Kniga proroka Ijeremii

Slavjanskij tekst

1

1 Slovo Božije, ježe bysť ko Ijeremii synu Chelkijevu ot svjaščennik, iže obitaše vo Anafofe, v zemli Veniaminove,
2 jakože bysť slovo Gospodne k nemu, vo dni Iosii syna Amosa carja Iudina, v tretijenadesjať leto carstva jego,
3 i bysť vo dni Ioakima syna Iosii carja Iudina, daže do pervagonadesjať leta Sedekii syna Iosii carja Iudina, daže do plenenija Ijerusalimskago v mesjac pjatyj.
4 I bysť slovo Gospodne ko mne glagolja:
5 prežde neže mne sozdati ťja vo čreve, poznach ťja, i prežde neže izyti tebe iz ložesn, osvjatich ťja, proroka vo jazyki postavich ťja.
6 I rekoch: o, Syj Vladyko Gospodi, se, ne vem glagolati, jako otrok az jesm.
7 I reče Gospoď ko mne: ne glagoli, jako otrok az jesm, ibo ko vsem, k nimže poslju ťja, pojdeši, i vsja, jelika povelju tebe, vozglagoleši:
8 ne ubojsja ot lica ich, jako s toboju Az jesm, ježe izbaviti ťja, glagolet Gospoď.
9 I prostre Gospoď ruku Svoju ko mne i prikosnusja ustom moim, i reče Gospoď ko mne: se, dach slovesa Moja vo usta tvoja:
10 se, postavich ťja dnes nad jazyki i nad carstvy, da iskoreniši i razoriši, i rastočiši i razrušiši, i paki soziždeši i nasadiši.
11 I bysť slovo Gospodne ko mne glagolja: čto ty vidiši Ijeremije? I rekoch: žezl orechovyj (az viždu).
12 I reče Gospoď ko mne: blago videl jesi, poneže bdech Az nad slovesy Moimi, ježe sotvoriti ja.
13 I bysť slovo Gospodne vtoriceju ko mne glagolja: čto ty vidiši? I rekoch: konob podžigaemyj (az viždu) i lice jego ot lica severa.
14 I reče Gospoď ko mne: ot lica severa vozgorjatsja zlaja na vsech obitajuščich na zemli,
15 zane se, Az sozovu vsja carstva zemnaja ot severa, reče Gospoď i priidut i postavjat kijždo prestol svoj v preddveriich vrat Ijerusalimskich i na vsech stenach okrest jego i na vsech gradech Iudinych:
16 i vozglagolju k nim s sudom o vsjacej zlobe ich, kako ostaviša Ma i požroša bogom čuždim i poklonišasja delom ruk svoich.
17 Ty že prepojaši čresla tvoja, i vostani i glagoli k nim vsja, jelika zapovedaju tebe: ne ubojsja ot lica ich, niže ustrašisja pred nimi, jako s toboju jesm, ježe izbaviti ťja, glagolet Gospoď:
18 se, položich ťja dnes aki grad tverd i v stolp železnyj, i aki stenu meďanu, krepku vsem carem Iudinym i kňazem jego, i svjaščennikom jego i ljudem zemli:
19 i ratovati budut na ťja i ne premogut ťja, poneže s toboju Az jesm, da izbavlju ťja, reče Gospoď.

2

1 I bysť slovo Gospodne ko mne glagoljuščeje: idi i vopij vo ušy Ijerusalimu, rekij: sija glagolet Gospoď:
2 pomanuch milosť junosti tvojeja i ljubov soveršenstva tvojego, jegda posledoval jesi v pustyni nenasejannej Svjatomu Izrailevu, glagolet Gospoď.
3 Svjat Izrail Gospodevi, načatok plodov Jego: vsi pojadajuščii jego sogrešat, zlaja priidut na nich, reče Gospoď.
4 Uslyšite slovo Gospodne, dome Iakovl i vsja plemena domu Izraileva.
5 Sija glagolet Gospoď: koje obretoša otcy vaši vo Mne pogrešenije, jako udališasja ot Mene i chodiša vsled sujetnych i osujetišasja,
6 i ne rekoša: gde jesť Gospoď, izvedyj nas ot zemli Jegipetskija, prevedyj nas po pustyni, po zemli neobitannej i neprochodnej, po zemli bezvodnej i neplodnej, po zemli, po nejže ne chodil muž nikogdaže i ne obital čelovek tamo?
7 I vvedoch vas v zemlju Karmil, da sneste plody jego i blagaja togo: i vnidoste, i oskvernili jeste zemlju Moju, i dostojanije Moje postavili jeste v merzosť.
8 Svjaščennicy ne rekoša: gde jesť Gospoď? I deržaščii zakon ne vedeša Ma, i pastyrije nečestvovaša na Ma, i prorocy proročestvovaša v Vaala i idolom posledovaša.
9 Sego radi ješče sudom pretisja imam s vami, reče Gospoď, i s syny vašimi preprjusja.
10 Togo radi priidite vo ostrovy Chettim i vidite, i v Kidar poslite i razsmotrite priležno i vidite, ašče sotvorena byša takovaja?
11 Ašče premeniša jazycy bogi svoja, i tii ne suť bozi? Ljudije že Moi premeniša slavu svoju na to, ot negože ne upolzujutsja.
12 Užasesja nebo o sem i vostrepeta popremnogu zelo, glagolet Gospoď.
13 Dva bo zla sotvoriša ljudije Moi: Mene ostaviša istočnika vody živy, i iskopaša sebe kladency sokrušenyja, iže ne vozmogut vody soderžati.
14 Jeda rab jesť Izrail, ili domočadec jesť? Vskuju bysť v plenenije?
15 Na nego rykaša lvove i izdaša glas svoj, iže postaviša zemlju jego v pustyňu, i grady jego sožženi suť, ježe ne obitati v nich.
16 I synove Memfisa i Tafny poznaša ťja i porugašasja tebe.
17 Ne sija li sotvori tebe to, jako ostavil jesi Mene? Glagolet Gospoď Bog tvoj.
18 I nyne čto tebe i puti Jegipetskomu, ježe piti vodu Geonskuju? I čto tebe i puti Assirijskomu, da piješi vodu rečnuju?
19 Nakažet ťja otstuplenije tvoje i zloba tvoja obličit ťja i uvežď i vižď, jako zlo i gorko ti jesť, ježe ostaviti ma, glagolet Gospoď Bog tvoj: i ne blagovolich ot tebe, glagolet Gospoď Bog tvoj.
20 Poneže ot veka sokrušil jesi igo tvoje i rasterzal jesi uzy tvoja i rekl jesi: ne imam tebe služiti, no pojdu na vsjakij cholm vysokij i pod vsjakim drevom listvennym tamo razlijusja v blude mojem.
21 Az že nasadich ťja vinograd plodonosen, ves istinen: kako prevratilsja jesi v goresť, vinograd čuždij?
22 Ašče umyešisja nitrom i umnožiši sebe travy borifovy, poročen jesi vo bezzakoniich tvoich predo Mnoju, reče Gospoď Bog.
23 Kako rečeši: ne oskvernichsja i vsled Vaala ne chodich? Vižď puti tvoja na meste mnogogrobiščnem i uvežď, čto sotvoril jesi. V večer glas jego rydaše,
24 puti svoja razširi na vody pustynnyja, v pochotech duši svojeja vetrom nošašesja, predan bysť, kto obratit jego? Vsi iščuščii jego ne utruďatsja, vo smirenii jego obrjaščut jego.
25 Otvrati nogu tvoju ot puti stropotna i gortaň tvoj ot žaždi. I reče: vozmužajusja, jako vozljubi čuždich i vsled ich choždaše.
26 Jakože styd taťju, jegda jat budet, tako postyďatsja synove Izrailevy, tii i carije ich, i načalnicy ich i svjaščennicy ich i prorocy ich.
27 Drevu rekoša: jako otec moj jesi ty: i kameni: ty ma rodil jesi: i obratiša ko Mne chrebty, a ne lica svoja: i vo vrema ozloblenija svojego rekut: vostani i izbavi nas.
28 I gde suť bozi tvoi, jaže sotvoril jesi tebe? Da vostanut i izbavjat ťja vo vrema ozloblenija tvojego: po čislu bo gradov tvoich byša bozi tvoi, Iudo, i po čislu putij Ijerusalimskich žrjachu Vaalu.
29 Vskuju glagolete ko Mne? Vsi vy nečestvovaste i vsi vy bezzakonnovaste ko Mne, glagolet Gospoď.
30 Vsuje porazich čada vaša, nakazanija ne prijaste, meč pojade proroki vašja, aki lev pogubljajaj, i ne ubojastesja.
31 Slyšite slovo Gospodne, tako glagolet Gospoď: jeda pustyňa bych Izrailju, ili zemlja neplodna? Vskuju reša ljudije Moi: obladaemi ne budem i potom ne priidem k Tebe?
32 Jeda zabudet nevesta krasotu svoju, i deva monista persij svoich? Ljudije že Moi zabyša Mene dni bezčislenny.
33 Čto ješče dobro uchitriši na putech tvoich, ježe vzyskati ljubve? Ne tako: no i ty lukavnovala jesi, ježe oskverniti puti tvoja,
34 i v rukach tvoich obretesja krov duš (ubogich) nepovinnych: ne v rovech obretoch ich, no vo vsjacej dubrave.
35 I rekla jesi: nepovinna jesm, no da otvratitsja jarosť Tvoja ot mene. Se, Az suždusja s toboju, vnegda rešči tebe: ne sogrešich:
36 poneže prezrela jesi zelo, ježe povtoriti puti tvoja: i ot Jegipta postydišisja, jakože postydena jesi ot Assura:
37 jako i ottudu izydeši, i ruce tvoi na glave tvojej: jako otrinu Gospoď nadejanije tvoje, i ne blagopospešitsja tebe v nem.

3

1 Ašče otpustit muž ženu svoju, i otidet ot nego i budet mužu inomu, jeda vozvraščajuščisja vozvratitsja k nemu paki? Jeda neporočna budet i neoskvernena žena ta? Ty že sobludila jesi s pastyrmi mnogimi, i vozvraščalasja jesi i ko Mne, glagolet Gospoď.
2 Vozdvigni oči tvoi na pravotu i vižď, gde ne smesilasja jesi? Na putech sidela jesi aki vrana osobjaščajasja i oskvernila jesi zemlju v ljubodejaniich i v lukavstvech tvoich,
3 i imela jesi pastyrej mnogich v pretykanije sebe: lice ženy bludnicy bysť tebe, ne chotela jesi postydetisja ko vsem.
4 Ne aki li domom Mene narekla jesi i Otcem i voždem devstva tvojego?
5 Jeda prebudet vo vek, ili sochranitsja v pobedu? Sija glagolala jesi, i sotvorila jesi zlaja, i vozmogla jesi.
6 I reče Gospoď ko mne vo dni Iosii carja: videl li jesi, jaže sotvori mi dom Izrailev? Poidoša na vsjaku goru vysoku i pod vsjako drevo listvjano i sobludiša tamo.
7 I rekoch po vnegda preljubodejstvovati jemu vo vsech sich: ko Mne obratisja. I vide prestuplenije jego prestupnica Iudea sestra jego..
8 I videch, jako o vsech (izobličen jesť), v nichže jat bysť, v nichže ljubodejstvova dom Izrailev: sego radi otpustich i i dach jemu knigu raspustnuju v ruce jego. Obače ne ubojasja prestupnica Iudea (sestra jego), no ide i sobludila jesť i ta:
9 i bysť ni vo čto blud jeja, i oskverni zemlju, i sobludila jesť s kamenem i so drevom.
10 I vo vsech sich ne obratisja ko Mne prestupnica sestra jeja Iudea ot vsego serdca svojego, no vo lži, reče Gospoď.
11 I reče Gospoď ko mne: opravda dušu svoju otstupnica Izrail, pače prestupnicy Iudei:
12 idi, i pročti slovesa ta k severu, i rečeši: obratisja ko mne, dome Izrailev, reče Gospoď: i ne utverždu lica Mojego na vas, jako milostiv Az jesm, reče Gospoď, i ne prognevajusja na vy vo veki.
13 Obače vežď bezzakonije tvoje, jako v Gospoda Boga tvojego prestupila jesi, i rastočila jesi puti tvoja čuždim pod vsjakim drevom listvjanym, glasa že Mojego ne poslušala jesi, reče Gospoď.
14 Obratitesja, synove otstupivšii, glagolet Gospoď: jako Az vozobladaju vami i poimu vy jedinago ot grada i dvuch ot plemene, i vvedu vas v Sion
15 i dam vam pastyri po serdcu Mojemu, i upasut vas razumom i učenijem.
16 I budet, jegda umnožitesja i vozrastete na zemli, glagolet Gospoď, vo dni ony ne rekut ktomu: kivot zaveta Svjatago Izraileva: ne vzydet na serdce, ni vospomanetsja, niže posetitsja, niže sotvoritsja ktomu.
17 Vo dni ony narekut Ijerusalima prestol Gospodeň, i soberutsja k nemu vsi jazycy vo ima Gospodne vo Ijerusalim, i ne pojdut ktomu vsled pochotej serdca svojego zlejšago.
18 Vo dnech tech priidet dom Iudin ko domu Izrailevu, i pojdut vkupe ot zemli severnyja i ot vsech stran k zemli, juže dach v nasledije otcem ich.
19 Az že rech: da budet, Gospodi, jako položu ťja v čada i dam tebe zemlju izbrannuju, dostojanije Boga Vsederžitelja jazykov: i rekoch: otcem narečete Ma i ot Mene ne otvratitesja.
20 Obače jakože otvergaetsja žena sožitelja svojego, tako otveržesja ot Mene dom Izrailev, reče Gospoď.
21 Glas iz usten slyšan bysť plača i molenija synov Izrailevych, jako bezzakonnovaša v putech svoich, zabyša Gospoda Boga svjatago svojego.
22 Vozvratitesja, synove vozvraščajušiisja, i izcelju sokrušenija vaša. Se, raby my budem Tebe, Ty bo jesi Gospoď Bog naš.
23 Istinno lživi byša cholmi i množestvo gor, tokmo Gospodem Bogom našim spasenije Izrailevo.
24 Stud že pojade trudy otec našich, ot junosti našeja, ovcy ich i telcy ich, i syny ich i dščeri ich.
25 Usnuchom v postydenii našem, i pokry nas bezčestije naše, jako Gospodu Bogu našemu sogrešichom, my i otcy naši, ot junosti našeja daže do sego dne, i ne poslušachom glasa Gospoda Boga našego.

4

1 Ašče obratišisja, Izrailju, glagolet Gospoď, ko Mne obratisja: i ašče otimeši merzosti tvoja ot ust tvoich, i ot lica Mojego uboišisja,
2 i klenešisja, živet Gospoď, vo istine i v sude i v pravde, i blagoslovjat v Nem jazycy i v Nem voschvaljat Boga vo Ijerusalime.
3 Sija bo glagolet Gospoď mužem Iudinym i obitatelem Ijerusalimlim: ponovite sebe polja i ne sejte na ternii:
4 obrežitesja Bogu vašemu i obrežite žestoserdije vaše, mužije Iudiny i obitajuščii vo Ijerusalime, da ne izydet jako ogň jarosť Moja, i vozgoritsja, i ne budet ugašajaj, radi lukavstva načinanij vašich.
5 Vozvestite vo Iudei, i da uslyšitsja vo Ijerusalime: glagolite, vospojte truboju na zemli, vozopijte zelo i rcyte: soberitesja, i vnidem vo grady tverdy.
6 Vozdvigše (znamenije) bežite v Sion, potščitesja, ne stojte, jako zlaja Az navoždu ot severa i sotrenije veliko.
7 Vzyde lev ot loža svojego, i pogubljajaj jazyki vozdvižesja i izyde ot mesta svojego, da položit zemlju tvoju v pustyňu, i gradi tvoi razorjatsja, ostavšii bez obitatelej.
8 O sich prepojašitesja vo vretišča i plačite i rydajte, jako ne otvratisja gnev jarosti Gospodni ot vas.
9 I budet v deň toj, glagolet Gospoď, pogibnet serdce carevo i serdce načalnikov, i svjaščennicy užasnutsja, i prorocy udivjatsja.
10 I rekoch: o, Vladyko Gospodi, jeda obolstil jesi ljudi sija i Ijerusalima, rekij: mir budet vam? I se, projde meč daže do duši ich.
11 Vo vrema ono rečetsja ljudem sim i Ijerusalimu: duch zabluždenija v pustyni, puť dščere ljudij Moich, ne ko očiščeniju, niže vo svjatoje:
12 duch ispolnenija ot sich priidet Mne, i nyne Az vozglagolju sudy Moja k nim.
13 Se, jako oblak vzydet, i jako vichr kolesnicy jego, bystreje orlov koni jego: gore nam, jako bedstvujem.
14 Omyj ot lukavstva serdce tvoje, Ijerusalime, da spasešisja: dokole budut v tebe pomyšlenija bed tvoich?
15 Glas bo vozveščajuščago ot Dana priidet, i slyšana budet bolezň ot gory Jefremli.
16 Rcyte jazykom: se, priidoša: vozvestite vo Ijerusalime: polcy idut ot zemli dalnija i daša na grady Iudiny glas svoj,
17 aki stražy selnii byša nad nim okrest: jako prenebregl Ma jesi, glagolet Gospoď.
18 Puti tvoja i načinanija tvoja sotvoriša tebe sija: sije lukavstvo tvoje, poneže gorko, jako prikosnusja serdcu tvojemu.
19 Črevo moje, črevo moje bolit mne, i čuvstva serdca mojego, smuščaetsja duša moja, terzaetsja serdce moje: ne umolču, jako glas truby uslyšala duša moja, vopl rati i bedy:
20 sotrenije (na sotrenije) prizyvaetsja, poneže opustela vsja zemlja, vnezapu opuste žilišče moje, rastorgošasja kožy moja.
21 Dokole zreti imam bežaščich, slyšašč glasy trubnyja?
22 Poneže voždeve ljudij Moich Mene ne poznaša: synove buii suť i bezumni, mudri suť, ježe tvoriti zlaja, blago že tvoriti ne poznaša.
23 Vozzrech na zemlju, i se, ničtože, i na nebo, i ne be sveta jego.
24 Videch gory, i trepetachu, i vsi cholmi vozmutišasja.
25 Vozzrech, i se, ne be čeloveka, i vsja pticy nebesnyja užasachusja.
26 Videch, i se, Karmil pust, i vsi gradi sožženi ognem ot lica Gospodňa, i ot lica gneva jarosti Jego pogiboša.
27 Sija glagolet Gospoď: pusta budet vsja zemlja, skončanija že ne sotvorju.
28 O sich da plačet zemlja, i da pomračitsja nebo svyše: poneže glagolach, i ne raskajusja: ustremichsja i ne otvraščusja ot nego.
29 Ot glasa jazďaščich i naprjaženna luka pobeže vsjaka strana: vnidoša v razseliny i v dubravy sokryšasja i na kamenije vzydoša: vsi gradi ostavleni suť, ne obitaet v nich čelovek.
30 Ty že, zapustelaja, čto sotvoriši? Ašče oblečešisja vo bagrjanicu i ukrasišisja monisty zlatymi, ašče namažeši stivijem oči tvoi, vsuje ukrašenije tvoje: otrinuša ťja ljubovnicy tvoi, duši tvojeja iščut.
31 Glas bo jako roďaščija slyšach stenanija tvojego: aki pervoroďaščija glas dščere Sioni istaet, i opustit ruce svoi: gore mne, jako izčezaet duša moja nad ubijennymi.

5

1 Obydite puti Ijerusalimskija i vozzrite, i poznajte i poiščite na stognach jego, ašče obrjaščete muža tvorjaščago sud i iščušča very: i miloserd budu jemu, glagolet Gospoď.
2 Živet Gospoď, glagoljut, sego radi ne vo lžach li klenutsja?
3 Gospodi, oči Tvoi (zrjat) na veru: bil jesi ich, i ne poboleša, sokrušil jesi ich, i ne voschoteša prijati nakazanija: ožestočiša lica svoja pače kamene i ne choteša obratitisja.
4 Az že rech: negli ubozi suť (i buii), togo radi ne vozmogoša, jako ne uvedaša puti Gospodňa i suda Boga svojego.
5 Pojdu ko deržavnym i vozglagolju im, tii bo poznaša puť Gospodeň i sud Boga svojego. I se, jedinodušno sii sokrušiša igo, rastorgoša uzy.
6 Sego radi porazi ich lev ot dubravy, i volk daže do domov pogubi ich, i rys bďaše nad gradami ich: vsi ischoďaščii ot nich budut jati, jako umnožiša nečestija svoja, ukrepišasja vo otvraščeniich svoich.
7 O čem ot sich miloserd budu tebe? Synove tvoi ostaviša Ma i kljašasja temi, iže ne suť bozi: nasytich ich, i preljubodejstvovaša i v domech bludnic obitaša,
8 koni ženoneistovni sotvorišasja, kijždo ko žene iskrenňago svojego ržaše.
9 Jeda o sich ne posešču? Reče Gospoď: ili jazyku sicevomu ne mstit duša Moja?
10 Vzydite na steny jego i razorite, okončanija že ne sotvorite: ostavite podpory jego, jako Gospodni suť.
11 Prestuplenijem bo prestupil jesť na Ma dom Izrailev i dom Iudin glagolet Gospoď.
12 Solgaša Gospodu svojemu i rekoša: ne suť sija, niže priidut na nas zlaja i meča i glada ne uzrim:
13 prorocy naši byša na vetr, i slovo Gospodne ne be v nich, tako budet im.
14 Sego radi tako glagolet Gospoď Sil: zaneže glagolali jeste slovo sije, se, Az daju slovesa Moja vo usta tvoja ogň, i ljudi sija dreva, i pojast ich.
15 Se, Az navedu na vas jazyk izdaleča, dome Izrailev, reče Gospoď, jazyk silnyj, jazyk staryj, jegože jazyka ne uvesi, (ni urazumeješi, čto glagolet):
16 tul jego jako grob otverst, vsi krepcyi i pojaďat žatvu vašu
17 i chleby vašja, i pojaďat synov vašich i dščerej vašich, i sneďat ovec vašich i telcev vašich, i pojaďat vinogrady vašja i smokvi vašja i masličija vaša, i sokrušat grady vašja tverdyja, na nichže vy upovaste, mečem.
18 Obače vo dnech onech, glagolet Gospoď Bog tvoj, ne sotvorju vas vo istreblenije.
19 I budet, jegda rečete: počto sotvori Gospoď Bog naš nam sija vsja? I rečeši k nim: jako ostaviste Ma i poslužiste bogom čuždim v zemli vašej, tako poslužite bogom čuždim v zemli ne vašej.
20 Vozvestite sija domu Iakovlju i slyšano sotvorite v domu Iudine (rekušče):
21 slyšite sija, ljudije buii i ne imuščii serdca, iže, imejušče oči, ne vidite, i ušy, i ne slyšite:
22 Mene li ne uboitesja? Reče Gospoď: ili ot lica Mojego ne ustyditesja? Iže položich pesok predel morju, zapoveď večnu, i ne prevzydet jego, i vozmutitsja i ne vozmožet: i vozšumat volny jego, i ne prejdut togo.
23 Ljudem že sim bysť serdce neposlušno i nepokorivo, i uklonišasja i poidoša,
24 i ne rekoša v serdcy svojem: uboimsja Gospoda Boga našego, dajuščago nam dožď rannij i pozdnyj vo vrema ispolnenija povelenija žatvy i chraňaščago nam.
25 Bezzakonija naša ukloniša sija, i gresi naši otrinuša blagaja ot nas.
26 Jako obretošasja v ljudech Moich nečestivii, i seti postaviša, ježe pogubiti mužy, i uloviša.
27 Aki kletka postavlena polna ptic, tako domy ich polni lesti: sego radi vozveličišasja i obogatišasja:
28 utyša i utolsteša i prestupiša slovesa Moja zlejšii: prju vdovicy ne sudiša, suda sira ne upraviša i suda ubogim ne sudiša.
29 Jeda sich radi ne posešču? Reče Gospoď: ili jazyku sicevomu ne otmstit duša Moja?
30 Užas i strašnaja sodejašasja na zemli:
31 prorocy proročestvovaša nepravednaja, i svjaščennicy vospleskaša rukami svoimi, i ljudije Moi vozljubiša takovaja. I čto sotvorite v posledňaja sich?

6

1 Ukrepitesja, synove Veniaminovy, posrede Ijerusalima, i v Fekui vostrubite truboju, i nad Vefacharmom vozdvignite chorugv: jako zlaja proiznikoša ot severa, i sotrenije veliko byvaet:
2 i otimetsja vysota tvoja, dšči Sioňa.
3 K nej priidut pastyrije i stada ich, i postavjat na nej kuščy okrest, i upasut kijždo rukoju svojeju.
4 Ugotovitesja na ňu na kraň, vostanite i vzydem na ňu o poludni: gore nam, jako uklonisja deň, jako izčezajut seni dnevnyja.
5 Vostanite i vzydem na ňu noščiju i rastočim osnovanija jeja.
6 Jako sija glagolet Gospoď Sil: posecy dreva jego, izlij na Ijerusalim silu: o, grade lživyj, vsjakoje nasilstvo v nem!
7 Jakože studenu tvorit klaďaz vodu svoju, tako studenu tvorit ju zloba jeja: nečestije i pakosti uslyšatsja v nem nad licem jego vsegda.
8 Nemoščiju i jazvoju nakažešisja, Ijerusalime: da ne otstupit duša Moja ot tebe, da ne sotvorju ťja neprochodnu, zemlju neobitannu.
9 Jako sija glagolet Gospoď Sil: obirajte, obirajte, aki vinograd, ostanki Izrailevy, obratitesja aki obiratel na košnicu svoju.
10 Komu vozglagolju i (komu) zasvidetelstvuju, i uslyšit? Se, neobrezana ušesa ich, i slyšati ne vozmogut: se, slovo Gospodne bysť k nim v ponošenije, i ne vospriimut togo.
11 I jarosť Moju ispolnich, i terpech, i ne skončach ich: izliju na mladency otvne i na sobranije junoš vkupe: muž bo i žena jati budut, starec so ispolnennym dnij.
12 I prejdut domy ich ko inym, polja i ženy ich takožde, jako prostru ruku Moju na obitajuščich na zemli sej, glagolet Gospoď.
13 Poneže ot menšago i daže do bolšago vsi soveršiša bezzakonnaja, ot svjaščennika i daže do lžeproroka vsi sotvoriša ložnaja
14 i celjachu sotrenije ljudij Moich, uničižajušče i glagoljušče: mir, mir: i gde jesť mir?
15 Postydešasja, jako oskudeša: i niže aki posramljaemi postydešasja i bezčestija svojego ne poznaša: sego radi padut padenijem svoim i vo vrema poseščenija svojego pogibnut, reče Gospoď.
16 Sija glagolet Gospoď: stanite na putech i vidite, i voprosite o stezjach Gospodnich večnych i vidite, kij jesť puť blag, i chodite po nemu i obrjaščete očiščenije dušam vašym. I rekoša: ne pojdem.
17 I postavich nad vami stražy: slyšite glas truby. I rekoša: ne poslušaem.
18 Sego radi uslyšaša jazycy i pasuščii stada svoja.
19 Slyši, zemle: se, Az navoždu na ljudi sija zlaja, plod otvraščenija ich, jako sloves Moich ne poslušaša i zakon Moj otvergoša.
20 Vskuju Mne kadilo ot Savy prinosite i kinamon ot zemli dalnija, vsesožženija vaša ne suť prijatna, i žertvy vašja ne usladiša Ma.
21 Sego radi tako glagolet Gospoď: se, Az dam na ljudi sija bolezň, i iznemogut otcy i synove vkupe, sosed i iskrennij jego pogibnut.
22 Sija glagolet Gospoď: se, ljudije grjadut ot severa, i jazyk velik vostanet ot konec zemli,
23 luk i ščit vozmut: mučitelen jesť i ne umiloserditsja: glas jego, jako more šumaščeje: na konech i kolesnicach opolčitsja aki ogň na braň na ťja, dšči Sioňa.
24 Slyšachom sluch jego, oslabeša ruce naši, skorb objat nas, bolezni jako roďaščija.
25 Ne ischodite na nivy i na puti ne chodite, poneže meč vražij obitaet okrest.
26 Dšči ljudij moich, prepojašisja vretiščem i posyplisja pepelom, plač vozljublennago sotvori tebe rydanije gorko, poneže vnezapu priidet zapustenije na vas.
27 Iskusitelja dach ťja v ljudech iskusnych, i uvesi Ma, vnegda iskusiti Mi puť ich:
28 vsi neposlušni choďaščii stroptivo: meď i železo, vsi rastleni suť.
29 Oskude mech ot ogňa, istle olovo: vsuje kovač srebro kujet, lukavstva bo ich ne istajaša.
30 Srebro otrinoveno narcyte ich, jako Gospoď otverže ich.

7

1 Slovo, ježe bysť ko Ijeremii ot Gospoda, glagoljuščeje:
2 stani vo vratech domu Gospodňa i propovežď tamo slovo to i glagoli: slyšite slovo Gospodne, vsja Iudea, choďaščii skvoze vrata sija, da poklonitesja Gospodu:
3 sija glagolet Gospoď Sil, Bog Izrailev: ispraviti puti vašja i načinanija vaša, i vselju vy na meste sem.
4 Ne nadejtesja na sebe vo slovesech lživych, poneže vesma ne upolzujut vas, glagoljušče: chram Gospodeň, chram Gospodeň, chram Gospodeň jesť.
5 Jako ašče ispravljajušče ispravite puti vaša i umyšlenija vaša, i tvorjašče sotvorite sud posrede muža i posrede iskrenňago jego,
6 i prišelcu i siru i vdovice ne sotvorite nasilija, i krove nepovinnyja ne izlijete na meste sem, i vsled bogov čuždich ne pojdete na zlo vam,
7 vselju vas na meste sem, v zemli, juže dach otcem vašym ot veka daže i do veka.
8 Ašče že vy nadejetesja na slovesa lživaja, oťjunuduže ne budet vam polzy,
9 i kradete i ubivaete, i bludstvujete i klenetesja lživo, i žrete Vaalu i chodite vsled bogov čuždich, ichže ne veste, jako vo zlo vam suť,
10 i priidoste i staste predo Mnoju v domu sem, v nemže prizvano jesť ima Moje, i rekli jeste: udalichomsja, ježe ne tvoriti vsja merzosti sija:
11 jeda vertep razbojnikom jesť dom Moj, v nemže prizvasja ima Moje tamo vo očiju vašeju? I se, Az videch, glagolet Gospoď.
12 Sego radi idite k mestu Mojemu, ježe v Silome, ideže vselich ima Moje ot načala, i vidite, čto sotvorich jemu lukavstv radi ljudij Moich Izrailja.
13 I nyne, poneže sotvoriste vsja dela sija, reče Gospoď, i glagolach k vam rano vostajušč i glagoljušč, i ne uslyšaste Mene, i zvach vas, i ne otveščaste:
14 ubo i Az sotvorju domu semu, v nemže prizvano jesť ima Moje, na negože vy upovaste, i mestu, ježe dach vam i otcem vašym, jakože sotvorich Silomu.
15 I otvergu vas ot lica Mojego, jakože otvergoch vsju bratiju vašu, vse sema Jefremovo.
16 Ty že ne molisja o ljudech sich i ne prosi ježe pomilovanym byti im, i ne moli, niže pristupaj ko Mne o nich, jako ne uslyšu ťja.
17 Jeda ne vidiši, čto sii tvorjat vo gradech Iudinych i na putech Ijerusalimskich?
18 Synove ich sobirajut drova, i otcy ich zažigajut ogň, i ženy ich mesjat muku, da sotvorjat opresnoki voinstvu nebesnomu, i vozlijaša vozlijanija bogom čuždim, da prognevajut Ma.
19 Mene li tii prognevljajut? Glagolet Gospoď: jeda ne sebe samich? Da postyďatsja lica ich.
20 Sego radi tako glagolet Gospoď: se, gnev i jarosť Moja lijetsja na mesto sije i na ljudi, i na skoty i na vsjako drevo strany ich i na plody zemnyja, i vozžžetsja i ne ugasnet.
21 Sija glagolet Gospoď Sil, Bog Izrailev: vsesožženija vaša soberite so žertvami vašimi i izjadite masa:
22 jako ne glagolach ko otcem vašym i ne zapovedach im v deň, v oňže izvedoch ich ot zemli Jegipetskija, o vsesožženiich i žertvach,
23 no (tokmo) slovo sije zapovedach im, rekij: uslyšite glas Moj, i budu vam v Boga, i vy budete Mne v ljudi, i chodite vo vsech putech Moich, v nichže povelech vam, da blago budet vam.
24 I ne uslyšaša Mene, i ne vňat ucho ich: no poidoša v pochotech i stropotstve serdca svojego lukavago, i sotvorišasja na zadňaja, a ne na predňaja,
25 ot dne, v oňže izydoša otcy ich ot zemli Jegipetskija, i daže do dne sego: i poslach k vam vsja raby Moja proroki, v deň i rano vostaja i posylaja:
26 i ne uslyšaša Ma, ni prikloniša ucho svoje, no ožestočiša vyju svoju pače otec svoich.
27 I rečeši k nim vsja slovesa sija, i ne uslyšat ťja, i vozzoveši ich, i ne otveščajut tebe.
28 I rečeši k nim: sej jazyk, iže ne posluša glasa Gospoda Boga svojego, ni vosprijat nakazanija: pogibe vera i oťjata jesť ot ust ich.
29 Ostrizi glavu tvoju i otmetni, i vospriimi vo ustne rydanije, jako otverže Gospoď i otrinu rod tvorjaj sija.
30 Poneže sotvoriša synove Iudiny lukavoje vo očiju Mojeju, reče Gospoď: postaviša merzosti svoja v domu, v nemže prizvano jesť ima Moje, da oskverňat jego,
31 i sozdaša trebišče Tafefu, ježe jesť vo judoli syna Jennomlja, da sožigajut syny svoja i dščeri svoja ognem, jegože ne povelech im, niže pomyslich v serdcy Mojem:
32 sego radi se, dnije grjadut, glagolet Gospoď, i ne rekut ktomu: trebišče Tafefovo i judol syna Jennomlja, no judol zaklanych: i pogrebutsja vo Tafefe, zaneže nesť mesta.
33 I budut trupije ljudij sich vo sneď pticam nebesnym i zverem zemnym, i ne budet otgoňajuščago.
34 I uprazdňu ot gradov Iudinych i ot putij Ijerusalimlich glas radujuščichsja i glas veseljaščichsja, glas ženicha i glas nevesty, vo opustenii bo budet vsja zemlja.

8

1 Vo vrema ono, glagolet Gospoď, izvergut kosti carej Iudy i kosti kňazej jego, i kosti svjaščennikov i kosti prorokov i kosti obitajuščich vo Ijerusalime iz grobov ich
2 i povergut ich protivu solnca i luny i protivu vsech zvezd nebesnych i protivu vsego voinstva nebesnago, ichže vozljubiša i imže služiša i vsled ich chodiša, i ichže deržachusja i imže poklonišasja: neoplakani i nepogrebeni budut i v primer na licy zemli budut:
3 jako izbraša pače smerť, neže život, i vsem, iže ostaša ot plemene sego stroptivago vo vsech mestech, amože izrinu ich reče Gospoď Sil.
4 I rečeši k nim: poneže sija glagolet Gospoď: jeda padajaj ne vostaet, ili otvrašajajsja ne obratitsja?
5 Vskuju otvratišasja ljudije Moi sii vo Ijerusalime otvraščenijem bezstudnym i ukrepišasja vo proizvolenii svojem i ne voschoteša obratitisja?
6 Vnimajte i slušajte: ne tako li vozglagoljut: nesť čelovek tvorjaj pokajanije o grese svojem, glagolja: čto sotvorich? Iznemože bežaj ot tečenija svojego, aki koň utružden vo ržanii svojem.
7 Jerodia na nebesi pozna vrema svoje, gorlica i lastovica selnaja, vrabije sochraniša vremena vchodov svoich: ljudije že Moi sii ne poznaša sudeb Gospodnich.
8 Kako rečete, jako my mudri jesmy i zakon Gospodeň s nami jesť? Istinno vsuje bysť trosť lživaja knižnikom.
9 Postydešasja premudrii, i ustrašeni i poimani byša, slovo bo Gospodne otvergoša: kaja mudrosť jesť v nich?
10 Sego radi dam ženy ich inym i sela ich naslednikom, poneže ot mala daže do velika vsi zlatoljubiju posledujut i ot proroka daže do svjaščennika vsi tvorjat lžu,
11 i izceljachu sotrenija dščere ljudij Moich, ko bezčestiju glagoljušče: mir, mir. I ne be mira.
12 Postyždeni suť, jako gnusstvo sotvoriša i postydenijem ne postydešasja i posramitisja ne vedeša: sego radi padut meždu padajuščimi, vo vrema poseščenija svojego padut reče Gospoď.
13 I soberut plody ich, glagolet Gospoď: nesť grozda na loze, i ne suť smokvi na smokovnicach, i listvije otpadoša: i dach im, i mimoidoša ich.
14 Počto my sedim? Sovokupitesja i vnidem vo grady tverdy i poveržemsja tamo, jako Gospoď Bog naš otrinu nas i napoi nas vodoju želči, sogrešichom bo pred Nim.
15 Ždachom mira, i ne bjachu blagaja: vremene uvračevanija, i se, bojazň.
16 Ot Dana slyšano bysť ržanije konej jego, ot glasa ržanija jaždenija konej potrjasesja vsja zemlja: i priidet i požret zemlju i ispolnenije jeja, grad i obitajuščich v nem:
17 jako se, Az poslju na vas zmii umerščvljajuščyja, imže nesť obajanija, i ugryzut vas, reče Gospoď,
18 neizcelno so bolezniju serdca vašego izčezajuščago.
19 Se, glas voplja i dščere ljudij Moich ot zemli izdaleča: jeda Gospoď nesť v Sione? Ili Carja nesť v nem? Poneže prognevaša Ma vo izvajannych svoich i v sujetnych čuždich.
20 Projde žatva, mimoide leto, i my nesmy spaseni.
21 Nad sokrušenijem dščere ljudij moich sokrušen jesm i skorben: vo užase objaša ma bolezni aki raždajuščija.
22 Ili ritiny nesť v Galaade? Ili vrača nesť tamo? Česo radi nesť izcelena rana dščere ljudij moich?

9

1 Kto dast glave mojej vodu i očesem moim istočnik slez? I plačusja deň i nošč o pobijennych dščere ljudij moich.
2 Kto dast mne v pustyni vitališče posledneje? I ostavlju ljudi moja i otidu ot nich: poneže vsi ljubodejstvujut, soborišče prestupnikov.
3 I naljakoša jazyk svoj jako luk: lža i neverstvo ukrepišasja na zemli, ibo ot zlych vo zlaja proizydoša i Mene ne poznaša, reče Gospoď.
4 Kijždo ot iskrenňago svojego da strežetsja, i na bratiju svoju ne upovajte, ibo vsjak brat zapinanijem zapnet, i vsjak drug lstivno naskočit.
5 Kijždo drugu svojemu posmejetsja, istiny ne vozglagoljut: naučiša jazyk svoj glagolati lžu, nepravdovaša i ne voschoteša obratitisja.
6 Lichva na lichvu i lesť na lesť: ne voschoteša uvedeti Mene, reče Gospoď.
7 Sego radi tako glagolet Gospoď Sil: se, Az razžegu ich i iskušu ich: čto bo ino sotvorju ot lica lukavstva dščeri ljudij Moich?
8 Strela ujazvljajuščaja jazyk ich, lstivii glagoly ust ich: prijatelju svojemu glagolet mirnaja, vnutr že sebe imejet vraždu.
9 Jeda na sich ne posešču? Reče Gospoď: ili ljudem takovym ne otmstit duša Moja?
10 Na gorach vospriimite plač i tuženije i na stezjach pustyni rydanije, jako oskudeša, za ježe ne byti čelovekom prechoďaščym: ne slyšaša glasa obitanija ot ptic nebesnych i daže do skotov, užasošasja, otidoša.
11 I dam Ijerusalim v preselenije i v žilišče zmijem i grady Iudiny položu v razorenije, jako ne budet obitajuščago.
12 Kto muž premudr, i urazumejet sije? I k nemuže slovo ust Gospodnich, da vozvestit vam, česo radi pogibe zemlja, sožžena jesť jako pustyňa, jejaže niktože prochodit?
13 I reče Gospoď ko mne: poneže ostaviša zakon Moj, jegože dach pred licem ich, i ne poslušaša glasa Mojego i ne chodiša po nemu,
14 no poidoša po izvoleniju serdca svojego lukavago i vsled idolov, imže naučiša ich otcy ich:
15 sego radi tako glagolet Gospoď Sil, Bog Izrailev: se, Az napitaju ljudi sija tesnotami i v pitije dam im vodu želčnuju,
16 i rastoču ich vo jazyki, ichže ne znaša tii i otcy ich, i poslju na nich meč, dondeže istljatsja.
17 Sija reče Gospoď Sil: prizovite plačevnic, i da priidut, i ko ženam premudrym poslite, i da veščajut
18 i da priimut nad vami plač, i da izvedut oči vaši slezy, i veždi vaši da izlijut vodu:
19 zane glas plača slyšan bysť vo Sione: kako bedni bychom, postyždeni zelo, jako ostavichom zemlju i otrinuchom žilišča naša?
20 Temže slyšite, ženy, slovo Gospodne, i priimite ušima vašima slovesa ust Jego, i naučite dščeri vašja rydaniju, i kajaždo iskrenňuju svoju plaču:
21 poneže vzyde smerť skvoze okna vaša i vnide v zemlju vašu pogubiti otročata otvne i junošy ot stogn.
22 (Glagoli:) sija reče Gospoď: i budut mertvii čelovecy v primer na licy polja zemli vašeja, jako seno sozadi žnuščago, i ne budet sobirajuščago.
23 Tako glagolet Gospoď: da ne chvalitsja mudryj mudrostiju svojeju, i da ne chvalitsja krepkij krepostiju svojeju, i da ne chvalitsja bogatyj bogatstvom svoim:
24 no o sem da chvalitsja chvaljajsja, ježe razumeti i znati, jako Az jesm Gospoď tvorjaj milosť i sud i pravdu na zemli, jako v sich volja Moja, glagolet Gospoď.
25 Se, dnije grjadut, glagolet Gospoď, i posešču na vsech, iže obrezanuju imut ploť svoju:
26 na Jegipet i na Idumeju, i na Jedom i na syny Ammoni, i na syny Moavli i na vsjakago ostrizajuščago vlasy po licu svojemu, obitajuščyja v pustyni, jako vsi jazycy neobrezani plotiju, ves že dom Izrailev neobrezani suť serdcy svoimi.

10

1 Slyšite slovo Gospodne, ježe glagola Gospoď na vas, dome Izrailev.
2 Sija glagolet Gospoď: po putem jazykov ne učitesja i ot znamenij nebesnych ne strašitesja, jako ich bojatsja jazycy.
3 Poneže zakony jazykov sujetni suť: drevo jesť ot lesa izsečenoje, delo tektonskoje i slijanije:
4 srebrom i zlatom ukrašena suť, i mlatami i gvozďmi utverdiša ja, da ne dvižutsja:
5 srebro izvajano jesť, ne glagoljut, nosimi nosjatsja, poneže choditi ne vozmogut: ne ubojtesja ich, jako ne sotvorjat zla, i blaga nesť v nich.
6 Nesť podoben Tebe, Gospodi: velik jesi Ty i veliko ima Tvoje v kreposti.
7 Kto ne uboitsja Tebe, o, Carju jazykov! Tvoja bo česť meždu vsemi premudrymi jazykov, i vo vsech carstvach ich ni jedin jesť podoben Tebe.
8 Kupno buii i bezumnii suť, učenije sujetnych ich drevo jesť:
9 srebro izvito ot Farsisa prichodit, zlato ot Ofaza, i ruka zlatarej, dela vsja chudožnikov: v sinetu i bagrjanicu odejut ich, dela umodelnikov vsja sija.
10 Gospoď že Bog istinen jesť, Toj Bog živyj i Car večnyj, ot gneva Jego podvignetsja zemlja, i ne sterpjat jazycy preščenija Jego.
11 Tako rcyte im: bozi, iže nebese i zemli ne sotvoriša, da pogibnut ot zemli i ot sich, iže pod nebesem suť.
12 Gospoď sotvorivyj zemlju vo kreposti Svojej, ustroivyj vselennuju v premudrosti Svojej, i razumom Svoim prostre nebo.
13 Ko glasu Svojemu daet množestvo vod na nebesi: i vozvede oblaki ot poslednich zemli, blistanija v dožď sotvori i izvede vetr ot sokrovišč Svoich.
14 Buj sotvorisja vsjak čelovek ot uma (svojego), postydesja vsjak zlatodelnik vo izvajaniich svoich, jako ložnaja slija, nesť ducha v nich:
15 sujetna suť dela, smechu dostojna, vo vrema poseščenija svojego pogibnut.
16 Nesť sicevaja časť Iakovu, jako Sozdavyj vsja Toj jesť, i Izrail žezl dostojanija Jego, Gospoď Sil ima Jemu.
17 Sobra otvne imenije, obitajuščeje vo izbrannych,
18 poneže tako glagolet Gospoď: se, Az otvergu obitateli zemli seja v skorbi i smušču ich, jako da obrjaščetsja jazva tvoja.
19 Gore vo sokrušenii tvojem, boleznenna jazva tvoja: az že rech: voistinnu sija bolezň moja (esť) i objat ma, žilišče moje opuste, pogibe:
20 skinija moja opuste, pogibe, i vsja koži moja rasterzašasja: synov moich i ovec moich nesť, nesť ktomu mesta skinii mojej, mesta kožam moim:
21 poneže obujaša pastyrije i Gospoda ne vzyskaša, sego radi ne urazume vse stado i rastočeno bysť.
22 Glas slyšanija, se, grjadet i trus velij ot zemli severnyja, da položit grady Iudiny v zapustenije i vo obitanije zmijem.
23 Vem, Gospodi, jako nesť čeloveku puť jego, niže muž pojdet i ispravit šestvije svoje.
24 Nakaži nas, Gospodi, obače v sude, a ne v jarosti, da ne umalenych nas sotvoriši.
25 Izlij gnev Tvoj na jazyki ne znajuščyja Ťja i na plemena, jaže imene Tvojego ne prizvaša, jako pojadoša Iakova i potrebiša jego i pažiť jego opustošiša.

11

1 Slovo ježe bysť ot Gospoda ko Ijeremii, glagoljuščeje:
2 slyšite slovesa zaveta sego i glagolite ko mužem Iudinym i ko obitatelem Ijerusalimskim,
3 i rečeši k nim: sija glagolet Gospoď Bog Izrailev: prokljat muž, iže ne poslušaet sloves zaveta sego,
4 jegože zapovedach otcem vašym v deň, v oňže izvedoch ich ot zemli Jegipetskija, ot pešči železnyja, glagolja: uslyšite glas Moj i sotvorite vsja, jelika zapovedaju vam, i budete Mne v ljudi, i Az budu vam v Boga:
5 da utverždu kljatvu Moju, jejuže kljachsja otcem vašym, ježe dati im zemlju točaščuju mleko i med, jakože jesť deň sej. I otveščach i rekoch: budi, Gospodi.
6 I reče Gospoď ko mne: pročti vsja slovesa sija vo gradech Iudinych i vne Ijerusalima, rekij: slyšite slovesa zaveta sego i sotvorite ta:
7 jako svidetelstvuja zasvidetelstvovach otcem vašym v deň, v oňže izvedoch ich ot zemli Jegipetskija, daže do dne sego, zautra vostaja zasvidetelstvovach glagolja: slyšite glas Moj.
8 I ne slyšaša, ni prikloniša ucha svojego, no idoša kijždo v stropotstve serdca svojego zlago: i navedoch na nich vsja slovesa zaveta sego, jegože zapovedach da sotvorjat, i ne sotvoriša.
9 I reče Gospoď ko mne: obreteno jesť soveščanije (na zlo) v mužech Iudinych i vo obitajuščich vo Ijerusalime:
10 vozvratišasja ko bezzakonijem pervym otec svoich, iže ne choteša slyšati sloves Moich, i se, tii poidoša po bozech čuždich, da služat im: i razori dom Izrailev i dom Iudin zavet Moj, jegože zaveščach so otcy ich.
11 Sego radi sija glagolet Gospoď: se, Az navedu na nich zlaja, ot nichže izyti ne vozmogut, i vozopijut ko Mne, i ne uslyšu ich:
12 i pojdut grady Iudiny i obitatele Ijerusalima i vozopijut ko bogom, imže tii kaďat, iže ne spasut ich vo vrema skorbej ich.
13 Po čislu bo gradov tvoich bechu bozi tvoi, Iudo, i po čislu putij Ijerusalimskich postaviste oltari studnyja, oltari na každenije Vaalu.
14 Ty že ne molisja o ljudech sich i ne prosi o nich v molbe i molitve: ne uslyšu bo vo vrema voplja ich ko Mne i vo vrema ozloblenija ich.
15 Počto vozljublennaja v domu Mojem sotvori merzosti (mnogi)? Jeda obety i masa svjataja otimut ot tebe lukavstva tvoja, ili simi izbežiši?
16 Maslinu blagosennu, krasnu zrakom nareče Gospoď ima tvoje, ko glasu obrezanija jeja: razgoresja ogň v nej, velika skorb na tebe, nepotrebny byša vetvi jeja.
17 I Gospoď Sil, iže nasadi tebe, glagolal jesť na ťja zlo za zlaja domu Izraileva i domu Iudina, jelika sotvoriša sebe ko prognevaniju Mene kaďašče Vaalu.
18 Gospodi, skaži mi, i urazumeju: togda videch načinanija ich.
19 Az že, jako agňa nezlobivo vedomo na zakolenije, ne razumech, jako na ma pomysliša pomysl lukavyj, glagoljušče: priidite i vložim drevo vo chleb jego i istrebim jego ot zemli živuščich, i ima jego da ne pomanetsja ktomu.
20 Gospoď Savaof, suďaj pravedno, ispytujaj serdca i utroby, da viždu mščenije Tvoje na nich, jako k Tebe otkrych opravdanije moje.
21 Sego radi sija glagolet Gospoď na mužy Anafofski iščuščyja duši mojeja, glagoljuščyja: da ne proročestvuješi o imeni Gospodni, ašče li že ni, umreši v rukach našich.
22 Sego radi sija glagolet Gospoď Sil: se, Az posešču na nich: junoši ich mečem umrut, i synove ich i dščeri ich skončajutsja gladom,
23 i ostanka ne budet ot nich, navedu bo zlaja na živuščyja vo Anafofe v leto poseščenija ich.

12

1 Praveden jesi, Gospodi, jako otveščaju k Tebe: obače sudby vozglagolju k Tebe: čto, jako puť nečestivych spejetsja, ugobzišasja vsi tvorjaščii bezzakonija?
2 Nasadil jesi ich, i ukorenišasja, čada sotvoriša i sotvoriša plod: bliz jesi Ty ust ich, daleče že ot utrob ich.
3 I Ty, Gospodi, razumeješi ma, videl ma jesi i iskusil jesi serdce moje pred Toboju: soberi ich jako ovcy na zakolenije i očisti ich v deň zakolenija ich.
4 Dokole plakati imať zemlja, i trava vsja selnaja izschnet ot zloby živuščich na nej? Pogiboša skoti i pticy, jako rekoša: ne uzrit Bog putij našich.
5 Noze tvoi tekut i razslabljajut ťja: kako ugotovišisja s koňmi? I v zemli mira tvojego upoval jesi, kako sotvoriši v šume Iordanstem?
6 Poneže i bratija tvoja i dom otca tvojego, i sii otvergošasja tebe i tii vozopiša, sozadi tebe sobrašasja: ne veruj im, jegda glagolati budut tebe blagaja.
7 Ostavich dom Moj, ostavich dostojanije Moje, dach vozljublennuju dušu Moju v ruki vragov jeja:
8 bysť Mne dostojanije Moje jako lev v dubrave, dade protivu Mene glas svoj: sego radi voznenavidech je.
9 Ne vertep li ijenin dostojanije Moje Mne, ili peščera okrest jego? Idite, soberite vsja zveri selnyja, i da priidut snesti je.
10 Pastyrije mnozi rastliša vinograd Moj, oskverniša časť Moju, daša časť želaemuju Moju v pustyňu neprochodnuju,
11 položiša v potreblenije paguby: Mene radi razorenijem razorena jesť vsja zemlja, jako ni jedin jesť, iže razmyšljaet serdcem.
12 Vo vsjakij puť pustyni priidoša opustošajuščii, jako meč Gospodeň pojast ot kraja zemli daže do kraja jeja: nesť mira vsjacej ploti.
13 Posejaste pšenicu, a ternije požaste: dostojanija ich ne polezna budut im: postyditesja stydenijem ot pochvalenija vašego, ot ponošenija pred Gospodem.
14 Jako sija glagolet Gospoď o vsech sosedech lukavych, prikasajuščichsja naslediju Mojemu, ježe razdelich ljudem Moim Izrailju: se, Az istorgnu ich ot zemli ich i dom Iudin izvergnu ot sredy ich:
15 i budet, jegda istorgnu ich, obraščusja i pomiluju ich, i vselju ich kogoždo v dostojanije svoje i kogoždo v zemlju svoju:
16 i budet, ašče učaščesja naučatsja putem ljudij Moich, ježe kljatisja imenem Moim, živ Gospoď, jakože naučiša ljudij Moich kljatisja Vaalom, i soziždutsja posrede ljudij Moich:
17 ašče že ne poslušajut, istorgnu jazyk onyj istorganijem i pogublenijem, reče Gospoď.

13

1 Sija glagolet Gospoď ko mne: idi i sťjaži sebe čreslenik lňanyj i prepojaši togo na čreslech tvoich, i v vodu da ne vneseši togo.
2 I sťjažach čreslenik po slovesi Gospodňu i obložich okrest čresl moich.
3 I bysť slovo Gospodne ko mne vtoriceju, rekuščeje:
4 vozmi čreslenik, jegože sťjažal jesi, iže jesť okrest čresl tvoich, i vostani i idi ko Jevfratu, i skryj togo tamo vo razseline kamenne.
5 I idoch i skrych togo vo Jevfrate, jakože zapoveda mne Gospoď.
6 I bysť po dnech mnozech, i reče Gospoď ko mne: vostani i idi ko Jevfratu, i vozmi ottudu čreslenik, jegože zapovedach tebe skryti tamo.
7 I idoch ko Jevfratu i raskopach, i vzjach čreslenik ot mesta, ideže skrych jego, i se, izgnil be (čreslenik), jako ni na čtože byti potrebnu jemu.
8 I bysť slovo Gospodne ko mne, rekuščeje: sija glagolet Gospoď:
9 tako sogniti sotvorju gordyňu Iudinu i gordyňu Ijerusalimlju, mnoguju gordyňu siju ljudij sich stroptivych,
10 iže ne choťjat poslušati sloves Moich, choďaščich vo stroptivstve serdca svojego i šedšich vsled bogov čuždich, da služat im i da poklaňajutsja im: i budut jakože čreslenik toj, iže ni k čemu potreben.
11 Zane, jakože prideržitsja čreslenik ko čreslom muža, tako prilepich Mne (ves) dom Izrailev i ves dom Iudin, reče Gospoď: da budut Mne v ljudi imenity, i v chvalu i v slavu, i ne poslušaša Mene.
12 I rečeši k ljudem sim slovesa sija: tako reče Gospoď Bog Izrailev: vsjak mech ispolnitsja vina. I budet, ašče rekut k tebe: jeda veďašče ne uvemy, jako vsjak mech ispolnitsja vina?
13 I rečeši k nim: sija glagolet Gospoď: se, Az ispolňu vsech obitatelej zemli seja, i carej ich seďaščich ot kolena Davidova na prestole ich, i svjaščenniki i proroki, i Iudu i vsech obitajuščich vo Ijerusalime pijanstvom,
14 i rastoču ich, muža i brata jego, i otcy ich i syny ich vkupe: ne poželaju, reče Gospoď, ne poščažu, i ne umiloserďusja, ježe ne pogubiti ich.
15 Slyšite i vnemlite, i ne voznositesja, jako Gospoď glagolal jesť.
16 Dadite Gospodu Bogu vašemu slavu prežde daže ne smerknetsja i prežde daže ne pretknutsja noze vaši ko goram temnym: i poždete sveta, i tamo seň smertnaja, i položeni budut vo mrak.
17 Ašče že ne poslušaete, v tajne vosplačetsja duša vaša ot lica gordyni i plačja vosplačet, i izvedut oči vaši slezy, jako sotreno jesť stado Gospodne.
18 Rcyte carju i vladykam: smiritesja, sjadite, jako vzjatsja ot glavy vašeja venec slavy vašeja.
19 Grady južnii zatvoreni suť, i nesť otverzajaj: preveden jesť ves Iuda, soveršiša preselenije soveršennoje.
20 Vozdvigni oči tvoi, Ijerusalime, i vižď prichoďaščyja ot severa: gde stado danoje tebe, ovcy slavy tvojeja?
21 Čto rečeši, jegda poseťjat ťja? I ty naučil jesi ich na ťja učenijem v načalstvo: jeda ne oymut ťja bolezni jako ženu roďaščuju?
22 Ašče že rečeši v serdcy tvojem: počto priidoša mi sija? Za množestvo bezzakonija tvojego otkrovena suť zadňaja tvoja, da obrugany budut stopy tvoja.
23 Ašče premenit Jefiopljanin kožu svoju, i rys pestroty svoja, i vy možete blagotvoriti naučivšesja zlu.
24 I razveju ich, jako steblije nosimoje vetrom v pustyňu.
25 Sej žrebij tvoj i časť nepokorstva tvojego na Ma, glagolet Gospoď, jako zabyl jesi Ma i nadejalsja na lžu:
26 temže i az obnažu bedry tvoja protivu lica tvojego, i javitsja sramota tvoja
27 i preljubodejstvo tvoje, i ržanije tvoje i otčuždenije bluda tvojego: na gorach i na selech videch merzosti tvoja. Gore tebe, Ijerusalime, jako ne očistilsja jesi, posleduja mne. Dokole ješče?

14

1 I bysť slovo Gospodne ko Ijeremii o bezdoždii.
2 Rydala Iudea, i vrata jeja razrušišasja, i otemnišasja na zemli, i vopl Ijerusalima vzyde.
3 I velmoži jego poslaša menšich svoich k vode: priidoša na klaďazi i ne obretoša vody, i otnesoša sosudy svoja tščy: postyždeni suť i posramleni, i pokryša glavy svoja.
4 I dela zemli oskudeša, jako ne bjaše dožďa na zemlju: postyždeni suť zemledelcy, pokryša glavy svoja.
5 I jelenicy na nive rodiša i ostaviša, jako ne be travy.
6 Onagri staša na kameniich, braša v sebe vetr jako zmijeve, oskudeša oči ich, jako ne be travy.
7 Bezzakonija naša protivustaša nam: Gospodi, sotvori nam radi imene Tvojego, jako mnozi gresi naši pred Toboju, Tebe sogrešichom.
8 Ožidanije Izrailevo, Gospodi, Spasitelju naš vo vrema skorbi! Vskuju jako prišlec jesi na zemli i jako putnik uklaňajuščsja vo vitališče?
9 Jeda budeši jakože čelovek spjaj, ili aki muž ne mogij spasti? Ty že v nas jesi, Gospodi, i ima Tvoje prizvano bysť na nas, ne zabudi nas.
10 Sija glagolet Gospoď ljudem sim: vozljubiša podvizati noze svoi i ne upokoišasja, i Bog ne blagopospeši v nich, nyne vospomanet bezzakonija ich i posetit grechi ich.
11 I reče Gospoď ko mne: ne molisja o ljudech sich vo blago:
12 jegda postitisja budut, ne uslyšu prošenija ich, i ašče prinesut vsesožženija i žertvy, ne blagovolju v nich: jako mečem i gladom i morom Az skončaju ich.
13 I rekoch: syj Gospodi Bože, se, prorocy ich proricajut i glagoljut: ne uzrite meča, i glad ne budet vam, no istinu i mir dam na zemli i na meste sem.
14 I reče Gospoď ko mne: lživo prorocy proricajut vo ima Moje, ne poslach ich, ni zapovedach im, ni glagolal jesm k nim: poneže videnija lživa i gadanija i volšebstva i proizvoly serdca svojego tii proricajut vam.
15 Sego radi sija glagolet Gospoď o prorocech, iže proročestvujut vo ima Moje ložnaja, i Az ne poslach ich, iže glagoljut: meč i glad ne budet na zemli sej: smertiju ljutoju umrut i gladom skončajutsja prorocy tii.
16 I ljudije, imže tii proročestvujut, budut izverženi na putech Ijerusalima ot lica meča i glada, i ne budet pogrebajaj ich, i ženy ich i synove ich i dščeri ich, i izliju na nich zlaja ich.
17 I rečeši k nim slovo sije: da izvedut oči vaši slezy deň i nošč, i da ne prestanut, jako sotrenijem velikim sotrena (deva) dščer ljudij moich i jazvoju zloju zelo.
18 Ašče izydu na pole, i se, zaklani mečem: i ašče vnidu vo grad, i se, istajavšii gladom: jako prorok i svjaščennik otidoša v zemlju, jejaže ne veďachu.
19 Jeda otmeščušč otvergl jesi Iudu, i ot Siona otstupi duša Tvoja? Vskuju porazil jesi nas, i nesť nam izcelenija? Ždachom mira, i ne bjachu blagaja: vremene uvračevanija, i se, bojazň.
20 Poznachom, Gospodi, grechi našja, bezzakonija otec našich, jako sogrešichom pred Toboju.
21 Prestani radi imene Tvojego, ne pogubi prestola slavy Tvojeja: vospomani, ne razori zaveta Tvojego iže s nami.
22 Jeda jesť vo izvajannych jazyčeskich, iže doždit? Ili nebesa mogut dati vlagu svoju? Ne Ty li jesi, Gospodi Bože naš? I poždem Tebe, Gospodi, Ty bo sotvoril jesi vsja sija.

15

1 I reče Gospoď ko mne: ašče stanut Moisej i Samuil pred licem Moim, nesť duša Moja k ljudem sim: izrini tech (ot lica Mojego), i da izydut.
2 I budet, ašče rekut k tebe: kamo izydem? I rečeši k nim: sija glagolet Gospoď: iže ko smerti, ko smerti: i iže k meču, k meču: i iže ko gladu, ko gladu: i iže ko pleneniju, ko pleneniju.
3 I otmšču imčetyrmi obrazy, reče Gospoď: meč na zaklanije, i psi na rasterzanije, i pticy nebese i zverije zemli na požrenija i raschiščenije.
4 I predam ich vo utesnenije vsem carstvam zemnym, radi Manassii syna Jezekiina carja Iudina za vsja, jaže sotvori vo Ijerusalime.
5 Kto umiloserditsja k tebe, Ijerusalime? I kto poskorbit o tebe, ili kto pojdet moliti o mire tebe?
6 Ty ostavil Ma jesi, reče Gospoď, vspjať pošel jesi: i prostru ruku Moju na ťja i ubiju ťja, i ktomu ne poščažu ich
7 i rastoču ich rastočenijem vo vratech ljudij Moich: obezčadeša, pogubiša ljudij Moich zlobami svoimi, i ne obratišasja.
8 Umnožišasja vdovicy ich pače peska morskago: navedoch na mater junošy, bednosť o poludni, navergoch na ňu vnezapu strach i trepet.
9 Prazdna bysť rodivšaja sedm, oskude duša jeja, zajde jej solnce ješče srede poludne, postyždena bysť i ukorena: pročyja ich v meč dam pred vragi ich, reče Gospoď.
10 Gore mne, mati (moja), vskuju ma rodila jesi muža pritelnago i sudimago po vsej zemli? Ne zajach, niže zajat u mene kto: sila moja oskude ot klenuščich ma, (reče Gospoď).
11 Budi, Vladyko, ispravljajuščym im: ašče ne pritekoch ko Tebe vo vrema ozloblenija ich i vo vrema skorbi ich, vo blagaja na vraga.
12 Jeda poznaetsja železo? I odejanije meďano kreposť tvoja.
13 I sokrovišča tvoja v raschiščenije dam, izmenu za vsja grechi tvoja, i vo vsech predelech tvoich:
14 i porabošču ťja okrest vragom tvoim, v zemli, jejaže ne vesi: jako ogň vozžžesja ot jarosti Mojeja, na vas goreti budet.
15 Ty vesi, Gospodi, vospomani ma i poseti ma i zaščiti ma ot goňaščich ma, ne v dolgoterpenije Tvoje vospriimi ma: vežď, jako prijach Tebe radi ponošenije ot otvergajuščich slovesa Tvoja:
16 skončaj ich, i budet slovo Tvoje mne v radosť i vo veselije serdca mojego, jako prizvano jesť ima Tvoje na mne, Gospodi Bože Sil.
17 Ne sedoch v sonme ich igrajuščich, no bojachsja ot lica ruki Tvojeja: na jedine seďach, jako goresti ispolnichsja.
18 Vskuju oskorbljajuščii ma vozmogajut na ma? Jazva moja tverda, otkudu izceljusja? Bysť mne jako voda lživaja, ne imuščaja vernosti.
19 Sego radi sija glagolet Gospoď: ašče obratišisja, vozstavlju ťja, i pred licem Moim staneši: i ašče izvedeši čestnoje ot nedostojnago, jako usta Moja budeši: i obraťjatsja tii k tebe, i ty ne obratišisja k nim.
20 I dam ťja ljudem sim aki stenu krepku, meďanu: i poratujut na ťja i ne vozmogut na ťja, jako Az s toboju jesm, da spasu ťja i izbavlju ťja, reče Gospoď:
21 izbavlju ťja ot ruk zlejšich i iskuplju ťja ot ruk gubitelej.

16

1 I bysť slovo Gospodne ko mne, rekuščeje: i ty da ne pojmeši ženy,
2 i ne roditsja tebe syn, niže dščer na meste sem.
3 Jako sija glagolet Gospoď ot synech i dščerech, iže roďatsja na meste sem, i o materech ich, jaže rodiša ich, i o otcech ich rodivšich ja v zemli sej:
4 smertiju ljutoju izomrut, ne oplačutsja i ne pogrebutsja: vo obraz na licy zemli budut i mečem padut i gladom skončajutsja, i budut trupije ich vo sneď pticam nebesnym i zverem zemnym.
5 Sija glagolet Gospoď: da ne vnideši v dom ich pirnyj, ni da chodiši plakati, niže da rydaeši ich, poneže oťjach mir Moj ot ljudij sich, reče Gospoď, milosť i ščedroty.
6 I umrut velicyi i malii v zemli sej: ne pogrebutsja, ni oplačutsja, niže terzanije o nich budet, niže obrijutsja radi ich,
7 i ne prelomat chleba vo stenanii ich ko utešeniju nad mertvym, i ne dadut im pitija čaši ko utešeniju nad otcem i materiju ich.
8 I v dom pirnyj da ne vnideši sedeti s nimi, ježe jasti i piti.
9 Poneže sija glagolet Gospoď Sil, Bog Izrailev: se, Az otimu ot mesta sego vo očiju vašeju i vo dnech vašich glas radosti i glas veselija, glas ženicha i glas nevesty.
10 I budet, jegda vozvestiši ljudem sim vsja slovesa sija, i rekut k tebe: vskuju glagolal jesť Gospoď na nas vsja zlaja sija? Kaja nepravda naša? I kij grech naš, imže sogrešichom Gospodu Bogu našemu?
11 I rečeši k nim: poneže ostaviša Ma otcy vaši, glagolet Gospoď, i idoša vsled bogov čuždich, i poslužiša im i poklonišasja im, Mene že ostaviša i zakona Mojego ne sochraniša:
12 i vy gorše delaste, neže otcy vaši, i se, vy chodite kijždo vsled pochotej serdca vašego lukavago, ježe ne slušati Mene:
13 i izrinu vas ot zemli seja v zemlju, jejaže ne veste vy i otcy vaši, i poslužite tamo bogom čuždim deň i nošč, iže ne dadut vam milosti.
14 Sego radi, se, dnije grjadut, glagolet Gospoď, i ne rekut ktomu: živ Gospoď, iže izvede synov Izrailevych ot zemli Jegipetskija:
15 no: živet Gospoď, iže izvede synov Izrailevych ot zemli severnyja i ot vsech stran, amože izverženi byša: i vozvrašču ich v zemlju ich, juže dach otcem ich.
16 Se, Az poslju rybari mnogi, reče Gospoď, i ulovjat ich: i posem poslju mnogi lovcy, i ulovjat ich na vsjacej gore i na vsjacem cholme i ot peščer kamennych.
17 Jako oči Moi na vsech putech ich, ne sokroveni suť ot lica Mojego, i ne utaena suť bezzakonija ich ot očiju Mojeju.
18 I vozdam perveje sugubaja bezzakonija i grechi ich, imiže oskverniša zemlju Moju v mertvečinach merzostej svoich i v bezzakoniich svoich, imiže napolniša dostojanije Moje.
19 Gospodi, Ty kreposť moja i pomošč moja i pribežišče moje vo dnech zlych: k Tebe jazycy priidut ot poslednich zemli i rekut: voistinnu lživych sťjažaša otcy naši idolov, i nesť v nich polzy.
20 Jeda sotvorit sebe čelovek bogi, i tii ne suť bozi?
21 Sego radi, se, Az pokažu im vo vrema sije ruku Moju i znaemu sotvorju im silu Moju, i poznajut, jako ima Mne Gospoď.

17

1 Grech Iudin napisan jesť pisalom železnym na nogti adamantove, načertan na skrižali serdca ich i na rozech oltarej ich.
2 Jegda vospomanut synove ich oltari svoja i dubravy svoja pri dreve listvenne i na cholmech vysokich,
3 o, nagornyj (žitelju)! Kreposť tvoju i sokrovišča tvoja v raschiščenije dam, i vysokaja tvoja, grech radi tvoich, jaže vo vsech predelech tvoich,
4 i ostanešisja jedin ot nasledija tvojego, ježe dach tebe: i služiti ťja sotvorju vragom tvoim v zemli, jejaže ne vesi: jako ogň razžegl jesi v jarosti Mojej, daže vo vek goreti budet. Sija glagolet Gospoď:
5 prokljat čelovek, iže nadejetsja na čeloveka i utverdit ploť myšcy svojeja na nem, i ot Gospoda otstupit serdce jego:
6 i budet jako divija mirika v pustyni i ne uzrit, jegda priidut blagaja, i obitati budet v suchote i v pustyni, v zemli slanej i neobitaemej.
7 I blagosloven čelovek, iže nadejetsja na Gospoda, i budet Gospoď upovanije jego:
8 i budet jako drevo nasaždennoje pri vodach, i vo vlage pustit korenije svoje: ne uboitsja, jegda priidet znoj, i budet na nem steblije zeleno, i vo vrema bezdoždija ne ustrašitsja i ne prestanet tvoriti ploda.
9 Gluboko serdce (čeloveku) pače vsech, i čelovek jesť, i kto poznaet jego?
10 Az Gospoď ispytujaj serdca i iskušajaj utroby, ježe vozdati komuždo po puti jego i po plodom izobretenij jego.
11 Vozglasi rjab, sobra, ichže ne rodi, tvorjaj bogatstvo svoje ne s sudom: v prepolovenii dnij svoich ostavit je i na posledok svoj budet bezumen.
12 Prestol slavy vozvyšen ot načala, mesto svjatyni našeja.
13 Čajanije Izrailevo, Gospodi! Vsi ostavljajuščii Ťja da postyďatsja, otstupajuščii (ot Tebe) na zemli da napišutsja, jako ostaviša istočnik živych vod, Gospoda.
14 Izceli ma, Gospodi, i izceleju: spasi ma, i spasen budu, jako chvala moja Ty jesi.
15 Se, tii glagoljut ko mne: gde jesť slovo Gospodne? Da priidet.
16 Az že ne utrudichsja, Tebe (pastyrju) posledujaj, i dne čeloveča ne poželach: Ty vesi ischoďaščaja ot usten moich, pred licem Tvoim suť:
17 ne budi mi vo otčuždenije, upovanije moje Ty v deň ljut.
18 Da postyďatsja goňaščii ma, az že da ne postyždusja: da ustrašatsja tii, az že da ne ustrašusja: navedi na nich deň ozloblenija, sugubym sokrušenijem sotri ich.
19 Sija glagolet Gospoď ko mne: idi i stani vo vratech synov ljudij tvoich, imiže vchoďat carije Iudiny i ischoďat, i vo vsech vratech Ijerusalimskich i rečeši k nim:
20 slyšite slovo Gospodne, carije Iudiny i vsja Iudea i ves Ijerusalim, vchoďaščii vo vrata sija.
21 Sija glagolet Gospoď: sochranite dušy vašja i ne nosite bremen v deň subbot, i ne ischodite vraty Ijerusalima,
22 i ne iznosite bremen iz domov vašich v deň subbotnyj, i vsjakago dela ne tvorite: osvjatite deň subbotnyj, jakože zapovedach otcem vašym:
23 i ne uslyšaša, ni prikloniša ucha svojego, no ožestočiša vyi svoja pače otec svoich, da ne uslyšat ma i da ne priimut nakazanija.
24 I budet, ašče poslušaete Mene, glagolet Gospoď, ježe ne vnositi bremen vo vrata grada sego v deň subbotnyj, i svjatiti deň subbotnyj, ne tvoriti v oň vsjakago dela,
25 i vnidut vo vrata grada sego carije i načalnicy, seďaščii na prestole Davidove i voschoďaščii na kolesnicach i konech svoich, tii i načalnicy ich, mužije Iudiny i obitatelije Ijerusalima: i obitati budut vo grade sem vo veki:
26 i priidut ot gradov Iudinych i ot okrestnych Ijerusalima, i ot zemli Veniamini i ot polnych, i ot gornich i ot juga, nosjašče vsesožženija i žertvu, i fimiam i manau i livan, nosjašče chvalu v dom Gospodeň.
27 I budet, ašče ne poslušaete Mene ježe svjatiti deň subbotnyj i ne nositi bremen, niže vchoditi vratami Ijerusalima v deň subbotnyj, to zažgu ogň vo vratech jego, i požret domy Ijerusalimli i ne ugasnet.

18

1 Slovo, ježe bysť ko Ijeremii ot Gospoda, rekuščeje:
2 vostani i snidi v dom skudelnič, i tamo uslyšiši slovesa Moja.
3 I snidoch v dom skudelnič, i se, toj tvorjaše delo na kamenech.
4 I razbisja sosud, jegože toj tvorjaše ot gliny rukama svoima: i paki toj sotvori iz nego inyj sosud, jakože ugodno vo očiju jego tvoriti.
5 I bysť slovo Gospodne ko mne, rekuščeje:
6 jeda, jakože skudelnik sej, ne vozmogu sotvoriti vas, dome Izrailev? Reče Gospoď: se, jakože brenije v ruku skudelnika, tako vy jeste, dome Izrailev, v ruku Mojeju:
7 nakonec vozglagolju na jazyk i na carstvo, da iskoreňu ich i razorju i rastoču ja:
8 i ašče obratitsja jazyk toj ot vsech lukavstv svoich, to raskajusja o ozlobleniich, jaže pomyslich sotvoriti im:
9 i nakonec reku na jazyk i carstvo, da vozsoziždu i nasaždu ja,
10 i ašče sotvorjat lukavaja pred očima Moima, ježe ne poslušati glasa Mojego, to raskajusja o blagich, jaže glagolach sotvoriti im.
11 I nyne rcy ko mužem Iudinym i obitatelem Ijerusalima, rekij: sija reče Gospoď: se, Az tvorju na vas zlaja i myšlju na vas umyšlenije: da obratitsja ubo kijždo ot puti svojego lukavago, i ispravite puti vašja i umyšlenija vaša.
12 I rekoša: ukrepimsja, ibo po razvraščenijem našym pojdem, i kijždo ugodnoje serdca svojego lukavago sotvorim.
13 Sego radi sija glagolet Gospoď: voprosite nyne jazykov, kto slyša sicevaja strašnaja, jaže sotvori zelo deva Izraileva?
14 Jeda oskudejut ot kamene soscy, ili sneg ot Livana? Jeda uklonitsja voda zelno vetrom nosimaja?
15 Poneže zabyša Mene ljudije Moi vsuje žrušče, i iznemogut na putech svoich i na stezjach večnych, ježe vzyti na stezi ne imuščyja puti na choždenije,
16 ježe položiti zemlju svoju v zapustenije i vo zvizdanije večnoje: vsjak, iže prejdet po nej, počuditsja i pokivaet glavoju svojeju:
17 jakože vetr paljašč razseju ich pred vragi ich, chrebet, a ne lice pokažu im v deň pogibeli ich.
18 I rekoša: priidite i umyslim na Ijeremiju sovet, ibo ne pogibnet zakon ot svjaščennika, ni sovet ot premudrago, ni slovo ot proroka: priidite i porazim jego jazykom, i ne vonmem vsem slovesem jego.
19 Vonmi, Gospodi, mne i uslyši glas opravdanija mojego.
20 Jeda vozdajutsja zlaja za blagaja? Jako glagolaša slovesa na dušu moju i mučitelstvo svoje sokryša mi. Pomani stojavšago ma pred Toboju, ježe glagolati za nich blagaja, da otvrašču gnev Tvoj ot nich.
21 Sego radi dažď syny ich v glad i soberi ich v ruce meča: da budut ženy ich bezčadny i vdovy, i mužije ich da budut ubijeni smertiju, i junoši ich da padut mečem na rati:
22 da budet vopl v domech ich: navedi na nich razbojniki vnezapu, poneže soveščaša slovo, da imut ma, i seti skryša na ma.
23 Ty že, Gospodi, vesi ves sovet ich na ma v smerť: da ne očistiši bezzakonija ich i grechov ich ot lica Tvojego da ne izgladiši: da budet bolezň ich pred Toboju, i vo vrema jarosti Tvojeja sotvori im.

19

1 Sija reče Gospoď ko mne: idi i sťjaži sosud skudelnič žžen, i privedi ot starec ljudskich i ot starec svjaščenničeskich:
2 i izydi v mesto mnogogrobiščnoje synov Jennonich, ježe jesť bliz pridverija vrat Charsifskich, i pročti tamo vsja slovesa, jaže Az vozglagolju tebe,
3 i rečeši im: slyšite slovo Gospodne, carije Iudiny i mužije Iudiny, i obitatelije Ijerusalima i vchoďaščii vratami simi: sija glagolet Gospoď Sil, Bog Izrailev: se, Az navedu zlaja na mesto sije, jako vsjakomu slyšaščemu sija zazvučit vo ušiju jego:
4 poneže ostaviša Ma, i čužde sotvoriša mesto sije, i požroša na nem bogom čuždim, ichže ne vedeša tii i otcy ich: i carije Iudiny napolniša mesto sije krove nepovinnych
5 i sozdaša vysokaja Vaalu na sožženije synov svoich ognem, vo vsesožženije Vaalu, jaže ne zapovedach ni glagolach, niže vzydoša na serdce Moje.
6 Sego radi, se, dnije grjadut, glagolet Gospoď, i ne prozovetsja ktomu mesto sije Padenije i mesto mnogogrobiščnoje synov Jennonich, no mesto mnogogrobiščnoje zaklanija:
7 i rastoču sovet Iudin i sovet Ijerusalima v meste sem, i prevrašču ich mečem pred vragi ich i v ruku iščuščich duš ich: i dam trupije ich v jaď pticam nebesnym i zverem zemnym:
8 i postavlju grad sej v razorenije i vo zvizdanije: vsjak, iže mimoidet, o nem počuditsja i pozviždet o vsej jazve jego:
9 i sneďat ploti synov svoich i ploti dščerej svoich, i kijždo ploti podruga svojego snesť vo obstojanii i v tesnote, v nejže zaprut ich vrazi ich, iščuščii duši ich.
10 I da sokrušiši sosud pred očima mužej ischoďaščich s toboju
11 i rečeši k nim: sija glagolet Gospoď Sil: tako sokrušu ljudi sija i grad sej, jakože sokrušaetsja sosud skudelnyj, iže ne možet ktomu izcelitisja: i v Tofefe pogrebutsja togo radi, jako ne budet inogo mesta na pogrebenije.
12 Tako sotvorju mestu semu, glagolet Gospoď, i obitatelem jego, da postavlju grad toj jako Padajušč.
13 I budut domy Ijerusalima i domy carej Iudinych, jakože mesto Padajuščeje, ot nečistot svoich vo vsech domech, v nichže žrjachu na krovech svoich vsemu voinstvu nebesnomu i prinošachu vozlijanija bogom čuždim.
14 I priide Ijeremia ot (mesta) Padenija, amože posla jego Gospoď proročestvovati, i sta vo dvore domu Gospodňa i reče ko vsem ljudem:
15 sija glagolet Gospoď Sil, Bog Izrailev: se, Az navedu na grad sej i na vsja grady jego i na vsja sela jego vsja zlaja, jaže glagolal jesm naň: jako ožestočiša vyi svoja, ježe ne slyšati zapovedij Moich.

20

1 I uslyša Paschor syn Jemmerov svjaščennik, iže postavlen be načalnik v domu Gospodni, Ijeremiju proročestvujušča slovesa sija:
2 i udari Paschor Ijeremiju proroka i vverže jego v kladu, jaže be vo vratech Veniaminich vyšnich v domu Gospodni.
3 Byvšu že utru, izvede Paschor Ijeremiju ot klady. I reče k nemu Ijeremia: ne Paschor nareče (Gospoď) ima tvoje, no Preselnika Otvsjudu.
4 Poneže sija glagolet Gospoď: se, Az dam ťja v preselenije i vsech drugov tvoich: i padut mečem vrag svoich, i oči tvoi uzrjat, i tebe i vsego Iudu dam v ruki carja Vavilonska, i prevedut ich v Vavilon i pobijut ich mečmi.
5 I dam vsju silu grada sego i vsja trudy jego i vsja sokrovišča carja Iudina dam v ruki vragov jego, i raschiťjat ich i vozmut i otvedut v Vavilon.
6 Ty že, Paschor, i vsi obitatelije domu tvojego, otidete vo plenenije, i v Vavilon priideši i tamo umreši, tamo že i pogrebešisja ty i vsi druzije tvoi, imže proročestvoval jesi lžu.
7 Prelstil ma jesi, Gospodi, i prelščen jesm, kreplejšij mene jesi i prevozmogl jesi: bych v posmech ves deň, vsi rugajutsja mne.
8 Poneže gorkim slovom moim posmejusja, otverženije i bednosť navedu, jako bysť v ponošenije mne slovo Gospodne i v posmech ves deň.
9 I rekoch: ne vospomanu imene Gospodňa, niže vozglagolju ktomu vo ima Jego. I bysť v serdcy mojem jako ogň gorjašč, paljašč v kostech moich, i razslabech otvsjudu, i ne mogu nositi:
10 slyšach bo dosaditelstva mnogich sobravšichsja okrest: napadite, napadim naň, vsi mužije druzije jego: nabljudajte pomyšlenije jego, ašče (kako) prelstitsja, i premožem naň i sotvorim otmščenije naše jemu.
11 Gospoď že so mnoju jesť jako borec krepkij: sego radi pognaša i urazumeti ne mogoša: postydešasja zelo, jako ne razumeša bezčestija svojego, ježe vo vek ne zabveno budet.
12 I Ty, Gospodi sil, iskušajaj pravednaja, vedajaj utroby i serdca, (moljutisja,) da viždu mščenije Tvoje na nich, Tebe bo otkrych prju moju.
13 Pojte Gospodu, chvalite Gospoda, jako izbavi dušu ubogago ot ruki lukavych.
14 Prokljat deň, v oňže rodichsja: deň, v oňže porodi ma mati moja, da ne budet blagosloven.
15 Prokljat muž, iže vozvesti otcu mojemu, rekij: rodisja tebe otrok mužesk, i jako radostiju vozveseli jego.
16 Da budet čelovek toj jakože gradi, jaže prevrati Gospoď jarostiju i ne raskajasja: da slyšit vopl zautra i rydanije vo vrema poludennoje:
17 jako ne ubil mene v ložesnach matere, i byla by mne mati moja grob moj i ložesna začatija večnago.
18 Vskuju izydoch iz ložesn, da viždu trudy i bolezni, i skončašasja v postydenii dnije moi?

21

1 Slovo, ježe bysť ot Gospoda ko Ijeremii, jegda posla k nemu car Sedekia Paschora syna Melchiina i Sofoniju syna Vasaijeva, svjaščennika, glagolja:
2 voprosi o nas Gospoda, jako Navuchodonosor car Vavilonskij vosta na nas: sotvorit li Gospoď s nami po vsem čudesem Svoim, i otidet ot nas?
3 I reče Ijeremia k nim: tako rcyte Sedekii: sija glagolet Gospoď Bog Izrailev:
4 se, Az obraščaju oružija brannaja, jaže suť v rukach vašich, imiže vy opolčaetesja na carja Vavilonska i Chaldejska, iže obstojat vas okrest vne sten: i soberu ta posrede grada sego,
5 i poborju Az po vas rukoju prostertoju i myšceju krepkoju s jarostiju i gnevom velikim,
6 i pobiju vsech obitajuščich vo grade sem, čeloveki i skoty, gubitelstvom velikim, i izmrut.
7 I po sich, tako glagolet Gospoď, dam Sedekiju carja Iudina i raby jego, i ljudi jego i ostavlšyjasja vo grade sem ot gubitelstva i glada i meča, v ruku Navuchodonosora carja Vavilonska i v ruku vragov ich i v ruku iščuščich duš ich, i pobijet ich ostrijem meča: i ne poščažu ich, niže milostiv budu im.
8 I k ljudem sim rečeši: sija glagolet Gospoď: se, Az daju pred vami puť života i puť smerti:
9 iže obitaet vo grade sem, umret mečem i gladom i gubitelstvom, a ischoďaj, iže pribežit ko Chaldeom obstojaščym vas, živ budet, i budet duša jego v plen, i živ budet.
10 Utverdich bo lice Moje na grad sej vo zlaja, a ne vo blagaja, reče Gospoď: v ruki carja Vavilonska predastsja, i sožžet jego ognem.
11 Dome carja Iudina, slyšite slovo Gospodne:
12 dome Davidov, sija glagolet Gospoď: sudite zautra sud i ispravite, i izbavite siloju ugnetenago ot ruki obiďaščago i, da ne zažžetsja jako ogň jarosť Moja i vozgoritsja, i ne budet ugašajuščago, radi lukavych umyšlenij vašich.
13 Se, Az k tebe obitajuščemu vo krepce i polne udolii, reče Gospoď, iže glagolete: kto pobijet nas? Ili kto vnidet v domy našja?
14 I posešču na vas po lukavym načinanijem vašym, reče Gospoď, i vozžgu ogň v lese jego, i pojast vsja, jaže okrest jego.

22

1 Sija reče Gospoď: idi i vnidi v dom carja Iudina i rcy tamo slovo sije,
2 i rečeši: slyši slovo Gospodne, carju Iudin, iže sediši na prestole Davidove, ty i dom tvoj, i rabi tvoi i ljudije tvoi i vchoďaščii dvermi simi:
3 sija glagolet Gospoď: tvorite sud i pravdu, i izbavite siloju ugnetena ot ruku obiďaščago i, i prišelca i sira i vdovicy ne oskorbljajte, ne ugnetajte bezzakonno, i krove nepovinnyja ne izlivajte na meste sem.
4 Ašče bo tvorjašče sotvorite slovo sije, to vnidut vratami domu sego carije seďaščii na prestole Davidove i vsedajuščii na kolesnicy i na koni, tii i rabi ich i ljudije ich.
5 Ašče že ne poslušaete sloves sich, Sam Soboju zakljachsja, reče Gospoď, jako v pustyňu budet dom sej.
6 Poneže tako glagolet Gospoď na dom carja Iudina: Galaad ty Mne, glava Livanskaja, ašče ne postavlju tebe v pustyňu, vo grady neobitanny,
7 i navedu na ťja ubivajušča muža i sekiru jego, i posekut izbrannyja kedry tvoja i vergut na ogň.
8 I projdut jazycy mnozi skvoze grad sej, i rečet kijždo iskrennemu svojemu: vskuju sotvori Gospoď tako gradu semu velikomu?
9 I otveščajut: sego radi, jako ostaviša zavet Gospoda Boga svojego i poklonišasja bogom čuždim i poslužiša im.
10 Ne plačite mertvago, niže rydajte o nem: plačite plačem o ischoďaščem, jako ne vozvratitsja ktomu, niže uvidit zemli roždenija svojego.
11 Poneže sija reče Gospoď k Sellimu synu Iosiinu carju Iudinu carstvujuščemu vmesto Iosii otca svojego, iže izšel jesť ot mesta sego: ne vozvratitsja ktomu semo,
12 no na meste tom, amože prevedoch jego, tamo umret i zemli seja ne uzrit ktomu.
13 Gore sozidajuščemu dom svoj s nepravdoju i gornicy svoja ne v sude, u negože bližnij jego delaet tune, i mzdy jego ne vozdast jemu:
14 iže reče: soziždu sebe dom prostranen, i gornicy široki so otverstymi oknami i svody kedrovymi, i raspisany červlencem.
15 Jeda carstvovati budeši, jako ty pooščrjaešisja o achaze otce tvojem? Ne jaďat, niže pijut: lučše tebe bylo tvoriti sud i pravdu blagu.
16 Ne poznaša, ne sudiša suda smirennych, niže suda nišča: ne sije li tebe jesť, ježe ne znati tebe Mene, reče Gospoď?
17 Se, ne suť oči tvoi, niže serdce tvoje blago, no k srebroljubiju tvojemu i krove nepovinnyja prolijaniju, i ko obidam i ko ubijstvu, ježe tvoriti ja.
18 Sego radi sija reče Gospoď ko Ioakimu synu Iosiinu carju Iudinu: gore mužu semu, ne oplačut jego: gore, brate! Niže vozrydajut o nem: uvy mne, gospodine!
19 Pogrebenijem oslim pogrebetsja, vlačim izveržen budet vne vrat Ijerusalima.
20 Vzydi na Livan i vozopij, i v Vasan dažď glas tvoj, i vozopij na on pol morja, jako sotreni suť vsi ljubovnii tvoi.
21 Glagolach k tebe v padenii tvojem, i rekl jesi: ne uslyšu. Sej puť tvoj ot junosti tvojeja, jako ne poslušal jesi glasa Mojego.
22 Vsech pastyrej tvoich upaset vetr, i ljubovnii tvoi vo plenenije pojdut, i togda postydišisja i posramišisja ot vsech ljubjaščich ťja:
23 iže sediši v Livane i gnezdišisja v kedrech, vozsteneši, jegda priidut k tebe bolezni, jako raždajuščija.
24 Živu Az, reče Gospoď, ašče budet Ijechonia syn Ioakima car Iudin, persteň na ruce desnej Mojej, ottudu istorgnu ťja
25 i predam ťja v ruki iščuščich duši tvojeja i v ruki, ichže ty boišisja lica, i v ruki Navuchodonosora carja Vavilonska i v ruki Chaldeom,
26 i otvergu ťja i mater tvoju, jaže rodi ťja, v zemlju čuždu, v nejže neste roždeni, i tamo umrete:
27 a v zemlju, v ňuže tii želajut dušami svoimi vozvratitisja, ne vozvraťjatsja.
28 Obezčestisja Ijechonia, aki sosud nepotreben, jako otrinoven bysť toj i sema jego, i izveržen v zemlju, jejaže ne veďaše.
29 Zemle, zemle, zemle, slyši slovo Gospodne!
30 Sija reče Gospoď: napiši muža sego otveržena, muža, iže vo dnech svoich ne preduspejet: niže bo budet ot semene jego muž, iže sjadet na prestole Davidove, i vlasť imejaj ktomu vo Iude.

23

1 Gore pastyrem, iže pogubljajut i rastočajut ovcy pastvy Mojeja, reče Gospoď.
2 Sego radi sija reče Gospoď Bog Izrailev k pasuščym ljudij Moich: vy rastočili jeste ovcy Moja, i otvergoste ja, i ne posetiste ich, se, Az posešču na vas po lukavstvu umyšlenij vašich, reče Gospoď:
3 i Az soberu ostanki stada Mojego ot vsech zemel, v ňaže izvergoch ich tamo, i vozvrašču ich k selenijem ich, i vozrastut i umnožatsja.
4 I vozstavlju nad nimi pastyri, i upasut ich, i ne ubojatsja ktomu, niže užasnutsja, i ni jedin pogibnet ot čisla, reče Gospoď.
5 Se, dnije grjadut, glagolet Gospoď, i vozstavlju Davidu Vostok pravednyj, i carstvovati budet Car i premudr budet i sotvorit sud i pravdu na zemli:
6 vo dnech Jego spasetsja Iuda, i Izrail prebudet v nadeždi, i sije ima Jemu, imže narekut Jego: Gospoď praveden naš.
7 Sego radi, se, dnije grjadut, reče Gospoď, i ne rekut ktomu: živet Gospoď, iže izvede syny Izrailevy ot zemli Jegipetskija:
8 no: živet Gospoď, iže izvede i prevede sema domu Izraileva ot zemli severski i ot vsech zemel, v ňaže izverže ich tamo, i obitati imut v zemli svojej.
9 O prorocech sotreno jesť serdce moje vo mne, vostrepetaša vsja kosti moja, bych jako muž pijan i jako čelovek, jegože odole vino, ot lica Gospodňa i ot lica blagolepija slavy Jego.
10 Jako preljubodejaňmi ispolnena jesť zemlja, jako ot lica ich plakasja zemlja, izschoša pažiti pustynnyja: i bysť tečenije ich lukavo, i kreposť ich takožde.
11 Poneže prorok i svjaščennik oskvernišasja, i v domu Mojem obretoch lukavstvo ich, reče Gospoď:
12 togo radi puť ich budet im polzok vo tme, i potknutsja i padut v nem: navedu bo na nich zlaja v leto poseščenija ich, reče Gospoď.
13 I vo prorocech Samarijskich videch bezzakonija: proročestvovachu črez Vaala i prelščachu ljudi Moja Izrailja.
14 I vo prorocech Ijerusalimskich videch užasnaja, preljubodejstvujuščich i choďaščich vo lži i skrepljajuščich ruki stroptivym, da ne otvratitsja kijždo ot puti svojego lukavago: byša Mne vsi aki Sodom, i obitajuščii v nem jako Gomorr.
15 Sego radi tako reče Gospoď Sil ko prorokom: se, Az napitaju ich pelynem i napoju ich želčiju, ot prorokov bo Ijerusalimskich izyde oskvernenije na vsju zemlju.
16 Sija glagolet Gospoď Sil: ne slušajte sloves prorokov, iže proročestvujut vam i prelščajut vas: videnije ot serdca svojego glagoljut, a ne ot ust Gospodnich.
17 Glagoljut otvergajuščym Ma: glagola Gospoď, mir budet vam: i vsem, iže choďat v pochotech svoich, i vsjakomu, choďaščemu v stroptivstve serdca svojego, rekoša: ne priidut na vas zlaja.
18 Kto bo bysť v sovete Gospodni, i vide i slyša slovesa Jego? Kto vňat slovo Jego i slyša?
19 Se, burja ot Gospoda i jarosť ischodit v sotrjasenije, ustremivšisja priidet na nečestivyja.
20 I ktomu ne vozvratitsja jarosť Gospodňa, dondeže sotvorit sije i dondeže soveršit pomyšlenije serdca Svojego. V poslednija dni urazumejete sovet Jego.
21 Ne posylach proroki, a oni tečachu: ne glagolach k nim, i tii proročestvovachu.
22 I ašče by stali v sovete Mojem, slyšana sotvorili by slovesa Moja i otvratili by ljudij Moich ot puti ich lukavago i ot načinanij ich lukavych.
23 Bog približajajsja Az jesm, glagolet Gospoď, a ne Bog izdaleča.
24 Ašče utaitsja kto v sokrovennych, i Az ne uzrju li jego? Reče Gospoď. Jeda nebo i zemlju ne Az napolňaju? Reče Gospoď.
25 Slyšach, jaže glagoljut prorocy, proročestvujušče vo ima Moje lžu i glagoljušče: videch son, (videch son).
26 Dokole budet v serdcy prorokov proricajuščich lžu i proročestvujuščich lščenija serdca svojego,
27 mysljaščich, da zabven budet zakon Moj v soniich ich, jaže veščajut kijždo iskrennemu svojemu, jakože zabyša otcy ich ima Moje radi Vaala?
28 Prorok, iže imať snovidenije, da veščaet snovidenije svoje, a iže imať slovo Moje, da glagolet slovo Moje vo istine. Čto plevy ko pšenice? Tako slovo Moje, reče Gospoď.
29 Jeda slovesa Moja ne suť jakože ogň gorjašč, reče Gospoď, i jako mlat sotryjušč kameň?
30 Sego radi, se, Az ko prorokom, reče Gospoď, iže kradut slovesa Moja kijždo ot iskrenňago svojego.
31 Se, Az na proroki, glagolet Gospoď, iznosjaščyja proročestvija jazykom i dremljuščyja dremanije svoje.
32 Se, Az na proroki, proricajuščyja sonije lživo, reče Gospoď, i proveščaša ta, i prelstiša ljudi Moja vo lžach svoich i vo prelestech svoich, Az že ne poslach ich, ni zapovedach im, i polzoju ne upolzujut ljudij sich, (reče Gospoď).
33 I ašče voprosjat ljudije sii, ili prorok, ili svjaščennik, rekušče: koje (esť) brema Gospodne? I rečeši k nim: vy jeste brema, i povergu vas, reče Gospoď.
34 I prorok, i svjaščennik, i ljudije, iže rekut: brema Gospodne, posešču mestiju na muža togo i na dom jego.
35 Sice rcyte kijždo ko iskrennemu i ko bratu svojemu: čto otvešča Gospoď? I čto glagola Gospoď?
36 I brema Gospodne ne pomanetsja ktomu, ibo brema budet komuždo slovo jego: i prevratiste slovesa Boga živago, Gospoda Sil, Boga našego.
37 Sija rcy ko proroku: čto otvešča tebe Gospoď? I čto glagola Gospoď?
38 Ašče že rečete: brema Gospodne: sego radi tako reče Gospoď: poneže rekli jeste glagol sej brema Gospodne, i poslach k vam, rekij: ne glagolite brema Gospodne:
39 sego radi, se, Az vozmu i povergu vas i grad, jegože dach vam i otcem vašym, ot lica Mojego,
40 i dam vas v ponošenije večnoje i v sramotu večnuju, jaže nikogda zabvenijem zagladitsja.

24

1 Pokaza mne Gospoď, i se, dve košnicy polny smokvij postavleny pred chramom Gospodnim, povnegda prevede Navuchodonosor car Vavilonskij Ijechoniju syna Ioakimova, carja Iudina, i načalnikov jego i chudožnikov, i uznikov i bogatych ot Ijerusalima, i prevede ich v Vavilon.
2 Košnica jedina smokvij dobrych zelo, jako obyčaj smokvam byti pervych vremen, i košnica drugaja smokvij zlych zelo, ichže jasti ne vozmožno za chudosť ich.
3 I reče Gospoď ko mne: čto ty vidiši, Ijeremije? I rekoch: smokvi, smokvi dobryja, dobry zelo: i zlyja, zly zelo, ichže jasti ne vozmožno za chudosť ich.
4 I bysť slovo Gospodne ko mne, rekuščeje:
5 sija glagolet Gospoď Bog Izrailev: jakože smokvi sija blagi, tako poznaju preselenych Iudejev, ichže poslach ot mesta sego v zemlju Chaldejsku vo blagaja:
6 i utveržu oči Moi na nich vo blagaja i prevedu ich paki v zemlju siju vo blagaja: i vozsoziždu ich i ne razorju, i nasaždu ich i ne istorgnu:
7 i dam im serdce, da uveďat Ma, jako Az jesm Gospoď, i budut Mne v ljudi, i Az budu im v Boga: poneže obraťjatsja ko Mne vsem serdcem svoim.
8 I jakože smokvi zlyja, ichže jasti ne vozmožno za chudosť ich, sija reče Gospoď, tako predam Sedekiju carja Iudina i načalniki jego i ostanok ot Ijerusalima, iže ostaša vo grade sem i iže obitajut vo zemli Jegipetstej,
9 i dam ich v rastočenije i ozloblenije vsem carstvam zemnym, i budut v ponošenije i v pritču, i v nenavisť i v prokljatije vo vsech mestech, v ňaže izvergoch ich:
10 i poslju na nich meč i glad i pagubu, dondeže izčeznut ot zemli, juže dach im i otcem ich.

25

1 Slovo, ježe bysť ko Ijeremii na vsja ljudi Iudiny, v leto četvertoje Ioakima syna Iosiina, carja Iudina: to leto pervoje Navuchodonosora carja Vavilonskago:
2 ježe glagola Ijeremia prorok ko vsem ljudem Iudinym i ko vsem obitatelem Ijerusalima, rekij:
3 v tretijenadesjať leto Iosii syna Amosova, carja Iudina, i daže do dne sego, sije dvadesjať tretije leto, bysť slovo Gospodne ko mne, i glagolach k vam, zautra vostaja i glagolja: i ne slyšaste.
4 I posylaše Gospoď k vam vsech rab Svoich prorok, vostaja zautra i posylaja: i ne slyšaste, ni prikloniste ušes vašich, da slyšite, jegda glagolaše:
5 otvratitesja kijždo ot puti svojego zlago i ot zlejšich umyšlenij vašich, i obitati budete v zemli, juže Gospoď dade vam i otcem vašym, ot veka daže i do veka:
6 i ne chodite vsled bogov čuždich, ježe služiti im i poklaňatisja im, da ne prognevaete Ma v delech ruk vašich, ježe ozlobiti vas.
7 I ne poslušaste Ma, reče Gospoď, ježe ne podvizati Ma ko gnevu v delech ruku vašeju na zlo vam.
8 Sego radi sija glagolet Gospoď Sil: poneže ne poslušaste sloves Moich,
9 se, Az poslju i vozmu vsja plemena severska, (reče Gospoď,) i Navuchodonosora carja Vavilonska raba Mojego: i privedu ich na zemlju siju i na obitateli jeja i na vsja jazyki, iže okrest jeja, i ubiju ich i postavlju ich vo užas i vo zvizdanije i v ponošenije večnoje:
10 i pogublju ot nich glas radosti i glas veselija, glas ženicha i glas nevesty, blagouchanije mira i svet svetilnika:
11 i budet vsja zemlja sija v zapustenije i vo užas, i porabotajut sii vo jazycech carju Vavilonsku sedmdesjat let.
12 Jegda že ispolneni budut sedmdesjat let, posešču na carja Vavilonska i na jazyk onyj, reče Gospoď, bezzakonija ich, i na zemlju Chaldejsku, i položu tuju v zapustenije večnoje,
13 i navedu na zemlju onu vsja slovesa Moja, jaže glagolach na ňu, vsja pisannaja v knize sej, i jelika proročestvova Ijeremia na vsja jazyki:
14 jako rabotaša im, jegda beša jazycy mnozi i carije velicy, i vozdam im po delom ich i po tvoreniju ruk ich,
15 jeliko proreče Ijeremia do vsech stran: tako bo glagolet Gospoď Bog Izrailev: vozmi čašu vina nerastvorennago ot ruki Mojeja, da napoiši vsja jazyki, k nimže Az poslju ťja.
16 I ispijut i izbljujut, i obujajut ot lica meča, jegože Az poslju srede ich.
17 I vzjach čašu ot ruki Gospodni i napoich vsja jazyki, k nimže posla ma Gospoď:
18 Ijerusalima i grady Iudiny, i cari jego i kňazi jego, jako položiti ja vo opustenije i v neprochoždenije, i vo zvizdanije i v prokljatije, jako deň sej,
19 i faraona carja Jegipetskago i otrokov jego, i velmožy jego i vsja ljudi jego
20 i vsja primesniki jego, i vsja cari zemli Us i vsja cari inoplemennikov, Askalona i Gazu, i Akkarona i ostanok Azota,
21 i Idumeju i Moavitidu i syny Ammoni,
22 i vsja cari Tirski i cari Sidonski i cari, iže ob onu stranu morja,
23 i Dedana i Femana, i Rosa i vsjakago ostriženago po licu jego,
24 i vsja cari Aravii i vsja smesniki obitajuščyja v pustyni,
25 i vsja cari Zamvrijskija i vsja cari Jelamskija, i vsja cari Persskija
26 i vsja cari ot vostočija, dalnija i bližnija, kojegoždo ko bratu jego, i vsja carstva, jaže na licy zemli, i car Sesach ispijet posledi ich.
27 I rečeši im: tako reče Gospoď Sil, Bog Izrailev: pijte i upijtesja, i izbljujte i padite, i ne vostanite ot lica meča, jegože Az poslju srede vas.
28 I budet, jegda ne voschoťjat prijati čaši ot ruki tvojeja, ježe piti, rečeši k nim: tako reče Gospoď: pijušče pijte.
29 Jako vo grade, v nemže imenovasja ima Moje, Az načnu ozlobljati, i vy očiščenijem ne očistitesja: poneže meč Az prizyvaju na vsja seďaščyja na zemli, reče Gospoď Sil.
30 Ty že prorečeši na nich vsja slovesa sija i rečeši: Gospoď s vysoty sud vozdast, ot svjatago Svojego dast glas Svoj, slovo prorečet na mesto Svoje, sii že jako objemljušče vinograd otveščajut: i na vsja seďaščyja na zemli priide paguba,
31 na časť zemli, jako sud vo jazycech Gospodu: suditisja imať Toj so vsjakoju plotiju, nečestivii že predani byša meču, glagolet Gospoď.
32 Tako glagolet Gospoď: se, zlaja grjadut ot jazyka na jazyk, i vichor velik ischodit ot konca zemli.
33 I budut jazvenii ot Gospoda v deň Gospodeň, ot kraja zemli i do kraja zemli: ne oplačutsja, niže soberutsja i ne pogrebutsja, v gnoj na licy zemli budut.
34 Voskliknite, pastusi i vozopijte, i vosplačite, ovni ovčii, jako ispolnišasja dnije vaši na zakolenije, i padete jakože ovni izbrannii,
35 i izgibnet begstvo ot pastuchov i spasenije ot ovnov ovčich.
36 Glas voplja pastyrska i klič ovec i ovnov, jako potrebi Gospoď pažiti ich:
37 i umolknut ostancy mira ot lica jarosti gneva Gospodňa.
38 Ostavi jakože lev vitališče Svoje, jako bysť zemlja ich v neprochoždenije ot lica meča velikago.

26

1 V načale carstva Ioakima syna Iosiina bysť slovo sije ot Gospoda:
2 tako reče Gospoď: stani vo dvore domu Gospodňa i propovežď vsem Iudeom, vchoďaščym klaňatisja v dom Gospodeň, vsja slovesa, jaže zaveščach tebe propovedati im, ne ujmi slovese:
3 negli poslušajut i otvraťjatsja kijždo ot puti svojego zlago, i počiju ot zol, jaže pomyšljaju sotvoriti im zlych radi načinanij ich.
4 I rečeši: tako reče Gospoď: ašče ne poslušaete Mene, ježe choditi v zakonech Moich, jaže dach pred licem vašim,
5 v poslušanije sloves otrok Moich prorokov, ichže Az posylaju k vam iz utra, i poslach, i ne poslušaste Mene,
6 i dam dom sej jakože Silom, i grad sej dam v kljatvu vsem jazykom vseja zemli.
7 I slyšaša žercy i lžeprorocy i vsi ljudije Ijeremiju glagoljušča slovesa sija v domu Gospodni.
8 I bysť, jegda Ijeremia presta glagolati vsja, jelika zavešča jemu Gospoď glagolati vsem ljudem, i jaša Ijeremiju žercy i lžeprorocy i vsi ljudije, glagoljušče: smertiju da umret,
9 jako proreče imeijem Gospodnim, glagolja: jakože Silom budet sej dom, i grad sej opustejet ot živuščich. I sobrašasja vsi ljudije na Ijeremiju v domu Gospodni.
10 I slyšaša kňazi Iudiny slovesa sija, i vzydoša ot domu careva v dom Gospodeň i sedoša vo preddverii vrat domu Gospodňa novych.
11 I reša žercy i lžeprorocy kňazem i vsem ljudem, glagoljušče: sud smertnyj čeloveku semu, jako proreče na sej grad, jakože slyšaste vo ušy vaši.
12 I reče Ijeremia ko vsem kňazem i ko vsem ljudem, glagolja: Gospoď posla ma prorešči na dom sej i na grad sej vsja slovesa, jaže slyšaste:
13 i nyne lučšyja sotvorite puti vašja i dela vaša i poslušajte glasa Gospoda Boga vašego, i prestanet Gospoď ot zol, jaže glagola na vy:
14 i se, az v rukach vašich, sotvorite mi jakože ugodno i jakože lučše vam javljaetsja:
15 no razumejušče da urazumejete, jako ašče ubijete ma, krov nepovinnu dadite sami na sja i na grad sej i na živuščyja v nem: jako poistinne posla ma Gospoď k vam glagolati vo ušy vaši vsja slovesa sija.
16 I reša kňazi i vsi ljudije ko žercem i ko lžeprorokom: nesť čeloveku semu sud smertnyj, jako vo ima Gospoda našego glagola k nam.
17 I vostaša mužije ot starejšin zemskich i reša vsemu soboru ljudskomu, glagoljušče:
18 Michea Morafitskij be proročestvuja vo dni Jezekii carja Iudina i reče vsem ljudem Iudinym, glagolja: tako reče Gospoď: Sion jako niva izoretsja, i Ijerusalim jako v puť neprochodnyj budet, i gora chrama budet v lug dubravnyj.
19 Jeda ubivaja ubi jego Jezekia car Iudin i vsi ljudije Iudiny? Ne ubojašalisja ubo Gospoda? I poneže pomolišasja licu Gospodňu, i poči Gospoď ot zol, jaže glagolaše na ňa: i my sotvorichom zloby veliki na dušy našja.
20 I be čelovek proricaja imenem Gospodnim, Uria syn Sameov ot Kariafiarima, i proreče na grad sej i o zemli sej po vsem slovesem Ijeremiinym.
21 I slyša car Ioakim i vsi kňazi vsja slovesa jego i iskachu ubiti jego: i slyša Uria i ubojasja, i beža i priide vo Jegipet.
22 I posla car Ioakim mužy vo Jegipet, Jeldafana syna Achorova i mužy s nim vo Jegipet,
23 i izvedoša jego ottudu i privedoša jego ko carju, i porazi jego mečem i vverže jego vo grob synov ljudij svoich.
24 Obače ruka Achikama syna Safaniina be so Ijeremijeju, ježe ne predati jego v ruce ljudij, da ne ubijut jego.

27

1 V načale carstva Ioakima syna Iosiina, carja Iudina, bysť slovo sije ko Ijeremii ot Gospoda glagolja:
2 tako reče Gospoď: sotvori sebe uzy i klady i vozloži na vyju svoju,
3 i da posleši ja ko carju Idumejsku i ko carju Moavsku i ko carju synov Ammonich, i ko carju Tirsku i ko carju Sidonsku, v ruku poslov ich iduščich sretenijem svoim vo Ijerusalim ko Sedekii carju Iudinu,
4 i zaveščaj im ko gospodem ich rešči: tako reče Gospoď Bog Izrailev: tako rcyte ko gospodem svoim:
5 Az sotvorich zemlju i čeloveka i skoty, jaže na licy zemli, krepostiju Mojeju velikoju i myšceju Mojeju vysokoju, i dam ju, jemuže budet ugodno pred očima Moima.
6 I nyne Az dach vsju zemlju siju v ruce Navuchodonosoru carju Vavilonsku, da jemu rabotajut, i zveri selnyja dach delati jemu:
7 i poslužat jemu vsi jazycy i synu jego i synu syna jego, dondeže priidet vrema zemli jego i jego samogo, i poslužat jemu mnozi narodi i carije velicy:
8 strana že i carstvo, jelicy ašče ne porabotajut carju Vavilonsku i jelicy ne vdežut vyi svojeja v jarem carja Vavilonska, mečem i gladom posešču ich, reče Gospoď, dondeže skončajutsja v ruce jego.
9 Vy že ne slušajte lžeprorok vašich i volchvujuščich vam i viďaščich sonija vam, ni čarovanij vašich, ni obajatelej vašich glagoljuščich: ne poslužite carju Vavilonskomu:
10 jako lžu proricajut tii vam, ježe by udalitisja vam ot zemli vašeja, izvergnuti vas i ježe pogibnuti vam.
11 Strana že, jaže sklonit vyju svoju pod jarem carja Vavilonska i poslužit jemu, ostavlju ju na zemli svojej, glagolet Gospoď: i orati budet ju i vselitsja na nej.
12 I ko Sedekii carju Iudinu glagolach po vsem slovesem sim, glagolja: sklonite vyi vašja pod igo carja Vavilonska i služite jemu i ljudem jego, i živi budete:
13 počto umiraete, ty i ljudije tvoi, mečem i gladom i morom, jakože reče Gospoď ko stranam, ne chotevšym služiti carju Vavilonsku?
14 Ne poslušajte slov prorokov glagoljuščich vam: ne poslužite carju Vavilonsku:
15 jako nepravedno tii proricajut vam: jako ne poslach ich, reče Gospoď, tii že proricajut imenem Moim o nepravde, ježe by pogubiti vas, i pogibnete vy i prorocy vaši, proricajuščii vam o nepravde ložnaja.
16 Vam i vsem ljudem sim i žercem glagolach, rekij: tako reče Gospoď: ne slušajte sloves proročeskich, proricajuščich vam lžu i glagoljuščich: se, sosudi domu Gospodňa vozvraťjatsja ot Vavilona nyne vskore: jako lžu proricajut vam,
17 ne poslušajte ich, no služite carju Vavilonskomu, da živi budete. Vskuju daete grad sej v zapustenije?
18 Ašče suť prorocy i jesť slovo Gospodne v nich, da predstanut Gospodu Vsederžitelju, da ne otidut sosudi, ostavšiisja v domu Gospodni i v domu carja Iudina i vo Ijerusalime, v Vavilon.
19 Tako bo glagolet Gospoď Vsederžitel o stolpech i o umyvalnice, i o podstavach i o pročich sosudech ostavšichsja vo grade sem,
20 ichže ne vzja Navuchodonosor car Vavilonskij, jegda preseli Ijechoniju syna Ioakimova, carja Iudina, iz Ijerusalima v Vavilon, i vsja starejšiny Iudiny i Ijerusalimli.
21 Tako bo glagolet Gospoď Vsederžitel Bog Izrailev o sosudech ostavšichsja v domu Gospodni i v domu carja Iudina i v Ijerusalime:
22 v Vavilon prinesutsja i tamo budut daže do dne poseščenija svojego, glagolet Gospoď: i povelju prinesti ja i vozvratiti na mesto sije.

28

1 I bysť v četvertoje leto, carstvujušču Sedekii carju Iudinu, v pjatyj mesjac, reče mi Anania syn Azorov lživyj prorok Gavaonitskij v domu Gospodni, pred očima žercev i vsech ljudij, glagolja:
2 tako reče Gospoď Vsederžitel Bog Izrailev: sokrušich jarem carja Vavilonska:
3 ješče dva leta dnij, vozvrašču Az na mesto sije vsja sosudy domu Gospodňa, jaže vzja Navuchodonosor car Vavilonskij ot mesta sego i prenese ja do Vavilona,
4 i Ijechoniju syna Ioakimova carja Iudina, i vse preselenije Iudino všedšeje v Vavilon vozvrašču v mesto sije, glagolet Gospoď, jako sokrušu jarem carja Vavilonska.
5 I reče Ijeremia prorok ko Ananii lžeproroku pred očima žercev i pred očima vsech ljudij stojaščich v domu Gospodni,
6 i reče Ijeremia: poistinne tako da sotvorit Gospoď, da utverdit Gospoď slovo tvoje, ježe ty proricaeši, ježe vozvratiti sosudy domu Gospodňa i vsja preselennyja iz Vavilona na mesto sije:
7 obače slyšite slovo sije, ježe az glagolju vo ušy vaši i vo ušy vsech ljudij:
8 prorocy, byvšii prežde mene i prežde vas ot veka, prorekoša na mnogi zemli i na carstva velika o rati i o pogublenii i o glade:
9 prorok prorekij mir, prišedšu slovu poznajut proroka, jegože posla im Gospoď v vere.
10 I vzja Anania pred očima vsech ljudij klady ot vyi Ijeremiiny i sokruši ja.
11 I reče Anania pred očima vsech ljudij glagolja: sice reče Gospoď: tako sokrušu jarem Navuchodonosora carja Vavilonska ješče dva leta dnij so vyi vsech jazykov. I otide Ijeremia na puť svoj.
12 I bysť slovo Gospodne ko Ijeremii, po sokrušenii Ananiine klad so vyi jego, glagolja:
13 idi i rcy ko Ananii glagolja: tako reče Gospoď: klady drevjanyja sokrušil jesi i sotvoriši vmesto tech klady železny,
14 jako tako reče Gospoď: jarem železen vozložich na vyi vsech jazykov, služiti Navuchodonosoru carju Vavilonsku, i poslužat jemu: ktomu i zveri zemnyja dach jemu.
15 I reče Ijeremia prorok ko Ananii: slyši, Ananije: ne posla tebe Gospoď, ty že sotvoril jesi ljudij sich upovati na nepravdu.
16 Togo radi sice reče Gospoď: se, Az otpušču ťja ot lica zemli, v sem lete umreši, jako na Gospoda (Boga) glagolal jesi.
17 I umre Anania lžeprorok v sem lete mesjaca sedmago.

29

1 I sija slovesa knigi, juže posla Ijeremia iz Ijerusalima ko starejšinam preselenym i ko žercem i lživym prorokom i vsem ljudem, ichže preseli Navuchodonosor iz Ijerusalima do Vavilona,
2 posledi izšedšu Ijechonii carju i carice, i kaženikom i vsjakomu svobodnu, i chudožniku i juzniku iz Ijerusalima,
3 rukoju Jeleasa syna Safaňa i Gamaria syna Chelkiina, jegože posla Sedekia car Iudin ko carju Vavilonsku v Vavilon, glagolja:
4 tako reče Gospoď Bog Izrailev o preselenych, ichže preseli iz Ijerusalima v Vavilon:
5 sogradite chraminy i vselitesja, i nasadite vertogrady i jadite plody ich,
6 i poimite ženy i čadotvorite syny i dščeri, i privedite synom vašym ženy i dščeri vašja dadite za mužy, i da raždajut syny i dščeri, i umnožajtesja, a ne umaljajtesja:
7 i vzyščite mira zemli, na ňuže preselich vas tamo, i molite Gospoda za ňa, jako v mire ich budet mir vam.
8 Jako tako reče Gospoď Sil, Bog Izrailev: da ne prepirajut vas lživii prorocy, iže v vas, i da ne prepirajut vas volsvi vaši, i ne poslušajte sonij svoich, jaže vy vidite vo sne,
9 jako nepravedne tii proricajut vam vo ima Moje, a ne poslach ich, reče Gospoď.
10 Jako tako reče Gospoď: jegda ispolňatsja v Vavilone sedmdesjat let, posešču vas i ustavlju slovesa Moja na vas, ježe vozvratiti ljudi Moja na mesto sije:
11 i pomyšlju na vy pomyšlenije mira, a ne zlaja, ježe dati vam sija:
12 i pomolitesja ko Mne, i poslušaju vas,
13 i vzyščete Mene, i obrjaščete Ma: i jegda vzyščete Mene vsem serdcem vašim,
14 i javljusja vam, glagolet Gospoď, i vozvrašču uzniki vašja i soberu vas ot vsech stran i ot vsech gradov, v ňaže izgnach vas, glagolet Gospoď: i vozvratitisja povelju vam na mesto otkudu prevesti vas povelech.
15 Poneže rekoste: vozstavi nam Gospoď proroki v Vavilone.
16 Tako bo reče Gospoď ko carju seďašču na prestole Davidove i ko vsem ljudem živuščym vo grade tom, i bratijam vašym, ne izšedšym s vami v plen,
17 tako glagolet Gospoď Vsederžitel: se, Az poslju na ňa meč i glad i mor, i položu ja jako smokvy chudyja, ichže nemoščno jasti, poneže zelo chudy byša:
18 i sotru ja mečem i gladom i morom, i dam ja v pogublenije vsem carstvam zemnym i v prokljatije, i vo udivlenije i v posmech i v poruganije vsem jazykom, k nimže izvergoch ja:
19 zaneže ne poslušaša sloves Moich, glagolet Gospoď, jaže poslach k nim raby Moimi proroki, rano vostaja i posylaja, i ne poslušaste, glagolet Gospoď.
20 Vy ubo slyšite slovo Gospodne, vse preselenije, ježe vyslach iz Ijerusalima v Vavilon.
21 Tako glagolet Gospoď Vsederžitel Bog Izrailev na Achiava syna Kolijeva i na Sedekiju syna Maasijeva, iže proricajut vam vo ima Moje lživo: se, Az predaju ja v ruce Navuchodonosora carja Vavilonska, i pobijet ja pred očima vašima:
22 i vozmetsja ot nich prokljatije vsemu preseleniju Iudinu, ježe v Vavilone, glagoljušče: da sotvorit ti Gospoď jakože Sedekii sotvori i jakože Achiavu, ichže sožže car Vavilonskij vo ogni,
23 bezzakonija radi, ježe sotvoriša vo Ijerusalime, i ljubodejachu s ženami graždan svoich i slovo glagolaša vo ima Moje lživo, jegože ne povelech im, Az že jesm sudija i posluch, glagolet Gospoď.
24 I k Samei Jelamitinu rečeši:
25 tako glagolet Gospoď Vsederžitel, Bog Izrailev: poneže poslal jesi vo ima tvoje poslanija ko vsem ljudem, iže vo Ijerusalime, i ko Sofonii synu Maaseovu žercu i ko vsem žercem, glagolja:
26 Gospoď dade ťja žerca vmesto Iodaa žerca, byti pristavniku v domu Gospodni, vsjakomu čeloveku proricajušču i vsjakomu čeloveku neistovujušču, i vdasi jego v zatvor i v kladu.
27 I nyne počto ne zapretiste Ijeremii, iže ot Anafofa, proricajuščemu vam?
28 Jako togo radi posla k nam v Vavilon, glagolja: dolgoje jesť vrema, sogradite chraminy i vselitesja, i nasadite vertogrady i jadite plody ich.
29 I pročte knigu siju Sofonia vo ušy Ijeremii proroka.
30 I bysť slovo Gospodne ko Ijeremii glagolja:
31 posli ko preselnikom glagolja: tako reče Gospoď na Sameju Jelamitina: poneže proreče vam Samea, Az že ne poslach jego, i sotvori vas upovati na nepravdu:
32 togo radi sice reče Gospoď: se, Az posešču na Sameju i na rod jego, i ne budet jemu čeloveka posrede vas, ježe videti blagaja, jaže Az sotvorju vam, glagolet Gospoď, zane otstuplenije glagola na Gospoda.

30

1 Slovo byvšeje ko Ijeremii ot Gospoda glagolja:
2 tako reče Gospoď Bog Izrailev glagolja: vpiši vsja slovesa v knigi, jaže glagolach k tebe.
3 Jako se, dnije grjadut, reče Gospoď, i vozvrašču preselenije ljudij Moich Izrailja i Iudy, reče Gospoď Vsederžitel, i vozvrašču ja na zemlju, juže dach otcem ich, i ovladejut jeju.
4 I sija slovesa, jaže glagola Gospoď o Izraili i o Iude.
5 Tako reče Gospoď: glas stracha uslyšite: strach, i nesť mira.
6 Voprosite i vidite, ašče raždaet mužesk pol? I o strase, v nemže imeti budut čresla i spasenije? Poneže videch vsjakago čeloveka, i ruce jego na čreslech jego aki raždajuščija: obratišasja lica v želtuju bolezň.
7 O, ljute! Jako bysť velik deň toj i nesť podobna jemu: i vrema tesno jesť Iakovu, i ot togo spasetsja.
8 V toj deň, reče Gospoď, sokrušu jarem so vyi ich i uzy ich rastorgnu: i ne poslužat tii ktomu čuždim,
9 no poslužat tii Gospodu Bogu svojemu: i Davida carja ich vozstavlju im.
10 Sego radi ty ne bojsja, rabe Moj Iakove, glagolet Gospoď, ni ustrašajsja, Izrailju: jako se, Az spasu ťja iz zemli dalnija i sema tvoje iz zemli plenenija ich: i vozvratitsja paki Iakov i počijet i vsjakago dobra ispolnen budet, i ne budet ustrašajaj ťja.
11 Jako Az s toboju jesm, glagolet Gospoď, spasajaj ťja: jako sotvorju skončanije vo vsech jazycech, v ňaže razsejach ťja: tebe že ne sotvorju vo skončanije, no nakažu ťja v sude i očiščaja ne očišču ťja.
12 Tako bo glagolet Gospoď: vozstavich sokrušenije tvoje, boleznenna jesť jazva tvoja,
13 nesť suďaj suda tvojego, na bolezň vračevalsja jesi, polzy nesť tebe:
14 vsi druzije tvoi zabyša ťja, niže voprosjat ťja, jaže o mire tvojem: jako jazvoju vražijeju porazich ťja, nakazanijem tverdym: množestva radi nepravdy tvojeja prevozmogoša gresi tvoi.
15 Čto vopiješi o sokrušenii tvojem? Neizcelna jesť bolezň tvoja množestva radi nepravdy tvojeja, i tverdych radi grechov tvoich sotvorich ti sija (vsja).
16 Togo radi vsi jaduščii ťja izjadeni budut, i vsi vrazi tvoi ploť ich vsju izjaďat: vo množestve nepravdy tvojeja umnožišasja gresi tvoi, sotvoriša sija tebe: i budut razgrabljajuščii ťja v razgrablenije, i vsech pleňajuščich ťja dam vo plenenije.
17 Jako objažu jazvu tvoju i ot ran tvoich uvračuju ťja, reče Gospoď: jako rastočennym nazyvachu ťja, Sione lovitva naša jesť, jako nesť vzyskajuščago jego.
18 Tako glagolet Gospoď: se, Az vozvrašču preselenije Iakovle i plenniki jego pomiluju, i vozgraditsja grad v vysotu svoju, i chram po činu svojemu utverditsja:
19 i izydut iz nego pojuščii i glas igrajuščich, i umnožu ja, i ne umaljatsja.
20 I vnidut synove ich jakože i prežde, i svidenija ich pred licem Moim ispravjatsja: i posešču na vsja stužajuščyja im,
21 i budut kreplšii jego na ňa, i kňaz jego iz nego izydet: i soberu ja, i obraťjatsja ko Mne: kto bo jesť toj, iže priložit serdce svoje obratitisja ko Mne? Reče Gospoď.
22 I budete Mi v ljudi, i Az vam budu v Boga.
23 Jako gnev Gospodeň izyde jar, izyde gnev obraščaem, na nečestivyja priidet.
24 Ne otvratitsja gnev jarosti Gospodni, dondeže sotvorit i dondeže ispolnit umyšlenije serdca Svojego: v poslednija dni poznaete ja.

31

1 Vo vrema ono reče Gospoď, budu v Boga rodu Izrailevu, i tii budut Mi v ljudi.
2 Tako reče Gospoď: obretoch teplotu v pustyni so izgibšimi ot meča: idite i ne potrebite Izrailja,
3 Gospoď izdaleča javitsja jemu: ljuboviju večnoju vozljubich ťja, togo radi vovlekoch ťja v ščedroty.
4 Jako vozgraždu ťja, i vozgradišisja, devo Izraileva: vozmeši timpany svoja i izydeši s soborom igrajuščich.
5 Ješče nasadite vinogrady v gore Samarijstej, nasaždajušče nasadite i pochvalite.
6 Jako jesť deň vozzvanija otveščavajuščich v gorach Jefremovych: vostanite i vzydite v Sion ko Gospodevi Bogu našemu:
7 jako tako reče Gospoď Iakovu: vozveselitesja veselijem i voskliknite na glavu jazykov: slyšano sotvorite i pochvalite, rcyte: spase Gospoď ljudi Svoja, ostanok Izrailev.
8 Se, Az vedu ich ot severa i soberu ich ot konec zemli v prazdnik Paschi: i čadorodit narod mnog, i vozvraťjatsja semo.
9 S plačem izydoša, a so utešenijem vozvedu ja, provoďa črez rovenniki vod po puti pravu, i ne zabluďat po nemu: jako Az bech Izrailevi vo otca, i Jefrem pervenec Mi jesť.
10 Slyšite, jazycy, slovo Gospodne, i vozvestite vo ostrovech dalnich i rcyte: Razvejavyj Izrailja soberet jego i snabdit jego, jako pastyr stado svoje.
11 Jako izbavi Gospoď Iakova i izjat jego ot ruki silnejšich jego.
12 I priidut i vozveseljatsja v gore Sion, i priidut ko blagotam Gospodnim, na zemlju pšenicy i vina i plodov, i skotov i ovnov: i budet duša ich jakože drevo plodovito, i ne vzalčut ktomu.
13 Togda vozradujutsja devicy v sobranii junošej, i starcy vozradujutsja: i obrašču plač ich na radosť, i utešu ich, i sotvorju ich vesely.
14 Vozveliču i upoju dušu žercev synov Leviinych, i ljudije Moi blagot Moich nasyťjatsja.
15 Tako reče Gospoď: glas v Rame slyšan bysť plača i rydanija i voplja: Rachil plačuščisja čad svoich, i ne choťjaše utešitisja, jako ne suť.
16 Tako reče Gospoď: da počijet glas tvoj ot plača i oči tvoi ot slez, jako jesť mzda delom tvoim, glagolet Gospoď, i vozvraťjatsja ot zemli vražija:
17 i jesť nadežda poslednim tvoim, (glagolet Gospoď,) i vozvraťjatsja synove tvoi v predely svoja.
18 Slyšja slyšach Jefrema plačušča: nakazal ma jesi, (Gospodi,) i nakazachsja: az jakože telec ne naučichsja: obrati ma, i obraščusja, jako Ty jesi Gospoď Bog moj:
19 poneže posledi plenenija mojego pokajachsja i posledi razumenija mojego vozstenach v deň posramlenija i pokazach tebe, jako prijach ukoriznu ot junosti mojeja.
20 Syn ljubezen Mne, Jefrem, otroča pitejuščejesja, poneže slovesa Moja v nem, pamatiju vospomanu i: togo radi potščachsja o nem, milujaj pomiluju jego, reče Gospoď.
21 Postavi sebe samogo, Sione, stražu, sotvori mučenije, napravi serdce tvoje na puť prav, imže chodil jesi: vozvratisja, device Izraileva, obratisja vo grady tvoja rydajušči.
22 Dokole otvraščaešisja, dšči obezčestvovanaja? Jako sozda Gospoď spasenije v nasaždenije novo, v nemže spasenii obydut čelovecy.
23 Jako tako reče Gospoď: ješče rekut slovo sije v zemli Iudejstej i vo gradech jeja, jegda vozvrašču preselenije jego: blagosloven Gospoď na pravednej gore svjatej svojej:
24 i živuščii vo gradech Iudinych i vo vsej zemli jego, kupno so zemledelcem, i voznesetsja vo stade.
25 Jako upoich vsjaku dušu žaždušču i vsjaku dušu alčušču nasytich.
26 Togo radi vostach ot sna i videch, i son mi sladok bysť.
27 Se, dnije grjadut, glagolet Gospoď, i vseju Izrailja i Iudu sema čelovečo i sema skotskoje.
28 I budet, jakože bdech na ňa potrebiti i ozlobiti, tako bdeti budu o nich, ježe sozidati i nasaždati, reče Gospoď.
29 V tyja dni ne rekut ktomu: otcy jadoša kislaja, a zuby detem oskomnišasja:
30 no kijždo svoim grechom umret, i jadšemu kislaja oskomeňatsja zuby jego.
31 Se, dnije grjadut, glagolet Gospoď, i zaveščaju domu Izrailevu i domu Iudinu zavet nov,
32 ne po zavetu, jegože zaveščach otcem ich v deň, v oňže jemšu mi za ruku ich, izvesti ja ot zemli Jegipetskija, jako tii ne prebyša v zavete Mojem, i Az nebregoch ich, glagolet Gospoď.
33 Jako sej zavet, jegože zaveščaju domu Izrailevu po dnech onech, glagolet Gospoď: daja zakony Moja v mysli ich, i na serdcach ich napišu ja, i budu im v Boga, i tii budut Mi v ljudi:
34 i ne naučit kijždo bližňago svojego i kijždo brata svojego, glagolja: poznaj Gospoda: jako vsi poznajut Ma ot mala daže i do velikago ich: jako milostiv budu nepravdam ich i grechov ich ne pomanu ktomu.
35 Ašče vozijesetsja nebo na vysotu, reče Gospoď, i ašče smiritsja ispod zemli nizu, i Az ne otvergu roda Izraileva o vsech, jaže sotvoriša, glagolet Gospoď.
36 Tako reče Gospoď, davyj solnce vo svet dne, lunu i zvezdy na svet nošči, i vopl na mori, i vozšumeša volny jego, Gospoď Vsederžitel ima Jemu.
37 Ašče premolknut zakony sii ot lica Mojego, reče Gospoď, to i rod Izrailev prestanet byti jazyk pred licem Moim vo vsja dni.
38 Se, dnije grjadut, reče Gospoď, i soziždetsja grad Gospodevi ot stolpa Anameilja do vrat ugolnych:
39 i izydet razmerenije jego protivu jemu do mogil Gariv, i oymetsja okrest izbrannym kamenijem,
40 i vsju judol mertvych i pepela, i ves Assarimof daže do vodoteči Kedrskija, daže do ugla konij vrat vostočnych, osvjaščenije Gospodevi, i ktomu ne istorgnetsja i ne potrebitsja daže do veka.

32

1 Slovo byvšeje ot Gospoda ko Ijeremii v desjatoje leto Sedekii, carja Iudina, to leto osmojenadesjať Navuchodonosoru carju Vavilonsku.
2 I togda sila carja Vavilonska ostrog obloži okrest Ijerusalima, Ijeremia že stegom bjaše vo dvore temničnem, iže jesť vo dvore carja Iudina,
3 v nejže zaključi jego Sedekia car, glagolja: počto ty proricaeši, glagolja: tako reče Gospoď: se, Az daju sej grad v ruce carja Vavilonska, i vozmet jego,
4 i Sedekia car Iudin ne spasetsja ot ruki Chaldejski, jako predanijem predastsja v ruce carja Vavilonska, i soglagolet usty svoimi ko ustom jego, i oči jego oči jego uzrjat,
5 i v Vavilon vnidet Sedekia i tu budet, dondeže posešču jego, glagolet Gospoď: ašče že vojevati budete na Chaldei, ničesože uspejete?
6 I reče Ijeremia: bysť slovo Gospodne ko mne glagolja:
7 se, Aiameil, syn Saloml, brata otca tvojego, idet k tebe, glagolja: prikupi sebe selo moje, ježe vo Anafofe, jako tebe sud užičestva prijati vo priťjažanije.
8 I priide ko mne Anameil, syn Saloml, brata otca mojego, po slovesi Gospodňu vo dvor temničnyj i reče mi: prikupi sebe selo moje, ježe vo Anafofe v zemli Veniamini: jako tebe sud prikupiti je, ty bo starej. I razumech, jako slovo Gospodne jesť,
9 i prikupich selo Anameile, syna brata otca mojego, ot Anafofa, i postavich jemu sedmnadesjať sikl srebra,
10 i vpisach v knigu i zapečatach, i zasvidetelstvovach posluchi i postavich srebro na vesach.
11 I vzjach knigu kuplenija pročtenu i zapečatanu.
12 I dach knigu kuplenija Varuchovi synu Niriinu, syna Maasseova, pred očima Anameila syna brata otca mojego, i pred očima stojaščich posluch i vpisavšich v knigi kuplenija, i pred očima vsech Iudeov, seďaščich vo dvore temničnem.
13 I zaveščach Varuchu pred očima ich, glagolja:
14 tako reče Gospoď Vsederžitel Bog Izrailev: vozmi knigu siju kuplenija zapečatlennu i knigu pročtenuju i vloži ju v sosud gliňan, da prebudet dni množajšyja.
15 Jako tako reče Gospoď Vsederžitel Bog Izrailev: ješče priťjažutsja chraminy i sela i vinogrady na sej zemli.
16 I molichsja ko Gospodevi po otdanii knigi prikuplenija Varuchu synu Niriinu, glagolja:
17 o, syj Gospodi Bože! Ty sotvoril jesi nebo i zemlju krepostiju Tvojeju velikoju i myšceju Tvojeju vysokoju, ne utaitsja ot Tebe ničtože,
18 tvorjaj milosť v tysjaščy i otdajaj grechi otči v nedra čad ich po nich: Bog velikij i krepkij,
19 Bog velika soveta i silen delesy, Bog velikij Vsederžitel i velikoimenit Gospoď: oči Tvoi otversty na vsja puti synov čelovečeskich, dati komuždo po puti jego i po plodu načinanij jego:
20 iže sotvoril jesi znamenija i čudesa vo zemli Jegipetstej, daže do sego dne i vo Izraili i v ljudech, i sotvoril jesi ima Sebe, jakože deň sej,
21 i izvel jesi ljudi Tvoja Izrailja iz zemli Jegipetskija znamenii i čudesy, rukoju krepkoju i myšceju vysokoju i videnii velikimi,
22 i dal jesi im siju zemlju, jejuže kljalsja jesi otcem ich, zemlju kipjaščuju medom i mlekom.
23 I vnidoša i prijaša ju, i ne poslušaša glasa Tvojego i v zapovedech Tvoich ne chodiša: vsja, jaže zapovedal jesi im (tvoriti), ne sotvoriša, i sotvoriša, da sbudutsja im vsja zlaja sija.
24 Se, narod idet na sej grad vzjati jego, i grad predan jesť v ruce Chaldejev vojujuščich naň ot lica meča i glada i mora. Jakože glagolal jesi, tako i bysť: i se, Ty zriši.
25 A Ty ko mne glagoleši: priťjaži sebe selo srebrom: i vpisach v knigu, i zapečatach, i zasvidetelstvovach posluchi, grad že predastsja v ruce Chaldejste.
26 I bysť slovo Gospodne ko mne glagolja:
27 Az Gospoď Bog vseja ploti, jeda ot Mene utaitsja čto?
28 Sego radi tako reče Gospoď Bog Izrailev: otdan predastsja sej grad v ruce carja Vavilonska, i vozmet jego,
29 i priidut Chaldeje vojujuščii na sej grad, i požgut jego ognem, i chraminy sožgut, v nichže kadiša na krovech svoich Vaalu i vozlivaša vozlijanija bogom inem, ko ježe razgnevati Ma.
30 Poneže beša synove Izrailevy i synove Iudiny jedini tvorjašče zlo pred očima Moima ot junosti svojeja, synove Izrailevy podvizajut Ma na gnev v delech ruk svoich, reče Gospoď.
31 Jako na gnev Moj i na jarosť Moju be grad sej, ot negože dne sogradiša jego i daže do sego dne, jako otstaviti jego ot lica Mojego,
32 zloby radi vsjakija synov Izrailevych i Iudinych, jako sotvoriša razgnevati Ma tii i carije ich, i kňazi ich i velmoži ich, i žercy ich i prorocy ich, mužije Iudiny i živuščii vo Ijerusalime,
33 i obratiša chrebet ko mne, a ne lice: i nakazach ja iz utra, i ne poslušaša prijati nakazanija,
34 i položiša oskvernenija svoja v domu, ideže narečesja ima Moje, v nečistotach svoich:
35 i sogradiša trebišča Vaalu, jaže v debri syna Jennomlja, ježe voznositi syny svoja i dščeri svoja Molochu, ichže ne zapovedach im, i ne vzyde na serdce Moje, ježe sotvoriti merzosť siju na sogrešenije Iude.
36 I nyne tako reče Gospoď Bog Izrailev ko gradu, o nemže ty glagoleši: predan budet v ruce carja Vavilonska mečem i gladom i morom.
37 Se, Az soberu ja ot vseja zemli, ideže razsejach ja vo gneve Mojem i jarosti Mojej i v preogorčenii velijem, i obrašču ja na sije mesto, i posaždu ja vo upovanii,
38 i budut Mi v ljudi, i Az budu im v Boga:
39 i dam im puť in i serdce ino, bojatisja Mene vsja dni, na blagotu im i čadom ich po nich:
40 i zaveščaju im zavet večnyj, jegože ne otvrašču posledi ich, i strach Moj dam v serdce ich, ko ježe ne otstupiti im ot Mene:
41 i posešču ježe ublažiti ja i nasaždu ja v sej zemli s veroju i so vsem serdcem Moim i so vseju dušeju Mojeju.
42 Jako tako reče Gospoď: jakože navedoch na ljudi sija vsja zlaja sija velikaja, tako Az navedu na nich vsja blagoty, jaže Az glagolach k nim.
43 I vozobladajut paki sely na zemli, o nejže ty glagoleši: neprochodna budet ot čelovek i skota, i predašasja v ruce Chaldejste.
44 I priťjažut sela srebrom: i vpišeši v knigi, i zapečataeši, i oposlušiši posluchi v zemli Veniamini i okrest Ijerusalima, i vo gradech Iudinych i vo gradech gornich, i vo gradech polnych i vo gradech nagev i: jako vozvrašču preselenija ich, glagolet Gospoď.

33

1 I bysť slovo Gospodne ko Ijeremii vtoriceju, tojže bjaše ješče svjazan vo dvore temničnem, glagolja:
2 tako reče Gospoď, tvorjaj zemlju i ustrojajaj ju, ježe ispraviti ju, Gospoď ima Jemu:
3 vozopij ko Mne, i otveščaju ti i vozvešču tebe velikaja i krepkaja, ichže ne razumel jesi.
4 Jako tako reče Gospoď Bog Izrailev o domech grada sego i o chramech carja Iudina, rasterzannych na ostrogi i na zabrala,
5 ježe protivitisja ko Chaldejem, i napolňu jego mertvymi čeloveki, ichže porazich vo gneve Mojem i v jarosti Mojej, i otvratich lice Moje ot nich vsech radi zlob ich.
6 Se, Az navedu na ňa srastenije jazvy i izcelenije, i izvračuju ja i javlju im, ježe slušati, i izcelju ja i sotvorju im mir i veru:
7 i obrašču preselenije Iudino i preselenije Izrailevo, i sograždu ja, jakože i prežde,
8 i očišču ja ot vsech nepravd ich, imiže sogrešiša Mi, i milostiv budu vsem nepravdam ich, imiže otstupiša ot Mene.
9 I budet v veselije i vo chvalu i v veličije vsem ljudem zemli, iže uslyšat vsja blagoty, jaže Az sotvorju im, i ubojatsja, i ogorčatsja o vsech blagotach i o vsem mire, jegože Az sotvorju im.
10 Tako reče Gospoď: ješče uslyšitsja v sem meste, o nemže vy glagolete: pusto jesť ot čelovek i ot skot, vo gradech Iudinych i vne Ijerusalima, opustevšich, poneže nesť čeloveka, ni skota,
11 glas veselija i glas radosti, glas ženicha i glas nevesty, glas glagoljuščich: ispovedajtesja Gospodevi Vsederžitelju, jako blag Gospoď, jako v vek milosť Jego: i prinesut dary pochvalenija v dom Gospodeň, jako vozvrašču vse preselenije zemli toja po prežnemu, reče Gospoď.
12 Tako glagolet Gospoď Sil: ješče budut na sem meste pustem, za ježe ne byti čeloveku, ni skotu, vo vsech gradech jego obitališča pastuchov pasuščich ovcy,
13 vo gradech gornich i vo gradech polnych, i vo gradech nagev i v zemli Veniamini, i vo okrestnych Ijerusalima i vo gradech Iudinych, ješče pojdut ovcy k ruce izčisljajuščago, glagolet Gospoď.
14 Se, dnije grjadut, reče Gospoď, i vozstavlju slovo blago, ježe glagolach k domu Izrailevu i k domu Iudinu.
15 Vo dnech onech i v to vrema proizrastiti sotvorju Davidu Otrasl pravdy, i sotvorit sud i pravdu na zemli.
16 Vo dnech onech spasen budet Iuda, i Ijerusalim prebudet v nadeždi: i sije jesť ima, imže narekut Jego: Gospoď praveden naš.
17 Tako bo reče Gospoď: ne oskudejet ot Davida muž seďaj na prestole domu Izraileva:
18 i ot žercev i ot levitov ne pogibnet muž ot lica Mojego, prinosjaj vsesožženija i dar i tvorjaj žertvy po vsja dni.
19 I bysť slovo Gospodne ko Ijeremii glagolja:
20 tako glagolet Gospoď: možet li razoritisja zavet Moj so dnem i zavet Moj s noščiju, ježe ne byti dňu i nošči vo vrema svoje?
21 To i zavet Moj razoritsja s Davidom rabom Moim, ježe ne byti ot nego synu carstvujušču na prestole jego, i s levity i svjaščenniki raby Moimi.
22 Jakože sočteny byti ne mogut zvezdy nebesnyja, ni izmeren byti pesok morskij, tako umnožu sema raba Mojego Davida i levity služiteli Moja.
23 I bysť slovo Gospodne ko Ijeremii glagolja:
24 jeda ne videl jesi, čto rekoša ljudije sii, glagoljušče: dva naroda, ichže izbra Gospoď, i se, otverže ja: i preogorčiša ljudij Moich, (sego radi) jako da ne budet ktomu narod pred nimi?
25 Tako reče Gospoď: ne položich li ubo zaveta Mojego meždu dnem i noščiju i zakonov nebesi i zemli?
26 Togda i sema Iakovle i Davida raba Mojego otvergu, ježe ne prijati ot semene jego kňazej semene Avraama i Isaaka i Iakova: jako paki vozvrašču plen ich i pomiluju ich.

34

1 Slovo, ježe bysť ko Ijeremii ot Gospoda, jegda Navuchodonosor car Vavilonskij i vsi voi jego, i vsja zemlja vlasti jego i vsi ljudije vojevachu na Ijerusalim i na vsja grady Iudiny, glagolja:
2 tako reče Gospoď Bog Izrailev: idi ko Sedekii carju Iudinu i rečeši jemu: tako reče Gospoď: predanijem predastsja sej grad v ruce carja Vavilonska, i vozmet jego i požžet jego ognem:
3 i ty ne uceleješi ot ruku jego, i jat budeši, i v ruce jego predasisja: i oči tvoi oči jego uzrjat, i usta jego so usty tvoimi soglagoljut, i v Vavilon vnideši.
4 No obače slyši slovo Gospodne, Sedekije, carju Iudin! Tako glagolet Gospoď k tebe: ne umreši ot meča, no v mire umreši:
5 i jakože plakaša otcev tvoich carstvovavšich prežde tebe, vosplačutsja i tebe: uvy, gospodi, i: uvy, gospodi! Vosplačutsja i tebe, jako slovo Az soglagolach, reče Gospoď.
6 I glagola Ijeremia prorok ko Sedekii carju Iudinu vsja slovesa sija vo Ijerusalime.
7 I sila carja Vavilonska vojeva na Ijerusalim i na grady Iudiny ostavšyjasja: na Lachis i na Aziku, jako tii ostašasja vo gradech Iudinych grady tverdy.
8 Slovo byvšeje ko Ijeremii ot Gospoda, povnegda skončati carju Sedekii zavet k ljudem, iže vo Ijerusalime, ježe narešči im otpuščenije,
9 ježe otpustiti komuždo raba svojego i komuždo rabyňu svoju, Jevreanina i Jevreanyňu, svobodny, da ne rabotaet muž ot Izrailja.
10 I obratišasja vsi velmoži i vsi ljudije vstupivšii v zavet ježe otpustiti komuždo raba svojego i komuždo rabu svoju svobodny i ktomu ne vladeti imi. Slyšaša ubo i otpustiša.
11 I obratišasja po sich vspjať i uderžaša paki raby i rabyni svoja, ichže otpustiša svobodnych, i vzjaša v raby i rabyni.
12 I bysť slovo Gospodne ko Ijeremii ot Gospoda glagolja:
13 tako reče Gospoď Bog Izrailev: Az zaveščach zavet ko otcem vašym v deň, v oňže izbavich ja ot zemli Jegipetskija, iz domu raboty, glagolja:
14 jegda skončajutsja šesť let, da otpustiši brata svojego Jevreanina, iže prodan jesť tebe: i da delaet ti šesť let, i da otpustiši jego svobodna ot sebe. I ne poslušaša Mene otcy vaši, ni prikloniša ucha svojego.
15 I obratistesja vy dnes sotvoriti pravaja pred očima Moima, ježe narešči komuždo otpuščenije bližňago svojego: i soveršiste zavet pred licem Moim v domu, ideže narečesja ima Moje v nem:
16 i otvratistesja, i oskverniste zavet Moj, ježe vozvratiti komuždo raba svojego i komuždo rabu svoju, ichže otpustiste svobodny dušeju ich: i pokoriste ich, jakože byti u vas v raby i v rabyni.
17 Togo radi sice reče Gospoď: vy ne poslušaste Mene, narešči otpuščenija kijždo bratu svojemu i kijždo bližnemu svojemu: se, Az naricaju otpuščenije vam na meč i na smerť i na glad, i dam vy na razsypanije vsem carstvam zemnym:
18 i dam mužy prestupivšyja zavet Moj i ne chraňaščyja sloves zaveta Mojego, jemuže soizvoliša pred licem Moim: telca jegože razsekoša na dve časti i chodiša meždu razdelennymi časťmi jego:
19 kňazi Iudiny i kňazi Ijerusalimli, i velmožy i žercy i vsja ljudi zemli choďaščyja meždu razdelenym telcem,
20 i dam ja v ruki vragom ich i v ruki iščuščich duši ich, i budut trupi ich v jaď pticam nebesnym i zverem zemnym:
21 i Sedekiju carja Iudejska i kňazi jego dam v ruce vragov ich i v ruku iščuščich duši ich i v ruku voinstva carja Vavilonska, otbegajuščich ot nich.
22 Se, Az zaveščaju, reče Gospoď, i vozvrašču ja v zemlju siju, i povojujut na ňu, i vozmut ju, i požgut ju ognem i grady Iudiny: i dam ja v neprochodny ot živuščich.

35

1 Slovo byvšeje ko Ijeremii ot Gospoda, vo dni Ioakima syna Iosiina, carja Iudina, glagolja:
2 idi v dom Richavl i prizovi ja i vedi ja v dom Gospodeň, vo jedin ot dvorov, i napoiši ja vinom.
3 I izvedoch Ijezoniju syna Ijeremiina, syna Chavasiina, i bratiju jego, i syny jego, i ves dom Richavl,
4 i vvedoch ja v dom Gospodeň, vo chranilišče imenija synov Ananii, syna Godoliina, čeloveka Božija, iže jesť bliz domu kňazej, vyše domu Maaseova, syna Selomlja, streguščago dvor.
5 I postavich pred nimi korčag vina i čašy, i rekoch: pijte vino.
6 I rekoša: ne pijem vina, jako Ionadav syn Richavl, otec naš, zapoveda nam, glagolja: ne pijte vina vy i synove vaši do veka:
7 i chramin da ne sogradite, i semene ne sejte, i vinograd da ne budet vam, no v kušach da živete vsja dni života vašego, da poživete dni mnogi na zemli, na nejže obitaete vy.
8 I poslušachom slovese Ionadava otca našego, ježe ne piti vina vsja dni života našego, my i ženy našja, i synove naši i dščeri našja,
9 i ježe ne sograždati chramin žiti tamo: i vinograda i nivy i semene ne bysť nam.
10 I žichom v kuščach, i poslušachom i sotvorichom po vsem, jelika zapoveda nam Ionadav otec naš.
11 I bysť, jegda priide Navuchodonosor car Vavilonskij na zemlju našu, i rekochom: všedše da vnidem vo Ijerusalim ot lica Chaldejska i ot lica sily Assirijskija: i vselichomsja tu.
12 I bysť slovo Gospodne ko Ijeremii glagolja:
13 tako glagolet Gospoď Sil, Bog Izrailev: idi i rcy čeloveku Iudinu i živuščym vo Ijerusalime: jeda ne vospriimete nakazanija poslušati sloves Moich?
14 Utverdiša slovo synove Ionadava, syna Richavlja, ježe zapoveda synom svoim, ježe ne piti vina, i ne piša daže do dne sego, jako poslušaša zapovedi otca svojego: Az že glagolach k vam zautra, i ne poslušaste Mene:
15 i posylach k vam raby Moja proroki, utreňuja i glagolja: obratitesja kijždo ot puti svojego zlago, i lučše sotvorite dela svoja, i ne chodite vsled bogov inech, ježe služiti im, i vselitesja na zemli, juže dach vam i otcem vašym: i ne prikloniste ušes vašich i ne poslušaste.
16 I ustaviša synove Ionadavli, syna Richavlja, zapoveď otca svojego, juže zapoveda im: a ljudije Moi ne poslušaša Mene.
17 Sego radi sice reče Gospoď Sil, Bog Izrailev: se, Az navedu na Iudu i na vsja živuščyja vo Ijerusalime vsja zlaja, jaže soglagolach na ňa: poneže glagolach k nim, i ne poslušaša, prizyvach ja, i ne otveščaša Mi.
18 Domu že Richavlju reče Ijeremia: tako reče Gospoď Bog Vsederžitel: poneže poslušaša synove Ionadava, syna Richavlja, zapovedi otca svojego, tvoriti, jelika zapoveda im otec ich:
19 sego radi sija glagolet Gospoď Sil, Bog Izrailev: ne oskudejet muž ot synov Ionadavlich, syna Richavlja, stojaj pred licem Moim, vsja dni zemli.

36

1 I bysť v leto četvertoje Ioakima, syna Iosiina, carja Iudina, bysť slovo Gospodne ko Ijeremii glagolja:
2 vozmi sebe svitok knižnyj i napiši v nem vsja slovesa, jaže soglagolach k tebe na Izrailja i na Iudu i na vsja jazyki, ot negože dne glagolach k tebe, ot dne Iosii carja Iudina i do sego dne:
3 negli uslyšit dom Iudin vsja zlaja, jaže Az pomyšljaju sotvoriti im, da otvraťjatsja ot puti svojego zlago, i milostiv budu nepravdam ich i grechom ich.
4 I prizva Ijeremia Varucha, syna Niriina: i vpisa Varuch ot ust Ijeremiinych vsja slovesa Gospodňa, jaže soglagola k nemu, vo svitok knižnyj.
5 I zapoveda Ijeremia Varuchu glagolja: mene stregut, i ne mogu vniti v dom Gospodeň,
6 ty ubo vnidi i pročti vo svitce sem, v nemže napisal jesi ot ust moich slovesa Gospodňa, vo ušy ljudij v domu Gospodni v deň posta i vo ušy vsemu domu Iudinu, prichoďaščym ot gradov svoich, da pročteši im:
7 negli padet molitva ich pred licem Gospodnim, i otvraťjatsja ot puti svojego zlago: jako velika jarosť i gnev Gospodeň, jegože soglagola na ljudi sija.
8 I sotvori Varuch syn Niriin no vsemu, jelika zapoveda jemu Ijeremia prorok pročesti vo knize slovesa Gospodňa v domu Gospodni.
9 I bysť v pjatoje leto Ioakima carja Iudina, v devjatyj mesjac, zapovedaša post pred licem Gospodnim vsem ljudem vo Ijerusalime i vsemu množestvu, ježe snidesja ot gradov Iudinych vo Ijerusalim.
10 I pročte Varuch vo knize slovesa Ijeremiina v domu Gospodni, v domu Gamarijeve, syna Safaňa knigočija, vo dvore vyšnem, vo preddverii vrat domu Gospodňa novych, vo ušy vsech ljudij.
11 I slyša Michej syn Gamarijev, syna Safaňa, vsja slovesa Gospodňa ot knigi.
12 I snide v dom carev, v dom knižnika, i se, tamo vsi kňazi seďachu, Jelisam knigočij i Dalea syn Selemijev, i Nafan syn Achovorov i Gamaria syn Safaň, i Sedekia syn Ananiin i vsi kňazi,
13 i vozvesti im Michej vsja slovesa, jaže slyša čtušča Varucha vo ušy ljudem.
14 I poslaša vsi kňazi ko Varuchu synu Niriinu, Iudinu synu Nafaniinu, syna Selemiina, syna Chusiina, glagoljušče: knigu, juže ty čteši vo ušy ljudem, vozmi ju v ruku svoju i priidi. I vzja Varuch syn Niriin knigu v ruku svoju i snide k nim.
15 I rekoša jemu: paki pročti vo ušy naši. I pročte Varuch vo ušy ich.
16 I bysť jako uslyšaša vsja slovesa, soveščašasja kijždo so bližnim svoim i reša Varuchu: vozveščajušče vozvestim carju vsja slovesa sija.
17 I voprosiša Varucha, glagoljušče: otkudu jesi vpisal vsja slovesa sija?
18 I reče Varuch: ot ust svoich poveda mi Ijeremia vsja slovesa sija, az že pisach v knigu.
19 I rekoša kňazi Varuchu: idi i skryjsja ty i Ijeremia, i čelovek da ne uvesť, gde vy.
20 I vnidoša ko carju vo dvor, knigu že vdaša chraniti v domu Jelisama knigočija, i vozvestiša carju vsja slovesa sija.
21 I posla car Iudina vzjati knigu. I vzja ju ot domu Jelisamy knigočija, i pročte Iudin vo ušy carevy i vo ušy vsech kňazej stojaščich okrest carja.
22 Car že seďaše vo chramine zimnej, v devjatyj mesjac, i postavleno be pred nim ognišče so ognem.
23 I bysť čtušču Iudinu tretij list i četvertyj, razdrobi ja britvoju knigočija i vozmetaše na ognennoje ognišče, dondeže skončasja ves svitok na ognennem ognišči.
24 I ne užasošasja i ne rasterzaša riz svoich car i vsi otrocy jego, slyšavšii vsja slovesa sija.
25 Jelnafan že i Dalea, i Gamaria i Godolia glagolaša carju, ježe by ne sožešči svitka. I ne posluša ich.
26 I povele car Ijeremeilu synu carevu i Saraevi synu Jezriilevu i Selemiju synu Avdeilevu, da izymajut Varucha knigočija i Ijeremiju proroka. No sokry ja Gospoď.
27 I bysť slovo Gospodne ko Ijeremii, jegda sožže car svitok, vsja slovesa, jaže vpisa Varuch ot ust Ijeremiinych, glagolja:
28 paki vozmi ty svitok drugij i vpiši vsja slovesa byvšaja vo svitce, jaže sožže car Ioakim:
29 i ko Ioakimu carju Iudinu rečeši: tako reče Gospoď: ty sožegl jesi siju knigu, glagolja: počto vpisal jesi v nej, glagolja: vchoďa vnidet car Vavilonskij i potrebit zemlju siju, i potrebjatsja ot neja čelovecy i skoti?
30 Togo radi sice reče Gospoď na Ioakima carja Iudina: ne budet jemu seďaščago na prestole Davidove, i budet telo jego mertvoje poverženo na znoi dnevnem i na mraze noščnem:
31 i posešču naň i na jego rod i na otroki jego, i navedu naň i na živuščyja vo Ijerusalime i na zemlju Iudinu vsja zlaja, jaže soglagolach na ňa, i ne poslušaša.
32 I vzja Varuch svitok drugij i vpisa v nem ot ust Ijeremiinych vsja slovesa knigi, jaže sožže Ioakim car Iudin: i ješče priložišasja jemu slovesa množajša neže pervaja.

37

1 I carstvova Sedekia syn Iosiin vmesto Ijechonii syna Ioakimova, jegože postavi Navuchodonosor car Vavilonskij carstvovati vo Iudei.
2 I ne posluša toj i otrocy jego i ljudije zemli sloves Gospodnich, jaže glagola rukoju Ijeremiinoju.
3 I posla car Sedekia Ioachala syna Selemiina i Sofoniju syna Massea žerca ko Ijeremii proroku, glagolja: molisja za ny ko Gospodu Bogu našemu.
4 Ijeremia že svoboden prichoždaše i prochoždaše srede grada, ne vvedoša bo jego vo chraminu temničnuju.
5 I sila faraoňa izyde iz Jegipta, i slyšavše Chaldeje oblegšii Ijerusalim sluch ich, otstupiša ot Ijerusalima.
6 I bysť slovo Gospodne ko Ijeremii glagolja:
7 tako reče Gospoď Bog Izrailev: tako rečeši carju Iudinu, poslavšemu k tebe voprositi Ma: se, sila faraoňa, izšedšaja vam na pomošč, vozvratitsja paki do zemli Jegipetskija,
8 i vozvraťjatsja Chaldeje i povojujut grad sej, i vozmut jego i požgut jego ognem.
9 Jako tako reče Gospoď: ne prelščajte duš svoich, glagoljušče: otchoďaše otidut ot nas Chaldeje: jako ne otidut.
10 I ašče pobijete vsju silu Chaldejev vojujuščich na vy, i ostanut necyi jazveni, kijždo na meste svojem, sii vostanut i požgut grad sej ognem.
11 I bysť jegda vzyde sila Chaldejska ot Ijerusalima, ot lica sily faraoni,
12 izyde Ijeremia iz Ijerusalima iti v zemlju Veniamiňu, ježe kupiti ottudu posrede ljudij.
13 Vnegda že byti jemu vo vratech Veniaminich, i (bysť) tamo čelovek, u negože obita Saruia syn Selemiin, syna Ananiina, i vzja Ijeremiju, glagolja: ko Chaldejem ty bežiši.
14 I reče Ijeremia: lža, ne ko Chaldejem az begu. I ne posluša jego. I vzja Saruia Ijeremiju i privede jego ko kňazem.
15 I razgnevašasja kňazi na Ijeremiju i biša jego, i poslaša jego v dom Ionafana knigočija, jako toj sotvoriša chraminoju temničnoju.
16 I priide Ijeremia v dom rva i v cheret, i sede tu dni mnogi.
17 I posla Sedekia car i prizva jego, i voprošaše jego car otaj, ašče jesť slovo ot Gospoda? I reče jemu Ijeremia: jesť. I reče: v ruce carja i Vavilonska predan budeši.
18 I reče Ijeremia carju: čim preobidech ťja i otroki tvoja i ljudi sija, jako ty vdaeši ma v dom temničnyj?
19 I gde suť prorocy vaši proricavšii vam, glagoljušče, jako ne priidet car Vavilonskij na vas i na zemlju siju?
20 Nyne že poslušaj, moljutisja, gospodi moj, carju, da padet molenije moje pred licem tvoim: i ne posylaj ma paki v dom Ionafana knigočija, da ne umru tamo.
21 I povele car, i vvergoša jego vo chraminu temničnuju, i dajachu jemu chleb jedin na deň izvne, ideže pekut, dondeže skončašasja chleby iz grada. I seďaše Ijeremia vo dvore temničnem.

38

1 I slyša Safania syn Nafaň i Godolia syn Paschorov, i Ioachal syn Selemiin i Faschor syn Melchijev slovesa, jaže Ijeremia glagola ko vsem ljudem, glagolja:
2 tako reče Gospoď: seďaj vo grade sem umret mečem i gladom i morom, ischoďaj že ko Chaldejem živ budet, i budet duša jego na obretenije, i živ budet.
3 Jako tako reče Gospoď: predanijem predastsja grad sej v ruce sily carja Vavilonska, i vozmet jego.
4 I rekoša carju: da umret čelovek toj, jako sej razslabljaet ruce mužej vojujuščich ostavšichsja vo grade i ruki vsech ljudij, glagolja k nim po slovesem sim: jako čelovek sej ne propovedaet ljudem sim mira, no tokmo zlaja.
5 I reče car Sedekia: se, toj v rukach vašich. Poneže ne možaše car protivu im.
6 I vzjaša Ijeremiju i vvergoša jego v rov Melchiin, syna careva, iže bjaše vo dvore temničnem: i svesiša jego užami v rov, v rove že ne bjaše vody, no tina, i bjaše v tine Ijeremia.
7 I slyša Avdemelech Murin, i toj bjaše vo dvore careve, jako vvergoša Ijeremiju v rov: car že (v toj čas) seďaše vo vratech Veniaminich.
8 I izyde Avdemelech ot domu careva i reče ko carju glagolja:
9 zlosotvoril jesi, jaže sotvoril jesi, ubivaja čeloveka sego ot lica glada, jako nesť chleba vo grade ktomu.
10 I povele car Avdemelechu, glagolja: poimi s soboju otsjudu tridesjať mužej i izvlecy Ijeremiju iz rova, da ne umret.
11 I pojat Avdemelech mužy, i priide v dom carev podzemnyj, i vzja ottudu vetchi porty i vetchija užy, i vverže ja ko Ijeremii v rov, i reče k nemu:
12 položi sija pod užy. I sotvori Ijeremia sice.
13 I izvlekoša jego užami i izjaša jego iz rova. I sede Ijeremia vo dvore temničnem.
14 I posla car, i prizva k sebe Ijeremiju v dom Aselisil, iže v domu Gospodni. I reče jemu car: voprošaju ťja slovese (edinago), i ne utaj ot mene slovese.
15 I reče Ijeremia carju: ašče povem ti, to ne smertiju li umoriši ma? I ašče soveščaju ti, to ne poslušaeši mene.
16 I kljatsja jemu car, glagolja: živ Gospoď, iže sotvori nam dušu siju, ašče ubiju ťja i ašče predam ťja v ruce čelovek sich iščuščich duši tvojeja (na smerť).
17 I reče jemu Ijeremia: tako reče Gospoď Sil, Bog Izrailev: ašče izydyj izydeši k vojevodam carja Vavilonska, živa budet duša tvoja, i grad sej ne požžetsja ognem, i živ budeši ty i dom tvoj:
18 ašče že ne izydeši ko kňazem carja Vavilonska, predastsja grad sej v ruce Chaldejste, i požgut jego ognem, i ty ne spasešisja ot ruki ich.
19 I reče car Ijeremii: az opasenije imam ot Iudejev izbežavšich ko Chaldejem, da ne predadut ma (Chaldeje) v ruce ich, i porugajutsja mi.
20 I reče Ijeremia: ne predaďat tebe: poslušaj ubo slovese Gospodňa, ježe az glagolju tebe, i lučše ti budet, i živa budet duša tvoja:
21 i ašče ne voschoščeši ty izyti, sije slovo, ježe skaza mne Gospoď:
22 i se, vsja ženy, ostavšyjasja v domu carja Iudina, izvedutsja ko kňazem carja Vavilonska: i tyja glagolachu: prelstiša ťja i premogoša ťja mužije mirnicy tvoi, i oslabiša vo popolznoveniich nogu tvoju i otvratišasja ot tebe:
23 i ženy tvoja i čada tvoja izvedut ko Chaldejem, i ty ne uceleješi, jako rukoju carja Vavilonska jat budeši, i grad sej požžetsja.
24 I reče jemu car: čelovek da ne uvesť sloves sich, i da ne umreši ty.
25 I ašče uslyšat kňazi, jako glagolach s toboju, i priidut k tebe i rekut ti: povežď nam, čto glagola k tebe car? Ne utaj ot nas, i ne ubijem tebe: i čto glagola k tebe car?
26 I rečeši im: povergoch az molenije moje pred licem carevym, jako da ne vozvratit mene v dom Ionafaň, umreti mi tamo.
27 I priidoša vsi kňazi ko Ijeremii i voprosiša jego. I poveda im po vsem slovesem sim, jaže zapoveda jemu car. I umolknuša, jako nesť slyšano slovo gospodne.
28 I seďaše Ijeremia vo dvore temničnem, dondeže vzjaša Ijerusalim.

39

1 I bysť v devjatoje leto Sedekii carja Iudina, v mesjac desjatyj, priide Navuchodonosor car Vavilonskij i vsja sila jego na Ijerusalim, i vojevachu naň.
2 I v pervojenadesjať leto Sedekii, v mesjac četvertyj, v devjatyj deň mesjaca, razsedesja grad.
3 I vnidoša vsi kňazi carja Vavilonska i sedoša vo vratech srednich, Nirgelsarasar, Samagad, Navusachar, Navusaris, Nagargas, Naserravamag, i pročii vojevody carja Vavilonskago.
4 I bysť jegda uzre ja Sedekia car Iudin i vsi mužije ratnii, i izbegoša, i izydoša v nošči ot grada po puti vertograda careva i skvoze vrata, jaže beša meždu stenoju i predstenijem: i izydoša v puť pustyni.
5 I gnaša vsled ich voinstvo Chaldejsko, i postigoša Sedekiju i poli pustyni Ijerichonskija, i jemše privedoša k Navuchodonosoru carju Vavilonsku vo Revlaf, iže v zemli Jemaf, i glagola k nemu s sudom.
6 I izbi car Vavilonskij syny Sedekiiny vo Revlafe pred očima jego, i vsja velmožy Iudiny pobi car Vavilonskij.
7 I oči Sedekii izjat, i okova jego puty, i otvede jego v Vavilon.
8 Dom že carev i domy vsech ljudij požgoša Chaldeje ognem i stenu Ijerusalimsku prevratiša:
9 i ostanok ljudij, i ostavšich vo grade, i ubegšyja, iže utekoša ko carju Vavilonsku, i ostanok ljudij, i ostavšich preseli Navuzardan vojevoda v Vavilon:
10 a ot ljudij ubogich, ničtože imuščich, ostavi Navuzardan vojevoda voinstv v zemli Iudine, i dade im vinogrady i nivy v toj deň.
11 I zapoveda Navuchodonosor car Vavilonskij o Ijeremii proroce Navuzardanovi vojevode voinstv i reče:
12 vozmi jego i položi naň oči tvoi i ničtože jemu sotvori zla: no jakože voschoščet, tako sotvori jemu.
13 Posla ubo Navuzardan vojevoda voinstva i Navuzezvan, i Rapsaris i Nirgel, i Sarasar i Favman, i vsi vojevody carja Vavilonska:
14 i poslaša, i pojaša Ijeremiju ot dvora temničnago, i daša jego Godolii synu Achikamovu, syna Safaňa, i izvedoša jego, i sede srede ljudij.
15 I ko Ijeremii bysť slovo Gospodne ko dvore temničnem glagolja:
16 idi i rcy ko Avdemelechu Murinu, glagolja: tako reče Gospoď Bog Izrailev: se, Az prinošu slovesa Moja na grad sej vo zlaja? A ne vo blagaja: i budut pred licem tvoim v toj deň:
17 i izbavlju ťja v toj deň, i ne dam tebe v ruce čelovek, ichže ty boišisja ot lica ich:
18 jako izbavljaja spasu ťja, i mečem ne padeši: i budet duša tvoja na obretenije, jako upoval jesi na Ma, reče Gospoď.

40

1 Slovo byvšeje ko Ijeremii ot Gospoda, povnegda otpusti jego Navuzardan archimagir iz Ramy, jegda vzja jego svjazanago puty ot sredy, ot Ijerusalima i ot Iudy preselenija, vedomych v Vavilon.
2 I vzja jego archimagir i reče jemu: Gospoď Bog tvoj soglagolal jesť zlaja sija na mesto sije:
3 i privede, i sotvori Gospoď, jakože reče, zane sogrešiste Jemu i ne poslušaste glasa Jego, i bysť vam glagol sej.
4 I se, nyne razrešich ťja ot uz, jaže na ruku tvojeju: ašče ti jesť dobro iti so mnoju v Vavilon, poidi, i položu oči moi na ťja: ašče že ni, ostani zde: se, vsja zemlja pred licem tvoim jesť: čto izvoliši, i amože voschoščeši iti, tamo idi:
5 i vozvratisja ko Godolii, synu Achikamovu, synu Safaňu, jegože postavi car Vavilonskij v zemli Iudine, i živi s nim srede ljudij, vo vsech blagich pred očima tvoima, ježe choditi, i chodi. I dade jemu archimagir pišču i dary i otpusti jego.
6 I priide Ijeremia ko Godolii synu Achmikamovu v Massifaf i sede srede ljudij svoich ostavšichsja na zemli.
7 I jegda uslyšaša vsi vojevody sily jaže na sele, tii i sily ich, jako postavil jesť car Vavilonskij Godoliju syna Achikamova (vlastelina) nad zemleju, i jako predade jemu mužy i ženy i deti, i ot ubogich zemli, iže ne prevedeni byša v Vavilon:
8 priidoša ko Godolii v Massifaf Ismail syn Nafaniin i Ioanan, i Ionafan syn Karijev i Sarea syn Fanaemefov, i synove Ofi, iže beša iz Netofafy, i Ijezonia syn Machafy, tii i mužije ich.
9 I kljatsja im Godolia i mužem ich, glagolja: ne ubojtesja ot lica otrok Chaldejskich: vselitesja na zemli i služite carju Vavilonsku, i lučše vam budet:
10 i se, az sežu v Massifafe, stati protivu licu Chaldejsku, iže ašče priidut na vas: vy že soberite vino i ovošč, i soberite maslo, i vlijte v sosudy svoja, i vselitesja vo grady, jaže uderžaste.
11 I vsi Iudeje, iže v zemli Moavli i v synech Ammonich, i iže vo Idumei i iže vo vsej zemli, uslyšaša, jako dal jesť car Vavilonskij ostanok vo Iude i jako postavil jesť nad nimi Godoliju syna Achikamova, syna Safanova.
12 I priidoša vsi Iudeje ot vsech mest, v ňaže bjachu ubegli, i priidoša ko Godolii v zemlju Iudinu v Massifaf, i sobraša vino i ovošč i maslo mnogo zelo.
13 Ioanan že syn Karijev i vsi vojevody sily, iže na selech, priidoša ko Godolii v Massifaf
14 i rekoša jemu: vesi li, jako Velisa car synov Ammonich posla k tebe Ismaila syna Nafanijeva poraziti dušu tvoju? I ne verova im Godolia syn Achikaml.
15 Ioanan že syn Karijev reče ko Godolii otaj v Massifafe, glagolja: da idu ubo i pobiju Ismaila, syna Nafaniina: i niktože da uvesť, da ne kako porazit dušu tvoju, i razsypletsja ves Iuda sobranyj k tebe, i pogibnet ostanok Iudin.
16 I reče Godolia ko Ioananu synu Karijevu: ne sotvori dela sego, jako lžu ty glagoleši na Ismaila.

41

1 I bysť v sedmyj mesjac, priide Ismail syn Nafaniin syna Jelisamova, ot roda careva, i velmoži carevy desjať mužej s nim ko Godolii v Massifaf, i jadoša tu vkupe chleb.
2 I vosta Ismail i desjať mužej iže s nim, i poraziša Godoliju mečem, i ubiša, jegože postavi car Vavilonskij nad zemleju,
3 i vsech Iudejev, iže beša s nim v Massifafe, i vsech Chaldejev, iže obretošasja tamo, i mužej vojennych izbi Ismail.
4 I bysť vo vtoryj deň po ubijenii Godolijeve, i čelovek ne uvede.
5 I priidoša mužije ot Sichema i ot Salima i ot Samarii osmdesjat mužej, obritymi bradami i rasterzanymi rizami, plačuščesja, i dary i fimiam v ruku ich, ježe vnesti v dom Gospodeň.
6 I izyde protivu im Ismail syn Nafanijev ot Massify: tii že iďachu i plakachusja: i jegda sretesja s nimi, reče k nim: vnidite ko Godolii.
7 I bysť, všedšym im srede grada, izseče ja Ismail u klaďazja, toj i mužije, iže beša s nim.
8 I obretošasja desjať mužej tu i reša Ismailu: ne ubij nas, jako suť nam imenija na nivach, pšenica i jačmeň, i med i maslo. I minu ich i ne ubi ich posrede bratij ich.
9 I klaďaz, v oňže vverže Ismail vsja, jaže izbi, sej klaďaz velik jesť, jegože sotvori car Asa, ot lica Vaasy carja Izraileva, sej napolni Ismail ubijennymi.
10 I obrati Ismail vsja ljudi ostavšyja v Massifafe i dščeri carevy, jaže vručil archimagir Godolii synu Achikamovu, i vzja ich Ismail syn Nafaň: i otide na onu stranu synov Ammonich.
11 I slyša Ioanan syn Karijev i vsi vojevody sily, iže s nim, vsja zlaja, jaže sotvori Ismail syn Nafanijev,
12 i privedoša vsja voja svoja i iďachu vojevati naň, i obretoša jego pri vode mnoze vo Gavaone.
13 I bysť, jegda uvideša vsi ljudije, iže so Ismailom, Ioanana syna Karijeva i vsja vojevody sily, iže byša s nim, vozradovašasja:
14 i vozvratišasja vsi ljudije, ichže pleni Ismail ot Massify, i vozvrativšesja otidoša ko Ioananu synu Karijevu.
15 Ismail že ucele so osmiju muži ot lica Ioanaňa i ide ko synom Ammonim.
16 I vzja Ioanan i vsi vojevody sily, iže s nim, vsja ostavšyjasja ljudi, ichže vozvrati ot Ismaila syna Nafaňa iz Massifafa, povnegda ubi Godoliju, syna Achikamlja, mužy silny na rati, i ženy, i ostanki, i kaženiki, ichže obrati ot Gavaona,
17 i idoša, i sedoša na zemli Virofoamli, jaže ko Viflejemu, ježe iti i vniti vo Jegipet ot lica Chaldejska: poneže ubojašasja ot lica ich:
18 jako ubi Ismail Godoliju, jegože postavi car Vavilonskij na zemli Iudine.

42

1 I priidoša vsi vojevody sily, i Ioanan syn Karijev i Azaria syn Maasejev, i vsi ljudije ot mala i do velika
2 ko Ijeremii proroku i rekoša jemu: da padet molitva naša pred licem tvoim, i pomolisja o nas ko Gospodevi Bogu tvojemu o ostavšichsja sich: jako ostasja malo nas ot mnogich, jakože oči tvoi viďat:
3 i da vozvestit nam Gospoď Bog tvoj puť, po nemuže pojdem, i slovo, ježe sotvorim.
4 I reče im Ijeremia prorok: slyšach: se, az pomoljusja o vas Gospodevi Bogu našemu po slovesem vašym: i budet, slovo, ježe otveščaet Gospoď, povem vam i ne potaju ot vas slovese.
5 Tii že rekoša Ijeremii: budi Gospoď v nas posluch pravdiv i veren, jako po vsemu slovu, ježe ašče poslet Gospoď k nam, tako sotvorim:
6 ašče dobro i ašče zlo, glasa Gospoda našego, k Nemuže my posylaem ťja, poslušaem, da lučše nam budet, jako poslušaem glasa Gospoda Boga našego.
7 I jegda skončašasja desjať dnij, bysť slovo Gospodne ko Ijeremii.
8 I prizva Ioanana syna Karijeva i vojevody sily, iže s nim byša, i vsja ljudi ot mala i do velika,
9 i reče im: tako reče Gospoď Bog Izrailev, k Nemuže posylaste ma, da prostru molitvy vašja pred Nim:
10 ašče seďašče sjadete na zemli sej, to soziždu vas, a ne razorju, i nasaždu vas, a ne istorgnu, jako prestach ot zol, jaže sotvorich vam.
11 Ne ubojtesja ot lica carja Vavilonska, jegože vy boitesja: ot lica jego ne ubojtesja, reče Gospoď: jako Az s vami jesm, ježe izbavljati vas i spasati vas ot ruki jego:
12 i dam vam milosť i pomiluju vas i vozvrašču vas na zemlju vašu.
13 Ašče že rečete vy: ne sjadem na zemli sej, ježe ne slyšati glasa Gospoda Boga našego,
14 glagoljušče: nikako, no v zemlju Jegipetsku vnidem, i ne uzrim rati, i glasa trubnago ne uslyšim, i o chlebech ne vzalčem, i tamo vselimsja:
15 togo radi slyšite slovo Gospodne, ostavšii Iudiny, tako reče Gospoď Vsederžitel, Bog Izrailev: ašče vy dadite lice vaše vo Jegipet i vnidete tamo žiti,
16 i budet, meč, jegože vy boitesja ot lica jego, obrjaščet vy vo Jegipte, i glad, ot negože vy opasenije imate ot lica jego, postignet vy vsled vas vo Jegipte, i tamo izmrete vy.
17 I budut vsi mužije i vsi inoplemennicy položivšii lice svoje na zemlju Jegipetsku žiti tamo, oskudejut gladom i mečem, i budet ot nich ni jedin spasaem ot zol, jaže Az navedu na ňa.
18 Jako tako reče Gospoď Sil, Bog Izrailev: jakože vskapa jarosť Moja na živuščyja vo Ijerusalime, tako vskaplet jarosť Moja na vas, všedšym vam vo Jegipet: i budete v neprochodimaja i područni, i v kljatvu i vo ukoriznu, i ne uzrite ktomu mesta sego.
19 Sija glagola Gospoď na vas ostavšichsja ot Iudy: ne vchodite vo Jegipet. I nyne veďašče uvedaete, jako zasvidetelstvovach vam dnes:
20 jako slukavnovaste v dušach vašich, poslavše ma ko Gospodu Bogu vašemu, glagoljušče: pomolisja o nas Gospodevi: i po vsemu, jeliko vozglagolet tebe Gospoď Bog naš, tako vozvesti nam, i sotvorim.
21 I vozvestich vam dnes, i ne poslušaste glasa Gospoda Boga vašego vo vsem, jegože posla k vam:
22 i nyne vedušče vedajte, jako mečem i gladom i morom izčeznete na meste, na neže choščete iti žiti tamo.

43

1 I bysť, jegda presta Ijeremia glagolja k ljudem vsja slovesa Gospodňa, jaže posla Gospoď k nim,
2 i reče Azaria syn Maasejev i Ioanan syn Karijev i vsi mužije prezorlivii ko Ijeremii, glagoljušče: lžeši, ne posla ťja k nam Gospoď Bog naš glagolati: ne vchodite vo Jegipet žiti tamo:
3 no Varuch syn Niriin poduščaet ťja na nas, da nas vdasi v ruce Chaldejste umoriti nas i prevesti nas v Vavilon.
4 I ne posluša Ioanan i vsi vojevody sily i vsi ljudije (ne poslušaša) glasa Gospodňa, ježe žiti na zemli Iudine.
5 I vzja Ioanan i vsi vojevody sily vsja ostavšyja Iudiny, vozvraščenyja ot vsech jazykov, amože razsejani byša, ježe žiti na zemli Iudine,
6 mužy silnyja i ženy, i mladency i dščeri carevy, i dušy, jaže ostavi Navuzardan vojevoda sily so Godolijem synom Achikamovym syna Safanova, i Ijeremiju proroka, i Varucha syna Niriina,
7 i vnidoša vo Jegipet, jako ne poslušaša glasa Gospodňa, i vnidoša vo Tafnas.
8 I bysť slovo Gospodne ko Ijeremii vo Tafnase glagolja:
9 vozmi sebe kameni veliki i skryj ja pred vraty domu faraoňa vo Tafnase pred očima mužej Iudinych, i rečeši k nim:
10 tako glagolet Gospoď Sil, Bog Izrailev: se, Az poslju i privedu Navuchodonosora carja Vavilonska raba Mojego, i postavit prestol svoj na kameniich sich, ichže skryl jesi, i vozdvignet oružije svoje na ňa,
11 i vnidet i porazit zemlju Jegipetsku: ichže na smerť, na smerť, i ichže na preselenije, na preselenije, a ichže pod meč, pod meč:
12 i požžet ognem domy bogov ich, i požžet ja, i preselit ja, i pokryet zemlju Jegipetskuju, jakože pokryvaetsja pastuch rizoju svojeju: i izydet ottudu s mirom
13 i sokrušit stolpy Iliupolja, iže vo Jegipte, i domy bogov Jegipetskich požžet ognem.

44

1 Slovo byvšeje ko Ijeremii (ot Gospoda) i ko vsem Iudejem suščym v zemli Jegipetstej i seďaščym vo Magdale i vo Tafnase, i vo Memfise i v zemli Pafurste, glagolja:
2 tako glagolet Gospoď Bog Izrailev: vy videste vsja zlaja, jaže navedoch na Ijerusalim i na grady Iudiny: i se, pusti suť nyne ot živuščich,
3 ot lica zloby ich, juže sotvoriša razgnevati Ma, choďašče kaditi bogom čuždim, ichže ne vedeste vy sami i otcy vaši.
4 I poslach k vam otroki Moja proroki zautra, i posylach ja, glagolja: ne tvorite dela oskvernenija sego, jegože voznenavidech.
5 I ne poslušaša Mene, ni prikloniša ucha svojego obratitisja ot zlob svoich, ježe ne kaditi bogom inem.
6 I vskapa jarosť Moja i gnev Moi i razgoresja vo vratech Iudinych i vne Ijerusalima: i byša vo opustenije i v neprochodimuju do sego dne.
7 I nyne sice reče Gospoď Vsederžitel, Bog Izrailev: vskuju vy tvorite zloby veliki na dušy svoja, ježe izsešči vam mužy i ženy, mladenca i ssuščago ot sredy Iudy, da ne ostanetsja ni jedin ot vas,
8 razgnevati Ma v delech ruk vašich, kaditi bogom inem v zemli Jegipetstej, v ňuže priidoste žiti tamo, da izsečeni budete i v prokljatije da budete i na ukoriznu vo vsech jazycech zemli?
9 Jeda zabyste zloby otec vašich i zloby carej Iudinych, i zloby kňazej vašich i zloby vašja, i zloby žen vašich, jaže sotvoriša v zemli Iudine i vne Ijerusalima?
10 I ne prestaša daže do sego dne i ne ubojašasja i ne deržachusja zakonov Moich i povelenij Moich, jaže dach pred licem vašim i pred očima otec vašich.
11 Togo radi tako glagolet Gospoď Sil, Bog Izrailev: se, Az pristavlju lice Moje na vy vo zlo, ježe pogubiti vsja ljudi Iudiny:
12 i vozmu ostanki Iudiny, iže postaviša lica svoja, ježe vniti v zemlju Jegipetsku i žiti tamo, i izčeznut vsi v zemli Jegipetstej, i padut mečem i gladom, i izčeznut ot mala daže do velika: i budut na ukoriznu i v pagubu i v prokljatije:
13 i posešču na seďaščich v zemli Jegipetstej, jakože posetich na Ijerusalim, mečem i gladom i smertiju,
14 i ne budet ucelevša ni jedinago že ot ostavšich Iudinych, obitajuščich v zemli Jegipetstej, ježe vozvratitisja na zemlju Iudinu, k nejže tii nadejutsja dušami svoimi vozvratitisja tamo: ne vozvraťjatsja, razve izbegšii.
15 I otveščaša Ijeremii vsi mužije razumejuščii, jako kaďat ženy ich bogom inym, i vsja ženy sobor velik, i vsi ljudije seďaščii v zemli Jegipetstej, v zemli Pafurste, glagoljušče:
16 slovo, ježe glagolal jesi k nam vo ima Gospodne, ne poslušaem tebe,
17 jako tvorjašče sotvorim vsjakoje slovo, ježe izydet iz ust našich, kaditi carice nebesnej i vozlivati jej vozlijanija, jakože sotvorichom my i otcy naši, i carije naši i kňazi naši vo gradech Iudinych i vne Ijerusalima: i nasytichomsja chlebov, i blago nam bysť, i zla ne videchom.
18 I jegda prestachom kaditi carice nebesnej i vozlivati vozlijanija, oskudechom chleby vsi my, i mečem i gladom skončachomsja.
19 I jegda kadichom my carice nebesnej i vozlivachom jej vozlijanija, jeda bez mužej našich tvorichom jej opresnoki i vozlivachom jej vozlijanija?
20 I reče Ijeremia vsem ljudem silnym i vsem ženam i vsem ljudem otveščavšym jemu slovesa, glagolja:
21 ne každenije li, ježe kadiste vo gradech Iudinych i vneudu Ijerusalima vy i otcy vaši, i carije vaši i kňazi vaši i ljudije zemli, pomanu Gospoď, i vzyde na serdce Jego?
22 I ne možaše Gospoď terpeti ktomu ot lica zloby dejanij vašich i ot gnusnostej, jaže sotvoriste: i bysť zemlja vaša vo opustenije i v neprochoždenije i v kljatvu, ježe ne byti živuščym, jakože jesť deň sej,
23 ot lica sich, imže kadiste (idolom) i imiže sogrešiste Gospodevi: i ne poslušaste glasa Gospodňa, i v poveleniich Jego i v zakone i vo svideniich Jego ne chodiste, i postignuša vy zlaja sija, jakože deň sej.
24 I reče Ijeremia ljudem i ženam: slyšite slovo Gospodne, ves Iuda, iže jeste v zemli Jegipetstej:
25 tako reče Gospoď Vsederžitel, Bog Izrailev, glagolja: vy i ženy vašja usty vašimi soglagolaste i rukami vašimi ispolniste, glagoljušče: tvorjašče sotvorim ispovedanija naša, jaže obeščachom kaditi carice nebesnej i vozlivati vozlijanija jej: prebyvajušče prebyste vo obetech vašich i tvorjašče sotvoriste ja.
26 Togo radi slyšite slovo Gospodne, ves Iuda, seďaščii v zemli Jegipetstej: se, kljachsja imenem Moim velikim, reče Gospoď, ašče budet ktomu ima Moje vo ustech vsego Iudy, ježe rešči, živ Gospoď Bog, vo vsej zemli Jegipetstej.
27 Jako se, Az vozbudichsja na ňa ozlobiti ich, a ne blagosotvoriti, i izčeznut ves Iuda živuščii v zemli Jegipetstej mečem i gladom, dondeže skončajutsja.
28 I ucelevšii ot meča vozvraťjatsja na zemlju Iudinu malym čislom: i uveďat ostavšii Iudiny, preselivšiisja v zemlju Jegipetsku obitati tamo, slovo čije prebudet, Moje, ili ich?
29 I sije vam znamenije, glagolet Gospoď, jako posešču Az na vy na meste sem, da uvedite, jako voistinnu ispolňatsja slovesa Moja na vas vo zlaja.
30 Tako reče Gospoď: se, Az predaju faraona Vafria carja Jegipetska v ruce vraga jego i v ruce iščuščich duši jego, jakože dach Sedekiju carja Iudina v ruce Navuchodonosora carja Vavilonska vraga jego i iščuščago duši jego.

45

1 Slovo, ježe glagola Ijeremia prorok k Varuchu synu Nirijevu, jegda vpisa slovesa sija v knigu ot ust Ijeremiinych, v četvertoje leto Ioakima, syna Iosiina, carja Iudina, glagolja:
2 tako glagolet Gospoď Vsederžitel o tebe, Varuše:
3 jako rekl jesi: o, ljute mne! O, ljute mne! Jako priloži Gospoď trud k bolezni mojej, uspoch s stenanijem, pokoja ne obretoch.
4 Rcy jemu, sice glagolet Gospoď: se, jaže Az sogradich, Az razorju: i jaže nasadich Az, istorgnu, i vsju zemlju Moju.
5 I Ty li vzyščeši sebe velikich? Ne išči: jako se, Az navedu zlaja na vsjaku ploť, glagolet Gospoď, i dam dušu tvoju v korysť vo vsjacem meste, amože ašče pojdeši.

46

1 Slovo, ježe bysť ko Ijeremii proroku ot Gospoda na jazyki,
2 ko Jegiptu protivu sily faraona Nechao carja Jegipetskago, iže bysť nad rekoju Jevfratom vo Karchamise, jegože porazi Navuchodonosor car Vavilonskij, v lete četvertem Ioakima syna Iosiina, carja Iudina.
3 Vozmite oružije i ščity i idite na braň,
4 osedlajte koni i vsedajte, vsadnicy, i stanite vo šlemech vašich, ustavite kopija i oblecytesja v broňa vašja.
5 Čto ubo videch ich strašlivych i chrebty obraščajuščich? Krepcyi ich izbiti, pobegoša skoro i ne ozrešasja vspjať, otvsjudu strach, glagolet Gospoď.
6 Ne utečet legkij, niže vozmožet izbavitisja krepkij na polunošč: bliz reki Jevfrata pobeždeni suť i padoša.
7 Kto jesť toj, iže jako reka voschodit, i jako reki vozdvižutsja volny jego?
8 Vody Jegipta aki reka vzydut, i aki reka voskolebljutsja vody jego. I reče: vzydu i pokryju zemlju, i pogublju grad i živuščyja v nem.
9 Vozsjadite na koni i ustrojte kolesnicy, izydite, silnii Murinstii, i Liviane vooružennii ščitami, i Liďane, vzydite naljacajušče luk.
10 Deň sej Gospoda Boga Vsederžitelja, deň otmščenija, da otmstit vragom Svoim, i požret ja meč Gospodeň i nasytitsja i upijetsja kroviju ich, jako žertva Gospodu Vsederžitelju v zemli polunoščnej, bliz reki Jevfrata.
11 Vzydi v Galaad i vozmi ritinu, devo, dšči Jegipetska! Vsuje umnožila jesi vračevanija tvoja, i celby nesť tebe.
12 Uslyšaša jazycy glas, i plač tvoj napolni zemlju: jako silnyj sretesja s silnym, i oba vkupe iznemogosta i padosta.
13 Slovo, ježe glagola Gospoď ko Ijeremii proroku o sem: jako ime priiti Navuchodonosor car Vavilonskij i poraziti zemlju Jegipetsku.
14 Vozvestite Jegiptu i razglasite vo Magdalu, i vozopijte vo Memfise i vo Tafnase povedite: stoj i ugotovisja, jako požret meč sija, jaže okrest tebe suť.
15 Počto ubeža ot tebe apis? Telec izbrannyj tvoj ne prebysť, jako Gospoď razruši jego.
16 I množestvo tvoje iznemože i pade, i kijždo ko bližnemu svojemu glagolachu: vostanim i vozvratimsja k ljudem našym i v zemlju roždenija našego ot lica meča Jellinskago.
17 Nazovite ima faraona Nechao carja Jegipetska, smatenije prevede vrema.
18 Živu Az, glagolet Car, Gospoď Vsederžitel ima Jego: ibo, jakože Favor na gorach i jakože Karmel v mori, priidet.
19 Sosudy plenenija sotvori sebe, živuščaja dšči Jegipetska, jako Memfis v zapustenije budet, i narečetsja, uvy! I ne budut v nem žiti.
20 Junica (izbranna i) ukrašena Jegipet, razorenije ot polunošči priide na ňu,
21 i naemnicy jego, živuščii posrede jego, jakože telcy tučnii pitaemi v nem: zane i tii obratišasja i pobegoša vkupe, i ne mogoša stati, jako deň pogibeli ich priide na ňa i vrema otmščenija ich.
22 Glas ich, jakože zmia zvizdajuščago, poneže s siloju pojdut, so sekirami priidut na nego.
23 Jako drevije sekušče posekut les jego, glagolet Gospoď Bog: ibo ne možet sočten byti, jako umnožišasja pače prugov, i nesť im čisla.
24 Posramlenna jesť dšči Jegipetska i dana v ruce ljudem polunoščnym.
25 Reče Gospoď Vsederžitel, Bog Izrailev: se, Az posešču na Ammona syna jeja, i na faraona i na Jegipet, i na bogi jego i na cari jego, i na faraona i na upovajuščyja naň,
26 i dam ich v ruce iščuščich duši ich, i v ruku Navuchodonosora carja Vavilonska, i v ruce slug jego: i posem poživut jakože i perveje, glagolet Gospoď.
27 Ty že ne ubojsja, rabe moj Iakove, ni ustrašajsja, Izrailju: se bo, Az tebe spasena sotvorju izdaleča i sema tvoje ot zemli plenenija ich: i vozvratitsja Iakov i počijet i blagouspejet, i ne budet ustrašajaj jego.
28 Ne bojsja, rabe Moj Iakove, glagolet Gospoď, jako s toboju jesm Az: jako sotvorju skončanije vo vsech jazycech, v ňaže izvergoch ťja, tebe že ne sotvorju oskudeti, no nakažu ťja sudom i obezviňaja ne obezviňu ťja.

47

1 Slovo Gospodne, ježe bysť ko Ijeremii proroku na inoplemenniki, prežde neželi porazi faraon Gazu.
2 Tako glagolet Gospoď: se, vody voschoďat ot severa i budut jako potok navodňajaj, i potopjat zemlju i ispolnenije jeja, grad i živuščyja v nem: i vozopijut ljudije i vosplačutsja vsi živuščii na zemli,
3 ot šuma ustremlenija jego, ot oružija nog jego i ot gremenija kolesnic jego i ot zvuka koles jego: ne obratišasja otcy ko synom svoim, opustivše ruce svoi,
4 v deň nachoďašč, ježe pogubiti vsja inoplemenniki: i razorju Tir i Sidon so vsemi pročimi pomoščniki ich, jako istrebit Gospoď Filistiny, ostanki ostrovov Kappadokijskich.
5 Priide pleš na Gazu, otveržen bysť Askalon i ostancy jenakimli.
6 Dokole sešči budeši, o, meču Božij! Dokole ne upokoišisja? Vnidi v nožny tvoja, počij i voznesisja.
7 Kako upokoitsja? Poneže Gospoď zapoveda jemu na Askalona i na suščyja pri mori, na pročyja vostati.

48

1 O Moave tako reče Gospoď Vsederžitel, Bog Izrailev: o, ljute Navavu, jako pogibe, vzjasja Kariafaim, posramisja Masigaf i pobežden jesť.
2 Nesť ktomu celenije v Moave, veselije vo Jesevone, pomysliša naň zlaja: priidite i potrebim ja ot jazyk: (sego radi) molčja umolkneši, pojdet za toboju meč.
3 Glas voplja ot Oronaima, pogublenije i sotrenije veliko.
4 Sotresja Moav, vozvestite vopl malych jego.
5 Jako ispolnisja Alaof plača: vzydet rydaja putem Oronaima, vrazi, vopl sotrenija slyšaste.
6 Bežite i spasite dušy vašja, i budete jako osel divij v pustyni.
7 Poneže imel jesi nadeždu vo ogradach tvoich i v sokroviščich tvoich, i ty jat budeši: i pojdet Chamos vo preselenije, i svjaščennicy jego i kňazi jego vkupe.
8 I priidet gubitel na vsjak grad, i ne izbavitsja ni jedin grad, i pogibnut udolija, i pogubjatsja polja, jakože reče Gospoď.
9 Dajte znamenije Moavu, jako prikosnovenijem prikosnoven budet, i vsi gradi jego budut pusti i bez živuščich.
10 Prokljat (čelovek) tvorjaj delo Gospodne s nebreženijem, i prokljat vozbraňajaj meču svojemu ot krove.
11 Počivaše Moav ot mladosti svojeja i be upovaja na slavu svoju: ne prelijasja ot sosuda v sosud i vo preselenije ne otide: sego radi prebysť vkus jego v nem, i voňa jego nesť premenena.
12 Sego radi, se, dnije grjadut, glagolet Gospoď, i poslju jemu preseliteli, i preseljat jego, i sosudy jego istoščat i rogi jego sokrušat:
13 i posramitsja Moav ot Chamosa, jakože posramlen jesť dom Izrailev ot Vefilja, v nemže imachu nadeždu.
14 Kako glagolete: silni jesmy i mužije krepcy vo branech?
15 Pogibe Moav, grad jego, i izbrannii junoši jego snidoša pod meč, glagolet Car, Gospoď Vsederžitel ima Jego.
16 Bliz deň Moavl, ježe priiti, i zlo jego skoro zelo.
17 Utešajte jego vsi, iže okrest jego, i vsi veďaščii ima jego: rcyte, kako sokrušisja žezl kreposti, palica slavna?
18 Snidi ot slavy i sjadi, vo vlage živuščaja, dšči Divoňa, jako gubitel Moavskij vzydet na ťja razrušajaj ogrady tvoja.
19 Na puti stani i vozzri, živuščaja vo Aroire, i voprosi bežaščago i izbegšago, i rcy: čto se bysť?
20 Posramisja Moav, zane pobežden jesť: rydajte i vopijte, vozvestite vo Arnone, jako pogibe Moav,
21 i sud priide na zemlju napolnuju, na Chelon i na Refas i na Mofaf,
22 i na Devon i na Navo i na dom Devlafaim,
23 i na Kariafaim i na Vefgamul i na dom Maonov,
24 i na Kariof i na Vosora i na vsja grady Moavli, iže daleče i iže bliz suť.
25 Otsečen jesť rog Moavl, i myšca jego sokrušisja, glagolet Gospoď:
26 upojte jego, jako na Gospoda vozveličisja, i prirazit Moav ruku svoju (o blevotinu), i budet v posmech i sam.
27 I ašče ne v posmech bysť tebe Izrail, ašče v tatstve tvojem obretesja, jako vojeval jesi jego: preselišisja inamo.
28 Ostavite grady i prebyvajte na kameni, živuščii v Moave, i budite jakože golubi gnezďaščiisja v kamenech, vo ustech skvažni.
29 Slyšachom gordosť Moavlju, gord be zelo: prezorstvo jego i kičenije jego, voznošenije i vozdviženije serdca jego.
30 Az že vem dela jego, glagolet Gospoď: ne dovolstvo li jego tako sotvori?
31 Sego radi nad Moavom vozrydajte vsjudu, vozopijte nad muži Kirady smuščenija.
32 Jako plačem Iazirovym vosplačusja o tebe, vinograde Aseriml! Letorasli tvoja proidoša more, gradov Iazirovych kosnušasja, na žatvu tvoju i na vinnoje sobiranije tvoje chiščnik napade.
33 Oťjata jesť radosť i veselije ot Karmila i ot zemli Moavli, i vino ot točil oťjach: nikakože izgnetajaj vinnu jagodu po obyčaju pesni vospojet.
34 Ot voplja Jesevonska daže do Jeleala i Iasa grady ich daša glas svoj, ot Sigora daže do Oronaima, i junica triletnaja, poneže i vody Nemrim vo sožženije budut.
35 I otimu Moava, glagolet Gospoď, žruščago na gorach i kaďaščago bogom svoim.
36 Togo radi serdce Moava, jako cevnicy zvjacati budut, i serdce moje k mužem Kirady jako cevnica zvjacati budet: sego radi, jaže prisťjaža, pogiboša ot čelovek.
37 Vsjaka bo glava na vsjacem meste ostrižena budet, i vsjaka brada obrosnetsja, i vsjaka ruka posečena budet, i na vsjacem čresle vretišče,
38 i na vsech chraminach Moavskich i na stognach jego vsjak plač, poneže sokrušich Moava, jakože sosud nepotreben, glagolet Gospoď.
39 Kako izmenisja? Vozrydaša, kako obrati chrebet Moav i posramisja? I bysť Moav v posmech i v nenavisť vsem okrest sebe.
40 Jako tako glagolet Gospoď: se, jakože orel poletit i rasprostret krile svoi na Moava,
41 vzjat jesť Kariof, i ogrady jego obstoimy suť: i budet serdce silnych Moavskich v toj deň, jako serdce ženy roďaščija.
42 I pogibnet Moav ot ljudij, jako na Gospoda vozveličisja.
43 Strach i propasť i seť na ťja, o, živuščij v Moave, glagolet Gospoď.
44 Iže ubežit ot lica stracha, vpadet v propasť: i izlazjaj iz propasti imetsja setiju: poneže navedu sija na Moava v leto poseščenija ich, glagolet Gospoď.
45 Vo steni Jesevonstej staša ot sily izbegše, ogň bo izyde ot Jesevona i plameň ot sredy Seona, i požže časť Moava i verch synov smatenija.
46 Gore tebe, Moave! Pogiboša ljudije Chamosa, jako otvedošasja synove tvoi i dščeri tvoja v plen.
47 I vozvrašču plen Moavl v poslednija dni, glagolet Gospoď. Do zde sud Moavl.

49

1 K synom Ammonim tako glagolet Gospoď: jeda ne suť synove Izrailevy, ili naslednika nesť im? Počto ubo prija nasledije Melchom Gada, i ljudije jego vo gradech jego živjachu?
2 Sego radi, se, dnije grjadut, glagolet Gospoď, i oglašu na Ravvaf synov Ammonich ratnyj zvuk, i budet v neprochodnaja i v pagubu, i trebišča jego ognem sožžena budut, i vospriimet Izrail vlasť svoju, glagolet Gospoď.
3 Vozopij, Jesevone, jako pogibe Gaj: vozopijte, dščeri Ravvafski, prepojašitesja vretiščami, rydajte i begajte po zabralom, jako Melchom vo plen otvedetsja, svjaščennicy i kňazi jego vkupe.
4 Čto chvališisja vo udoliich? Steče udolije tvoje, dšči bezstudnaja, upovajuščaja na bogatstva svoja, glagoljušči: kto priidet na ma?
5 Se, Az navedu na ťja strach, glagolet Gospoď Vsederžitel, ot vsech suščich okrest tebe: i razsejetesja vsi ot lica jego, i ne budet sobirajuščago bežaščich.
6 I posem vozvrašču plenniki synov Ammonich, glagolet Gospoď.
7 Ko Idumei sija glagolet Gospoď Vsederžitel: jeda jesť ktomu mudrosť vo Femane? Pogibe sovet ot razumnych, nepotrebna bysť mudrosť ich,
8 poprano bysť mesto ich: snidite v propasť k sedeniju, živuščii vo Dedane: jako žestokaja sotvori: (pogibel Isavlju) navedoch naň vo vrema, v neže posetich jego.
9 Jako oymatelije vina priidoša na ťja, ne ostavjat tebe ostankov: aki tatije v nošči vozložat ruki svoja.
10 Jako (Az) obnažich Isava, otkrych tajnaja jego, ne vozmožet utaitisja, pogibe rukoju brata svojego i soseda svojego,
11 i nesť ostatisja sirote tvojej, da živet: Az že sotvorju žiti, i vdovicy na Ma upovaša.
12 Tako bo glagolet Gospoď: se, imže ne be zakona piti čašu, pijušče ispijut: i ty li aki nepovinnyj ostanešisja? Ne budeši nepovinen, no pija ispiješi.
13 Soboju bo kljachsja, glagolet Gospoď, jako v pustyňu i v poruganije i v posmech i v prokljatije budeši posrede jego, i vsi gradi jego budut v pustyňu večnuju.
14 Sluch slyšach ot Gospoda, i poslov vo jazyki posla: soberitesja i idite protivu jemu i vostanite na opolčenije.
15 Se, mala dach ťja vo jazycech i porugaema v ljudech.
16 Igranije tvoje prelsti ťja, bezstudije serdca tvojego obitaše v razselinach kamennych, pochiti kreposť cholma vysokago: jegda vozneseši jako orel gnezdo svoje, ottole svergu ťja, glagolet Gospoď.
17 I budet Idumea v zapustenije, vsjak choďaj črez ňu podivitsja i pozviždet nad vsjakoju jazvoju jeja.
18 Jakože prevraščena jesť Sodoma i Gomorra i sosedi jeja, glagolet Gospoď, ne poživet tamo muž, niže prebudet tamo syn čeloveč.
19 Se, jakože lev izydet ot sredy Iordana na mesto silnago, jako skoro sotvorju im bežati ot nego, i kto budet izbran, jegože postavlju nad nim? Kto bo podoben Mne? I kto protivostanet Mi? I kto jesť sej pastyr, iže soprotivitsja licu Mojemu?
20 Sego radi slyšite sovet Gospodeň, jegože sovešča na Jedoma, i umyšlenije Jego, ježe umysli na živuščich vo Femane, ne svergut li ich malaja ot stad, i ne razmetano li budet na nich žilišče ich?
21 Ot glasa bo padenija ich potrjasesja zemlja, i vopl na mori Čermnem slyšasja glasa ich.
22 Se, jako orel vzydet i vozletit i prostret krile svoi nad tverdyňmi jego: i budet serdce silnych Idumejskich v toj deň, jako serdce ženy roďaščija.
23 K Damasku: posramisja Jemaf i Arfaf, jako sluch zol slyšaša, užasošasja, vozmutišasja na mori, (za popečenije) upokoitisja ne mogut.
24 Rastoržesja Damask, obratisja na bežanije, trepet objat i, skorb i bolezň oderžaša jego jako raždajuščuju.
25 Kako ne ostaviša grada slavnago, kreposti ljubeznyja?
26 Sego radi padut junoši na stognach tvoich, i vsi mužije voinstii padut v toj deň, glagolet Gospoď Vsederžitel.
27 I vozžgu ogň na stene Damaska, i požžet steny syna Aderova.
28 K Kidaru, carice dvora, jegože porazi Navuchodonosor car Vavilonskij, tako glagolet Gospoď: vostanite i vzydite na Kidar i pogubite syny vostočnyja.
29 Selenija ich i stada ich vozmut: odeždy ich i vsja sosudy ich i velbljudy ich vozmut sebe, i prizovut na ňa strach okrest.
30 Bežite i otidite vskore, v propastech sjadite, živuščii vo dvore, glagolet Gospoď: jako sovešča na vy Navuchodonosor car Vavilonskij sovet i pomysli na vas umyšlenije.
31 Vostanite i vnidite k ljudem upokojenym, živuščym v prochlade, glagolet Gospoď: iže ni dverij, niže zavorov imut, jedini obitajut.
32 I budut velbljudy ich v raschiščenije i množestvo skota ich v razgrablenije, i razveju ja vsjakim vetrom ostriženych okrest, i ot vsech okrestnych ich privedu na ňa pogibel, glagolet Gospoď.
33 I budet dvor v žilišče zmijem i pust daže do veka, ne poživet tamo muž, niže budet živjaj v nem syn čeloveč.
34 Slovo Gospodne, ježe bysť ko Ijeremii proroku na Jelam, v načale carstva Sedekii carja Iudina, glagolja:
35 tako glagolet Gospoď Vsederžitel: se, Az sokrušu luk Jelaml, načalo sily ich,
36 i navedu na Jelam četyri vetry ot četyrech stran nebesnych i razveju ja vo vsja vetry tyja, i ne budet jazyka, v oňže by ne prišli bežaščii Jelamiťjane.
37 I ustrašu ich pred vragi ich i pred licem iščuščich duši ich, i navedu na ňa zlaja, po gnevu jarosti Mojeja, glagolet Gospoď: i poslju vsled ich meč Moj, dondeže sotru ich:
38 i postavlju prestol Moj vo Jelame, i iždenu ottudu carja i kňazi, glagolet Gospoď:
39 i budet v poslednija dni, vozvrašču plen Jelaml, glagolet Gospoď.

50

1 Slovo, ježe reče Gospoď na Vavilon i na zemlju Chaldejskuju Ijeremijeju prorokom.
2 Vozvestite vo jazycech i slyšano sotvorite, vozdvignite znamenije, vozopijte i ne skryvajte, rcyte: plenen bysť Vavilon, posramisja Vil, pobedisja Merodach, posramišasja izvajanija jego, sokrušišasja kumiry ich.
3 Jako priide naň jazyk ot severa, toj položit zemlju jego v zapustenije, i ne budet živjaj v nej ot čeloveka daže i do skota: podvignušasja, otidoša.
4 V tyja dni i v to vrema, glagolet Gospoď, priidut synove Izrailevy, tii i synove Iudiny vkupe choďašče i plačušče pojdut i Gospoda Boga svojego vzyščut.
5 Vo Sion ispytajut stezi, tamo bo obrativše lica svoja priidut i priložatsja ko Gospodu zavetom večnym, iže zabveniju ne predastsja.
6 Ovcy pogibšyja byša ljudije Moi, pastyrije ich sovratiša ich i sotvoriša ja krytisja po goram: s gory na cholm chodiša.
7 Zabyša loža svojego, vsi obretajuščii ich snedachu ich, i vrazi ich rekoša: ne poščadim ich, zane sogrešiša Gospodu, pažiť pravdy, sobirajuščemu otcev ich Gospodu.
8 Otidite ot sredy Vavilona i ot zemli Chaldejski izydite, i budite jako kozlišča pred ovcami.
9 Jako se, Az vozdvignu i privedu na Vavilon sobranija jazykov velikich ot zemli polunoščnyja, i opolčatsja naň: ottudu plenen budet, jakože strela muža silna iskusna i vozvratitsja prazdna.
10 I budet zemlja Chaldejska v razgrablenije, vsi grabitele jeja napolňatsja glagolet Gospoď:
11 zane veselistesja i velerečivaste, raschiščajušče nasledije Moje, skakaste bo jako telcy na trave i bodoste jakože voly.
12 Porugana bysť mati vaša zelo, i posramisja rodivšaja vas: se, posledňaja vo jazycech pusta i neprochodna i sucha.
13 Ot gneva Gospodňa ne poživut vo vek: no budet ves v zapustenije, i vsjak choďaj skvoze Vavilon podivitsja i pozviždet nad vsjakoju jazvoju Jego.
14 Opolčitesja na Vavilon, vsi okrestnii naljacajuščii luk, streljajte naň, ne ščadite strel vašich, poneže pred Gospodem sogreši,
15 vozmite jego: oslabeša ruce jego, padoša osnovanija jego, sokrušišasja zabrala jego, jako mesť Gospodňa jesť: otmstite jemu, jakože sotvori, sotvorite jemu:
16 potrebite sema ot Vavilona, i deržaščago serp vo vrema žatvy ot lica meča Jellinska, kijždo k ljudem svoim obratitsja, i kijždo v zemlju svoju ubežit.
17 Ovča zabluždajuščeje Izrail, lvove iznuriša je: perveje jade jego car Assur, sej že poslednij i kosti ogloda jemu Navuchodonosor car Vavilonskij.
18 Sego radi tako glagolet Gospoď Vsederžitel, Bog Izrailev: se, Az posešču na carja Vavilonska i na zemlju jego, jakože posetich na carja Assurska,
19 i vozvedu paki Izrailja na pažiť jego, i upasetsja v Karmile i Vasane, i v gore Jefremli i v Galaade, i nasytitsja duša jego.
20 V tyja dni i v toj čas, glagolet Gospoď, poiščut nepravdy Izrailevy, i ne budet, i grechov Iudinych, i ne obrjaščutsja: jako milostiv budu im ostavšymsja.
21 Na zemlju vladejuščich vzydi i na živuščich v nej poseti, razori i ubij suščyja po nich, glagolet Gospoď, i sotvori vsja, jelika zapovedaju tebe.
22 Glas brani i sotrenije veliko v zemli Chaldejstej.
23 Kako sokrušisja i sotresja mlat vseja zemli? Kako obratisja v pustyňu Vavilon vo jazycech?
24 Vzydut na ťja, i plenen budeši, i ne poznaeši, jako Vavilon jesi: obreten i jat jesi, poneže razgneval jesi Gospoda.
25 Otverze Gospoď sokrovišča Svoja i iznese sosudy gneva Svojego, jako delo jesť Gospodu Vsederžitelju v zemli Chaldejstej:
26 jako priidoša vremena jego: otverzite chranilišča jego i ispytajte i, aki vertep, i pogubite jego, da ne budet ostanka jego.
27 Izsušite vsja plody jego, i da snidut v zaklanije: gore im, jako priide deň ich i čas otmščenija ich.
28 Glas bežaščich i izbegšich ot zemli Vavilonskija, da vozvesťjat v Sione otmščenije Gospoda Boga našego, otmščenije chrama Jego.
29 Vozvestite na Vavilon mnogim, vsem naljacajuščym luk, opolčitesja naň okrest: da ne ubežit ni jedin iz nego: vozdajte jemu po delom jego, po vsemu, jelika sotvori, sotvorite jemu, jako vosta na Gospoda Boga Svjatago Izraileva.
30 Sego radi padut junoši jego na stognach jego, i vsi mužije voinstii jego nizverženi budut v toj deň, glagolet Gospoď.
31 Se, Az na ťja, gorde, glagolet Gospoď Bog Vsederžitel, jako priide deň tvoj i čas poseščenija tvojego:
32 i padet gordyňa tvoja i razrušitsja, i ne budet vozstavljajaj ju: i vozžgu ogň v dubrave jego, i pojast vsja okrestnaja jego.
33 Tako glagolet Gospoď Vsederžitel: poraboščenije terpjat synove Izrailevy i synove Iudiny, vkupe vsi plenivšii ich porabotiša ich, ne choščut bo otpustiti ich.
34 Izbavitel že ich silnyj, Gospoď Vsederžitel ima Jemu, sudom suditi imať supostaty svoja, jako da izbavit zemlju, i potrjaset žitelmi Vavilonskimi.
35 Meč na Chaldejev, glagolet Gospoď, i na žiteli Vavilonskija, i na kňazi i na mudryja jego,
36 meč na obajateli jego, i buii budut, i meč na silnyja jego, i oslabejut:
37 meč na koni jego i na kolesnicy jego, i na vsja pročyja ljudi, iže suť posrede jego, i budut jako ženy: meč na sokrovišča jego, i raschiťjatsja:
38 meč na vody jego, i postyďatsja, jako zemlja izvajannych jesť, i vo ostrovech chvaljachusja.
39 Sego radi poživut mečty vo ostrovech, i poživut v nem dščeri sirinov, i ne budet živušča v nem ktomu vo veki, niže sograditsja ot roda v rod.
40 Jakože prevrati Gospoď Sodoma i Gomorra i okrestnyja grady ich, glagolet Gospoď, ne prebudet tamo muž, niže poživet v nem syn čeloveč.
41 Se, ljudije idut ot severa, i jazyk velik, i carije mnozi vostanut ot konec zemli,
42 luki i ščity imušče, grozni suť i nemilostivi: glas ich jako more vozšumit, na koni vozsjadut, ugotovani jakože ogň na braň protivu tebe, dšči Vaviloňa.
43 Uslyša car Vavilonskij sluch ich, i oslabeša ruce jego, skorb objat jego i bolezni, jako raždajuščuju.
44 Se, jako lev izydet ot rykanija Iordanova na mesto Jefana, jako skoro otmšču ich ot nego, i vsjakago junošu nad nim postavlju. Kto bo podoben Mne? I kto možet stojati protivu Mene? I kto jesť pastyr sej, iže vosprotivitsja licu Mojemu?
45 Temže slyšite sovet Gospodeň, jegože sovešča na Vavilon, i umyšlenija Jego, jaže umysli na zemlju Chaldejsku: ašče ne istorgnutsja agncy ovec ich, ašče ne budet razmetana (vkupe s nimi) pažiť ich.
46 Ot glasa bo plenenija Vavilonskago potrjasetsja zemlja, i vopl vo jazycech slyšan budet.

51

1 Tako glagolet Gospoď: se, Az vozdvignu na Vavilon i na živuščyja Chaldei vetr znojen gubitelnyj:
2 i poslju na Vavilon rugateli, i studno porugajutsja jemu i istljat zemlju jego: poneže gore na Vavilon okrest v deň ozloblenija jego.
3 Da naljacaet naljacajaj luk svoj, i da oblečetsja v broňa svoja, i ne poščadite junoš jego, i pobijte vse voinstvo jego.
4 I padut izbijennii v zemli Chaldejstej i jazvennii vo stranach jeja.
5 Poneže ne ovdove Izrail i Iuda ot Boga Svojego, ot Gospoda Vsederžitelja, jako zemlja ich napolnisja nepravdy ot Svjatych Izrailevych.
6 Bežite ot sredy Vavilona i spasite kijždo dušu svoju i ne pogibnete v nepravde jego, zane vrema otmščenija jego jesť ot Gospoda, vozdajanije Toj vozdast jemu.
7 Čaša zlataja Vavilon v ruce Gospodni, napajajušči vsju zemlju, ot vina jego piša (vsi) jazycy, sego radi potrjasošasja.
8 Vnezapu pade Vavilon i sokrušisja: plačite po nem, vozmite masti k bolezni jego, da izcelitsja.
9 Vračevachom Vavilona, i ne izcele: ostavim jego i otidem kijždo v zemlju svoju, vzyde bo k nebesi sud jego i vozdvižesja daže do zvezd.
10 Iznese Gospoď sud Svoj: priidite i vozvestim v Sione dela Gospoda Boga našego.
11 Naostrite strely, napolnite tuly: vozdviže Gospoď duch carej Midskich, jako protivu Vavilona gnev Jego, da pogubit i, poneže otmščenije Gospodne jesť, otmščenije ljudij Jego.
12 Na stenach Vavilonskich vozdvignite znama, postavite straži, ugotovite stražej, ugotovite oružije: jako umysli Gospoď, i sotvorit, jaže reče na živuščyja v Vavilone,
13 živyj nad vodami mnogimi i bogat v sokroviščich svoich: priide konec tvoj istinno vo utroby tvoja.
14 Kljatsja bo Gospoď Sil myšceju Svojeju, jako napolňu tebe ljuďmi, jakože akridami, i vozglasjat nad toboju nizchoďaščii.
15 Gospoď sotvorivyj zemlju v sile Svojej i ustroivyj vselennuju v mudrosti Svojej, i razumenijem Svoim rasprostre nebesa,
16 jegda On dast glas, umnožatsja vody na nebesi, vozdvizajaj oblaki ot konec zemli, molniju v dožď sotvori, izvoďaj svet ot sokrovišč Svoich.
17 Obuja vsjak čelovek ot razuma, posramisja vsjak slijatel ot izvajanij svoich, jako ložnaja slijanija jego, i nesť ducha v nich:
18 sujetna suť dela i smechu dostojna, v čas poseščenija svojego pogibnut.
19 Ne takova časť Iakovlja, jako Sotvorivyj vsjačeskaja Toj jesť, (a Izrail) žezl dostojanija Jego, Gospoď Vsederžitel ima Jego.
20 Sokrušaeši ty Mne sosudy brannyja, i Az sokrušu v tebe jazyki i pogublju v tebe carstvija:
21 i izbiju v tebe koni i vsadniki ich, i izbiju v tebe kolesnicy i vsedajuščich na nich:
22 i izbiju v tebe muža i ženu, i izbiju v tebe stara i otroka, i izbiju v tebe junošu i devu:
23 i izbiju v tebe pastyrja i stada jego, i izbiju v tebe orjušča i rabotna skota jego, i izbiju v tebe vojevody i praviteli.
24 I vozdam Vavilonu i vsem žitelem Chaldejskim vsja zloby ich, jaže sotvoriša nad Sionom pred očima vašima, glagolet Gospoď.
25 Se, Az na ťja, goro smertonosnaja, glagolet Gospoď, rastlevajuščaja vsju zemlju, i prostru ruku Moju na ťja i izvergu ťja iz kamenej, i dam ťja v goru sožženuju:
26 i ne vozmut ot tebe kamene vo ugl i kamene vo osnovanije, jako potrebišisja vo veki, glagolet Gospoď.
27 Vozdvignite znama na zemli, vostrubite truboju vo jazycech, osvjatite naň jazyki, vozvestite naň carstvam Araratskim ot Mene i Aschanazeom: utverdite nad nim strelnicy, vozvedite naň koni, jako akridov množestvo.
28 Vozvedite naň jazyki, carja Midska i vseja zemli, vojevod jego i vsech vojev jego i vseja zemli oblasti jego.
29 I potrjasesja zemlja i smutisja, zane vosta na Vavilon umyšlenije Gospodne, ježe položiti zemlju Vavilonsku pustu i nenaselenu.
30 Oskudeša krepcyi Vavilonstii ježe ratovati: sjadut tamo vo ograde, pogibe chrabrosť ich, i byša jako ženy: požžena suť selenija, sotreny zavory jego.
31 Goňaj vo sretenije tekušča postignet, i vestnik sretit posla, da vozvestit carju Vavilonsku, jako vzjat bysť grad jego.
32 Ot kraja prechoždenij jego jati byša, i tverdyni jego zažženy ognem, i mužije jego voinstii ischoďat.
33 Tako bo glagolet Gospoď Vsederžitel, Bog Izrailev: domove carja Vavilonskago jako gumno zrelo izmlačeni budut: ješče malo, i priidet žatva jego.
34 Snede ma, razdrobi ma, prijat ma tma tonka, Navuchodonosor car Vavilonskij požre ma, jako zmij napolni črevo svoje sladostiju mojeju: i izvergoša ma.
35 Trudy moi i bedy moja na Vavilon, rečet živuščaja v Sione, i krov moja na živuščyja v Chaldejech, rečet Ijerusalim.
36 Sego radi tako glagolet Gospoď: se, Az suditi budu sopernika tvojego i otmšču otmščenije tvoje, i pusto sotvorju more jego i izsušu potoki jego.
37 I budet Vavilon v zapustenije, žilišče zmijem, v čudo i pozvizdanije, poneže ne budet živuščago.
38 Vkupe aki lvy vostanut i aki skimni lvov.
39 V gorjačesti ich dam pitije im i upoju ja, da spjat i usnut snom večnym i ne vostanut, glagolet Gospoď.
40 I nizvedu ja jako agncy na zaklanije i jako ovny s kozly.
41 Kako vzjasja Sesach, i jata slava vseja zemli? Kako bysť vo udivlenije Vavilon vo jazycech?
42 Vzyde na Vavilon more v šume voln svoich, i pokrysja.
43 Byša gradi jego v zapustenije, zemlja bezvodna i pusta, zemlja, v nejže niktože poživet, i niže budet vitati v nem syn čeloveč.
44 I posešču na Vila v Vavilone, i izvergu to, ježe pogloti, ot ust jego, i ne soberutsja vjaščše k nemu jazycy, zane i steny Vavilonskija padut.
45 Izydite ot sredy jego, ljudije Moi, da spaset kijždo dušu svoju ot gneva jarosti Gospodni.
46 Da ne kogda umagčitsja serdce vaše, i uboitesja radi slucha, iže uslyšitsja na zemli, i priidet v leto slyšanije, i po lete slyšanije, bednosť i nepravda na zemlju, i vlastelin na vlastelina.
47 Sego radi, se, dnije grjadut, i posešču na izvajanyja Vavilona: i vsja zemlja jego posramitsja, i vsi jazvenii jego padut posrede jego.
48 I vozveseljatsja nad Vavilonom nebesa i zemlja i vsja suščaja v nich: ot polunošči bo priidut naň vsegubitelije, glagolet Gospoď:
49 i jakože sotvori Vavilon padati jazvenym vo Izraili, tako v Vavilone padut jazvenii vseja zemli.
50 Izbegšii meča, idite, ne stojte: iže izdaleče, pomanite Gospoda, i Ijerusalim da vzydet na serdce vaše.
51 Posramichomsja, zane slyšachom ruganije naše, pokry sramota lice naše, jako priidoša čuždii vo svjataja naša v dom Gospodeň.
52 Sego radi, se, dnije grjadut glagolet Gospoď, i posešču na izvajanija jego, i po vsej zemli jego padut jazvenii.
53 Jako ašče vzydet Vavilon na nebo i ašče utverdit na vysote kreposť svoju, ot Mene priidut gubitelije jego, glagolet Gospoď.
54 Glas voplja Vavilonska, i sotrenije veliko v zemli Chaldejstej:
55 jako pogubi Gospoď Vavilona i sotre ot nego glas velij šumašč jako vody mnogi, dade v pagubu glas jego:
56 jako priide na Vavilon chiščnik, jati byša silnii jego, uvjade luk ich, jako Bog vozdaet im,
57 Gospoď vozdaet jemu vozdajanije: i upoit kňazi jego i mudryja jego, i vojevody jego i voi jego i silnyja jego, i usnut snom večnym i ne vozbuďatsja, glagolet Car, Gospoď Vsederžitel ima Jego.
58 Tako glagolet Gospoď Vsederžitel: stena Vavilonska sija preširoka, podkopanijem podkopana budet, i vrata jego vysoka ognem sožžena budut, i budut truditisja ljudije votšče, i jazycy v načale pogibnut.
59 Slovo, ježe zapoveda Gospoď Ijeremii proroku, rešči Sareju synu Niriinu, syna Maasseova, jegda ide ot Sedekii carja Iudina v Vavilon, v četvertoje leto carstva jego: Sarej že be načalnik darov.
60 I napisa Ijeremia vsja zlaja, jaže imachu priiti na Vavilon, vo jedinu knigu vsja slovesa sija, jaže pisana suť na Vavilon. I reče Ijeremia k Sareju:
61 jegda vnideši v Vavilon, i uzriši i pročteši vsja slovesa sija, i rečeši:
62 Gospodi, Ty rekl jesi protivu mesta sego pogubiti je, i da ne budet živjaj v nem ot čeloveka i do skota, i da budet v večnuju pustyňu:
63 i budet, jegda pročteši knigu siju, privjaži k nej kameň i vverzi ju posrede Jevfrata i rcy:
64 tako potopitsja Vavilon i ne vostanet ot lica zol, jaže Az navedu naň, i razoritsja. Daže do zde slovesa Ijeremiina.

52

1 Sušču dvadesjati i jedinomu letu Sedekii, vnegda nača carstvovati, i carstvova vo Ijerusalime jedinonadesjať let: i ima materi jego Amital, dšči Ijeremiina, ot Lovny.
2 I sotvori lukavoje pred očima Gospodnima po vsemu, jeliko tvorjaše Ioakim:
3 jako jarosť Gospodňa bysť na Ijerusalim i na Iudu, dondeže otverže ich ot lica Svojego: i otstupi Sedekia ot carja Vavilonska.
4 I bysť v devjatoje leto carstva jego, v desjatyj mesjac, v desjatyj deň mesjaca, priide Navuchodonosor car Vavilonskij i vsja sila jego na Ijerusalim, i oblegoša jego i sotvoriša okrest jego ostrog ot četverougolnych kamenij.
5 I bysť vo obleženii grad daže do pervagonadesjate leta carstva Sedekiina.
6 Mesjaca že četvertago v devjatyj deň, utverdisja glad vo grade, i ne bjaše chleba ljudem zemli.
7 I prosekoša grad, i vsi mužije voinstii izydoša noščiju putem vrat, iže jesť meždu dvema stenama, iže bjaše prjamo vertogradu carevu, Chaldeje že dobyvachu grad okrest ležašče, i otidoša putem v pustyňu.
8 I pogna sila Chaldejska vsled carja i postiže jego ob onu stranu Ijerichona, i vsi otrocy jego razsypašasja ot nego.
9 I jaša carja i privedoša i ko carju Vavilonskomu v Devlaf, iže jesť v zemli Jemaf, i glagola jemu s sudom.
10 I izseče car Vavilonskij syny Sedekiiny pred očima jego, i vsja kňazi Iudiny izseče v Devlafe.
11 Oči že Sedekii izjat, i svjaza jego okovami, i privede jego car Vavilonskij v Vavilon i vdade jego v dom žernovnyj do dne, v oňže umre.
12 V desjatyj že deň pjatago mesjaca (leto sije devjatojenadesjať Navuchodonosoru carju Vavilonsku) priide Navuzardan archimagir, stojašč pred licem carja Vavilonska, vo Ijerusalim,
13 i sožže chram Gospodeň i dom carev, i vsja domy gradskija i vsjak dom velik sožže ognem,
14 i vsjaku stenu Ijerusalimlju okrest razori sila Chaldejska, jaže bjaše so archimagirom.
15 I ot ubogich ljudij, i ostanok ljudij, i ostavšichsja vo grade i izbegšich, iže ubežaša ko carju Vavilonsku, i pročij narod preseli Navuzardan vojevoda:
16 pročiich že ostavi ljudij ubogich v delateli vinograda i zemledelcev.
17 Stolpy že meďanyja, iže vo chrame Gospodni, i podstavy, i more meďanoje, ježe vo chrame Gospodni, sokrušiša Chaldeje, i vzjaša meď ich, i otnesoša v Vavilon:
18 i venec i čašy, i vilicy i vsja sosudy meďanyja, v nichže služachu,
19 i fimiamniki i čašy, i umyvalnicy i sveščniki, i kadilnicy i čašicy, jaže bjachu zlataja i jaže bjachu srebrjanaja, vzja archimagir.
20 I stolpa dva i more jedino, i telcev dvanadesjať meďanych pod morem, jaže sotvori car Solomon vo chrame Gospodni, ne be vesa medi sosud tech.
21 Stolp že kijždo osminadesjati laktej be v vysotu, verv že dvanadesjati laktej okrest jego obderžaše, i tolstota jego četyrech perst okrest,
22 i glava na nich meďana, pjať lakot vysota glavy jedinyja, i mreža, i šipki na vence okrest, vse bjaše meďano: takožde bysť i vtoryj stolp.
23 I bjaše šipkov devjaťdesjat i šesť jedina strana, i bjaše vsech šipkov nad mrežeju okrest sto.
24 I vzja archimagir Sarea žerca starejšago i žerca Sofoniju vtorago i trijech streguščich puť.
25 I ot grada vzja kaženika jedinago, iže be pristavnik ljudij voinskich, i sedm mužej naročitych, iže pred licem carevym obretošasja vo grade, i knigočija sil učaščago ljudij zemli, i šesťdesjat mužej ot ljudij zemli, iže obretošasja srede grada:
26 i vzja ich Navuzardan archimagir i privede ja ko carju Vavilonsku v Devlaf.
27 I izbi ja car Vavilonskij v Devlafe v zemli Jemaf: i preselen bysť Iuda ot zemli svojeja.
28 Sii suť ljudije, ichže preseli Navuchodonosor v sedmoje leto, Iudejev tri tysjaščy i dvadesjať i tri:
29 vo osmojenadesjať leto Navuchodonosor iz Ijerusalima duš osm sot tridesjať i dve preseli.
30 V dvadesjať tretije leto Navuchodonosora preseli Navuzardan archimagir Iudejev duš sedm sot i četyredesjať pjať, vsech že duš četyre tysjaščy i šesť sot.
31 I bysť v tridesjať sedmoje leto preselenija Ioakima carja Iudina, v dvadesjať pjatyj deň mesjaca vtoragonadesjať, voznese Jevilmerodach car Vavilonskij v pervoje leto carstva svojego glavu Ioakima carja Iudina, i izvede jego iz chrama, v nemže strežašesja, i glagola jemu blagaja:
32 i dade prestol jego vyše carej, iže s nim, v Vavilone,
33 i izmeni rizy jego temničnyja, i jaďaše chleb vsegda pred licem jego vo vsja dni života svojego:
34 i urok jemu dajašesja vsegda ot carja Vavilonska, daže do dne, v oňže umre, vo vsja dni života jego.

{pokazať odnu glavu na stranice}