Kniga proroka Isaji

Slavjanskij tekst

1

1 Videnije, ježe vide Isaia syn Amosov, ježe vide na Iudeju i na Ijerusalim, v carstvo Ozii i Ioafama, i Achaza i Jezekii, iže carstvovaša vo Iudei.
2 Slyši, nebo, i vnuši, zemle, jako Gospoď vozglagola: syny rodich i vozvysich, tii že otvergošasja Mene.
3 Pozna vol sťjažavšago i, i osel jasli gospodina svojego: Izrail že Mene ne pozna, i ljudije Moi ne razumeša.
4 Uvy, jazyk grešnyj, ljudije ispolneni grechov, sema lukavoje, synove bezzakonnii, ostaviste Gospoda i razgnevaste Svjatago Izraileva, otvratistesja vspjať.
5 Čto ješče ujazvljaetesja, prilagajušče bezzakonije? Vsjakaja glava v bolezň, i vsjakoje serdce v pečal.
6 Ot nog daže do glavy nesť v nem celosti: ni strup, ni jazva, ni rana paljaščajasja: nesť plastyrja priložiti, niže jelea, niže objazanija.
7 Zemlja vaša pusta, gradi vaši ognem požženi, stranu vašu pred vami čuždii pojadajut, i opuste nizvraščena ot ljudij čuždich.
8 Ostavitsja dščer Sioňa jako kušča v vinograde i jako ovoščnoje chranilišče v vertograde, jako grad vojuemyj.
9 I ašče ne by Gospoď Savaof ostavil nam semene, jako Sodoma ubo byli bychom, i jako Gomorru upodobilisja bychom.
10 Uslyšite slovo Gospodne, kňazi Sodomstii: vnemlite zakonu Božiju, ljudije Gomorrstii.
11 Čto Mi množestvo žertv vašich, glagolet Gospoď? Ispolnen jesm vsesožženij ovnich i tuka agncev, i i krove juncev i kozlov ne chošču.
12 Niže prichodite javitisja Mi: kto bo izyska sija iz ruk vašich? Choditi po dvoru Mojemu ne priložite.
13 I ašče prinesete Mi semidal, vsuje: kadilo merzosť Mi jesť.
14 Novomesjačij vašich i subbot i dne velikago ne poterplju: posta i prazdnosti, i novomesjačij vašich i prazdnikov vašich nenavidit duša Moja: byste Mi v sytosť, ktomu ne sterplju grechov vašich.
15 Jegda prostrete ruki (vašja) ko Mne, otvrašču oči Moi ot vas: i ašče umnožite molenije, ne uslyšu vas: ruki bo vašja ispolneny krove.
16 Izmyjtesja, (i) čisti budite, otimite lukavstva ot duš vašich pred očima Moima, prestanite ot lukavstv vašich.
17 Naučitesja dobro tvoriti, vzyščite suda, izbavite obidimago, sudite siru i opravdite vdovicu,
18 i priidite, i isťjažimsja, glagolet Gospoď. I ašče budut gresi vaši jako bagrjanoje, jako sneg ubelju: ašče že budut jako červlenoje, jako volnu ubelju.
19 I ašče choščete i poslušaete Mene, blagaja zemli sneste:
20 ašče že ne choščete, niže poslušaete Mene, meč vy pojast: usta bo Gospodňa glagolaša sija.
21 Kako bysť bludnica grad vernyj Sion poln suda? V nemže pravda počivaše, nyne že (v nem) ubijcy.
22 Srebro vaše neiskušeno, korčemnicy tvoi mešajut vino s vodoju.
23 Kňazi tvoi ne pokarjajutsja, obščnicy tatem, ljubjašče dary, goňašče vozdajanije, sirym ne suďaščii i sudu vdovic ne vnimajuščii.
24 Sego radi tako glagolet Vladyka Gospoď Savaof: gore krepkim vo Izraili: ne prestanet bo jarosť Moja na protivnyja, i sud vragom Moim sotvorju:
25 i navedu ruku Moju na ťja, i razžegu v čistotu, nepokarjajuščichsja že pogublju, i otimu vsech bezzakonnych ot tebe, i vsech gordych smirju.
26 I pristavlju sudii tvoja jakože prežde, i sovetniki tvoja jako ot načala: i po sich narečešisja grad pravdy, mati gradovom, vernyj Sion.
27 S sudom bo spasetsja plenenije jego i s milostyneju.
28 I sokrušatsja bezzakonnii i grešnicy vkupe, i ostavivšii Gospoda skončajutsja:
29 zaneže postyďatsja o idolech svoich, ichže sami voschoteša, i posramatsja o sadech svoich, ichže vozželeša.
30 Budut bo jako terevinf otmetnuvyj listvija (svoja), i jako vertograd ne imyj vody.
31 I budet kreposť ich jako stebl izgrebija, i delanija ich jako iskry ognennyja, i sožgutsja bezzakonnicy i grešnicy vkupe, i ne budet ugašajaj.

2

1 Slovo byvšeje ot Gospoda ko Isaii synu Amosovu o Iudei i o Ijerusalime.
2 Jako budet v poslednija dni javlena gora Gospodňa, i dom Božij na verse gor, i vozvysitsja prevyše cholmov: i priidut k nej vsi jazycy.
3 I pojdut jazycy mnozi i rekut: priidite, i vzydem na goru Gospodňu i v dom Boga Iakovlja, i vozvestit nam puť Svoj, i pojdem po nemu. Ot Siona bo izydet zakon, i slovo Gospodne iz Ijerusalima:
4 i suditi budet posrede jazyk i izobličit ljudi mnogi: i raskujut mečy svoja na orala i kopija svoja na serpy, i ne vozmet jazyk na jazyk meča, i ne navyknut ktomu ratovatisja.
5 I nyne, dome Iakovl, priidite, pojdem svetom Gospodnim.
6 Ostavi bo ljudi Svoja, dom Iakovl: zane jakože iz načala napolnisja strana ich volchvovanij, jakože inoplemennikov, i čada mnoga inoplemenniča rodišasja im.
7 Napolnisja bo strana ich srebra i zlata, i ne bjaše čisla sokrovišč ich: i napolnisja zemlja ich konej, i ne bjaše čisla kolesnic ich:
8 i napolnisja zemlja merzostej del ruk ich, i poklonišasja tem, jaže sotvoriša persty ich:
9 i preklonisja čelovek i smirisja muž, i ne preterplju im.
10 I nyne vnidite v kamenije i skryjtesja v zemlju ot lica stracha Gospodňa i ot slavy kreposti Jego, jegda vostanet sokrušiti zemlju.
11 Oči bo Gospodni vysocy, čelovek že smiren: i smiritsja vysota čelovečeskaja, i vozijesetsja Gospoď jedin v deň onyj.
12 Deň bo Gospoda Savaofa na vsjakago dosaditelja i gordelivago, i na vsjakago vysokago i veličavago, i smirjatsja:
13 i na vsjak kedr Livanskij vysokich i prevoznesennych i na vsjako drevo želuďa Vasanska,
14 i na vsjakuju goru vysokuju i na vsjakij cholm vysokij,
15 i na vsjakij stolp vysok i na vsjakuju stenu vysokuju,
16 i na vsjakij korabl morskij i na vsjako videnije dobroty korablej.
17 I smiritsja vsjakij čelovek, i padetsja vysota čeloveča, i voznesetsja Gospoď jedin v deň onyj.
18 I rukotvorenaja vsja skryjut,
19 vnesše v peščery i v razseliny kamenij i v vertepy zemnyja, ot lica stracha Gospodňa i ot slavy kreposti Jego, jegda vostanet sokrušiti zemlju.
20 V deň bo onyj izrinet čelovek merzosti svoja zlatyja i srebrjanyja, jaže sotvoriša, da poklaňajutsja sujetnym i netopyrem,
21 ježe vniti v vertepy tverdago kamene i v razseliny kamenij, ot lica stracha Gospodňa i ot slavy kreposti Jego, jegda vostanet sokrušiti zemlju.
22 Ostavite (ubo) vam čeloveka, jemuže jesť dychanije v nozdrech jego: jako v čem vmenisja sej?

3

1 Se, Vladyka Gospoď Savaof otimet ot Ijerusalima i ot Iudei krepkago i krepkuju, kreposť chleba i kreposť vody,
2 ispolina i krepkago, i čeloveka ratnika i sudiju, i proroka i smotrelivago, i starca
3 i pjaťdesjatonačalnika, i divnago sovetnika i premudrago architektona i razumnago poslušatelja.
4 I postavlju junošy kňazi ich, i rugatelije gospodstvovati budut imi.
5 I napadati imut ljudije, i čelovek na čeloveka, i čelovek na bližňago svojego: prirazitsja otroča k starcu, i bezčestnyj k čestnomu.
6 Jako imetsja čelovek brata svojego, ili domašňago otca svojego, glagolja: rizu imaši, načalovožď nam budi, i brašno moje pod toboju da budet.
7 I otveščav v deň onyj rečet: ne budu tvoj načalovožď, nesť bo v domu mojem ni chleba, ni rizy: ne budu načalovožď ljudem sim.
8 Jako ostavlen bysť Ijerusalim, i Iudea pade, i jazyk ich so bezzakonijem, ne pokarjajuščsja Gospodevi.
9 Sego radi nyne smirisja slava ich, i stud lica ich protivu sta im: grech že svoj jako Sodomskij vozvestiša i javiša. Gore duši ich, zane umysliša sovet lukavyj na sebe samich,
10 rekše: svjažem pravednago, jako nepotreben nam jesť. Ubo plody del svoich sneďat.
11 Gore bezzakonnomu: lukavaja bo priključatsja jemu po delom ruku jego.
12 Ljudije Moi, pristavnicy vaši požinajut vas, i isťjazajuščii obladajut vami: ljudije Moi, blažaščii vas lsťjat vy i stezi nog vašich vozmuščajut.
13 No nyne ustroitsja Gospoď na sud i postavit na sud ljudi Svoja:
14 Sam Gospoď na sud priidet so starejšiny ljudij i so kňazi ich. Vy že počto zapaliste vinograd Moj, i razgrablenije ubogago v domech vašich?
15 Počto vy obidite ljudij Moich i lice ubogich posramljaete? Glagolet Gospoď Savaof.
16 Sija glagolet Gospoď: poneže voznesošasja dščeri Sioni i chodiša vysokoju vyeju i pomizanijem očes i stupanijem nog, kupno rizy vlekuščyja (po dolu) i nogama kupno igrajuščyja:
17 i smirit Gospoď načalnyja dščeri Sioni, i Gospoď otkryet sramotu ich.
18 V deň on, i otimet Gospoď slavu riz ich i krasoty ich, i vpletenija zlataja (na glave) i tresny riznyja, i lunicy grivennyja
19 i sračicy tonkija, i krasotu lica ich i sostrojenije krasy slavnyja, i obruči i perstni, i monista i zapjastija i chudožnyja userjazi,
20 i bagrjanicy i prebagrjanaja, i utvar chramnuju
21 i svetlaja lakonskaja, i vissony i sinety, i červlenicy
22 i visson so zlatom i sinetoju pretykany, i tončicy preimany zlatom:
23 i budet vmesto voni dobryja smrad, i vmesto pojasa užem prepojašešisja, i vmesto ukrašenija zlatago, ježe na glave, pleš imeti budeši del tvoich radi, i vmesto rizy bagrjanyja prepojašešisja vretiščem:
24 i syn tvoj dobrejšij, jegože ljubiši, mečem padet, i krepcyi vaši mečem padut i smirjatsja:
25 i vosplačutsja chranilišča utvarej vašich, i ostanešisja jedina i o zemlju udarena budeši.

4

1 I imutsja sedm žen za muža jedinago, glagoljuščja: chleby naš jasti budem i v rizy našja odevatisja, točiju ima tvoje da narečetsja na nas, otimi ukoriznu našu.
2 V deň onyj vozsijaet Bog v sovete so slavoju na zemli, ježe voznesti i proslaviti ostanok Izrailja.
3 I budet ostanok v Sione i ostanok vo Ijerusalime, svjati narekutsja vsi napisannii v žizň vo Ijerusalime:
4 jako otmyet Gospoď skvernu synov i dščerej Sionskich i krov Ijerusalimsku očistit ot sredy ich duchom suda i duchom znoja.
5 I priidet Gospoď, i budet vse mesto gory Sioni, i vsja jaže okrest jeja osenit oblak vo dni, i jako dyma i sveta ognenna gorjašča v nošči, vseju slavoju pokryetsja:
6 i budet v seň ot znoja i v pokrov i v sokrovenije ot žestosti i dožďa.

5

1 Vospoju nyne Vozljublennomu pesň Vozljublennago mojego vinogradu mojemu: vinograd bysť Vozljublennomu v roze, na meste tučne:
2 i ograždenijem ogradich i okopach, i nasadich lozu izbrannu, i sozdach stolp posrede jego, i predtočilije iskopach v nem, i ždach, da sotvorit grozdije, i sotvori ternije.
3 I nyne, živuščii vo Ijerusalime i čeloveče Iudin, sudite meždu Mnoju i vinogradom Moim.
4 Čto sotvorju ješče vinogradu Mojemu, i ne sotvorich jemu? Zaneže ždach, da sotvorit grozdije, sotvori že ternije.
5 Nyne ubo vozvešču vam, čto Az sotvorju vinogradu Mojemu: otimu ograždenije jego, i budet v razgrablenije: i razorju stenu jego, i budet v popranije.
6 I ostavlju vinograd Moj, i ktomu ne obrežetsja, niže pokopaetsja, i vzydet na nem, jakože na ljadine, ternije: i oblakom zapovem, ježe ne odožditi na nego dožďa.
7 Vinograd bo Gospoda Savaofa, dom Izrailev jesť, i čelovek Iudin novyj sad vozljublennyj: ždach, da sotvorit sud, sotvori že bezzakonije, i ne pravdu, no vopl.
8 Gore sovokupljajuščym dom k domu i selo k selu približajuščym, da bližnemu otimut čto: jeda vselitesja jedini na zemli?
9 Uslyšašasja bo vo ušesech Gospoda Savaofa sija: ašče bo budut domove mnozi, v zapustenije budut velicyi i dobrii, i ne budut živuščii v nich:
10 ideže bo vozorjut desjať suprug volov, sotvorit korčag jedin, i sejaj artavas šesť sotvorit mery tri.
11 Gore vostajuščym zautra i siker goňaščym, žduščym večera: vino bo sožžet ja:
12 so guslmi bo i pevnicami, i timpany i svirelmi vino pijut, na dela že Gospodňa ne vzirajut i del ruku Jego ne pomyšljajut.
13 Ubo pleneni byša ljudije moi, za ježe ne vedeti im Gospoda, i množestvo bysť mertvych glada radi i žaždi vodnyja.
14 I razširi ad dušu svoju i razverze usta svoja, ježe ne prestati: i snidut slavnii i velicyi i bogatii i gubitelije ich i veseljajsja v nem:
15 i smiritsja čelovek, i obezčestitsja muž, i oči vysokogljadajuščii smirjatsja.
16 I voznesetsja Gospoď Savaof v sude, i Bog Svjatyj proslavitsja v pravde:
17 i upasutsja raschiščennii jako juncy, i pustyni plenennych agncy pojaďat.
18 Gore privlačajuščym grechi jako užem dolgim, i jako iga junična remenem bezzakonija svoja,
19 glagoljuščym: skoro da približatsja, jaže sotvorit, da vidim, i da priidet sovet Svjatago Izraileva, da razumejem.
20 Gore glagoljuščym lukavoje dobroje, i dobroje lukavoje, polagajuščym tmu svet, i svet tmu, polagajuščym gorkoje sladkoje, i sladkoje gorkoje.
21 Gore, iže mudri v sebe samich i pred soboju razumni.
22 Gore krepkim vašym, vino pijuščym, i velmožam rastvorjajuščym siker,
23 opravdajuščym nečestiva darov radi, i ježe jesť pravednoje pravednago vzemljuščym ot nego.
24 Sego radi jakože sgorit trosť ot uglija ognennago i sožžetsja ot plamene razgorevšagosja, koreň ich jako persť budet, i cvet ich jako prach vzydet: ne voschoteša bo zakona Gospoda Savaofa, no slovo Svjatago Izraileva razdražiša.
25 I vozjarisja gnevom Gospoď Savaof na ljudi Svoja, i naloži ruku Svoju na nich, i porazi ich: i razdražišasja gory, i byša trupi ich jako gnoj posrede puti. I vo vsech sich ne otvratisja jarosť Jego, no ješče ruka Jego vysoka.
26 Vozdvignet ubo znamenije vo jazycech suščich daleče i pozviždet im ot konec zemli, i se, skoro legce grjadut:
27 ne vzalčut, ni utruďatsja, ni vozdremljut, ni pospjat, ni raspojašut pojasov svoich ot čresl svoich, niže rastorgnutsja remeni sapogov ich:
28 ichže strely ostry suť, i lucy ich naprjaženi: kopyta konej ich jako tverd kameň vmenišasja, kolesa kolesnic ich jako burja.
29 Jarjatsja jako lvove, i predstaša jako lvičišča: i imet, i vozopijet jako zver, i izveržet, i ne budet otemljuščago ich.
30 I vozopijet ich radi v toj deň, jako šum morja volnujuščasja: i vozzrjat na zemlju, i se, tma žestoka v nedoumenii ich.

6

1 I bysť v leto, v neže umre Ozia car, videch Gospoda seďašča na prestole vysoce i prevoznesenne, i ispolň dom slavy Jego.
2 I Serafimi stojachu okrest Jego, šesť kril jedinomu i šesť kril drugomu: i dvema ubo pokryvachu lica svoja, dvema že pokryvachu nogi svoja i dvema letachu.
3 I vzyvachu drug ko drugu i glagolachu: Svjat, Svjat, Svjat Gospoď Savaof: ispolň vsja zemlja slavy Jego.
4 I vzjasja naddverije ot glasa, imže vopijachu, i dom napolnisja dyma.
5 I rekoch: o, okajannyj az, jako umilichsja, jako čelovek syj i nečisty ustne imyj, posrede ljudij nečistyja ustne imuščich az živu: i Carja Gospoda Savaofa videch očima moima.
6 I poslan bysť ko mne jedin ot Serafimov, i v ruce svojej imaše ugl gorjašč, jegože kleščami vzjat ot oltarja,
7 i prikosnusja ustnam moim i reče: se, prikosnusja sije ustnam tvoim, i otimet bezzakonija tvoja i grechi tvoja očistit.
8 I slyšach glas Gospoda glagoljušča: kogo poslju, i kto pojdet k ljudem sim? I rekoch: se, az jesm, posli ma.
9 I reče: idi i rcy ljudem sim: sluchom uslyšite, i ne urazumejete: i viďašče uzrite, i ne uvidite:
10 odebele bo serdce ljudij sich, i ušima svoima ťjažko slyšaša, i oči svoi smežiša, da ne kogda uzrjat očima i ušima uslyšat, i serdcem urazumejut i obraťjatsja, i izcelju ja.
11 I rekoch: dokole, Gospodi? I reče: dondeže opustejut gradi, ot ježe nenaselenym byti, i domy, ot ježe nenaselenym byti, i domy ot ježe ne byti čelovekom, i zemlja ostanetsja pusta.
12 I posem prodolžit Bog čeloveki, i umnožatsja ostavlšiisja na zemli.
13 I ješče na nej jesť desjatina, i paki budet v raschiščenije jakože terevinf i jako želuď, jegda ispadet iz pljuski svojeja: sema svjato stojanije jego.

7

1 I bysť vo dni Achaza syna Ioafamlja, syna Ozii, carja Iudina, vzyde Rasin car Araml, i Fakej syn Romelijev, car Izrailev, na Ijerusalim, vojevati na nego, i ne vozmogoša razoriti jego.
2 I vozvestisja v domu Davidove, glagolja: soveščasja Aram so Jefremom, i užasesja duša jego i duša ljudij jego, jakože v dubrave drevo vetrom vozkolebletsja.
3 I reče Gospoď ko Isaii: izydi vo sretenije Achazu ty i ostavyjsja Iasuv syn tvoj, k kupeli gorňago puti sela belilniča,
4 i rečeši jemu: bljudi, ježe molčati, i ne bojsja, niže duša tvoja da iznemožet ot dvoju drevu glaveň dymaščichsja sich: jegda bo gnev jarosti Mojeja budet, paki izcelju.
5 Syn že Araml i syn Romelijev jako soveščasta sovet lukavyj na ťja, glagoljušče:
6 vzydem vo Iudeju, i sobesedovavše s nimi otvratim ja k nam i vocarim v nej syna Taveileva:
7 sija že glagolet Gospoď Savaof: ne prebudet sovet sej, niže sbudetsja,
8 no glava Aramu Damask, i glava Damasku Rasin: no ješče šesťdesjat i pjať leť, oskudejet carstvo Jefremovo ot ljudij,
9 glava že Jefremovi Somoron, i glava Somoronu syn Romelijev: i ašče ne uverite, niže imate razumeti.
10 I priloži Gospoď glagolati ko Achazu, rekij:
11 prosi sebe znamenija ot Gospoda Boga tvojego vo glubinu, ili v vysotu.
12 I reče Achaz: ne imam prositi, niže iskušu Gospoda.
13 I reče (Isaia): slyšite ubo, dome Davidov: jeda malo vam jesť trud dajati čelovekom, i kako daete Gospodevi trud?
14 Sego radi dast Gospoď Sam vam znamenije: se, Deva vo čreve začnet i rodit Syna, i narečeši ima Jemu Jemmanuil:
15 maslo i med snesť, prežde neže razumeti jemu izvoliti zlaja, ili izbrati blagoje:
16 zane prežde neže razumeti otročati blagoje ili zloje, otrinet lukavoje, ježe izbrati blagoje, i ostavitsja zemlja, jejaže ty boišisja, ot lica dvuch carej.
17 No navedet Gospoď na ťja i na ljudi tvoja i na dom otca tvojego dni, iže ješče ne prišli, ot dne v oňže oťja Jefrema ot Iudy, carja Assirijska.
18 I budet v toj deň, pozviždet Gospoď mucham, jaže vladejut častiju reki Jegipetskija, i pčele, jaže jesť vo strane Assirijstej:
19 i priidut vsi i počijut v debrech strany i v peščerach kamennych, i vo vertepech i vo vsjacej razseline i vo vsjacem dreve.
20 V deň onyj obrijet Gospoď britvoju najatoju ob onu stranu reki carja Assirijska, glavu i vlasy nog, i bradu otimet.
21 I budet v toj deň, kormiti budet čelovek junicu ot volov i dve ovce:
22 i budet ot množestva tvorenija mlečnago, maslo i med snesť vsjak ostavyjsja na zemli.
23 I budet v toj deň, vsjako mesto, ideže ašče budet tysjašča loz vinograda, po tysjašči sikl, v ljadinu budet i v ternije:
24 so streloju i lukom vnidut tamo, jako ljadinoju i ternijem budet vsja zemlja:
25 i vsjaka gora oremaja vozoretsja, ne najdet tamo strach: budet ot ljadiny i ot ternija v pastvu ovcam i v popranije volu.

8

1 I reče Gospoď ko mne: priimi sebe svitok nov velik i napiši v nem pisalom čelovečim, ježe skoro plenenije sotvoriti korystej, prispe bo:
2 i svideteli mne sotvori verny čeloveki, Uriju ijerea i Zachariju syna Varachiina.
3 I pristupich ko proročice, i vo čreve začat i rodi syna. I reče Gospoď mne: narcy ima jemu: skoro pleni, naglo raschiti,
4 zane prežde neže razumeti otročati nazvati otca ili mater, priimet silu Damaskovu, i korysti Samarijskija pred carem Assirijskim.
5 I priloži Gospoď glagolati ko mne ješče, glagolja:
6 poneže ne voschoteša ljudije sii vody Siloamli tekuščija tise, no voschoteša imeti Rassona i syna Romelijeva carja nad vami,
7 sego radi se, vozvodit Gospoď na vy vodu reki silnu i mnogu, carja Assirijska i slavu jego: i vzydet na vsjaku debr vašu, i obydet vsjaku stenu vašu,
8 i otimet ot Iudei čeloveka, iže vozmožet glavu vozdvignuti, ili moguščago čto soveršiti: i budet polk jego, vo ježe napolniti širinu strany Tvojeja, s nami Bog!
9 Razumejte, jazycy, i pokarjajtesja, uslyšite daže do poslednich zemli: moguščii, pokarjajtesja: ašče bo paki vozmožete, paki pobeždeni budete,
10 i iže ašče sovet soveščaete, razorit Gospoď, i slovo, ježe ašče vozglagolete, ne prebudet v vas, jako s nami Bog.
11 Tako glagolet Gospoď: krepkoju rukoju ne pokarjajutsja choždeniju puti ljudij sich, glagoljušče:
12 da ne kogda rekut: žestoko: vse bo, ježe ašče rekut ljudije sii, žestoko jesť: stracha že ich ne ubojtesja, niže vozmatitesja.
13 Gospoda Sil, Togo osvjatite, i Toj budet tebe v strach.
14 I ašče budeši upovaja na Nego, budet tebe vo osvjaščenije, a ne jakože o kameň pretykanija pretknešisja, niže jako o kameň padenija: domove že Iakovli v prugle, i v razdolii seďaščii vo Ijerusalime.
15 Sego radi iznemogut v nich mnozi, i padut, i sokrušatsja, i približatsja, i jati budut čelovecy v tverdyni sušče.
16 Togda javleni budut pečatlejuščii zakon, ježe ne učitisja.
17 I rečet: poždu Boga otvraščšago lice Svoje ot domu Iakovlja i upovaja budu Naň.
18 Se, az i deti, jaže mi dade Bog: i budut znamenija i čudesa v domu Izraileve ot Gospoda Savaofa, iže obitaet na gore Sion.
19 I ašče rekut k vam: izyščite črevovolšebnikov i ot zemli vozglašajuščich, tščeslovujuščich, iže ot čreva glašajut, ne jazyk li k Bogu svojemu vzyščet? Čto ispytujut mertvyja o živych?
20 Zakon bo v pomošč dade, da rekut ne jakože slovo sije, zaňže ne leť dary dajati.
21 I priidet na vy žestok glad, i budet, jegda vzalčete, skorbni budete i zlo rečete kňazju i otečestvu:
22 i vozzrjat na nebo gore, i na zemlju nizu prizrjat, i se, skudosť tesna i tma, skorb i tesnota i tma, jakože ne videti: i ne oskudejet v tesnote syj daže do vremene.

9

1 Sije prežde ispij, skoro tvori, strano Zavuloňa i zemle Neffalimlja, i pročii pri mori živuščii, i ob onu stranu Iordana, Galilea jazykov.
2 Ljudije choďaščii vo tme videša svet velij: živuščii vo strane i seni smertnej, svet vozsijaet na vy.
3 Množajšii ljudije, jaže izvel jesi, v veselii Tvojem: i vozveseljatsja pred toboju, jakože veseljaščiisja v žatvu, i jakože veseljatsja deljaščii korysti.
4 Zane oťjatsja jarem ležaj na nich, i žezl, iže na vyi ich: žezl bo isťjazujuščich razsypa Gospoď, jakože v deň, iže na Madiama.
5 Jako vsjakuju odeždu sobrannu lestiju i rizu s primirenijem otdadut, i voschoťjat, da byša ognem sožženy byli.
6 Jako otroča rodisja nam, Syn, i dadesja nam, jegože načalstvo bysť na rame Jego: i naricaetsja ima Jego: velika soveta Angel, Čuden, Sovetnik, Bog krepkij, Vlastelin, Kňaz mira, Otec buduščago veka: privedu bo mir na kňazi, mir i zdravije Jemu.
7 I velije načalstvo Jego, i mira Jego nesť predela na prestole Davidove i na carstve jego, ispraviti je i zastupiti jego v sude i pravde, otnyne i do veka: revnosť Gospoda Savaofa sotvorit sija.
8 Smerť posla Gospoď na Iakova, i priide na Izrailja:
9 i urazumejut vsi ljudije Jefremovy i živuščii v Samarii, v dosaždenii i vysocem serdcy glagoljušče:
10 plinfy padoša, no priidite, izsečem kamenije i posečem černičije i kedry, i soziždem sebe stolp.
11 I razrušit Bog vostajuščyja na goru Sioňu, i vragi jego razsyplet:
12 Siriju ot vostok solnca i Jelliny ot zapada solnca, pojadajuščyja Izrailja vsemi usty. Vo vsech sich ne otvratisja jarosť Jego, no ješče ruka Jego vysoka.
13 I ljudije ne obratišasja, dondeže jazveni byša, i Gospoda ne vzyskaša.
14 I oťjat Gospoď ot Izrailja glavu i ošib, velika i mala, vo jedin deň:
15 starca i čuďaščichsja licam, sije načalo: i proroka učašča bezzakonnaja, sej ošib.
16 I budut blažaščii ljudij sich lsťjašče, i lsťjat, jako da pogloťjat ja.
17 Sego radi o junošach ich ne vozveselitsja Gospoď, i sirot ich i vdovic ich ne pomilujet: jako vsi bezzakonnii i lukavii, i vsjakaja usta glagoljut nepravdu. Vo vsech sich ne otvratisja jarosť Jego, no ješče ruka Jego vysoka.
18 I razgoritsja jako ogň bezzakonije, i jako troskot suchij pojaden budet ognem, i razgoritsja v čaščach dubravnych i pojast, jaže okrest cholmov vsja.
19 Za jarosť gneva Gospodňa sgore vsja zemlja, i budut ljudije jako ognem požženi: čelovek brata svojego ne pomilujet,
20 no uklonitsja na desno, jako vzalčet, i snesť ot šuiich, i ne nasytitsja čelovek jadyj ploti myšcy svojeja: snesť bo Manassij Jefremovo, i Jefrem Manassiino, jako vkupe povojujut Iudu.
21 Vo vsech sich ne otvratisja jarosť (Ego), no ješče ruka Jego vysoka.

10

1 Gore pišuščym lukavstvo: pišuščii bo lukavstvo pišut,
2 uklaňajušče sud ubogich, voschiščajušče sud niščich ljudij Moich, jako byti im vdovice v raschiščenije i sirote v razgrablenije.
3 I čto sotvorjat v deň poseščenija? Skorb bo vam otdaleče priidet. I k komu pribegnete, da pomožet vam? I gde ostavite slavu vašu,
4 ježe ne vpasti v plenenije? I pod ubijenymi padut. I vo vsech sich ne otvratisja gnev Jego, no ješče ruka Jego vysoka.
5 Gore Assirijem, žezl jarosti Mojeja i gnev jesť v ruku ich.
6 Gnev Moj poslju na jazyk bezzakonen, i svoich ljudij povelju sotvoriti korysti i plenenije, i poprati grady i položiti ja v prach.
7 Sej že ne tako pomysli i dušeju ne tako vozmne: no otstupit um jego, i ježe potrebiti jazyki ne maly.
8 I ašče rekut jemu: ty li jesi jedin kňaz?
9 I rečet: ne vzjach li strany, jaže vyše Vavilona i Chalani, ideže stolp sozdan, i vzjach Araviju i Damask i Samariju?
10 Jakože sija vzjach, i vsja kňaženija vozmu. Vozrydajte, izvajannaja vo Ijerusalime i v Samarii:
11 jakože bo sotvorich Samarii i rukotvorennym jeja, tako sotvorju i Ijerusalimu i kumirom jego.
12 I budet, jegda skončaet Gospoď vsja tvorja v gore Sioni i vo Ijerusalime, navedet na um velikij na kňazja Assirijska i na vysotu slavy očiju jego.
13 Reče bo: krepostiju ruki mojeja sotvorju, i premudrostiju razuma (mojego) otimu predely jazykov, i silu ich pleňu,
14 i sotrjasu grady naselenyja, i vselennuju vsju oymu rukoju mojeju jako gnezdo, i jako ostavlenaja jaica vozmu: i nesť, iže ubežit mene, ili protivu mne rečet, i otverzet usta i glumit.
15 Jeda proslavitsja sekira bez sekuščago jeju? Ili voznesetsja pila bez vlekuščago ju? Takožde ašče kto vozmet žezl, ili drevo: i ne tako.
16 No poslet Gospoď Savaof na tvoju česť bezčestije, i na tvoju slavu ogň gorja vozgoritsja.
17 I budet svet Izrailev vo ogň, i osvjatit jego ognem gorjaščim, i pojast jako seno veščestvo.
18 V toj deň ugasnut gory i cholmi i dubravy, i pojast ot duši daže do plotej: i budet bežaj, jako bežaj ot plamene gorjašča:
19 i ostavlšiisja ot nich budut v čislo, i otroča maloje napišet ja.
20 I budet v toj deň, ne priložitsja ktomu ostanok Izrailev, i spasennii Iakovli ne budut ktomu upovajušče na obidevšyja ich, no budut upovajušče na Boga Svjatago Izraileva istinoju.
21 I obratitsja ostanok Iakovl k Bogu krepkomu.
22 I ašče budut ljudije Izrailevy jako pesok morskij, ostanok ich spasetsja:
23 slovo bo soveršaja i sokraščaja pravdoju, jako slovo sokraščeno sotvorit Gospoď vo vsej vselennej.
24 Sego radi sija glagolet Gospoď Savaof: ne bojtesja, ljudije Moi, ot Assirian, živuščii v Sione, jako žezlom porazit ťja: jazvu bo navodit na ťja, ježe videti puť Jegipta.
25 Ješče bo malo, i prestanet gnev, jarosť že Moja na sovet ich:
26 i vozdvignet Bog Sil na ňa jazvu, jako jazvu Madiamlju na meste Skorbi, i jarosť Jego na puť iže k morju, na puť iže vo Jegipet:
27 i budet v toj deň, otimetsja igo jego ot ramene tvojego i strach jego ot tebe, i sognijet igo ot ramen vašich.
28 Priidet bo vo grad Aggaj, i prejdet v Mageddo, i v Machmase položit sosudy svoja.
29 I minet debr, i priidet vo Aggaj: strach priimet Ramu grad Saulov,
30 pobegnet dščer Galimlja, uslyšitsja v Laise, uslyšitsja vo Anafofe.
31 I užasesja Mademina i živuščii vo Givime.
32 Utešajte dnes ježe na puti prebyti: utešajte rukoju goru dščer Sioňu, i cholmi, iže vo Ijerusalime:
33 se Vladyka Gospoď Savaof smatet slavnyja so krepostiju, i vysocii ukoriznoju sokrušatsja, i vysocyi smirjatsja,
34 i padut vysocyi mečem, Livan že s vysokimi padetsja.

11

1 I izydet žezl iz korene Ijesseova, i cvet ot korene jego vzydet:
2 i počijet na nem Duch Božij, duch premudrosti i razuma, duch soveta i kreposti, duch vedenija i blagočestija:
3 ispolnit jego duch stracha Božija: ne po slave suditi imať, niže po glagolaniju obličit,
4 no sudit pravdoju smirennomu sud i obličit pravostiju smirennyja zemli, i porazit zemlju slovom ust Svoich i duchom usten ubijet nečestivago:
5 i budet prepojasan pravdoju o čreslech Svoich i istinoju obvit po rebram Svoim:
6 i pastisja budut vkupe volk s agncem, i rys počijet so kozliščem, i telec i junec i lev vkupe pastisja budut, i otroča malo povedet ja:
7 i vol i medveď vkupe pastisja budut, i vkupe deti ich budut, i lev aki vol jasti budet plevy:
8 i otroča mlado na peščery aspidov i na lože izčadij aspidskich ruku vozložit:
9 i ne sotvorjat zla, ni vozmogut pogubiti ni kogože na gore svjatej Mojej: jako napolnisja vsja zemlja vedenija Gospodňa, aki voda mnoga pokry more.
10 I budet v deň onyj koreň Ijesseov, i vostajaj vladeti jazyki, na togo jazycy upovati budut: i budet pokoj jego česť.
11 I budet v deň onyj, priložit Gospoď pokazati ruku Svoju, ježe vozrevnovati po ostanku pročemu ljudij, iže ašče ostanet ot Assiriov i ot Jegipta, i Vavilona i ot Jefiopii, i ot Jelamitov i ot Vostokov solnca, i ot Aravii i ot ostrovov morskich.
12 I vozdvignet znamenije v jazyki, i soberet pogibšyja Izrailevy, i rastočennyja Iudiny soberet ot četyrech kril zemli.
13 I otimetsja revnosť Jefremova, i vrazi Iudiny pogibnut: Jefrem ne vozrevnujet Iude, i Iuda ne oskorbit Jefrema.
14 I poleťjat v korablech inoplemenničich, more kupno pleňat, i suščich ot Vostok solnca, i Idumeju: i na Moava perveje ruki vozložat, synove že Ammoni pervii pokorjatsja.
15 I opustošit Gospoď more Jegipetskoje i vozložit ruku Svoju na reku duchom presilnym: i porazit na sedm debrij, jakože prechoditi ju vo obuvenii:
16 i budet prošestvije ljudem Moim ostavšym vo Jegipte, i budet Izrailju, jakože v deň, jegda izyde ot zemli Jegipetskija.

12

1 I rečeši v deň onyj: blagoslovlju i Ťja, Gospodi, jako razgnevalsja jesi na ma, i otvratil jesi jarosť Tvoju (ot mene), i pomiloval ma jesi.
2 Se, Bog moj spas moj, upovaja budu na Nego i ne ubojusja: zane slava moja i pochvala moja Gospoď, i bysť mi vo spasenije.
3 I počerpite vodu so veselijem ot istočnik spasenija.
4 I rečeši v deň onyj: chvalite Gospoda, vospojte ima Jego, vozvestite vo jazycech slavnaja Jego, pominajte, jako voznesesja ima Jego.
5 Chvalite ima Gospodne, jako vysokaja sotvori: vozvestite sija po vsej zemli.
6 Veselitesja i radujtesja, živuščii v Sione, jako voznesesja Svjatyj Izrailev posrede tebe.

13

1 Videnije na Vavilona, ježe vide Isaia syn Amosov.
2 Na gore polnej vozdvignite znamenije, voznesite glas im, ne bojtesja, pouščajte rukoju, otverzite, kňazi.
3 Az povelevaju, osvjaščenni suť: i Az vedu ich, ispolini idut ispolniti jarosť Moju radujuščesja, vkupe i ukarjajušče.
4 Glas jazykov mnogich na gorach, podoben jazykov mnogich, glas carej i jazykov sobravšichsja: Gospoď Savaof zapoveda jazyku oružeborcu
5 priiti ot zemli izdaleča, ot kraja osnovanija nebese, Gospoď i oružeborcy Jego, rastliti vsju vselennuju.
6 Rydajte: bliz bo deň Gospodeň, i sokrušenije ot Boga priidet:
7 sego radi vsjaka ruka razslabejet, i vsjaka duša čeloveča uboitsja,
8 i smatutsja posly, i bolezni priimut ja jako ženy raždajuščija: i poskorbjat drug ko drugu, i užasnutsja, i lice svoje jako plameň izmeňat.
9 Se bo, deň Gospodeň grjadet neizcelnyj, jarosti i gneva, položiti vselennuju (vsju) pustu i grešniki pogubiti ot neja.
10 Zvezdy bo nebesnyja i orion i vse ukrašenije nebesnoje sveta svojego ne daďat, i pomračitsja solnce vozsijavajuščeje, i luna ne dast sveta svojego.
11 I zapovem vsej vselennej zlaja i nečestivym grechi ich, i pogublju ukoriznu bezzakonnych i ukoriznu gordych smirju:
12 i budut ostavšii čestnii pače, neželi zlato nežženoje, i čelovek česten budet pače, neželi kameň, iže ot Sufira.
13 Razjaritsja bo nebo, i zemlja potrjasetsja ot osnovanij svoich, za jarosť gneva Gospoda Savaofa v deň, v oňže priidet jarosť Jego.
14 I budut ostavšii jako serna bežaščaja i jako ovca zabludivšaja, i ne budet sobirajaj, jako čeloveku v ljudi svoja vozvratitisja, i čelovek vo stranu svoju pobegnet.
15 Iže bo ašče plenitsja, porazitsja, i iže sobrani suť, mečem padut.
16 I čada ich pred nimi razbijut, i domy ich pleňat, i ženy ich pojmut.
17 Se, Az vozbuždaju na vy Midov, iže srebra ne vmeňajut, niže zlata trebujut:
18 streljanija junošeskaja sokrušat, i čad vašich ne pomilujut, niže poščaďat čad tvoich oči ich.
19 I budet Vavilon, iže naricaetsja slavnyj ot carja Chaldejska, jakože razsypa Bog Sodomu i Gomorru,
20 ne naselitsja v večnoje vrema, i ne vnidut v oň črez mnogija rody, niže projdut jego Aravljane, niže pastusi počijut v nem.
21 I počijut tamo zverije, i napolňatsja domove šuma, i počijut tu sirini, i besi tamo vospljašut,
22 i onokentavry tamo vseljatsja, i vognezďatsja ježeve v domech ich.

14

1 Skoro idet i ne umedlit: i pomilujet Gospoď Iakova i izberet paki Izrailja, i počijut na zemli svojej, i prišlec priložitsja k nim i priložitsja k domu Iakovlju,
2 i pojmut ich jazycy i vvedut na mesto ich, i nasleďat i umnožatsja na zemli Božii v raby i rabyni: i budut pleneni plenivšii ja, i obladani budut obladavšii imi.
3 I budet v toj deň, upokoit ťja Gospoď ot bolezni i jarosti tvojeja i ot raboty žestokija, jejuže rabotal jesi im.
4 I priimeši plač sej na carja Vavilonska i rečeši v toj deň: kako presta isťjazujaj i presta ponuždajaj?
5 Sokruši Bog jarem grešnikov, jarem kňazej,
6 poraziv jazyk jarostiju, jazvoju neizcelnoju, poražajaj jazyk jazvoju jarosti, jejuže ne poščade, poči upovajušči.
7 Vsja zemlja vopijet so veselijem,
8 i dreva livanova vozveselišasja o tebe i kedr livanskij: otneleže ty usnul jesi, ne vzyde posekajaj nas.
9 Ad dole ogorčisja, sret ťja: vostaša s toboju vsi Ispolini obladavšii zemleju, podvizavšii ot prestolov svoich vsech carej jazyčeskich.
10 Vsi otveščajut i rekut tebe: i ty plenen jesi, jakože i my: i v nas vmenen jesi.
11 Snide slava tvoja vo ad, mnogoje veselije tvoje: pod toboju posteljut gnilosť, i pokrov tvoj červ.
12 Kako spade s nebese dennica voschoďaščaja zautra? Sokrušisja na zemli posylajaj ko vsem jazykom.
13 Ty že rekl jesi vo ume tvojem: na nebo vzydu, vyše zvezd nebesnych postavlju prestol moj, sjadu na gore vysoce, na gorach vysokich, jaže k severu:
14 vzydu vyše oblak, budu podoben Vyšnemu.
15 Nyne že vo ad snideši i vo osnovanija zemli.
16 Videvšii ťja udivjatsja o tebe i rekut: sej čelovek razdražajaj zemlju, potrjasajaj cari,
17 položivyj vselennuju vsju pustu i grady jeja razsypa, plenenych ne razreši.
18 Vsi carije jazykov uspoša v česti, kijždo v domu svojem.
19 Ty že poveržen budeši v gorach, jako mertvec merzkij so mnogimi mertvecy izsečenymi mečem, schoďaščimi vo ad.
20 Jakože riza v krovi namočena ne budet čista, takožde i ty ne budeši čist, zane zemlju Moju pogubil jesi i ljudi Moja izbil jesi: ne prebudeši v večnoje vrema, sema zloje.
21 Ugotovi čada tvoja na ubijenije grechami otca tvojego, da ne vostanut i nasleďat zemlju i napolňat zemlju raťmi.
22 I vostanu na ňa, glagolet Gospoď Savaof, i pogublju ima ich, i ostanok, i sema: sija glagolet Gospoď.
23 I položu Vavilona pusta, jako vognezditisja ježem, i budet ni vo čtože: i položu i brenija propasť v pagubu.
24 Sija glagolet Gospoď Savaof: jakože glagolach, tako budet, i jakože soveščach, tako prebudet,
25 ježe pogubiti Assirian na zemli Mojej i na gorach Moich: i budut v popranije, i otimetsja ot nich jarem ich, i slava ich ot ramen ich otimetsja.
26 Sej sovet, jegože sovešča Gospoď na vsju vselennuju, i sija ruka na vsja jazyki vselennyja:
27 jaže bo Bog Svjatyj sovešča, kto razorit? I ruku Jego vysokuju kto otvratit?
28 V leto, v neže umre Achaz car, bysť glagol sej:
29 ne radujtesja, vsi inoplemennicy, sokrušisja bo jarem bijuščago vy: ot semene bo zmiina izydut izčadija aspidov, i izčadija ich izydut zmii parjaščii:
30 i upasutsja ubozii im, niščii že čelovecy v mire počijut: i potrebit gladom sema tvoje, i ostanok tvoj izbijet.
31 Vosplačitesja, vrata gradov, da vozopijut grady smatennii, inoplemennicy vsi, zane dym ot severa idet, i nesť, iže prebudet.
32 I čto otveščajut carije jazykov? Jako Gospoď osnova Siona, i tem spasutsja smirennii ljudij Jego.

15

1 Noščiju pogibnet Moavitska zemlja, noščiju bo pogibnet stena Moavitskaja.
2 Plačitesja o sebe, pogibnet bo i Divon, ideže trebišče vaše: tamo vzydete plakatisja nad Navavom Moavitskim. Plačitesja, na vsjacej glave pleš, vsja myšcy obsečeny,
3 na stognach jego prepojašitesja vo vretišča, i vosplačitesja na chraminach jego i na ulicach jego i na stognach jego, vsi vozrydajte s plačem.
4 Jako vozopi Jesevon i Jeleala, daže do Iassy uslyšasja glas ich: sego radi čresla Moavitidy vopijut, duša jeja uvesť.
5 Serdce Moavitidy vopijet v nej daže do Sigora: junica bo jesť triletna. V vozšestvii že Luifa k tebe plačuščesja vzydut putem Aroniimlim: vopijet sotrenije i trus.
6 Voda Nemrimlja pusta budet, i trava jeja oskudejet: travy bo zeleny ne budet.
7 Jeda i sice spasetsja? Navedu bo na debr Aravljan, i vozmut ju:
8 prejde bo vopl predel zemli Moavitskija do Agallima, i plač jeja daže do Klaďazja Jelimlja.
9 Voda bo Dimoňa napolnitsja krove: navedu bo na Dimona Aravljany, i vozmu sema Moavle i Ariilevo i ostanok Adamiň.

16

1 Poslju aki gady na zemlju: jeda kameň i pust jesť gora dščere Sioni?
2 Budeši bo aki pticy parjaščija ptenec oťjatyj, dšči Moavlja, potom že Arnon množajše soveščavaj.
3 Sotvorite pokrov plača jeja prisno: v poludennej tme begut, užasnušasja: da ne otvedešisja,
4 obitati budut v tebe beglecy Moavli: budut v pokrovenije vam ot lica goňaščago, jako oťjasja pomošč tvoja, i kňaz pogibe popirajaj ot zemli.
5 I ispravitsja s milostiju prestol, i sjadet na nem so istinoju vo skinii Davidove, suďa i vzyskaja sud i uskorjaja pravdu.
6 Slyšachom ukoriznu Moavlju, ukoritel (bysť) zelo, gordyňu oťjach: ne tako volchvovanije tvoje, ne tako.
7 Vosplačetsja Moav, v Moavitide bo vsi vosplačutsja: živuščym že v Sefe pomyšlenija, i ne usramišisja.
8 Polja Jesevoňa vozrydajut, vinograd Sevamaň: požirajuščii jazykov, poperite vinogrady jego, daže do Iazira: ne sovokupitesja, obchodite pustyňu, poslannii ostašasja, proidoša bo more.
9 Sego radi vosplačusja jako plačem Iazirovym o vinograde Sevamani: dreva tvoja poseče Jesevon i Jeliala, jako na žatvu tvoju i na oymanije vina poperu, i vsja padutsja.
10 I otimetsja radosť i veselije ot vinogradov, i v vinogradech tvoich ne vozradujutsja, i ne izgnetut vina v točilech, prestalo bo jesť:
11 sego radi črevo moje na Moava aki gusli vozglasit, i vnutrenňaja moja aki stenu obnovil jesi.
12 I budet v posramlenije tebe, i jako utrudisja Moav o trebiščich, i vnidet v rukotvorennaja svoja, da pomolitsja, i ne vozmogut izbaviti jego.
13 Sije slovo ježe glagola Gospoď na Moava, jegda vozglagola.
14 I nyne glagolju: v trijech letech let naemnika obezčestitsja slava Moavlja vo vsem bogatstve mnoze, i ostavitsja umalen i nečesten.

17

1 Se, Damask vozmetsja ot gradov i budet v padenije.
2 Ostavlen v vek, v lože stadam i v pokoj, i ne budet otgoňajaj.
3 I ksemu ne budet ukreplen, ježe vbegnuti tamo Jefremu: i ksemu ne budet carstvo v Damasce, i ostanok Sirjan pogibnet: nesi bo ty lučšij ot synov Izrailevych i slavy ich: sija glagolet Gospoď Savaof.
4 Budet v toj deň pomračenije slavy Iakovli, i tučnaja slavy jego potrjasutsja.
5 I budet, jakože ašče kto sobiraet žatvu stojaščuju, i sema klasov požinaet: i budet, jakože ašče kto sobiraet klasy v debri Tverde.
6 I ostanetsja v nej steblije, ili aki zerna maslična dve ili tri na verse vysoce, ili četyre ili pjať na vetvii jeja ostanut: sija glagolet Gospoď Bog Izrailev.
7 V toj deň upovaja budet čelovek na Sotvoršago i, i oči jego ko Svjatomu Izrailevu vozzrjat,
8 i ne budut upovajušče na trebišča, niže na dela ruk svoich, jaže sotvoriša persty ich, i ne budut smotriti na Dubravy, niže na merzosti ich.
9 V toj deň budut gradi tvoi ostavleni, jakože ostaviša Amorreje i Jeveje ot lica synov Izrailevych: i budut pusti,
10 zane ostavil jesi Boga spasa tvojego i Gospoda pomoščnika tvojego ne pomanul jesi: sego radi nasadiši sad neveren i sema neverno.
11 V oňže bo deň ašče nasadiši, prelstišisja: a ježe ašče zautra poseješi, to procvetet na žatvu, vo oňže deň naslediši, i aki otec čeloveč nasledije dasi synom tvoim.
12 O, ljute množestvu jazykov mnogich! Aki more volnujuščejesja, tako smatetesja, i chrebet jazykov mnogich jako voda vozšumit:
13 aki voda mnoga jazycy mnozi, aki (šum) vody mnogija nuždeju nosimyja: i otveržet jego i daleče poženet jego, aki prach plevnyj vejuščich protivu vetra, i jako prach kolesnyj burja voznosjaščaja.
14 K večeru, i budet plač: prežde zautrija, i ne budet: sija časť plenivšich ny, i žrebij nasledivšich nas.

18

1 Gore korabelnym krilam zemli, jaže ob onu stranu rek Jefiopskich.
2 Posylajaj po morju posly v zalog i poslanija knižnaja verchu vody: pojdut bo vestnicy legcy ko jazyku vysoku i k ljudem strannym i stroptivym. Kto daleje ich? Jazyk beznadežen i popran.
3 Nyne reki zemnyja vsja aki strana naselena naselitsja, strana ich aki znamenije ot gory vozdvignetsja, aki glas truby uslyšan budet.
4 Jako tako mi reče Gospoď: utverždenije budet v Mojem grade, aki svet znoja poludennago i aki oblak rosnyj v deň žatvy budet.
5 Prežde žatvy, jegda soveršitsja cvet, i grezn proizydet po cvete nedozrel: i otimet grozdije maloje serpami i lozije otimet i posečet,
6 i ostavit vkupe pticam nebesnym i zverem zemnym: i soberutsja na ňa pticy nebesnyja, i vsi zverije zemli naň priidut.
7 V to vrema prinesutsja dary Gospodu Savaofu ot ljudij oskorblenych i ottorženych i ot ljudij velikich, otnyne i v večnoje vrema: jazyk nadejuščsja i popran, iže jesť v časti rečnej strany svojeja, na mesto, ideže ima Gospoda Savaofa, na goru Sioňu.

19

1 Se, Gospoď sedit na oblace legce i priidet vo Jegipet, i potrjasutsja rukotvorennaja Jegipetskaja ot lica Jego, i serdca ich razslabnut v nich.
2 I vostanut Jegipťjane na Jegipťjany, i vojuružitsja čelovek na brata svojego, i vsjak na bližňago svojego, vostanet grad na grad i zakon na zakon.
3 I vozmatetsja duch Jegipťjan v nich, i sovet ich razsyplju, i voprosjat bogov svoich i kumirov svoich, i glasjaščich ot zemli i črevovolšebnikov.
4 I predam Jegipet v ruce čelovekov vlastelej žestokich, i carije žestocy obladati budut imi: sija glagolet Gospoď Savaof.
5 I ispijut Jegipťjane vodu, jaže pri mori, a reka oskudejet i izschnet.
6 I oskudejut reki i rovennicy rečnii: i izschnet ves sonm vodnyj, i vo vsjacem luze trostnem i sitnem,
7 i zlak zelenyj ves iže okrest reki, i vse sejemoje pri rece poschnet vetrom rastlenno.
8 I vozsteňat rybarije, i vozsteňat vsi meščuščii udicu v reku, i meščuščii nevody i meščuščii seti vozrydajut.
9 I stud priimet delajuščich len razčesanyj i delajuščich visson, i budut delajuščii ja v bolezni,
10 i vsi tvorjaščii sikeru opečaljatsja i poboljat dušami.
11 I jurodivi budut kňazi Tanesovy: mudrii carevy sovetnicy, sovet ich objurodejet. Kako rečete carju: synove smyslenych my, synove carej drevnich?
12 Gde suť nyne mudrii tvoi, i da vozvesťjat tebe i rekut: čto sovešča Gospoď Savaof na Jegipet?
13 Oskudeša kňazi Tanesovy, i voznesošasja kňazi Memfitstii, i prelsťjat Jegipta po plemenom.
14 Gospoď bo rastvori im duch prelščenija, i prelstiša Jegipta vsemi delesy svoimi, jakože prelščaetsja pijanyj i kupno bljujušč.
15 I ne budet Jegipťjanom dela, ježe by sotvorilo glavu i ošib, i načalo i konec.
16 V toj deň budut Jegipťjane aki ženy vo strase i trepete ot lica ruki Gospoda Savaofa, juže Toj vozložit na ňa.
17 I budet strana Iudejska vo strach Jegipťjanom: vsjak, iže ašče vospomanet ju im, ubojatsja soveta radi, jegože sovešča Gospoď Savaof naň.
18 V toj deň budet pjať gradov vo Jegipte, glagoljuščich jazykom Chanaanitskim i klenuščichsja imenem Gospoda Savaofa: grad Asedek prozovetsja jedin grad.
19 V toj deň budet žertvennik Gospodevi v zemli Jegipetstej i stolp v predelech jego Gospodevi.
20 I budet v znamenije vo vek Gospodevi v zemli Jegipetstej: jako vozopijut ko Gospodu na oskorbljajuščyja ich, i poslet im Gospoď čeloveka, iže spaset ja, suďaj spaset ja.
21 I poznan budet Gospoď Jegipťjanom: i uveďat Jegipťjane Gospoda v toj deň i sotvorjat žertvy i dary, i obeščajut obety Gospodevi i vozdaďat.
22 I porazit Gospoď Jegipťjan jazvoju velikoju i izcelit ich celboju, i obraťjatsja ko Gospodevi, i uslyšit ich i izcelit ich celboju.
23 V toj deň budet puť ot Jegipta ko Assirianom, i vnidut Assiriane vo Jegipet, i Jegipťjane pojdut ko Assirianom, i porabotajut Jegipťjane Assirianom.
24 V toj deň budet Izrail tretij vo Jegipťjanech i vo Assirianech, blagosloven na zemli,
25 juže blagoslovi Gospoď Savaof, glagolja: blagosloveni ljudije Moi, iže vo Jegipte i iže vo Assiriach, i nasledije Moje Izrail.

20

1 V leto, v neže vnide Tanafan vo Azot, jegda poslan bysť ot Arny, carja Assirijskago, i vojeva na Azot i vzja jego,
2 togda reče Gospoď ko Isaii synu Amosovu, glagolja: idi i sverzi vretišče so čresl svoich, i sandalija tvoja izzuj s nog tvoich, i sotvori sice, choďa nag i bos.
3 I reče Gospoď: jakože chodil rab Moj Isaia nag i bos tri leta, tri leta budut znamenija i čudesa Jegipťjanom i Jefiopljanom:
4 jako takožde otvedet car Assirijsk plen Jegipetsk i Jefiopsk, junošy i starcy, nagi i bosy, otkroveny vo stydenije Jegiptu.
5 I postyďatsja pobeždeni Jegipťjane o Jefiopljanech, na nichže upovachu Jegipťjane, bjachu bo im slava.
6 I rekut živuščii na ostrove sem v deň onyj: se, my bechom upovajušče bežati k nim na pomošč, iže ne mogoša spastisja ot carja Assirijska, i kako my spasemsja?

21

1 Jakože burja skvoze pustyňu prochodit, ot pustyni ischoďaščaja iz zemli,
2 strašno videnije i žestoko povedasja mne: prestupajaj prestupaet, i bezzakonnujaj bezzakonstvujet: na ma Jelamite, i posly Persstii na ma idut: nyne vozdochnu i utešu sebe.
3 Sego radi napolnišasja čresla moja razslablenija, i bolezni prijaša ma aki raždajuščuju: nepravdovach ježe ne slyšati, potščachsja ježe ne videti.
4 Serdce moje zabluždaet, i bezzakonije pogružaet ma, duša moja stoit vo strase.
5 Ugotovite trapezu, jadite, pijte: vostavše, kňazi, ugotovite ščity,
6 jako tako reče Gospoď ko mne: šed postavi sebe straža, i ježe ašče uzriši, vozvesti.
7 I uzrech vsadniki konnyja dva, vsadnika na osljati i vsadnika na velbljude. Poslušaj slušanijem mnogim
8 i prizovi Uriju na stražbu Gospodňu. I reče: stojach vynu deň, i u polčišča az stojach vsju nošč,
9 i se, sam grjadet (muž) vsadnik dvokonnyj, i otveščav reče: pade, pade Vavilon, i vsi kumiry jego i vsja rukotvorennaja jego sokrušišasja na zemli.
10 Poslušajte, ostavšiisja, i boleznujuščii, uslyšite: ježe slyšach ot Gospoda Savaofa, Bog Izrailev vozvesti nam.
11 Ko mne zovi ot Siira: stregite zabrala.
12 Stregu zautra i noščiju. Ašče iščeši, išči i u mene obitaj.
13 V dubrave v večer prespiši, ili na puti Dedanove.
14 Vo sretenije žažduščemu vodu prinesite, živuščii vo strane Femanove, so chleby sretajte bežaščyja množestva radi ubijennych
15 i množestva radi zabluždajuščich, i množestva radi mečej i množestva radi lukov naprjažennych, i množestva radi padšich na seči.
16 Jako sice reče Gospoď ko mne: ješče leto (edino), jakože leto naemnika, oskudejet slava synov Kidarskich,
17 i ostanok lukov silnych synov Kidarskich budet mal, jako Gospoď Bog Izrailev glagola.

22

1 Čto bysť tebe, jako nyne vozlezoste vsi na chraminy tščetnyja?
2 Napolnisja grad vopijuščich, ujazvlennii tvoi ne mečmi ujazvleni, niže mertvecy tvoi umerščvleni ratiju:
3 vsi kňazi tvoi pobegoša, i plenennii žestoce suť svjazani, i krepcyi v tebe daleče otbežaša.
4 Sego radi rekoch: ostavite mene, da gorce vosplačusja: ne naležite utešati ma o sokrušenii dščere roda mojego:
5 jako deň mateža i paguby i popranija, i smatenije ot Gospoda Savaofa: v debri Sioni skitajutsja, ot mala daže do velika skitajutsja po goram.
6 Jelamite že vzjaša tuly, i vsadnicy čelovecy na konech, i sobor opolčenija.
7 I budut izbranny debri tvoja, napolňatsja kolesnic, konnicy že zastupjat vrata tvoja
8 i otkryjut vrata Iudina, i vozzrjat v toj deň vo izbrannyja domy grada,
9 i otkryjut sokrovennaja domov kraegradija Davidova, i uzrjat, jako množajšii suť, i jako otvratiša vodu drevnija kupeli vo grad,
10 i jako razoriša domy Ijerusalimli na utverždenije stene gradnej.
11 I sotvoriste sebe vodu meždu dvema stenama, vnutrudu kupeli drevnija, i ne vozzreste na Sotvorivšago ju isperva, i Sograždšago ju ne videste.
12 I prizva Gospoď, Gospoď Savaof v toj deň plač i rydanije, i ostriženije i prepojasanije vo vretišča:
13 tii že sotvoriša radosť i veselije, zakalajušče telcy i žrušče ovcy, jako jasti masa i piti vino, glagoljušče: da jamy i pijem, utre bo umrem.
14 I otkrovenna sija suť vo uščiju Gospoda Savaofa, jako ne ostavitsja vam toj grech, dondeže umrete.
15 Sice glagolet Gospoď Savaof: idi v kušču ko Somnanu stroitelju domu i rcy jemu:
16 čto ty zde, i čto tebe zde, jako istesal jesi sebe zde grob i sotvoril jesi sebe na vysoce grob, i napisal jesi sebe na kameni kušču?
17 Se, nyne Gospoď Savaof izveržet i sotret muža, i otimet utvar tvoju i venec tvoj slavnyj,
18 i poveržet ťja vo stranu veliku i bezmernu, i tamo umreši: i položit kolesnicu tvoju dobruju v bezčestije i dom kňazja tvojego v popranije:
19 i izveržešisja ot stroitelstva tvojego i ot stepene tvojego.
20 I budet v toj deň, i prizovu raba Mojego Jeliakima syna Chelkijeva
21 i obleku jego vo utvar tvoju, i venec tvoj dam jemu i deržavu tvoju, i stroitelstvo tvoje dam v ruce jego, i budet jako otec živuščym vo Ijerusalime i živuščym vo Iudei.
22 I dam jemu slavu Davidovu, i obvladejet, i ne budet protivoglagoljuščago: i dam jemu ključ domu Davidova na ramo jego, i otverzet, i ne budet zatvorjajuščago, i zatvorit, i ne budet otverzajuščago.
23 I postavlju jego kňazja na meste verne, i budet na prestole slavy domu otca svojego.
24 I budet upovajaj na nego vsjak slavnyj v domu otca jego, ot mala daže do velika: i budut zavisjašče na nem.
25 V toj deň, sija glagolet Gospoď Savaof, podvignetsja čelovek utveržden na meste verne, i otimetsja, i padet, i potrebitsja slava, jaže na nem, jako Gospoď glagola.

23

1 Plačitesja, korabli Karchidonstii, jako pogibe, i ktomu ne idut ot zemli Kitijejskija, otvedesja plenen.
2 Komu podobni byša živuščii vo ostrove, kupcy Finičestii, prechoďaščii more?
3 V vode mnoze sema kupečesko, aki žatve vnosimej kupcy jazyčestii.
4 Usramisja, Sidone, reče more. Kreposť že morskaja reče: ne bolech, ni porodich, ni vskormich junoš, niže voznesoch devic.
5 Jegda že slyšano budet vo Jegipte, priimet ja bolezň o Tire.
6 Idite v Karchidon, plačitesja, živuščii vo ostrove sem.
7 Ne sije li be veličanije vam isperva, prežde neže predanu byti jemu?
8 Kto sija sovešča na Tira? Jeda chuždšij jesť, ili ne krepkij jesť? Kupcy jego slavnii kňazi zemli.
9 Gospoď Savaof sovešča razsypati vsjakuju gordyňu slavnych i obezčestiti vsjakoje slavnoje na zemli.
10 Delaj zemlju tvoju, ibo korabli ktomu ne priidut ot Karchidona.
11 I ruka Tvoja ktomu ne ukrepejet po morju, razgnevljajuščaja carej. Gospoď Savaof zapoveda o Chanaane, ježe pogubiti kreposť jego.
12 I rekut: ktomu ne priložite ukarjati i obideti dščer Sidoňu: i ašče otideši ko Kitiiom, niže tamo budet tebe pokoj:
13 i v zemlju Chaldejsku, no i ta opustela ot Assirian, jako stena jeja padesja.
14 Plačitesja, korabli Karchidonstii, jako pogibe tverdyňa vaša.
15 I budet v toj deň, ostavlen budet Tir sedmdesjat let, jakože vrema (edinago) carja, jako vrema čelovečesko: i po sedmidesjatich letech budet Tir jako pesň bludnicy.
16 Vozmi gusli, obydi grad, bludnica zabvenaja, dobre pogudi, mnogo vospoj, da pamať tvoja budet.
17 I budet po sedmidesjatich letech, priseščenije sotvorit Bog Tiru, i paki vozstavitsja na preždneje i budet toržišče vsem carstvam vselennyja na licy zemli.
18 I budet jego kuplja i mzda svjato Gospodevi, ne im sobrano budet, no živuščym pred Gospodem, vsja kuplja jego, jasti i piti i napolnitisja, i v sytosť, na pamať pred Gospodem.

24

1 Se, Gospoď razsyplet vselennuju i opustošit ju, i otkryet lice jeja i rastočit živuščyja na nej.
2 I budut ljudije aki žrec, i rab aki gospodin, i raba aki gospoža: budet kupujaj jako prodajaj, i vzaim jemljaj aki zaimodavec, i dolžnyj aki jemuže jesť dolžen.
3 Tlenijem istlejet zemlja, i raschiščenijem raschiščena budet zemlja: usta bo Gospodňa glagolaša sija.
4 Vosplakasja zemlja, i rastlenna bysť vselennaja, vosplakašasja vysocyi zemli.
5 Zemlja bo bezzakonije sotvori živuščich radi na nej, poneže prestupiša zakon i izmeniša zapovedi, razrušiša zavet večnyj.
6 Sego radi prokljatije pojast zemlju, jako sogrešiša živuščii na nej: sego radi ubozi budut živuščii na zemli, i ostanetsja čelovekov malo.
7 Vosplačetsja vino, vozrydaet vinograd, vozstenut vsi radujuščiisja dušeju.
8 Prestalo jesť veselije timpanov, presta vysokoderzosť i bogatstvo nečestivych, prestal jesť glas guslej:
9 usramišasja, ne piša vina, gorka bysť sikera pijuščym.
10 Opuste vsjak grad, zaključit chram, ježe ne vniti.
11 Plačitesja o vine vsjudu, prestala jesť radosť vsja zemnaja, otide vsja radosť zemli.
12 I ostanut gradi pusti, i domove ostavleni pogibnut.
13 Sija vsja budut na zemli sredi jazykov: jakože ašče kto otrjasaet masličinu, tako otrjasut ich: i (jakože) ašče ostanet ot oymanija vinograda,
14 sii glasom vozopijut: ostavšiisja že na zemli vozradujutsja so slavoju Gospodneju, vozmatetsja voda morskaja.
15 Sego radi slava Gospodňa vo ostrovech budet morskich, ima Gospodne proslavleno budet.
16 Gospodi Bože Izrailev, ot kril zemnych čudesa slyšachom, nadežda blagočestivomu: i rekut: (gore chuljaščym, iže chuljat zakon,) gore prestupnikom, iže prestupajut zakon.
17 Strach i propasť i seť na vas živuščich na zemli.
18 I budet, bežaj stracha vpadet v propasť, i izlazjaj iz propasti imetsja v seť: jako okna s nebese otverzošasja, i potrjasutsja osnovanija zemnaja.
19 Matežem vozmatetsja zemlja, i skudostiju oskudejet zemlja.
20 Preklonisja i potrjasesja zemlja aki ovoščnoje chranilišče, i aki pijan i šumen padet i ne vozmožet vostati, preodole bo na nej bezzakonije.
21 I budet v toj deň, navedet Gospoď na utvar nebesnuju ruku i na cari zemnyja.
22 I soberut sobranije jeja i zatvorjat v tverdi i v temnicy: mnozemi rody budet poseščenije ich.
23 I istaet plinfa i padet stena, i ustyditsja luna i posramitsja solnce: jako vocaritsja Gospoď v Sione i vo Ijerusalime i pred starejšiny slaven budet.

25

1 Gospodi Bože moj, proslavlju Ťja, vospoju ima Tvoje, jako sotvoril jesi čudnaja dela, sovet drevnij istinnyj: da budet, Gospodi.
2 Jako položil jesi grady v persť, grady tverdyja, ježe pasti osnovanijem ich, nečestivych grad da ne soziždetsja vo vek.
3 Sego radi blagoslovjat Ťja ljudije niščii, i gradi čelovekov obidimych vozblagoslovjat Ťja.
4 Byl bo jesi vsjakomu gradu smirennomu pomoščnik, i iznemogajuščym za oskudenije pokrov, ot čelovek zlych izbaviši ich: pokrov žažduščich, i duch čelovekov obidimych.
5 Aki čelovecy malodušnii žažduščii v Sione, jako izbaviši ich ot čelovek nečestivych, imže nas predal jesi.
6 I sotvorit Gospoď Savaof vsem jazykom: na gore sej ispijut radosť, ispijut vino,
7 pomažutsja mirom na gore sej: predažď sija vsja jazykom: toj bo sovet na vsja jazyki.
8 Požre smerť vozmogši, i paki oťjat Gospoď Bog vsjakuju slezu ot vsjakago lica: ponošenije ljudij oťjat ot vseja zemli, usta bo Gospodňa glagolaša (sija).
9 I rekut v deň onyj: se, Bog naš, Naňže upovachom, i spaset nas: Sej Gospoď, poterpechom Jego, i vozradovachomsja i vozveselichomsja o spasenii našem.
10 Pokoj dast Bog na gore sej, i poperetsja Moavitida, jakože topčut tok kolesnicami.
11 I vozdvignet ruce svoi, jakože i toj smiri, ježe pogubiti: i smirit gordyňu jego, na ňaže ruce vozloži.
12 I vysotu ubežišča ogrady tvojeja smirit, i obnizitsja daže do zemli.

26

1 V toj deň vospojut pesň siju v zemli Iudejstej, glagoljušče: se, grad krepok, i spasenije nam položit stenu i ograždenije.
2 Otverzite vrata, da vnidut ljudije chraňaščii pravdu i chraňaščii istinu,
3 prijemljuščii istinu i chraňaščii mir.
4 Jako na ťja nadejanijem nadejašasja, Gospodi, vo vek, Bože velikij, večnyj,
5 iže smiriv nizvel jesi živuščyja v vysokich: grady krepkija razoriši i obniziši ja daže do zemli.
6 I poperut ja nogi krotkich i smirennych.
7 Puť blagočestivych prav bysť, i priugotovan puť blagočestivych.
8 Puť bo Gospodeň sud: upovachom na ima Tvoje i pamať, jejaže želaet duša naša.
9 Ot nošči utreňuet duch moj k Tebe, Bože, zane svet povelenija Tvoja na zemli: pravde naučitesja, živuščii na zemli.
10 Presta bo nečestivyj: vsjak, iže ne naučitsja pravde na zemli, istiny ne sotvorit: da vozmetsja nečestivyj, da ne vidit slavy Gospodni.
11 Gospodi, vysoka Tvoja myšca, i ne vedeša, razumevše že postyďatsja: revnosť priimet ljudi nenakazannyja, i nyne ogň supostaty pojast.
12 Gospodi Bože naš, mir dažď nam, vsja bo vozdal jesi nam.
13 Gospodi Bože naš, sťjaži ny: Gospodi, razve Tebe inogo ne vemy: ima Tvoje imenujem.
14 Mertvii že života ne imut videti, niže vračeve voskresjat: sego radi navel jesi i pogubil jesi, i vzjal jesi vsjak mužesk pol ich.
15 Priloži im zla, Gospodi, priloži zla slavnym zemli.
16 Gospodi, v skorbi pomanuchom Ťja, v skorbi male nakazanije Tvoje nam.
17 I jako boljaščaja približaetsja roditi i v bolezni svojej voskriča, tako bychom vozljublennomu Tvojemu.
18 Stracha radi Tvojego, Gospodi, vo čreve prijachom i pobolechom, i rodichom duch spasenija Tvojego, jegože sotvorichom na zemli: ne pademsja, no padutsja vsi živuščii na zemli.
19 Voskresnut mertvii i vostanut iže vo grobech, i vozradujutsja iže na zemli: rosa bo, jaže ot Tebe, izcelenije im jesť, zemlja že nečestivych padet.
20 Idite, ljudije moi, vnidite vo chraminu vašu, zatvorite dveri svoja, ukryjtesja malo jeliko jeliko, dondeže mimoidet gnev Gospodeň.
21 Se bo, Gospoď ot svjatago (mesta) navodit gnev na živuščyja na zemli: i otkryet zemlja krov svoju i ne pokryet izbijenych.

27

1 V toj deň navedet Gospoď meč svjatyj i velikij i krepkij na drakonta zmia bežašča, na drakonta zmia lukavago, i ubijet drakonta suščago v mori.
2 V toj deň vinograd dobryj, želanije peti nad nim:
3 az grad krepkij, grad vojuemyj, vsuje napoju jego: plenen bo budet noščiju, v deň že padetsja stena jego: nesť togo, iže ne vozmet jego.
4 Kto ma pristavit strešči steblije na nive? Radi vraždy seja otrinuch i. Ubo sego radi sotvori Gospoď Bog vsja, jelika sovešča.
5 I sgorech, vozopijut živuščii v nem: sotvorim mir Jemu, sotvorim mir,
6 prichoďaščaja čada Iakovlja: prozjabnet i procvetet Izrail, i napolnitsja vselennaja ploda jego.
7 Jeda jakože Toj porazi, i sam sice ujazvitsja? I jakože sam ubi, takožde ubijen budet?
8 Svarjasja i ukorjaja otpustit ja: ne Ty li byl jesi pomyšljaja duchom žestokim, ubiti ja duchom jarosti?
9 Sego radi otimetsja bezzakonije Iakovle, i sije jesť blagoslovenije jego, jegda otimu grech jego, jegda položat vse kamenije trebišč sokrušeno aki prach drobnyj: i ne prebudut drevesa ich, i kumiry ich budut posečeni, aki dubrava daleče.
10 Obitajuščeje stado otpuščenno budet, aki stado ostavlenoje: i budet mnogo vrema v pažiť, i tamo počijut stada.
11 I po vremeni ne budet v nem vsjakago zlaka, zaneže izschnet: ženy grjaduščyja s pozorišča, priidite: ne suť bo ljudije imušče smysla, sego radi ne uščedrit Sotvorivyj ja, niže Sozdavyj ich pomilujet.
12 I budet v toj deň, zagradit Gospoď ot rovennika rečnago, daže do Rinokorury (grada): vy že soberite syny Izrailevy po jedinomu.
13 I budet v toj deň, vostrubjat truboju velikoju, i priidut pogubljaemii vo strane Assirijstej i pogubljaemii vo Jegipte, i pokloňatsja Gospodevi na gore svjatej vo Ijerusalime.

28

1 Gore vencu gordyni, naimnicy Jefremovy, cvet otpadyj ot slavy, na verse gory tučnyja pijanii bez vina.
2 Se, krepka i žestoka jarosť Gospodňa, aki grad nizpuščaemyj ne imyj krova, nasilno nizpuščaemyj: jakože vody mnogoje množestvo vlekuščeje stranu, zemli sotvorit pokoj rukama,
3 i nogama poperetsja venec gordyni, naimnicy Jefremovy.
4 I budet cvet otpadyj ot nadeždy slavy na verse gory vysokija, aki rannij plod smokvin: videvyj jego, prežde vzjatija v ruce svoi, voschoščet poglotiti jego.
5 V toj deň budet Gospoď Savaof venec nadeždi, spletenyj slavoju ostavšymsja ljudem.
6 I ostavjatsja duchom sudnym na sud, i kreposť vozbraňajuščich pogubljati.
7 Sii bo vinom suť prelščeni: prelstišasja sikery radi, žrec i prorok izstupiša uma ot sikery, požerty byša vinom, potrjasošasja ot pijanstva sikery, prelstišasja: sije jesť prividenije.
8 Prokljatije pojast sej sovet, sej bo sovet radi lichoimstva.
9 Komu vozvestichom zlaja i komu povedachom vesť? Iže otdojenii (suť) ot mleka, ottoržennii ot sosca.
10 Pečali na pečal ožidaj, nadeždy k nadeždi, ješče malo, ješče malo,
11 jako chudostiju usten, jazykom inym vozglagoljut ljudem sim, rekušče im:
12 sej pokoj alčnomu i sije sokrušenije, i ne voschoteša slyšati.
13 I budet im slovo Gospoda Boga, pečal k pečali, nadežda k nadeždi, ješče malo, ješče malo, da idut i padutsja vspjať i v bedu vpadut, i sokrušatsja i pleneni budut.
14 Sego radi uslyšite slovo Gospodne, mužije ozloblennii i kňazi ljudij suščich vo Ijerusalime.
15 Jako rekoste: sotvorichom zavet so adom i so smertiju složenije: burja nosima ašče mimoidet, ne priidet na nas: položichom lžu nadeždu našu i lžeju pokryemsja.
16 Sego radi tako glagolet Gospoď: se, Az polagaju vo osnovanije Sionu kameň mnogocenen, izbran, kraeugolen, česten, vo osnovanije jemu, i verujaj v oň ne postyditsja:
17 i položu sud v nadeždu, milosť že moja na merilech, i upovavšii votšče na lžu, jako ne minet vas burja:
18 i ne otimet ot vas zaveta smertnago, i nadežda vaša, jaže ko adu, ne prebudet. Burja iduščaja ašče najdet, budete jej v popranije:
19 jegda mimoidet, vozmet vas: jako po vsjako utro prechoditi budet v deň, i v nošči budet nadežda zla. Naučitesja slyšati, utesňaemii:
20 ne možem ratovati, sami že iznemogaem, ježe sobratisja nam.
21 Jakože gora na nečestivych vostanet Gospoď, i budet (jakože) v debri Gavaonstej, s jarostiju sotvorit dela Svoja, goresti delo: jarosť že Jego čuždo upotrebitsja, i pogublenije Jego stranno.
22 I vy ne radujtesja, niže da vozmogut vaši uzy: zane skončany i sokraščeny vešči slyšach ot Gospoda Savaofa, jaže sotvorit nad vseju zemleju.
23 Vnušite i slyšite glas moj, vnemlite i slyšite slovesa moja.
24 Jeda ves deň budet orjaj orati? Ili sema ugotovit prežde vozdelanija zemli?
25 Ne jegda li umagčit lice jeja, togda vsejet malo černuchi i kimina, potom že sejet pšenicu i jačmeň i proso v predelech tvoich?
26 I naučišisja sudu Boga tvojego i vozraduješisja.
27 Ibo ne s žestokostiju očiščaetsja černucha, niže kolo kolesničnoje obydet kimina, no žezlom istrjasaetsja černucha, kimin že so chlebom snestsja.
28 Ne vo vek bo Az razgnevajusja na vy, niže glas gneva Mojego poperet vas.
29 I sija ot Gospoda Savaofa izydoša čudesa: sovetujte, voznesite tščetnoje utešenije.

29

1 Gore gradu Ariilu, naňže David vojeva. Soberite žita ot goda do goda, sneste bo vkupe s Moavom:
2 ozloblju bo Ariila, i budet kreposť jego i bogatstvo Mne:
3 i obsjadu ťja aki David, i postavlju okrest tebe ostrog, i sograždu stolpy.
4 I smirjatsja slovesa tvoja do zemli, i v zemlju vnidut slovesa tvoja: i budet glas tvoj aki glasjaščich ot zemli, i ko zemli iznemožet glas tvoj.
5 I budet jako persť ot kolese bogatstvo nečestivych, i aki prach leťjaj množestvo utesňajuščich ťja, i budet aki čerta vnezapu ot Gospoda Savaofa.
6 Priseščenije bo budet so gromom i s trusom i glasom velikim, burja nesoma i plameň ognennyj pojadajaj.
7 I budet aki sonije viďaj vo sne noščiju, bogatstvo vsech jazykov, jelicy vojevaša na Ariila, i vsi, iže vojevaša na Ijerusalima, i vsi sobrannii naň i ozlobljajuščii jego.
8 I budut aki vo sne jaduščii i pijuščii, i vostavšym, tošč ich son: i jakože vo sne žaždaj aki pijaj, vosprjanuv že ješče žaždet, duša že jego votšče nadejasja: tako budet bogatstvo vsech jazykov, jelicy vojevaša na goru Sioňu.
9 Razslabejte i užasnitesja, i upijtesja ne sikerom, ni vinom,
10 jako napoi vas Gospoď duchom umilenija, i smežit oči ich i prorokov ich i kňazej ich, viďaščich sokrovennaja.
11 I budut vam vsja sija slovesa, aki slovesa knigi zapečatlennyja seja, juže ašče dadut čeloveku veduščemu pisanija, glagoljušče: pročti sije. I rečet: ne mogu pročesti, zapečatlenna bo.
12 I dastsja kniga sija v ruce čeloveku ne veduščemu pisanija, i rečetsja jemu: pročti sije. I rečet: ne vem pisanija.
13 I reče Gospoď: približajutsja Mne ljudije sii usty svoimi i ustnami svoimi počitajut Ma, serdce že ich daleče otstoit ot Mene: vsuje že počitajut Ma, učašče zapovedem čelovečeskim i učenijem.
14 Sego radi se, Az priložu, ježe preseliti ljudi sija, i prestavlju ja, i pogublju premudrosť premudrych i razum razumnych sokryju.
15 Gore tvorjaščym gluboko sovet, a ne Gospodem: gore v tajne sovet tvorjaščym, i budut vo tme dela ich, i rekut: kto ny vide, i kto ny urazumejet, jaže my tvorim?
16 Ne jakože li brenije skudelnika vmenitesja? Jeda rečet zdanije sozdavšemu je: ne ty ma sozdal jesi? Ili tvorenije sotvoršemu: ne razumno ma sotvoril jesi?
17 Ne ješče li malo, i priložitsja Livan, aki gora Chermel, i Chermel v dubravu vmenitsja?
18 I uslyšat v deň onyj glusii slovesa knigi (seja), i iže vo tme i iže vo mgle oči slepych uzrjat.
19 I vozradujutsja niščii radi Gospoda v veselii, i otčajavšiisja čelovecy ispolňatsja veselija.
20 Izčeze bezzakonnik, i pogibe gordyj, i potrebišasja vsi bezzakonnujuščii vo zlobe
21 i tvorjaščii sogrešati čeloveki vo slove: vsem že obličajuščym vo vratech pretykanije položat, poneže sovratiša v nepravdach pravednago.
22 Sego radi tako glagolet Gospoď na dom Iakovl, jegože opredeli ot Avraama: ne nyne postyditsja Iakov, niže nyne lice svoje izmenit Izrail:
23 no jegda uviďat čada ich dela Moja, Mene radi osvjaťjat ima Moje i osvjaťjat Svjatago Iakovlja, i Boga Izraileva ubojatsja.
24 I urazumejut zabluždajuščii duchom smysl, i ropščuščii naučatsja poslušati, i jazycy nemotstvujuščii naučatsja glagolati mir.

30

1 Gore čada otstupivšaja, sija glagolet i Gospoď: sotvoriste sovet ne Mnoju i zavety ne duchom Moim, priložiti grechi ko grechom:
2 iduščii sniti vo Jegipet, Mene že ne voprosiša, ježe pomošč imeti ot faraona i zastuplenije ot Jegipťjan.
3 Budet bo vam pokrov faraonov v postydenije i upovajuščym na Jegipet ukorizna:
4 jako suť v Tane starejšiny jego, i vestnicy jego zli.
5 Votšče potruďatsja ljudij radi, iže ne upolzujut ich, niže na pomošč, niže na polzu, no na stud i na ukoriznu.
6 V pečali i v tesnote lev i lvičišč: ottudu aspidy i plema aspidov parjaščich, iže vezjachu na oslech i na velbljudech bogatstvo svoje ko jazyku, iže ne pomožet im v pomošč, no na stud i ukoriznu.
7 Jegipťjane votšče i vsuje uspejut vam: vozvesti im, jako tščetno utešenije vaše sije.
8 Nyne ubo sed napiši sija na dske i v knigu: jako budut sija vo dni vremen i daže do veka.
9 Jako ljudije nepokorivi suť, synove lživii, iže ne pochoteša slyšati zakona Božija,
10 glagoljušče prorokom: ne povedajte nam: i videnija viďaščym: ne glagolite nam, no nam glagolite i vozveščajte nam inoje prelščenije
11 i sovratite nas s puti sego: otimite ot nas puť sej i otimite ot nas sud Izrailev.
12 Togo radi sice glagolet Gospoď Svjatyj Izrailev: poneže ne pokoristesja slovesem sim i nadejastesja na lžu, i jako poroptaste i upovajušče byste na slovo sije,
13 sego radi budet vam grech sej, aki stena padajuščaja vnezapu grada tverda plenena, jegože abije nastoit padenije:
14 i padenije jego budet jako sokrušenije sosuda gliňana, ot gliny drobny, jako ne možno obresti v nich črepa, imže ogň vozmeši i v oňže vliješi vody malo.
15 Tako glagolet Gospoď, Gospoď Svjatyj Izrailev: jegda vozvrativsja vozdochneši, togda spasešisja i urazumeješi, gde jesi byl: jegda upoval jesi na sujetnaja, tščetna kreposť vaša bysť, i ne choteste poslušati,
16 no rekoste: na konech pobegnem. Togo radi pobegnete. I rekoste: na legkich vsadnicy budem. Togo radi legcy budut goňaščii vas.
17 Ot glasa jedinago pobegnut tysjašča, i ot glasa pjati pobegnut mnozi, dondeže ostavleni budete aki ščogla na gore i jako znama nosjaj na cholme.
18 I paki poždet Bog, ježe uščedriti vas, i sego radi voznesetsja ježe pomilovati vas: zane sudija Gospoď Bog vaš jesť, i gde ostavite slavu vašu? Blaženi vsi prebyvajuščii v Nem.
19 Zane ljudije svjatii v Sione vseljatsja, Ijerusalim že plačem vosplakasja: pomiluj ma. Pomilujet ťja, jegda uzre glas voplja tvojego, posluša tebe.
20 I dast Gospoď vam chleb pečali i vodu tesnuju, i ktomu ne približatsja k tebe lsťjaščii ťja: jako oči tvoi uzrjat prelščajuščich ťja,
21 i ušesa tvoja uslyšat slovesa sozadi tebe prelščajuščich, iže glagoljut: sej puť, poidim po nemu ili na desno, ili na levo.
22 I otveržeši kumiry posrebrennyja, i pozlaščennyja razdrobiši, i razveješi jako vodu ženy mesjačnyja, i aki motyla otveržeši ja.
23 Togda budet dožď semeni zemli tvojeja, i chleb žita zemli tvojeja budet izjubilen i tučen, i napasutsja skoti tvoi v toj deň na meste tučne i prostranne.
24 Juncy vaši i volove delajuščii zemlju najaďatsja plev smešennych so jačmenem izvejanym.
25 I budet na vsjacej gore vysoce i na vsjacem cholme voznesenne voda tekuščaja v deň onyj, jegda pogibnut mnozi, i jegda padutsja stolpi:
26 i budet svet luny aki svet solnca, i svet solnečnyj budet sedmericeju v toj deň, jegda izcelit Gospoď sokrušenije ljudij Svoich i bolezň jazvy tvojeja izcelit.
27 Se, ima Gospodne idet vremenem mnogim, gorjaščaja jarosť Jego: so slavoju slovo usten Jego, slovo gneva polno, i gnev jarosti jako ogň pojast:
28 i duch Jego aki voda v debri vlekušči priidet daže do vyi i razdelitsja, ježe smutiti jazyki o prelščenii sujetnem, i poženet ja prelesť tšča, i vozmet ja pred licem ich.
29 Jeda prisno podobaet vam radovatisja i vchoditi vo svjataja Moja vsegda, aki prazdnujuščym i jako veseljaščymsja vniti so sopeliju v goru Gospodňu k Bogu Izrailevu?
30 I slyšanu sotvorit Gospoď slavu glasa Svojego, i jarosť myšcy Svojeja pokazati, s jarostiju i gnevom, i so plamenem pojadajuščim vozgremit zelno, i jako voda i grad nizchoďašč nuždeju.
31 Glasom bo Gospodnim pobeždeni budut Assiriane jazvoju, jejuže ašče porazit ja.
32 I budet jemu okrest, oťjunuduže be ich nadežda pomošči, na ňuže toj upovaše: tii so timpany i guslmi ratovati budut naň ot premenenija.
33 Ty bo prežde dnij isťjazan budeši: jeda i tebe ugotovasja carstvovati? Debr glubokuju, drevesa ležašča, ogň i dreva mnoga, jarosť Gospodňa aki debr župelom gorjaščaja.

31

1 Gore schoďaščym vo Jegipet pomošči radi, upovajuščym na koni i na kolesnicy: suť bo mnoga, i konničeskoje množestvo mnogo zelo: i ne beša upovajušče na Svjatago Izraileva, i Boga ne vzyskaša.
2 Tojže premudre navede na nich zlaja, i slovo Jego ne otrinetsja, i vostanet na domy čelovekov zlych i na nadeždu ich tščetnuju,
3 Jegipťjanina čeloveka, a ne Boga, konski ploti, i ne budet pomošči: Gospoď že navedet ruku Svoju na ňa, i utruďatsja pomagajuščii, i vsi vkupe pogibnut.
4 Zaneže tako reče mne Gospoď: jakože vozrevet lev, ili lvičišč o lovitve, juže imet, i vozopijet nad neju, dondeže napolňatsja gory glasa jego, i pobedišasja i množestva jarosti ubojašasja: tako Gospoď Savaof snidet na goru Sioňu i na gory jego vojevati.
5 Jakože pticy parjaščyja, sice zaščitit Gospoď Savaof o Ijerusalime, zaščitit i izbavit, i snabdit i spaset.
6 Obratitesja, soveščavajuščii glubok sovet i bezzakonen, synove Izrailevy:
7 jako v toj deň otvergut čelovecy rukotvorennaja svoja srebrjanaja i rukotvorennaja zlataja, jaže sotvoriša ruki ich.
8 I padet Assur ne mečem čelovečeskim, ni meč mužeskij pojast jego, i pobegnet ne ot lica meča: junoty že budut v pobeždenije.
9 Kamenijem bo oymutsja jako ostrogom i pobeždeni budut, a bežaj plenen budet. Sija glagolet Gospoď: (blažen,) iže imejet plema v Sione i južiki vo Ijerusalime.

32

1 Se bo, Car pravednyj vocaritsja, i kňazi so sudom vladeti načnut.
2 I budet čelovek sokryvajaj slovesa svoja, i skryetsja, aki ot vody nosimyja: i javitsja v Sione jako reka tekuščaja slavnaja v zemli žažduščej.
3 I ksemu ne budut upovajušče na čeloveki, no ušy vdaďat na slyšanije,
4 i serdce iznemogšich vonmet poslušati, i jazycy nemotstvujuščii skoro naučatsja glagolati mir:
5 i ksemu ne rekut jurodivomu vladeti, i ksemu ne rekut slugi tvoi: molči.
6 Jurod bo jurodivaja izrečet, i serdce jego tščetnaja urazumejet, ježe soveršati bezzakonnaja i glagolati na Gospoda prelesť, ježe rastliti dušy alčnyja i dušy žažduščyja tščy sotvoriti.
7 Sovet bo zlych bezzakonnaja soveščavaet, rastliti smirennyja slovesy nepravednymi i razsypati slovesa smirennych na sude.
8 Blagočestivii že smyslenne soveščaša, i toj sovet prebudet.
9 Ženy bogatyja, vostanite i uslyšite glas moj: dščeri, s nadeždeju slyšite slovesa moja:
10 dňa letňago pamať sotvorite v bolezni s nadeždeju: potrebisja oymanije vinnoje, presta sejanije, i (sobiranije) ktomu ne priidet.
11 Užasnitesja, sžalitesja, upovavšyja, sovlecytesja, nagi budite, prepojašite čresla svoja vo vretišča
12 i v persi bijtesja o sele želaemem i o vinogradnem roždenii.
13 Na zemli ljudij moich ternije i bylije vozniknet, i ot vsego domu radosť voschititsja: grad bogat,
14 domove ostavlennii, bogatstvo grada i domy voždelenija ostavjat: i budut vesi peščery do veka, radosť oslom diviim, pastvy pastuchov:
15 dondeže najdet na ny Duch ot vyšňago, i budet pustyňa v Chermel, a Chermel v dubravu vmenitsja.
16 I počijet v pustyni sud, i pravda v Karmile vselitsja:
17 i budut dela pravdy mir, i oderžit pravda pokoj, i upovajušče budut do veka:
18 i vseljatsja ljudije jego vo grade mira i obitati budut upovajušče, i počijut s bogatstvom.
19 Grad že, ašče snidet, to ne na vy priidet: i budut živuščii v dubravach upovajušče, jakože suščii na poljach.
20 Blaženi sejuščii pri vsjacej vode, ideže vol i osel popiraet.

33

1 Gore obiďaščym vas! Vas niktože i izobidit, i otvergajaj vas ne otveržet: pleneni budut otmetajuščii (vas) i predaďatsja, i jako molije v rize, tako pobeždeni budut.
2 Gospodi, pomiluj ny, na Ťja bo upovachom: bysť plema nepokarjajuščichsja v pagubu, spasenije že naše vo vrema pečali.
3 Glasom stracha Tvojego užasošasja ljudije ot stracha Tvojego, i razsejašasja jazycy.
4 Nyne že soberutsja korysti vašja malago i velikago: jakože ašče kto soberet prugi, tako narugajutsja vam.
5 Svjat Bog živyj v vyšnich, napolnisja Sion suda i pravdy.
6 V zakone predaďatsja, v sokroviščich spasenije naše, tamo premudrosť i chitrosť i blagočestije ko Gospodevi: sija suť sokrovišča pravdy.
7 Se, nyne vo strase vašem tii ubojatsja: ichže bojastesja, vozopijut ot vas: vestnicy bo poslani budut gorce plačuščesja, prosjašče mira.
8 Opustejut bo sich putije: presta strach jazykov, i zavet iže k nim vzemletsja, i ne vmenite ich v čeloveki.
9 Vosplakasja zemlja, posramlen Livan, blato bysť Saroň: javlena budet Galilea i Chermel.
10 Nyne voskresnu, glagolet Gospoď, nyne proslavljusja, nyne voznesusja.
11 Nyne uzrite, nyne oščutite, tščetna budet kreposť ducha vašego: ogň vy pojast.
12 I budut jazycy požženi, aki ternije na nive razmetano i požženo.
13 Uslyšat dalnii, jaže sotvorich, (glagolet Gospoď,) uveďat približajuščiisja kreposť Moju.
14 Otstupiša, iže v Sione, bezzakonnicy, priimet trepet nečestivyja: kto vozvestit vam, jako ogň gorit? Kto vozvestit vam mesto večnoje?
15 Choďaj v pravde, glagoljaj pravyj puť, nenaviďaj bezzakonija i nepravdy i ruce ottrjasajaj ot darov: oťjagčavajaj ušy, da ne uslyšit suda krove: smežajaj oči, da ne uzrit nepravdy,
16 sej vselitsja vo vysoce peščere kamene krepkago: chleb jemu dastsja i voda jego verna.
17 Carja so slavoju uzrite, i oči vaši uzrjat zemlju izdaleča,
18 duša vaša poučitsja strachu Gospodňu: gde suť knigočii? Gde suť soveščavajuščii? Gde jesť izčitajaj pitaemyja maly i veliki ljudi?
19 Imže ne soveščaše, niže veďaše glubokij glas imuščago, jako ne slyšati ljudem uničtoženym, i nesť slyšaščemu smysla.
20 Se, Sion grad, spasenije naše, oči tvoi uzrjat, Ijerusalime, grade bogatyj, kuščy ne pokolebljutsja, niže podvignutsja kolije chraminy jego v večnoje vrema, i užja jego ne pretorgnutsja.
21 Jako ima Gospodne veliko vam jesť, mesto vam budet, reki i rovennicy širocy i prostranni: ne pojdeši po semu puti, niže pojdet korabl plovušč:
22 Bog bo moj velik jesť: ne minet mene Gospoď sudija naš, Gospoď kňaz naš, Gospoď car naš, Gospoď Toj nas spaset.
23 Prervašasja užja tvoja, jako ne ukrepišasja: ščogla tvoja preklonisja, ne raspustit vetril, ne vozdvignet znamenija, dondeže predastsja na plenenije: temže mnozi chromii plen sotvorjat,
24 i ne rekut: truždaemsja, ljudije živuščii v nich, ostavisja bo im grech.

34

1 Pristupite, jazycy, i uslyšite, kňazi: da slyšit zemlja i živuščii na nej, vselennaja i ljudije, iže na nej.
2 Zane jarosť Gospodňa na vsja jazyki i gnev na čislo ich, ježe pogubiti ich i predati ja na zaklanije.
3 I jazvenii ich povergnutsja i mertvecy, i vzydet ich smrad, i namoknut gory kroviju ich:
4 i istajut vsja sily nebesnyja, i svijetsja nebo aki svitok, i vsja zvezdy spadut jako listvije s lozy, i jakože spadaet listvije smokovnicy.
5 Upisja meč Moj na nebesi: se, na Idumeju snidet i na ljudi pagubnyja s sudom.
6 Meč Gospodeň napolnisja krove, rastolste tukom, ot krove kozlov i agncev i ot tuka kozlov i ovnov: jako žertva Gospodevi v Vosore, i zaklanije velije vo Idumei.
7 I padut s nimi silnii, i ovny i juncy, i upijetsja zemlja ot krove i ot tuka ich nasytitsja:
8 deň bo suda Gospodňa, i leto vozdajanija suda Sioňa.
9 I obraťjatsja debri jego v smolu, i zemlja jego v župel,
10 i budet zemlja jego gorjašči jako smola dnem i noščiju, i ne ugasnet v večnoje vrema, i vzydet dym jeja vysoce, v rody svoja opustejet.
11 I vo vrema mnogo pticy i ježeve, sovy i vranove vozgnezďatsja v nem: i vozložat naň uže zemlemerno pustyni, i onokentavri vseljatsja v nem.
12 Kňazi jego ne budut: carije bo i velmoži jego budut v pagubu.
13 I vozniknut vo gradech ich ternovaja drevesa i vo tverdynech jego, i budut selenija sirinom i selišča strufionom:
14 i srjaščutsja besi so onokentavry i vozopijut drug ko drugu, tu počijut onokentavri, obretše sebe pokoišča:
15 tamo vozgnezditsja jež, i sochranit zemlja deti jego so utverždenijem: tamo jeleni sretošasja i uvideša lica drug druga.
16 Čislom preidoša, i jedin i nich ne pogibe, drug druga ne vzyska, jako Gospoď zapoveda im, i duch Jego sobra ja.
17 I Toj veržet im žrebija, i ruka Jego razdeli pastisja: v večnoje vrema nasledite, v rody rodov počijut v nem.

35

1 Radujsja, pustyňa žažduščaja, da veselitsja pustyňa i da cvetet jako krin.
2 I procvetet i vozveselitsja pustyňa Iordanova: i slava Livanova dadesja jej, i česť Karmilova, i uzrjat ljudije moi slavu Gospodňu i vysotu Božiju.
3 Ukrepitesja, ruce oslablenyja i kolena razslablenaja:
4 utešitesja, malodušnii umom ukrepitesja, ne bojtesja: se, Bog naš sud vozdaet i vozdast, Toj priidet i spaset nas.
5 Togda otverzutsja oči slepych, i uši gluchich uslyšat.
6 Togda skočit chromyj jako jeleň, i jasen budet jazyk gugnivych: jako protoržesja voda v pustyni i debr v zemli žažduščej.
7 I bezvodnaja budet vo jezera, i na žažduščej zemli istočnik vodnyj budet: tamo budet veselije pticam, i selitva trosti, i luzi.
8 I tamo budet puť čist, i puť svjat narečetsja: i ne prejdet tamo nečistyj, niže budet tamo puť nečist: razsejannii že pojdut po nemu i ne zabluďat.
9 I ne budet tamo lva, ni ot zverej zlych ne vzydet naň, niže obrjaščetsja tamo, no pojdut po nemu izbavlennii:
10 i sobrannii Gospodem obraťjatsja i priidut v Sion s radostiju, i radosť večnaja nad glavoju ich: nad glavoju bo ich chvala i veselije, i radosť priimet ja, otbeže bolezň i pečal i vozdychanije.

36

1 I bysť vo četvertojenadesjať leto carstvujušču Jezekii, vzyde Sennachirim car Assirijsk na grady tverdy Iudejski i vzja onyja.
2 I posla car Assirijsk Rapsaka ot Lachisa vo Ijerusalim ko carju Jezekii s siloju velikoju, i sta u vodovaždy kupeli vyšnija na puti sela Knafeova.
3 I izyde k nemu Jeliakim syn Chelkijev domostroitel, i Somnas knigočij, i Ioach syn Asafov pamatopisec.
4 I reče im Rapsak: rcyte Jezekii: sija glagolet car velikij, car Assirijsk: na čto upovaeši?
5 Jeda sovetom i slovesy ustnymi bitva byvaet? I nyne na kogo upovaeši, jako ne pokarjaešisja mne?
6 Se, upovaeši na žezl trosťjan sokrušennyj sej, na Jegipet, na negože ašče opretsja muž, vnidet v ruku jego i probodet ju: tako jesť faraon car Jegipetskij, i vsi upovajuščii na nego:
7 ašče že glagolete, na Gospoda Boga našego upovaem: ne sej li jesť, jegože razori Jezekia vysokaja i trebišča jego, i zapoveda Iude i Ijerusalimu: pred oltarem sim poklonitesja?
8 Nyne sojedinitesja gospodinu mojemu carju Assirijsku, i dam vam dve tysjaščy konej, ašče možete dati vsedajuščyja na nich:
9 i kako možete otvratiti lice vojevody jedinago? Rabi suť, iže upovajut na Jegipťjan, na konej i vsadnikov:
10 i nyne jeda bez Gospoda priidochom na stranu siju, vojevati na ňu? Gospoď reče ko mne: vzydi na zemlju siju i pogubi ju.
11 I reče k nemu Jeliakim i Somnas knigočij i Ioach: glagoli k rabom tvoim sirski, razumejem bo my, a ne glagoli k nam iudejski: i vskuju glagoleši vo ušy čelovekom seďaščym na stene?
12 I reče k nim Rapsak: jeda ko gospodinu vašemu, ili k vam posla ma gospodin moj glagolati slovesa sija? Ne k čelovekom li seďaščym na ograde, da jaďat motyla i pijut moč s vami vkupe?
13 I sta Rapsak, i vozopi glasom veliim iudejski i reče: slyšite slovesa carja velikago, carja Assirijska:
14 sija glagolet car: da ne prelščaet vas Jezekia slovesy, ne možet izbaviti vas:
15 i da ne glagolet vam Jezekia, jako izbavit vy Bog, i ne predastsja grad sej v ruce carja Assirijska:
16 ne slušajte Jezekii: sija glagolet car Assirijskij: ašče choščete blagosloveni byti, izydite ko mne i jadite kijždo vinograd svoj i smokvi, i pijte ot potoka vašego,
17 dondeže priidu i poimu vy v zemlju, jaže aki vaša zemlja, zemlja pšenicy i vina i chlebov i vinogradov:
18 da ne prelščaet vas Jezekia, glagolja: Bog vaš izbavit vy: jeda izbaviša bozi jazyčestii, kijždo stranu svoju ot ruki carja Assirijska?
19 Gde jesť bog Jemafov i Arfafov? I gde bog grada Sepfarima? Jeda vozmogoša izbaviti Samariju ot ruki mojeja?
20 Kto ot bogov vsech jazykov sich, iže izbavi zemlju svoju ot ruki mojeja, jako izbavit Bog Ijerusalima ot ruki mojeja?
21 I umolkoša, i niktože otvešča jemu slovese, povelenija radi careva, da niktože otveščaet.
22 I vnide Jeliakim syn Chelkijev domostroitel, i Somnas knigočij sily, i Ioach syn Asafov pamatopisec ko Jezekii v rasterzanych rizach i povedaša jemu slovesa Rapsakova.

37

1 I bysť jegda uslyša car Jezekia, rasterza rizy i oblečesja vo vretišče i vnide vo chram Gospodeň:
2 i posla Jeliakima domostroitelja, i Somnu knigočija, i starejšiny žrečeski obolčeny vo vretišča ko Isaii proroku synu Amosovu.
3 I rekoša jemu: sija glagolet Jezekia: deň pečali i ukorizny i obličenija i gneva dnešnij deň, poneže priide bolezň raždajuščej, kreposti že ne imejet roditi:
4 da uslyšit Gospoď Bog tvoj slovesa Rapsakova, jaže posla car Assirijskij, gospodin jego, ukarjati Boga živago i ponositi slovesy, jaže slyša Gospoď Bog tvoj, i da pomolišisja ko Gospodevi Bogu tvojemu o ostavšichsja sich.
5 I priidoša otrocy carja Jezekii ko Isaii.
6 I reče im Isaia: sice rcyte ko gospodinu vašemu: sija glagolet Gospoď: ne ubojsja ot sloves, jaže jesi slyšal, imiže ukoriša Ma posly carja Assirijska:
7 se, Az vložu v nego duch, i uslyšav vesť vozvratitsja vo stranu svoju i padet mečem na svojej zemli.
8 I vozvratisja Rapsak i obrete carja Assirijskago obležašča Lovnu: i uslyša car Assirijsk, jako otide ot Lachisa,
9 i izyde Faraka car Jefiopskij vojevati naň: i uslyšav vozvratisja i posla posly ko Jezekii, glagolja:
10 sice rcyte Jezekii carju Iudejsku: da ne prelščaet Bog tvoj tebe, na Negože upovaja jesi, glagolja, jako ne predastsja Ijerusalim v ruce carja Assirijska:
11 ili ne slyšal jesi ty, čto sotvoriša carije Assirijstii, kako vsju zemlju pogubiša, i ty li izbavišisja?
12 Jeda izbaviša sich bozi jazyčestii, ichže pogubiša otcy moi Gozan i Charran i Rasem, iže suť vo strane Fejemafi?
13 Gde suť carije Jemafovy, i gde Arfafovy, i gde grada Jepfarujema, Anagugana?
14 I vzja Jezekia knigu ot poslov i pročte ju, i vnide vo chram Gospodeň i otverze ju pred Gospodem.
15 I pomolisja Jezekia ko Gospodevi, glagolja:
16 Gospodi Savaof, Bože Izrailev, seďaj na Cheruvimech, Ty jesi Bog jedin Car vsjakago carstva vselennyja, Ty sotvoril jesi nebo i zemlju:
17 prikloni, Gospodi, ucho Tvoje, uslyši, Gospodi, otverzi, Gospodi, oči Tvoi, prizri, Gospodi, i vižď i slyši vsja slovesa Sennachirimlja, jaže posla ukarjati Boga živago:
18 poistinne bo, Gospodi, pustu sotvoriša carije Assirijstii vsju zemlju i strany ich,
19 i vvergoša kumiry ich vo ogň, ne beša bo bozi, no dela ruk čelovečeskich, dreva i kamenije, i pogubiša ja:
20 nyne že, Gospodi Bože naš, spasi ny ot ruki ich, da uveďat vsja carstvija zemnaja, jako Ty jesi (Gospoď) Bog jedin.
21 I poslan bysť Isaia syn Amosov ko Jezekii i reče jemu: sija glagolet Gospoď Bog Izrailev: slyšach, o nichže molilsja jesi ko Mne o Sennachirime cari Assirijstem.
22 Sije slovo, ježe glagola o nem Bog: pochuli ťja i porugasja tebe devica dšči Sioňa, na ťja glavoju pokiva dšči Ijerusalimlja:
23 kogo ukoril i razgneval jesi? Ili k komu vozvysil jesi glas tvoj, i ne vozdvigl jesi na vysotu očes tvoich? Ko Svjatomu Izrailevu!
24 Jako poslami ukoril jesi Gospoda, ty bo rekl jesi: množestvom kolesnic az vzydoch na vysotu gor i na posledňaja Livana, i posekoch vysotu kedra jego i dobrotu kiparisovu, i vnidoch v vysotu časti dubravnyja
25 i položich most, i opustošich vody i vse sobranije vodnoje:
26 ne slyšal li jesi izdrevle sich, jaže Az sotvorich? Ot drevnich dnij soveščach, nyne že pokazach opustošiti jazyki v tverdynech i živuščyja vo tverdych gradech:
27 opustich ruce, i izschoša i byša aki sucho seno na krovech i aki troskot:
28 nyne že pokoj tvoj i ischod tvoj i vchod tvoj Az vem,
29 jarosť že tvoja, jejuže razgnevalsja jesi, i ogorčenije tvoje vzyde ko Mne, i vložu brozdu v nozdri tvoja, i uzdu vo usta tvoja, i vozvrašču ťja putem, imže jesi prišel.
30 Sije že tebe znamenije: jažď sego leta, ježe jesi vsejal, a vo vtoroje leto, ježe ot sebe rastet: a v tretije nasejavše požnete i nasadite vinogrady i sneste plody ich:
31 i budut ostavšii vo Iudei, prorasťjat korenije dolu i sotvorjat v verch plod,
32 jako ot Ijerusalima budut ostavšiisja i spasšiisja ot gory Sioni: revnosť Gospoda Savaofa sotvorit sija.
33 Sego radi tako glagolet Gospoď na carja Assirijska: ne vnidet v sej grad, niže pustit naň strelu, niže vozložit naň ščita, niže ogradit okrest jego ograždenija:
34 no putem, imže priide, temže vozvratitsja, i vo grad sej ne vnidet. Sija glagolet Gospoď:
35 zaščišču grad sej, ježe spasti jego Mene radi i radi Davida raba Mojego.
36 I izyde Angel Gospodeň i izbi ot polka Assirijska sto osmdesjat pjať tysjašč. I vostavše zautra, obretoša vsja telesa mertva.
37 I otide vozvraščsja Sennachirim car Assirijskij i vselisja vo Ninevii.
38 I vnegda poklaňatisja jemu i v domu Nasarachu otečestvonačalniku svojemu, Adramelech i Sarasar synove jego ubista jego mečmi, sami že ubežasta vo Armeniju. I vocarisja Asordan syn jego vmesto jego.

38

1 Bysť že v to vrema, razbolesja Jezekia do smerti. I priide k nemu Isaia prorok syn Amosov i reče k nemu: sija glagolet Gospoď: ustroj o dome tvojem, umiraeši bo ty i ne budeši živ.
2 I obrati Jezekia lice svoje ko stene i pomolisja ko Gospodevi glagolja:
3 pomani, Gospodi, kako chodich pred Toboju so istinoju i serdcem istinnym, i ugodnaja pred Toboju sotvorich. I plakasja Jezekia plačem velikim.
4 I bysť slovo Gospodne ko Isaii glagolja:
5 idi i rcy Jezekii: tako glagolet Gospoď Bog Davida otca tvojego: uslyšach molitvu tvoju i videch slezy tvoja, se, prilagaju k letom tvoim let pjaťnadesjať,
6 i ot ruki carja Assirijska izbavlju ťja i grad sej, i zaščišču o grade sem:
7 sije že tebe znamenije ot Gospoda, jako Bog sotvorit glagolgol sej, jakože glagola:
8 se, az vozvrašču seň stepenej, imiže snide solnce desjať stepenej domu otca tvojego, vozvrašču solnce desjať stepenej, imiže snide seň. I vzyde solnce desjať stepenej, imiže snide seň.
9 Molitva Jezekii carja Iudejska, jegda bole i vosta ot neduga svojego.
10 Az rekoch v vysote dnij moich: pojdu vo vrata adova, ostavlju leta pročaja.
11 Rekoch: ktomu ne uzrju spasenija Božija na zemli živych, ktomu ne uzrju spasenija Izraileva na zemli, ktomu ne uzrju čeloveka so živuščimi:
12 ostach ot srodstva mojego, ostavich pročeje života mojego, izyde i otide ot mene aki razrušajaj kušču potknuvyj: aki platno duch moj vo mne bysť, tkatelnice približajuščejsja otrezati.
13 V toj deň predan bych do zautra aki lvu, tako sokruši vsja kosti moja: ot dne bo do nošči predan bych.
14 Jako lastovica, tako vozopiju, i jako golub, tako poučusja: izčezoste bo oči moi, ježe vzirati na vysotu nebesnuju ko Gospodu, Iže izbavi ma i oťja bolezň duši mojeja:
15 i Toj sotvori putevodstvo vo vsja leta moja.
16 Gospodi, o toj bo vozvestisja Tebe, i vozdvigl jesi dychanije moje, i utešivsja ožich.
17 Izbavil bo jesi dušu moju, da ne pogibnet, i zavergl jesi za ma vsja grechi moja.
18 Ne pochvaljat bo Tebe, iže vo ade, ni umeršii vozblagoslovjat Ťja, i ne nadejutsja, iže vo ade, milosti Tvojeja.
19 Živii že vozblagoslovjat Ťja, jakože i az: otdnes bo deti sotvorju, jaže vozvesťjat pravdu Tvoju,
20 Gospodi spasenija mojego: i ne prestanu blagoslovja ťja s pesniju vsja dni života mojego prjamo domu Božiju.
21 I reče Isaia ko Jezekii: vozmi ot smokvij i sotri, i priloži plastyr na jazvu i zdrav budeši.
22 I reče Jezekia: sije znamenije, jako vzydu v dom Božij.

39

1 V to vrema posla Merodach Valadan syn Valadanov, car Vavilonskij, pisanija i posly i dary Jezekii: slyša bo, jako bolel jesť do smerti i vosta.
2 I obradovasja o nich Jezekia radostiju velikoju, i pokaza im dom aromatov i mira, i stakti i fimiama, i srebra i zlata, i vsja domy sosudov sokroviščnych, i vsja jelika bjachu vo sokroviščich jego: i ne osta ničtože, jegože ne pokaza im Jezekia v domu svojem i vo vsej oblasti svojej.
3 I priide Isaia prorok ko Jezekii carju i reče k nemu: čto glagoljut sii mužije, i otkudu priidoša k tebe? I reče Jezekia: ot zemli dalekija priidoša ko mne, ot Vavilona.
4 I reče Isaia: čto videša v domu tvojem? I reče Jezekia: vsja, jelika v domu mojem, videša, i nesť v domu mojem, jegože by ne videli, no i jaže v sokroviščich moich.
5 I reče jemu Isaia: poslušaj slovese Gospoda Savaofa:
6 se, dnije grjadut, glagolet Gospoď, i vozmut vsja, jaže v domu tvojem, i jelika sobraša otcy tvoi daže do dne sego, v Vavilon prejdut, i ničesože ostavjat:
7 reče Gospoď, jako i ot čad tvoich, ichže rodil jesi, pojmut i sotvorjat kaženiki v domu carja Vavilonska.
8 I reče Jezekia ko Isaii: blago slovo Gospodne, ježe glagola: da budet nyne mir i pravda bo dni moja.

40

1 Utešajte, utešajte ljudi Moja, glagolet Bog:
2 svjaščennicy, glagolite v serdce Ijerusalimu, utešajte i, jako napolnisja smirenije jego, razrešisja grech jego, jako prijat ot ruki Gospodni suguby grechi svoja.
3 Glas vopijuščago v pustyni: ugotovajte puť Gospodeň, pravy sotvorite stezi Boga našego:
4 vsjaka debr napolnitsja, i vsjaka gora i cholm smiritsja, i budut vsja stropotnaja v pravo, i ostraja v puti gladki.
5 I javitsja slava Gospodňa, i uzrit vsjaka ploť spasenije Božije, jako Gospoď glagola.
6 Glas vopijuščago: vozopij. I rekoch: čto vozopiju? Vsjaka ploť seno, i vsjaka slava čeloveča jako cvet travnyj:
7 izsše trava, i cvet otpade,
8 glagolgol že Boga našego prebyvaet vo veki.
9 Na goru vysoku vzydi, blagovestvujaj Sionu, vozvysi krepostiju glas tvoj, blagovestvujaj Ijerusalimu: vozvysite, ne bojtesja. Rcy gradom Iudinym:
10 se, Bog vaš, se, Gospoď, Gospoď so krepostiju idet, i myšca Jego so vlastiju: se, mzda Jego s Nim, i delo Jego pred Nim:
11 aki pastyr upaset pastvu Svoju, i myšceju Svojeju soberet agncy, i imuščyja vo utrobe utešit.
12 Kto izmeri gorstiju vodu i nebo pjadiju i vsju zemlju gorstiju? Kto postavi gory v merile i cholmy v vese?
13 Kto urazume um Gospodeň, i kto sovetnik Jemu bysť, iže naučaet Jego?
14 Ili s kim sovetova, i nastavi I? Ili kto pokaza Jemu sud? Ili puť razumenija kto pokaza Jemu? Ili kto prežde dade Jemu, i vozdastsja Jemu?
15 Ašče vsi jazycy, aki kaplja ot kadi, i jako preťjaženije vesa vmenišasja, i aki pljunovenije vmeňatsja?
16 Dubrava že Livanova ne dovolna na sožženije, i vsja četveronogaja ne dovolna na vsesožženije.
17 I vsi jazycy jako ničtože suť, i v ničtože vmenišasja.
18 Komu upodobiste Gospoda, i kojemu podobiju upodobiste Jego?
19 Jeda obraz sotvori drevodelatel, ili zlatar slijav zlato pozlati jego, ili podobijem sotvori jego?
20 Drevo bo negnijuščeje izbiraet drevodelatel i mudre iščet, kako postavit obraz jego, i da ne pokolebletsja.
21 Ne razumeste li, ne slyšaste li, ne vozvestisja li vam isperva? Ne razumeste li osnovanija zemli?
22 Soderžaj krug zemli, i živuščii na nej aki pruzi: postavivyj nebo jako kamaru i proster je, jako skiniju obitati:
23 dajaj kňazi aki ničtože vladeti, i zemlju aki ničtože sotvori.
24 Ne nasaďat bo, niže nasejut, i ne vkorenitsja v zemli korenije ich: dchnu na nich vetr, i izschoša, i burja aki steblije vozmet ich.
25 Nyne ubo komu Ma upodobiste, i voznesusja? Reče Svjatyj.
26 Vozzrite na vysotu očima vašima i vidite, kto sotvori sija vsja: nosjaj po čislu utvar Svoju, i vsja po imeni prozovet ot mnogija slavy i v deržave kreposti Svojeja: ničtože utaisja i Tebe.
27 Jeda bo rečeši, Iakove, i čto glagolal jesi, Izrailju: utaisja puť moj ot Boga, i Bog moj sud oťja, i otstupi?
28 I nyne ne urazumel li jesi ni li slyšal jesi? Bog večnyj, Bog ustroivyj koncy zemli, ne vzalčet, niže utruditsja, niže jesť izobretenije premudrosti Jego,
29 dajaj alčuščym kreposť i neboleznennym pečal.
30 Vzalčut bo junejšii, i utruďatsja junoty, i izbrannii ne krepcy budut:
31 terpjaščii že Gospoda izmeňat kreposť, okrylatejut aki orli, potekut i ne utruďatsja, pojdut i ne vzalčut.

41

1 Obnovljajtesja ko Mne, ostrovi kňazi bo izmeňat kreposť: da približatsja i da glagoljut vkupe, togda sud da vozveščajut.
2 Kto vozstavi ot vostok pravdu, prizva ju k nogam svoim, i pojdet? Dast pred jazyki, i cari užasit: i poveržet na zemlju mečy ich, i aki steblije otverženi lucy ich,
3 i proženet ja, i projdet s mirom puť nog jego.
4 Kto sodela i sotvori sija, prizva ju prizyvajaj ju ot načala rodov. Az Bog pervyj, i v grjaduščaja Az jesm.
5 Videša jazycy i ubojašasja, koncy zemnii približišasja i priidoša vkupe.
6 Suďaj kijždo bližnemu, i bratu pomošči, i rečet:
7 prevozmože muž drevodelatel i kovač bijaj mlatom, vkupe prokovajaj: ovogda ubo rečet: spajanije dobro jesť, utverdiša ja gvozďmi, položat ja, i ne podvignutsja.
8 Ty že, Izrailju, rabe Moj, Iakove, jegože izbrach, sema Avraamle, jegože vozljubich,
9 jegože pojach ot konec zemli, i ot stražb jeja prizvach ťja, i rekoch ti: rab Moj jesi, izbrach ťja, i ne ostavich tebe:
10 ne bojsja, s toboju bo jesm, ne prelščaju: Az bo jesm Bog tvoj, ukrepivyj ťja, i pomogoch ti, i utverdich ťja desniceju Mojeju pravednoju:
11 se, postyďatsja i posramatsja vsi soprotivljajuščiisja tebe, budut bo jako ne suščii, i pogibnut vsi sopernicy tvoi:
12 vzyščeši ich, i ne obrjaščeši čelovekov, iže porugajutsja tebe: budut bo aki ne byvšii i ne budut ratujuščii tebe.
13 Jako Az Bog tvoj deržaj desnicu tvoju, glagoljaj tebe:
14 ne bojsja, Iakove, malyj Izrailju, Az pomogoch ti, glagolet Bog tvoj, Izbavljajaj ťja Svjatyj Izrailev:
15 se, sotvorich ťja aki kolesa kolesničnaja novaja, stirajuščaja aki pila, i sotreši gory, i istončiši cholmy, i aki prach položiši,
16 i izveješi, i vetr vozmet ja, i burja razvejet ja: ty že vozveselišisja vo Svjatych Izrailevych.
17 I vozradujutsja ubozii i neimuščii: poiščut bo vody, i ne budet, jazyk ich ot žaždi izsše. Az Gospoď Bog, Az uslyšu ich, Bog Izrailev, i ne ostavlju ich,
18 no otverzu na gorach reki i sredi polja istočniki, sotvorju pustyňu v lugi vodnyja i žažduščuju zemlju v vodotečy,
19 položu v bezvodnuju zemlju kedr i smerčije, i mirsinu i kiparis i topolju:
20 da uzrjat i urazumejut, i pomysljat i uveďat vkupe, jako ruka Gospodňa sotvori sija vsja, i Svjatyj Izrailev pokaza.
21 Približaetsja sud vaš, glagolet Gospoď Bog: približišasja soveti vaši, glagolet Car Iakovl.
22 Da približatsja i vozvesťjat vam, jaže sbudutsja, ili jaže prežde byša, rcyte: i pristavim um i urazumejem, čto posledňaja i buduščaja: rcyte nam,
23 vozvestite nam grjaduščaja na posledok, i uvemy, jako bozi jeste: blago sotvorite i zlo sotvorite, i počudimsja i uzrim vkupe.
24 Jako otkudu jeste vy, i otkudu delo vaše? Ot zemli merzosť izbraša vas.
25 Az že vozstavich, iže ot severa i iže ot vostok solnečnych prozovutsja imenem Moim: da priidut kňazi, i jako brenije skudelnika i jako skudelnik topčušč brenije, tako poprani budete.
26 Kto bo vozvestit, jaže isperva, da uvemy, jaže napredi, i rečem, jako istinna suť? Nesť predglagoljuščago, ni slyšaščago sloves vašich.
27 Načalo Sionu dam i Ijerusalima utešu na puti.
28 Ot jazyk bo, se, ni jedin i ot kumir ich nesť vozveščajaj. I ašče voprošu ich, otkudu jeste? Ne otveščajut mi.
29 Suť bo tvorjaščii vas i vsuje prelščajuščii vas.

42

1 Iakov Otrok Moj, vospriimu i: Izrail izbrannyj Moj, prijat Jego duša Moja, dach duch Moj Naň, sud jazykom vozvestit:
2 ne vozopijet niže oslabit, niže uslyšitsja vne glas Jego:
3 trosti sokrušeny ne sotret i lna kurjaščasja ne ugasit, no vo istinu izneset sud:
4 vozsijaet i ne potuchnet, dondeže položit na zemli sud, i na ima Jego jazycy upovati imut.
5 Tako glagolet Gospoď Bog, sotvorivyj nebo i vodruzivyj je, utverždej zemlju i jaže na nej, i dajaj dychanije ljudem, iže na nej, i duch choďaščym na nej:
6 Az Gospoď Bog prizvach Ťja v pravde, i uderžu za ruku Tvoju i ukreplju Ťja: i dach Ťja v zavet roda Izraileva, vo svet jazykov,
7 otversti oči slepych, izvesti ot uz svjazannyja i iz domu temnicy i seďaščyja vo tme.
8 Az Gospoď Bog, sije Moje jesť ima, slavy Mojeja inomu ne dam, niže dobrodetelej Moich istukannym.
9 Iže iz načala, se, priidoša, i novaja, jaže Az vozvešču, i prežde neže vozvestiti, javišasja vam.
10 Vospojte Gospodevi pesň novu: načalstvo Jego, proslavite ima Jego ot konec zemli, schoďaščii v more i plavajuščii po nemu, ostrovi i živuščii na nich.
11 Vozveselisja, pustyne, i vesi jeja, pridvorija, i živuščii v Kidare: vozveseljatsja živuščii na kameni, ot kraja gor vozopijut,
12 daďat Bogu slavu, dobrodeteli Jego vo ostrovech vozvesťjat.
13 Gospoď Bog Sil izydet i sokrušit rať, vozdvignet rvenije i vozopijet na vragi Svoja so krepostiju.
14 Molčach, jeda i vsegda umolču i poterplju? Terpech jako raždajuščaja, istreblju i izsušu vkupe,
15 opustošu gory i cholmy, i vsjaku travu ich izsušu, i položu reki vo ostrovy, i lugi izsušu:
16 i navedu slepyja na puť, jegože ne videša, i po stezjam, ichže ne znaša, choditi sotvorju im: sotvorju im tmu vo svet i stropotnaja v pravaja: sija glagolgoly sotvorju, i ne ostavlju ich.
17 Tii že vozvratišasja vspjať: posramitesja stydenijem, upovajuščii na izvajannaja, glagoljuščii slijannym: vy jeste bozi naši.
18 Glusii, uslyšite, i slepii, prozrite videti.
19 I kto slep, razve rabi Moi? I glusi, razve vladejuščii imi? I oslepoša rabi Božii.
20 Videste mnogaždy, i ne sochraniste: otversty ušy (imušče), i ne slyšaste.
21 Gospoď Bog voschote, da opravditsja i vozveličit chvalu.
22 I videch, i byša ljudije raschiščeni i razgrableni: pruglo bo v ložach vezde, i v domech vkupe, ideže skryša ja, byša v plen: i ne bysť izimajaj razgrablenija i ne be glagoljuščago: otdažď.
23 Kto v vas, iže vnušit sija? I uslyšit vo grjaduščaja.
24 Kto dade na razgrablenije Iakova, i Izrailja pleňajuščym jego? Ne Bog li, Jemuže sogrešiša i ne voschoteša v putech Jego choditi, ni slušati zakona Jego?
25 I navede na ňa gnev jarosti Svojeja, i ukrepisja na ňa rať, i paljaščii ich okrest, i ne uvedeša kijždo ich, niže položiša na ume.

43

1 I nyne sice glagolet Gospoď Bog sotvorivyj ťja, Iakove, i sozdavyj ťja, Izrailju: ne bojsja, jako izbavich ťja, prozvach ťja imenem tvoim: Moj jesi ty.
2 I ašče prechodiši skvoze vodu, s toboju jesm, i reki ne pokryjut tebe: i ašče skoze ogň projdeši, ne sožžešisja, i plameň ne opalit tebe,
3 jako Az Gospoď Bog tvoj, Svjatyj Izrailev, Spasajaj ťja: sotvorich premenu tvoju Jegipet i Jefiopiju, i Soinu za ťja.
4 Otneliže česten byl jesi predo Mnoju, proslavilsja jesi, i Az ťja vozljubich, i dam čeloveki za tebe i kňazi za glavu tvoju.
5 Ne bojsja, jako s toboju jesm: ot vostok privedu sema tvoje i ot zapad soberu ťja:
6 reku severu: privedi: i livu: ne vozbraňaj, privedi syny Moja ot zemli dalnija i dščeri Moja ot kraev zemnych,
7 vsech, jelicy naricajutsja imenem Moim: vo slave bo Mojej ustroich jego i sozdach jego i sotvorich i.
8 I izvedoch ljudi slepy, i oči suť takožde slepy, i glusi ušy imuščii.
9 Vsi jazycy sobrašasja vkupe, i soberutsja kňazi ot nich. Kto vozvestit sija? Ili jaže isperva kto vozvestit vam? Da privedut svideteli svoja i opravďatsja, i da uslyšat i da rekut istinu.
10 Budite Mi svidetelije, i Az svidetel, glagolet Gospoď Bog, i otrok Moj, jegože izbrach, da uveste i verujete Mi i urazumejete, jako Az jesm: prežde Mene ne bysť in Bog, i po Mne ne budet.
11 Az Bog, i nesť razve Mene Spasajaj.
12 Az vozvestich i spasoch, ukorich, i ne be v vas čuždij: vy Mne svidetelije, i Az svidetel, glagolet Gospoď Bog,
13 ješče ot načala, i nesť izimajaj ot ruku Mojeju: sotvorju, i kto otvratit je?
14 Tako glagolet Gospoď Bog, Izbavljajaj vas, Svjatyj Izrailev: vas radi poslju v Vavilon i vozdvignu vsja bežaščyja, i Chaldeje v korablech svjažutsja.
15 Az Gospoď Bog Svjatyj vaš, pokazavyj Izrailja Carja vašego.
16 Sice glagolet Gospoď, dajaj puť po morju i po vode silne stezju:
17 izvoďaj kolesnicy i koni i narod silen: no uspoša i ne vostanut, ugasoša aki len ugašen.
18 Ne pominajte pervych, i vetchich ne pomyšljajte,
19 se, Az tvorju novaja, jaže nyne vozsijajut, i uveste ja: i sotvorju v pustyni puť i v bezvodnej reki.
20 Vozblagoslovjat Ma zverije selnii, sirini i dščeri strufovy: jako dach v pustyni vodu i reki v bezvodnej, napoiti rod Moj izbrannyj,
21 ljudi Moja, jaže snabdech, dobrodeteli Moja povedati.
22 Ne nyne prizvach tebe, Iakove, niže truditisja sotvorich ťja, Izrailju.
23 Ne prinesl jesi Mne ovec tvoich vsesožženija tvojego, ni v žertvach tvoich proslavil Ma jesi, ne porabotich ťja v žertvach, niže utruždena sotvorich ťja v Livane:
24 ne kupil jesi Mne na srebro fimiama, niže tuka treb tvoich vozželach, no vo gresech tvoich stal jesi predo Mnoju i v nepravdach tvoich.
25 Az jesm, Az jesm zaglaždajaj bezzakonija tvoja Mene radi i grechi tvoja, i ne pomanu.
26 Ty že pomani, i da sudimsja: glagoli ty bezzakonija tvoja prežde, da opravdišisja.
27 Otcy vaši pervii sogrešiša, i kňazi vaši bezzakonnovaša na Ma.
28 I oskverniša kňazi svjataja Moja, i dach pogubiti Iakova i Izrailja vo ukoriznu.

44

1 Nyne že slyši, rabe Moj Iakove, i Izrailju, jegože izbrach.
2 Sice glagolet Gospoď Bog sotvorivyj ťja i sozdavyj ťja iz utroby: ješče pomožet ti: ne bojsja, rabe Moj Iakove, i vozljublennyj Izrailju, jegože izbrach.
3 Jako Az dam vodu v žaždu choďaščym v bezvodnej, naložu duch Moj na sema tvoje i blagoslovenija Moja na čada tvoja,
4 i prozjabnut aki trava posrede vody i jako verba pri vode tekuščej.
5 Sej rečet: Božij jesm: i sej vozopijet o imeni Iakovli, i drugij napišet rukoju svojeju: Božij jesm: i o imeni Izraileve vozopijet.
6 Sice glagolet Bog Car Izrailev, i Izbavlej jego Bog Savaof: Az pervyj i Az po sich, krome Mene nesť Boga:
7 kto jakože Az? Da stanet i da prizovet, i da vozvestit i da ugotovit Mi, otneleže sotvorich čeloveka vo vek, i grjaduščaja prežde neže priiti im, da vozvesťjat vam.
8 Ne ukryvajtesja, niže zabluždajte: ne isperva li vnušiste, i vozvestich vam? Svidetelije vy jeste, ašče jesť Bog razve Mene.
9 I ne poslušaša togda sozidajuščii, i vajajuščii vsi tščetni, tvorjaščii želanija svoja, jaže ne upolzujut ich:
10 no posramatsja vsi sozidajuščii boga i vajajuščii vsi nepoleznaja.
11 I vsi, otňuduže byša, izschoša: i glusii ot čelovek da soberutsja vsi i da stanut vkupe, i da posramatsja i ustyďatsja vkupe.
12 Jako naostri drevodelatel sečivo, tesloju sodela onoje, i sverdlom sostavi je, i dlatom izdolbe je, i sodela je krepostiju myšcy svojeja: i vzalčet, i iznemožet, i ne napijetsja vody.
13 I izbrav drevodelja drevo, postavi v meru, i klejem sostroi je, i sotvori je aki obraz mužesk i aki krasotu čeloveču, postaviti je v domu.
14 Poseče drevo v dubrave, ježe nasadi Gospoď, sosnu, i dožď vozrasti,
15 da budet čelovekom na žženije: i vzjav ot nego, sogresja, i izžegše ja, ispekoša imi chleby, iz ostavšago že sotvoriša bogi i poklaňajutsja im: sotvori je izvajannoje, i preklaňaetsja im.
16 Pol jego sožže ognem, i pol jego sožže na uglije, i ispeče v nich chleby, i na nich ispeče maso, i jade, i nasytisja, i sogrevsja reče: sladko mne, jako sogrechsja i videch ogň.
17 Iz ostavšago že sotvori boga izvajanna, preklaňaetsja jemu i poklaňaetsja, i molitsja jemu glagolja: izbavi ma, jako bog moj jesi ty.
18 Ne uvedaša smysliti, jako otemneša oči ich ježe videti i razumeti serdcem svoim.
19 I ne pomysli v duši svojej, ni uvede smyšlenijem, jako pol jego sožže ognem, i ispeče na uglijech jego chleby, i ispek masa snede, i ostavšeje jego v merzosť sotvori, i poklaňajutsja jemu.
20 Uvežď, jako pepel jesť serdce ich, i prelščajutsja, i ni jedin možet duši svojeja izbaviti: vidite, ne rcyte, jako lža v desnice mojej.
21 Pomani sija, Iakove i Izrailju, jako rab Moj jesi ty, sotvorich ťja raba Mojego, i ty, Izrailju, ne zabyvaj Mene.
22 Se bo, oťjach jako oblak bezzakonija tvoja i jako primrak grechi tvoja: obratisja ko Mne, i izbavlju ťja.
23 Vozveselitesja, nebesa, jako pomilova Bog Izrailja: vostrubite, osnovanija zemnaja, vozopijte, gory, veselije, cholmi i vsja drevesa, jaže na nich: jako izbavi Bog Iakova, i Izrail proslavitsja.
24 Sice glagolet Gospoď izbavljajaj ťja i sozdavyj ťja ot čreva: Az Gospoď soveršajaj vsja, rasprostroch nebo jedin i utverdich zemlju.
25 Kto in razsyplet znamenija črevovolšebnikov i volšby ot serdca, otvraščajaj mudryja vspjať i sovety ich obujajaj,
26 i ustavljaja glagol raba Svojego, i sovet vestnikov Svoich istinen tvorjaj? Glagoljaj Ijerusalimu: naselišisja: i gradom Iudejskim: vozgraditesja, i pustyni jego prosijajut,
27 glagoljaj bezdne: opusteješi, i reki tvoja izsušu,
28 glagoljaj Kiru smysliti, i vsja voli Moja sotvorit: glagoljaj Ijerusalimu: vozgradišisja, i chram svjatyj moj osnuju.

45

1 Sice glagolet Gospoď Bog pomazannomu Mojemu Kiru, jegože uderžach za desnicu, povinuti pred nim jazyki, i kreposť carej razrušu, otverzu pred nim vrata, i gradi ne zltvorjatsja:
2 Az pred toboju pojdu i gory uravňu, vrata meďanaja sokrušu i verei železnyja slomlju,
3 i dam ti sokrovišča temnaja sokrovennaja: nevidimaja otverzu tebe, da uvesi, jako Az Gospoď Bog tvoj prozyvaja ima tvoje, Bog Izrailev.
4 Radi raba Mojego Iakova i Izrailja izbrannago Mojego, Az prozovu ťja imenem tvoim i priimu ťja:
5 ty že ne poznal jesi Mene, jako Az Gospoď Bog, i nesť razve Mene ješče Boga: ukrepich ťja, i ne poznal jesi Mene,
6 da byša uvedeli, iže ot vostok solnečnych i iže ot zapad, jako nesť Bog razve Mene: Az Gospoď Bog, i nesť ješče.
7 Az ustroivyj svet i sotvorivyj tmu, tvorjaj mir i zižďaj zlaja, Az Gospoď Bog, tvorjaj sija vsja.
8 Da vozradujetsja nebo svyše, i oblacy da kropjat pravdu: da prozjabnet zemlja, i da prorastit milosť, i pravdu da prozjabnet vkupe: Az jesm Gospoď sozdavyj ťja.
9 Čto lučšeje ustroich jako glinu skudelniču? Jeda orjaj orati budet zemlju ves deň? Jeda rečet brenije skudelniku: čto tvoriši, jako ne delaeši, niže imaši ruk? Jeda otveščaet zdanije sozdavšemu je?
10 Jeda glagolet otcu: čto rodiši? I materi: čto črevoboliši?
11 Jako tako glagolet Gospoď Bog, Svjatyj Izrailev, Sotvorivyj grjaduščaja: voprosite Mene o synech Moich i o dščerech Moich, i o delech ruku mojeju zapovedite Mne.
12 Az sotvorich zemlju i čeloveka na nej, Az rukoju Mojeju utverdich nebo, Az vsem zvezdam zapovedach.
13 Az vozstavich jego so pravdoju carja, i vsi putije jego pravy: sej soziždet grad Moj i plenenije ljudij Moich vozvratit, ne po mzde, ni po darom, reče Gospoď Savaof.
14 Tako glagolet Gospoď Savaof: utrudisja Jegipet i kupli Jefiopskija, i Savaimstii mužije vysocyi k tebe prejdut i tebe budut rabi, i vsled tebe pojdut svjazani uzami ručnymi, i prejdut k tebe i pokloňatsja tebe, i v tebe pomoljatsja, jako v tebe Bog jesť, i rekut: nesť Boga razve tebe:
15 Ty bo jesi Bog, i ne vedechom, Bog Izrailev Spas.
16 Postyďatsja i posramatsja vsi protivjaščiisja jemu i pojdut v stude: obnovljajtesja ko mne, ostrovi.
17 Izrail spasaetsja ot Gospoda spasenijem večnym: ne postyďatsja, ni posramatsja daže do veka ktomu.
18 Zane tako glagolet Gospoď sotvorivyj nebo, Sej Bog pokazavyj zemlju i sotvorivyj ju, Toj razdeli ju, ne votšče sotvori ju, no na vselenije sozda ju: Az jesm Gospoď, i nesť ktomu.
19 Ne otaj glagolach, ni v temne meste zemli: ne rekoch plemeni Iakovlju: sujetnago vzyščite. Az jesm, Az jesm Gospoď glagoljaj pravdu i vozveščajaj istinu.
20 Soberitesja i priidite, soveščajtesja vkupe, spasaemii ot jazyk. Ne razumeša vozdvižuščii drevo izvajanije svoje i moljaščesja bogom, iže ne spasajut.
21 Ašče vozvesťjat, da približatsja, da uveďat vkupe, kto slyšana sotvori sija isperva? Togda vozvestisja vam: Az Bog, i nesť inogo razve Mene, praveden i Spasitel, nesť krome Mene.
22 Obratitesja ko Mne i spasetesja, iže ot kraja zemnago: Az jesm Bog, i nesť inogo.
23 Klenusja Mnoju Samim, ašče ne izydet izo ust Moich pravda, slovesa Moja ne vozvraťjatsja: jako Mne poklonitsja vsjako koleno, i ispovestsja vsjak jazyk Bogovi, glagolja:
24 pravda i slava k Nemu priidet: i posramatsja vsi otlučajuščiisja.
25 Ot Gospoda opravďatsja, i o Boze proslavitsja vse sema synov Izrailevych.

46

1 Pade Vil, sokrušisja Dagon, byša vajanija ich vo zveri i skoty: nosite ja svjazana jako brema truždajuščemusja i razslabevšu,
2 i alčušču i ne mogušču vkupe, iže ne vozmogut spastisja ot rati, sami že pleneni privedošasja.
3 Poslušajte Mene, dome Iakovl i ves ostanok Izrailev, nosimii ot čreva i nakazujemii ot detska daže do starosti:
4 Az jesm, i dondeže sostarejetesja, Az jesm, Az terplju vam, Az sotvorich i Az ponesu, Az podimu i spasu vy.
5 Komu Ma upodobiste? Vidite, uchitrite, zabluždajuščii,
6 slagajuščii zlato iz mecha, i srebro vesom postavljajut v merile, i naemše zlatarja sotvoriša rukotvorennaja, i preklonšesja poklaňajutsja im:
7 vozdvižut ja na ramech i choďat: ašče že položat ja na meste svojem, tu ležat, niže podvižutsja: i iže ašče vozopijet k nim, ne uslyšat, ot bed ne spasut jego.
8 Pomanite sija i vozstenite, pokajtesja, prelstivšiisja, obratitesja serdcem
9 i pomanite pervaja ot veka, jako Az jesm Bog, i nesť ješče razve Mene:
10 vozveščajaj perveje posledňaja, prežde neže byti im, i abije sbyšasja: i rekoch: ves sovet Moj stanet, i vsja, jelika soveščach, sotvorju.
11 Prizyvajaj ot vostok pticu, i ot zemli izdaleča, o nichže soveščach: rekoch i privedoch, sozdach i sotvorich, privedoch i i blagopospešich puť jego.
12 Poslušajte Mene, pogublšii serdce, suščii daleče ot pravdy:
13 približich pravdu Moju, i ne udalitsja, i spasenije, ježe ot Mene, ne umedlju: dach v Sione spasenije Izrailju vo proslavlenije.

47

1 Snidi, sjadi na zemli, devo, dšči Vaviloňa, vnidi vo tmu, dšči Chaldejska, jako ne priložiši ksemu prozyvatisja magka i juna.
2 Vozmi žernovy, meli muku, otkryj pokryvalo tvoje, otkryj sediny, vozsuči goleni, prejdi reki:
3 otkryetsja stud tvoj, javjatsja ukorizny tvoja, pravednoje ot tebe vozmu, ktomu ne predam čelovekom.
4 Reče Izbavivyj ťja Gospoď Savaof, ima Jemu Svjatyj Izrailev:
5 sjadi umilena, vnidi vo tmu, dšči Chaldejska, ksemu ne prozovešisja kreposť carstva.
6 Razgnevachsja na ljudi Moja, oskvernila jesi nasledije Moje: Az vdach ja v ruku tvoju, ty že ne dala im milosti, starčij jarem oťjagčila jesi zelo
7 i rekla jesi: v vek budu vladyčica: ne pomyslila jesi sich v serdcy tvojem, niže pomanula jesi poslednich:
8 nyne že slyši sije, junaja, seďaščaja, upovajuščaja, glagoljuščaja v serdcy svojem: az jesm, i nesť inyja, ne sjadu vdovoju i ne poznaju sirotstva.
9 Nyne že priidut na ťja dva sija vnezapu vo jedin deň, bezčadije i vdovstvo vnezapu priidet na ťja, v volšebstve tvojem i v kreposti volchvov tvoich zelo,
10 v nadejanii zloby tvojeja: ty bo rekla jesi: az jesm, i nesť inyja: uvežď, jako smyšlenije sich i bluženije tvoje budet tebe sram: i rekla jesi serdcem svoim: az jesm, i nesť inyja.
11 I priidet na ťja paguba, i ne uvesi, propasť, i vpadeši v ňu: i priidet na ťja pečal, i ne vozmožeši čista byti: i priidet na ťja vnezapu paguba, i ne uvesi.
12 Stani nyne s volchvy tvoimi i so mnogimi čary tvoimi, imže naučilasja jesi iz junosti tvojeja, ašče vozmogut ti pomošči.
13 Utrudilasja jesi v sovetech tvoich: da stanut nyne i spasut ťja zvezdočetcy nebese, smotrjajuščii zvezd, da vozvesťjat ti, čto imať na ťja priiti.
14 Se, vsi jako chvrastije ognem pogorjat i ne izimut duši svojeja iz plamene, poneže imaši uglije ognennoje, sjadi na nich.
15 Sii budut tebe pomošč: trudilasja jesi v preloženii ot junosti, čelovek sam v sebe prelstisja, tebe ne ne budet spasenija.

48

1 Uslyšite sija, dome Iakovl, prozvannii imenem Izrailevym i izšedšii iz Iudy, klenuščiisja imenem Gospoda Boga Izraileva, pominajuščii ne so istinoju, niže so pravdoju,
2 i prideržaščiisja imeni grada svjatago, i o Boze Izraileve podtverždajuščiisja: Gospoď Savaof ima Jemu.
3 Preždňaja ješče vozvestich, i iz ust Moich izydoša, i slyšano bysť: vnezapu sotvorich, i najde.
4 Vem, jako žestok jesi, i žila železna vyja tvoja, i čelo tvoje meďano.
5 I vozvestich ti, jaže drevle, prežde neže priiti na ťja: slyšana tebe sotvorich, da ne kogda rečeši, jako idoli mne sija sotvoriša, i ne rcy, jako izvajannaja i slijannaja zapovedaša mne.
6 Slyšaste vsja, i vy ne razumeste: no i slyšana tebe sotvorich novaja otnyne, jaže imut byti:
7 i ne rekl jesi: nyne byvajut, a ne prežde, i ne v preždnija dni slyšal jesi sija: ne rcy: jej, vem sija.
8 Ne vedel jesi, niže razumel jesi, niže isperva otverzoch ušesa tvoja: vedech bo, jako otvergaja otrineši i bezzakonnik ješče ot čreva prozovešisja.
9 Imene Mojego radi pokažu ti jarosť Moju, i slavnaja Moja navedu na ťja, da ne potreblju tebe.
10 Se, prodach ťja ne srebra radi: izjach že ťja iz pešči ubožestva.
11 Mene radi sotvorju ti, jako Moje ima oskverňaetsja, i slavy Mojeja inomu ne dam.
12 Poslušaj Mene, Iakove i Izrailju, jegože Az prizyvaju: Az jesm pervyj i Az jesm vo vek.
13 I ruka Moja osnova zemlju, i desnica Moja utverdi nebo: prizovu ja, i stanut vkupe,
14 i soberutsja vsi i uslyšat: kto im vozvesti sija? Ljubja ťja sotvorich volju tvoju nad Vavilonom, ježe oťjati plema Chaldejsko.
15 Az glagolach, Az prizvach, privedoch i, i blagopospešit puť jego.
16 Pristupite ko Mne i slyšite sija, isperva ne otaj glagolach: jegda byvachu, tamo bech, i nyne Gospoď Gospoď posla Ma i Duch Jego.
17 Tako glagolet Gospoď, Izbavivyj ťja, Svjatyj Izrailev: Az jesm Gospoď Bog tvoj, naučich ťja, ježe obresti tebe puť, po nemuže pojdeši.
18 I ašče by jesi poslušal zapovedij Moich, to byl by ubo aki reka mir tvoj, i pravda tvoja jako volna morskaja,
19 i bylo by jako pesok sema tvoje, i izčadija čreva tvojego jako persť zemli: niže nyne potrebišisja, niže pogibnet ima tvoje predo Mnoju.
20 Izydi ot Vavilona, bežaj ot Chaldejev: glas radosti vozvestite, i da slyšano budet sije, vozvestite daže do poslednich zemli, glagolite: izbavi Gospoď raba Svojego Iakova.
21 I ašče vžaždut, pustyneju provedet ich i vodu iz kamene izvedet im: razsjadetsja kameň, i potečet voda, i ispijut ljudije Moi.
22 Nesť radovatisja nečestivym, glagolet Gospoď.

49

1 Poslušajte Mene, ostrovi, i vnemlite, jazycy. Vremenem mnogim stojati budet, glagolet Gospoď: ot čreva matere Mojeja nareče ima Moje,
2 i položi usta Moja jako meč ostr, i pod krovom ruki Svojeja skry Ma: položi Ma jako strelu izbrannu, i v tule svojem skry Ma,
3 i reče Mi: rab Moj jesi Ty, Izrailju, i v Tebe proslavljusja.
4 Az že rekoch: votšče trudichsja, vsuje i ni vo čto dach kreposť Moju: sego radi sud Moj pred Gospodem i trud Moj pred Bogom Moim.
5 I nyne tako glagolet Gospoď, sozdavyj Ma ot čreva raba Sebe, ježe sobrati Iakova k Nemu i Izrailja: soberusja i proslavljusja pred Gospodem, i Bog Moj budet Mne kreposť.
6 I reče Mi: velije Ti jesť, ježe nazvatisja Tebe rabom Moim, ježe vozstaviti plemena Iakovlja i razsejanije Izrailevo obratiti: se, dach Ťja v zavet roda, vo svet jazykom, ježe byti Tebe vo spasenije daže do poslednich zemli.
7 Tako glagolet Gospoď, Izbavivyj Ťja Bog Izrailev: osvjatite uničižajuščago dušu Svoju, gnušaemago ot jazyk rabov kňažeskich: carije uzrjat Jego, i vostanut kňazi i pokloňatsja Jemu Gospoda radi, jako veren jesť Svjatyj Izrailev, i izbrach Ťja.
8 Tako glagolet Gospoď: vo vrema prijatno poslušach Tebe i v deň spasenija pomogoch Ti, i sotvorich Ťja i dach Ťja v zavet večnyj jazykov, ježe ustroiti zemlju i naslediti nasledija pustyni,
9 glagoljušča suščym vo uzach: izydite, i suščym vo tme: otkryjtesja. Na vsech putech pastisja budut, i na vsech stezjach pažiť ich:
10 ne vzalčut, niže vžaždut, niže porazit ich znoj, niže solnce, no Milujaj ich utešit ich i skvoze istočniki vodnyja provedet ich.
11 I položu vsjaku goru v puť i vsjaku stezju v pastvu im.
12 Se, sii izdaleča priidut, sii ot severa i ot morja, inii že ot zemli Persskija.
13 Radujtesja, nebesa, i veselisja, zemle, da otrygnut gory veselije i cholmi pravdu, jako pomilova Bog ljudi Svoja i smirennyja ljudij Svoich uteši.
14 Reče že Sion: ostavi ma Gospoď, i Bog zaby ma.
15 Jeda zabudet žena otroča svoje, ježe ne pomilovati izčadija čreva svojego? Ašče že i zabudet sich žena, no Az ne zabudu tebe, glagolet Gospoď.
16 Se, na rukach Moich napisach steny tvoja, i predo Mnoju jesi prisno,
17 i vskore vozgradišisja, ot nichže razorilsja jesi, i opustošivšii ťja izydut iz tebe.
18 Vozvedi okrest oči tvoi i vižď vsja, se, sobrašasja priidoša k tebe, živu Az, glagolet Gospoď: jako vsemi imi aki v krasotu oblečešisja i obložiši sebe imi jako utvariju nevesta.
19 Poneže pustaja tvoja i razsypanaja i padšaja nyne utesnejut ot obitajuščich, i udaljatsja ot tebe pogloščajuščii ťja.
20 Rekut bo vo ušy tvoi synove tvoi, ichže byl pogubil jesi: tesno mi mesto, sotvori mi mesto, da vseljusja.
21 I rečeši v serdcy svojem: kto mne porodi sich? Az že bezčadna i vdova, sich že kto vospita mne? Az že ostachsja jedina, sii že mne gde byša?
22 Tako glagolet Gospoď Gospoď: se, vozdvizaju na jazyki ruku Moju i na ostrovy vozdvignu znamenije Moje, i privedut syny tvoja v lone i dščeri tvoja na pleščach vozmut.
23 I budut carije kormitelije tvoi, i kňagini ich kormilicy tvoja: do lica zemli pokloňatsja tebe i prach nog tvoich obližut, i uvesi, jako Az Gospoď Bog, i ne posramatsja terpjaščii Ma.
24 Jeda vozmet kto ot ispolina korysti? I ašče kto plenit nepravedne, spasetlisja?
25 Zane tako glagolet Gospoď: ašče kto plenit ispolina, vozmet korysti: vzemljaj že ot krepkago spasetsja: Az že prju tvoju razsuždu i Az syny tvoja izbavlju:
26 i oskorbivšii tebe sneďat ploť svoju i ispijut jako vino novo krov svoju, i upijutsja: i uvesť vsjaka ploť, jako Az Gospoď Izbavivyj ťja i zastupajaj kreposť Iakovlju.

50

1 Tako glagolet Gospoď: kaja kniga otpuščenija matere vašeja, jejuže otpustich ju? Ili kojemu zaimodavcu prodach vy? Se, grechmi vašimi prodastesja, i bezzakonij radi vašich otpustich mater vašu.
2 Čto jako priidoch, i ne bjaše čeloveka? Zvach, i ne be poslušajuščago? Jeda ne možet ruka Moja izbaviti, ili ne mogu izjati? Se, zapreščenijem Moim opustošu more i položu reki pusty, i izschnut ryby ich ne suščej vode i umrut žaždeju:
3 obleku nebo vo tmu i položu aki vretišče odeždu jego.
4 Gospoď Gospoď daet Mne jazyk naučenija, ježe razumeti, jegda podobaet rešči slovo: položi Ma utro utro, priloži Mi ucho, ježe slyšati,
5 i nakazanije Gospodne otverzaet ušy Moi: Az že ne protivljusja, ni protivoglagolju.
6 Pleščy Moi vdach na rany i lanite Moi na zaušenija, lica že Mojego ne otvratich ot studa zaplevanij,
7 i Gospoď Gospoď pomoščnik Mi bysť: sego radi ne usramichsja, no položich lice Svoje aki tverdyj kameň i razumech, jako ne postyždusja:
8 zane približaetsja opravdavyj Ma. Kto prjajsja so Mnoju? Da soprotivostanet Mne kupno. I kto suďajsja so Mnoju? Da približitsja ko Mne.
9 Se, Gospoď Gospoď pomožet Mi: kto ozlobit Ma? Se, vsi vy jako riza obetšaete, i jako molije izjast vy.
10 Kto v vas bojajsja Gospoda? Da poslušaet glasa Otroka Jego. Choďaščii vo tme, i nesť im sveta, nadejtesja na ima Gospodne i utverditesja o Boze.
11 Se, vsi vy ogň raždizaete i ukrepljaete plameň: chodite svetom ogňa vašego i plamenem, jegože razžegoste. Mene radi byša sija vam, v pečali uspnete.

51

1 Poslušajte Mene, goňaščii pravdu i vzyskajuščii Gospoda, vozzrite na tverdyj kameň, jegože izsekoste, i v judol potoka, juže iskopaste.
2 Vozzrite na Avraama otca vašego i na Sarru porodivšuju vy: jako jedin be, i prizvach jego, i blagoslovich jego, i vozljubich jego, i umnožich jego.
3 I tebe nyne utešu, Sione, i utešich vsja pustyni jego, i postavlju pustyňu jego jako raj, i jaže ko zapadom jego aki raj Gospodeň: radosť i veselije obrjaščut v nem, ispovedanije i glas chvalenija.
4 Poslušajte Mene, ljudije Moi, poslušajte, i carije, ko Mne vnušite: jako zakon ot Mene izydet, i sud Moj vo svet jazykom.
5 Približaetsja skoro pravda Moja, i izydet jako svet spasenije Moje, i na myšcu Moju jazycy nadejatisja budut: Mene ostrovi ožidati i na myšcu Moju upovati budut.
6 Vozdvignite na nebo oči vaši i vozzrite na zemlju dolu, poneže nebo jako dym utverdisja, i zemlja jako riza obetšaet, živuščii že na zemli jakože sija izomrut, spasenije že Moje vo vek budet, i pravda Moja ne oskudejet.
7 Poslušajte Mene, veďaščii sud, ljudije Moi, imže zakon Moj v serdcy vašem, ne bojtesja ukorenija čeloveča i pochuleniju ich ne pokarjajtesja.
8 Jakože bo riza snedena budet vremenem, i jako sukno izjastsja molmi, pravda že Moja vo veki budet i spasenije Moje v rody rodov.
9 Vostani, vostani, Ijerusalime, i oblecysja vo kreposť myšcy tvojeja, vostani jako v načale dne, jako rod veka: ne ty li jesi pobedil gordago i rastorgnul zmia?
10 Ne ty li jesi opustošajaj more, vodu bezdny mnogu? Položivyj glubiny morskija puť prochoda izjatym i izbavlenym?
11 Gospodem bo vozvraťjatsja i priidut v Sion s radostiju i so veselijem večnym: na glave bo ich veselije i chvala, i radosť priimet ja: otbeže bolezň i pečal i vozdychanije.
12 Az jesm, Az jesm Utešajaj ťja: razumej, kto syj ubojalsja jesi čeloveka smertna i syna čeloveča, iže jako trava izschoša,
13 i zabyl jesi Boga Sozdavšago ťja, Sotvoršago nebo i osnovavšago zemlju: i bojalsja jesi prisno vo vsja dni lica jarosti stužajuščago tebe: kako bo voschote vzjati ťja, i nyne gde jarosť stužajuščago tebe?
14 Vnegda bo spastisja tebe, ne stanet, niže umedlit:
15 jako Az Bog tvoj, vozmuščajaj more i tvorjaj šum volnam jego: Gospoď Savaof ima Mne.
16 Položu slovesa Moja vo usta tvoja i pod seniju ruki Mojeja pokryju ťja, jejuže postavich nebo i osnovach zemlju: i rečet Sionu: ljudije Moi jeste vy.
17 Vostani, vostani, voskreseni, Ijerusalime, ispivyj čašu jarosti ot ruki Gospodni: čašu bo padenija, fial jarosti ispil i istoščil jesi,
18 i ne bysť utešajaj tebe ot vsech čad tvoich, jaže rodil jesi, i ne bysť podemljuščago ruki tvojeja, niže ot vsech synov tvoich, ichže voznesl jesi.
19 Dva sija protivna tebe, kto sožalejet tebe? Padenije i sokrušenije, glad i meč, kto utešit ťja?
20 Synove tvoi obniščavšii, seďašče na krai vsjakago ischoda, jako svekla nedovarenaja, ispolneni jarosti Gospodni, razslableni Gospodem Bogom.
21 Sego radi slyši, smirennyj i upivyjsja ne vinom:
22 tako glagolet Gospoď Bog suďaj ljudem Svoim: se, vzjach ot ruki tvojeja čašu padenija, fial jarosti Mojeja, i ne priložiši ksemu piti jeja:
23 i vložu ju v ruce preobidevšich ťja i smirivšich ťja, iže rekoša duši tvojej: preklonisja, da minem: i položil jesi ravno zemli pleščy tvoja otvne mimochoďaščym.

52

1 Vostani, vostani, Sione, oblecysja vo kreposť tvoju, Sione, i ty oblecysja vo slavu tvoju, Ijerusalime, grade svjatyj, ktomu ne priložit proiti skvoze ťja neobrezannyj i nečistyj.
2 Istrjasi prach i vostani, sjadi, Ijerusalime, sovlecy uzu vyi tvojeja, plenenaja dšči Sioňa.
3 Jako sija glagolet Gospoď: tune prodani byste, i ne srebrom izbavitesja.
4 Tako glagolet Gospoď: vo Jegipet snidoša ljudije Moi prežde, ježe prišelcem byti tamo, i vo Assiriju nuždeju otvedošasja.
5 I nyne čto zde jeste? Sija glagolet Gospoď: jako vzjašasja ljudije Moi tune, čuditesja i plačitesja. Tako glagolet Gospoď: vas radi prisno ima Moje chulitsja vo jazycech.
6 Sego radi poznajut ljudije Moi ima Moje v toj deň, jako Az jesm Sam glagoljaj, tu jesm.
7 Kol krasny na gorach nogi blagovestvujuščich mir, blagovestvujuščich blagaja, jako slyšano sotvorju spasenije tvoje, glagolja: Sione, vocaritsja Bog tvoj.
8 Jako glas chraňaščich ťja voznesesja, i glasom vkupe vozradujutsja: jako oči ko očesem vozzrjat, jegda pomilujet Gospoď Siona.
9 Da otrygnut veselije vkupe pustyni Ijerusalimskija, jako pomilova Gospoď ljudij Svoich i izbavi Ijerusalima:
10 i otkryet Gospoď myšcu Svoju svjatuju pred vsemi jazyki, i uzrjat vsi koncy zemli spasenije, ježe ot Boga našego.
11 Otstupite, otstupite, izydite otsjudu i nečistote ne prikasajtesja, izydite ot sredy jego, otlučitesja, nosjaščii sosudy Gospodni:
12 jako ne s matežem izydete, niže ubežanijem pojdete: pojdet bo pred vami Gospoď, i sobirajaj vy Gospoď Bog Izrailev.
13 Se, urazumejet otrok Moj i voznesetsja i proslavitsja zelo.
14 Jakože užasnutsja o Tebe mnozi, tako obezslavitsja ot čelovek vid Tvoj, i slava Tvoja ot synov čelovečeskich.
15 Tako udivjatsja jazycy mnozi o Nem, i zagraďat carije usta svoja: jako, imže ne vozvestisja o Nem, uzrjat, i iže ne slyšaša, urazumejut.

53

1 Gospodi, kto verova sluchu našemu, i myšca Gospodňa komu otkrysja?
2 Vozvestichom, jako otroča pred Nim jako koreň v zemli žažduščej, nesť vida Jemu, niže slavy: i videchom Jego, i ne imaše vida, ni dobroty:
3 no vid Jego bezčesten, umalen pače vsech synov čelovečeskich: čelovek v jazve syj i vedyj terpeti bolezň, jako otvratisja lice Jego, bezčestno bysť, i ne vmenisja.
4 Sej grechi našja nosit i o nas boleznujet, i my vmenichom Jego byti v trude i v jazve ot Boga i vo ozloblenii.
5 Toj že jazven bysť za grechi našja i mučen bysť za bezzakonija naša, nakazanije mira našego na Nem, jazvoju Jego my izcelechom.
6 Vsi jako ovcy zabludichom: čelovek ot puti svojego zabludi, i Gospoď predade Jego grech radi našich.
7 I Toj, zane ozloblen bysť, ne otverzaet ust Svoich: jako ovča na zakolenije vedesja, i jako agnec pred striguščim jego bezglasen, tako ne otverzaet ust Svoich.
8 Vo smirenii Jego sud Jego vzjatsja: rod že Jego kto ispovesť? Jako vzemletsja ot zemli život Jego, radi bezzakonij ljudij Moich vedesja na smerť.
9 I dam lukavyja vmesto pogrebenija Jego i bogatyja vmesto smerti Jego: jako bezzakonija ne sotvori, niže obretesja lesť vo ustech Jego.
10 I Gospoď choščet očistiti Jego ot jazvy: ašče dastsja o grese, duša vaša uzrit sema dolgoživotnoje.
11 I choščet Gospoď rukoju Svojeju oťjati bolezň ot duši Jego, javiti Jemu svet i sozdati razumom, opravdati pravednago blago služašča mnogim, i grechi ich Toj poneset.
12 Sego radi Toj nasledit mnogich i krepkich razdelit korysti, zane predana bysť na smerť duša Jego, i so bezzakonnymi vmenisja, i Toj grechi mnogich voznese i za bezzakonija ich predan bysť.

54

1 Vozveselisja, neplody, neraždajuščaja vozglasi i vozopij, nečrevobolevšaja, jako mnoga čada pustyja pače, neželi imuščija muža.
2 Reče bo Gospoď: razširi mesto, kušči tvojeja i pokrovov tvoich, vodruzi, ne poščadi, prodolži užja tvoja i kolije tvoje ukrepi,
3 ješče na desno i na levo prostri: i sema tvoje jazyki nasledit, i grady opustevšyja naseliši.
4 Ne bojsja, jako posramlena jesi, niže ustydisja, jako ukorena jesi: poneže sramotu večnuju zabudeši i ukorizny vdovstva tvojego ne pomaneši ktomu.
5 Jako Gospoď Tvorjaj ťja, Gospoď Savaof ima Jemu: i Izbavivyj ťja Svjatyj Bog Izrailev, vsej zemli prozovetsja.
6 Ne jako ženu ostavlenu i malodušnu prizva ťja Gospoď, niže jako ženu iz junosti voznenavidenu, reče Bog tvoj.
7 Na vrema malo ostavich ťja, a s milostiju velikoju pomiluju ťja:
8 vo jarosti male otvratich lice Moje ot tebe, no milostiju večnoju pomiluju ťja, reče Izbavivyj ťja Gospoď.
9 Ot vody, jaže pri Noi, sije Mi jesť, jakože kljachsja Jemu vo vrema ono na zemlju, ne razgnevatisja o tebe ktomu, niže vo preščenii tvojem
10 gory prestaviti, i cholmi tvoi ne predvignutsja: tako niže, jaže ot Mene k tebe, milosť oskudejet, niže zavet mira tvojego prestavitsja: reče bo milostiv k tebe Gospoď.
11 Smirennaja i koleblemaja ne imela jesi utešenija: se, Az ugotovljaju tebe anfraks kameň tvoj i na osnovanije tvoje sapfir:
12 i položu zabrala tvoja iaspis, i vrata tvoja kamenije kristalla, i ograždenije tvoje kamenije izbrannoje,
13 i vsja syny tvoja naučeny Bogom, i vo mnoze mire čada tvoja.
14 I pravdoju vozgradišisja: udalisja ot nepravednago, i ne uboišisja, i trepet ne približitsja tebe.
15 Se, prišelcy priidut k tebe Mnoju i vseljatsja u tebe i k tebe pribegnut.
16 Se, Az sozdach ťja, ne jakože kuznec razduvajaj uglije i iznosja sosud na delo: Az že sozdach ťja ne na pagubu, ježe istliti.
17 Vsjak sosud sodelan na ťja ne blagopospešu, i vsjak glas, iže na ťja vostanet na prju, odoleješi im vsem: povinnii že tvoi budut v nem jesť nasledije služaščym Gospodevi, i vy budete Mne pravedni, glagolet Gospoď.

55

1 Žažduščii, idite na vodu, i jelicy ne imate srebra, šedše kupite, i jadite (i pijte) bez srebra i ceny vino i tuk.
2 Vskuju cenite srebro ne v chleby, i trud vaš ne v sytosť? Poslušajte Mene, i sneste blagaja, i nasladitsja vo blagich duša vaša.
3 Vnemlite ušima vašima i posledujte putem Moim: poslušajte Mene, i živa budet vo blagich duša vaša, i zaveščaju vam zavet večen, prepodobnaja Davidova vernaja.
4 Se, svidetelstvo vo jazycech dach Jego, kňazja i povelitelja jazykom.
5 Se, jazycy, iže ne veďachu tebe, prizovut ťja, i ljudije, iže ne poznaša tebe, ko tebe pribegnut radi Gospoda Boga tvojego, Svjatago Izraileva, jako proslavi ťja.
6 Vzyščite Gospoda, i vnegda obresti vam Togo, prizovite: jegda že približitsja k vam,
7 da ostavit nečestivyj puti svoja, i muž bezzakonen sovety svoja, i da obratitsja ko Gospodu, i pomilovan budet, jako popremnogu ostavit grechi vašja.
8 Ne suť bo soveti Moi jakože soveti vaši, niže jakože putije vaši putije Moi, glagolet Gospoď.
9 No jakože otstoit nebo ot zemli, tako otstoit puť Moj ot putij vašich, i pomyšlenija vaša ot mysli Mojeja.
10 Jakože bo ašče snidet dožď ili sneg s nebese, i ne vozvratitsja, dondeže napoit zemlju, i rodit, i prozjabnet, i dast sema sejuščemu i chleb v sneď:
11 tako budet glagolgol Moj, iže ašče izydet iz ust Moich, ne vozvratitsja ko Mne tošč, dondeže soveršit (vsja), jelika voschotech, i pospešu puti tvoja i zapovedi Moja.
12 So veselijem bo izydete i s radostiju naučitesja: gory bo i cholmi vozskačut ždušče vas s radostiju, i vsja drevesa selnaja vospleščut vetvmi:
13 i vmesto dračija vzydet kiparis, i vmesto kropivy vzydet mirsina: i budet Gospoď vo ima i vo znamenije večnoje, i ne oskudejet.

56

1 Sija glagolet Gospoď: sochranite sud i sotvorite pravdu, približisja bo spasenije Moje priiti i milosť Moja otkrytisja.
2 Blažen muž tvorjaj sija, i čelovek deržajsja ich, i chraňaj subboty ne oskverňati, i bljudyj ruce svoi ne tvoriti nepravdy.
3 Da ne glagolet inoplemennik priloživyjsja ko Gospodevi: jeda otlučit ma Gospoď ot ljudij Svoich? I da ne glagolet kaženik, jako az jesm drevo sucho.
4 Sija glagolet Gospoď kaženikom: jelicy sochraňat subboty Moja i izberut jaže Az chošču i soderžat zavet Moj,
5 dam im v domu Mojem i vo ograde Mojej mesto imenito, lučšeje ot synov i dščerej, ima večno dam im, i ne oskudejet:
6 i inoplemennikom priloživšymsja Gospodevi rabotati Jemu i ljubiti ima Gospodne, ježe byti Jemu v raby i rabyni, i vsja snabďaščyja subboty Moja ne oskverňati i deržaščyja zavet Moj,
7 vvedu ja v goru svjatuju Moju i vozveselju ja v domu molitvy Mojeja: vsesožženija ich i žertvy ich budut prijatny na trebnice Mojem: dom bo Moj dom molitvy narečetsja vsem jazykom,
8 glagolet Gospoď, sobirajaj razsejanyja Izrailevy, jako soberu k nemu sobor.
9 Vsi zverije divii, priidite, jadite, vsi zverije dubravnii.
10 Vidite, jako vsi oslepoša, ne razumeša smysliti, vsi psi nemii ne vozmogut lajati, viďašče sny na loži, ljubjašče dremati,
11 i psi bezstudnii dušeju, ne veďašče sytosti: i suť lukavi, ne veďašče smysla, vsi putem svoim posledovaša, kijždo uklonišasja v lichoimstvo svoje, ot pervago i do posledňago.
12 Priidite, da vozmem vino i napolnimsja pijanstva, i budet jako dnes, tako i zautra, i mnogo množae.

57

1 Vidite, kako pravednyj pogibe, i niktože ne prijemlet serdcem, i mužije pravednii vzemljutsja, i niktože razumejet: ot lica bo nepravdy vzjasja pravednyj.
2 Budet s mirom pogrebenije jego, vzjasja ot sredy.
3 Vy že priidite semo, synove bezzakonnii, sema preljubodejev i bludnicy:
4 v čem uslaždastesja i na kogo otverzoste usta vaša? I na kogo izsunuste jazyk vaš? Ne vy li jeste čada paguby, sema bezzakonno,
5 moljaščiisja kumirom pod drevijem častym, zakalajušče čada svoja v debrech posrede kamenija?
6 To tvoja časť, sej tvoj žrebij, i tem prolijal jesi vozlijanija, i tem prinesl jesi žertvy: o sich ubo ne razgnevajusja li?
7 Na gore vysoce i prevoznesenne, tamo tvoje lože, i tamo voznesl jesi treby tvoja:
8 i za podvojami dverij tvoich položil jesi pamať tvoju: myslil jesi, jako ašče ot Mene otstupiši, boleje nečto vozimeješi: vozljubil jesi spjaščyja s toboju,
9 i umnožil jesi bluženije tvoje s nimi, i mnogi sotvoril, iže daleče ot tebe, i poslal jesi posly za predely tvoja, i smirilsja jesi daže do ada.
10 Mnogimi puťmi tvoimi trudilsja jesi, i ne rekl jesi: prestanu krepjaščsja, jako sotvoril jesi sija, sego radi ne pomolilsja mi jesi ty.
11 Kogo blagopočet ubojalsja jesi, i solgal Mi, i ne pomanul jesi Mene, niže prijal Ma jesi vo um, niže v serdce tvoje? I Az ťja viďa, preziraju, i ne ubojalsja jesi Mene.
12 I az vozvešču pravdu tvoju i zloby tvoja, jaže ne uspejut tebe:
13 jegda vozopiješi, da izbavjat ťja vo pečalech tvoich: sija bo vsja vetr vozmet, i otneset burja: a deržaščiisja Mene sťjažut zemlju i nasleďat goru svjatuju Moju.
14 I rekut: očistite pred licem jego puti i otimite pretykanija ot puti ljudij Moich.
15 Sija glagolet Gospoď Vyšnij, Iže živet vo vysokich vo vek, Svjatyj vo svjatych ima Jemu, Vyšnij, vo svjatych počivajaj, i malodušnym dajaj dolgoterpenije i dajaj život sokrušenym serdcem:
16 ne vo vek otmšču vam, ni vsegda gnevatisja budu na vy: duch bo ot Mene izydet, i vsjakoje dychanije Az sotvorich.
17 Za grech malo čto opečalich jego i porazich jego i otvratich lice Moje ot nego: i opečalisja i pojde drjachl vo putech svoich.
18 Puti jego videch i izcelich jego, i utešich jego i dach jemu utešenije istinno,
19 mir na mir daleče i bliz suščym: i reče Gospoď: izcelju ja.
20 Nepravednii že vozvolnujutsja i počiti ne vozmogut.
21 Nesť radovatisja nečestivym, reče Gospoď Bog.

58

1 Vozopij krepostiju i ne poščadi: jako trubu vozvysi glas tvoj i vozvesti ljudem Moim grechi ich i domu Iakovlju bezzakonija ich.
2 Mene deň ot dne iščut i razumeti puti Moja želajut, jako ljudije pravdu sotvorivšii i suda Boga svojego ne ostavivšii: prosjat nyne u Mene suda pravedna i približitisja ko Gospodu želajut, glagoljušče:
3 čto jako postichomsja, i ne uvidel jesi? Smirichom dušy našja, i ne uvedel jesi? Vo dni bo poščenij vašich obretaete voli vašja, i vsja područnyja vašja tomite:
4 ašče v sudech i svarech postitesja i bijete pjasťmi smirennago, vskuju Mne postitesja jakože dnes, ježe uslyšanu byti s voplem glasu vašemu?
5 Ne sicevago posta Az izbrach i dne, ježe smiriti čeloveku dušu svoju: niže ašče sljačeši jako serp vyju tvoju, i vretišče i pepel posteleši, niže tako narečete post prijaten.
6 Ne takovago (bo) posta Az izbrach, glagolet Gospoď: no razrešaj vsjak souz nepravdy, razrušaj obdolženija nasilnych pisanij, otpusti sokrušennyja vo svobodu i vsjakoje pisanije nepravednoje razderi:
7 razdrobljaj alčuščym chleb tvoj i niščyja bezkrovnyja vvedi v dom tvoj: ašče vidiši naga, odej, i ot svojstvennych plemene tvojego ne prezri.
8 Togda razverzetsja rano svet tvoj, i izcelenija tvoja skoro vozsijajut, i predidet pred toboju pravda tvoja, i slava Božija oymet ťja.
9 Togda vozzoveši, i Bog uslyšit ťja, i ješče glagoljušču ti, rečet: se, priidoch. Ašče otimeši ot sebe souz i rukobijenije i glagol roptanija
10 i dasi alčuščemu chleb ot duši tvojeja i dušu smirennuju nasytiši, togda vozsijaet vo tme svet tvoj, i tma tvoja budet jako poludne,
11 i budet Bog tvoj s toboju prisno: i nasytišisja, jakože želaet duša tvoja, i kosti tvoja utučnejut, i budut jako vertograd napojen, i jako istočnik, jemuže ne oskude voda: i kosti tvoja prozjabnut jako trava, i razbotejut, i nasleďat rody rodov.
12 I soziždutsja pustyni tvoja večnyja, i budut osnovanija tvoja večnaja rodom rodov: i prozovešisja zdatel ograd, i stezi tvoja posrede upokoiši.
13 Ašče otvratiši nogu tvoju ot subbot, ježe ne tvoriti chotenij tvoich v deň svjatyj, i prozoveši subboty sladostny, svjaty Bogovi tvojemu: ne vozdvigneši nogi svojeja na delo, niže vozglagoleši slovese vo gneve iz ust tvoich,
14 i budeši upovaja na Gospoda, i vozvedet ťja na blagoty zemnyja, i uchlebit ťja nasledijem Iakova otca tvojego: usta bo Gospodňa glagolaša sija.

59

1 Jeda ne možet ruka Gospodňa spasti? Ili oťjagčil jesť sluch Svoj, ježe ne uslyšati?
2 No gresi vaši razlučajut meždu vami i meždu Bogom, i grech radi vašich otvrati lice Svoje ot vas ježe ne pomilovati.
3 Ruce bo vaši oskvernene kroviju, i persty vaši vo gresech, ustne že vaši vozglagolaša bezzakonije, i jazyk vaš nepravde poučaetsja.
4 Niktože glagolet pravdy, niže jesť sud istinen: upovajut na sujetnaja i glagoljut tščetnaja, jako začinajut trud i raždajut bezzakonije.
5 Jaica aspidska razbiša i postav paučinnyj tkut, i choťjaj ot jaic ich jasti, razbiv zaportok (ego), obrete i v nem vasiliska.
6 Postav ich ne budet na rizu, i ne odeždutsja ot del svoich: dela bo ich dela bezzakonija.
7 Noze že ich na zlo tekut, skori prolijati krov, i mysli ich mysli o ubijstvach: sokrušenije i bednosť vo putech ich,
8 i puti mirnago ne poznaša, i nesť suda vo putech ich: stezi vo ich razvraščeny, po nichže choďat i ne veďat mira.
9 Togo radi otstupi ot nich sud, i ne postignet ich pravda: žduščym im sveta, bysť im tma, ždušče zari vo mrace chodiša.
10 Osjažut jako slepii stenu, jako sušče bez očes osjazati budut, i padutsja v poludni jako v polunošči, jako umirajušče vozstenut
11 jako medveď, i jako golub vkupe pojdut. Ždachom suda, i nesť, spasenije daleče otstupi ot nas.
12 Mnogo bo bezzakonije naše pred Toboju, i gresi naši protivu staša nam: bezzakonija bo naša v nas, i nepravdy našja urazumechom:
13 nečestvovachom i solgachom i otstupichom ot posledovanija Boga našego: glagolachom nepravdu i ne pokorichomsja, vo utrobe začachom i poučichomsja ot serdca našego slovesem nepravednym:
14 i ostavichom sozadi sud, i pravda daleče otstupi ot nas: jako iznemože vo putech ich istina, i pravym (putem) ne vozmogoša prejti:
15 i istina vzjasja, i prestaviša um svoj ježe smysliti. I vide Gospoď i negodova, jako ne bjaše suda:
16 i vide, i ne bjaše muža, i pomysli, i ne bjaše izbavljajuščago: i msti im myšceju Svojeju, i pomilovanijem utverdi.
17 I odejasja pravdoju jako ščitom, i vozloži šlem spasenija na glavu, i oblečesja v rizu otmščenija, i odeždeju Svojeju:
18 jako vozdavajaj vozdajanije ukoriznu supostatom.
19 I ubojatsja, iže ot zapad, imene Gospodňa, i iže ot vostok solnca, imene Jego slavnago: priidet bo jako reka nasilnaja gnev ot Gospoda, priidet so jarostiju.
20 I priidet Siona radi Izbavljajaj, i otvratit nečestije ot Iakova.
21 I sej im iže ot Mene zavet, reče Gospoď: Duch Moj, iže jesť v tebe, i glagolgoly, jaže Az dach vo usta tvoja, ne oskudejut ot ust tvoich i ot ust semene tvojego: reče bo Gospoď otnyne i vo vek.

60

1 Svetisja, svetisja Ijerusalime, priide bo tvoj svet, i slava Gospodňa na tebe vozsija.
2 Se, tma pokryet zemlju, i mrak na jazyki, na tebe že javitsja Gospoď, i slava Jego na tebe uzritsja.
3 I pojdut carije svetom tvoim, i jazycy svetlostiju tvojeju.
4 Vozvedi okrest oči tvoi i vižď sobranaja čada tvoja: se, priidoša vsi synove tvoi izdaleča, i dščeri tvoja na ramech vozmutsja.
5 Togda uzriši i vozraduješisja, i uboišisja i užasnešisja serdcem, jako preložitsja k tebe bogatstvo morskoje i jazykov i ljudij:
6 i priidut k tebe stada velbljud, i pokryjut ťja velbljudi Madiamstii i Gefarstii: vsi ot Savy priidut, nosjašče zlato, i Livan prinesut i kameň česten, i spasenije Gospodne blagovozvesťjat:
7 i vsja ovcy Kidarskija soberutsja tebe, i ovni Naveofstii priidut k tebe, i voznesutsja prijatnaja na žertvennik Moj, i dom molitvy Mojeja proslavitsja.
8 Kii suť, iže jako oblacy leťjat, i jako golubije so ptency ko mne?
9 Mene ostrovi ždaša, i korabli Farsijstii vo pervych, privesti čada tvoja izdaleča, i srebro i zlato ich s nimi, imene radi Gospodňa Svjatago, i za ježe Svjatomu Izrailevu slavnu byti.
10 I soziždut synove inorodnii steny tvoja, i carije ich predstojati budut tebe: za gnev bo Moj porazich ťja i za milosť Moju vozljubich ťja.
11 I otverzutsja vrata tvoja prisno, deň i nošč ne zatvorjatsja, vvesti k tebe silu jazyk i cari ich vedomyja.
12 Jazycy bo i carije, iže ne porabotajut ti, pogibnut, i jazycy zapustenijem zapustejut.
13 I slava Livanova k tebe priidet, kiparisom i pevgom i kedrom vkupe, proslaviti mesto svjatoje Moje, i mesto nogu Mojeju proslavlju.
14 I pojdut k tebe bojaščesja synove smirivšich ťja i razdraživšich ťja, i pokloňatsja sledam nogu tvojeju vsi prognevavšii ťja, i narečešisja grad Gospodeň, Sion Svjatago Izraileva.
15 Za sije, jako byl jesi ostavlen i voznenaviden i ne be pomagajuščago ti, položu ťja v radosť večnuju, veselije rodom rodov.
16 I izsseši mleko jazykov i bogatstvo carej snesi, i urazumeješi, jako Az Gospoď Spasajaj ťja i Izbavljajaj ťja Bog Izrailev.
17 I vmesto medi prinesu ti zlato, i vmesto železa prinesu ti srebro, i vmesto dreves prinesu ti meď, i vmesto kamenija železo: i vdam kňazi tvoja v mir i nadzirateli tvoja v pravdu.
18 I ne uslyšitsja posem nepravda v zemli tvojej, ni sokrušenije ni bednosť vo predelech tvoich, no prozovetsja spasenije zabrala tvoja i vrata tvoja chvala.
19 I ne budet tebe ktomu solnce vo svet dne, niže voschod luny prosvetit tvoju nošč, no budet tebe Gospoď svet večnyj i Bog slava tvoja.
20 Ne zajdet bo solnce tebe, i luna ne oskudejet tebe: budet bo Gospoď tebe svet večnyj, i ispolňatsja dnije rydanija tvojego.
21 I ljudije tvoi vsi pravednii v vek nasleďat zemlju, chraňašče sad dela ruku Jego v slavu.
22 Malyj budet v tysjaščy, a malejšij vo jazyk velik: Az Gospoď po vremeni soberu ich.

61

1 Duch Gospodeň na Mne, Jegože radi pomaza Ma, blagovestiti niščym posla Ma, izceliti sokrušennyja serdcem, propovedati plennikom otpuščenije i slepym prozrenije,
2 narešči leto Gospodne prijatno i deň vozdajanija, utešiti vsja plačuščyja,
3 dati plačuščym Siona slavu vmesto pepela, pomazanije veselija plačuščym, ukrašenije slavy vmesto, ducha unynija: i narekutsja rodove pravdy nasaždenije Gospodne vo slavu.
4 I soziždut pustyni večnyja, zapustevšyja prežde vozdvignut: i obnovjat grady pustyja, opustošennyja v rody.
5 I priidut inorodnii, pasuščii ovcy tvoja, i inoplemennicy oratelije i vinogradarije vaši:
6 vy že svjaščennicy Gospodni narečetesja, služitelije Boga vašego, rečetsja vam: kreposť jazyk sneste i v bogatstve ich čudni budete.
7 Sice zemlju svoju vtoriceju nasleďat, i veselije večnoje nad glavoju ich.
8 Az bo jesm Gospoď ljubjaj pravdu i nenaviďaj grablenija ot nepravdy: i dam trud ich pravednikom i zavet večen zaveščaju im.
9 I poznaetsja vo jazycech sema ich, i vnucy ich posrede ljudij: vsjak viďaj ja poznaet ja, jako sii suť sema blagosloveno ot Boga, i radostiju vozradujutsja o Gospode.
10 Da vozradujetsja duša moja o Gospode: obleče bo ma v rizu spasenija i odeždeju veselija (odeja ma): jako na ženicha vozloži na ma venec, i jako nevestu ukrasi ma krasotoju.
11 I jako zemlja rasťjaščaja cvet svoj, i jako vertograd semena svoja prozjabaet: tako vozrastit Gospoď Gospoď pravdu i veselije pred vsemi jazyki.

62

1 Siona radi ne umolču i Ijerusalima radi ne popušču, dondeže izydet jako svet pravda moja, i spasenije moje jako svetilo razžžetsja.
2 I uzrjat jazycy pravdu tvoju, i carije slavu tvoju, i prozovut ťja imenem novym, imže Gospoď naimenujet je.
3 I budeši venec dobroty v ruce Gospodni i diadima carstvija v ruce Boga tvojego:
4 i ne prozovešisja ktomu ostavlen, i zemlja tvoja ktomu ne narečetsja pusta: tebe bo prozovetsja volja Moja, i zemlja tvoja vselennaja, jako blagovoli Gospoď v tebe, i zemlja tvoja vkupe naselitsja.
5 I jakože živjaj junoša s devoju, tako poživut synove tvoi s toboju: i budet jakože radujetsja ženich o neveste, tako vozradujetsja Gospoď o tebe.
6 I na stenach tvoich, Ijerusalime, pristavich stražy ves deň i vsju nošč, iže do konca ne premolknut pominajušče Gospoda.
7 Nesť bo vam podoben: ašče ispraviši i sotvoriši, Ijerusalime, radovanije na zemli.
8 Kljatsja Gospoď desniceju Svojeju i krepostiju myšcy Svojeja: ašče ktomu otdam pšenicu tvoju i pišču tvoju vragom tvoim, i ašče ktomu ispijut vino tvoje synove čuždii, o nemže trudilsja jesi:
9 no sobirajuščii sneďat ja i pochvaljat Gospoda, i oymajuščii ispijut ja vo dvorech svjatych Moich.
10 Idite vraty Moimi i puť sotvorite ljudem Moim, i kamenije, ježe na puti, razmeščite: vozdvignite znamenije na jazyki.
11 Se bo, Gospoď slyšano sotvori do poslednich zemli: rcyte dščeri Sionove: se, Spasitel tvoj grjadet, imejaj s Soboju mzdu i delo Svoje pred licem Svoim.
12 I prozovet ja ljudi svjaty, izbavleny Gospodem: ty že prozovešisja vzyskan grad i ne ostavlen.

63

1 Kto Sej prišedyj ot Jedoma, červleny rizy Jego ot Vosora, Sej krasen vo utvari, zelo s krepostiju? Az glagolju pravdu i sud spasenija.
2 Počto červleny rizy Tvoja i odeždy Tvoja jako ot istoptanija točila?
3 Ispolnen istoptanija, i ot jazyk nesť muža so Mnoju: i poprach ja jarostiju Mojeju, i sotroch ja jako persť, i svedoch krov ich v zemlju i vsja rizy Moja omočich:
4 deň bo vozdajanija priide na nich, i leto izbavlenija prispe:
5 i vozzrech, i ne be pomoščnika: i pomyslich, i niktože zastupi: i izbavi ja myšca Moja, i jarosť Moja nasta:
6 i poprach ja gnevom Moim i svedoch krov ich v zemlju.
7 Milosť Gospodňu pomanuch, dobrodeteli Gospodni vo vsech, imiže nam vozdaet: Gospoď, sudija blag domu Izrailevu, navodit nam po milosti Svojej i po množestvu pravdy Svojeja.
8 I reče: ne ljudije li Moi? Čada, i ne otvergnutsja. I bysť im vo spasenije i vsjakija skorbi ich.
9 Ne chodataj, niže Angel, no Sam Gospoď spase ich, zane ljubit ich i ščadit ich: Sam izbavi ich i vosprijat ich i voznese ich vo vsja dni veka.
10 Tii že ne pokorišasja i razgnevaša Ducha Svjatago Jego, i obratisja im na vraždu, i Toj vojeva na ňa.
11 I pomanu dni večnyja: gde vozvedyj ot zemli pastyrja ovec Svoich? Gde jesť vloživyj v nich Ducha Svjatago?
12 Vozvedšaja desniceju Moisea, myšca slavy Jego razdeli vodu pred licem jego sotvoriti Jemu ima večno,
13 provede ich skvoze bezdnu, jakože koňa skvoze pustyňu, i ne utrudišasja,
14 i jako skoty po polju, i snide Duch ot Gospoda i nastavi ich: tako provel jesi ljudi Tvoja sotvoriti Tebe Samomu ima slavno.
15 Obratisja, Gospodi, ot nebese i vižď ot domu svjatago Tvojego i slavy Tvojeja: gde jesť revnosť Tvoja i kreposť Tvoja? Gde jesť množestvo milosti Tvojeja i ščedrot Tvoich, jako terpel jesi nam?
16 Ty bo jesi Otec naš, poneže Avraam ne uvede nas, i Izrail ne pozna nas, no Ty, Gospodi, Otec naš, izbavi ny, isperva ima Tvoje na nas jesť.
17 Čto uklonil jesi nas, Gospodi, ot puti Tvojego? I ožestočil jesi serdca naša, ježe ne bojatisja Tebe? Obratisja radi rab Tvoich, radi plemen dostojanija Tvojego,
18 da (pone) malo nasledim gory svjatyja Tvojeja. Protivnicy naši popraša svjatyňu Tvoju:
19 bychom jako isperva, jegda ne vladel jesi nami, niže be narečeno ima Tvoje na nas.

64

1 Ašče otverzeši nebo, trepet priimut ot Tebe gory i rastajut,
2 jako taet vosk ot lica ogňa, i popalit ogň supostaty, i javleno budet ima Tvoje v soprotivnych Tvoich: ot lica Tvojego jazycy vozmatutsja:
3 jegda sotvoriši slavnaja, trepet priimut ot Tebe gory.
4 Ot veka ne slyšachom, niže oči naši videša boga, razve Tebe, i dela Tvoja, jaže sotvoriši žduščym milosti.
5 Milosť bo srjaščet tvorjaščich pravdu, i puti Tvoja pomanutsja: se, Ty razgnevalsja jesi, i my sogrešichom.
6 Sego radi zabludichom i bychom jako nečisti vsi my, jakože port nečistyja vsja pravda naša, i otpadochom jako listvije bezzakonij radi našich: tako vetr voschitit nas.
7 I nesť prizyvajaj ima Tvoje i pomanuvyj uderžati Ťja: jako otvratil jesi lice Tvoje ot nas i predal ny jesi bezzakonij radi našich.
8 I nyne, Gospodi, Otec naš jesi Ty, my že brenije, dela ruku Tvojeju vsi:
9 ne prognevajsja na ny zelo i ne pomani vo vrema bezzakonij našich, i nyne prizri, jako ljudije Tvoi vsi my.
10 Grad svjatilišča Tvojego bysť pust, Sion jakože pustyňa bysť, Ijerusalim na prokljatije:
11 dom svjatyj naš i slava, juže blagosloviša otcy naši, bysť ognem požžen, i vsja slavnaja naša kupno padoša.
12 I o vsech sich terpel jesi, Gospodi, i molčal, i smiril jesi ny zelo.

65

1 Javlen bych ne iščuščym Mene, obretochsja ne voprošajuščym o Mne, rekoch: se, jesm: jazyku, iže ne prizvaša imene Mojego.
2 Prostroch ruce Moi ves deň k ljudem ne pokarjajuščymsja i protivu glagoljuščym, iže ne chodiša putem istinnym, no vsled grechov svoich.
3 Ljudije sii razgnevljajuščii Ma pred licem Moim prisno: tii žertvy prinosjat v vertogradech i kaďat vo črepech besom, iže ne suť,
4 i vo grobech i vo peščerach ležat sonij radi, iže jaďat masa svinaja i juchu treb, oskverneni sosudi ich vsi:
5 iže glagoljut: otidi ot mene, ne prikosnisja mne, jako čist jesm. Sej dym jarosti Mojeja, ogň gorit v nem vsja dni.
6 Se, napisasja predo Mnoju: ne umolču, dondeže otdam v nedra im grechi ich i grechi otec ich glagolet Gospoď:
7 iže kaďachu na gorach i na chomech ukoriša Ma, otdam dela ich v nedra im.
8 Tako glagolet Gospoď: imže obrazom obretaetsja jagoda na grezne, i rekut: ne pogubi jego, jako blagoslovenije jesť v nem: tako sotvorju služaščago Mi radi, ne imam vsech pogubiti radi jego:
9 i izvedu iz Iakova sema i iz Iudy, i nasledit goru svjatuju Moju, i nasleďat izbrannii Moi i rabi Moi i vseljatsja tamo.
10 I budut vo dubrave ogrady stadom, i judol Achorskaja v pokoišče govjadov ljudem Moim, iže vzyskaša Mene.
11 Vy že, ostavivšii Ma i zabyvajuščii goru svjatuju Moju, i ugotovljaščii demonu trapezu i ispolňajuščii ščastiju rastvorenije,
12 Az predam vas pod meč, vsi zaklanijem padete: jako zvach vas i ne poslušaste, glagolach, i preslušaste i sotvoriste lukavoje predo Mnoju i jaže ne chotech izbraste.
13 Sego radi tako glagolet Gospoď: se, rabotajuščii Mi jasti budut, vy že vzalčete: se, rabotajuščii Mi piti budut, vy že vozžaždete:
14 se, rabotajuščii Mi vozradujutsja, vy že posramitesja: se, rabotajuščii Mi vozveseljatsja v veselii serdca, vy že vozopijete v bolezni serdca vašego i ot sokrušenija ducha vosplačetesja.
15 Ostavite bo ima vaše v nasyščenije izbrannym Moim, vas že izbijet Gospoď: rabotajuščym že Mne narečetsja ima novoje,
16 ježe blagoslovitsja na zemli, blagoslovjat bo Boga istinnago: i klenuščiisja na zemli kljatisja budut Bogom istinnym, zabudut bo pečal svoju pervuju, i ne vzydet im na serdce.
17 Budet bo nebo novo i zemlja nova, i ne pomanut prežnich, niže vzydut na serdce ich,
18 no radosť i veselije obrjaščut na nej, jako se, Az tvorju veselije Ijerusalimu i ljudem Moim radosť.
19 I vozveseljusja o Ijerusalime i vozradujusja o ljudech Moich, i ksemu ne uslyšitsja v nem glas plača, ni glas voplja,
20 niže budet tamo mladenec, ni starec, iže ne ispolnit let svoich: budet bo junyj sta let, umirajaj že grešnik sta let i prokljat budet.
21 I soziždut domy i sami vseljatsja, i nasaďat vinogrady i sami sneďat plody ich.
22 Ne soziždut, da inii vseljatsja, i ne nasaďat, da inii sneďat: jakože bo dnije dreva žizni, budut dnije ljudij Moich: dela bo trudov ich obetšajut.
23 Izbrannii že moi ne imut truditisja votšče, niže poroďat čad na prokljatije, jako sema blagosloveno jesť Bogom, i vnucy ich s nimi budut.
24 I budet, prežde neže vozzvati im, Az uslyšu ich, ješče glagoljuščym im, reku: čto jesť?
25 Togda volcy i agncy imut pastisja vkupe, i lev jako vol snesť plevy, i zmija zemlju jako chleb: ne povreďat, niže pogubjat na gore svjatej Mojej, glagolet Gospoď.

66

1 Tako glagolet Gospoď: nebo prestol Moj, zemlja že podnožije nogu Mojeju: kij dom soziždete Mi, i koje mesto pokoišča Mojego?
2 Vsja bo sija sotvori ruka Moja, i sija suť vsja Moja, glagolet Gospoď. I na kogo vozzrju, tokmo na krotkago i molčalivago i trepeščuščago sloves Moich?
3 Bezzakonnik že žrjaj mi telca, jako ubivajaj psa: i prinosjaj semidal, jako krov svinuju: dajaj livan v pamať, aki chulnik. I tii izbraša puti svoja, i merzosti ich, jaže duša ich izvoli.
4 I Az izberu poruganija ich i grechi ich vozdam im: jako zvach ich, i ne poslušaša Mene, glagolach, i preslušaša i sotvoriša zloje predo Mnoju, i jaže ne chotech izbraša.
5 Uslyšite glagolgol Gospodeň, trepeščuščii slovese Jego: rcyte, bratija, nenaviďaščym vas i gnušajuščymsja, da ima Gospodne proslavitsja i javitsja vo veselii ich, i oni posramatsja.
6 Glas voplja ot grada, glas ot chrama, glas Gospoda vozdajuščago vozdajanije soprotivjaščymsja.
7 Prežde neže črevoboleti jej, rodi, prežde neže priiti trudu črevobolenija, izbeže i porodi mužesk pol.
8 Kto slyša sicevoje, i kto vide sice? Ašče rodila zemlja s bolezniju vo jedin deň? Ili i rodisja jazyk ves kupno, jako pobole i rodi Sion deti svoja?
9 Az že dach čajanije sije, i ne pomanul jesi Mene, reče Gospoď. Ne se li, Az roďaščuju i neplodnuju sotvorich? Reče Bog tvoj.
10 Veselisja, Ijerusalime, i toržestvujte v nem, vsi ljubjaščii jego i živuščii v nem: radujtesja vkupe s nim radostiju, vsi jelicy plakaste o nem,
11 da ssete i nasytitesja ot sosca utešenija jego, da ssavše nasladitesja ot vchoda slavy jego.
12 Jako sija glagolet Gospoď: se, Az uklaňaju na ňa aki reku mira, i aki potok navodňaemyj slavu jazykov: deti ich na ramena vzjaty budut i na kolenu utešatsja.
13 Jakože ašče kogo mati utešaet, tako i Az utešu vy, i vo Ijerusalime utešitesja
14 i uzrite, i vozradujetsja serdce vaše, i kosti vašja jako trava prozjabnut: i poznaetsja ruka Gospodňa bojaščymsja Jego, i zapretit nepokarjajuščymsja.
15 Se bo, Gospoď jako ogň priidet, i jako burja kolesnicy Jego, vozdati jarostiju otmščenije Svoje i preščenije vo plameni ognenne:
16 ognem bo Gospodnim suditisja budet vsja zemlja, i mečem Jego vsjaka ploť: mnozi jazveni budut ot Gospoda.
17 Očiščajuščiisja i osvjaščajuščiisja vo vertogradech i v preddveriich jaduščii maso svinoje i merzosti i myšy vkupe pogibnut, reče Gospoď.
18 I Az dela ich i pomyšlenije ich vem, i grjadu sobrati vsja narody i jazyki, i priidut i uzrjat slavu Moju:
19 i ostavlju na nich znamenije, i poslju ot nich spasenych vo jazyki, vo Farsis i v Fud, i v Lud i v Mosoch, i v Fovel i vo Jelladu, i vo ostrovy dalnija, iže ne slyšaša imene Mojego, niže videša slavu Moju: i vozvesťjat slavu Moju vo jazycech,
20 i privedut bratiju vašu ot vsech jazyk dar Gospodevi, s koňmi i kolesnicami i s nosilami mskov, pod seňmi vo svjatyj grad Ijerusalim, reče Gospoď, aki by prinesli synove Izrailevy žertvy svoja Mne so psalmy v dom Gospodeň:
21 i ot tech poimu sebe žercy i levity, reče Gospoď.
22 Jakože bo nebo novo i zemlja nova, jaže Az tvorju, prebyvajut predo Mnoju, glagolet Gospoď, tako stanet sema vaše i ima vaše:
23 i budet mesjac ot mesjaca, i subbota ot subboty, priidet vsjaka ploť poklonitisja predo Mnoju vo Ijerusalim, reče Gospoď:
24 i izydut i uzrjat trupy čelovekov prestupivšich Mne: červ bo ich ne skončaetsja, i ogň ich ne ugasnet, i budut v pozor vsjacej ploti.

{pokazať odnu glavu na stranice}