Poslanije apostola Pavla Jevrejam

Slavjanskij tekst

1

1 Mnogočastne i mnogoobrazne drevle Bog glagolavyj otcem vo prorocech,
2 v posledok dnij sich glagola nam v Syne, Jegože položi naslednika vsem, Imže i veki sotvori.
3 Iže syj sijanije slavy i obraz ipostasi Jego, nosja že vsjačeskaja glagolgolom sily Svojeja, Soboju očiščenije sotvoriv grechov našich, sede o desnuju prestola veličestvija na vysokich,
4 toliko lučšij byv Angelov, jeliko preslavneje pače ich nasledstvova ima.
5 Komu bo reče kogda ot Angel: Syn Moj jesi Ty, Az dnes rodich Ťja? I paki: Az budu Jemu vo Otca, i Toj budet Mne v Syna?
6 Jegda že paki vvodit Pervorodnago vo vselennuju, glagolet: i da pokloňatsja Jemu vsi Angeli Božii.
7 I ko Angelom ubo glagolet: tvorjaj Angely Svoja duchi i slugi Svoja ogň paljašč.
8 K Synu že: prestol Tvoj, Bože, v vek veka: žezl pravosti žezl Carstvija Tvojego:
9 vozljubil jesi pravdu i voznenavidel jesi bezzakonije: sego radi pomaza Ťja, Bože, Bog Tvoj jelejem radosti pače pričastnik Tvoich.
10 I (paki): v načale Ty, Gospodi, zemlju osnoval jesi, i dela ruku Tvojeju suť nebesa:
11 ta pogibnut, Ty že prebyvaeši: i vsja, jakože riza, obetšajut,
12 i jako odeždu sviješi ich, i izmeňatsja: Ty že tojžde jesi, i leta Tvoja ne oskudejut.
13 Komu že ot Angel reče kogda: sedi o desnuju Mene, dondeže položu vragi Tvoja podnožije nog Tvoich?
14 Ne vsi li suť služebnii dusi, v služenije posylaemi za choťjaščich nasledovati spasenije?

2

1 Sego radi podobaet nam lišše vnimati slyšannym, da ne kogda otpadem.
2 Ašče bo glagolannoje Angely slovo bysť izvestno, i vsjako prestuplenije i oslušanije pravednoje prijat mzdovozdajanije:
3 kako my ubežim, o tolicem neradivše spasenii, ježe začalo prijem glagolatisja ot Gospoda, slyšavšimi v nas izvestisja,
4 sosvidetelstvujušču Bogu znameňmi že i čudesy, i različnymi silami, i Ducha Svjatago razdeleňmi, po Svojej Jemu voli?
5 Ne Angelom bo pokori Bog vselennuju grjaduščuju, o nejže glagolem:
6 zasvidetelstvova že negde nekto, glagolja: čto jesť čelovek, jako pomniši jego? Ili syn čelovečeskij, jako poseščaeši i?
7 Umalil jesi jego malym nečim ot Angel: slavoju i čestiju venčal jesi jego i postavil jesi jego nad dely ruku Tvojeju,
8 vsja pokoril jesi pod noze jego. Vnegda že pokoriti jemu vsjačeskaja, ničtože ostavi jemu nepokoreno. Nyne že ne u vidim jemu vsjačeskaja pokorena:
9 a umalenago malym čim ot Angel vidim Iisusa, za prijatije smerti slavoju i čestiju venčanna, jako da blagodatiju Božijeju za vsech vkusit smerti.
10 Podobaše bo jemu, Jegože radi vsjačeskaja i Imže vsjačeskaja, privedšu mnogi syny v slavu, načalnika spasenija ich stradaňmi soveršiti.
11 I svjaťjaj bo i osvjaščaemii, ot Jedinago vsi: jejaže radi viny ne styditsja bratiju naricati ich, glagolja:
12 vozvešču ima Tvoje bratii Mojej, posrede cerkve vospoju Ťja.
13 I paki: Az budu nadejasja Naň. I paki: se, Az i deti, jaže Mi dal jesť Bog.
14 Poneže ubo deti priobščišasja ploti i krovi, i Toj priiskrenne priobščisja techže, da smertiju uprazdnit imuščago deržavu smerti, sireč diavola,
15 i izbavit sich, jelicy strachom smerti črez vse žitije povinni beša rabote.
16 Ne ot Angel bo kogda prijemlet, no ot semene Avraamova prijemlet:
17 otňuduže dolžen be po vsemu podobitisja bratii, da milostiv budet i veren pervosvjaščennik v tech, jaže k Bogu, vo ježe očestiti grechi ljudskija.
18 V nemže bo postrada, Sam iskušen byv, možet i iskušaemym pomošči.

3

1 Temže, bratije svjataja, zvanija nebesnago pričastnicy, razumejte Poslannika i Svjatitelja ispovedanija našego Iisusa Christa,
2 verna sušča Sotvoršemu Jego, jakože i Moisej vo vsem domu Jego.
3 Množajšej bo slave Sej pače Moisea spodobisja, jeliko množajšuju česť imať pače domu sotvorivyj jego:
4 vsjak bo dom sozidaetsja ot nekojego: a sotvorivyj vsjačeskaja Bog.
5 I Moisej ubo veren be vo vsem domu Jego, jakože sluga, vo svidetelstvo glagolatisja imevšym:
6 Christos že jakože Syn v domu Svojem: Jegože dom my jesmy, ašče derznovenije i pochvalu upovanija daže do konca izvestno uderžim.
7 Temže, jakože glagolet Duch Svjatyj, dnes, ašče glas Jego uslyšite,
8 ne ožestočite serdec vašich, jakože v prognevanii, vo dni iskušenija v pustyni,
9 ideže iskusiša Ma otcy vaši, iskusiša Ma i videša dela Moja četyredesjať let.
10 Sego radi negodovach roda togo i rech: prisno zabluždajut serdcem, tii že ne poznaša putij Moich:
11 jako kljachsja vo gneve Mojem, ašče vnidut v pokoj Moj.
12 Bljudite, bratije, da ne kogda budet v nekojem ot vas serdce lukavo, (ispolneno) neverija, vo ježe otstupiti ot Boga živa.
13 No utešajte sebe na vsjak deň dondeže dnes naricaetsja, da ne ožestočitsja nekto ot vas lestiju grechovnoju:
14 pričastnicy bo bychom Christu, ašče točiju načatok sostava daže do konca izvesten uderžim:
15 vnegda glagolet: dnes, ašče glas Jego uslyšite, ne ožestočite serdec vašich, jakože v prognevanii.
16 Necyi bo slyšavše prognevaša, no ne vsi izšedšii iz Jegipta s Moiseom.
17 Koich že negodova četyredesjať let? Ne sogrešivšich li, ichže kosti padoša v pustyni?
18 Kotorym že kljalsja ne vniti v pokoišče Jego? Jave, jako protivlšymsja.
19 I vidim, jako ne vozmogoša vniti za neverstvije.

4

1 Da uboimsja ubo, da ne kogda ostavlenu obetovaniju vniti v pokoj Jego, javitsja kto ot vas lišivsja.
2 Ibo nam blagovestvovano jesť, jakože i onem: no ne polzova onech slovo slucha, ne rastvorennoje veroju slyšavšich.
3 Vchodim bo v pokoj verovavšii, jakože reče: jako kljachsja vo gneve Mojem, ašče vnidut v pokoj Moj: ašče i delom ot složenija mira byvšym.
4 Reče bo negde o sedmem sice: i poči Bog v deň sedmyj ot vsech del Svoich.
5 I v sem paki: ašče vnidut v pokoj Moj.
6 Poneže ubo lišeni necyi vniti v nego, i imže prežde blagovestvovano be, ne vnidoša za neposlušanije:
7 paki nekij ustavljaet deň, dnes, v Davide glagolja, po tolicech letech, jakože prežde glagolasja: dnes, ašče glas Jego uslyšite, ne ožestočite serdec vašich.
8 Ašče bo by onech Iisus upokoil, ne by o inem dni glagolal po sich.
9 Ubo ostavleno jesť (i ješče) subbotstvo ljudem Božiim:
10 všedyj bo v pokoj Jego, i toj poči ot del svoich, jakože ot Svoich Bog.
11 Potščimsja ubo vniti vo onyj pokoj, da ne kto v tu že pritču protivlenija vpadet.
12 Živo bo slovo Božije i dejstvenno, i ostrejše pače vsjakago meča obojudu ostra, i prochoďaščeje daže do razdelenija duši že i ducha, členov že i mozgov, i suditelno pomyšlenijem i myslem serdečnym.
13 I nesť tvar nejavlena pred Nim, vsja že naga i objavlena pred očima Jego, k Nemuže nam slovo.
14 Imušče ubo Archijerea velika, prošedšago nebesa, Iisusa Syna Božija, da deržimsja ispovedanija.
15 Ne imamy bo archijerea ne mogušča spostradati nemoščem našym, no iskušena po vsjačeskim po podobiju, razve grecha.
16 Da pristupaem ubo s derznovenijem k prestolu blagodati, da priimem milosť i blagodať obrjaščem vo blagovremennu pomošč.

5

1 Vsjak bo pervosvjaščennik, ot čelovek prijemlem, za čeloveki postavljaetsja na služby jaže k Bogu, da prinosit dary že i žertvy o gresech,
2 spostradati mogij nevežstvujuščym i zabluždajuščym, poneže i toj nemoščiju obložen jesť:
3 i sego radi dolžen jesť jakože o ljudech, takožde i o sebe prinositi za grechi.
4 I niktože sam sebe prijemlet česť, no zvannyj ot Boga, jakože i Aaron.
5 Tako i Christos ne Sebe proslavi byti pervosvjaščennika, no Glagolavyj k Nemu: Syn Moj jesi Ty, Az dnes rodich Ťja:
6 jakože i inde glagolet: Ty jesi svjaščennik vo vek po činu Melchisedekovu.
7 Iže vo dnech ploti Svojeja molenija že i molitvy k Moguščemu spasti Jego ot smerti s voplem krepkim i so slezami prines, i uslyšan byv ot blagogoveinstva,
8 ašče i Syn bjaše, obače navyče ot sich, jaže postrada, poslušaniju,
9 i soveršivsja bysť vsem poslušajuščym Jego vinoven spasenija večnago,
10 narečen ot Boga Pervosvjaščennik po činu Melchisedekovu.
11 O nemže mnogoje nam slovo i neudob skazaemoje glagolati, poneže nemoščni byste sluchi.
12 Ibo, dolžni sušče byti učitelije let radi, paki trebujete učitisja, kaja pismena načala sloves Božiich: i byste trebujušče mleka, a ne krepkija pišči.
13 Vsjak bo pričaščajajsja mleka neiskusen slova pravdy, mladenec bo jesť:
14 soveršennych že jesť tverdaja pišča, imuščich čuvstvija obučena dolgim učenijem v razsuždenije dobra že i zla.

6

1 Temže ostavlše načala Christova slovo, na soveršenije da vedemsja, ne paki osnovanije pokajanija polagajušče ot mertvych del, i very v Boga,
2 kreščenij učenija, vozloženija že ruk, voskresenija že mertvych i suda večnago.
3 I sije sotvorim, ašče Bog povelit.
4 Nevozmožno bo prosveščennych jedinoju i vkusivšich dara nebesnago, i pričastnikov byvšich Ducha Svjatago,
5 i dobrago vkusivšich Božija glagolgola i sily grjaduščago veka,
6 i otpadšich, paki obnovljati v pokajanije, vtoroje raspinajuščich Syna Božija sebe i obličajuščich.
7 Zemlja bo pivšaja schoďaščij na ňu množiceju dožď i raždajuščaja bylija dobraja onym, imiže i delaema byvaet, prijemlet blagoslovenije ot Boga:
8 a iznosjaščaja ternija i volčec nepotrebna jesť i kljatvy bliz, jejaže končina v požženije.
9 Nadejemsja že o vas, vozljublennii, lučšich i prideržaščichsja spasenija, ašče i tako glagolem.
10 Ne obidliv bo Bog, zabyti dela vašego i truda ljubve, juže pokazaste vo ima Jego, posluživše svjatym i služašče.
11 Želaem že, da kijždo vas javljaet tožde tščanije ko izveščeniju upovanija daže do konca,
12 da ne lenivi budete, no podražatele nasledstvujuščich obetovanija veroju i dolgoterpenijem.
13 Avraamu bo obetovaja Bog, poneže ni jedinem imaše bolšim kljatisja, kljatsja Soboju,
14 glagolja: voistinnu blagoslovja blagoslovlju ťja i umnožaja umnožu ťja.
15 I tako dolgoterpev, poluči obetovanije.
16 Čelovecy bo bolšim klenutsja, i vsjakomu ich prekosloviju končina vo izveščenije kljatva (esť).
17 V nemže lišše choťja Bog pokazati naslednikom obetovanija nepreložnoje soveta Svojego, chodatajstvova kljatvoju:
18 da dvema veščmi nepreložnymi, v nichže nevozmožno solgati Bogu, krepkoje utešenije imamy pribegšii jatisja za predležaščeje upovanije,
19 ježe aki kotvu imamy duši, tverdu že i izvestnu, i vchoďaščuju vo vnutrennejšeje zavesy,
20 ideže predteča o nas vnide Iisus, po činu Melchisedekovu Pervosvjaščennik byv vo veki.

7

1 Sej bo Melchisedek, car Salimskij, svjaščennik Boga Vyšňago, iže srete Avraama vozvraščšasja ot seča carej i blagoslovi jego,
2 jemuže i desjatinu ot vsech otdeli Avraam, perveje ubo skazujetsja car pravdy, potom že car Salimskij, ježe jesť, car mira,
3 bez otca, bez matere, bez pričta roda, ni načala dnem, ni životu konca imeja, upodoblen že Synu Božiju, prebyvaet svjaščennik vynu.
4 Vidite že, jelik sej, jemuže i desjatinu dal jesť Avraam patriarch ot izbrannych.
5 I prijemljuščii ubo svjaščenstvo ot synov Leviin zapoveď imut odesjatstvovati ljudi po zakonu, sireč, bratiju svoju, ašče i ot čresl Avraamovych izšedšuju:
6 ne pričitaemyj že rodom k nim, odesjatstvova Avraama i imuščago obetovanija blagoslovi:
7 bez vsjakago že prekoslovija menšeje ot bolšago blagoslovljaetsja.
8 I zde ubo desjatiny čelovecy umirajuščii prijemljut: tamo že svidetelstvujemyj, jako živ jesť.
9 I da sice reku, Avraamom i Levij, prijemljaj desjatiny, desjatiny dal jesť:
10 ješče bo v čreslech otčiich bjaše, jegda srete jego Melchisedek.
11 Ašče ubo soveršenstvo levitskim svjaščenstvom bylo, ljudije bo na nem vzakoneni byša: kaja ješče potreba po činu Melchisedekovu inomu vostati svjaščenniku, a ne po činu Aaronovu glagolatisja?
12 Prelagaemu bo svjaščenstvu, po nuždi i zakonu premenenije byvaet.
13 O Nemže bo glagoljutsja sija, kolenu inomu pričastisja, ot negože niktože pristupi ko oltarju:
14 jave bo, jako ot kolena Iudova vozsija Gospoď naš, o nemže kolene Moisej o svjaščenstve ničesože glagola.
15 I lišše ješče jave jesť, jako po podobiju Melchisedekovu vostaet Svjaščennik in,
16 Iže ne po zakonu zapovedi plotskija bysť, no po sile života nerazrušaemago.
17 Svidetelstvujet bo, jako Ty jesi svjaščennik vo vek po činu Melchisedekovu.
18 Otlaganije ubo byvaet prežde byvšija zapovedi za nemoščnoje jeja i nepoleznoje:
19 ničtože bo soveršil zakon: privvedenije že jesť lučšemu upovaniju, imže približaemsja k Bogu.
20 I po jeliku ne bez kljatvy:
21 oni bo bez kljatvy svjaščennicy byša, Sej že s kljatvoju črez glagoljuščago k Nemu: kljatsja Gospoď i ne raskaetsja: Ty jesi svjaščennik vo vek po činu Melchisedekovu:
22 po toliku lučšago zaveta bysť isporučnik Iisus.
23 I oni množajši svjaščennicy byša, zane smertiju vozbraneni suť prebyvati:
24 Sej že, zaneže prebyvaet vo veki, neprestupnoje imať svjaščenstvo,
25 temže i spasti do konca možet prichoďaščich črez Nego k Bogu, vsegda živ syj, vo ježe chodatajstvovati o nich.
26 Takov bo nam podobaše Archijerej: prepodoben, nezlobiv, bezskvernen, otlučen ot grešnik i vyšše nebes byvyj,
27 Iže ne imať po vsja dni nuždy, jakože pervosvjaščennicy, prežde o svoich gresech žertvy prinositi, potom že o ljudskich: sije bo sotvori jedinoju, Sebe prines.
28 Zakon bo čeloveki postavljaet pervosvjaščenniki, imuščyja nemošč: slovo že kljatvennoje, ježe po zakone, Syna vo veki soveršenna.

8

1 Glava že o glagolemych: takova imamy Pervosvjaščennika, Iže sede o desnuju prestola veličestvija na nebesech,
2 svjatym služitel i skinii istinnej, juže vodruzi Gospoď, a ne čelovek.
3 Vsjak bo pervosvjaščennik, vo ježe prinositi dary že i žertvy, postavljaem byvaet: temže potreba imeti čto i Semu, ježe prineset.
4 Ašče by bo byl na zemli, ne by byl svjaščennik, suščym svjaščennikom prinosjaščym po zakonu dary,
5 iže obrazu i steni služat nebesnych, jakože glagolano bysť Moiseju, choťjašču sotvoriti skiniju: vižď bo, reče, sotvoriši vsja po obrazu pokazannomu ti na gore.
6 Nyne že lučšeje uluči služenije, po jeliku i lučšago zaveta jesť chodataj, iže na lučšich obetovaniich uzakonisja.
7 Ašče bo by pervyj on neporočen byl, ne by vtoromu iskalosja mesto.
8 Ukorjaja bo ich glagolet: se, dnije grjadut, glagolet Gospoď, i soveršu na dom Izrailev i na dom Iudov zavet nov,
9 ne po zavetu, jegože sotvorich otcem ich v deň, v oňže jemšu mi ich za ruku, izvesti ich ot zemli Jegipetskija: zane tii ne prebyša v zavete Mojem, i Az neradich o nich, glagolet Gospoď.
10 Jako sej zavet, jegože zaveščaju domu Izrailevu po onech dnech, glagolet Gospoď, daja zakony Moja v mysli ich, i na serdcach ich napišu ich, i budu im Bog, i tii budut Mne ljudije.
11 I ne imať naučiti kijždo iskrenňago svojego i kijždo brata svojego, glagolja: poznaj Gospoda: jako vsi uveďat Ma ot mala daže i do velika ich,
12 zane milostiv budu nepravdam ich i grechov ich i bezzakonij ich ne imam pomanuti ktomu.
13 Vnegda že glagolet nov, obvetši pervago: a obvetšavajuščeje i sostarevajuščejesja bliz jesť istlenija.

9

1 Imejaše ubo pervaja skinija opravdanija služby, svjatoje že ljudskoje:
2 skinija bo sooružena bysť pervaja, v nejže svetilnik i trapeza i predloženije chlebov, jaže glagoletsja svjataja.
3 Po vtorej že zavese skinija glagolemaja Svjataja svjatych,
4 zlatu imušči kadilnicu i kovčeg zaveta okovan vsjudu zlatom, v nemže stamna zlata imuščaja mannu, i žezl Aaronov prozjabšij, i skrižali zaveta:
5 prevyšše že jego cheruvimi slavy, oseňajuščii oltar: o nichže ne leť nyne glagolati podrobnu.
6 Sim že tako ustrojenym, v pervuju ubo skiniju vynu vchoždachu svjaščennicy, služby soveršajušče:
7 vo vtoruju že jedinoju v leto jedin archijerej, ne bez krove, juže prinosit za sebe i o ljudskich nevežestviich.
8 Sije javljajušču Duchu Svjatomu, jako ne u javisja svjatych puť, ješče pervej skinii imuščej stojanije.
9 Jaže pritča vo vrema nastojaščeje utverdisja, v neže darove i žertvy prinosjatsja, ne moguščyja po sovesti soveršiti služaščago,
10 točiju v brašnach i pitijach, i različnych omoveniich, i opravdaniich ploti, daže do vremene ispravlenija naležaščaja.
11 Christos že prišed Archijerej grjaduščich blag, bolšeju i soveršennejšeju skinijeju, nerukotvorennoju, sireč, ne seja tvari,
12 ni kroviju kozleju niže telčeju, no Svojeju Kroviju, vnide jedinoju vo svjataja, večnoje iskuplenije obretyj.
13 Ašče bo krov kozljaja i telčaja i pepel junčij kropjaščij oskvernenyja osvjaščaet k plotstej čistote:
14 kolmi pače Krov Christova, Iže Duchom Svjatym Sebe prinese neporočna Bogu, očistit sovesť našu ot mertvych del, vo ježe služiti nam Bogu živu i istinnu?
15 I sego radi novomu zavetu chodataj jesť, da smerti byvšej, vo iskuplenije prestuplenij byvšich v pervem zavete, obetovanije večnago nasledija priimut zvannii.
16 Ideže bo zavet, smerti nužno jesť vnositisja zaveščajuščago,
17 zavet bo v mertvych izvesten jesť: poneže ničesože možet, jegda živ jesť zaveščavajaj.
18 Temže ni pervyj bez krove obnovlen bysť.
19 Rečennej bo byvšej vsjacej zapovedi po zakonu ot Moisea vsem ljudem, prijem krov kozljuju i telčuju, s vodoju i volnoju červlenoju i issopom, samyja že tyja knigi i vsja ljudi pokropi,
20 glagolja: sija krov zaveta, jegože zavešča k vam Bog.
21 I skiniju že i vsja sosudy služebnyja kroviju takožde pokropi.
22 I otňud kroviju vsja očiščajutsja po zakonu, i bez krovoprolitija ne byvaet ostavlenije.
23 Nužda ubo bjaše obrazom nebesnych simi očiščatisja: samem že nebesnym lučšimi žertvami, pače sich.
24 Ne v rukotvorennaja bo svjataja vnide Christos, protivoobraznaja istinnych, no v samoje nebo, nyne da javitsja licu Božiju o nas,
25 niže da mnogaždy prinosit Sebe, jakože pervosvjaščennik vchodit vo svjataja (svjatych) po vsja leta s kroviju čuždeju:
26 poneže podobaše by Jemu množiceju stradati ot složenija mira: nyne že jedinoju v končinu vekov, vo otmetanije grecha, žertvoju Svojeju javisja.
27 I jakože ležit čelovekom jedinoju umreti, potom že sud,
28 tako i Christos jedinoju prinesesja, vo ježe voznesti mnogich grechi, vtoroje bez grecha javitsja, žduščym Jego vo spasenije.

10

1 Seň bo imyj zakon grjaduščich blag, (a) ne samyj obraz veščej, na vsjakoje leto temiže žertvami, ichže prinosjat vynu, nikogdaže možet pristupajuščich soveršiti.
2 Poneže prestali by byti prinosimy, ni jedinu ktomu imuščym sovesť o gresech služaščym, jedinoju očiščennym.
3 No v nich vospominanije grechov na koježdo leto byvaet,
4 nevozmožno bo krovi junčej i kozlej otpuščati grechi.
5 Temže vchoďa v mir, glagolet: žertvy i prinošenija ne voschotel jesi, telo že soveršil Mi jesi:
6 vsesožženij i o grese ne blagovolil jesi.
7 Togda rech: se, idu: v glavizne knižnej napisasja o Mne, ježe sotvoriti volju Tvoju, Bože.
8 Vyše glagolja: jako žertvy i prinošenija i vsesožženij i o gresech ne voschotel jesi, niže blagovolil jesi: jaže po zakonu prinosjatsja:
9 togda reče: se, idu sotvoriti volju Tvoju, Bože. Otemlet pervoje, da vtoroje postavit.
10 O nejže voli osvjaščeni jesmy prinesenijem tela Iisus Christova jedinoju.
11 I vsjak ubo svjaščennik stoit na vsjak deň služja i tyjažde množiceju prinosja žertvy, jaže nikogdaže mogut oťjati grechov.
12 On že jedinu o gresech prines žertvu, vsegda sedit o desnuju Boga,
13 pročeje ožidaja, dondeže položatsja vrazi Jego podnožije nog Jego:
14 jedinem bo prinošenijem soveršil jesť vo veki osvjaščaemych.
15 Svidetelstvujet že nam i Duch Svjatyj, po rečennomu bo prežde:
16 sej zavet, jegože zaveščaju k nim po dnech onech, glagolet Gospoď, daja zakony Moja na serdca ich, i v pomyšleniich ich napišu ich:
17 (taže glagolet Gospoď:) i grechov ich i bezzakonij ich ne imam pomanuti ktomu.
18 A ideže otpuščenije sich, ktomu nesť prinošenija o gresech.
19 Imušče ubo derznovenije, bratije, vchoditi vo svjataja Kroviju Iisus Christovoju, putem novym i živym,
20 jegože obnovil jesť nam zavesoju, sireč plotiju Svojeju,
21 i Ijerea velika nad domom Božiim,
22 da pristupaem so istinnym serdcem vo izveščenii very, okropleni serdcy ot sovesti lukavyja i izmoveni telesy vodoju čistoju:
23 da deržim ispovedanije upovanija neuklonnoje, veren bo jesť Obeščavyj:
24 i da razumejevaem drug druga v pooščrenii ljubve i dobrych del,
25 ne ostavljajušče sobranija svojego, jakože jesť nekim obyčaj, no (drug druga) podvizajušče, i toliko pače, jeliko vidite približajuščijsja deň (sudnyj).
26 Voleju bo sogrešajuščym nam po prijatii razuma istiny, ktomu o gresech ne obretaetsja žertva,
27 strašno že nekoje čajanije suda i ogňa revnosť, pojasti choťjaščago soprotivnyja.
28 Otverglsja kto zakona Moiseova, bez miloserdija pri dvoich ili trijech svidetelech umiraet:
29 koliko mnite goršija spodobitsja muki, iže Syna Božija popravyj, i Krov zavetnuju skvernu vozmniv, jejuže osvjatisja, i Ducha blagodati ukorivyj?
30 Vemy bo Rekšago: Mne otmščenije, Az vozdam, glagolet Gospoď. I paki: jako sudit Gospoď ljudem Svoim.
31 Strašno (esť) ježe vpasti v ruce Boga živago.
32 Vospominajte že pervyja dni vašja, v nichže prosvetivšesja, mnogija strasti preterpeste stradanij,
33 ovo ubo, ponošeňmi i skorbmi pozor byvše, ovo že, obščnicy byvše živuščym tako:
34 ibo uzam moim spostradaste i razgrablenije imenij vašich s radostiju prijaste, veďašče imeti sebe imenije na nebesech prebyvajuščeje i lučšeje.
35 Ne otlagajte ubo derznovenija vašego, ježe imať mzdovozdajanije veliko.
36 Terpenija bo imate potrebu, da volju Božiju sotvorše, priimete obetovanije:
37 ješče bo malo jeliko jeliko, Grjadyj priidet i ne ukosnit.
38 A pravednyj ot very živ budet: i ašče obinetsja, ne blagovolit duša Moja o nem.
39 My že (bratije) nesmy obinovenija v pogibel, no very v snabdenije duši.

11

1 Jesť že vera upovaemych izveščenije, veščej obličenije nevidimych.
2 V sej bo svidetelstvovani byša drevnii.
3 Veroju razumevaem soveršitisja vekom glagolgolom Božiim, vo ježe ot nejavljaemych vidimym byti.
4 Veroju množajšuju žertvu Avel pače Kaina prinese Bogu, jejuže svidetelstvovan bysť byti pravednik, svidetelstvujušču o darech jego Bogu: i toju umeryj ješče glagolet.
5 Veroju Jenoch preložen bysť ne videti smerti: i ne obretašesja, zane preloži jego Bog: prežde bo preloženija jego svidetelstvovan bysť, jako ugodi Bogu.
6 Bez very že nevozmožno ugoditi (Bogu): verovati že podobaet prichoďaščemu k Bogu, jako jesť, i vzyskajuščym Jego mzdovozdatel byvaet.
7 Veroju otvet priim Noje o sich, jaže ne u vide, ubojavsja sotvori kovčeg vo spasenije domu svojego: jejuže osudi (ves) mir, i pravdy, jaže po vere, bysť naslednik.
8 Veroju zovom Avraam posluša izyti na mesto, ježe choťjaše prijati v nasledije, i izyde ne vedyj, kamo grjadet.
9 Veroju priide Avraam na zemlju obetovanija, jakože na čuždu, v krovy vselisja so Isaakom i Iakovom snaslednikoma obetovanija togožde:
10 ždaše bo osnovanija imuščago grada, jemuže chudožnik i sodetel Bog.
11 Veroju i sama Sarra neplody silu vo uderžanije semene prijat i pače vremene vozrasta rodi, poneže verna nepščeva Obetovavšago.
12 Temže i ot jedinago rodišasja, da ješče umerščvlennago, jakože zvezdy nebesnyja množestvom i jako pesok vskraj morja bezčislennyj.
13 Po vere umroša sii vsi, ne prijemše obetovanij, no izdaleča videvše ja, i celovavše, i ispovedavše, jako strannii i prišelcy suť na zemli:
14 ibo takovaja glagoljuščii javljajutsja, jako otečestvija vzyskujut.
15 I ašče by ubo ono pomnili, iz negože izydoša, imeli by vrema vozvratitisja:
16 nyne že lučšago želajut, sireč nebesnago: temže ne styditsja simi Bog, Bog naricatisja ich: ugotova bo im grad.
17 Veroju privede Avraam Isaaka iskušaem, i jedinorodnago prinošaše, obetovanija prijemyj,
18 k nemuže glagolano bysť: jako o Isaace narečetsja tebe sema:
19 pomysliv, jako i iz mertvych voskresiti silen (esť) Bog, temže togo i v pritče prijat.
20 Veroju o grjaduščich blagoslovi Isaak Iakova i Isava.
21 Veroju Iakov umiraja kojegoždo syna Iosifova blagoslovi i poklonisja na verch žezla jego.
22 Veroju Iosif umiraja o ischoždenii synov Izrailevych pamatstvova i o kostech svoich zapoveda.
23 Veroju Moisej rodivsja sokroven bysť tri mesjacy ot otec svoich, zane videša krasno otroča i ne ubojašasja povelenija careva.
24 Veroju Moisej, velik byv, otveržesja naricatisja syn dščere faraonovy:
25 pače (že) izvoli stradati s ljuďmi Božiimi, neželi imeti vremennuju grecha sladosť,
26 bolšeje bogatstvo vmeniv Jegipetskich sokrovišč ponošenije Christovo: vziraše bo na mzdovozdajanije.
27 Veroju ostavi Jegipet, ne ubojavsja jarosti carevy: Nevidimago bo jako viďa, terpjaše.
28 Veroju sotvori Paschu i prolitije krove, da ne pogubljajaj pervoroždennaja kosnetsja ich.
29 Veroju preidoša Čermnoje more aki po suse zemli: jegože iskušenije prijemše Jegipťjane istopišasja.
30 Veroju steny Ijerichonskija padoša obchoždenijem sedmich dnij.
31 Veroju Raav bludnica ne pogibe s soprotivlšimisja, priimši schodniki s mirom (i inym putem izvedši).
32 I čto ješče glagolju? Ne dostanet bo mi povestvujušču vremene o Gedeone, Varace že i Sampsone i Ijeffai, o Davide že i Samuile, i o (drugich) prorocech,
33 iže veroju pobediša carstvija, sodejaša pravdu, polučiša obetovanija, zagradiša usta lvov,
34 ugasiša silu ognennuju, izbegoša ostreja meča, vozmogoša ot nemošči, byša krepcy vo branech, obratiša v begstvo polki čuždich:
35 prijaša ženy ot voskresenija mertvych svoich: inii že izbijeni byša, ne prijemše izbavlenija, da lučšeje voskresenije ulučat:
36 druzii že ruganijem i ranami iskušenije prijaša, ješče že i uzami i temniceju,
37 kamenijem pobijeni byša, pretreni byša, iskušeni byša, ubijstvom meča umroša, proidoša v milotech (i) v kozijach kožach, lišeni, skorbjašče, ozlobleni:
38 ichže ne be dostoin (ves) mir, v pustynech skitajuščesja i v gorach i v vertepach i v propastech zemnych.
39 I sii vsi poslušestvani byvše veroju, ne prijaša obetovanija,
40 Bogu lučšeje čto o nas predzrevšu, da ne bez nas soveršenstvo priimut.

12

1 Temže ubo i my, tolik imušče obležašč nas oblak svidetelej, gordosť vsjaku otložše i udob obstojatelnyj grech, terpenijem da tečem na predležaščij nam podvig,
2 vzirajušče na načalnika very i soveršitelja Iisusa, Iže vmesto predležaščija Jemu radosti preterpe krest, o sramote neradiv, o desnuju že prestola Božija sede.
3 Pomyslite ubo takovoje Postradavšago ot grešnik na Sebe prekoslovije, da ne stužaete, dušami svoimi oslabljaemi.
4 Ne u do krove staste, protivu grecha podvizajuščesja,
5 i zabyste utešenije, ježe vam jako synom glagolet: syne moj, ne prenemogaj nakazanijem Gospodnim, niže oslabej, ot Nego obličaem.
6 Jegože bo ljubit Gospoď, nakazujet: bijet že vsjakago syna, jegože prijemlet.
7 Ašče nakazanije terpite, jakože synovom obretaetsja vam Bog. Kotoryj bo jesť syn, jegože ne nakazujet otec?
8 Ašče že bez nakazanija jeste, jemuže pričastnicy byša vsi, ubo preljubodejčišči jeste, a ne synove.
9 K sim, ploti našej otcy imechom nakazateli, i sramljachomsja: ne mnogo li pače povinemsja Otcu duchovom, i živi budem?
10 Oni bo v malo dnij, jakože gode im be, nakazovachu nas: a Sej na polzu, da pričastimsja svjatyni Jego.
11 Vsjakoje bo nakazanije v nastojaščeje vrema ne mnitsja radosť byti, no pečal: posledi že plod miren naučenym tem vozdaet pravdy.
12 Temže oslablennyja ruki i oslablennaja kolena ispravite
13 i stezi pravy sotvorite nogami vašimi, da ne chromoje sovratitsja, no pače da izcelejet.
14 Mir imejte i svjatyňu so vsemi, ichže krome niktože uzrit Gospoda:
15 smotrjajušče, da ne kto lišitsja blagodati Božija: da ne kij koreň goresti, vyspr prozjabajaj, pakosť sotvorit, i tem oskverňatsja mnozi:
16 da ne kto bludodej, ili skvernitel, jakože Isav, iže za jaď jedinu otdal jesť pervorodstvo svoje.
17 Veste bo, jako i potom pochotev nasledovati blagoslovenije, otveržen bysť: pokajanija bo mesta ne obrete, ašče i so slezami poiskal jego.
18 Ne pristupiste bo k gore osjazaemej i razgorevšemusja ogňu, i oblaku i sumraku, i bure
19 i trubnomu zvuku, i glasu glagolgol, jegože slyšavšii otrekošasja, da ne priložitsja im slovo,
20 ne terpjachu bo povelevajuščago: ašče i zver prikosnetsja gore, kamenijem pobijen budet:
21 i tako strašno be vidimoje, Moisej reče: pristrašen jesm i trepeten.
22 No pristupiste k Sionstej gore i ko gradu Boga živago, Ijerusalimu nebesnomu i tmam Angelov,
23 toržestvu i cerkvi pervorodnych na nebesech napisannych, i Sudii vsech Bogu i duchom pravednik soveršennych,
24 i k Chodataju zaveta novago Iisusu i Krovi kroplenija, lučše glagoljuščej, neželi Aveleva.
25 Bljudite (že), da ne otrečetesja Glagoljuščago. Ašče bo ne izbežaša oni otrekšiisja proročestvujuščago na zemli, množae pače my otricajuščiisja nebesnago,
26 Jegože glas zemlju togda pokoleba, nyne že obetova, glagolja: ješče jedinoju Az potrjasu ne tokmo zemleju, no i nebom.
27 A ježe ješče jedinoju, skazujet koleblemych preloženije, aki sotvorennych, da prebudut, jaže suť nepodvižimaja.
28 Temže carstvo nepokolebimo prijemljušče, da imamy blagodať, jejuže služim blagougodno Bogu s blagogovenijem i strachom,
29 ibo Bog naš ogň pojadajaj (esť).

13

1 Bratoljubije da prebyvaet:
2 strannoljubija ne zabyvajte, tem bo ne veďašče necyi strannoprijaša Angely.
3 Pominajte juzniki, aki s nimi svjazani: ozlobljaemyja, aki i sami sušče v tele.
4 Čestna ženitva vo vsech i lože neskverno: bludnikom že i preljubodejem sudit Bog.
5 Ne srebroljubcy nravom, dovolni suščimi. Toj bo reče: ne imam tebe ostaviti, niže imam ot tebe otstupiti:
6 jako derzajuščym nam glagolati: Gospoď mne pomoščnik, i ne ubojusja: čto sotvorit mne čelovek?
7 Pominajte nastavniki vašja, iže glagolaša vam slovo Božije: ichže vzirajušče na skončanije žitelstva, podražajte vere (ich).
8 Iisus Christos včera i dnes Tojže, i vo veki.
9 V naučenija stranna i različna ne prilagajtesja: dobro bo blagodatiju utverždati serdca, (a) ne brašny, ot nichže ne prijaša polzy chodivšii v nich.
10 Imamy (že) oltar, ot negože ne imut vlasti jasti služaščii seni.
11 Ichže bo krov životnych vnositsja vo svjataja za grechi pervosvjaščennikom, sich telesa sžigajutsja vne stana:
12 temže Iisus, da osvjatit ljudi Svojeju Kroviju, vne vrat postradati izvolil.
13 Temže ubo da ischodim k Nemu vne stana, ponošenije Jego nosjašče:
14 ne imamy bo zde prebyvajuščago grada, no grjaduščago vzyskujem.
15 Tem ubo prinosim žertvu chvalenija vynu Bogu, sireč plod usten ispovedajuščichsja imeni Jego.
16 Blagotvorenija že i obščenija ne zabyvajte: takovymi bo žertvami blagougoždaetsja Bog.
17 Povinujtesja nastavnikom vašym i pokarjajtesja: tii bo bďat o dušach vašich, jako slovo vozdati choťjašče: da s radostiju sije tvorjat, a ne vozdychajušče, nesť bo polezno vam sije.
18 Molitesja o nas: upovaem bo, jako dobru sovesť imamy, vo vsech dobre choťjašče žiti.
19 Lišše že molju, sije tvorite, da vskore ustrojusja vam.
20 Bog že mira, vozvedyj iz mertvych Pastyrja ovcam velikago Kroviju zaveta večnago, Gospoda našego Iisusa Christa,
21 da soveršit vy vo vsjacem dele blaze, sotvoriti volju Jego, tvorja v vas blagougodnoje pred Nim Iisus Christom: Jemuže slava vo veki vekov. Amiň.
22 Molju že vy, bratije, priimite slovo utešenija: ibo vmale napisav poslach vam.
23 Znajte brata našego otpuščena Timofea, s nimže, ašče skoreje priidet, uzrju vas.
24 Celujte vsja nastavniki vašja i vsja svjatyja. Celujut vy iže ot Italii suščii.
25 Blagodať so vsemi vami. Amiň.

{pokazať odnu glavu na stranice}