Kniga Iova
Slavjanskij tekst1
1 Čelovek nekij bjaše vo strane Avsitidijstej, jemuže ima Iov, i be čelovek on istinen, neporočen, praveden bogočestiv, udaljajasja ot vsjakija lukavyja vešči.2 Byša že jemu synove sedm i dščeri tri.
3 I bjachu skoti jego, ovec sedm tysjašč, velbljudov tri tysjaščy, suprug volov pjať sot, i oslic pasomych pjať sot, i slug mnogo zelo, i dela velija bjachu jemu na zemli: i be čelovek onyj blagorodnejšij suščich ot Vostok solnca.
4 Schoďaščesja že synove jego drug ko drugu, tvorjachu pir na kijždo deň, spojemljušče vkupe i tri sestry svoja, jasti i piti s nimi.
5 I jegda skončavašesja dnije pira, posylaše Iov i očiščaše ich, vostaja zautra, i prinošaše o nich žertvy po čislu ich, i telca jedinago o grese o dušach ich. Glagolaše bo Iov: negli kogda synove moi sogrešiša i v mysli svojej zlaja pomysliša protivu Boga? Tako ubo tvorjaše Iov vsja dni.
6 I bysť jako deň sej, i se, priidoša Angeli Božii predstati pred Gospodem, i diavol priide s nimi.
7 I reče Gospoď diavolu: otkudu prišel jesi? I otveščav diavol Gospodevi, reče: obšed zemlju i prošed podnebesnuju, se, jesm.
8 I reče jemu Gospoď: vňal li jesi mysliju tvojeju na raba Mojego Iova? Zane nesť jako on na zemli: čelovek neporočen, istinen, bogočestiv, udaljajasja ot vsjakija lukavyja vešči.
9 Otvešča že diavol i reče pred Gospodem:
10 jeda tune Iov čtit Gospoda? Ne Ty li ogradil jesi vnešňaja jego i vnutrenňaja domu jego, i jaže vne vsech suščich jego okrest? Dela že ruku jego blagoslovil jesi i skoty jego mnogi sotvoril jesi na zemli:
11 no posli ruku Tvoju i kosnisja vsech, jaže imať, ašče ne v lice Ťja blagoslovit,
12 togda reče Gospoď diavolu: se, vsja, jelika suť jemu, daju v ruku tvoju, no samogo da ne kosnešisja. I izyde diavol ot Gospoda.
13 I bysť jako deň sej, synove iovlevy i dščeri jego pijachu vino v domu brata svojego starejšago.
14 I se, vestnik priide ko Iovu i reče jemu: supruzi volov orjachu, i oslicy pasjachusja bliz ich:
15 i prišedše plenitelije pleniša ich i otroki izbiša mečem, i spasochsja az jedin i priidoch vozvestiti tebe.
16 Ješče semu glagoljušču, priide in vestnik i reče ko Iovu: ogň spade s nebese i požže ovcy i pastyri pojade podobne, spasochsja že az jedin i priidoch vozvestiti tebe.
17 Ješče semu glagoljušču, priide in vestnik i reče ko Iovu: konnicy sotvoriša načalstva tri i okružiša velbljudy i pleniša ich i otroki izbiša mečmi, spasochsja že az jedin i priidoch vozvestiti tebe.
18 Ješče semu glagoljušču, in vestnik priide, glagolja Iovu: synom tvoim i dščerem tvoim jaduščym i pijuščym u brata svojego starejšago,
19 vnezapu vetr velik najde ot pustyni i kosnusja četyrem uglom chraminy, i pade chramina na deti tvoja, i skončašasja: spasochsja že az jedin i priidoch vozvestiti tebe.
20 Tako (uslyšav) Iov, vostav rasterza rizy svoja i ostriže vlasy glavy svojeja, (i posypa perstiju glavu svoju,) i pad na zemlju, poklonisja (Gospodevi)
21 i reče: sam nag izydoch ot čreva matere mojeja, nag i otidu tamo: Gospoď dade, Gospoď oťjat: jako Gospodevi izvolisja, tako bysť: budi ima Gospodne blagosloveno (vo veki).
22 Vo vsech sich priključivšichsja jemu ničtože sogreši Iov pred Gospodem, (niže ustnama svoima,) i ne dade bezumija Bogu.
2
1 Bysť že jako deň sej, i priidoša Angeli Božii predstati pred Gospodem, i diavol priide posrede ich predstati pred Gospodem.2 I reče Gospoď diavolu: otkudu ty grjadeši? Togda reče diavol pred Gospodem: prošed podnebesnuju i obšed vsju zemlju, priidoch.
3 I reče Gospoď ko diavolu: vňal li jesi ubo (mysliju tvojeju) rabu Mojemu Iovu? Jako nesť takova ot suščich na zemli: čelovek nezlobiv, istinen, neporočen, bogočestiv, udaljajasja ot vsjakago zla, ješče že prideržitsja nezlobija: ty že rekl jesi imenija jego pogubiti votšče.
4 Otveščav že diavol Gospodevi, reče: kožu za kožu, i vsja, jelika imať čelovek, dast za dušu svoju:
5 obače posli ruku Tvoju i kosnisja kostem jego i ploti jego, ašče ne v lice Ťja blagoslovit.
6 Reče že Gospoď diavolu: se, predaju ti jego, tokmo dušu jego sobljudi.
7 Izyde že diavol ot lica Gospodňa i porazi Iova gnojem ljutym ot nogu daže do glavy.
8 I vzja (Iov) črep, da ostrogaet gnoj svoj, i toj seďaše na gnoišči vne grada.
9 Vremeni že mnogu minuvšu, reče k nemu žena jego: dokole terpiši glagolja: se, poždu vrema ješče malo, čaja nadeždi spasenija mojego? Se bo, potrebisja ot zemli pamať tvoja, synove tvoi i dščeri, mojego čreva bolezni i trudy, imiže votšče trudichsja s bolezňmi: ty že sam v gnoi červej sediši, obnoščevaja vne bez pokrova, i az skitajuščisja i služašči, mesto ot mesta prechoďašči, i dom ot domu, ožidajušči solnca, kogda zajdet, da počiju ot trudov moich i ot boleznej, jaže ma nyne obderžat: no rcy glagol nekij ko Gospodu i umri.
10 On že vozzrev reče k nej: vskuju jako jedina ot bezumnych žen vozglagolala jesi? Ašče blagaja prijachom ot ruki Gospodni, zlych li ne sterpim? Vo vsech sich priključivšichsja jemu, ničimže sogreši Iov ustnama pred Bogom (i ne dade bezumija Bogu).
11 Uslyšavše že trije druzije jego vsja zlaja našedšaja naň, priidoša kijždo ot svojeja strany k nemu: Jelifaz Femanskij car, Valdad Savchejskij vlastitel, Sofar Minejskij car: i priidoša k nemu jedinodušno utešiti i posetiti jego.
12 Uvidevše že jego izdaleča, ne poznaša, i vozopivše glasom veliim vosplakašasja, rasterzavše kijždo odeždu svoju i posypavše perstiju glavy svoja:
13 sedeša pri nem sedm dnij i sedm noščej, i niktože ot nich vozglagola k nemu slovese: viďachu bo jazvu ljutu sušču i veliku zelo.
3
1 Posem otverze Iov usta svoja i proklja deň svoj,2 glagolja:
3 da pogibnet deň, v oňže rodichsja, i nošč onaja, v ňuže reša: se, mužesk pol:
4 ta nošč budi tma, i da ne vzyščet jeja Gospoď svyše, niže da priidet na ňu svet,
5 i da priimet ju tma i seň smertnaja, da priidet na ňu sumrak: prokljat budi deň toj
6 i nošč onaja: da postignet ju tma, da ne budet vo dnech leta, niže da včislitsja vo dnech mesjacej:
7 no nošč onaja da budet bolezň, i da ne priidet na ňu veselije i radosť,
8 no da proklenet ju proklinajaj toj deň, iže imať odoleti velikago kita:
9 da pomerknut zvezdy toja nošči, da ožidaet i na svet da ne priidet, i da ne vidit dennicy vozsijavajuščija,
10 jako ne zatvori vrat čreva matere mojeja: oťjala bo by bolezň ot očiju mojeju:
11 počto bo vo utrobe ne umroch? Iz čreva že izšed, i abije ne pogiboch?
12 Počto že ma prijaša na kolena? Počto že ssach sosca?
13 Nyne ubo usnuv umolčal bych, usnuv že počil bych
14 so carmi i sovetniki zemli, iže chvaljachusja oružii,
15 ili so kňazi, imže mnogo zlata, iže napolniša domy svoja srebra,
16 ili jakože izverg izlazjaj iz ložesn maternich, ili jakože mladency, iže ne videša sveta:
17 tamo nečestivii utoliša jarosť gneva, tamo počiša pretruždennii telom,
18 vkupe že v vece sem byvšii ne slyšat glasa sobirajuščago daň:
19 mal i velik tamo jesť, i rab ne bojajsja gospodina svojego:
20 počto bo dan jesť suščym v goresti svet i suščym v boleznech dušam život,
21 iže želajut smerti i ne polučajut, iščušče jakože sokrovišča,
22 obradovani že byvajut, ašče ulučat (smerť)?
23 Smerť bo mužu pokoj, jegože puť sokroven jesť, zatvori bo Bog okrest jego:
24 prežde bo brašen moich vozdychanije mi prichodit, slezju že az oderžim strachom,
25 strach bo, jegože užasachsja, priide mi, i jegože bojachsja, srete ma:
26 ni umirichsja, niže umolčach, niže počich, i najde mi gnev.
4
1 Otvešča že Jelifaz Femanitin, glagolja:2 jeda množiceju glagolano ti bysť v trude? Ťjažesti že glagol tvoich kto sterpit?
3 Ašče bo ty naučil jesi mnogi i ruce nemoščnych utešil jesi,
4 nemoščnyja že vozdvigl jesi slovesy, kolenom že nemoščnym silu obložil jesi.
5 Nyne že priide na ťja bolezň i kosnusja tebe, ty že vozmutilsja jesi.
6 Jeda strach tvoj jesť ne v bezumii, i nadežda tvoja i zloba puti tvojego?
7 Pomani ubo, kto čist syj pogibe? Ili kogda istinnii vsi iz korene pogiboša?
8 Jakože videch orjuščich nepodobnaja, sejuščii že ja bolezni požnut sebe,
9 ot povelenija Gospodňa pogibnut, ot ducha že gneva Jego izčeznut.
10 Sila lvova, glas že lvicy, veselije že zmijev ugase:
11 mravolev pogibe, zaneže ne imejaše brašna, skimni že lvovy ostaviša drug drugu.
12 Ašče že glagol kij istinen be vo slovesech tvoich, ni koježe by ot sich ťja sretilo zlo. Ne priimet li ucho moje predivnych ot nego?
13 Strachom že i glasom noščnym, napadajušč strach na čeloveki,
14 užas že ma srete i trepet, i zelo kosti moja strjase:
15 i duch na lice mi najde: ustrašišasja že mi vlasi i ploti,
16 vostach i ne razumech, videch, i ne be obličija pred očima moima, no tokmo duch tich i glas slyšach:
17 čto bo? Jeda čist budet čelovek pred Bogom? Ili v delech svoich bez poroka muž?
18 Ašče rabom Svoim ne verujet, i vo Angelech Svoich stropotno čto usmotre,
19 živuščich že v brennych chraminach, ot nichže i my sami ot togožde brenija jesmy, porazi, jakože molije,
20 i ot utra daže do večera ktomu ne suť: zaneže ne mogoša sebe pomošči, pogiboša:
21 dchnu bo na ňa, i izschoša, i poneže ne imejachu premudrosti, pogiboša.
5
1 Prizovi že, ašče kto ťja uslyšit, ili ašče kogo ot svjatych Angel uzriši.2 Bezumnago bo ubivaet gnev, zabluždšago že umerščvljaet rvenije.
3 Az že videch bezumnych ukoreňajuščichsja, no abije pojadeno bysť ich žilišče.
4 Daleče da budut synove ich ot spasenija, i da sotrutsja pri dverech chuždšich, i ne budet izimajaj.
5 Iže bo oni sobraša, pravednicy pojaďat, sami že ot zol ne izjati budut: izmoždenna budi kreposť ich.
6 Ne imať bo ot zemli izyti trud, ni ot gor prozjabnuti bolezň:
7 no čelovek raždaetsja na trud, ptency že supovy vysoko parjat.
8 Obače že az pomoljusja Bogovi, Gospoda že vsech Vladyku prizovu,
9 Tvorjaščago velija i neizsledimaja, slavnaja že i izrjadnaja, imže nesť čisla:
10 dajuščago dožď na zemlju, posylajuščago vodu na podnebesnuju:
11 voznosjaščago smirennyja na vysotu i pogibšyja vozdvizajuščago vo spasenije:
12 rastočajuščago sovety lukavych, da ne sotvorjat ruce ich istiny.
13 Ulovljajaj premudrych v mudrosti ich, sovet že kovarnych razori.
14 Vo dni obymet ich tma, v poludne že da osjažut jakože v nošči,
15 i da pogibnut na brani: nemoščnyj že da izydet iz ruki silnago.
16 Budi že nemoščnomu nadežda, nepravednago že usta da zagraďatsja.
17 Blažen že čelovek, jegože obliči Bog, nakazanija že Vsederžiteleva ne otvraščajsja:
18 Toj bo boleti tvorit i paki vozstavljaet: porazi, i ruce Jego izceljat:
19 šestiždy ot bed izmet ťja, v sedmem že ne kosnettisja zlo:
20 vo glade izbavit ťja ot smerti, na brani že iz ruki železa izrešit ťja:
21 ot biča jazyka skryet ťja, i ne uboišisja ot zol nachoďaščich:
22 nepravednym i bezzakonnym posmeješisja, ot diviich že zverej ne uboišisja,
23 zane s kamenijem diviim zavet tvoj: zverije bo divii primirjatsja tebe.
24 Potom urazumeješi, jako v mire budet dom tvoj, žilišče že chraminy tvojeja ne imať sogrešiti:
25 urazumeješi že, jako mnogo sema tvoje, i čada tvoja budut jako ves zlak selnyj:
26 vnideši že vo grob jakože pšenica sozrelaja vo vrema požataja, ili jakože stog gumna vo vrema svezennyj.
27 Se, sija sice izsledichom: sija suť, jaže slyšachom: ty že razumej sebe, ašče čto sotvoril jesi.
6
1 Otveščav že Iov, reče:2 ašče by kto vesja izvesil gnev moj, bolezni že moja vzjal by na merilo vkupe,
3 to peska morskago ťjažčajšii byli by: no, jakože mnitsja, slovesa moja zla suť.
4 Strely bo Gospodni v tele mojem suť, ichže jarosť ispivaet krov moju: jegda načnu glagolati, bodut ma.
5 Čto bo? Jeda votšče vozrevet divij osel, razve brašna prosja? Ili vozrevet glasom vol, v jaslech imejaj brašno?
6 Snestsja li chleb bez soli? Ili jesť vkus vo tščich slovesech?
7 Ne možet bo utišitisja duša moja: smrad bo zrju brašna moja, jakože voňu lvovu.
8 Ašče bo dal by, da priidet prošenije moje, i nadeždu moju dal by Gospoď.
9 Načen Gospoď da ujazvljaet ma, do konca že da ne ubijet ma.
10 Budi že mi grad grob, na jegože stenach skakach v nem: ne poščažu: ne solgach bo vo slovesech svjatych Boga mojego.
11 Kaja bo kreposť moja, jako terplju? Ili koje mi vrema, jako terpit moja duša?
12 Jeda kreposť kamenija kreposť moja? Ili ploti moja suť meďany?
13 Ili ne upovach na nego? Pomošč že ot mene otstupi,
14 otrečesja ot mene milosť, poseščenije že Gospodne prezre ma.
15 Ne vozzreša na ma bližnii moi: jakože potok oskudevajaj, ili jakože volny preidoša ma:
16 iže mene bojachusja, nyne napadoša na ma:
17 jakože sneg ili led smerzlyj, jegda istaet teplote byvšej, ne ktomu poznavaetsja, čto be:
18 tako i az ostavlen jesm ot vsech, pogiboch že i bezdomok bych:
19 vidite puti Femanskija, na stezi Savonskija smotrjaščii,
20 i studa ispolneni budut na grady i na imenija nadejuščiisja.
21 Nyne že i vy naidoste na ma nemilostivno: ubo videvše moj strup ubojtesja.
22 Čto bo? Jeda čto u vas prosich, ili vašeja kreposti trebuju,
23 da spasete ma ot vragov, ili iz ruki silnych izbavite ma?
24 Naučite ma, az že umolču: ašče čto pogrešich, skažite mi.
25 No, jakože mnitsja, zla (suť) muža istinnago slovesa, ne ot vas bo kreposti prošu:
26 niže obličenije vaše slovesy ma utolit, niže bo veščanija vašego sloves sterplju.
27 Obače jako na sira napadaete, naskačete že na druga vašego.
28 Nyne že vozzrev na lica vaša, ne solžu.
29 Sjadite nyne, i da ne budet nepravedno, i paki ko pravednomu sniditesja.
30 Ibo nesť v jazyce mojem nepravdy, i gortaň moj ne razumu li poučaetsja?
7
1 Ne iskušenije li žitije čeloveku na zemli, i jakože naemnika povsednevnago žizň jego?2 Ili jakože rab bojajsja gospoda svojego i ulučiv seň? Ili jakože naemnik ždyj mzdy svojeja?
3 Takožde i az ždach mesjacy tščy, nošči že boleznej dany mi suť.
4 Ašče usnu, glagolju: kogda deň? Jegda že vostanu, paki: kogda večer? Ispolnen že byvaju boleznej ot večera do utra.
5 Mesitsja že moje telo v gnoi červej, oblivaju že grudije zemli, gnoj struža.
6 Žitije že moje jesť skorjae besedy, pogibe že vo tščej nadeždi.
7 Pomani ubo, jako duch moj život, i ktomu ne vozvratitsja oko moje videti blagaja.
8 Ne uzrit mene oko viďaščago ma: oči Tvoi na mne, i ktomu nesm,
9 jakože oblak očiščen ot nebese: ašče bo čelovek snidet vo ad, ktomu ne vzydet,
10 ni vozvratitsja vo svoj dom, niže imať jego poznati ktomu mesto jego.
11 Ubo niže az poščažu ust moich, vozglagolju v nuždi syj, otverzu usta moja gorestiju duši mojeja sotesnen.
12 Jeda more jesm, ili zmij, jako učinil jesi na ma chranenije?
13 Rekoch, jako utešit ma odr moj, proiznesu že ko mne na jedine slovo na loži mojem:
14 ustrašaeši ma sonijami i videnijami užasaeši ma:
15 svobodiši ot ducha mojego dušu moju, ot smerti že kosti moja.
16 Ne poživu bo vo vek, da dolgoterplju: otstupi ot mene, tšče bo žitije moje.
17 Čto bo jesť čelovek, jako vozveličil jesi jego? Ili jako vnimaeši umom k nemu?
18 Ili poseščenije tvoriši jemu po vsjako utro i v pokoi suditi jego imaši?
19 Dokole ne ostaviši mene, niže otpuskaeši ma, dondeže poglošču sliny moja v bolezni?
20 Ašče az sogrešich, čto Tebe vozmogu sodelati, svedyj um čeloveč? Počto ma jesi položil prekoslovna Tebe, i jesm Tebe bremenem?
21 Počto nesi sotvoril bezzakoniju mojemu zabvenija, i očiščenija grecha mojego? Nyne že v zemlju otidu, utreňujaj že nesm ktomu.
8
1 Otveščav že Valdad Savchejskij, reče: dokole glagolati budeši sija?2 Duch mnogoglagoliv vo ustech tvoich.
3 Jeda Gospoď obidit suďaj? Ili vsja sotvorivyj vozmatet pravdu?
4 Ašče synove tvoi sogrešiša pred Nim, posla ruku na bezzakonija ich:
5 ty že utreňuj ko Gospodu Vsederžitelju moljasja:
6 ašče čist jesi i istinen, molitvu tvoju uslyšit, ustroit že ti paki žitije pravdy:
7 budut ubo pervaja tvoja mala, posledňaja že tvoja bez čisla.
8 Voprosi bo roda pervago, izsledi že po rodu otcev:
9 včerašni bo jesmy i ne vemy, seň bo jesť naše žitije na zemli:
10 ne sii li naučat ťja i vozvesťjat ti i ot serdca iznesut slovesa?
11 Jeda proizničet rogoz bez vody, ili rastet sitnik bez napajanija?
12 Ješče sušču na koreni, i ne požnetsja li? Prežde napajanija vsjakoje bylije ne izsychaet li?
13 Tako ubo budut posledňaja vsech zabyvajuščich Gospoda: nadežda bo nečestivago pogibnet:
14 ne naselen bo budet dom jego, paučina že sbudetsja selenije jego.
15 Ašče podpret chraminu svoju, ne stanet: jemšusja že jemu za ňu, ne prebudet.
16 Vlažnyj bo jesť pod solncem, i ot tlenija jego letorasl jego izydet:
17 na sobranii kamenija spit, posrede že kremenija poživet:
18 ašče poglotit mesto, solžet jemu, ne videl jesi takovaja,
19 jako prevraščenije nečestivago takovo, iz zemli že inago proizrastit.
20 Gospoď bo ne otrinet nezlobivago: vsjakago že dara ot nečestivago ne priimet.
21 Istinnym že usta ispolnit smecha, ustne že ich ispovedanija.
22 Vrazi že ich oblekutsja v stud: žilišče že nečestivago ne budet.
9
1 Otveščav že Iov, reče:2 voistinnu vem, jako tako jesť: kako bo budet praveden čelovek u Gospoda?
3 Ašče bo voschoščet suditisja s Nim, ne poslušaet Jego, da ne prerečet ko jedinomu slovesi Jego ot tysjašči.
4 Premudr bo jesť mysliju, krepok že i velik: kto žestok byv protivu Jego, prebysť?
5 Obetšajaj gory, i ne veďat, prevraščajaj ja gnevom:
6 trjasyj podnebesnuju iz osnovanij, stolpi že jeja kolebljutsja:
7 glagoljaj solncu, i ne voschodit, zvezdy že pečatstvujet:
8 prostryj jedin nebo i choďaj no morju, jako po zemli:
9 tvorjaj Pliady i Jespera, i Arktura i sokrovišča južnaja:
10 tvorjaj velija i neizsledovannaja, slavnaja že i izrjadnaja, imže nesť čisla.
11 Ašče priidet ko mne, ne imam videti: i ašče mimoidet mene, nikako urazumech.
12 Ašče vozmet, kto vozvratit? Ili kto rečet Jemu: čto sotvoril jesi?
13 Sam bo otvraščaet gnev, sljakošasja pod Nim kiti podnebesnii.
14 Ašče že ma uslyšit, ili razsudit glagoly moja?
15 Ašče bo i praveden budu, ne uslyšit mene, sudu Jego pomoljusja:
16 ašče že vozzovu, i uslyšit ma, ne imu very, jako uslyša glas moj.
17 Da ne mgloju ma potrebit, mnoga že mi sotrenija sotvori vsuje,
18 ne ostavljaet bo ma otdochnuti, ispolni že ma goresti.
19 Poneže silen jesť krepostiju: kto ubo sudu Jego vosprotivitsja?
20 Ašče bo budu praveden, usta moja nečestija sotvorjat: ašče že budu neporočen, stropoten budu.
21 Ašče bo nečestije sotvorich, ne vem dušeju mojeju: obače otemletsja mi život.
22 Temže rech: velika i silna gubit gnev.
23 Jako lukavii smertiju ljutoju pogibnut, obače pravednym posmevajutsja.
24 Predana jesť zemlja v ruce nečestivago, lica sudij jeja pokryvaet: ašče že ne Sam jesť, kto jesť?
25 Žitije že moje jesť legčae skorotečca: otbegoša i ne videša.
26 Ili jesť korablem sled puti, ili orla leťjašča, iščušča jadi?
27 Ašče bo reku: zabudu glagolja, priniknuv licem vozdochnu,
28 trjasusja vsemi udesy: vem bo, jako ne bezvinna ma ostaviši.
29 Ašče že nečestiv jesm, počto ne umroch?
30 Ašče bo izmyjusja snegom i očiščusja rukami čistymi,
31 dovolno vo skverne omočil ma jesi, vozgnušasja že mnoju odežda moja.
32 Nesi bo čelovek, jakože az, Jemuže protivoprjusja, da priidem vkupe na sud.
33 O, daby chodataj nam byl, i obličajaj i razslušajaj meždu obema.
34 Da otimet ot mene žezl, strach že Jego da ne smuščaet mene:
35 i ne ubojusja, no vozglagolju, ibo tako ne vem sam sebe.
10
1 Truždajusja dušeju mojeju, steňa ispušču na ma glagoly moja, vozglagolju gorestiju duši mojeja oderžim2 i reku ko Gospodevi: ne uči ma nečestvovati, i počto mi sice sudil jesi?
3 Ili dobro Ti jesť, ašče voznepravduju, jako prezrel jesi dela ruku Tvojeju, sovetu že nečestivych vňal jesi?
4 Ili jakože čelovek vidit, vidiši? Ili jakože zrit čelovek, uzriši?
5 Ili žitije Tvoje čelovečesko jesť? Ili leta Tvoja jako dnije muža?
6 Jako isťjazal jesi bezzakonije moje i grechi moja izsledil jesi.
7 Vesi bo, jako ne nečestvovach: no kto jesť izimajaj iz ruku Tvojeju?
8 Ruce Tvoi sotvoriste ma i sozdaste ma: potom že preloživ, porazil ma jesi.
9 Pomani, jako brenije ma sozdal jesi, v zemlju že paki vozvraščaeši ma.
10 Ili ne jakože mleko izmelzil ma jesi, usyril že ma jesi ravno syru?
11 Kožeju že i plotiju ma oblekl jesi, kosťmi že i žilami sšil ma jesi:
12 život že i milosť položil jesi u mene, poseščenije že Tvoje sochrani moj duch.
13 Sija imejaj v Tebe, vem, jako vsja možeši, i nevozmožno Tebe ničtože.
14 Ašče bo sogrešu, chraniši ma, ot bezzakonija že ne bezvinna ma sotvoril jesi.
15 Ašče bo nečestiv budu, ljute mne, ašče že budu praveden, ne mogu vozniknuti: ispolnen bo jesm bezčestija,
16 lovim bo jesm aki lev na ubijenije: paki že preloživ, ljute ubivaeši ma.
17 Obnovljajaj na ma ispytanije moje, gneva bo velikago na ma upotrebil jesi i navel jesi na ma iskušenija.
18 Počto ubo ma iz čreva izvel jesi, i ne umroch, oko že mene ne videlo by,
19 i bych by aki ne byl? Počto ubo iz čreva vo grob ne snidoch?
20 Ili ne malo jesť vrema žizni mojeja? Ostavi mene počiti malo,
21 prežde daže otidu, otňuduže ne vozvraščusja, v zemlju temnu i mračnu,
22 v zemlju tmy večnyja, ideže nesť sveta, niže videti života čelovečeskago.
11
1 Otveščav že Sofar Minejskij, reče:2 glagoljaj mnogo, i protivouslyšit: ili mnogorečiv mnitsja byti praveden? Blagosloven roždennyj ot ženy maloleten.
3 Ne mnog vo slovesech budi: nesť bo protivoveščajaj ti.
4 Ne glagoli bo, jako čist jesm dely i bezporočen pred Nim:
5 no kako Gospoď vozglagolet k tebe i otverzet ustne Svoi s toboju?
6 Potom vozvestit ti silu premudrosti, jako sugub budet v sich, jaže protivu tebe: i togda urazumeješi, jako dostojnaja tebe sbyšasja ot Gospoda, imiže sogrešil jesi,
7 ili sled Gospodeň obrjaščeši? Ili v posledňaja dostigl jesi, jaže sotvori Vsederžitel?
8 Vysoko nebo, i čto sotvoriši? Glubočae že suščich vo ade čto vesi?
9 Ne dolžae li mery zemnyja, ili široty morskija?
10 Ašče že prevratit vsja, kto rečet Jemu: čto sotvoril jesi?
11 Toj bo vesť dela bezzakonnych: videv že nelepaja, ne prezrit.
12 Čelovek že inako obilujet slovesy: zemnyj že roždennyj ot ženy raven oslu pustynnomu.
13 Ašče bo ty čisto položil jesi serdce tvoje, vozdevaeši že ruce tvoi k Nemu,
14 ašče bezzakonno čto jesť v ruku tvojeju, daleče sotvori je ot tebe, nepravda že v žilišči tvojem da ne vselitsja:
15 tako bo ti vozsijaet lice, jakože voda čista: sovlečešisja že skverny, i ne uboišisja,
16 i truda zabudeši, jakože volny mimošedšija, i ne ustrašišisja.
17 Molitva že tvoja, aki dennica, i pače poludne vozsijaet ti žizň:
18 upovaja že budeši, jako budet ti nadežda: ot tugi že i popečenija javitsja ti mir:
19 upokoišisja bo, i ne budet borjaj ťja: premeňajuščiisja že mnozi imut prositi ťja,
20 spasenije že ostavit ich: nadežda bo ich paguba, oči že nečestivych istajut.
12
1 Otveščav že Iov, reče:2 ubo vy li jedini jeste čelovecy, ili s vami skončaetsja premudrosť?
3 I u mene serdce jesť jakože i u vas.
4 Praveden bo muž i neporočen bysť v poruganije:
5 vo vrema bo opredelenoje ugotovan bysť pasti ot inych, domy že jego opustošeny byti bezzakonnymi. Obače niktože da upovaet, lukav syj, nepovinen byti,
6 jelicy razgnevljajut Gospoda, aki i isťjazanija im ne budet.
7 No voprosi četveronogich, ašče ti rekut, i ptic nebesnych, ašče ti vozvesťjat:
8 povežď zemli, ašče ti skažet, i ispoveďat ti ryby morskija.
9 Kto ubo ne razume vo vsech sich, jako ruka Gospodňa sotvori sija?
10 Ne v ruce li Jego duša vsech živuščich i duch vsjakago čeloveka?
11 Ucho bo slovesa razsuždaet, gortaň že brašna vkušaet.
12 Vo mnozem vremeni premudrosť, vo mnoze že žitii vedenije.
13 U Nego premudrosť i sila, u Togo sovet i razum.
14 Ašče nizložit, kto soziždet? Ašče zatvorit ot čelovekov, kto otverzet?
15 Ašče vozbranit vodu, izsušit zemlju: ašče že pustit, pogubit ju prevrativ.
16 U Nego deržava i kreposť, u Togo vedenije i razum.
17 Provoďaj sovetniki pleneny, sudii že zemli užasi:
18 posaždajaj cari na prestolech i obvjazujaj pojasom čresla ich:
19 otpuščajaj žercy plenniki, silnych že zemli nizvrati:
20 izmeňajaj ustne vernych, razum že starcev urazume:
21 izlivajaj bezčestije na kňazi, smirennyja že izceli:
22 otkryvajaj glubokaja ot tmy, izvede že na svet seň smertnuju:
23 prelščajaj jazyki i pogubljajaj ich, nizlagajaj jazyki i nastavljajaj ich:
24 izmeňajaj serdca kňazej zemnych, prelsti že ich na puti, jegože ne veďachu,
25 da osjažut tmu, a ne svet, da zabluďat že jako pijanyj.
13
1 Se, sija vide oko moje, i slyša ucho moje,2 i vem, jelika i vy veste: i ne nerazumneje jesm vas.
3 No obače i az ko Gospodu vozglagolju, obliču že pred Nim, ašče voschoščet.
4 Vy bo jeste vračeve nepravednii i celitele zlych vsi,
5 budi že vam onemeti, i sbudetsja vam v premudrosť.
6 Slyšite že obličenije ust moich, sudu že usten moich vonmite.
7 Ne pred Bogom li glagolete i pred Nim veščaete lesť?
8 Ili uklonitesja, vy že sami sudii budite.
9 Dobro bo, ašče izsledit vas: ašče bo vsi tvorjaščii priložitesja k nemu, obače obličit vy.
10 Ašče že i taj licam udivitesja,
11 ne dviženije li Jego smatet vas, bojazň že ot Nego napadet na vy?
12 Otidet že veličanije vaše ravno pepelu, telo že brenno.
13 Umolčite, da vozglagolju i počiju ot gneva.
14 Vzemlja ploti moja zubami, dušu že moju položu v ruce mojej.
15 Ašče ma ubijet Silnyj, poneže i nača, obače vozglagolju i obliču pred Nim:
16 i sije mi sbudetsja vo spasenije: ne vnidet bo pred Nim lesť.
17 Poslušajte, poslušajte glagol moich: vozvešču bo vam slyšaščym.
18 Se, az bliz jesm suda mojego, vem az, jako praveden javljusja.
19 Kto bo jesť suďajsja so mnoju, da nyne umolču i izčeznu?
20 Dvoje že mi sotvoriši, togda ot lica Tvojego ne skryjusja:
21 ruku ot mene otimi, strach že Tvoj da ne užasaet ma:
22 posem prizoveši, az že Ťja poslušaju, ili vozglagoleši, az že Ti dam otvet.
23 Kolicy suť gresi moi i bezzakonija moja? Nauči ma, kaja suť?
24 Počto kryešisja ot mene? Mniši že ma protivna sušča Tebe?
25 Ili jako list dvižim vetrom uboišisja? Ili jako senu nosimu vetrom protivljaešimisja?
26 Jako napisal jesi na ma zlaja, obložil že mi jesi junostnyja grechi:
27 položil že jesi nogu moju v vozbranenije: sochranil že jesi dela moja vsja: v korenija že nog moich prišel jesi:
28 iže obetšajut jakože mech, ili jakože riza molijem izjadena.
14
1 Čelovek bo rožden ot ženy maloleten i ispolň gneva:2 ili jakože cvet procvetyj otpade, otbeže že jako seň, i ne postoit.
3 Ne i o sem li slovo sotvoril jesi, i semu sotvoril jesi vniti na sud pred Ťja?
4 Kto bo čist budet ot skverny? Niktože,
5 ašče i jedin deň žitije jego na zemli: izočteni že mesjacy jego ot Tebe, na vrema položil jesi, i ne prestupit.
6 Otstupi ot nego, da umolknet i izberet žitije jakože naemnik.
7 Jesť bo drevu nadežda: ašče bo posečeno budet, paki procvetet, i letorasl jego ne oskudejet:
8 ašče bo sostarejetsja v zemli koreň jego, na kameni že skončaetsja steblo jego,
9 ot voni vody procvetet, sotvorit že žatvu, jakože novosaždennoje.
10 Muž že umeryj otide, pad že čelovek, ktomu nesť.
11 Vremenem bo oskudevaet more, reka že opustevši izsše:
12 čelovek že usnuv ne vostanet, dondeže ne budet nebo sošveno, i ne vozbuďatsja ot sna svojego.
13 Ubo, o, daby vo ade ma sochranil jesi, skryl že ma by jesi, dondeže prestanet gnev Tvoj, i včiniši mi vrema, v neže pamať sotvoriši mi.
14 Ašče bo umret čelovek, živ budet: skončav dni žitija svojego, poterplju, dondeže paki budu.
15 Posem vozzoveši, az že poslušaju Ťja: del že ruku Tvojeju ne otvraščajsja:
16 izčislil že jesi načinanija moja, i ničtože Ťja mimoidet ot grech moich:
17 zapečatlel že mi jesi bezzakonija v mešce, naznamenal že jesi, ašče čto nevoleju prestupich.
18 Obače i gora padajušči raspadetsja, i kameň obetšaet ot mesta svojego:
19 kamenije ogladiša vody, i potopiša vody vznak cholmy zemnyja, i ožidanije čelovečesko pogubil jesi.
20 Otrinul jesi jego do konca, i otide: izmenil jesi jemu lice i ispustil jesi.
21 Mnogim že byvšym synom jego, ne vesť: ašče že i malo ich budet, ne znaet:
22 no ploti jego boleša, duša že jego o sebe setova.
15
1 Otveščav že Jelifaz Femanitin, reče:2 jeda premudryj dast otvet razumen na vetr, i napolni bolezniju črevo,
3 obličaja glagoly, imiže ne podobaet, i slovesy, ichže ni kaja polza?
4 Ne i ty li otrinul jesi strach? Skončal že jesi glagoly takovy pred Gospodem?
5 Povinen jesi glagolom ust tvoich, niže razsudil jesi glagoly silnych.
6 Da obličat ťja usta tvoja, a ne az, i ustne tvoi na ťja vozsvidetelstvujut.
7 Čto bo? Jeda pervyj ot čelovek rožden jesi? Ili prežde cholmov sgustilsja jesi?
8 Ili strojenije Gospodne slyšal jesi? Ili v sovetnika ťja upotrebi Bog? I na ťja (edinago) li priide premudrosť?
9 Čto bo vesi, jegože ne vemy? Ili čto razumeješi ty, jegože i my (ne razumejem)?
10 I star i dreven jesť v nas, staršij otca tvojego deňmi.
11 Malo, o nichže sogrešil jesi, ujazvlen jesi, velmi vyše mery vozglagolal jesi.
12 Čto derzostno bysť serdce tvoje? Ili čto voznesostesja oči tvoi?
13 Jako jarosť izrygnul jesi pred Gospodem, iznesl že jesi izo ust takova slovesa?
14 Kto bo syj čelovek jako budet neporočen? Ili aki buduščij pravednik rožden ot ženy?
15 Ašče vo svjatych ne verit, nebo že nečisto pred Nim,
16 kolmi pače merzkij i nečistyj muž, pijaj nepravdy, jakože pitije.
17 Vozvešču že ti, poslušaj mene: jaže nyne videch, vozvešču ti,
18 jaže premudrii rekut, i ne utaiša otcy ich,
19 imže jedinym dana bysť zemlja, i ne najde inoplemennik na ňa.
20 Vse žitije nečestivago v popečenii, leta že izočtena dana silnomu,
21 strach že jego vo ušesech jego: jegda mnit uže v mire byti, togda priidet naň nizvraščenije:
22 da ne verujet otvratitisja ot tmy, osužden bo uže v ruki železa,
23 učinen že jesť v brašno nejasytem: vesť že v sebe, jako ždet padenija, deň že temen prevratit jego,
24 beda že i skorb oymet jego, jakože vojenačalnik napredi stojaj padaet,
25 jako voznese ruce na Gospoda, pred Gospodem že Vsederžitelem ožestoči vyju,
26 teče že protivu Jemu ukoriznoju v tolšči chrebta ščita svojego:
27 jako pokry lice svoje tukom svoim i sotvori omet na stegnach: (chvala že jego ukorizna).
28 Da vselitsja že vo gradech pustych, vnidet že v domy nenaselennyja: a jaže oni ugotovaša, inii otnesut.
29 Niže obogatitsja, niže ostanet imenije jego, ne imať položiti na zemlju seni,
30 niže izbežit tmy: prozjabenije jego da usušit vetr, i da otpadet cvet jego:
31 da ne verit, jako sterpit, tščetnaja bo sbudutsja jemu.
32 Posečenije jego prežde časa rastlejet, i letorasl jego ne oblistvenejet:
33 da oyman budet jakože nedozrelaja jagoda prežde časa, da otpadet že jako cvet masličija.
34 Poslušestvo bo nečestivago smerť, ogň že požžet domy mzdoimcev:
35 vo čreve že priimet bolezni, sbudetsja že jemu tščeta, črevo že jego poneset lesť.
16
1 Otveščav že Iov, reče:2 slyšach sicevaja mnoga, utešitelije zol vsi.
3 Čto bo? Jeda čin jesť vo slovesech vetra? Ili kuju ti pakosť sotvorit, jako otveščaeši?
4 I az jakože vy vozglagolju: ašče by duša vaša podležala vmesto mojeja, togda naskočil bych na vy slovesy, pokivaju že na vy glavoju mojeju.
5 Budi že kreposť vo ustech moich, dviženija že usten ne poščažu.
6 Ašče bo vozglagolju, ne vozbolju li jazvoju? Ašče že i umolču, čim menše ujazven budu?
7 Nyne že preutruždena ma sotvori, buja, sognivša, i jat ma.
8 V poslušestvo bych, i vosta vo mne lža moja, protivno licu mojemu otvešča.
9 Gneven byv nizloži ma, vozskrežeta zuby na ma, strely razbojnikov Jego napadoša na ma.
10 Ostrotoju očes naskaka, mečem porazi ma v kolena: vkupe že potekoša na ma:
11 predade bo ma Gospoď v ruki nepravednych, nečestivym že poverže ma.
12 Mirstvujušča razsypa ma, vzjav ma za vlasy oborva, postavi ma aki primetu.
13 Obydoša ma kopijami bodušče vo istesy moja, ne ščaďašče: izlijaša na zemlju želč moju,
14 nizložiša ma trup na trup, tekoša ko mne moguščii,
15 vretišče sošiša na kožu moju, i mošč moja na zemli ugase.
16 Črevo moje sgore ot plača, na veždach že moich steň smertnaja,
17 nepravedno že ni jedino be v ruku mojeju: molitva že moja čista.
18 Zemle, da ne pokryeši nad kroviju ploti mojeja, niže da budet mesto voplju mojemu.
19 I nyne se, na nebesech Posluch moj, Svidetel že mi vo vyšnich.
20 Da priidet moja molba ko Gospodu, pred Nimže da kaplet oko moje.
21 Budi že obličenije mužu pred Gospodem, i synu čelovečeskomu ko bližnemu jego.
22 Leta že izočtenaja priidoša, i putem, imže ne vozvraščusja, pojdu.
17
1 Tleju duchom nosim, prošu že groba i ne ulučaju.2 Molju boleznuja, i čto sotvorju? Ukradoša že mi imenije čuždii.
3 Kto jesť sej? Rukoju mojeju svjazan da budet.
4 Jako serdce ich sokryl jesi ot mudrosti, sego radi da ne vozneseši ich.
5 Časti vozvestit zloby: oči že na synech istajasta.
6 Položil že ma jesi v pritču vo jazycech, smech že bych im.
7 Osleposta bo ot gneva oči moi, povojevan bych velmi ot vsech:
8 čudo obja istinnych o sem, pravednik že na bezzakonnika da vostanet:
9 da soderžit že vernyj puť svoj, čistyj že rukama da priimet derzosť.
10 No obače vsi naležite i priidite, ne bo obretaju v vas istiny.
11 Dnije moi preidoša v tečenii, rastorgošasja že udove serdca mojego.
12 Nošč v deň preložich: svet bliz ot lica tmy.
13 Ašče bo sterplju, ad mi jesť dom, v sumrace že postlasja mi postelja.
14 Smerť nazvach otca mojego byti, mater že i sestru mi gnoj.
15 Gde ubo ješče jesť mi nadežda, ili blagaja moja uzrju?
16 Ili so mnoju vo ad snidut, ili vkupe v persť snidem.
18
1 Otveščav že Valdad Savchejskij, reče:2 dokole ne prestaneši? Poždi, da i my vozglagolem.
3 I počto aki četveronožnaja umolčachom pred toboju?
4 Prebysť ti gnev. Čto bo? Ašče ty umreši, ne naselenna li budet podnebesnaja? Ili prevraťjatsja gory iz osnovanij?
5 I svet nečestivych ugasnet, i ne proizydet ich plameň:
6 svet jego tma v žilišči, svetilnik že v nem ugasnet:
7 da ulovjat menšii imenija jego, pogrešit že jego sovet:
8 vveržena že bysť noga jego v pruglo, mrežeju da povijetsja:
9 da priidut že naň prugla, ukrepit naň žažduščich:
10 skrysja v zemli uže jego, i jatije jego na stezi.
11 Okrest da pogubjat jego bolezni: mnozi že okrest nog jego obydut vo glade tesnem:
12 padenije že jemu ugotovano veliko.
13 Pojadeny že da budut plesny nog jego, krasnaja že jego da pojast smerť.
14 Ottorženo že budi ot žitija jego izcelenije, da imet že jego beda vinoju carskoju.
15 Da vselitsja v chramine jego v nošči jego, posypana da budut lepotnaja jego župelom:
16 pod nim korenija jego da izsochnut, svyše že napadet požatije jego.
17 Pamať jego da pogibnet ot zemli, i (ne) budet ima jego na licy vnešnem:
18 da otrinet jego ot sveta vo tmu:
19 ne budet znaem v ljudech jego, niže spasen v podnebesnej dom jego:
20 no v svoich jemu poživut inii, nad nim vozdochnuša poslednii, pervych že obja čudo.
21 Sii suť domove nepravednych, sije že mesto neveduščich Boga.
19
1 Otveščav že Iov, reče:2 dokole pritrudnu tvorite dušu moju i nizlagaete ma slovesy? Urazumejte tokmo, jako Gospoď sotvori ma sice.
3 Kleveščete na ma, ne styďaščesja mene naležite mi.
4 Budi, jako voistinnu az prelstichsja, i u mene vodvorjaetsja pogrešenije, glagolati slovesa, jaže ne podobaše, slovesa že moja pogrešajut, i ne vo vrema:
5 budi že, jako na ma veličaetesja, naskakaete že mi ponošenijem:
6 razumejte ubo, jako Gospoď jesť iže smate ma i ogradu Svoju na ma voznese.
7 Se, smejusja ponošeniju, ne vozglagolju: vozopiju, i nigdeže sud.
8 Okrest ogražden jesm i ne mogu prejti: pred licem moim tmu položi,
9 slavu že s mene sovleče i oťja venec ot glavy mojeja:
10 rasterza ma okrest, i otidoch: poseče že jako drevo nadeždu moju.
11 Ljute že gneva upotrebi na ma i vozmne ma jako vraga.
12 Vkupe že priidoša iskušenija Jego na ma, na putech že moich obydoša ma navetnicy.
13 Bratija moja otstupiša ot mene, poznaša čuždich pače mene, i druzije moi nemilostivi byša:
14 ne snabdeša ma bližnii moi, i veďaščii ima moje zabyša ma.
15 Sosedi domu i rabyni moja, (jako) inoplemennik bych pred nimi:
16 raba mojego zvach, i ne posluša, usta že moja moljachusja:
17 i prosich ženu moju, prizyvach že laskaja syny podložnic moich:
18 oni že mene v vek otrinuša, jegda vostanu, na ma glagoljut.
19 Gnušachusja mene viďaščii ma, i ichže ljubich, vostaša na ma.
20 V koži mojej sogniša ploti moja, kosti že moja v zubech soderžatsja.
21 Pomilujte ma, pomilujte ma, o, druzije! Ruka bo Gospodňa kosnuvšajasja mi jesť.
22 Počto ma gonite jakože i Gospoď? Ot plotej že moich ne nasyščaetesja?
23 Kto bo dal by, da napišutsja slovesa moja, i položatsja onaja v knize vo vek?
24 I na dščice železne i olove, ili na kameniich izvajajutsja?
25 Vem bo, jako prisnosuščen jesť, iže imať iskupiti ma,
26 (i) na zemli voskresiti kožu moju terpjaščuju sija, ot Gospoda bo mi sija soveršišasja,
27 jaže az v sebe svem, jaže oči moi videsta, a ne in: vsja že mi soveršišasja v nedre.
28 Ašče že i rečete: čto rečem protivu jemu? I koreň slovese obrjaščem v nem.
29 Ubojtesja že i vy ot meča: jarosť bo na bezzakonnyja najdet, i togda uviďat, gde jesť ich veščestvo.
20
1 Otveščav že Sofar Minejskij, reče:2 ne tako mnech sija tebe rešči protivu, i ne razumejete pače neželi i az.
3 Nakazanije sramlenija mojego uslyšu, i duch ot razuma otveščavaet mi.
4 Jeda sich ne urazumel jesi ot veka, otneleže položen čelovek bysť na zemli?
5 Veselije bo nečestivych padenije strašno, obradovanije že bezzakonnych paguba.
6 Ašče vzydut na nebo dary jego, žertva že jego oblakov kosnetsja:
7 jegda bo mnitsja uže utveržden byti, togda v konec pogibnet. Videvšii že jego rekut: gde jesť?
8 Jakože son otletevyj ne obrjaščetsja, otlete že aki mečtanije noščnoje.
9 Oko prizre, i ne priložit, i ktomu ne poznaet jego mesto jego.
10 Synov jego da pogubjat menšii, i ruce jego vozžgut bolezni.
11 Kosti jego napolnišasja grechov junosti jego i s nim na persti usnut.
12 Ašče usladitsja vo ustech jego zloba, skryet ju pod jazykom svoim:
13 ne poščadit jeja, i ne ostavit jeja, i soberet ju posrede gortani svojego,
14 i ne vozmožet pomošči sebe: želč aspidov vo čreve jego.
15 Bogatstvo nepravedno sobiraemo izbljuetsja, iz chraminy jego izvlečet jego Angel.
16 Jarosť že zmijevu da sset, da ubijet že jego jazyk zmiin.
17 Da ne uzrit otdojenija skotov, niže pribytka meda i masla kravija.
18 Votšče i vsuje trudisja, bogatstvo, ot negože ne vkusit, jakože kloki ne sožvaemy i ne pogloščaemy.
19 Mnogich bo nemoščnych domy sokruši, žilišče že razgrabi i ne postavi.
20 Nesť spasenija imeniju jego, v voždelenii svojem ne spasetsja.
21 Nesť ostanka brašnu jego, sego radi ne procvetut jemu blagaja.
22 Jegda že mnit uže ispolň byti, oskorbitsja, vsjaka že beda naň priidet.
23 Ašče kako libo ispolnit črevo svoje, napustit naň jarosť gneva, odoždit na nego bolezni:
24 i ne spasetsja ot ruki železa, da ustrelit jego luk meďan,
25 i da projdet skvoze telo jego strela: zvezdy že v žiliščich jego: da priidut naň strasi,
26 i vsjaka tma na nem da prebudet: da pojast jego ogň nerazdeženyj, da ozlobit že prišlec dom jego:
27 i da otkryet nebo bezzakonija jego, i zemlja da vostanet naň:
28 da izvlečet dom jego paguba do konca, deň gneva da priidet naň.
29 Sija časť čeloveka nečestivago ot Gospoda i sťjažanije imenij jego ot Nadziratelja.
21
1 Otveščav že Iov, reče:2 poslušajte, poslušajte sloves moich, da ne budet mi ot vas sije utešenije:
3 poterpite mi, az že vozglagolju, taže ne posmejetemisja.
4 Čto bo? Jeda čelovečesko mi obličenije? Ili počto ne vozjarjusja?
5 Vozzrevšii na ma udivitesja, ruku položše na lanite.
6 Ašče bo vospomanu, užasnusja: obderžat bo ploť moju bolezni.
7 Počto nečestivii živut, obetšaša že v bogatstve?
8 Sema ich po duši, čada že ich pred očima.
9 Domove ich obilnii suť, strach že nigde, rany že ot Gospoda nesť na nich.
10 Govjado ich ne izverže: spasena že bysť ich imuščaja vo čreve i ne lišisja.
11 Prebyvajut že jako ovcy večnyja, deti že ich predigrajut,
12 vzemše psaltir i gusli, i veseljatsja glasom pesni.
13 Skončaša vo blagich žitije svoje, v pokoi že adove uspoša.
14 Glagoljut že Gospodevi: otstupi ot nas, putij Tvoich vedeti ne choščem:
15 čto dostoin, jako da porabotaem Jemu? I kaja polza, jako da vzyščem Jego?
16 V rukach bo ich bjachu blagaja, del že nečestivych ne nadziraet.
17 Obače že i nečestivych svetilnik ugasnet, najdet že im razvraščenije, bolezni že ich oymut ot gneva:
18 budut že aki plevy pred vetrom, ili jakože prach, jegože vzja vichr.
19 Da oskudejut synom imenija jego: vozdast protivu jemu, i urazumejet.
20 Da uzrjat oči jego svoje ubijenije, ot Gospoda že da ne spasetsja.
21 Jako volja jego s nim v domu jego, i čisla mesjacej jego razdelišasja.
22 Ne Gospoď li jesť naučajaj razumu i chitrosti? Tojže mudrych razsuždaet.
23 Toj umret v sile prostoty svojeja, vsecel že blagodušestvujaj i blagouspevajaj,
24 utroba že jego ispolnena tuka, mozg že jego razlivaetsja.
25 Ov že umiraet v goresti duši, ne jadyj ničtože blaga.
26 Vkupe že na zemli spjat, gnilosť že ich pokry.
27 Temže vem vas, jako derzostiju naležite mi,
28 jako rečete: gde jesť dom kňaž? I gde jesť pokrov selenij nečestivych?
29 Voprosite mimochoďaščich putem, i znamenija ich ne čužda sotvorite.
30 Jako na deň paguby sobljudaetsja nečestivyj, i v deň gneva Jego otveden budet.
31 Kto vozvestit pred licem jego puť jego, i ježe toj sotvori, kto vozdast jemu?
32 I toj vo grob otnesen bysť, i na grobiščich pobde.
33 Usladisja jemu drobnoje kamenije potoka, i vsled jego vsjak čelovek otidet, i pred nim bezčislennii.
34 Kako že ma utešaete sujetnymi? A ježe by mne počiti ot vas, ničtože.
22
1 Otveščav že Jelifaz Femanitin, reče:2 ne Gospoď li jesť naučajaj razumu i chitrosti?
3 Ibo koje popečenije Gospodu, ašče ty byl jesi dely neporočen? Ili (kaja) polza, jako prost tvoriti budeši puť tvoj?
4 Ili opasenije imeja ot tebe obličit ťja i vnidet s toboju v sud?
5 Jeda zloba tvoja jesť ne mnoga? Bezčislennii že tvoi suť gresi?
6 V zalog bo imal jesi ot bratii tvojeja votšče, odeždu že nagich otnimal jesi,
7 niže vodoju žažduščich napoil jesi, no alčuščich lišil jesi chleba:
8 udivljalsja že jesi nekich licu i povergal jesi ubogich na zemli:
9 vdovicy že otpustil jesi tščy i siroty ozlobil jesi.
10 Sego radi obydoša ťja seti, i pospeši na ťja rať velika:
11 svet tebe tma bysť, usnuvšago že voda ťja pokry.
12 Jeda na vysokich živyj ne priziraet? Ukoriznoju že voznosjaščichsja smiri.
13 I rekl jesi: čto razume Krepkij? Ili vo mrace razsudit?
14 Oblak pokrov Jego, i neuvidim budet, i krug nebese obchodit.
15 Jeda stezju drevňuju sochraniši, v ňuže chodiša mužije nepravedni,
16 iže jati byša prežde vremene? Reka tekuščaja osnovanija ich,
17 glagoljuščii: čto sotvorit nam Gospoď? Ili čto naneset na ny Vsederžitel?
18 Iže ispolnil jesť domy ich blagimi: sovet že nečestivych daleče ot Nego.
19 Videvše pravednicy vozsmejašasja, neporočen že glumljašesja im:
20 ne pogibe li imenije ich, i ostanki ich pojast ogň?
21 Budi ubo tverd, ašče preterpiši, potom plod tvoj budet vo blagich.
22 Priimi že iz ust Jego izrečenije i vospriimi slovesa Jego v serdce tvoje.
23 Ašče že obratišisja i smiriši sebe pred Gospodem, i daleče sotvoriši ot žilišča tvojego nepravdu,
24 i položen budeši na persti v kameni, i jakože kameň potoka Ofirska.
25 Budet ubo tebe Vsederžitel pomoščnik ot vrag, čista že sotvorit ťja jakože srebro razžženo,
26 potom derznovenije vozimeješi pred Bogom, vozzrev veselo na nebo.
27 Pomolšusja že tebe k Nemu, uslyšit ťja, dast že ti obety tvoja vozdati,
28 ustroit že ti žilišče pravdy, na putech že tvoich budet svet:
29 jako smiril jesi sebe, togda rečeši: voznesesja, i ponikša očima spaset,
30 izbavit nepovinnago, i spasešisja čistyma rukama tvoima.
23
1 Otveščav že Iov, reče:2 vem ubo, jako iz ruki mojeja obličenije moje jesť, i ruka Jego ťjažka bysť pače mojego vozdychanija.
3 Kto ubo uvesť, jako obrjašču Jego i priidu ko končine?
4 I reku moj sud, usta že moja ispolňu obličenija,
5 urazumeju že izcelenija, jaže mi rečet, i oščušču, čto mi vozvestit.
6 I ašče so mnogoju krepostiju najdet na ma, posem že ne vospretit mi.
7 Istina bo i obličenije ot Nego: da izvedet že v konec sud moj.
8 Ašče bo vo pervych pojdu, ktomu nesm: v poslednich že, kako vem Jego?
9 Ošujuju tvorjašču Jemu, i ne razumech: obložit odesnuju, i ne uzrju.
10 Vesť bo uže puť moj, iskusi že ma jako zlato.
11 Izydu že v zapovedech Jego, puti bo Jego sochranich, i ne ukloňusja ot zapovedij Jego
12 i ne prestuplju, v nedrech že moich sokrych glagolgoly Jego.
13 Ašče že i Sam sudil tako, kto jesť rekij protivu Jemu? Sam bo voschote i sotvori.
14 Sego radi o Nem trepeten bych, nakazujem že popekochsja o Nem:
15 sego radi ot lica Jego potščusja, poučusja i ubojusja ot Nego.
16 I Gospoď umagčil serdce moje, i Vsederžitel potščasja o mne:
17 ne vedech bo, jako najdet na ma tma, pred licem že moim pokryet mrak.
24
1 Počto že Gospoda utaišasja časy,2 nečestivii že predel preidoša, stado s pastyrem razgrabivše?
3 Poďaremnika sirych otvedoša i vola vdoviča v zalog vzjaša:
4 ukloniša nemoščnych ot puti pravednago, vkupe že skryšasja krotcyi zemli:
5 izydoša že, jako osli na selo, na ma, izstupivše svojego čina: sladok bysť chleb im radi junych.
6 Nivu prežde vremene ne svoju sušču požaša, nemoščnii že vinograd nečestivych bez mzdy i bez brašna vozdelaša:
7 nagich mnogich uspiša bez riz, odeždu že duši ich oťjaša:
8 kapljami gorskimi moknut, zaneže ne imejachu pokrova, v kamenije oblekošasja:
9 voschitiša sirotu ot sosca, padšago že smiriša:
10 nagija že uspiša nepravedno, ot alčuščich že chleb oťjaša:
11 v tesninach nepravedno zasedoša, puti že pravednago ne vedeša.
12 Uže iz grada i iz domov svoich izgonimi byvachu, duša že mladencev steňaše velmi: Bog že počto sich poseščenija ne sotvori?
13 Na zemli suščym im, i ne razumeša, puti že pravednago ne vedeša, ni po stezjam jego chodiša.
14 Razumev že ich dela, predade ich vo tmu, i v nošči budet jako tať.
15 I oko preljubodeja sochrani tmu, glagolja: ne uzrit ma oko: i pokryvalo licu naloži.
16 Prokopa v nošči chraminy, vo dnech že zapečatleša sebe, ne poznaša sveta:
17 jako abije zautra im seň smerti, poneže poznaet matež seni smertnyja.
18 Legok jesť na licy vody: prokljata budi časť ich na zemli, da javjatsja že sadovija ich na zemli sucha:
19 rukojatije bo sirych razgrabiša.
20 Potom vospomanen bysť jemu grech, i jakože mgla rosy izčeze: vozdano že budi jemu, ježe sodeja, sokrušen že budi vsjak nepravdiv jako drevo neizcelno:
21 neplodnej bo ne dobro sotvori i ženy ne pomilova.
22 Jarostiju že nizvrati nemoščnyja: vostav ubo ne imať very jati o svojem žitii.
23 Jegda že razbolitsja, da ne nadejetsja zdrav byti, no padet nedugom.
24 Mnogi bo ozlobi vysota jego: uvjade že jako zlak v znoi, ili jakože klas ot stebla sam otpad.
25 Ašče že ni, kto jesť glagoljaj lžu mi glagolati, i položit ni vo čtože glagoly moja?
25
1 Otveščav že Valdad Savchejskij, reče:2 čto bo načalo, ašče ne strach ot Nego, iže tvorit vsjačeskaja v vyšnich?
3 Da niktože bo mnit, jako jesť umedlenije voinstvom: i na kogo ne najdet navet ot Nego?
4 Kako bo budet praveden čelovek pred Bogom? Ili kto očistit sebe roždennyj ot ženy?
5 Ašče lune povelevaet, i ne sijaet, zvezdy že nečisty suť pred Nim,
6 kolmi pače čelovek gnoj, i syn čelovečeskij červ.
26
1 Otveščav že Iov, reče:2 komu priležiši, ili komu choščeši pomogati? Ne semu li, jemuže mnoga kreposť i jemuže myšca krepka jesť?
3 Komu sovet dal jesi? Ne jemuže li vsja premudrosť? Kogo poženeši? Ne jemuže li prevelija sila?
4 Komu vozvestil jesi glagoly? Dychanije že čije jesť ischoďaščeje iz tebe?
5 Jeda ispolini roďatsja pod vodoju i sosedmi jeja?
6 Nag ad pred Nim, i nesť pokryvala Pagube.
7 Prostirajaj sever ni na čemže, povešajaj zemlju ni na čemže,
8 svjazujaj vodu na oblacech Svoich, i ne rastoržesja oblak pod neju:
9 deržaj lice prestola, prostiraja nad nim oblak Svoj:
10 povelenije okruži na lice vody daže do skončanija sveta so tmoju.
11 Stolpi nebesnii prostrošasja i užasošasja ot zapreščenija Jego.
12 Krepostiju ukroti more, i chitrostiju jego nizložen bysť kit:
13 verei že nebesnyja ubojašasja Jego: povelenijem že umertvi zmia otstupnika.
14 Se, sija časti puti Jego: i o kapli slova uslyšim v Nem: silu že groma Jego kto uveda, kogda sotvorit?
27
1 Ješče že priloživ Iov, reče v pritčach:2 živ Gospoď, iže mi sice sudi, i Vsederžitel, Iže ogorči mi dušu:
3 dondeže ješče dychanije moje jesť i duch Božij suščij v nozdrech moich,
4 ne vozglagoljut ustne moi bezzakonija, niže duša moja poučitsja nepravde.
5 Ne budi mne pravdivymi narešči vas, dondeže umru: ne izmeňu bo nezlobija mojego.
6 Pravde že vnimaja, ne ostavlju jeja, ne svem bo sebe zlych sodelavša.
7 Obače že, daby byli vrazi moi, jakože nizvraščenije nečestivych, i vostajuščii na ma, jakože paguba prebezzakonnych.
8 I kaja bo jesť nadežda nečestivomu, jako ožidaet? Nadejasja na Gospoda spasetsja li?
9 Ili molbu jego uslyšit Bog? Ili našedšej jemu bede,
10 jeda imať koje derznovenije pred Nim? Ili jako prizvavšu jemu, uslyšit li Jego?
11 Sego radi vozvešču vam, čto jesť v ruce Gospodni, i, ježe jesť u Vsederžitelja, ne solžu.
12 Se, vsi veste, jako tščetnaja ko tščetnym prilagaete.
13 Sija časť čeloveka nečestivago ot Gospoda: i žrebij silnych priidet ot Vsederžitelja na ňa.
14 Ašče mnozi budut synove ich, na zakolenije budut: ašče že i vozmužajut, niščy budut:
15 ostavšiisja že jemu smertiju umrut, i vdovic ich niktože pomilujet.
16 Ašče soberet jakože zemlju srebro, i jakože brenije ugotovit zlato,
17 sija vsja pravednii oderžat, imenija že jego istinnii vozmut:
18 budet že dom jego jako molije, i jako paučina, jaže snabde.
19 Bogatyj usnet i ne priložit, oči svoi otverze, i nesť.
20 Obydoša jego jakože voda bolezni, noščiju že jat jego primrak.
21 Vozmet že jego var, i otidet, i vozvejet jego ot mesta jego,
22 i veržet na nego, i ne poščadit, iz ruku jego bežanijem pobežit:
23 vospleščet naň rukama svoima i s šumom vozmet jego ot mesta svojego.
28
1 Jesť bo srebru mesto, oťjunuduže i byvaet, i mesto zlatu, oťjunuduže očiščaetsja.2 Železo bo iz zemli raždaetsja, meď že ravno kameniju sečetsja.
3 Čin položi tme, i vsja koncy sam ispytujet, kamyk tmy i seň smerti.
4 Presečenije potoka ot pracha: zabyvajuščii že puť pravyj iznemogoša, ot čelovek podvigošasja.
5 Jesť zemlja, iz nejaže izydet chleb: pod neju obratisja jako ogň.
6 Mesto sapfira kamenije jeja, i persť zlato jemu.
7 Stezja, ne pozna jeja ptica, i ne uzre ju oko supovo,
8 i ne chodiša po nej synove veličavych, i ne prejde po nej lev.
9 Na nesekome kameni prostre ruku svoju, prevrati že iz korenija gory:
10 bregi rek rastorže, vsjakoje že čestnoje vide oko moje:
11 glubiny že rek otkry i pokaza silu svoju na svet.
12 Premudrosť že otkudu obretesja? I koje mesto jesť vedenija?
13 Ne vesť čelovek puti jeja, niže obretesja v čelovecech.
14 Bezdna reče: nesť vo mne: i more reče: nesť so mnoju.
15 Ne dastsja sokrovišče za ňu, i ne izvesitsja srebro na izmenenije jeja,
16 i ne sravnitsja so zlatom Sofirskim, so oniksom čestnym i sapfirom:
17 ne ravno budet jej zlato i kristal, i izmenenije jeja sosudi zlati.
18 Prevysokaja i biserije ne pomanutsja, i priťjaži premudrosť pače vnutrennejšich:
19 ne uravnitsja jej topazij Jefiopskij, so zlatom čistym ne sravnitsja.
20 Premudrosť že otkudu obretesja? I koje mesto jesť razumu?
21 Utaisja ot vsjakago čeloveka, i ot ptic nebesnych skrysja.
22 Paguba i smerť rekoste: slyšachom jeja slavu.
23 Bog blago pozna jeja puť: Sam bo vesť mesto jeja.
24 Ibo Sam podnebesnuju vsju nadziraet, vedyj, jaže na zemli, vsja, jaže sotvori.
25 Vetrov ves i vode meru jegda sotvoril,
26 tako viďaj sočte, i puť v sotrjasenii glasov,
27 togda vide ju i poveda ju, ugotovav izsledi
28 i reče čeloveku: se, blagočestije jesť premudrosť, a ježe udaljatisja ot zla jesť vedenije.
29
1 Ješče že priloživ Iov, reče v pritčach:2 kto ma ustroit po mesjacam preždnich dnij, v nichže ma Bog chraňaše,
3 jakože jegda sveťjašesja svetilnik Jego nad glavoju mojeju, jegda svetom Jego choždach vo tme,
4 jegda bech ťjažek v putech, jegda Bog poseščenije tvorjaše domu mojemu,
5 jegda bech bogat zelo, okrest že mene rabi,
6 jegda oblivachusja putije moi maslom kraviim, gory že moja oblivachusja mlekom,
7 jegda ischoždach izutra vo grad, na stognach že postavljašesja mi prestol?
8 Viďašče ma junoši skryvašasja, starejšiny že vsi vostavaša:
9 velmoži že prestavachu glagolati, perst vozložše na usta svoja.
10 Slyšavšii že blažiša ma, i jazyk ich prilpe gortani ich:
11 jako ucho slyša i ublaži ma, oko že videv ma uklonisja.
12 Spasoch bo ubogago ot ruki silnago, i sirote, jemuže ne be pomoščnika, pomogoch.
13 Blagoslovenije pogibajuščago na ma da priidet, usta že vdoviča blagosloviša ma.
14 V pravdu že oblačachsja, odevachsja že v sud jako v rizu.
15 Oko bech slepym, noga že chromym:
16 az bych otec nemoščnym, rasprju že, jejaže ne veďach, izsledich:
17 sotroch že členovnyja nepravednych, ot sredy že zubov ich grablenije izjach.
18 Rech že: vozrast moj sostarejetsja jakože steblo finikovo, mnoga leta poživu.
19 Koreň razverzesja pri vode, i rosa prebudet na žatve mojej.
20 Slava moja nova so mnoju, i luk moj v ruce mojej pojdet.
21 (Starejšiny) slyšavšii ma vnimachu, molčachu že o mojem sovete.
22 K mojemu glagolu ne prilagachu, radovachusja že, jegda k nim glagolach:
23 jakože zemlja žažduščaja ožidaet dožďa, tako sii mojego glagolanija.
24 Ašče vozsmejusja k nim, ne veriša: i svet lica mojego ne otpadaše.
25 Izbrach puť ich, i sedech kňaz, i vseljachsja jakože car posrede chrabrych, aki utešajaj pečalnych.
30
1 Nyne že porugašamisja malejšii: nyne učat ma ot časti, ichže otcev uničtožach, ichže ne vmeňach dostojnymi psov moich stad.2 Kreposť že ruk ich vo čto mne bysť? U nich pogibaše skončanije.
3 V skudosti i glade bezploden: iže bežachu v bezvodnoje včera sotesnenije i bednosť:
4 iže obchoždachu bylije v debrech, imže bylije bjaše brašno, bezčestnii že i pochulennii, skudni vsjakago blaga, iže i korenije dreves žvachu ot glada velikago.
5 Vostaša na ma tatije,
6 ichže domove beša peščery kamenny:
7 ot sredy dobroglasnych vozopijut, iže pod chvrastijem diviim živjachu:
8 bezumnych synove i bezčestnych, ima i slava ugašena na zemli.
9 Nyne že gusli jesm az im, i mene v pritču imut:
10 vozgnušalisja že mnoju otstupivše daleče, ni lica mojego poščadeša ot pljunovenija.
11 Otverz bo tul Svoj ujazvi ma, i uzdu ustam moim naloži.
12 Na desnuju otrasli vostaša, noze svoi prostroša i putesotvoriša na ma stezi paguby svojeja.
13 Sotrošasja stezi moja, sovlekoša bo mi odeždu.
14 Strelami svoimi ustreli ma: sotvori mi, jakože voschote: v boleznech skisochsja, obraščajutsja že mi skorbi.
15 Otide mi nadežda jakože vetr, i jakože oblak spasenije moje.
16 I nyne na ma izlijetsja duša moja: i oderžat ma dnije pečalej:
17 noščiju že kosti moja smatošasja, žily že moja razslabeša.
18 Mnogoju krepostiju jatsja za rizu moju: jakože ožerelije rizy mojeja obja ma.
19 Vmeňaeši že ma ravna breniju, v zemli i pepele časť moja.
20 Vozopich že k Tebe, i ne uslyšal ma jesi: staša že i smotriša na ma.
21 Naidoša že na ma bez milosti, rukoju krepkoju ujazvil ma jesi:
22 včinil že ma jesi v boleznech i otvergl jesi ma ot spasenija.
23 Vem bo, jako smerť ma sotret: dom bo vsjakomu smertnu zemlja.
24 Ašče by vozmožno bylo, sam bych sebe ubil, ili molil bych inogo, daby mi to sotvoril.
25 Az že o vsjacem nemoščnem vosplakachsja, vozdochnuch že videv muža v bedach.
26 Az že ždach blagich, i se, sretoša ma pače dnije zol.
27 Črevo moje voskipe i ne umolčit: predvariša ma dnije niščety.
28 Steňa chodich bez obuzdanija, stojach že v sobore vopija.
29 Brat bych sirinam, drug že ptičij.
30 Koža že moja pomračisja velmi, i kosti moja sgoreša ot znoja.
31 Obratišasja že v plač gusli moja, pesň že moja v rydanije mne.
31
1 Zavet položich očima moima, da ne pomyšlju na devicu.2 I čto udeli Bog svyše, i nasledije Vsesilnago ot vyšnich?
3 Uvy, paguba nepravdivomu i otčuždenije tvorjaščym bezzakonije.
4 Ne Sam li uzrit puť moj i vsja stopy moja izočtet?
5 Ašče chodich s posmejateli, i ašče potščasja noga moja na lesť,
6 stach bo na merile pravedne, vide že Gospoď nezlobije moje.
7 Ašče uklonisja noga moja ot puti, ašče i vsled oka mojego ide serdce moje, i ašče rukama moima prikosnuchsja darov,
8 da poseju ubo, a inii da pojaďat, bez korene že da bych byl na zemli.
9 Ašče vsled ide serdce moje ženy muža inago, i ašče priseďaj bych pri dverech jeja,
10 ugodna ubo budi i žena moja inomu mužu, mladency že moi smireni da budut:
11 jarosť bo gneva ne uderžana, ježe oskverniti muža inago ženu:
12 ogň bo jesť gorjaj na vsja strany, ideže najdet, iz korenija pogubit.
13 Ašče že prezrech sud raba mojego ili rabyni, prjaščymsja im predo mnoju:
14 čto bo sotvorju, ašče ispytanije sotvorit mi Gospoď? Ašče že i poseščenije, kij otvet sotvorju?
15 Jeda ne jakože i az bech vo čreve, i tii byša? Bechom že v tomže čreve.
16 Nemoščnii že, ašče kogda česogo trebovachu, ne ne polučiša, vdoviča že oka ne prezrech.
17 Ašče že i chleb moj jadoch jedin i siromu ne prepodach ot nego:
18 poneže ot junosti mojeja kormich jakože otec, i ot čreva matere mojeja nastavljach:
19 ašče že prezrech naga pogibajušča i ne oblekoch jego:
20 nemoščnii že ašče ne blagosloviša ma, ot striženija že agncev moich sogrešasja pleščy ich:
21 ašče vozdvigoch na sirotu ruku, nadejasja, jako mnoga pomošč mne jesť:
22 da otpadet ubo ramo moje ot sostava, myšca že moja ot lakťja da sokrušitsja:
23 strach bo Gospodeň obja ma, i ot ťjagosti Jego ne sterplju.
24 Ašče včinich zlato v kreposť moju i ašče na kamenija mnogocennaja nadejachsja,
25 ašče že i vozveselichsja, mnogu mi bogatstvu sušču, ašče že i na bezčislennych položich ruku moju:
26 ili ne vidim solnca vozsijavšago oskudevajušča, luny že umaljajuščijasja? Ne v nich bo jesť:
27 i ašče prelstisja otaj serdce moje, ašče i ruku moju položiv na ustach moich lobzach:
28 i sije mi ubo v bezzakonije prevelije da vmenitsja, jako solgach pred Bogom Vyšnim.
29 Ašče že obradovachsja o padenii vrag moich, i reče serdce moje: blagože, blagože:
30 da uslyšit ubo ucho moje kljatvu moju, ozloslavlen že da budu ot ljudij moich ozlobljaem.
31 Ašče že i mnogaždy reša rabyni moja: kto ubo dal by nam ot plotej jego nasytitisja, zelo mne blagu sušču?
32 I vne ne vodvorjašesja strannik, dver že moja vsjakomu prichoďaščemu otversta be.
33 Ašče že i sogrešaja nevoleju, skrych grech moj:
34 ne posramichsja bo narodnago množestva, ježe ne povedati pred nimi: ašče že i ostavich malomoščnago izyti iz dverij moich tščim nedrom: (ašče by ne ubojalsja).
35 Kto dast slušajuščago mene? Ruki že Gospodni ašče bych ne ubojalsja, pisanije že, ježe imech na kogo,
36 na pleščach vozloživ aki venec, čitach,
37 i ašče ne razdrav jego otdach, ničtože vzem ot dolžnika:
38 ašče na ma kogda zemlja vozstena, ašče i brazdy jeja vosplakašasja vkupe:
39 ašče i silu jeja jadoch jedin bez ceny, ili ašče i dušu gospodina zemli vzem oskorbich:
40 vmesto pšenicy da vzydet mi kropiva, a vmesto jačmeňa ternije.
32
1 I umolča Iov slovesy. Umolčaša že i trije druzije jego ktomu prerekovati Iovu, be bo Iov praveden pred nimi.2 Razgnevasja že Jelius syn Varachiilev Vuziťjanin, ot užičestva Aramska Avsitidijskija strany, razgnevasja že na Iova zelo, zaneže nareče sebe pravedna pred Bogom,
3 i na trijech že drugov razgnevasja zelo, jako ne vozmogoša otveščati protivu Iovu i sudiša jego byti nečestiva.
4 Jelius že terpjaše dati otvet Iovu, jako starejšii jego suť deňmi (druzije jego).
5 I vide Jelius, jako nesť otveta vo ustech trijech mužej, i vozjarisja gnevom svoim.
6 Otveščav že Jelius syn Varachiilev Vuziťjanin, reče: junejšij ubo jesm lety, vy že jeste starejšii: temže molčach, ubojavsja vozvestiti vam chitrosť moju:
7 rech že: vrema jesť glagoljuščeje, i vo mnozech letech veďat premudrosť,
8 no duch jesť v čelovecech, dychanije že Vsederžitelevo jesť naučajuščeje:
9 ne mnogoletnii suť premudri, niže starii veďat sud:
10 temže rech: poslušajte mene, i vozvešču vam, jaže vem, vnušite glagoly moja:
11 reku bo vam poslušajuščym, dondeže ispytaete slovesa, i daže vas urazumeju,
12 i se, ne be Iova obličajaj, otveščajaj protivno glagolom jego ot vas:
13 da ne rečete: obretochom premudrosť, Gospodevi priloživšesja:
14 čeloveku že popustiste glagolati takovaja slovesa:
15 užasnušasja, ne otveščaša ktomu, obetšaša ot nich slovesa:
16 terpech, ne glagolach bo, jako staša, ne otveščaša, jako da otveščaju i az časť.
17 Otvešča že Jelius, glagolja:
18 paki vozglagolju, ispolnen bo jesm sloves: ubivaet bo ma duch čreva:
19 črevo že moje jako mech msta vrjašča zavjazan, ili jakože mech kovačeskij rastorgnutyj:
20 vozglagolju, da počiju, otverz usta:
21 čeloveka bo ne postyždusja, no niže brennago posramljusja:
22 ne vem bo čuditisja licu: ašče že ni, to i mene molije izjaďat.
33
1 No poslušaj, Iove, sloves moich i besedu moju vnuši:2 se bo, otverzoch usta moja, i vozglagola jazyk moj:
3 čisto serdce moje vo slovesech, razum že ustnu mojeju čistaja urazumejet:
4 Duch Božij sotvorivyj ma, dychanije že Vsederžitelevo poučajuščeje ma:
5 ašče možeši, dažď mi otvet k sim: poterpi, stani protivu mene, i az protivu tebe.
6 Ot brenija sotvoren jesi ty, jakože i az: ot togožde sotvorenija jesmy:
7 ne strach moj ťja smatet, niže ruka moja ťjažka budet na ťja.
8 Obače rekl jesi vo ušy moi, i glas glagol tvoich uslyšach, zaneže glagoleši:
9 čist jesm az, ne sogrešaja, neporočen že jesm, ibo ne bezzakonnovach:
10 zazor že na ma obrete i mnit ma, jako protivnika Sebe:
11 vloži že nogu moju v drevo i nadsmotrjal puti moja vsja.
12 Kako bo glagoleši, jako prav jesm, i ne posluša mene? Večen bo jesť, iže nad zemnymi.
13 Glagoleši bo: česo radi pravdy mojeja ne uslyša vsjako slovo?
14 Jedinoju bo vozglagolet Gospoď, vtoroje že vo sne, ili v poučenii noščnem,
15 ili, jako jegda napadaet strach ljut na čeloveki, vo dremaniich na loži:
16 togda otkryet um čelovečeskij, videňmi stracha tacemi ich ustrašit,
17 da vozvratit čeloveka ot nepravdy, telo že jego ot padenija izbavi,
18 poščade že dušu jego ot smerti, ježe ne pasti jemu na brani.
19 Paki že obliči jego bolezniju na loži i množestvo kostej jego razslabi:
20 vsjakago že brašna pšenična ne vozmožet prijati, a duša jego jadi choščet,
21 dondeže sognijut ploti jego, i pokažet kosti jego toščja:
22 približisja že na smerť duša jego, i život jego vo ade.
23 Ašče budet tysjašča Angel smertonosnych, jedin ot nich ne ujazvit jego: ašče pomyslit serdcem obratitisja ko Gospodu, povesť že čeloveku svoj zazor, i bezumije svoje pokažet,
24 zastupit je, ježe ne vpasti jemu v smerť, obnovit že telo jego jakože povaplenije na stene, kosti že jego ispolnit mozga:
25 umagčit že jego ploť jakože mladenca, i ustroit jego vozmužavša v čelovecech.
26 Pomolitsja že ko Gospodu i prijat im budet, vnidet že licem veselym so ispovedanijem, vozdast že čelovekom pravdu svoju.
27 Posem togda zazrit čelovek sam sebe, glagolja: jakovaja sodevach? I ne po dostoinstvu isťjaza ma, o nichže sogrešich:
28 spasi dušu moju, ježe ne vniti vo istlenije, i žizň moja svet uzrit.
29 Se, sija vsja tvorit Krepkij (Bog) puti tri s mužem:
30 no izbavi dušu moju ot smerti, da život moj vo svete chvalit jego.
31 Vnimaj, Iove, i poslušaj mene, premolči, i az vozglagolju:
32 i ašče tebe suť slovesa, otveščaj mi: glagoli, chošču bo opravditisja tebe:
33 ašče že ni, ty poslušaj mene, umolči, i nauču ťja premudrosti.
34
1 Otveščav že Jelius, reče:2 poslušajte mene, premudrii: sveduščii, vnušite (dobroje),
3 jako ucho slovesa iskušaet, gortaň že vkušaet brašna.
4 Sud izberem sebe, urazumejem posrede sebe, čto lučšeje.
5 Jako reče Iov: praveden jesm, Gospoď oťjat mi sud,
6 solga že sudu mojemu: nasilna strela moja bez nepravdy.
7 Kto muž, jakože Iov, pijaj poruganije, jakože vodu,
8 ne sogrešaja, niže nečestvovav, niže priobščivsja k tvorjaščym bezzakonija, ježe choditi s nečestivymi?
9 Ne rcy bo, jako nesť poseščenija muževi, i poseščenija jemu ot Gospoda.
10 Temže, razumivii serdcem, poslušajte mene, ne budi mi pred Gospodem nečestvovati i pred Vsederžitelem vozmutiti pravdu:
11 no vozdaet čelovekovi, jakože tvorit kijždo ich, i na stezi mužestej obrjaščet i.
12 Mniši že Gospoda nelepaja sotvoriti, ili Vsederžitel smatet sud, iže sotvori zemlju?
13 Kto že jesť tvorjaj podnebesnuju i jaže v nej vsjačeskaja?
14 Ašče bo voschoščet zapretiti i duch u Sebe uderžati,
15 umret vsjaka ploť vkupe, vsjak že čelovek v zemlju pojdet, otňuduže i sozdan bysť.
16 Ašče že ne uveščaešisja, poslušaj sich, vnuši glas glagol.
17 Vižď ty nenaviďaščago bezzakonnaja i gubjaščago lukavyja, sušča, večna, pravedna.
18 Nečestiv jesť glagoljaj carevi, zakon prestupaeši, nečestivejše, kňazem:
19 iže ne postydesja lica čestnago, niže vesť česť vozložiti silnym, udivitisja licam ich.
20 Tšče že im sbudetsja, ježe vozopiti i moliti muža: zane upotrebiša bezzakonno, bezčesťjašče nemoščnych.
21 Toj bo zritel jesť del čelovečeskich, utaisja že ot Nego ničtože ot tech, jaže tvorjat:
22 niže budet mesto ukrytisja tvorjaščym bezzakonnaja:
23 jako ne na muža položit ješče.
24 Gospoď bo vsech vidit, postizajaj neizslednaja, slavnaja že i izrjadnaja, imže nesť čisla,
25 svedyj ich dela, i obratit nošč, i smirjatsja.
26 Ugasi že nečestivyja, vidimi že pred nim:
27 jako uklonišasja ot zakona Božija, opravdanij že Jego ne poznaša,
28 ježe voznesti k Nemu vopl niščich, i vopl ubogich uslyšit.
29 I Toj tišinu podast, i kto osudit? I sokryet lice, i kto uzrit Jego? I na jazyk, i na čeloveka vkupe,
30 iže postavljaet carem čeloveka licemera za stroptivosť ljudij.
31 Jako k Krepkomu glagoljaj: vzjach, ne otimu vmesto zaloga:
32 bez mene uzrju, Ty pokaži mi: ašče nepravdu sodelach, ne imam priložiti.
33 Jeda ot tebe isťjažet ju, jako ty otrineši, jako ty izbereši, a ne az li? I čto razumeješi? Glagoli.
34 Temže smyslennii serdcem rekut sija, muž že premudr uslyša glagol moj.
35 Iov že ne v razume glagolaše, slovesa že jego ne v chitrosti.
36 Obače navykni, Iove, ne dažď ješče otveta, jakože nemudrii:
37 da ne priložim na grechi našja: bezzakonije že na nas vmenitsja, mnogaja glagoljuščich slovesa na Gospoda.
35
1 Otveščav že ješče Jelius, reče:2 čto sije mnil jesi na sude? Ty kto jesi, jako rekl jesi: prav jesm pred Gospodem?
3 Ili rečeši: čto sotvorju sogrešiv?
4 Az že ti dam otvet i trijem drugom tvoim.
5 Vozzri na nebo i vižď: smotri že na oblaki, kol vysoki suť ot tebe.
6 Ašče sogrešil jesi, čto sotvoriši? Ašče že i mnogo bezzakonnoval jesi, čto možeši sotvoriti?
7 Poneže ubo praveden jesi, čto dasi Jemu? Ili čto iz ruki tvojeja vozmet?
8 Muževi podobnomu tebe nečestije tvoje, i synu čelovečeskomu pravda tvoja.
9 Ot množestva oklevetaemii vozzovut, vozopijut ot myšcy mnogich:
10 i ne reče: gde jesť Bog sotvorivyj ma, ustrojajaj stražby noščnyja,
11 otdeljajaj ma ot četveronogich zemnych i ot nebesnych ptic?
12 Tamo vozzovut, i ne imaši uslyšati, i ot dosady zlych.
13 Bezmestnaja bo videti ne choščet Gospoď: Sam bo Vsederžitel zritel jesť tvorjaščich bezzakonnaja, i spaset ma.
14 Sudisja že pred Nim, ašče možeši pochvaliti Jego, jakože jesť i nyne.
15 Jako nesť poseščajaj gnevom Svoim, i ne pozna pregrešenija kojegolibo zelo.
16 Iov že vsuje otverzaet usta svoja, nevedenijem slovesa oťjagoščaet.
36
1 Priloživ že ješče Jelius, reče:2 poždi mi malo ješče, da ťja nauču: ješče bo u mene jesť slovo.
3 Priim chitrosť moju otdaleča, dely že moimi pravednaja reku voistinnu:
4 i ne nepravedny glagoly bez pravdy urazumeješi.
5 Vižď že, jako Gospoď ne otrinet nezlobivago:
6 silen krepostiju serdca nečestivych ne oživit i sud niščym dast,
7 ne otimet ot pravdivago očes Svoich, i so cari na prestole posadit ich na pobedu, i voznesutsja.
8 Svjazannii v ručnych uzach jati budut užami niščety,
9 i vozvestit im dela ich i pregrešenije ich, jako ukrepjatsja:
10 no pravdivago uslyšit, i reče, jako obraťjatsja ot nepravdy.
11 Ašče uslyšat i porabotajut, skončajut dni svoja vo blagich i leta svoja v blagolepote:
12 nečestivych že ne spaset, zane ne choteša poznati Gospoda i zaneže učimi ne poslušlivi beša.
13 I licemeri serdcem vozmuťjat jarosť: ne vozopijut, jako svjaza ich:
14 da umret ubo v junosti duša ich, žitije že ich ujazvljaemo Angely,
15 zaneže oskorbiša nedužna i nemoščna, sud že krotkich izložit.
16 Ješče že istorgnu ťja ot ust vražiich: bezdna, prolitije pod neju, i snide trapeza tvoja ispolnena tuka.
17 Ne oskudejet že ot pravednych sud:
18 jarosť že na nečestivyja budet, nečestija radi darov ich, ichže priimachu na nepravde.
19 Da ne uklonit ťja voleju um ot molby v bede suščich nemoščnych i vsech soderžaščich kreposť.
20 Ne privlecy nošči, ježe vzyti ljudem vmesto ich:
21 no sochranisja, da ne sodeješi zla: sich bo radi izjat jesi ot niščety.
22 Se, Krepkij uderžit krepostiju Svojeju: kto bo jesť, jakože Toj, silen?
23 I kto jesť ispytujaj del Jego? Ili kto rekij: sodeja nepravdu?
24 Pomani, jako velija dela Jego suť, imiže vladeša mužije.
25 Vsjak čelovek vidit v sebe, jelicy ujazvljaemi suť čelovecy.
26 Se, Krepkij velikij, i ne uvemy: čislo let Jego bezkonečnoje:
27 izočtenny že jemu suť kapli doždevnyja, i izlijutsja doždem vo oblak:
28 potekut obetšanija, oseniša že oblacy nad premnogimi ljuďmi: vrema postavi skotu, veďat že loža čin. O vsech sich ne divitlitisja um, i ne izmeňaetlisja ti serdce ot tela?
29 I ašče urazumejet prostertije oblaka, ravenstvo skinii Jego:
30 se, prostiraet na ňu svet i korenija morskaja pokry:
31 temi bo sudit ljudem, dast pišču moguščemu.
32 Na ruku pokry svet i zapoveda o nem sretajuščemu:
33 vozvestit o nem drugu svojemu Gospoď, sťjažanije, i o nepravde.
37
1 I ot sich vozmatesja serdce moje i ottoržesja ot mesta svojego.2 Poslušaj slucha vo gneve jarosti Gospodni, i poučenije izo ust Jego izydet.
3 Pod vsem nebom načalstvo jego, i svet jego na krilu zemli.
4 Vsled jego vozopijet glasom, vozgremit glasom veličija Svojego, i ne izmenit ich, jako uslyšit glas Jego.
5 Vozgremit Krepkij glasom Svoim divnaja: sotvori bo velija, ichže ne vedachom.
6 Povelevajaj snegu: budi na zemli, i burja dožďa, i burja doždev mogutstva Jego.
7 V ruce vsjakago čeloveka znamenaet, da poznaet vsjak čelovek svoju nemošč.
8 Vnidoša že zverije pod krov i umolkoša na loži.
9 Iz chranilišč vnutrennich nachoďat bolezni, i ot vnešnich stran studeň.
10 I ot dychanija Krepka dast led: upravljaet že vodu, jakože choščet,
11 i izbrannoje ustrojaet oblak: razženet oblak svet Jego,
12 i Sam okrestnaja prevratit, jakože choščet, v dela ich: vsja, jelika zapovesť im, sija činopoložena suť ot Nego na zemli,
13 ašče v nakazanije, ašče na zemlju svoju, ašče na milosť obrjaščet i.
14 Vnuši sija, Iove: stani učajsja sile Gospodni.
15 Vemy, jako Gospoď položi dela Svoja, svet sotvoriv iz tmy.
16 Vesť že različije oblakov i velija padenija zlych.
17 Tvoja že odežda tepla, počivaet že na zemli ot juga.
18 Utverždenija s Nim v drevnosti, krepka jakože videnije slitija.
19 Česo radi, nauči ma, čto rečem Jemu? I prestanem mnoga glagoljušče.
20 Jeda kniga, ili knigočia mi predstoit? Da stojašč sotvorju čeloveku molčati.
21 Ne vsem že vidim svet: svetlyj jesť v drevnostech, jakože ježe ot nego na oblacech.
22 Ot severa oblacy zlatozarni: v sich velija slava i česť Vsederžiteleva.
23 I ne obretaem inogo podobna kreposti Jego: iže sudit pravedno, mniši li, jako ne slyšit Toj?
24 Temže ubojatsja Jego čelovecy: ubojatsja že Jego i premudrii serdcem.
38
1 Prestavšu že Jeliusu ot besedy, reče Gospoď Iovu skvoze burju i oblaki:2 kto sej skryvajaj ot Mene sovet, soderžaj že glagoly v serdcy, Mene že li mnitsja utaiti?
3 Prepojaši jako muž čresla tvoja: voprošu že ťja, ty že Mi otveščaj.
4 Gde byl jesi, jegda osnovach zemlju? Vozvesti mi, ašče vesi razum.
5 Kto položi mery jeja, ašče vesi? Ili kto navedyj verv na ňu?
6 Na čemže stolpi jeja utverždeni suť? Ktože jesť položivyj kameň kraeugolnyj na nej?
7 Jegda (sotvoreny) byša zvezdy, voschvališa Ma glasom veliim vsi Angeli Moi.
8 Zagradich že more vraty, jegda izlivašesja iz čreva matere svojeja ischoďaščeje:
9 položich že jemu oblak vo odejanije, mgloju že povich je:
10 i položich jemu predely, obloživ zatvory i vrata:
11 rech že jemu: do sego dojdeši i ne prejdeši, no v tebe sokrušatsja volny tvoja.
12 Ili pri tebe sostavich svet utrennij, dennica že vesť čin svoj,
13 jatisja kril zemli, ottrjasti nečestivyja ot neja?
14 Ili ty, brenije vzem, ot zemli sozdal jesi životno, i glagolivago sego posadil jesi na zemli?
15 Oťjal že li jesi ot nečestivych svet, myšcu že gordych sokrušil li jesi?
16 Prišel že li jesi na istočniki morja, vo sledach že bezdny chodil li jesi?
17 Otverzajutsja že li tebe strachom vrata smertnaja, vratnicy že adovy videvše ťja ubojašasja li?
18 Navykl že li jesi široty podnebesnyja? Povežď ubo mi, kolika jesť?
19 V kojej že zemli vseljaetsja svet, tme že koje jesť mesto?
20 Ašče ubo vvedeši ma v predely ich, ašče že li i vesi stezi ich?
21 Vem ubo, jako togda rožden jesi, čislo že let tvoich mnogo.
22 Prišel že li jesi v sokrovišča snežnaja, i sokrovišča gradnaja videl li jesi?
23 Podležat že li tebe v čas vragov, v deň branej i rati?
24 Otkudu že ischodit slana, ili razsypaetsja jug na podnebesnuju?
25 Kto že ugotova dožďu veliju prolijanije, i puť molnii i groma,
26 odožditi na zemlju, na nejže nesť muža, pustyňu, ideže čeloveka nesť v nej,
27 nasytiti neprochodimu i nenaselenu, i prozjabnuti ischod zlaka?
28 Kto jesť dožďu otec? Kto že jesť rodivyj kapli rosnyja?
29 Iz čijego čreva ischodit led? Slanu že na nebesi kto rodil,
30 jaže nischodit jako voda tekuščaja? Lice nečestiva kto ustraši?
31 Razumel že li jesi souz Pliad, i ograždenije Orionovo otverzl li jesi?
32 Ili otverzeši znamenija nebesnaja vo vrema svoje? I večerňuju zvezdu za vlasy jeja privlečeši li?
33 Vesi že li premenenija nebesnaja, ili byvajuščaja vkupe pod nebesem?
34 Prizoveši že li oblak glasom? I trepetom vody velikija poslušaet li ťja?
35 Posleši že li molnii, i pojdut? Rekut že li ti: čto jesť?
36 Kto že dal jesť ženam tkanija mudrosť, ili ispeščrenija chitrosť?
37 Kto že izčisljajaj oblaki premudrostiju, nebo že na zemlju preklonil,
38 razlijasja že jako zemlja prach, spajach že je, aki kamenem, na četyri ugly?
39 Uloviši že li lvam jaď, i dušy zmijev nasytiši li?
40 Ubojašasja bo na ložach svoich i seďat v debrech ulovljajušče.
41 Kto že vranu ugotova pišču? Ptičišči bo jego ko Gospodu vozzvaša, obletajušče brašna iščušče.
39
1 Ašče urazumel jesi vrema roždenija koz živuščich na gorach kamennych? Usmotril že li jesi bolezň pri roždenii jelenej?2 Izčislil že li jesi mesjacy ich ispolneny roždenija ich, bolezni že ich razrešil li jesi?
3 Vskormil že li jesi detiščy ich vne stracha, bolezni že ich otsleši li?
4 Izvergnut čada svoja, umnožatsja v poroždenii, izydut i ne vozvraťjatsja k nim.
5 Kto že jesť pustivyj osla divijago svobodna, uzy že jego kto razrešil?
6 Položich že žilišče jego pustyňu i selenija jego slanosť:
7 smejajsja mnogu narodu grada, stužanija že danničeskago ne slyšaj,
8 usmotrit na gorach pažiť sebe i vsled vsjakago zlaka iščet.
9 Pochoščet že li ti jedinorog rabotati, ili pospati pri jaslech tvoich?
10 Privjažeši li remenijem igo jego, i provlečet ti brazdy na poli?
11 Nadeješilisja naň, jako mnoga kreposť jego? Popustiši že li jemu dela tvoja?
12 Poveriši že li, jako vozdast ti sema? Vneset že li ti v gumno?
13 Krilo veseljaščichsja nejelassa, ašče začnet asida i nessa?
14 Jako ostavit na zemli jaica svoja, i na persti sogrejet,
15 i zaby, jako noga razbijet, i zverije selnii poperut:
16 ožestočisja na čada svoja, aki by ne jeja, votšče trudisja bez stracha,
17 jako sokry Bog jej premudrosť i ne udeli jej v razume:
18 vo vrema že na vysotu vozneset, posmejetsja koňu i seďaščemu na nem.
19 Ili ty obložil jesi koňa siloju, i oblekl že li jesi vyju jego v strach?
20 Obložil že li jesi jego vsejuružijem, slavu že persej jego derzostiju?
21 Kopytom kopaja na poli igraet i ischodit na pole s krepostiju:
22 sretaja strely posmejavaetsja i ne otvratitsja ot železa:
23 nad nim igraet luk i meč,
24 i gnevom potrebit zemlju i ne imať very jati, dondeže vostrubit truba:
25 trube že vostrubivšej glagolet, blagože: izdaleča že oboňaet rať, so skakanijem i ržanijem.
26 I tvojeju li chitrostiju stoit jastreb, rasproster krile nedvižim, zrja na jug?
27 Tvoim že li povelenijem voznositsja orel, nejasyť že na gnezde svojem seďa vseljaetsja,
28 na verse kamene i v sokrovene?
29 Tamo že syj iščet brašna, izdaleča oči jego nabljudajut,
30 ptičišči že jego valjajutsja v krovi: ideže ašče budut mertvečiny, abije obretajutsja.
31 I otvešča Gospoď Bog ko Iovu i reče:
32 jeda sud so Vsesilnym uklaňaetsja? Obličajaj že Boga otveščati imať Jemu.
33 Otveščav že Iov, reče Gospodevi:
34 počto ješče az prjusja, nakazujem i obličaem ot Gospoda, slyšaj takovaja ničtože syj? Az že kij otvet dam k sim? Ruku položu na ustech moich:
35 jedinoju glagolach, vtoriceju že ne priložu.
40
1 Paki že otveščav Gospoď, reče ko Iovu iz oblaka:2 ni, no prepojaši jako muž čresla tvoja: voprošu že ťja, ty že Mi otveščaj.
3 Ne otvergaj suda Mojego: mniši li Ma inako tebe sotvorša, razve da javišisja pravdiv?
4 Jeda myšca ti jesť na Gospoda, ili glasom na Nego gremiši?
5 Priimi že vysotu i silu, v slavu že i v česť oblecysja:
6 pusti že Angely gnevom i vsjakago ukoritelja smiri,
7 veličava že ugasi i sognoj nečestivyja abije:
8 skryj že v zemlju vne vkupe i lica ich bezčestija ispolni.
9 Ispovem, jako možet desnica tvoja spasti.
10 No ubo se, zverije u tebe, travu aki volove jaďat:
11 se ubo, kreposť jego na čreslech, sila že jego na pupe čreva:
12 postavi ošib jako kiparis, žily že jego (jako uže) spleteny suť,
13 rebra jego rebra meďana, chrebet že jego železo slijano.
14 Sijesť načalo sozdanija Gospodňa: sotvoren porugan byti Angely Jego:
15 vozšed že na goru streminnuju, sotvori radosť četveronogim v tartare:
16 pod vsjakim drevom spit, pri rogoze i trostii i sitovii:
17 oseňajut že nad nim drevesa velika s letoraslmi i vetvi napolnyja:
18 ašče budet navodnenije, ne oščutit: upovaet, jako vnidet Iordan vo usta jego:
19 vo oko svoje vozmet jego, ožestočivsja prodiravit nozdri.
20 Izvlečeši li zmia udiceju, ili obložiši uzdu o nozdrech jego?
21 Ili vdežeši kolce v nozdri jego? Šilom že provertiši li ustne jego?
22 Vozglagolet že li ti s molenijem, (ili) s prošenijem krotko?
23 Sotvorit že li zavet s toboju? Pojmeši že li jego raba večna?
24 Poigraeši že li s nim, jakože so pticeju, ili svjažeši jego jako vrabija detišču?
25 Pitajutsja li že im jazycy, i razdeljajut li jego Finikijstii narodi?
26 Vsja že plavajuščaja sobravšesja ne podimut koži jedinyja ošiba jego, i korabli rybarej glavy jego.
27 Vozložiši že li naň ruku, vospomanuv braň byvajuščuju na tele jego? I ktomu da ne budet.
41
1 Ne videl li jesi jego, i glagolemym ne udivilsja li jesi? Ne ubojalsja li jesi, jako ugotovasja Mi? Kto bo jesť protivljajajsja Mne, ili kto protivostanet Mi i sterpit,2 ašče vsja podnebesnaja Moja jesť?
3 Ne umolču jego radi i slovom sily pomiluju ravnago jemu.
4 Kto otkryet lice oblečenija jego, v sogbenije že persej jego kto vnidet?
5 Dveri lica jego kto otverzet? Okrest zubov jego strach,
6 utroba jego ščity meďany, sojuz že jego jakože smirit kameň,
7 jedin ko drugomu prilipajut, duch že ne projdet jego:
8 jako muž bratu svojemu prilepitsja, soderžatsja i ne ottorgnutsja.
9 V čchanii jego vozblistaet svet: oči že jego videnije dennicy.
10 Iz ust jego ischoďat aki sveščy gorjaščyja, i razmeščutsja aki iskry ognennyja:
11 iz nozdrej jego ischodit dym pešči gorjaščija ognem uglija:
12 duša že jego jako uglije, i jako plamy iz jast jego ischodit..
13 Na vyi že jego vodvorjaetsja sila, pred nim tečet paguba.
14 Ploti že telese jego solpnušasja: lijet naň, i ne podvižitsja.
15 Serdce jego ožeste aki kameň, stoit že aki nakovalňa nepodvižna.
16 Obraščšusja že jemu, strach zverem četveronogim po zemli skačuščym.
17 Ašče srjaščut jego kopija, ničtože sotvorjat jemu, kopije vonzeno i broňa:
18 vmeňaet bo železo aki plevy, meď že aki drevo gnilo:
19 ne ujazvit jego luk meďan, mnit bo kamenometnuju prašču aki seno:
20 aki steblije vmenišasja jemu mlatove, rugaetžesja trusu ognenosnomu.
21 Lože jego ostni ostrii, vsjako že zlato morskoje pod nim, jakože brenije bezčislenno.
22 Vozžizaet bezdnu, jakože pešč meďanu: mnit že more jako mirovarnicu
23 i tartar bezdny jakože plennika: vmenil bezdnu v prochoždenije.
24 Ničtože jesť na zemli podobno jemu sotvoreno, porugano byti Angely Moimi:
25 vse vysokoje zrit: sam že car vsem suščym v vodach.
42
1 Otveščav že Iov, reče ko Gospodu:2 vem, jako vsja možeši, nevozmožno že Tebe ničtože.
3 Kto jesť tajaj ot Tebe sovet, ščaďaj že slovesa i ot Tebe mnitsja utaiti? Kto že vozvestit mi, ichže ne vedech, velija i divnaja, ichže ne znach?
4 Poslušaj že mene, Gospodi, da i az vozglagolju: voprošu že Ťja, ty že ma nauči:
5 sluchom ubo ucha slyšach Ťja perveje, nyne že oko moje vide Ťja:
6 temže ukorich sebe sam, i istajach, i mňu sebe zemlju i pepel.
7 Bysť že jegda izglagola Gospoď vsja glagolgoly sija Iovu, reče Gospoď ko Jelifazu Femanitinu: sogrešil jesi ty i oba druzije tvoi: ne glagolaste bo predo Mnoju ničtože istinno, jakože rab Moi Iov:
8 nyne že vozmite sedm telcev i sedm ovnov i idite ko rabu Mojemu Iovu, i sotvorit žertvu o vas: Iov že rab Moj pomolitsja o vas, poneže točiju lice jego priimu: ašče bo ne jego radi, pogubil bych ubo vas: ne glagolaste bo istiny na raba Mojego Iova.
9 Otide že Jelifaz Femanitin i Valdad Savchejskij i Sofar Minejskij i sotvoriša, jakože povele im Gospoď. I otpusti grechi im Iova radi.
10 Gospoď že vozrasti Iova: moljaščusja že jemu i o druzech svoich, otpusti im grechi ich, i dade Gospoď sugubaja, jelika bjachu prežde Iovu vo usugublenije.
11 Uslyšaša že vsi bratija jego i sestry jego vsja slučivšajasja jemu, i priidoša k nemu, i vsi jelicy znachu jego perveje: jadše že i pivše u nego, utešiša jego i divišasja o vsech, jaže navede naň Bog: dade že jemu kijždo agnicu jedinu i četyre drachmy zlata naznamenovana.
12 Gospoď že blagoslovi posledňaja Iovlja, neže prežňaja: bjachu že skoti jego, ovec četyrenadesjať tysjašč, velbljudov šesť tysjašč, suprug volov tysjašča, oslic stadnych tysjašča.
13 Rodišažesja jemu synove sedm i dščeri tri:
14 i nareče pervuju ubo Deň, vtoruju že Kassiju, tretiju že Amalfejev Rog:
15 i ne obretošasja podobny v lepote dščerem Iovlevym v podnebesnej: dade že im otec nasledije v bratii ich.
16 Požive že Iov po jazve let sto sedmdesjat, vsech že let požive dvesti četyredesjať osm. I vide Iov syny svoja i syny synov svoich, daže do četvertago roda.
17 I skončasja Iov star i ispolň dnij. Pisano že jesť paki vostati jemu, s nimiže Gospoď vozstavit i. Tako tolkujetsja ot Sirskija knigi: v zemli ubo živyj Avsitidijstej, na predelech Idumei i Aravii: prežde že bjaše ima jemu Iovav: vzem že ženu Aravljanyňu, rodi syna, jemuže ima Jennon: be že toj otca ubo Zarefa, Isavovych synov syn, matere že Vosorry, jakože byti jemu pjatomu ot Avraama. I sii carije carstvovavšii vo Jedome, jejuže i toj obladaše stranoju: pervyj Valak syn Veorov, i ima gradu jego Dennava: po Valace že Iovav, naricaemyj Iov: po sem Assom byvšij vožď ot Femanitidijskija strany: po sem Adad, syn Varadov, iže izseče Madiama na poli Moavli, i ima gradu jego Gefem. Prišedšii že k nemu druzije, Jelifaz (syn Sofaň) ot synov Isavovych, car Femanijskij, Valdad (syn Amnona Chovarskago) Savchejskij vlastitel, Sofar Minejskij car.