Kniga Jesfir

Slavjanskij tekst

Predislovije

V leto vtoroje carstva Artakserksa velikago, v pervyj deň mesjaca Nisana, son vide Mardochej syn Iairov, Semejev, Kisejev, ot plemene Veniamiňa, čelovek Iudeanin, obitajaj v Susech grade, čelovek velik, služa vo dvore careve: be že ot plenennych, ichže pleni Navuchodonosor car Vavilonskij ot Ijerusalima, so Ijechonijeju carem Iudejskim. I sicevo jego sonije: i se, glas užasnyj, gromi i trus i smatenije na zemli: i se, dva zmia velika proizydosta, gotova oba meždu soboju bratisja, i bysť glas ich velik, i glasom ich ugotovasja vsjak jazyk na braň, da istrebjat jazyk pravednych: i se, deň tmy i mraka, skorb i tesnota, i ozloblenije i smatenije velije na zemli, i vozmutisja vsjak jazyk praveden bojaščesja zloby ich, i ugotovašasja na pogibel, i vozopiša ko Gospodu: ot voplja že ich bysť aki ot malago istočnika reka velija, voda mnoga: i svet i solnce vozsija, i smirennii voznesošasja i pojadoša slavnych. I vozbnuv Mardochej videvyj sonije sije, i ježe Bog voschote sotvoriti, soderžaše sonije sije v serdcy, i vo vsjacem slovesi choťjaše razumeti je daže do nošči. I prebyvaše Mardochej vo dvore so Gavafom i Farrom dvema jevnuchoma carevyma, iže strežasta dvor: i slyša razglagolstvija ich, i sovety ich isiyta, i razume, jako gotovjat ruce svoi vozložiti na carja Artakserksa: i skaza carju o nich. I ispyta car dvu jevnuchu svojeju, i ispovedavša povešena bysta. I napisa car slovesa sija na pamať, i Mardochej napisa o slovesech sich. I povele car Mardocheju služiti vo dvore i dade jemu dary za sije. I be Aman Amadafov Vugeanin slaven pred carem i voschote ozlobiti Mardochea i ljudij jego dvu radi jevnuchu carevu.

1

1 I bysť po slovesech sich vo dnech Artakserksa: sej Artakserks ot Indii obladaše sto dvadesjať sedmiju stranami (daže do Jefiopii):
2 vo dni že tyja, jegda sede na prestole car Artakserks v Susech grade,
3 v tretije leto carstva svojego, sotvori pir drugom i pročym jazykom, i Persskim i Midskim slavnym, i načalnym satrapom,
4 i po sich, jegda pokaza im bogatstvo carstva svojego i slavu veselija svojego, vo sto osmdesjat dnij.
5 I jegda ispolnišasja dnije pira, sotvori car piršestvo jazykom obretšymsja vo grade (Susech) na dnij šesť vo dvore domu careva,
6 ukrašennem vissonnymi i zeleiymi zavesami, prostertymi na užach vissonnych i červleničnych, na kolcach zlatych i srebrjanych, na stolpech mramornych i kamennych:
7 loža zlata i srebrjana, na pomoste kamene smaragdova, i pinninska i parinska mramora, i plaščanicy pestrotami različnymi razcvečeny, okrest šipcy razsejani:
8 sosudi zlati i srebrjani, i čaša anfraksa (kamene) predložennaja, cenoju talant tridesjať tysjašč: vino mnogo i sladko, ježe sam car pijaše: pitije že sije ne po ustavlennomu zakonu bysť, tako bo voschote car i zapoveda ikonomom sotvoriti volju svoju i mužej.
9 I Astiň carica sotvori pir ženam v domu careve, ideže car Artakserks.
10 V deň že sedmyj razveselivsja car, reče Amanu i Vazanu, i Farre i Varazu, i Zafolfanu i Avatazu i Faravu, sedmim jevnuchom, iže služachu pred carem Artakserksom,
11 privesti (Astiň) caricu pred nego, ježe vocariti ju i vozložiti na ňu venec carskij i pokazati ju vsem načalstvujuščym i jazykom krasotu jeja, zane prekrasna be.
12 I ne posluša jego Astiň carica priiti so jevnuchi.
13 I opečalisja car, i razgnevasja, i reče bližnim svoim: sice reče Astiň: sotvorite ubo o sem zakon i sud.
14 I pristupiša k nemu Arkesej i Sarsofej i Malisear, načalnicy Persstii i Midstii, iže bliz carja, pervii seďaščii pri cari,
15 i vozvestiša jemu po zakonom, kako podobaet sotvoriti carice Astini, jako ne sotvori povelennych ot carja črez jevnuchi.
16 I reče Muchej ko carju i k boljarom: ne carja jedinago obide Astiň carica, no i vsja kňazi i načalniki carevy,
17 ibo poveda im slovesa caricy, i kako protivoreče carju:
18 jakože ubo protivno reče carju Artakserksu, sice i dnes gospoži ženy pročyja kňazej Persskich i Midskich, uslyšavšja carju rečennaja ot neja, derznut takožde bezčestvovati mužei svoich:
19 ašče ubo ugodno carju, da povelit carskim povelenijem, i da napišetsja po zakonom Midskim i Persskim, i inako da ne budet, niže da vnidet ktomu carica k nemu, i carstvo jeja da predast car žene lučšej jeja:
20 i da budet uslyšan zakon, iže ot carja, jegože sotvorit vo carstvii svojem, i sice vsja ženy vozložat česť na mužy svoja ot bogata daže do uboga.
21 I ugodno bysť slovo pred carem i načalniki, i sotvori car, jakože reče jemu Muchej,
22 i posla car knigi vo vse carstvo po stranam po jazyku ich, da budet strach im v žiliščich ich.

2

1 I po slovesech sich utolisja car ot gneva, i ne vospomanu ktomu Astini, vospominaja, jelika glagola i kako osudi jeja.
2 I reša slugi carevy: da izyščutsja carju devicy nerastlenny, krasny zrakom, i da postavit car vzyskateli vo vsech stranach carstvija svojego,
3 i da izberut otrokovic devstvennych dobrozračnych v Susy grad, v čertog ženskij, i da otdadutsja jevnuchovi carevu stražu žen, i da dadutsja masti i pročyja potreby:
4 i žena, juže vozljubit car, da budet cariceju vmesto Astini. I ugodno be carju slovo, i sotvori tako.
5 I muž be Iudeanin vo grade Susech, i ima jemu Mardochej syn Iairov, syna Semeina, syna Kiseova, ot plemene Veniamiňa,
6 iže bjaše plenen ot Ijerusalima Navuchodonosorom carem Vavilonskim:
7 i bjaše jemu otrokovica vospitana, dščer Aminadava brata otcu jego, i ima jej Jesfir. Po prestavlenii že roditelej jeja, prija ju Mardochej vo dščere mesto: i bjaše devica krasna i dobrozračna.
8 I jegda uslyšano bysť povelenije carevo, sobrany byša devicy mnogi vo grad Susy, pod ruku Gaijevu, i privedena bysť Jesfir ko Gaiju chranitelju žen:
9 i ugodna bysť jemu otrokovica i okrete blagodať pred nim: i potščasja dati jej masti i učastije, i sedm devic pristavi k nej iz domu careva, i snabdevaše ju i rabyň jeja dobre v domu ženstem.
10 I ne poveda Jesfir roda svojego, niže otečestva, Mardochej bo zapoveda jej ne vozveščati.
11 Na vsjak že deň choždaše Mardochej po dvoru ženskomu, naziraja, čto Jesfiri slučitsja.
12 Sije že be vrema devic vchoditi ko carju, jegda ispolňatsja dvanadesjať mesjacej: tako bo napolňachusja dnije ukrašenija, šesť mesjac vo aromatech i v mastech ženskich, i šesť mesjac namazujuščjasja smirnovym jelejem,
13 i togda vchoždachu ko carevi: i jemuže ašče rečet privesti ju, vchodit s nim kupno iz domu ženskago daže do domu careva:
14 na večer vchoždaše i zautra vozvraščašesja v dom ženskij vtoryj, ideže Gaj jevnuch carev chranitel žen, i ne vchoždaše paki ko carju, ašče ne budet pozvana imenem.
15 Jegda že ispolnisja vrema Jesfiri dščeri Aminadava, brata otca Mardocheova, (iže pojal ju sebe v dščere mesto,) vniti ko carevi, ničtože prestupi ot sich, jaže zapoveda jej jevnuch chranitel žen: be bo Jesfir obretajuščaja blagodať pred vsemi zrjaščimi ju.
16 I vnide Jesfir ko carju Artakserksu vo vtoryjnadesjať mesjac, iže jesť Adar, v leto sedmoje carstva jego.
17 I vozljubi car Jesfir, i obrete blagodať pače vsech devic, i vozloži venec ženskij na glavu jeja.
18 I sotvori car pir vsem drugom svoim i silam sedm dnij, i voznese brak Jesfirin, i sotvori otradu suščym vo carstvii jego.
19 Mardochej že služaše vo dvore (careve).
20 Jesfir že ne poveda roda svojego, (ni ljudij svoich): sice bo zapoveda jej Mardochej bojatisja Boga i tvoriti zapovedi Jego, jakože be s nim, Jesfir že ne izmeni obyčaja svojego.
21 I opečalistasja dva jevnucha careva načalnejšii stražy tela jego, jako predpočten bysť Mardochej, i iskasta ubiti Artakserksa carja.
22 I vozvestisja slovo Mardocheju, i skaza Jesfiri: ona že poveda carju, jaže navetujut.
23 Car že ispyta dvu jevnuchu, (i ispovedasta,) i obesi ich. I povele car vpisati na pamať v carstej knigochranitelnice o blagodejanii Mardocheove v pochvalu.

3

1 I po sich proslavi car Artakserks Amana syna Amadafuina Vugeanina i voznese jego, i predseďaše vyšše vsech drugov jego:
2 i vsi, iže vo dvore (careve), poklaňachusja Amanu: sice bo povele car tvoriti. Mardochej že ne klaňašesja jemu.
3 I glagolaša suščii vo dvore careve Mardocheju: mardocheje, česo radi ne slušaeši glagolemych ot carja?
4 Po vsja že dni glagolachu jemu, i ne poslušaše ich. I vozvestiša Amanu, jako Mardochej soprotivljaetsja poveleniju carevu, i poveda im Mardochej, jako Iudeanin jesť.
5 I uvedav Aman, jako ne klaňaetsja jemu Mardochei, razgnevasja zelo
6 i umysli pogubiti vsja Iudei, iže v carstve Artakserksove:
7 i sotvori sovet v leto vtorojenadesjať carstva Artakserksova, i metaše žrebija deň ot dne i mesjac ot mesjaca, jako pogubiti vo jedin deň rod Mardochejev: i pade žrebij na četvertyjnadesjať deň mesjaca, iže jesť Adar.
8 I reče (Aman) ko carju Artakserksu, glagolja: jesť jazyk razsejannyj vo jazycech vo vsem carstve tvojem: zakony že ich stranni pače vsech jazyk, i zakonov carskich ne slušajut, i ne polzujet carju ostaviti ich:
9 i ašče gode jesť carevi, da povelit pogubiti ja: az že zapišu v sokrovišče carevo desjať tysjašč talant srebra.
10 I snem car persteň (s ruki svojeja), dade v ruce Amanu, da zapečataet pisanija napisannaja na Iudej.
11 I reče car Amanu: srebro ubo imej ty sebe, ljudem že tvori, jakože choščeši.
12 I prizvani byša piscy carevy v tretijnadesjať deň mesjaca pervago, i napisaša, jakože povele Aman, k vojevodam i načalnikom po vsem stranam, ot Indijskija oblasti daže i do Jefiopii, sto dvadesjati sedmi stranam, načalstvujuščym nad jazyki po ich jazyku, imenem Artakserksa carja.
13 I posla s pismonoscy pisanija v carstvo Artakserksovo, da pobijut rod Židovskij v deň jedin mesjaca vtoragonadesjať, iže jesť Adar, i da raschiťjat imenija ich. Spisanije že jepistolii sicevo be: car velikij Artakserks načalstvujuščym ot Indii daže do Jefiopii nad sto dvadesjať sedmiju stranami i mestonačalnikom poddannym. Nad mnogimi carstvujušč jazyki i obderžav vsju vselennuju, voschotech, ne derzostiju oblasti voznosim, no krotostiju i tichostiju vsegda pravja, bezmatežno žitije vsegda ustrojati područnych (našich), i carstvije (svoje) bezmolvno i prochodimo daže do konec sobljudaja, obnoviti želaemyj vsem čelovekom mir. Voprosivšu že mi sovetniki moja, kako by vozmožno sije soveršiti, iže u nas celomudrijem preslovutyj i vo blagovolenii neizmennyj i tverdoju vernostiju utverždennyj i vtoruju česť po cari polučivyj Aman skaza nam, jako vo vsech po vselennej kolenech smesisja vraždebnyj nekij narod, zakonami soprotivnyj ko vsjakomu jazyku i povelenija carskaja vsegda nebregušč, daby ne ustrojalosja ot nas blagoupravljaemoje neporočno soobladanije. Urazumevše ubo, jako sej jazyk jedin soprotivljaetsja vsegda vsjakomu čeloveku, ustavlenije zakonov inostrannoje izmeňaet, i protivjasja našym delom, goršaja soveršaet zlaja, daby carstvije naše ne polučilo blagostojanija: povelechom ubo napisannymi k vam gramotami ot Amana učinenago nad veščmi (carskimi) i vtorago otca našego, vsech so ženami i čady pogubiti vsekorenne vražiimi mečmi bez vsjakija milosti i poščadenija, v četvertyjnadesjať deň vtoragonadesjať mesjaca Adara, nastojaščago leta, jako da byvšii drevle i nyne vrazi vo jedinem dni gorko vo ad sošedše, v pročeje vrema ticho i bezmolvno žitije daďat nam do konca prochoditi.
14 Spisanija že jepistolii posylachusja po stranam, i poveleno bysť vsem jazykom gotovym byti v narečennyj deň.
15 Prispe že delo i v Susy: i car ubo i Aman pirujušča naslaždastasja, grad že (Susy) maťjašesja.

4

1 Mardochej že razumev zamyšljaemoje, razdra rizy svoja i oblečesja vo vretišče i posypasja pepelom: i skočiv v prostrannuju ulicu grada, vozopi voplem velikim i gorkim: vzimaetsja rod ničtože prestupivyj.
2 I priide daže do vrat carevych i sta: ne leť bo be jemu vniti vo dvor vo vretišče oblečenu i pepelom osypanu sušču.
3 I vo vsjacej strane, ideže pokazovachusja pisanija (careva), vopl be i plač i rydanije prevelije Iudeom, vretišče i pepel postilachu sebe.
4 I vnidošča rabyni i jevnusi caricyny i vozvestiša jej. I smatesja uslyšavši byvšeje: i posla rizy oblešči Mardochea i sňati vretišče jego. I ne posluša.
5 Jesfir že prizva Achrafea skopca svojego, predstojaščago jej,
6 i posla jego uvedati ot Mardochea istinu.
7 Mardochej že skaza jemu byvšeje, i obeščanije, ježe obeša Aman carju v sokroviščnyj dom (položiti) desjať tysjašč talant srebra, da pogubit Iudej:
8 i spisanije (povelenija) izdannago v Susech (grade) na pogublenije ich dade jemu, da pokažet Jesfiri: i reče jemu, zapovedati jej iti moliti carja i prositi jego o ljudech, pominajuši dni smirenija tvojego, kako vospitana jesi v ruce mojej, zane Aman vtoryj po cari glagola protivu nam na smerť: prizovi Gospoda i glagoli carju o nas, da izbavit nas ot smerti.
9 Všed že Achrafej, poveda Jesfiri vsja glagoly sija.
10 I reče Jesfir ko Achrafeju: idi k Mardocheju i rcy:
11 poneže vsi jazycy carstvija veďat, jako vsjak muž ili žena, iže ašče vnidet ko carvei vo vnutrennij dom ne prizvan, nesť jemu spasenija, točiju k nemuže ašče prostret car zlatyj žezl, sej spasen budet: az že nesm zvana vniti ko carju se uže tridesjať dnij.
12 I vozvesti Achrafej Mardocheju vsja glagoly Jesfiriny.
13 I reče Mardochej ko Achrafeju: idi i rcy jej: Jesfire, da ne rečeši v sebe, jako ty jedina spasešisja vo carstvii pače vsech Iudej:
14 zane ašče preslušaeši v sije vrema, otinudu pomošč i pokrov budet Iudeom, ty že i dom otca tvojego pogibnete: i kto vesť, ašče na sije vrema vocarilasja jesi?
15 I posla Jesfir prišedšago k nej ko Mardocheju, glagoljušči:
16 šed soberi Iudei iže v Susech, i postitesja o mne, i ne jadite niže pijte tri dni deň i nošč: az že i služebnicy moja (takožde) ne imamy jasti: i togda vnidu ko carju krome zakona, ašče i pogibnuti mi priključitsja.
17 I šed Mardochej sotvori, jelika zapoveda jemu Jesfir, i pomolisja Gospodevi pominaja vsja dela Gospodňa i reče: Gospodi, Gospodi Carju Vsederžitelju, jako vo vlasti Tvojej sije vse jesť, i nesť protivomudrstvujaj Tebe, vnegda voschoščeši spasti Izrailja: jako Ty sotvoril jesi nebo i zemlju i vse udivljaemoje v podnebesnej i Gospoď jesi vsech, i nesť, iže vosprotivitsja Tebe Gospodevi: Ty vsja vesi, Ty znaeši, Gospodi, jako ne v ukorizne ni v gordosti, niže vo tščelavii sotvorich sije, ježe ne poklaňatisja pregordomu Amanu, poneže blagovolim bych lobzati i sledy nog jego spasenija radi Izraileva, no sije sotvorich, da ne vozdam slavy čeloveku pače slavy Božja, i ne pokloňusja ni komuže, krome Tebe Gospoda mojego, i ne sotvorju sija v gordosti: i nyne, Gospodi Bože, Carju, Bože Avraamov, poščadi ljudi Tvoja, jako nazirajut nam v pogibel i voždeleša pogubiti ježe iz načala nasledije Tvoje: ne prezri dostojanija Tvojego, ježe izbavil jesi Tebe ot zemli Jegipetskija: uslyši molitvu moju, i umiloserdisja nad žrebijem Tvoim, i obrati rydanije naše v veselije, da živušče voschvalim ima Tvoje, Gospodi, i ne pogubi ust voschvaljajuščich Ťja, Gospodi. I ves Izrail vozopi ot kreposti svojeja, jako smerť ich pred očima ich: i Jesfir carica priteče ko Gospodu v podvize smerti obderžima, i snemši rizy slavy svojeja, oblečesja v rizy tesnoty i plača, i vmesto mnogocennych mastej i blagovonnych pepelom i gnojem posypa glavu svoju, i ploť svoju smiri zelo, i koždo mesto ukrašenija veselija svojego ispolni rasterzannymi vlasy svoimi, i moljašesja Gospodu Bogu Izrailevu i reče: Gospodi moj, Carju naš, Ty jesi jedin, pomozi mi jedinyj i ne imejuščej pomošči razve Tebe, jako beda moja v ruce mojej: az slyšach, Gospodi, ot otca mojego v plemeni otečestva mojego, jako Ty Gospodi, prijal jesi Izrailja ot vsech jazyk i otcy našja ot vsech praotec ich v nasledije večnoje, i sotvoril jesi im, jelika glagolal jesi: i nyne sogrešichom pred Toboju, i predal jesi nas v ruki vrag našich, zaneže slavichom bogi ich: praveden jesi, Gospodi: i nyne ne dovolni byša gorestiju raboty našeja, no položiša ruki svoja na ruki idol svoich, istorgnuti zapoveď ust Tvoich i pogubiti nasledije Tvoje, i zagraditi usta chvaljaščich Ťja i ugasiti slavu chrama Tvojego i oltarja Tvojego, i otverzti usta jazykom vo ugoždenija sujetnych i udivitisja carevi plotskomu vo veki: ne predažď, Gospodi, skiptra Tvojego sim, iže ne suť, i da ne posmejutsja v padenii našem, no obrati sovet ich na ňa, načenšago že na nas v pritču položi: pomani, Gospodi, poznan budi vo vrema skorbi našeja i mene spodobi derznovenija: Carju bogov i vsjakago načalstva Soderžitelju, dažď slovo blagougodno vo usta moja pred lvom, i premeni serdce jego v nenavidenije vojujuščago ny, vo istreblenije jego i s nim sovetujuščich: nas že izmi rukoju Tvojeju i pomozi mi jedinej i ne imejuščej ni kogože, tokmo Tebe, Gospodi: vsech razum imaši i vesi, jako voznenavidech slavu bezzakonnych i gnušajusja loža neobrezannych i vsjakago inoplemennika: Ty vesi nuždu moju, jako gnušajusja znamenija gordosti mojeja, ježe jesť na glave mojej vo dnech videnija mojego, gnušajusja jego, jako rubišč oskvernennych, i ne nošu jego v deň molčanija mojego: i ne jade raba Tvoja ot trapezy Amanovy, i ne proslavljach pira careva, niže pijach vino trebišč (idolskich): i ne vozveselisja raba Tvoja ot dne premenenija mojego daže donyne, točiju o Tebe, Gospodi Bože Avraamov: Bože, mogij nad vsemi, uslyši glas beznadežnych, i izbavi nas ot ruki lukavnujuščich i izmi ma ot stracha mojego.

5

1 I bysť po trijech dnech, jegda presta molitisja, sovlečesja iz riz priskorbnych i oblečesja v rizy slavy svojeja: i bysť dobrozračna, prizyvajušči vsevidca Boga i Spasitelja, i vzja dve rabyni s soboju, i o jedinu ubo opirašesja aki sladosťmi obilujušči, drugaja že posledovaše, da oblegčaet rizy jeja: i sija červlenejuščisja dobrotoju krasoty svojeja, i lice jeja osklabljajuščejesja aki preljubivejše, serdce že jeja steňaše ot stracha. I prošedši vsja dveri, sta pred carem. On že seďaše na prestole carstva svojego, obolčen vo vse odejanije slavy svojeja, ves vo zlate i kameniich mnogocvenych, i bjaše straše zelo: i vozved lice svoje ognevidno slavoju, zelnoju jarostiju vozzre. I pade carica, i izmenisja lice jeja so oslablenmem, i preklonisja na glavu rabyni prediduščija. I premeni Bog duch carev na krotosť, i potščavsja snide so prestola svojego i vosprijat ju vo ovjatija svoja, dondeže priide v sebe, i uteši ju glagoly mirnymi i reče jej: čto ti jesť, Jesfire? Az jesm brat tvoj, derzaj, ne umreši: jako obščeje povelenije naše jesť, pristupi.
2 I vzem zlatyj žezl (car) vozloži na vyju jeja i oblobyza ju i reče: glagoli mi. I reče jemu: videch ťja, gospodine, jako Angela Božija, i smatesja serdce moje ot stracha slavy tvojeja, jako diven jesi, gospodine, i lice tvoje blagodatej ispolneno. Besedujušči že ona k nemu, pade ot oslablenija. Car že smatesja, i vsi rabi jego utešachu jeja.
3 I reče jej car: čto choščeši, Jesfire? I čto prošenije tvoje? Budet ti daže i do polucarstva mojego.
4 I reče Jesfir: deň mojego prazdnovanija dnes jesť: ašče ubo ugodno jesť carevi, da priidet car i Aman na pir, jegože sotvorju dnes.
5 I reče car: uskorite iti po Amana, da sotvorim slovo Jesfirino. I priidosta oba na pir, jegože sotvori Jesfir.
6 Na piru že reče car ko Jesfiri: čto jesť, Jesfire carice? (i kaja jesť mysl prošenija tvojego? Dam ti i do polucarstva mojego,) i budet jeliko prosiši.
7 I reče Jesfir : prošenije moje i molenije:
8 ašče obretoch blagodať pred carem, da priidet car i Aman ješče zautra na pir, jegože sotvorju ima, i zautra sotvorju sije prošenije.
9 I izyde Aman ot carja zelo radosten i vesel: videv že Mardochea Iudeanina vo dvore (careve ne podvignuvšasja i ne klaňajuščaťja pred nim), vozjarisja zelo:
10 i všed v dom svoj, prizva drugi svoja i Zosaru ženu svoju
11 i pokaza im bogatstvo svoje i slavu, jejuže vozveliči jego car, i jako sotvori jego pervago byti i praviti carstvije.
12 I reče Aman: ne zva carica ni jedinago na pir so carem, no točiju mene, i nautrije zvaše ma:
13 no sija ne suť mi ugodna, jegda viždu Mardochea Iudeanina vo dvore (careve).
14 I reče jemu Zosara žena jego i druzije: prigotovi drevo lakot pjaťdesjat, i zautra rečeši carevi, i da povešen budet Mardochej na dreve: ty že vnidi so carem na pir i veselisja. I ugoden bysť Amanu glagol sej, i ugotova drevo.

6

1 Gospoď že oťja son ot carja v nošči onej. I povele rabu svojemu prinesti knigi pamatnyja dnij pročitati jemu:
2 i obrete pisanija napisannaja o Mardochei, kako poveda carju o dvoju jevnuchu carskuju, vnegda strešči ima, i umyslista ubiti (carja) Artakserksa.
3 I reče car: kuju slavu ili blagodať sotvorichom Mardocheju? I rekoša otrocy carevy: ničtože sotvoril jesi jemu?
4 Voprošajušču že carju o blagodejanii Mardocheove, se, Aman priide vo dvor, i reče car: kto jesť vo dvore? Aman že priide rešči carevi, da povesit Mardochea na dreve, ježe ugotova.
5 I rekoša otrocy carevy: se, Aman stoit vo dvore. I reče car: prizovite jego.
6 I reče car Amanu: čto sotvorju mužu, jegože az chošču proslaviti? Reče že v sebe Aman: kogo choščet car proslaviti, razve mene?
7 Reče že carju: muža, jegože choščet car proslaviti,
8 da prinesut otrocy carevy odeždu vissonnuju, jejuže car oblačaetsja, i koňa, na nemže car jezdit,
9 i da dastsja jedinomu ot drugov carevych slavnych, i da oblečet muža, jegože car ljubit, i da posadit jego na koňa i propovesť na ulicach grada, glagolja: tako budet vsjakomu čeloveku, jegože car proslavit.
10 I reče car Amanu: dobre rekl jesi: tako sotvori Mardocheju Iudeaninu, ugodno služaščemu vo dvore (našem), i da ne izmenitsja slovo tvoje ot sich, jaže rekl jesi.
11 I vzja Aman odeždu i koňa, i obleče Mardochea, i vozvede jego na koňa, i projde po ulicam grada, i propovedaše (pred nim), glagolja: sice budet vsjakomu čeloveku, jegože choščet car proslaviti.
12 I vozvratisja Mardochei vo dvor (carev): Aman že ide v dom svoj skorbja prekloniv glavu.
13 I skaza Aman slučivšajasja jemu Zosare žene svojej i drugom svoim. I reša jemu druzije jego i žena: ašče ot plemene Iudejskago Mardochej, načal jesi smirjatisja pred nim, padaja padeši, i ne vozmožeši jemu otmstiti, jako Bog živyj jesť s nim.
14 I ješče glagoljuščym im, priidoša jevnusi, spešno zovušče Amana na pir, jegože ugotova Jesfir.

7

1 Vnide že car i Aman pirovati so cariceju.
2 I reče car Jesfiri vo vtoryj deň na piru: čto jesť, Jesfire carice? I čto prošenije tvoje? I čto molenije tvoje? I budet tebe do polucarstvija mojego.
3 I otveščavši (Esfir carica) reče: ašče obretoch blagodať pred očima tvoima, carju, da dastsja duša moja prošeniju mojemu i ljudije moi moleniju mojemu:
4 prodani bo jesmy, az že i ljudije moi, na pogibel i raschiščenije i v rabotu, my že i čada naša v raby i rabyni, i nebregoch: nesť bo dostoin klevetnik dvora careva.
5 I reče car: kto jesť sej, iže derznu sotvoriti vešč siju?
6 I reče Jesfir: čelovek vrag, Aman lukavyj sej. Aman že smatesja ot carja i caricy.
7 Car že vosta so gnevom ot pira (i ide) v vertograd: Aman že moljaše caricu, viďaše bo sebe v bedach sušča.
8 Vozvratisja že car iz vertograda, i Aman pripade k ložu, na nemže be Jesfir, molja caricu. I reče car: jegda i ženu nasilujet v domu mojem? Aman že slyšav izmenisja licem.
9 Reče že Vugafan jedin ot skopcev, sej že veďaše o tom dreve, videv je v domu Amanove, jegda prizyvaše jego na obed carskij, i o sem ispytav jedinago ot otrok, urazumev zamyšljaemoje, i reče ko carju: se, i drevo ugotova Aman Mardocheju glagolavšemu blagaja o cari, i stoit v domu Amanove vozvyšeno na lakot pjaťdesjat. I reče car: da povesitsja (Aman) na nem.
10 I povešen bysť Aman na dreve, ježe ugotova Mardocheju. I togda car utolisja ot jarosti.

8

1 I v toj deň car Artakserks darova Jesfiri, jelika bjachu Amana klevetnika (Iudejska): i Mardochei prizvan bysť ot carja, poveda bo Jesfir, jako srodnik jesť jej.
2 I sňa car persteň svoj, jegože oťja u Amana, i dade Mardochejevi. I postavi Jesfir Mardochea nad vsem imenijem Amanovym,
3 i priloži glagolati ko carju, i pripade pred nogama jego (i vosplaka), i moljaše jego otvratiti zlobu Amanovu i mysl jego, jejuže pomysli na Iudei.
4 I prostre car Jesfiri žezl zlat: vosta že Jesfir i sta pred carem.
5 I reče Jesfir: ašče ugodno ti jesť, i obretoch blagodať pred toboju, posli vozvratiti pisanija poslannaja ot Amana, pisanaja na pogublenije Iudeov, iže obitajut vo (vsem) carstvii tvojem:
6 kako bo vozmogu videti ozloblenije ljudij moich i kako vozmogu spastisja v pogibeli otečestva mojego?
7 I reče car Jesfiri: ašče vsja imenija Amanova dach i darovach tebe, i togo povesich na dreve, jako ruce voznese na Iudei, čto ješče prosiši?
8 Napišite i vy imenem moim, jakože ugodno jesť vam, i zapečatajte perstnem moim: jelika bo pisana byvajut carevym povelenijem i zapečatajutsja perstnem moim, ne vozmožno im protivorešči.
9 I prizvani byša piscy (carevy) v pervyj mesjac, iže jesť Nisan, v dvadesjať tretij deň togožde mesjaca, i napisaša o Iudejech, jelika zapoveda Mardochej, ko upravitelem i ko načalnikom vojevod ot Indijskija strany daže do Jefiopii, sto dvadesjať sedmi vojevodam, vo vsjakuju stranu po svojemu ich jazyku.
10 Napisana že byša velenijem carevym i zapečatlešasja perstnem jego: i poslaša pisanija črez pismonoscy,
11 jako povele im žiti po zakonom ich vo vsjacem grade, i da pomogajut im, i da sotvorjat sopernikom ich i protivnikom ich, jakože choťjat,
12 v deň jedin po vsemu carstvu Artakserksovu, v tretijnadesjať deň vtoragonadesjať mesjaca, iže jesť Adar.
13 Spisanije že jepistolii sice be: car velikij Artakserks suščym ot Indii daže do Jefiopii sto dvadesjati i sedmim načalstvom stranami obladajuščym i vlastelem nam dobroželatelstvujuščym, radovatisja. Mnozi množajšeju blagodetelstvujuščich blagostiju časteje čestvujemi pače mery vozgordešasja, i ne točiju podčinennych nam iščut ozlobiti, no dovolstva ne mogušče snesti, i svoim blagodetelem načinajut kovarstvovati: i blagodarenije ne tokmo ot čelovek otemljušče, no ješče (po obyčaju) ne prijavšich blagodejanij kičeňmi voznesšesja, vsja prisno nazirajuščago Boga nenaviďaščago zla mňat izbežati suda. Mnogaždy že i mnogich ot postavlennych na vlastech, imže uverisja drugov ustrojati dela, laskatelstvo krovej nepovinnych vinovnymi postavljaja, podverže neuvračevannym zlym, zlonravija ložnym prelščenijem tech, iže prelščajut nezlobivoje blagoserdije vladejuščich. Videti že leť jesť nam vzyskujuščym ne toliko ot drevnich, jakože predachom, istorij, jeliko ot tech, jaže suť pri nogach neprepodobno sodelannaja gubitelstvom nedostojno vladejuščich. Sego radi vnimati nadležit po sich, vo ježe carstvo bezmatežno vsem čelovekom s mirom ustroiti, ne upotrebljajušče premenenij, prichoďaščaja že pred očesa vsegda s priličnym predvarenijem razsuždajušče. Jegda bo Aman Amadafujev Makedoňanin, istinno čužď Persskija krove i mnogo otstojašč ot našeja blagosti, strannoljubno prijatyj ot nas, tolikoje čelovekoljubije, ježe ko vsjakomu jazyku imejem, poluči, jako naricatisja jemu otcem našim, i poklaňaemomu ot vsech, vtoroje carskago prestola lice soderžati: neumeritelen že v gordosti priležno iskal, kako by nas oblasti i života lišiti, kupno že našego bljustitelja i vsegdašňago blagodetelja Mardochea i neporočnuju carstva soobščnicu Jesfir so vsem ich plemenem mnogopletennymi chitrostej prelščeňmi iščušč na pogublenije: simi bo obrazy vozmne nas lišiv bljustitelej vzjati, i vlasť Persskuju ko Makedoňanom prenesti. My že Iudeov, ot tregubitelnago sego v pogublenije predannych, obretaem ne zlotvornych, no pravednejšimi upravljaemych zakony, i suščich synov Vyšňago, preveličajnago živago Boga, upravljajuščago nam že i praroditelem našym carstvije v dobrejšem sostojanii. Dobre ubo sotvorite ne upotrebljajušče ot Amana Amadafujeva poslannych Pisanij, poneže on sija sodelavyj pri vratech Susskich so vsem domom svoim povešen jesť, dostojnyj jemu vskore sud vozdavšemu vsemi vladejuščemu Bogu. Spisanije že jepistolii seja predloživše na vsjacem meste so derznovenijem, ostavite Iudeov upotrebljati svoja zakony, spomoščestvujušče im, jako da vo vrema skorbi vostavšym na nich otmsťjat v tretijnadesjať deň vtoragonadesjať mesjaca Adara v samyj toj deň: v sej bo (deň) vsemoguščij Bog vmesto pogublenija izbrannago roda sotvori im veselije. I vy ubo vo imenitych vašich prazdnicech znamenityj deň so vsjakoju radostiju provoždajte, da i nyne, i po sich spasenije nam ubo i dobroželatelnym Persom budet, navetujuščym že nas v pamať pogublenija. Vsjak že grad ili strana, jaže po sim ne sotvorit, vsjačeski mečem i ognem s tolikim potrebitsja gnevom, jako ne tokmo čelovekom neprochodna, no i zverem i pticam vo vsjakoje vrema merzostnejša ostavitsja. I spisanija sija da predložatsja očevidno vo vsem carstve, ježe gotovym byti vsem Iudeom na sej deň ratovati svoich protivnych.
14 Konnicy ubo izydoša spešno povelennaja ot carja soveršiti. Predlagašesja že povelenije i v Susech.
15 I Mardochej izyde oblečen v carskuju odeždu i venec imušč zlatyj, diadimu vissonnuju, červlenuju. Videvše že suščii v Susech vozradovašasja,
16 jako Iudeom bysť svet i veselije:
17 vo (vsjacem) grade i strane, ideže ašče predlagašesja povelenije radosť i veselije be Iudeom, pirovanije i utešenije. I mnozi ot jazyk obrezovachusja i zakon Iudejskij priimachu, stracha radi Iudejskago.

9

1 Vo vtoryjnadesjať mesjac, iže jesť Adar, v tretijnadesjať deň mesjaca priidoša pisanija ot carja.
2 V toj že deň pogiboša supostaty Iudejev: ni jedin bo soprotivisja im bojasja ich.
3 Načalstvujuščii bo stranam i vlastitelije i carstii knigočija počitachu Iudej:
4 strach bo Mardochejev naležaše na nich.
5 Priložisja bo povelenije carevo imenovatisja jemu po vsemu carstviju.
6 I v Susech grade izbiša Iudeje pjať sot mužej:
7 Farsana, nestanna i Delfona, i Fasgana
8 i Fardafana, i Varea i Sarvakana,
9 i Marmasima i Rufea, i Arsea i Zavufefama,
10 desjať synov Amana Amadafujeva Vugeanina vraga Iudeom, iže ot Farmafea, i razgrabiša v toj deň (imenija ich):
11 i skazaša čislo izbijennych carju v Susech grade.
12 I reče car ko Jesfiri: izbiša Iudeje v Suse grade pjať sot mužej, po okrestnym že stranam koliko, mniši, pogubiša? I česogo ješče prosiši, i budet ti?
13 I reče Jesfir ko carju: da dastsja takožde Iudeom tvoriti zautra, jako da povesjat desjať synov Amanovych.
14 I povele car tako byti, i popusti Iudeom vne grada povesiti telesa synov Amanovych.
15 I sobrašasja Iudeje, iže v Susech, v četvertyjnadesjať dejeň Adara, i izbiša mužej trista, i ničtože razgrabiša.
16 Pročii že Iudeje, iže vo carstvii, sobrašasja i sebe pomogachu i počiša ot branej: izbiša bo ot nich pjaťnadesjať tysjašč v tretijnadesjať Adara, i ničtože raschitiša.
17 I počiša v četvertyjnadesjať deň togožde mesjaca i provoždachu toj deň upokojenija s radostiju i veselijem.
18 Iudeje že v Susech grade sobrašasja i v četvertyjnadesjať počiša: provodiša že i pjatyjnadesjať s radostiju i veselijem.
19 Sego radi Iudeje razsejannii vo vsjacej strane vnešnej provoždajut četvertyjnadesjať deň Adara blag s veselijem, posylajušče časti kijždo bližnemu: živuščij že v mitropolijach i v pjatyjnadesjať deň Adara veselija blagij provoždajut, posylajušče časti bližnim.
20 Napisa že Mardochej slovesa sija v knigu i posla Iudeom, jelicy beša v carstvii Artakserksove, bliz i daleče suščym,
21 ustaviti dni sija blagi, ježe provoždati četvertyjnadesjať i pjatyjnadesjať deň Adara:
22 v sich bo dnech počiša Iudeje ot vrag svoich: i mesjac Adar, iže obratisja im ot plača v radosť i ot bolezni vo blagij deň, provoždati ves vo blagich dnech radosti i veselija, posylajušče časti ko drugom i niščym.
23 I prijaša Iudeje, jakože napisa im Mardochej:
24 kako Aman Amadafujev Makedoňanin ratovaše Iudejev, i kako iznese sud i žrebij, ježe pogubiti ich,
25 i jako vnide ko carju, glagolja, da povesit Mardochea: jelika nača navoditi na Iudei zlaja, na nego byša, i povešen bysť sam i čada jego.
26 Sego radi narekošasja dnije sii Furim radi žrebij, zane dialektom ich žrebii naricajutsja furim, radi sloves jepistolii seja, i jelika postradaša sich radi, i jelika im priključišasja.
27 Ustavi ubo, i tako prijaša Iudeje na sebe i na sema svoje i na iriloživšichsja k nim, niže inače da upotrebljajut: dnije že sii pamati soveršaemi po rodu i rodu, i gradu i otečestvu i strane.
28 Dnije že sii Furim da provoždajut vo vsjakoje leto, i pamať da ne oskudejet ot rodov.
29 I napisa Jesfir carica dšči Aminadavlja i Mardochej Iudeanin, jelika sotvoriša vo utverždenije jepistolii o dnech Furim.
30 I Mardochej i Jesfir carica ustavista sebe sami, i togda ustavista v poste svojem sovet svoj.
31 I Jesfir slovo postavi vo veki, i napisano bysť v pamať.

10

1 Napisa že car po vsemu carstviju svojemu, ježe na zemli i na mori,
2 i silu svoju, i mužestvennaja ispravlenija, bogatstvo že i slavu carstvija svojego: se, pisana suť v knize carej Persskich i Midskich, na pamať.
3 Mardochej bo vtoryj be po cari Artakserkse, i velik be vo carstvii i proslavlen ot Iudej i ljubim, povedaše sodejannaja vsemu jazyku svojemu. I reče Mardochej: ot Boga byša sija: pomanuch bo o sonii, ježe videch o slovesech sich, niže bo preminu ot sich slovo: malyj istočnik, iže bysť reka, i be svet, i solnce, i voda mnoga. Jesfir jesť reka, juže poja car i sotvori caricu: dva že zmia, az jesm i Aman: jazycy že (suť), iže sobrašasja istrebiti ima Iudeov: jazyk že moj sej jesť Izrail, vopivšij ko Bogu, i spasošasja: i spase Gospoď ljudi Svoja i izbavi nas Gospoď ot vsech zol sich: i sotvori Bog znamenija i čudesa velija, jaže ne byša vo jazycech. Sego radi sotvori dva žrebija, jedin ljudem Božiim i jedin vsem jazykom: i izydosta dva žrebija sija v čas i vrema i v deň suda pred Bogom vo vsech jazycech: i pomanu Gospoď Bog ljudi Svoja i opravda dostojanije Svoje: i budut im dnije sii (prazdničnii) v mesjac Adar, v četvertyjnadesjať i pjatyjnadesjať deň mesjaca togožde, s soborom i radostiju i s veselijem pred Bogom, v rod vo veki v ljudech Svoich Izraili. V leto četvertoje carstvija Ptolomejeva i Kleopatry, vnese Dosifej, iže glagolašesja byti svjaščennik i levit, i Ptolomej syn jego, predležaščuju jepistoliju o (dnech) Furim, juže skazovachu, jako istolkova Lisimach syn Ptolomejev, živyj vo Ijerusalime.

{pokazať odnu glavu na stranice}