Kniga Iudif

Slavjanskij tekst

1

1 Leta vtoragonadesjať carstva Navuchodonosora, iže carstvova nad Assiriany v Ninevii grade velicem, vo dni Arfaksada, iže carstvova nad Miďany vo Jekvatanech
2 i sozda vo Jekvatanech okrest steny ot kamenej tesanych v širotu laktej trijech, a v dolgotu laktej šesti, i sotvori vysotu steny laktej sedmidesjati, a širotu jeja laktej pjatidesjati:
3 i stolpy jeja postavi na vratech jego laktej sto, i širotu ich osnova na laktej šeťdesjat:
4 i sotvori vrata jego vrata vozdvižena v vysotu laktej sedmdesjat, a širotu ich laktej četyredesjať ko ischodu sil silnych jego i ustrojenijem pešcev jego:
5 i sotvori braň vo dni ony car Navuchodonosor na carja Arfaksada na poli velicem, ježe jesť v predelech Ragavlich.
6 I sobrašasja k nemu vsi živuščii v gornej i vsi obitajuščii pri Jevfrate i Tigre i Idaspi i na poli Ariocha carja Jelimeonska, i sobrašasja jazycy mnozi zelo na opolčenije synov Cheleudich.
7 I posla Navuchodonosor car Assirijskij ko vsem obitajuščym v Perside i ko vsem živuščym k zapadom, obitajuščym v Kilikii i Damasce, i Livane i Antilivane, i ko vsem živuščym na licy primorija,
8 i k suščym vo jazycech Karmila i v Galaade, i v vyšnej Galilei i na velicem poli Jesdrilona,
9 i ko vsem suščym v Samarii i gradech jeja, i ob on pol Iordana daže do Ijerusalima i Vetani, i Chella i Kadisa, i reki Jegipetskija i Tafny, i Ramessi i vseja zemli Gesemskija,
10 dondeže priiti vyše Tanisa i Memfisa, i ko vsem obitajuščym vo Jegipte, dondeže priiti na predely Jefiopii.
11 I ni vo čto vmeniša vsi obitajuščii po vsej zemli slovo Navuchodonosora carja Assirijska, i ne snidošasja k nemu na braň, poneže ne bojašasja jego, no bysť pred nimi aki muž jedin: i vozvratiša poslannikov jego tščich so bezčestijem ot lica svojego.
12 I razjarisja Navuchodonosor na vsjaku zemlju siju zelo, i kljatsja prestolom i carstvom svoim vsjačeski otmstiti vsem predelom Kilikii i Damaska i Sirii, pogubiti mečem svoim i vsja živuščyja v zemli Moavli i syny Ammoni, i vsju Iudeju i vsech suščich vo Jegipte, dondeže priiti na predely dvuch mor.
13 I opolčisja v sile svojej na Arfaksada carja v leto sedmojenadesjať, i odole na brani svojej, i pobedi vsju silu Arfaksadovu i vsju konnicu jego i vsja kolesnicy jego,
14 i vozoblada gradami jego: i priide daže do Jekvatan, i oderža stolpy, i pleni stogny jego, i krasotu jego položi vo uničiženije jego:
15 i vzja Arfaksada na gorach Ragavlich, i izbode jego sulicami svoimi, i istrebi jego daže v deň onyj:
16 i vozvratisja s nimi v Nineviju sam i vse prisovokuplenije jego, množestvo mužej ratnych mnogoje zelo, i be tamo počivaja i piršestvuja sam i sila jego dnij sto dvadesjať.

2

1 I v leto osmojenadesjať, i v dvadesjať vtoryj (deň) pervago mesjaca, bysť slovo v domu Navuchodonosora carja Assirijska, otmstiti vsjacej zemli, jakože glagolaše.
2 I sozva vsja služiteli svoja i vsja velmožy svoja, i soobšči s nimi tajnu soveta svojego, i soverši vsju zlobu zemli ot jast svoich:
3 i tii sudiša istrebiti vsjaku ploť, iže ne posledovaša slovesi ust jego.
4 I bysť, jegda soverši sovet svoj, prizva Navuchodonosor car Assirijskij Oloferna voždonačalnika sily svojeja, vtorago sušča po nem, i reče k nemu:
5 sija glagolet car velikij, gospodin vseja zemli: se, ty izydeši ot lica mojego i vozmeši s soboju mužej upovajuščich v kreposti svojej, pešcev do tysjaščej sto dvadesjať, i množestvo konej so vsadnikami tysjaščej dvanadesjať,
6 i izydeši bo sretenije vsej zemli na zapady, jako ne povinušasja glagolu ust moich:
7 i vozvestiši im ugotovljati zemlju i vodu, jako izydu v jarosti mojej na nich, i pokryju vse lice zemli nogami sily mojeja, i dam ich v raschiščenije im:
8 i jazvennii ich ispolňat debri i potoki ich, i reka navodňajuščajasja mertvymi ich napolnitsja:
9 i privedu plen ich do konec vseja zemli:
10 ty že izšed prioderžiši mne vsjak predel ich, i otdadut tebe samich sebe, i sobljudeši mi ich na deň obličenija ich:
11 nepokarjajuščichsja že ne poščadit oko tvoje, ježe dati ich na ubijenije i raschiščenije vo vsej zemli tvojej:
12 jako živ az, i deržava carstva mojego: glagolach i sotvorju sija rukoju mojeju:
13 ty že da ne prestupiši jedinago kojego ot glagol gospodina tvojego, no soveršaja da soveršiši, jakože zapovedach tebe, i da ne ukosniši sotvoriti sija.
14 I izyde Olofern ot lica gospodina svojego, i sozva vsja velmožy i vojevody i načalniki sily Assurskija,
15 i izčisli izbrannych mužej na opolčenije, jakože zapoveda jemu gospodin jego, do dvanadesjať tem, i konnikov strelcev dvanadesjať tysjaščej,
16 i ustroi ich, imže obrazom brani množestvo ustrojevaetsja:
17 i vzja velbljudy i osly i mski pripasov radi svoich množestvo mnogo zelo, i ovcy i voly i kozly na ugotovanije ich, imže ne be čisla,
18 i pišči vsjakomu mužu vo množestve, i zlata i srebra iz domu careva mnogo zelo:
19 i izyde sam i vsja sila jego v puť, ježe prediti carju Navuchodonosoru i pokryti vse lice zemli k zapadom kolesnicami i konnicami i pešcami izbrannymi svoimi:
20 i mnogoje primešenije jako pruzi izydoša s nimi i jako pesok zemli, ne bo be čisla ot množestva ich.
21 I izydoša iz Ninevii putem trijech dnij na lice polja Vektilef, i opolčišisja ot Vektilefa bliz gory suščija ošujuju vyšnija Kilikii.
22 I poja vsju silu svoju, pešcy i konniki i kolesnicy svoja, i otide ottudu v gorňuju,
23 i izseče Fuda i Luda, i popleni vsech synov Rassisa i synov Ismailevych suščich po licu pustyni Chelleonskija k jugu.
24 I prejde Jevfrat, i projde Mesopotamiju, i raskopa vsja grady vysokija suščyja pri potoce Avrone, dondeže priiti k morju:
25 i objat predely Kilikijskija, i poseče vsech protivostojaščich sebe: i priide daže do predel Iafefovych, suščich k jugu na licy Aravii,
26 i obyde vsech synov Madiamlich, i požže selenija ich i pleni stada ich:
27 i snide na pole Damaskovo vo dnech žatvy pšenic, i požže vsja nivy ich, a ovčija i volovyja stada dade v pogublenije, i grady ich popleni, i polja ich opustoši, i porazi vsja junošy ich ostrijem meča.
28 I napade strach i trepet jego na vsech živuščich v primorii, suščich v Sidone i Tire i obitajuščich v Sure i Okine i na vsech živuščich vo Ijemnaane. I živuščii vo Azote i Askalone ubojašasja jego zelo.

3

1 I poslaša k nemu poslannikov slovesy mirnymi, glagoljušče:
2 se, my otrocy Navuchodonosora carja velikago povergaemsja pred toboju, upotrebi nas, jakože ugodno jesť licu tvojemu:
3 se, sela naša, i vsjakoje mesto naše, i vse pole pšenic, i ovčija i volovyja stada, i vsja ogrady selenij našich, suť pred licem tvoim, upotrebi, jakože ugodno tebe:
4 se, i gradi naši, i živuščii v nich rabi tvoi suť: šed sreti ich, jakože jesť blago pred očima tvoima.
5 I priidoša mužije ko Olofernu i vozvestiša jemu po slovesem sim.
6 I snide na pomorije sam i sila jego, i utverdi stražeju grady vysokija i vzja iz nich na spoborenije mužej izbrannych.
7 I prijaša jego tii i vsja okrestnaja ich s vencami i liki i timpany.
8 I razori vsja predely ich, i dubravy ich izseče. I be zapovedano jemu istrebiti vsech bogov zemli, jako da samomu jedinomu Navuchodonosoru poslužat vsi rodi i vsi jazycy, i vsja plemena ich da prizyvajut jego v Boga.
9 I priide na lice Jesdrilona bliz Dotei, jaže jesť protivu velikija pily Iudei,
10 i opolčisja meždu Gavaem i Skifskim gradom, i be tamo mesjac dnij, ko ježe sobrati vsjakij pripas sily svojeja.

4

1 I uslyšaša synove Izrailevy živuščii vo Iudei vsja, jelika sotvori Olofern jazykom, voždonačalnik Navuchodonosora carja Assirijskago, i imže obrazom raschiti vsja svjaščennaja ich i dade sija vo istreblenije:
2 i ubojašasja zelo ot lica jego, i o Ijerusalime i o chrame Gospoda Boga svojego smatošasja,
3 poneže nedavno izydoša ot plenenija i nedavno vsi ljudije sovrašasja Iudejstii, i sosudi i oltar i dom ot oskvernenija osvjaščena byša.
4 I poslaša vo vsjakij predel Samarii i Konii, i Veforona i Velmena i Ijerichona, i v Chovu i Jesoru i vo judol Salimskuju,
5 i predprijaša vsja verchi gor vysokich, i ogradiša stenami suščyja v nich sela, i otložiša na pišču ko priugotovleniju brani, jako nedavno byša polja ich požata.
6 I pisa Ioakim ijerej velikij, iže be vo dnech onech vo Ijerusalime, živuščym vo Vetilui i Vetomesfeme, iže jesť protivu Jesdriloia, na licy polja suščago bliz Dofaima,
7 glagolja oderžati voschody gornija, ibo imi be vchod vo Iudeju, i be udobno vozbraňati ich prichoďaščich, tesnu prochodu sušu, jako vsem mužem po dva (proiti).
8 I sotvoriša synove Izrailevy, jakože povele im Ioakim ijerej velikij i starejšinstvo vsego sonma Izraileva, iže seďachu vo Ijerusalime.
9 I vozopiša vsjakij muž Izrailev k Bogu s priležanijem velikim i smiriša dušy svoja v priležanii velicem:
10 sami i ženy ich i mladenecy ich, i skoti ich, i vsjakij prišlec i naemnik, i srebrom kuplenyj ich, vozložiša vretišča na čresla svoja.
11 I vsjakij muž Izrailev i žena, i deti, i žnvuščii vo Ijerusalime padoša pred licem chrama, i posypaša perstiju glavy svoja, i prostroša vretišča svoja pred licem Gospodnim,
12 i oltar vretiščem odejaša, i vozopiša k Bogu Izrailevu jedinodušno priležno, ježe ne dati v raschiščenije mladencev ich, i žen v plenenije, i gradov nasledija ich v razorenije, i svjataja vo oskvernenije i ponošenije, obradovanije jazykom.
13 I uslyša Gospoď glas ich i prizre na skorb ich. I bjachu ljudije posťjaščesja dni mnogi vo vsej Iudei i Ijerusalime, pred licem svjatych Gospoda Vsederžitelja.
14 I Ioakim ijerej velikij, i vsi predstojaščii pred Gospodem, ijereje i služaščii Gospodevi, vretiščami prepojasani o čreslech svoich, prinošachu vsesožženije neprestannoje i obety i proizvolnaja dajanija ljudij:
15 i be pepel na kidarech ich, i vopijachu ko Gospodu ot vseja sily, da posetit vo blago ves dom Izrailev.

5

1 I vozveščeno bysť Olofernu voždonačalniku sily Assurskija, jako synove Izrailevy ugotovašasja na braň, i prochody gornija zaključiša, i ogradiša stenami vsjakij verch gory vysokija, i položiša na poljach pretknovenija.
2 I razgnevasja jarostiju zelo, i sozva vsech načalnikov Moavlich i vojevod synov Ammonich i vsech vlastelej pomorija,
3 i reče im: vozvestite ubo mi, synove Chanaani, kto ljudije sii živuščii v gornej, i kakovy, v nichže živut, gradi, i množestvo sily ich, i v čem deržava ich i kreposť ich, i kto postavlen nad nimi car vožď voinstva ich?
4 I česo radi soprotivišasja, ježe ne izyti vo sretenije mne, pače vsech živuščich na zapadech?
5 I reče k nemu Achior vožď vsech synov Ammonich: poslušaj ubo, gospodine moj, slova ot ust raba tvojego, i vozvešču tebe istinu o ljudech sich, iže obitajut v gornej sej bliz tebe živušče, i ne izydet lož iz ust raba tvojego:
6 ljudije sii suť isčadija Chaldeov
7 i vselišasja perveje v Mesopotamii, poneže ne voschoteša posledovati bogom otcev svoich, iže beša v zemli Chaldejstej:
8 i otvratišasja ot puti otec svoich i poklonišasja Bogu nebese, Bogu, Jegože poznaša: i izgnaša ich ot lica bogov svoich, i pobegoša v Mesopotamiju i obitaša tamo dni mnogi:
9 i reče Bog ich, da izydut ot prišelstvija svojego i da idut v zemlju Chanaaňu: i vselišasja tamo, i umnožišasja zlatom i srebrom i skoty mnogimi zelo:
10 i snidoša vo Jegipet, pokry bo lice zemli Chanaani glad, i prišelstvovaša tamo, dondeže prekormišasja, i byša tamo vo množestvo mnogo, i ne be čisla rodu ich:
11 i vosta na nich car Jegipetskij i prechitri ich, i v trude i plinfe smiri ich, i položi ich v raby:
12 i vozopiša k Bogu svojemu, i porazi vsju zemlju Jegipetskuju jazvami, v nichže ne be izcelenije, i izgnaša ich Jegipťjane ot lica svojego:
13 i izsuši Bog Čermnoje more pred nimi,
14 i vede ich na puť Siny i Kadis-Varni, i izgnaša vsech živuščich v pustyni,
15 i vselišasja v zemli Amorreov, i vsech Jesevonitov istrebiša krepostiju svojeju, i prešedše Iordan naslediša vsju gorňuju:
16 i izgnaša ot lica svojego Chananea i Ferezea, i Ijevusea i Sichema i vsech Gergeseov, i obitaša v nej dni mnogi:
17 i dondeže ne sogrešiša pred Bogom svoim, beša blagaja s nimi, poneže Bog nenaviďaj nepravdy s nimi jesť:
18 jegda že otstupiša ot puti, jegože zavešča im, istrebišasja vo mnozech branech na mnogo zelo, i pleneni byša v zemlju ne svoju, i chram Boga ich bysť v popranije, i gradi ich oderžani byša ot supostat:
19 i nyne obrativšesja k Bogu svojemu, vzydoša ot razsejanija, ideže razsejani byša tamo, i oderžaša Ijerusalim, ideže svjatilišče ich, i vselišasja v gornej, poneže be pusta:
20 i nyne, vladyko gospodine, ašče ubo jesť bezumije v ljudech sich, i sogrešajut k Bogu svojemu, i razsmotrim sije, jako jesť v nich soblazn sej, i vzydem i povojuem ich:
21 ašče že nesť bezzakonija v jazyce ich, da prejdet gospodin moj, da ne kogda zaščitit Gospoď ich i Bog ich po nich, i budem v ponošenije pred vseju zemleju.
22 I byste jako presta Achior glagolja slovesa sija, i vozroptaša vsi ljudije obstojaščii šater i predstojaščii, i reša velmoži Olofernovy i vsi živuščii v primorii i v Moave posešči jego:
23 ne bo uboimsja ot synov Izrailevych: se bo, ljudije, v nichže nesť sily, niže mogutstva ko opolčeniju krepkomu:
24 temže ubo vzydim, i budut vo sneď vsemu voinstvu tvojemu, vladyko Oloferne.

6

1 I jegda utišisja matež mužej suščich okrest zasedanija i reče Olofern voždonačalnik sily Assurskija ko Achioru pred vsem narodom inoplemennikov i ko vsem synom Moavlim:
2 i kto jesi ty, Achiore, i naemnicy Jefremli, jako proročestvoval jesi v nas, jakože dnes, i rekl jesi rod Izrailev ne vojevati, jako Bog ich zaščiščaet ich? I kto Bog, ašče ne Navuchodonosor? Sej poslet deržavu svoju i istrebit ich ot lica zemli, i ne izbavit ich Bog ich:
3 no my rabi jego porazim ich jaki čeloveka jedinago, i ne preterpjat kreposti konej našich,
4 poperem bo ich imi, i gory ich upijutsja v krovi ich, i polja ich ispolňatsja mertvymi ich, i ne postoit stopa nog ich protivu lica našego, no pogublenijem pogibnut, glagolet car Navuchodonosor, gospodin vseja zemli, reče bo: ne votšče budut glagoly sloves jego:
5 ty že, Achiore, naemniče Ammoň, iže glagolal jesi slovesa sija v deň nepravdy tvojeja, ne uzriši ktomu lica mojego ot dne sego, dondeže ne otmšu rodu suščich iz Jegipta,
6 i togda projdet meč voinstva mojego i naroda rabov moich rebra tvoja, i padeši v jazvennych ich, jegda vozvraščusja:
7 i otvedut ťja rabi moi v gorňuju, i ostavjat ťja vo jedinem ot gradov voschodov,
8 i ne pogibneši dondeže istreblen budeši s nimi:
9 i ašče upovaeši serdcem tvoim, jako ne vozmutsja da ne ispadaet tvoje lice: rech, i ničtože otpadet ot glagolov moich.
10 I povele Olofern rabom svoim, iže predstojachu v šatre jego, jati Achiora i otvsti jego k Vetilui i predati v ruki synov Izrailevych.
11 I jaša jego rabi jego i izvedoša jego vne polka na pole, i vozdvigošasja ot sredy napolnyja v gorňuju i priidoša na istočniki, iže byša pod Vetilujeju.
12 I jako uvideša ich mužije grada na verchu gory, vzjaša oružija svoja i otidoša vne grada na verch gory: i vsjakij muž praščnik oderžaša voschod svoj i metachu kamenijem na nich.
13 I podšedše pod goru, svjazaša Achiora i ostaviša poverženna pod korenem gory, i otidoša ko gospodinu svojemu.
14 Snizošedše že synove Izrailevy ot grada svojego staša nad nim, i razrešivše jego vvedoša v Vetiluju i postaviša jego pred načalnikami grada svojego,
15 iže byša vo dnech tych, Ozia syn Michin ot plemene Simeoňa, i Chavrij syn Gofoniilev, i Charmij syn Melchiilev.
16 I sozvaša vsech starejšin grada: i stekošasja vsjakij junoša ich i ženy v sobranije, i postaviša Achiora posrede vsego naroda svojego. I voprosi jego Ozia o slučivšemsja.
17 I otveščav vozvesti im glagoly zasedanija Olofernova i vsja glagoly, jelika glagola posrede kňazej synov Assurskich, i jelika velerečeva Olofern na dom Izrailev.
18 I padše ljudije poklonišasja Bogu i vozopiša, glagoljušče:
19 Gospodi Bože Nebese, prizri na gordyni ich, i pomiluj smirenije roda našego, i prizri na lice osvjaščennych Tebe v deň sej.
20 I utešiša Achiora i pochvališa jego zelo.
21 I vzja jego Ozia iz sobranija v dom svoj i sotvori pir starejšinam, i prizyvachu Boga Izraileva na pomošč vsju nošč onu.

7

1 Vo utrije že objavi Olofern vsemu voinstvu svojemu i vsem ljudem svoim, iže priidoša na spoborenije jemu, vozdvignutisja k Vetilui i voschody gornija predvosprijati i tvoriti braň protivu synov Izrailevych.
2 I vozdvižesja v deň toj vsjak muž silnyj ich: a sila ich mužej ratnych, mužej pešich sto sedmdesjať tysjašč, i koinikov tysjaščej dvanadesjať, krome priugotovlenija i mužej, iže byša pešcy v nich, množestvo mnogo zelo.
3 I opolčišasja vo judoli bliz Vetilui pri istočnice, i proťjagošasja v širotu ot Dofaima daže do Velfema, i v dolgotu ot Vetilui daže do Kiamona, iže jesť protivu Jesdriloia.
4 Synove že Izrailevy, jako uvideša ich množestvo, smutišasja zelo, i reče kijždo ko bližnemu svojemu: nyne poližut sii lice zemli vseja, i niže gory vysokija, niže debri, niže cholmi snesut ťjažesť ich.
5 I vzemše kijždo orudija ratnaja svoja i vozžegše ogni na bašnech svoich, prebyvaša stregušče vsju nošč onu.
6 Vo vtoryj že deň izvede Olofern vsju konnicu svoju protivu lica synov Izrailevych,iže byša v Vetilui,
7 i usmatrivaše voschodov grada ich, i na istočniki grada ich najde, i predvosprija ich, i pristavi k nim opolčenija mužej ratnych, a sam vozvratisja k ljudem svoim.
8 I prišedše k nemu vsi načalnicy synov Isavlich i vsi voždeve ljudij Moavlich i vojevody primorija reša:
9 da poslušaet ubo slovese vladyka naš, da ne budet sokrušenija v sile tvojej:
10 narod bo sej synov Izrailevych ne upovajut na kopija svoja, no na vysoty gor svoich, v nichže oni živut, ne bo jesť udobno priiti verchami gor ich:
11 i nyne, vladyko, ne ratuj na nich, jakože byvaet rať opolčenija, i ne padet ot ljudij tvoich muž jedin:
12 prebudi v polce tvojem, sobljudajaj vsjakago muža ot sily tvojeja, i da obderžat otrocy tvoi istočnik vodnyj, iže ischodit iz korene gory,
13 zane ottudu napajajutsja vsi živuščii v Vetilui: i pogubit ich žažda, i otdaďat grad svoj, a my i ljudije naši vzydem na blizkija verchi gor i oiolčimsja na nich v predochranenije, ježe ne izyti iz grada mužu jedinomu:
14 i istajut gladom sami i ženy ich i čada ich i prežde neže priiti meču na nich, padut na stognach obitanija svojego:
15 i vozdasi im vozdajanije lukavoje, poneže bozkramolstvovaša i ne sretoša lica tvojego v mire.
16 I ugodna byša slovesa ich pred Olofernom i pred vsemi slugi jego, i ustaviša sotvoriti, jakože glagolaša.
17 I vozdvižesja polk synov Ammonich, i s nimi pjať tysjaščej synov Assurskich, i oiolčišasja vo judoli i predvosprijaša vody i istočniki vod synov Izrailevych.
18 I vzydoša synove Isavli i synove Ammoni i opolčišasja v gornej protivu Dofima, i poslaša ot sebe k jugu i vostoku protivu Jekrevila, iže jesť bliz Chusa, iže jesť pri potoce Mochmur: a pročeje voinstvo Assiriov opolčišasja na poli i pokryša vse lice zemli: i šatry i pripasy ich razstavišasja v narode mnoze, i byša vo množestvo mnogo zelo.
19 Synove že Izrailevy vozopiša ko Gospodu Bogu svojemu, zane vozmalodušestvova duch ich, jako obydoša vsech vrazi ich, i ne be vozmožno izbežati iz sredy ich.
20 I prebysť okrest ich vse opolčenije Assurskoje, pešcy i kolesnicy i konnicy ich, dnij tridesjať četyre: i oskudeša vsem živuščym vo Vetilui vsja prijatelišča ich vodnaja,
21 i rvy oskudevaša, i ne imejachu piti v sytosť vody dne jedinago, zane meroju davachu im piti.
22 I smatošasja mladency ich i ženy ich i junoši, iznemogachu ot žaždy i padachu na stognach grada i v prochodech vrat, i ne be kreposti ktomu v nich.
23 I sobrašasja vsi ljudije ko Ozii i kňazem grada, junoši i ženy i otrocy i vozopiša glasom velikim i reša pred vsemi starejšinami:
24 da sudit Bog meždu nami i vami, jako sotvoriste v nas nepravdu veliju, ne glagoljušče mirnaja s synmi Assurskimi:
25 i nyne nesť pomoščnika nam, no prodade nas Bog v ruce ich, ježe nizverženym byti pred nimi žaždeju i pogublenijem velikim:
26 i nyne prizovite ich i otdadite grad ves v raschiščenije ljudem Olofernovym i vsej sile jego:
27 lučše bo nam byti im v raschiščenije, budem bo v raby, i živa budet duša naša, i ne uzrim smerti mladencev našich vo očesech našich, i žen i čad našich izčezaščich dušami svoimi:
28 svidetelstvujem vam nebom i zemleju i Bogom našim i Gospodem otec našich, iže otmščaet nam po grechom našym i po grechom otec našich, da ne sotvorit po glagolom sim vo dnešnij deň.
29 I bysť plač velij posrede sobranija vsech jedinodušno, i vozopiša ko Gospodu Bogu glasom velikim.
30 I reče k nim Ozia: derzajte, bratija, preterpim ješče pjať dnij, v nichže obratit Gospoď Bog naš milosť Svoju na nas, ne bo ostavit nas v konec:
31 ašče že prejdut sii, i ne priidet na nas pomošč, sotvorju po slovesem vašym.
32 I raspusti ljudij ko svojemu opolčeniju: i na steny i bašni grada svojego otidoša, a ženy i čada v domy ich otsla. I byša vo smirenii mnozem vo grade.

8

1 I uslyša vo dnech onech Iudif dščer Merarii, syna Oksova, syna Iosifova, syna Oziileva, syna Jelkijeva, syna Ananijeva, syna Gedeonova, syna Rafainova, syna Akifonova, syna Ilijeva, syna Jeliavova, syna Nafanaileva, syna Salamiileva, syna Salasadaijeva, syna Ijeileva.
2 I muž jeja Manassia, ot plemene jeja i otečestva jeja, i umre vo dnech žatvy jačmeňa:
3 nastojaše bo nad vjažuščimi snopy na poli, i znoj priide na glavu jego, i pade na odr i skončasja vo Vetilui grade svojem: i pogreboša jego so otcy jego na sele suščem posrede Dofaima i Valamona.
4 I be Iudif v domu svojem vdovstvujušči leta tri i mesjacy četyri.
5 I sotvori sebe žilišče na krove domu svojego i vozloži na čreslo svoje vretišče, i bjachu na nej rizy vdovstva jeja:
6 i posťjašesja vsja dni vdovstva svojego krome predsubbotij i subbot, i prednovomesjačij i novomesjačij, i prazdnikov i radovanij domu Izraileva:
7 i be dobra vidom i krasna vzorom zelo: i ostavi jej Manassia muž jeja srebro i zlato, i otroki i otrokovicy, i skoty i sela, i prebyvaše nad nimi:
8 i ne be, iže by nanesl jej glagol zlyj poneže bojašesja Boga zelo.
9 I uslyša glagoly ljudij zlyja na načalnika, jako vozmalodušestvovaša o skudosti vod: i slyša vsja slovesa Iudif, jaže glagolaše k nim Ozia, jako kljatsja im predati grad po pjati dnech Assiriom:
10 i poslavši rabyňu svoju, pristavnicu vsemu imeniju jeja, prizva Oziju i Chavriia i Charmina, starejšin grada svojego.
11 I priidoša k nej, i reče k nim: poslušajte ubo mene, načalnicy živuščich vo Vetilui, jako nepravo slovo vaše, ježe glagolaste pred ljuďmi v deň sej, i ustaviste kljatvu, juže glagolaste meždu Bogom i vami, i reste predati grad vragom našym, ašče ne v tyja obratitsja Gospoď pomošči nam:
12 i nyne kto jeste vy, iže iskusiste Boga vo dnešnij deň, i ustaviste krome Boga posrede synov čelovečeskich?
13 I nyne Gospoda Vsederžitelja ispytujete, i ničtože poznaete daže do veka,
14 poneže glubiny serdca čelovečeskago ne izsledite i sloves mysli jego ne postignete: i kako Boga, iže sotvori vsja sija, ispytaete, i um Jego uvedaete, i mysl Jego poznaete? Nikakože, bratija, ne prognevljajte Gospoda Boga našego:
15 zane ašče ne voschoščet v pjati dnech pomošči nam, Toi imať vlasť v kiich choščet pokryti dnech, ili i istrebiti nas pred licem vragov našich:
16 vy že ne odolžajte sovetami Gospoda Boga našego, zane ne jako čeloveku Bogu pretiti, niže jako syna čeloveča suditi:
17 sego radi ožidajušče ot Nego spasenija, prizovem Jego na pomošč našu, i poslušaet glasa našego, ašče budet Jemu ugodno:
18 ibo ne vosta v rodech našich, niže jesť vo dnešnij deň, niže plema, niže otečestvo, niže sonm, niže grad ot nas, iže poklaňajutsja bogom rukotvorennym, jakože bysť v pervych dnech,
19 ichže radi predani byša pod meč i na raschiščenije otcy naši i padoša padenijem velikim pred vragami našimi:
20 my že inago Boga ne poznachom razve Jego, temže upovaem, jako ne prezrit nas, niže ot roda našego:
21 poneže, vnegda vzjatym byti nam, tako sjadet vsja Iudea, i raschiščena budut svjataja naša, i vzuščet oskvernenija ich ot ust našich,
22 i ubijenija bratii našeja i plenenije zemli i opustenije nasledija našego obratit na glavu našu vo jazycech, ideže ašče porabotaem tamo, i budem v soblazn i v ponošenije pred sťjažavšimi nas,
23 ibo ne isiravitsja služba naša v blagodať, no v bezčestije položit ju Gospoď Bog naš:
24 i nyne, bratija, pokažem bratii našej, jako ot nas zavisit duša ich, i svjataja i dom i oltar utverždaetsja na nas:
25 krome sich vsech vozblagodarim Gospodevi Bogu našemu, iže iskušaet nas, jakože i otcev našich:
26 pomanite, jelika sotvori so Avraamom, i jelikimi iskušaše Isaaka, i jelika byša Iakovu v Mesopotamii Sirstej, pasušču ovcy Lavana brata matere svojeja,
27 zane ne jakože onych iskusi vo isťjazanii serdca ich, i nas ne obide, no v naučenije nakazujet Gospoď približajuščichsja Jemu.
28 I reče k nej Ozia: vsja, jelika rekla jesi, blagim sredcem glagolala jesi, i nesť, iže by protivostal slovesem tvoim,
29 poneže ne nyne mudrosť tvoja javna jesť, no ot načala dnij tvoich vedajut vsi ljudije razum tvoj, kako blago jesť smyšlenije serdca tvojego:
30 no ljudije žaždachu zelo i prinudiša sotvoriti nas, jakože glagolachom im, i navesti kljatvu na nas, jejaže ne prestupim:
31 i nyne molisja o nas, ibo žena blagočestiva jesi, i poslet Gospoď dožď vo ispolnenije rvov našich, i oskudevati ne budem ktomu.
32 I reče k nim Iudif: poslušajte mene, i sotvorju delo, ježe prostretsja v rody rodov synom roda našego:
33 vy stanete pri vratech v nošč siju, i izydu az s rabyneju mojeju, i vo dnech, po nichže reste predati grad vragom našym, posetit Gospoď Izrailja rukoju mojeju:
34 vy že ne isiytujte dela mojego, ne bo reku vam, dondeže soveršatsja, jaže az tvorju.
35 I reče Ozia i načalnicy k nej: idi s mirom, i Gospoď Bog pred toboju na otmščenije vragov našich.
36 I vozvraščšesja ot žilišča, idošča ko opolčenijem svoim.

9

1 Iudif že pade na lice, i vozloži persť na glavu svoju, i složi, imže odevašesja, vretišče. I bjaše nedavno prinosimo vo Ijerusalime v domu Gospodni kadilo v večer toj, i vozopi glsom velikim Iudif ko Gospodu i reče:
2 Gospodi, Bože otca mojego Simeona, jemuže dal jesi v ruku meč vo otmščenije inorodnych, iže rastliša ložesna deviča vo oskvernenije i obnažiša nedro v sramotu i oskverniša ložesna v ponošenije,
3 rekl bo jesi: da ne budet tako: i sotvoriša, za jaže dal jesi kňazi ich na ubijenije, i postelju ich, jaže veďaše prelščenije ich, v krov, i porazil jesi rabov o vladycech i vladyki na prestolech ich,
4 i dal jesi ženy ich v raschiščenije i dščeri ich v plenenije i vsja korysti ich v razdelenije synom vozljublennym ot Tebe, iže i vozrevnovaša revnostiju Tvojeju i merzišasja oskvernenijem krove svojeja i prizvaša Ťja v pomoščnika: Bože, Bože moj, i mene uslyši vdovu:
5 Ty bo sotvoril jesi, jaže prežde onych i onaja, i jaže po sich i jaže nyne, i grjaduščaja prorazumel jesi, i sobyšasja, jaže myslil jesi,
6 i predstaša, jaže ustavil jesi, i reša: se, jesmy: vsi bo putije Tvoi gotovi, i sud Tvoj vo prorazumenii:
7 se bo, Assiriane umnožišasja v sile svojej, voznesošasja o koni i o vsadnice, vozveličašasja v myšce pešev, upovaša na ščit i kopije i luk i prašču, i ne poznaša, jako Ty jesi Gospoď sokrušajaj brani:
8 Gospoď ima Tebe, Ty sokruši ich kreposť siloju Tvojeju i nizloži deržavu ich jarostiju Tvojeju: usovetovaša bo omerziti svjataja Tvoja, oskverniti selenije upokojenija imene slavy Tvojeja i oprovergnuti železom rog oltarja Tvojego:
9 vozzri na gordosť ich, posli gnev Tvoj na glavy ich, dažď v ruku moju vdoviju, juže umyslich, kreposť,
10 porazi raba ot usten chitrosti mojeja o kňazi i kňazja o rabe jego, sokruši gordyňu ich rukoju ženskoju:
11 ne bo vo množestve kreposť Tvoja, niže mogutstvo Tvoje v silnych, no smirennych jesi Bog, malejšich jesi pomoščnik, zastupnik nemoščnych, otčajannych pokrovitel, nenadežnych spasitel:
12 jej, jej, Bože otca mojego i Bože nasledija Izraileva, Vladyko nebes i zemli, Sozdatelju vod, Carju vsejaori Tvojeja, ty uslyši molenije moje
13 i dažď slovo moje i chitrosť v jazvu i ranu ich iže protivu zaveta Tvojego i domu osvjaščennago Tvojego, i v vercha Sioňa i domu oderžanija synov Tvoich usovetovaša žestokaja,
14 i sotvori vo vsem jazyce Tvojem i vo vsem plemeni poznanije, ježe vedati, jako Ty jesi, Bože Bog vseja sily i deržavy, i nesť inago zaščitnika roda Izraileva krome Tebe.

10

1 I busť jako presta vopijušči ko Bogu Izrailevu i skonča vsja glagoly sija,
2 i vosta ot poverženija i prizva rabyňu svoju i snide v dom, v nemže prebyvaše vo dni subbotnija i v prazdniki svoja,
3 i složi vretišče, imže odevašesja, i sovleče rizy vdovstva svojego, i obmy telo vodoju i pomazasja mirom bogatym, i razčesa vlasy glavy svojeja i vozloži uvjaslo na ňu i oblečesja v rizy veselija svojego, imiže odevašesja vo dni života muža svojego Manassii:
4 i vzja sandalija na nogi svoja, i obloži monista i cepki, i perstni i userjazi i vse ukrašenije svoje, i ukrasisja zelo na prelščenije očes mužeskich, jelicy ašče uviďat ju:
5 i dade rabyni svojej opleten sosud vina i čvanec jelea, i mešec napolni mukoju i pletenicy smokvami i chleby čistymi, i obvi vsja sosudy svoja, i vozloži na ňu.
6 I izydoste ko vratom grada Vetilui i obretoste stojaščich pri nich Oziju i starcev grada Chavrina i Charmina.
7 Jakože uvideša ju, i be izmeneno lice jeja, i rizu premenennu jeja, i udivišasja o krasote jeja popremnogu zelo i reša jej:
8 Bog, Bog otec našich da dast ťja v blagodať i soveršit načinanija tvoja v veličije synov Izrailevych i vozvyšenije Ijerusalima. I poklonisja Bogu
9 i reče k nim: povelite otversti mi vrata grada, i izydu ko soveršeniju sloves, ichže glagolaste so mnoju. I poveleša junošam otversti jej, jakože glagolaše.
10 I sotvoriša tako. I izyde Iudif sama i rabyňa jeja s neju: nazirachu že ju mužije grada, dondeže snide s gory, dondeže prejde judol, i ktomu ne uvideša jeja.
11 I iďaste judoliju prjamo. I srete ju pervaja straža Assirijskaja,
12 i vzjaša ju i voprosiša: ot koich jesi? I otkudu grjadeši? I kamo ideši? I reče: dšči jesm Jevreov i ubegaju ot lica ich, jako imut predani byti vam na pogloščenije:
13 i az grjadu pred lice Oloferna voždonačalnika sily vašeja, ježe vozvestiti glagoly istiny, i pokažu pred licem jego puť, po nemuže pojdet i vozobladaet vseju gorneju, i ne pogibnet ot mužej jego ploť jedina,niže duch žizni.
14 Jakože uslyšaša mužije glagoly jeja i usmotriša lice jeja, i bjaše pred nimi čudna krasotoju zelo, i reša k nej:
15 spasla jesi dušu tvoju, potščavšisja sniti pred lice gospodina našego: i nyne pristupi ko šatru jego, i ot nas provoďat ťja, dondeže predadut ťja v ruce jego:
16 ašče že staneši pred nim, da ne uboišisja serdcem tvoim, no vozvesti po glagolom tvoim, i blago tebe sotvorit.
17 I izbraša ot sebe mužej sto i prisovokupiša jej i rabyni jeja, i vedoša ja ko šatru Olofernovu.
18 I bysť stečenije vo vsem opolčenii, razglasisja bo po šatrom prišestvije jeja: i prišedše okružachu ju, jako stojaše vne šatra Olofernova, dondeže vozvestiša jemu o nej.
19 I čuďachusja o krasote jeja i udivljachusja synom Izrailevym o nej, i reša kijždo ko bližnemu ssvemu: kto prezrit ljudij sich, iže imut u sebe žen takovych? Jako ne dobro jesť ostaviti iz nich muža jedinago, iže ostavleni byvše vozmogut prechitriti vsju zemlju.
20 I izydoša spjaščii pri Oloferne i vsi služitelije jego i vvedoša ju v šater.
21 I be Olofern opočivaja na odre svojem pod zavesoju, jaže be ot porfiry i zlata i smaragda i kamenij mnogocennych vtkannych.
22 I vozvestiša jemu o nej, i izyde v predsenije, i lampady srebrjanyja prediďachu jemu.
23 Jegda že priide pred lice jego Iudif i slug jego, divišasja vsi o krasote lica jeja. I padši na lice poklonisja jemu: i vozdvigoša ju rabi jego.

11

1 I reče k nej Olofern: derzaj, ženo, da ne ustrašaešisja serdcem tvoim, zane az ne ozlobich čeloveka, iže izvoli služiti carju Navuchodonosoru vseja zemli:
2 i nyne ljudije tvoi živuščii v gornej, ašče by ne uničtožili ma, ne vozdvigl bych kopija mojego na nich, no oni sami sebe sotvoriša sija:
3 i nyne glagoli mi, česo radi otšla jesi ot nich i prišla jesi k nam? Prichodiši bo ko spaseniju: derzaj, v nošč siju živa budeši, i v pročeje:
4 nesť bo, iže obidit ťja, no blago tebe sotvorit, jakože byvaet rabom gospodina mojego carja Navuchodonosora.
5 I reče k nemu Iudif: priimi glagoly raby tvojeja, i da proglagolet rabyňa tvoja pred licem tvoim, i ne vozvešču lži gosiodinu mojemu v nošč siju:
6 i ašče imaši posledovati slovesem rabyni tvojeja, soveršenno delo sotvorit s toboju Bog, i ne otpadet gospodin moi ot načinanij svoich:
7 živet bo car Navuchodonosor vseja zemli, i živet deržava jego, iže posla ťja vo ispravlenije vsjakija duši, jako ne tokmo čelovecy tebe radi poslužat jemu, no i zverije polnii i skoti i pticy nebesnyja krepostiju tvojeju živi budut o Navuchodonosore i vsem dome jego:
8 slyšachom bo premudrosť tvoju i chitrosti duši tvojeja, i vozvestisja vsej zemli, jako ty jedin blag vo vsem carstve i silen v razume i čuden vo opolčeniich brani:
9 i nyne slovo, ježe izreče Achior v zasedanii tvojem, slyšachom glagoly jego, jako snabdeša jego mužije grada Vetilui, i vozvesti im vsja, jelika izglagola on u tebe:
10 sego radi, vladyko gospodine, da ne prestupaeši slovese jego, no položi jego v tvojem serdcy, jako istinno jesť: ne bo otmščaetsja rod naš, ne prevozmogaet meč na nich, ašče ne sogrešat k Bogu svojemu:
11 i nyne da ne budet gospodin moj otveržen i nedejstvitelen, i napadet smerť na lice ich, i postignet ich sogrešenije, imže razdražat Boga svojego, kogda libo ašče sotvorjat bezmestije:
12 poneže bo oskudeša im brašna, i umalisja vsja voda, voschoteša ustremitisja na skoty svoja, i vsja, jelika opredeli im Bog v zakonech Svoich ne jasti, umysliša upotrebljati:
13 i načatki pšenicy, i desjatiny viia i jelea, jaže sobljudachu osvjativše ijereom predstojaščym vo Ijerusalime pred licem Boga našego, sudiša iždivati, imže niže rukami podobaše prikasatisja komu ot ljudij:
14 i poslaša vo Ijerusalim, jako i tamo živuščii sotvoriša sija, da prinesut im razrešenije ot starejšin:
15 i budet, jegda vozvestitsja im, i sotvorjat, dadutsja tebe v pogublenije v deň toj:
16 temže az raba tvoja, poznavši sija vsja, otbegoch ot lica ich: i posla ma Bog tvoriti s toboju dela, o nichže užasnetsja vsja zemlja, jelicy ašče uslyšat sija,
17 zane raba tvoja blagočestiva jesť i služašči noščiju i dnem Bogu Nebese: i nyne prebudu u tebe, gospodine moj, i da ischodit raba tvoja v nošči v debr i molitsja k Bogu: i vozvestit mi, jegda sotvorjat sogrešenija svoja:
18 i prišedši vozvešču tebe, i izydeši so vseju siloju tvojeju, i nesť, iže vosprotivitsja tebe ot nich:
19 i povedu ťja skvoze Iudeju, dondeže priiti prjamo Ijerusalima, i položu sedališče tvoje posrede jego, i poženeši ich aki ovcy, imže nesť pastyrja, i ne vozskomlet pes jazykom svoim protivu tebe: zane mne sija rečena suť po predvedeniju mojemu i vozveščena mi, i poslana jesm vozvestiti tebe.
20 I ugodna byša slovesa jeja pred Olofernom i pred vsemi slugi jego, i divišasja o premudrosti jeja i reša:
21 nesť takovyja ženy ot konca daže do konca zemli v krasote lica i v razume sloves.
22 I reče k nej Olofern: blago sotvori Bog poslavyj ťja pred ljuďmi, ježe byti v rukach našich deržave, na uničiživšich že gospodina mojego pogibeli:
23 i nyne krasna jesi ty vzorom tvoim i blaga vo slovesech tvoich: zane ašče sotvoriši, jakože glagolala jesi, Bog tvoj budet moj Bog, i ty v domu carja Navuchodonosora sjadeši i budeši imenita po vsej zemli.

12

1 I povele vvesti ju, ideže položeni byša sosudi srebrjanii jego, i povele ugotoviti jej ot piščej ustrojevaemych sebe i ot vina svojego piti.
2 I reče Iudif: ne snem ot nich, da ne budet soblazn, no ot prinesennych so mnoju mne podavaemo da budet.
3 I reče k nej Olofern: ašče že oskudejut suščaja s toboju, otkudu prinesem tebe davati podobnaja sim? Nesť bo s nami ot roda tvojego.
4 I reče Iudif k nemu: živa jesť duša tvoja, gospodine moj, jako ne iždivet raba tvoja suščich so mnoju, dondeže sotvorit Gospoď rukoju mojeju, jaže ustavi.
5 I vedoša ju otrocy Olofernovy v šater, i spa daže do polunošči: i vosta o utrennej straži
6 i posla ko Olofernu, glagoljušči: da povelit ubo gospodin moj puščati rabu tvoju na molitvu ischoditi.
7 I povele Olofern telochranitelem ne vozbraňati jej. I prebysť v polku dni tri: i ischoždaše v nošči v debr Vetilui i umyvašesja vo opolčenii vo istočnice vody,
8 i jako vzyde, moljašesja Gospodu Bogu Izrailevu, da upravit puť jeja ko vozstavleniju synov ljudij Svoich:
9 i vchoďašči čista prebyvaše v šatre, doneliže prinošaše pišču svoju ko večeru.
10 I bysť v deň četvertyj, sotvori Olofern pir rabom svoim jedinym, i ne prizva v posluženije ni jedinago ot suščich pri službach,
11 i reče Vagoju jevnuchu, iže bjaše pristavnik nad vsemi suščimi jego: šed ubo uveščaj ženu Jevreiňu, jaže jesť u tebe, ježe priiti k nam i jasti i piti s nami:
12 se bo, studno licu našemu, ašče ženu sicevuju ostavim ne besedovavše s neju, zane ašče seja ne prizovem, posmejetsja nam.
13 I izyde Vagoa ot lica Olofernova i vnide k nej i reče: da ne oblenitsja ubo otrokovica dobraja sija, prišedši ko gospodinu mojemu, proslavitisja pred licem jego i piti s nami v veselije vino i byti v deň sej, jako dšči jedina ot synov Assurovych, jaže predstojat v domu Navuchodonosorove.
14 I reče k nemu Iudif: i kto jesm az protivoglagoljušči gospodinu mojemu? Zane vse, ježe budet pred očesy jego ugodno, potščavšisja sotvorju, i budet sije mi radovanije daže do dne smerti mojeja.
15 I vostavši ukrasisja odejanijem i vsjakim ukrašenijem ženskim: i priide raba jeja i postla jej pred Olofernom dolu kovry, ichže vzja ot Vagoi ko povsednevnomu upotrebleniju svojemu, vo ježe jasti vozlegšej na nich:
16 i všedši vozleže Iudif. I izstupi serdce Olofernovo o nej, i podvižesja duša jego: i bjaše želatelen zelo, ježe snitisja s neju, i usmotrevaše vremene, ježe obolstiti ju, ot negože dne vide ju:
17 i reče k nej Olofern: pij ubo i budi s nami v veselii.
18 I reče Iudif: budu ubo piti, gospodine, jako vozveličisja život moj vo mne dnes pače vsech dnij roždenija mojego.
19 I vzemši jade i pi pred nim, jaže ugotova raba jeja.
20 I vozveselisja Olofern o nej i pi vina mnogo zelo, jeliko ne pi nikogdaže v deň jedin, otneliže rodisja.

13

1 Jegda že pozde bysť, potščašasja rabi jego otiti, i Vagoa zaključi šater otvne i otpusti predstojaščich ot lica gospodina svojego, i otidoša k ložam svoim, bjachu bo vsi utruždeni, zane na mnoze prebysť pir.
2 Ostasja že Iudif jedina v šatre, i Olofern poveržen na loži svojem: bjaše bo preispolnen vinom.
3 I reče Iudif rabe svojej, da stoit vne ložnicy jeja i da smotrit ischoda jeja jakože po vsjak deň: reče bo, jako izyti imať na molitvu svoju: i Vagoju glagola po slovesem sim.
4 I otidoša vsi ot lica jeja, i ni jedin ostasja v ložnice ot mala daže do velika. I stavši Iudif pri odre jego, reče v serdcy svojem: Gospodi, Bože vseja sily, prizri v čas sej na dela ruk moich ko vozvyšeniju Ijerusalima,
5 jako nyne vrema pomoščestvovati naslediju Tvojemu i soveršiti načinanije moje ko sokrušeniju vragov, iže vostaša na nas.
6 I pristupivši k stolpniku odra, iže bjaše u glavy Olofernovy, sňat meč jego s nego,
7 i približivšisja ko odru, vzja v gorsť vlasy glavy jego i reče: ukrepi ma, Gospodi Bože Izrailev, v deň sej.
8 I udari v vyju jego dvaždy siloju svojeju, i oťja glavu jego ot nego,
9 i otvali telo jego ot posteli, i oťja zavesu ot stolpov: i po male izyde i predade rabyni svojej glavu Olofernovu:
10 i vloži ju v mešec snedej svoich. I izydoste obe kupno po obyčaju svojemu na molitvu: i prošedše polk, obydoste debr onuju, i vzydoste na goru Vetilui, i priidoste ko vratom jeja.
11 I reče Iudif izdaleča streguščym na vratech: otverzite nyne, otverzite vrata, s nami Bog, Bog naš, sotvoriti ješče kreposť vo Izraili i silu na vragi, jakože i dnes sotvori.
12 I bysť jako uslyšaša mužije grada togo glas jeja, potščašasja sniti ko vratom grada svojego i sozvaša starcev grada.
13 I stekošasja vsi ot mala daže do velika, jako pače čajanija be im, ježe priiti jej, i otverzoša vrata i vosprijaša ich: i vžegše ogň vo sveščenije, okružiša ich.
14 Ona že reče k nim glasom velikim: chvalite Boga, chvalite: chvalite Boga, iže ne otstavi milosti Svojeja ot domu Izraileva, no sokruši vragi našja rukoju mojeju v nošč siju.
15 I izemši glavu iz mešca pokaza i reče im: se, glava Oloferna voždonačalnika sily Assurskija, i se, zavesa, za nejuže ležaše vo pijanstvach svoich, i porazi jego Gospoď rukoju ženskoju:
16 i živ jesť Gospoď, iže sochrani ma v puti mojem, imže chodich, jako prelsti jego lice moje v pagubu jego, i ne sotvori grecha so mnoju vo oskvernenije i sramotu.
17 I užasošasja vsi ljudije zelo, i padše poklonišasja Bogu, i reša jedinodušno: blagosloven jesi, Bože naš, uničtoživyj v deň sej vragi ljudij Tvoich.
18 I reče jej Ozia: blagoslovena ty jesi, dšči, Bogom Vyšnim pače vsech žen jaže na zemli, i blagosloven Gospoď Bog, Iže sozda nebesa i zemlju, Iže upravi ťja na sokrušenije glavy kňazja vragov našich:
19 jako ne otstanet nadežda tvoja ot serdca čelovek, pominajuščich kreposť Božiju, daže do veka:
20 i da sotvorit tebe sija Bog v voznošenije večnoje, ježe poseščati ťja vo blagich, za ježe ne poščadela jesi duši tvojeja smirenija radi roda našego, no posobstvovala jesi padeniju našemu, v pravote chodivši pred Bogom našim. I reša vsi ljudije: budi, budi.

14

1 I reče k nim Iudif: poslušajte ubo mene, bratija, i vzemše glavu siju povesite ju na zabrale steny vašeja:
2 i budet jegda vozsijaet utro, i vzydet solnce na zemlju, priimete koždo orudija brannaja vaša, i izydete vsjak muž silnyj vne grada, i dadite vojevodu nad nimi, aki schoďašče na pole ko pervej straži synov Assurovych, i ne snidete:
3 i vzemše sii vseoružija svoja, pojdut ko opolčeniju svojemu, i vozbuďat vojevody sily Assurovy, i stekutsja ko šatru Olofernovu, i ne okrjaščut jego, i napadet na nich strach, i pobegnut ot lica vašego:
4 i vozsledovavšii vam, i vsi živuščii vo vsem predele Izrailstem, postilajte ja po putem ich:
5 prežde že ježe sotvoriti sija, prizovite mne Achiora Ammanitina, da videv poznaet uničtožajuščago dom Izrailev, i sego jako na smerť poslannago k nam.
6 I prizvaša Achiora iz domu Oziina. Jegda že priide i vide glavu Olofernovu v ruce muža jedinago v sobranii ljudij, pade na lice, i razslabisja duch jego.
7 Jegda že poďaša jego, pripade k nogama Iudify, i poklonisja licu jeja, i reče: blagoslovena ty vo vsjacem selenii Iudine i vo vsjacem jazyce, iže uslyšavše ima tvoje smatutsja:
8 i nyne vozvesti mi, jelika sotvorila jesi vo dnech sich. I vozvesti jemu Iudif posrede ljudii vsja, jelika sotvori, ot negože dne izyde, dondeže glagolaše im.
9 Jegda že presta glagoljušči, voskliknuša ljudije glasom velikim i dadoša glas veselyj vo grade svojem.
10 Videv že Achior vsja, jelika sotvori Bog Izrailev, verova Bogu zelo, i obreza ploť krajňuju svoju, i priložisja k domu Izrailevu daže do dne sego.
11 Jegda že dennica vzyde, svesiša glavu Olofernovu so steny: i vosprijat vsjak muž Izrailev oružija svoja, i izydoša polkami na voschody gory.
12 Synove že Assurovy, jako uvideša ich, razoslaša k voždem svoim: oni že priidoša k vojevodam i tysjaščnikom i ko vsjakomu kňazju svojemu,
13 i priidoša k šatru Olofernovu, i reša suščemu nad vsemi jego: vozbudi ubo gospodina našego, zane derznuša rabi schoditi k nam na braň, da istrebjatsja v konec.
14 I vnide Vagoa i tolknu vo dvor šatra, mňaše bo spati jego so Iudifoju.
15 Jegda že niktože poslušaše, rastvoriv vnide v ložnicu i obrete jego pri praze poveržena mertva, i glava jego oťjata bysť ot nego:
16 i vozopi glasom velikim s plačem i stenanijem i voplem krepkim, i razdra rizy svoja:
17 i vnide v šater, ideže be Iudif obitajušči, i ne obrete jeja, i izskoči k ljudem i vozopi:
18 otvergošasja rabi, sotvori stud jedina žena Jevrejskaja na dom carja Navuchodonosora: zane se, Olofern dolu, i glavy nesť na nem.
19 Jegda že uslyšaša sija glagoly kňazije sily Assurovy, razdraša rizy svoja, i smatesja duša ich zelo, i bysť ich krik i vopl zelo posrede polka.

15

1 I jegda uslyšaša v šatrech suščii, užasošasja o byvšem,
2 i napade na ňa strach i trepet, i ne be čeloveka prebyvajušča pred licem bližňago ktomu, no istekše jedinodušno bežachu po vsjakomu puti polja i nagornyja:
3 i iže opolčivšiisja v gornej okrest Vetilui obratišasja v begstvo: i togda synove Izrailevy vsjak muž ratnik ot nich ustremišasja na nich.
4 I posla Ozia v Vetomasfem i Vivaju, i Chovaju i Cholu, i vo vsjak predel Izrailev, vestniki o soveršivšichsja, i da vsi potekut vsled vragov na pogublenije ich.
5 Jegda že uslyšaša synove Izrailevy, vsi jedinodušno napadoša na nich i sekoša ich daže do Chovy. Takožde že i iže iz Ijerusalima priidoša i iz vseja nagornyja: vozvestiša bo im byvšaja opolčeniju vragov ich: i iže v Galaade i v Galilei bodoša ich jazvoju velikoju, dondeže minuša Damask i predely jego.
6 Pročii že živuščii vo Vetilui, napadoša na polk Assurov i pleniša ich i obogatišasja zelo.
7 Synove že Izrailevy vozvrativšesja ot seči, vozobladaša pročimi, i vesi i sela, jaže v gornej i napolnej, vozobladaša mnogimi korysťmi: be bo množestvo mnogo zelo.
8 Ioakim že ijerej velikij i starejšiny synov Izrailevych živuščii vo Ijerusalime priidoša ježe zreti blagaja, jaže sotvori Gospoď Izrailju, i ježe videti Iudif i glagolati s neju mir.
9 Jegda že priidoša k nej, blagosloviša ju vsi jedinodušno i reša k nej: ty vozvyšenije Izrailevo| ty radovanije veliko Izrailevo| ty slava velija roda našego|
10 sotvorila jesi vsja sija rukoju tvojeju, sotvorila jesi blagaja so Izrailem, i da blagovolit o nich Bog: blagoslovena budi u Vsederžitelja Gospoda v večnoje vrema. I reša vsi ljudije: budi.
11 I pleňachu vsi ljudije polk črez dnij tridesjať, i daša Iudife šater Olofernov i vsja srebrjanyja sosudy, i odry i umyvalnicy, i vsja ustrojenija jego. I prijemši ona vozloži na mska svojego, i vprjaže kolesnicy, i složi ja na ňa.
12 I priteče vsjakaja žena Izrailska ježe videti ju, i blagosloviša ju i sotvoriša jej lik ot sebe. I vzja kopija cvetami ukrašennaja v ruce svoi i dade ženam suščym s neju:
13 i uvenčasja maslinoju sama i jaže s neju, i iďaše pred vsemi ljuďmi v lice, vedušči vsech žen. I posledovaše vsjak muž Izrailev vooruženi s vency i pesňmi vo ustach svoich.
14 I nača Iudif ispovedanije sije vo vsem Izraili, i vozglašachu vsi ljudije chvalenije sije.

16

1 I reče Iudif: načnite Bogu mojemu v timpanech, pojte Gospodevi mojemu v kimvalech, krasno vospojte Jemu pesň novu, voznosite i prizyvajte ima Jego:
2 jako Bog sokrušajaj brani Gospoď, jako vo opolčeniich Jego posrede ljudij izjat ma iz ruki goňaščich ma:
3 priide Assur iz gor ot severa, priide vo tmach sily svojeja, ichže množestvo zagradi istočniki, i konnica ich pokry cholmy:
4 reče požešči predely moja, i junošy moja ubiti mečem, i ssuščyja moja položiti v pomost, i mladency moja dati v raschiščenije, i devy moja pleniti:
5 Gospoď Vsederžitel oproverže ich rukoju ženy,
6 ne bo pade silnyj ich ot junoš, niže synove titanovy poraziša jego, niže vysocy ispolini napadoša na nego, no Iudif dšči Merarina dobrotoju lica svojego razslabi jego:
7 sovlečesja bo odejanija vdovstva svojego na vozvyšenije bedstvujuščich vo Izraili, pomaza lice svoje umaščenijem
8 i uvenča vlasy svoja uvjaslom i prijat odeždu lňanu v prelščenije jego:
9 sandalija jeja pochiti oko jego, i dobrota jeja pleni dušu jego, projde meč vyju jego:
10 ustrašišasja persy deržavy jeja, i Midy derznovenijem jeja razsedošasja:
11 togda voskliknuša smirennii moi i vozopiša nemoščnii moi, i ustrašišasja: voznesoša glas svoj, i pobeždeni byša:
12 synove otrokovic bodoša ich i jako rabov beglecov ujazvljachu ich, pogiboša ot opolčenija Gospoda mojego:
13 vospoju Gospodevi mojemu pesň novu: Gospodi, velij jesi i slaven, diven v kreposti, nepreborimyj,
14 Tebe da rabotaet vsjaka tvar Tvoja: jako rekl jesi, i byša: poslal jesi Ducha Tvojego, i sozda: i nesť, iže protivostanet glasu Tvojemu:
15 gory bo ot osnovanii s vodami podvignutsja, kamenije že ot lica Tvojego jako vosk rataet: nad bojaščimisja že Tebe Ty umilostivljaešisja,
16 jako malo vsjaka žertva v voňu blagouchanija, i malejšij vsjak tuk vo vsesožženije Tebe: bojajsja že Gospoda velik vynu:
17 gore jazykom vostajuščym na rod moj: Gospoď Vsederžitel otmstit im v deň sudnyj, dati ogň i červije na ploti ich, i vosplačutsja v čuvstve daže do veka.
18 Jegda že vnidoša vo Ijerusalim, poklonišasja Bogu: i jegda očistišasja ljudije, prinesoša vsesožegaemaja svoja i proizvolnaja svoja i dary svoja.
19 I vozloži Iudif vsja sosudy Olofernovy, jeliki dadoša ljudije jej, i zavesu, juže vzja ona ot ložnicy jego, v dar Gospodu dade.
20 I bjachu ljudije veseljaščesja vo Ijerusalime pred licem svjatych mesjacy tri, i Iudif s nimi prebysť.
21 Po dnech že sich vozvratisja kijždo vo nasledije svoje: i Iudif otide vo Vetiluju, i prebyvaše nad sťjažanijem svoim, i bysť vo vrema svoje slavna vo vsej zemli.
22 I mnozi želaša jeja, i ne pozna muž jeja vsja dni života jeja, ot negože dne umre Manassia muž jeja i priložisja k ljudem svoim.
23 I proizyde velika zelo, i sostaresja v domu muža svojego let sta pjati, i otpusti rabyňu svoju svobodnu, i umre vo Vetilui, i pogreboša ju v peščere muža jeja Manassii.
24 I plakasja jeja dom Izrailev dnij sedm. I razdeli imenija svoja prežde smerti svojeja vsem bližnim Manassii muža svojego i bližnim roda svojego.
25 I ne bjaše ktomu ustrašajaj synov Izrailevych vo dni Iudify i po smerti jeja dni mnogi.

{pokazať odnu glavu na stranice}