usta.
3 Togda Pavel reče k nemu: biti ťja imať Bog, steno povaplenaja: i ty sediši suďa mi po zakonu, prestupaja že zakon veliši, da bijut ma.
4 Predstojaščii že reša: archijereju li Božiju dosaždaeši?
5 Reče že Pavel: ne vedach, bratije, jako archijerej jesť: pisano bo jesť: kňazju ljudij tvoich da ne rečeši zla.
6 Razumev že Pavel, jako jedina časť jesť saddukej, drugaja že farisej, vozzva v sonmišči: mužije bratije, az farisej jesm, syn fariseov: o upovanii i o voskresenii mertvych az sud prijemlju.
7 Se že jemu rekšu, bysť rasprja meždu saddukei i farisei, i razdelisja narod:
8 saddukeje bo glagoljut ne byti voskresenija, ni Angela, ni ducha: fariseje že ispovedujut oboja.
9 Bysť že klič velik, i vostavše knižnicy časti farisejskija prjachusja meždu soboju, glagoljušče: ni jedino zlo obretaem v čelovece sem: ašče že duch glagola jemu ili Angel, ne protivimsja Bogu.
10 Mnoze že byvšej raspri, bojasja tysjaščnik, da ne rasterzan budet Pavel ot nich, povele voinom sniti i voschititi jego ot sredy ich i vesti (ego) v polk.
11 V nastavšuju že nošč predstav jemu Gospoď, reče: derzaj, Pavle: jakože bo svidetelstvoval jesi jaže o Mne vo Ijerusalime, sice ti podobaet i v Rime svidetelstvovati.
12 Byvšu že dňu, sotvorše necyi ot Iudej sovet, zakljaša sebe, glagoljušče ne jasti ni piti, dondeže ubijut Pavla:
13 bjachu že množae četyredesjatich siju kljatvu sotvoršii,
14 iže pristuplše ko archijerejem i starcem, reša: kljatvoju prokljachom sebe ničtože vkusiti, dondeže ubijem Pavla:
15 nyne ubo vy skažite tysjaščniku s soborom, jako da utre svedet jego k vam, aki by choťjašče razumeti izvestneje jaže o nem: my že, prežde daže ne približitisja jemu, gotovi jesmy ubiti jego.
16 Slyšav že syn sestry Pavlovy kov, prišed i všed v polk, skaza Pavlu.
17 Prizvav že Pavel jedinago ot sotnik, reče: junošu sego otvedi k tysjaščniku: imať bo nečto skazati jemu.
18 On že ubo poim jego privede k tysjaščniku i reče: uznik Pavel prizvav ma, umoli sego junošu privesti k tebe, imušča nečto glagolati tebe.
19 Poim že jego za ruku tysjaščnik i otšed na jedine, voprošaše jego: čto jesť, ježe imaši vozvestiti mi?
20 Reče že, jako Iudeje soveščaša umoliti ťja, jako da utre svedeši Pavla k nim v sobor, aki by choťjaščym izvestneje isťjazati jaže o nem:
21 ty ubo ne poslušaj ich: lovjat bo jego ot nich mužije množae četyredesjati, iže zakljaša sebe ni jasti ni piti, dondeže ubijut jego: i nyne gotovi suť, čajušče obeščanija, ježe ot tebe.
22 Tysjaščnik ubo otpusti junošu, zaveščav ni jedinomu že povedati, jako sija javil jesi mne.
23 I prizvav dva nekija ot sotnik, reče: ugotovita (mi) voinov vooružennych dveste, jako da idut do Kesarii, i konnik sedmdesjat, i strelec dveste, ot tretijago časa nošči:
24 i skoty privesti, da vsadivše Pavla provoďat do Filiksa igemona.
25 Napisa že (i) poslanije imuščeje obraz sej:
26 Klavdij Lisia deržavnomu igemonu Filiksu radovatisja:
27 muža sego jata ot Iudej i imušča ubijena byti ot nich, pristupl s voiny oťjach jego, uvedev, jako Rimljanin jesť:
28 choťja že razumeti vinu, jejaže radi poimachu naň, svedoch jego v sonmišče ich:
29 jegože obretoch oglagolujema o vzyskanii zakona ich, ni jedino že dostojno smerti ili uzam sogrešenije imušča:
30 skazanu že byvšu mi kovu choťjašču byti ot Iudej na muža sego, abije poslach (ego) k tebe, zaveščav i klevetnikom (ego) glagolati pred toboju, jaže naň: zdrav budi.
31 Voini že ubo po povelennomu im, vzemše Pavla, vedoša ob nošč vo Antipatridu:
32 vo utrije že, ostavlše konniki iti s nim, vozvratišasja v polk.
33 Oni že prišedše v Kesariju i vdavše poslanije igemonu, predstaviša jemu i Pavla.
34 Pročet že igemon poslanije i voproš, ot kojeja oblasti jesť, i uvedev, jako ot Kilikii, reče:
35 uslyšu o tebe, jegda i klevetnicy tvoi priidut. I povele v pretore Irodove strešči jego.

24

1 Po pjatich že dnech snide archijerej Anania so starcy i s ritorom nekiim Tertillom, iže skazaša igemonu o Pavle.
2 Prizvanu že byvšu jemu, načat klevetati Tertill, glagolja:
3 mnog mir ulučajušče toboju, i ispravlenija byvaemaja jazyku semu tvoim promyšlenijem, vsjakim že obrazom i vezde prijemlem, deržavnyj Filikse, so vsjakim blagodarenijem:
4 no da ne množae stužaju tebe, molju ťja poslušati nas vkratce tvojeju krotostiju:
5 obretochom bo muža sego gubitelja i dvižušča protivlenije vsem iudejem živuščym po vselennej i predstatelja (sušča) Nazorejstej jeresi,
6 iže i cerkov pokusisja oskverniti, jegože i jachom i po zakonu našemu chotechom suditi jemu:
7 prišed že Lisia tysjaščnik, mnogoju siloju ot ruk našich ischiti jego i k tebe posla,
8 povelev (i nam) pojemljuščym naň iti k tebe: ot negože vozmožeši sam razsudiv o vsech sich poznati, o nichže my pojemlem naň.
9 Složišasja že i Iudeje, glagoljušče sim tako byti.
10 Otvešča že Pavel, pomanuvšu jemu igemonu glagolati: ot mnogich let sušča ťja sudiju pravedna jazyku semu svedyj, blagodušneje jaže o mne otveščaju,
11 mogušču ti razumeti, jako ne množae mi jesť dnij dvanadesjatich, otneleže vzydoch poklonitisja vo Ijerusalim:
12 i ni v cerkvi obretoša ma k komu glagoljušča ili razvrat tvorjašča narodu, ni v sonmiščich, ni vo grade,
13 niže dovesti mogut, jelika tebe nyne na ma glagoljut:
14 ispoveduju že tebe sije, jako v puti, jegože sii glagoljut jeres, tako služu otečeskomu Bogu, veruja vsem suščym v zakone i prorocech pisanym,
15 upovanije imyj na Boga, jako voskresenije choščet byti mertvym, pravednikom že i grešnikom, jegože i sami sii čajut:
16 o sem že i az podvizajusja, neporočnu sovesť imeti vsegda pred Bogom že i čeloveki:
17 po letech že mnogich priidoch sotvoriti milostyni vo jazyk moj i prinošenija:
18 v nichže obretoša ma očiščenna v cerkvi, ni s narodom, niže s molvoju,
19 necyi ot Asii Iudeje, imže podobaše pred ťja priiti i glagolati, ašče imut čto na ma:
20 ili sami tii da glagoljut, ašče kuju obretoša vo mne nepravdu, stavšu mi v sonmišči,
21 razve jedinago sego glasa, imže vozopich stoja v nich, jako o voskresenii mertvych az sud prijemlju dnes ot vas.
22 Slyšav že sija Filiks otvešča im, izvestneje uvedev jaže o puti sem, glagolja: jegda Lisia tysjaščnik priidet, razsuždu jaže o vas.
23 Povele že sotniku strešči Pavla, i imeti oslabu, i ni jedinomu že vozbraňati ot svoich jemu služiti ili prichoditi k nemu.
24 Po dnech že nekiich prišed Filiks so Drusillijeju ženoju svojeju suščeju Iudeanyneju, prizva Pavla, da slyšit ot nego veru, jaže vo Christa Iisusa.
25 Glagoljušču že jemu o pravde i o vozderžanii i o sude choťjaščem byti, pristrašen byv Filiks otvešča: nyne ubo idi, vrema že polučiv prizovu ťja.
26 Vkupe že i nadejasja, jako mzda dastsja jemu ot Pavla, jako da otpustit jego: temže i často prizyvaja jego, besedovaše s nim.
27 Dvema že letoma skončavšemasja prijat izmenenije Filiks Porkia Fista: choťja že ugodnoje sotvoriti Iudejem Filiks, ostavi Pavla svjazana.

25

1 Fist že ubo priim vlasť, po trijech dnech vzyde vo Ijerusalim ot Kesarii.
2 Skazaša že jemu archijereje i pervii ot Iudej na Pavla i moljachu jego,
3 prosjašče blagodati naň, jako da poslet jego vo Ijerusalim, kov tvorjašče, jako da ubijut jego na puti.
4 Fist že povele Pavla strešči v Kesarii, sam tamo choťja vskore izyti:
5 iže ubo silnii v vas, reče, so mnoju šedše, ašče jesť kaja nepravda v muži sem, da glagoljut naň.
6 Prebyv že u nich ne množae desjati dnij, snide v Kesariju: na utrije sed na sudišči, povele Pavla privesti.
7 Privedenu že byvšu jemu, okrest staša iže ot Ijerusalima sšedšii Iudeje, mnogi i ťjažki viny prinosjašče na Pavla, ichže ne možachu izjaviti:
8 otveščavajušču jemu, jako ni na zakon Iudejskij, ni na cerkov, ni na kesarja čto sogrešich.
9 Fist že choťja ugodnoje Iudejem sotvoriti, otveščav Pavlovi reče: choščeši li, vo Ijerusalim vozšed, tamo o sich sud prijati ot mene?
10 Reče že Pavel: na sudišči kesareve stoja jesm, ideže mi dostoit sud prijati: Iudej ni čimže obidech, jakože i ty dobre vesi:
11 ašče bo nepravduju ili dostojno smerti sotvorich čto, ne otmeščusja umreti: ašče li že ničtože jesť vo mne, ježe sii na ma kleveščut, niktože ma možet tem vydati: kesarja naricaju.
12 Togda Fist sosťjazavsja s sovetniki, otvešča: kesarja li narekl jesi? K kesarju pojdeši.
13 Dnem že minuvšym nekim, Agrippa car i Vernikia snidosta v Kesariju celovati Fista.
14 I jakože mnogi dni prebysta tu, Fist skaza carju jaže o Pavle, glagolja: muž nekij jesť ostavlen ot Filiksa uznik,
15 o nemže, byvšu mi vo Ijerusalime, javiša archijereje i starcy Iudejstii, prosjašče naň suda.
16 K nimže otveščach, jako nesť obyčaj Rimljanom vydati čeloveka kojego na pogibel, prežde daže oklevetaemyj ne imať pred licem kleveščuščich jego i mesto otveta priimet o svojem sogrešenii.
17 Sšedšymsja že im zde, zakosnenije ni jedino sotvor, na utrije sed na sudišči, povelech privesti muža.
18 Okrest že jego stavše klevetnicy, ni jedinu vinu, jaže az nepščevach, nanesoša:
19 sťjazanija že nekaja o svojej različnej vere imachu k nemu i o nekojem Iisuse umeršem, Jegože glagolaše Pavel živa byti.
20 Nedoumejasja že az o vzyskanii sich, glagolach, ašče choščet iti vo Ijerusalim i tamo sud prijati o sich.
21 Pavlu že narekšu bljudenu byti jemu do razsuždenija Avgusta, povelech bljusti jego, dondeže poslju jego k kesarju.
22 Agrippa že k Fistu reče: chotel bych i sam čeloveka sego slyšati. On že reče: utre uslyšiši jego.
23 Na utrije že prišedšu Agrippe i Vernikii so mnogoju gordostiju i všedšym v sudebnuju palatu s tysjaščniki i s naročitymi muži grada, i povelevšu Fistu, priveden bysť Pavel.
24 I reče Fist: Agrippo carju i vsi suščii s nami mužije, vidite sego, o nemže vse množestvo Iudej stužachu mi vo Ijerusalime že i zde, vopijušče, jako ne podobaet žiti jemu ktomu:
25 az že razumev ničtože dostojno smerti sotvorša jego, i samomu že semu narekšu Sevasta, sudich poslati jego:
26 o nemže izvestnoje čto pisati gospodinu ne imam: temže i privedoch jego pred vas, naipače že pred ťja, Agrippo carju, jako da razsuždeniju byvšu imam čto pisati:
27 bezslovesno bo mnitsja mi, posylajušču juznika, a viny, jaže naň, ne skazati.

26

1 Agrippa že k Pavlu reče: povelevaetsja ti o sebe samomu glagolati. Togda Pavel proster ruku otveščavaše:
2 o vsech, o nichže oklevetaem jesm ot Iudej, carju Agrippo, nepščuju sebe blaženna byti, jako pred toboju otveščati dnes imam,
3 pače že vedca ťja sušča svedyj vsech Iudejskich obyčaev i vzyskanij. Temže moljusja ti dolgoterpelivno poslušati mene.
4 Žitije ubo moje ježe ot junosti, isperva byvšeje vo jazyce mojem vo Ijerusalime, veďat vsi Iudeje,
5 veďašče ma isperva, ašče choťjat svidetelstvovati, jako po izvestnej jeresi našeja very žich farisej.
6 I nyne o upovanii obetovanija, byvšago ot Boga ko otcem našym, stoju sudim,
7 v neže obanadesjate kolena naša bezprestani deň i nošč služašče nadejutsja doiti: o nemže upovanii oklevetaem jesm, carju Agrippo, ot Iudej.
8 Čto? Neverno li suditsja vami, jako Bog mertvyja vozstavljaet?
9 Az ubo mnech, jako podobaet mi mnoga soprotivna protivu imene Iisusa Nazorea sotvoriti:
10 ježe i sotvorich vo Ijerusalime, i mnogi ot svjatych az v temnicach zatvorjach, vlasť ot archijerej prijem: ubivaemym že im prilagach sovet:
11 i na vsech sonmiščich množiceju mučja ich, prinuždach chuliti: preizlicha že vražduja na nich, goňach daže i do vnešnich gradov.
12 V nichže idyj v Damask so vlastiju i povelenijem, ježe ot archijerej,
13 v poludni na puti videch, carju, s nebese pače sijanija solnečnago osijavšij ma svet i so mnoju iduščich.
14 Vsem že padšym nam na zemlju, slyšach glas glagoljušč ko mne i veščajušč jevrejskim jazykom: Savle, Savle, čto Ma goniši? Žestoko ti jesť protivu rožna prati.
15 Az že rech: kto jesi, Gospodi? On že reče: Az jesm Iisus, Jegože ty goniši:
16 no vostani i stani na nogu tvojeju: na se bo javichsja ti, sotvoriti ťja slugu i svidetelja, jaže videl jesi i jaže javlju tebe,
17 izimaja ťja ot ljudij Iudejskich i ot jazyk, k nimže Az ťja poslju,
18 otversti oči ich, da obraťjatsja ot tmy v svet i ot oblasti sataniny k Bogu, ježe prijati im ostavlenije grechov i dostojanije vo svjatych veroju, jaže v Ma.
19 Temže, carju Agrippo, ne bych protiven nebesnomu videniju,
20 no suščym v Damasce prežde i vo Ijerusalime, i vo vsjacej strane Iudejstej i jazykom propoveduju pokajatisja i obratitisja k Bogu, dostojna pokajaniju dela tvorjašče.
21 Sich radi ma Iudeje jemše vo svjatilišči choťjachu rasterzati.
22 Pomošč ubo ulučiv jaže ot Boga, daže do dne sego stoju, svidetelstvuja malu že i veliku, ničtože veščaja, razve jaže prorocy rekoša choťjaščaja byti i Moisej,
23 jako Christos imejaše postradati, jako pervyj ot voskresenija mertvych svet choťjaše propovedati ljudem (Iudejskim) i jazykom.
24 Sija že jemu otveščavajušču, Fist veliim glasom reče: besnuješisja li, Pavle? Mnogija ťja knigi v neistovstvo prelagajut.
25 On že: ne besnujusja, reče, deržavnyj Fiste, no istiny i celomudrija glagoly veščaju:
26 vesť bo o sich car, k nemuže i s derznovenijem glagolju: utaitisja bo jemu ot sich ne veruju ničesomuže, nesť bo vo ugle sotvoreno sije:
27 veruješi li, carju Agrippo, prorokom? Vem, jako veruješi.
28 Agrippa že k Pavlu reče: vmale ma prepiraeši Christianina byti.
29 Pavel že reče: molil ubo bych Boga, i vmale i vo mnoze, ne tokmo tebe, no i vsech slyšaščich ma dnes, byti im tacem, jakov i az jesm, krome uz sich.
30 I sija rekšu jemu, vosta car i igemon, i Vernikia i seďaščii s nimi,
31 i otšedše besedovachu drug ko drugu, glagoljušče, jako ničtože smerti dostojno ili uz tvorit čelovek sej.
32 Agrippa že Fistu reče: otpuščen byti možaše čelovek sej, ašče ne by kesarja narical. I tako sudi igemon poslati jego k kesarju.

27

1 I jakože suždeno bysť otplyti nam vo Italiju, predachu Pavla že i inyja nekija juzniki sotniku, imenem Iuliju, spiry Sevastijskija.
2 Všedše že v korabl Adramitskij, voschotevše plyti vo Asijskaja mesta, otvezochomsja, sušču s nami Aristarchu Makedoňaninu ot Soluňa.
3 V drugij že pristachom v Sidone: čelovekoljubije že Iulij Pavlovi deja, povele k drugom šedšu priležanije ulučiti.
4 I ottudu otvezšesja priplychom v Kipr, zane vetri bjachu protivni:
5 pučinu že, jaže protivu Kilikii i Pamfilii, preplyvše, priidochom v Miry Likijskija.
6 I tamo obret sotnik korabl Aleksandrijskij plovušč vo Italiju, vsadi ny v oň.
7 Vo mnogi že dni kosno plavajušče i jedva byvše protivu Knida, ne ostavljajušču nas vetru, priplychom pod Krit pri Salmone:
8 jedva že izbirajušče kraj, priidochom na mesto nekoje, naricaemoje Dobroje Pristanišče, jemuže bliz be grad Lasej.
9 Mnogu že vremeni minuvšu i sušču uže nebezbednu plavaniju, zaneže i post uže be prešel, sovetovaše Pavel,
10 glagolja im: mužije, viždu, jako s dosaždenijem i mnogoju tščetoju ne tokmo bremene i korablja, no i duš našich choščet byti plavanije.
11 Sotnik že kormčija i navklira poslušaše pače, neželi Pavlom glagolemych.
12 Ne dobru že pristanišču sušču ko ozimeniju, mnozi sovet dajachu otveztisja ottudu, ašče kako vozmogut, dostigše Finikii, ozimeti v pristanišči Kritstem, zrjaščem k livu i k choru.
13 Dchnuvšu že jugu, mnevše volju svoju ulučiti, vozdvigše vetrila, plychu vskraj Krita.
14 Ne po mnoze že vozveja protiven jemu vetr buren, naricaemyj jevroklidon.
15 Voschiščenu že byvšu korablju i ne mogušču soprotivitisja vetru, vdavšesja volnam nosimi bechom.
16 Ostrov že nekij mimotekše, naricajuščsja Klavdij, jedva vozmogochom uderžati ladiju:
17 juže vosťjagše, vsjakim obrazom pomogachu, podtverždajušče korabl: bojaščesja že, da ne v sirť vpadut, nizpustivše parus, sice nosimi bechu.
18 Velmi že oburevaemym nam, na utrije izmetanije tvorjachu,
19 i v tretij deň svoimi rukami jadrilo korablenoje izvergochom.
20 Ni solncu že, ni zvezdam javlšymsja na mnogi dni, i zime ne male naležaščej, pročeje otimašesja nadežda vsja, ježe spastisja nam.
21 Mnogu že nejadeniju sušču, togda stav Pavel posrede ich, reče: podobaše ubo, o, mužije, poslušavše mene, ne otveztisja ot Krita i izbyti dosaždenija sego i tščety:
22 i se, nyne molju vy blagodušstvovati, pogibel bo ni jedinej duši ot vas budet, razve korablja:
23 predsta bo mi v siju nošč Angel Boga, Jegože az jesm, Jemuže i služu,
24 glagolja: ne bojsja, Pavle, kesarju ti podobaet predstati, i se, darova tebe Bog vsja plavajuščyja s toboju.
25 Temže derzajte, mužije, veruju bo Bogovi, jako tako budet, imže obrazom rečeno mi bysť:
26 vo ostrov že nekij podobaet nam pristati.
27 I jegda četvertajanadesjať nošč bysť, nosimym nam vo Adriatstej (pučine), v polunošči nepščevachu korablenicy, jako približajutsja k nekojej strane,
28 i izmerivše glubinu obretoša saženej dvadesjať: malo že prešedše i paki izmerivše, obretoša saženej pjaťnadesjať.
29 Bojaščesja že, da ne kako v prudnaja mesta vpadut, ot nosa korablja vergše kotvy četyri, moljachomsja, da deň budet.
30 Korablenikom že iščuščym bežati iz korablja i nizvesivšym ladiju v more, izvetom aki ot nosa choťjaščym kotvy prosterti,
31 reče Pavel sotniku i voinom: ašče ne sii prebudut v korabli, vy spastisja ne možete.
32 Togda voini otrezaša užja ladii i ostaviša ju otpasti.
33 Jegda že choťjaše deň byti, moljaše Pavel vsech, da priimut pišču, glagolja: četyrenadesjatyj dnes deň ždušče, ne jadše prebyvaete, ničtože vkusivše:
34 temže molju vas prijati pišču, se bo k vašemu spaseniju jesť: ni jedinomu bo ot vas vlas glavy otpadet.
35 Rek že sija i prijem chleb, blagodari Boga pred vsemi i preloml načat jasti.
36 Blagonadežni že byvše vsi, i tii prijaša pišču:
37 be že v korabli vsech duš dveste sedmdesjat i šesť.
38 Nasyščšesja že brašna, oblegčiša korabl, izmetajušče pšenicu v more.
39 Jegda že deň bysť, zemli ne poznavachu: nedro že nekoje usmotreša imuščeje pesok, v neže, ašče moščno jesť, soveščaša izvlešči korabl.
40 I kotvy sobravše, vezjachusja po morju: kupno oslabivše užja kormilom i vozdvigše maloje vetrilo k dyšuščemu vetrecu, vezochomsja na kraj.
41 Vpadše že v mesto isopnoje, uvjaziša korabl: i nos ubo uvjazšij prebysť nedvižim, kormilo že razbivašesja ot nuždy voln.
42 Voinom že sovet bysť, da uzniki ubijut, da ne kto poplyv izbegnet.
43 Sotnik že, choťja sobljusti Pavla, vozbrani sovetu ich, povele že moguščym plavati, da izskočivše perveje izydut na kraj,
44 a pročii, ovi ubo na dščicach, ovi že na nečem ot korablja. I tako bysť vsem spastisja na zemlju.

28

1 Spaseni že byvše iže s Pavlom ot korablja, togda razumeša, jako ostrov Melit naricaetsja.
2 Varvari že tvorjachu ne maloje miloserdije nam: vozgneščše bo ogň, prijaša vsech nas, za nastojaščij dožď i zimu.
3 Sgromaždšu že Pavlu roždija množestvo i vozloživšu na ogň, jechidna ot teploty izšedši, seknu v ruku jego.
4 I jegda videša varvari visjašču zmiju ot ruki jego, glagolachu drug ko drugu: vsjako ubijca jesť čelovek sej, jegože spasena ot morja sud Božij žiti ne ostavi.
5 Toj že ubo, ottrjas zmiju vo ogň, ničtože zlo postrada.
6 Oni že čajachu jego imušča vozgoretisja, ili pasti vnezapu mertva: na mnoze že togo čajuščym i ničtože zlo v nem byvšeje viďaščym, pretvoršesja, glagolachu Boga togo byti.
7 Okrest že mesta onago bjachu sela pervago vo ostrove, imenem Poplia, iže priim nas, tri dni ljubezne učredi.
8 Bysť že otcu Poplijevu ognem i vodnym trudom oderžimu ležati: k nemuže Pavel všed, i pomolivsja, i vozlož ruce svoi naň, isceli jego.
9 Semu že byvšu, i pročii imuščii nedugi vo ostrove tom prichoždachu i iscelevachusja:
10 iže i mnogimi česťmi počtoša nas, i otvozjaščymsja nam jaže na potrebu vložiša.
11 Po trijech že mesjacech otvezochomsja v korabli Aleksandrijstem, podpisanom Dioskury, prezimevšem vo ostrove,
12 i doplyvše v Sirakusy, prebychom dni tri:
13 ottudu že otplyvše, priidochom v Rigiju, i po jedinem dni vozvejavšu jugu, vo vtoryj deň priidochom v Potioly,
14 ideže obretše bratiju, umoleni bychom ot nich prebyti dnij sedm: i tako v Rim idochom.
15 I ot tamo bratija, slyšavše jaže o nas, izydoša vo sretenije naše daže do Appijeva torga i trijech korčemnic: ichže videv Pavel i blagodariv Boga, prijat derznovenije.
16 Jegda že priidochom v Rim, sotnik predade uzniki vojevode, Pavlu že povele prebyvati o sebe, s sobljudajuščim jego voinom.
17 Bysť že po dnech trijech, sozva Pavel suščyja ot Iudejev pervyja: sšedšymsja že im, glagolaše k nim: mužije bratije, az ničtože protivno sotvoriv ljudem ili obyčaem otečeskim, uznik ot Ijerusalimljan predan bych v ruce Rimljanom,
18 iže razsudivše jaže o mne, choťjachu pustiti, zane ni jedina vina smertnaja bysť vo mne:
19 soprotiv že glagoljuščym Iudejem, nužda mi bysť narešči kesarja, ne jako jazyk moj imeja v česom oklevetati:
20 seja radi ubo viny umolich vas, da viždu i beseduju: nadeždy bo radi Izrailevy verigami simi obložen jesm.
21 Oni že k nemu reša: my niže pisanija o tebe prijachom ot Iudej, niže prišed kto ot bratij vozvesti ili glagola čto o tebe zlo:
22 molimsja že, da slyšim ot tebe, jaže mudrstvuješi: o jeresi bo sej vedomo jesť nam, jako vsjudu soprotiv glagolemo jesť.
23 Ustavivše že jemu deň, priidoša k nemu v strannoprijemnicu množajšii, imže skazaše svidetelstvuja Carstvije Božije i uverjaja ich, jaže o Iisuse, ot zakona Moiseova i prorok, ot utra daže do večera.
24 I ovi ubo verovachu glagolemym, ovi že ne verovachu.
25 Nesoglasni že sušče drug ko drugu, otchoždachu, rekšu Pavlu glagol jedin, jako dobre Duch Svjatyj glagola Isaijem prorokom ko otcem našym,
26 glagolja: idi k ljudem sim i rcy: sluchom uslyšite i ne imate razumeti: i viďašče uzrite i ne imate videti:
27 odebele bo serdce ljudij sich, i ušima ťjažko slyšaša, i oči svoi smežiša, da ne kako uviďat očima, i ušima uslyšat, i serdcem urazumejut, i obraťjatsja, i iscelju ich.
28 Vedomo ubo da budet vam, jako jazykom poslasja spasenije Božije, sii i uslyšat.
29 I sija tomu rekšu, otidoša Iudeje, mnogoje imušče meždu soboju sosťjazanije.
30 Prebysť že Pavel dva leta ispolň svojeju mzdoju (cela dva leta na svojem iždivenii) i priimaše vsja prichoďaščyja k nemu,
31 propoveduja Carstvije Božije i učja jaže o Gospode našem Iisuse Christe so vsjakim derznovenijem nevozbranno.

{pokazať odnu glavu na stranice}