Kniga proroka Osii

Slavjanskij tekst

1

1 Slovo Gospodne, ježe bysť ko Osii synu Veiriinu, vo dnech Ozii i Ioafama, i Achaza i Ijezekii carej Iudinych, i vo dni Ijerovoama syna Ioasova carja Izraileva.
2 Načalo slovese Gospodňa ko Osii. I reče Gospoď ko Osii: idi, poimi sebe ženu bluženija, (i rodi) čada bluženija: poneže bluďašči sobludit zemlja ot Gospoda.
3 I ide i poja Gomer dščer Devilaimlju: i začat i rodi jemu syna.
4 I reče Gospoď k nemu: prozovi ima jemu Ijezrael: zane ješče malo, i otmšču krov Ijezraelevu na domu Iudove i upokoju carstvo domu Izraileva:
5 i budet v toj deň, sokrušu luk Izrailev vo udole Ijezraeleve.
6 I začat ješče i rodi dščer. I reče jemu (Gospoď): prozovi ima jej Nepomilovana: zane ne priložu ksemu pomilovati domu Izraileva, no protivljajasja vozsoprotivljusja im:
7 syny že Iudiny pomiluju i spasu ja o Gde Boze ich: i ne spasu ich lukom, ni mečem, ni braniju, ni koňmi, niže konnikami.
8 I otdoi Nepomilovannuju: i začat paki i rodi syna.
9 I reče (Gospoď): prozovi ima jemu Ne Ljudije Moi: zane vy ne ljudije Moi, i Az nesm Bog vaš:
10 i budet čislo synov Izrailevych aki pesok morskij, iže ne izmeritsja, ni izočtetsja: i budet, na meste, na nemže rečesja im: ne ljudije Moi vy: sii tamo prozovutsja synove Boga živago.
11 I soberutsja synove Iudiny i synove Izrailevy vkupe, i postavjat sebe vlasť jedinu, i izydut ot zemli, jako velik deň Ijezraelev.

2

1 Rcyte bratu svojemu: ljudije Moi: i sestre svojej: Pomilovannaja.
2 Suditesja s materiju svojeju, suditesja, jako ta ne žena Moja, i Az ne muž jeja: i otvergu bluženija jeja ot lica Mojego i ljubodejstvo jeja ot sredy soscu jeja:
3 jako da sovleku ju nagu i postavlju ju jakože v deň roždenija jeja, i položu ju jako pustyňu, i učiňu ju jako zemlju bezvodnu, i ubiju onuju žaždeju:
4 i čad jeja ne pomiluju, jako čada bluženija suť,
5 jako sobludi mati ich, posramisja rodivšaja ich, reče bo: pojdu vsled pochotnikov moich, dajuščich mne chleby moja i vodu moju, i rizy moja i plaščanicy moja, i maslo moje i vsja, jelika mne dostojat.
6 Sego radi, se, Az zagraždu puť jeja ternijem i vozgraždu rasputija jeja, i stezi svojeja ne obrjaščet:
7 i poženet pochotniki svoja i ne postignet ich, i vzyščet ich i ne obrjaščet, i rečet: pojdu i vozvraščusja k mužu mojemu pervomu, jako dobreje mi be togda, neželi nyne.
8 No ta ne urazume, jako Az dach jej pšenicu i vino i maslo, i srebro umnožich jej: sija že srebrjany i zlaty sotvori Vaalu.
9 Sego radi obraščusja i vozmu pšenicu Moju vo vrema jeja i vino Moje vo vrema jego, i otimu rizy Moja i plaščanicy Moja, da ne pokryvaet studa svojego:
10 i nyne otkryju nečistotu jeja pred pochotnikami jeja, i niktože otimet jeja ot ruki Mojeja:
11 i otvrašču vsja veselija jeja i prazdniki jeja, i novomesjačija jeja i subboty jeja i vsja prazdnestva jeja,
12 i pogublju vinograd jeja i smokvy jeja, o nichže reče: mzdy mi suť sija, jaže daša mne pochotnicy moi: i položu ja v svidenije, i pojaďat ja zverije selnii i pticy nebesnyja i gadi zemnii:
13 i otmšču na nej dni Vaalimovy, v ňaže treby klaďaše im, i vdevaše userjazi svoja i monista svoja, i choždaše vsled pochotnikov svoich, a Mene zaby, glagolet Gospoď.
14 Sego radi, se, Az soblažňu ju, i učiňu ju jako pustyňu, i vozglagolju v serdce jeja,
15 i dam jej priťjažanije jeja ottudu i poljanu Achorovu, otversti smysl jeja: i smiritsja tamo po dnem detstva svojego i po dnem izvedenija svojego ot zemli Jegipetski.
16 I budet v toj deň, narečet Ma muž moj, glagolet Gospoď, a ne prozovet Mene ktomu Vaalim.
17 I otvergu imena Vaalimlja ot ust jeja, i ne vospomanutsja ksemu imena ich.
18 I zaveščaju im zavet v toj deň so zvermi selnymi i so pticami nebesnymi i s gady zemnymi, i luk i meč i braň sokrušu ot zemli, i vselju ja so upovanijem:
19 i obruču ťja Sebe vo vek i obruču ťja Sebe v pravde i v sude i v milosti i v ščedrotach:
20 i obruču ťja Sebe v vere, i uvesi Gospoda.
21 I budet v toj deň, glagolet Gospoď, poslušaju nebese, a onoje poslušaet zemli,
22 i zemlja poslušaet pšenicy i vina i masla, i sii poslušajut Ijezraelja:
23 i vseju onuju Sebe na zemli i pomiluju Nepomilovannuju: i reku ne ljudem Moim: ljudije Moi jeste vy: i tii rekut: Gospoď Bog naš Ty jesi.

3

1 I reče Gospoď ko mne: ješče idi i vozljubi ženu ljubjaščuju zlo i ljubodejcu, jakože ljubit Bog syny Izrailevy: sii že vzirajut k bogom čuždim i ljubjat varenija s korinkami.
2 I najach sebe onuju pjatijunadesjať srebrenikami i gomorom jačmeňa i nevelem vina,
3 i rekoch jej: dni mnogi da sediši u mene i az u tebe, i ne sobludiši, ni budeši mužu inomu:
4 zane dni mnogi sjadut synove Izrailevy, ne sušču carju, ni sušču kňazju, ni suščej žertve, ni sušču žertvenniku, ni žrečestvu, niže javlenijem:
5 i posem obraťjatsja synove Izrailevy i vzyščut Gospoda Boga svojego i Davida carja svojego, i počuďatsja o Gospode i o blagostech Jego v poslednija dni.

4

1 Slyšite slovo Gospodne, synove Izrailevy, jako sud Gospodevi k živuščym na zemli: zane nesť istiny, ni milosti, ni vedenija Božija na zemli:
2 kljatva i lža, i ubijstvo i taťba i ljubodejanije razlijasja po zemli, i krov s krovmi mešajut.
3 Sego radi vosplačetsja zemlja i umalitsja so vsemi vselivšimisja na nej, so zvermi polskimi i s gady zemnymi i so pticami nebesnymi, i ryby morskija oskudejut:
4 jako da niktože ne pritsja, ni obličaetsja niktože: ljudije že moi aki prerekaemyj žrec,
5 i iznemožet vo dnech, i iznemožet prorok s toboju: nošči upodobich mater tvoju.
6 Upodobišasja ljudije Moi aki ne imušče umenija: jako ty umenije otvergl jesi, otvergu i Az tebe, ježe ne žrečestvovati Mne, i zabyl jesi zakon Boga svojego, zabudu i Az čada tvoja.
7 Po množestvu ich tako sogrešiša Mne: slavu ich v bezčestije položu.
8 Grechi ljudij Moich sneďat i v nepravdach ich vozmut dušy ich.
9 I budet jakože ljudije, tako i žrec: i otmšču na nich puti ich, i umyšlenija ich vozdam im.
10 I budut jasti i ne nasyťjatsja: sobludiša i ne ispravjatsja: poneže Gospoda ostaviša ježe snabdeti.
11 Blud i vino i pijanstvo prijat serdce ljudij Moich.
12 V znameniich voprošachu i v žezlech svoich povedachu tem: duchom bluženija prelstišasja i sobludiša ot Boga svojego:
13 na versech gor kaďachu i na cholmech žrjachu pod dubom i pod jeliju i pod drevom vetvennym, jako dobr krov: sego radi sobluďat dščeri vašja, i nevesty vašja vozljubodejut.
14 I ne prisešču na dščeri vašja, jegda sobluďat, i na nevesty vašja, jegda vozljubodejut: jako i tii so bludnicami smesišasja i so bludnikami treby žrjachu, i ljudije smysljaščii so bludniceju spletachusja.
15 Ty že, Izrailju, ne ne razumevaj, i Iudo: ne vchodite v Galgalu i ne voschodite v Dom Onov, i ne klenitesja Gospodem živym.
16 Zane jakože junica strekalom strečema razsvirepe Izrail: nyne upaset ja Gospoď, jako agnca na prostranstve.
17 Pričastnik kumirom Jefrem položi sebe soblazny,
18 izbra Chananeov: bluďašče vozbludiša, vozljubiša bezčestije ot chrepetanija svojego.
19 Vichr ducha vozsviščet v krilech svoich, i posramatsja ot trebišč svoich.

5

1 Slyšite sija, žercy, i vonmite, dome Izrailev, i dome carev, vnušite, poneže k vam jesť sud: jako pruglo byste stražbe, i jakože mreža rasprosterta na Itavirii,
2 juže lovjaščii lov potknuša, Az že nakazatel vam:
3 Az poznach Jefrema, i Izrail ne otstupi ot Mene, zane nyne sobludi Jefrem, i oskvernisja Izrail:
4 ne položiša pomyšlenij svoich, ježe vozvratitisja k Bogu svojemu, jako duch bluženija jesť v nich, i Gospoda ne uvedeša.
5 I smiritsja ukorizna Izraileva v lice jemu, i Izrail i Jefrem iznemogut v nepravdach svoich, iznemožet že i Iuda s nimi.
6 So ovcami i telcy pojdut vzyskati Gospoda i ne obrjaščut Jego, uklonisja bo ot nich.
7 Jako Gospoda ostaviša, jako čada čužda porodiša sebe: nyne pojast ja rža, i pričastija ich.
8 Vostrubite truboju na cholmech, vozglasite na vysokich, propovedite v Domu Onove, užasesja Veniamin,
9 Jefrem v pagubu bysť vo dni nakazanija: v plemenech Izrailevych pokazach vernaja.
10 Byša kňazi Iudiny jako prelagajušče predely: na ňa izliju jako vodu gnev Moj.
11 Soodole Jefrem sopernika svojego, popra sud, jako nača choditi vsled sujetnych.
12 Az že jako matež Jefremovi i jako osten domu Iudinu.
13 I vide Jefrem nemošč svoju i Iuda bolezň svoju: i ide Jefrem ko Assirijem i posla posly ko carju Iarimu: i toj ne vozmože izceliti vas, i ne prestanet ot vas bolezň.
14 Zane Az jesm jako panfir Jefremovi i jako lev domu Iudinu: i Az voschišču, i pojdu, i vozmu, i ne budet izimajaj:
15 pojdu i vozvraščusja na mesto Svoje, dondeže pogibnut, i vzyščut lica Mojego.

6

1 V skorbi svojej utrenevati budut ko Mne, glagoljušče: idem i obratimsja ko Gospodu Bogu našemu,
2 jako Toj pobi ny, i izcelit ny: ujazvit, i uvračujet ny:
3 izcelit ny po dvoju dňu, v deň tretij voskresnem i živi budem pred nim, i uvemy: poženem, ježe uvedeti Gospoda: jako utro gotovo obrjaščem Jego, i priidet nam jako dožď rannij i pozdnyj zemli.
4 Čto ti sotvorju, Jefreme? Čto ti sotvorju, Iudo? Milosť bo vaša jako oblak utrennij i jako rosa rano padajuščaja.
5 Sego radi požach proroki vašja, ubich ja slovesem ust Moich, i sud Moj jako svet izydet.
6 Zane milosti chošču a ne žertvy, i uvedenija Božija, neželi vsesožženija.
7 Sii že suť jako čelovek prestupajaj zavet: tamo prezreša Ma.
8 Galaad grad delajaj sujetnaja, muťjaj vodu,
9 a kreposť tvoja jako muža morskago razbojnika: skryša žercy puť Gospodeň, ubiša Sikimu, jako bezzakonije sotvoriša.
10 V domu Izraileve videch groznaja: tamo bluženije Jefremovo: oskvernisja Izrail i Iuda.
11 Načni oymati vinograd sebe, jegda vozvrašču plenenije ljudij Moich.

7

1 Jegda izcelju Izrailja, i otkryetsja nepravda Jefremova i zloba Samarijska, jako sodelaša lžu: i tať k nemu vnidet, sovlačajaj razbojnik na puti jego:
2 jako da vospojut vkupe, aki pojuščii serdcem svoim. Vsja zloby ich pomanuch: nyne obydoša ich soveti ich, protivu licu Mi byša.
3 Zlobami svoimi vozveseliša carja i lžami svoimi kňazej.
4 Vsi ljubodejuščii, jako pešč žegoma na pečenije sožženija ot plamene, ot primešenija tuka, dondeže vskisnet to vse.
5 Vo dni carej vašich načaša kňazi jaritisja ot vina, prostroša ruki svoja s gubitelmi:
6 zane razgorešasja jako pešč serdca ich, vnegda ustremljatisja im: vsju nošč sna Jefrem nasytisja, zautra bysť, i razgoresja jako plameň ognennyj.
7 Vsi sogrejašasja, jako pešč žegoma, i ogň pojade sudij ich: vsi carije ich padoša, ne be v nich moljajsja ko Mne.
8 Jefrem v ljudech svoich sam smesjašesja, Jefrem bysť opresnok neobraščaem.
9 I snedoša čuždii kreposť jego, sej že ne razume: i sediny javišasja na nem, on že ne pozna.
10 I smiritsja ukorizna Izraileva v lice jemu: i ne vozvratišasja ko Gospodu Bogu svojemu i ne vzyskaša Jego vo vsech sich.
11 I bjaše Jefrem jako golub bezumnyj, ne imyj serdca: Jegipta moljaše, i vo Assiriany otidoša.
12 Jakože idut, vozložu na ňa mrežu Moju, jakože pticy nebesnyja svergu ja, nakažu ja v sluch skorbenija ich.
13 Gore im, jako otskočiša ot Mene: bojazlivi suť, jako nečestvovaša ko Mne: Az že izbavich ja, sii že vozglagolaša na Ma lžu.
14 I ne vozopiša ko Mne serdca ich, no plakachusja na ložach svoich: o pšenice i vine sečachusja.
15 Nakažutsja Mnoju, Az že ukrepich myšcu ich, i na Ma pomysliša zlaja.
16 Sovratišasja ni vo čtože, byša jako luk naprjažen: padutsja kňazi ich mečem radi nenakazanija jazyka svojego. Sije ruganije ich v zemli Jegipetstej.

8

1 V nedre ich, jako zemlja neprochodima, jako orel v domu Gospodni: poneže prestupiša zavet Moj i na zakon Moj nečestvovaša.
2 Ko Mne vozzovut: Bože, poznachom Ťja,
3 jako Izrail otvratisja blagich, vraga prognaša.
4 Sami sebe carja postaviša, a ne Mnoju, načalstvovaša, i ne javiša Mi: ot srebra svojego i ot zlata svojego sotvoriša sebe kumiry, jako da potrebjatsja.
5 Sokruši telca tvojego, Samarije, razgnevasja jarosť Moja na ňa: dokole ne mogut očistitisja, iže vo Izraili?
6 I to drevodel sotvori, i nesť bog: zane lsťjaj bjaše telec tvoj, Samarije.
7 Jako vetrom istleno vsejaša, i razrušenije ich priimet ja: rukojať ne imuščaja sily ježe sotvoriti muku, ašče že i sotvorit, to čuždii pojaďat ju.
8 Pogloščen bysť Izrail, nyne bysť vo jazycech jako sosud nepotreben,
9 poneže tii vzydoša ko Assirianom: procvete o sebe Jefrem, dary vozljubi.
10 Sego radi predadutsja vo jazyki: nyne vospriimu ich, i počijut malo ježe pomazati carja i kňazi.
11 Jako umnoži Jefrem trebišča, vo grechi byša jemu trebišča vozljublennaja.
12 Vpišu jemu množestvo, i zakonnaja jego v čuždaja vmenišasja trebišča vozljublennaja.
13 Temže ašče i požrut žertvu i sneďat masa, Gospoď ne priimet ich: nyne pomanet nepravdy ich i otmstit grechi ich: tii vo Jegipet vozvratišasja i vo Assirii nečistaja sneďat.
14 I zaby Izrail Sotvoršago i i vozgradi trebišča, i Iuda umnoži grady utverždeny: no poslju ogň na grady jego, i potrebit osnovanija jego.

9

1 Ne radujsja, Izrailju, ni veselisja jakože ljudije, poneže sobludil jesi ot Gospoda Boga tvojego: vozljubil jesi dajanija na vsjacem gumne pšenicy.
2 Gumno i točilo ne pozna ich, i vino solga im.
3 Ne vselišasja na zemli Gospodni: vselisja Jefrem vo Jegipte, i vo Assiriach sneďat nečistaja.
4 Ne vozlijaša Gospodevi vina, i ne usladišasja Jemu treby ich, jako chleb žalosti im: vsi jaduščii tyja oskverňatsja: poneže chleby ich duš ich, ne vnidut v dom Gospodeň.
5 Čto sotvorite vo dnech toržestva i v deň prazdnika Gospodňa?
6 Sego radi, se, pojdut ot truda Jegipetska, i priimet ich Memfis, i pogrebet ja machmas: srebro ich paguba nasledit, ternije vo dvorech ich.
7 Prispeša dnije otmščenija tvojego, priidoša dnije vozdajanija tvojego, i ozlobitsja Izrail, jakože prorok izumlennyj, čelovek duchom nosimyj: ot množestva nepravd tvoich umnožisja izumlenije tvoje.
8 Straž Jefrem s Bogom, prorok pruglo stroptivo na vsech putech jego: izumlenije v domu Božii utverdiša.
9 Rastlešasja po dnem cholma: vospomanet nepravdy ich, otmstit grechi ich.
10 Jakože grezn v pustyni obretoch Izrailja i jako straža na smokovnice ranňago uvidech otcy ich: tii vnidoša ko Vejelfegoru i otčuždišasja na stydenije, i byša merzostnii jakože vozljublennii.
11 Jefrem jako ptica otlete, slavy ich ot poroždenij i boleznej i ot začatij.
12 Temže ašče i voskormat čada svoja, bezčadny budut ot čelovek: poneže i ljute im jesť, (zane ostavich ja,) ploť moja ot nich.
13 Jefrem, jakože videch, v lovitvu predpostaviša čada svoja, i Jefrem ježe izvesti na zakolenije čada svoja.
14 Dažď im, Gospodi: čto dasi im? Dažď im utrobu neploďaščuju i soscy suchi.
15 Vsja zloby ich vo Galgalech, jako tamo ich voznenavidech za zloby načinanij ich: iz domu Mojego izženu ja, (ksemu) ne priložu ljubiti ich:
16 vsi kňazi ich nepokorivi. Pobole Jefrem: korenije jego izschoša, ploda ksemu da ne prineset: poneže ašče i poroďat, pobiju voždelennaja utrob ich.
17 Otrinet ja Bog, jako ne poslušaša Jego, i budut zabluždajuščii v jazycech.

10

1 Vinograd blagolozen Izrail, plod obilen jego: po množestvu plodov jego umnoži trebišča, po blagotam zemli jego vozgradi kapišča.
2 Razdeliša serdca svoja, nyne pogibnut: Sam raskopaet trebišča ich, sokrušatsja kumiry ich.
3 Temže nyne rekut: nesť carja v nas, jako ne bojachomsja Gospoda: car že čto sotvorit nam?
4 Glagoljaj slovesa izvinenija ložnaja zaveščaet zavet: prozjabnet sud aki troskot na ljadine selnej.
5 U telca Domu Onova vozobitajut živuščii v Samarii, jako plakašasja ljudije jego o nem: i jakože razgnevaša jego, poradujutsja o slave jego, jako preselisja ot nich.
6 I svjazavše jego, vo Assiriju otvedoša v dar carju Iarimu: v dar Jefrem priimetsja, i usramitsja Izrail o sovete svojem.
7 Otverže Samaria carja svojego, aki chvrastije na licy vody.
8 Izvergutsja trebišča Onova sogrešenija Izraileva, ternije i volčec vozniknut na trebiščich ich: i rekut k goram: pokryjte ny: i cholmom: padite na ny.
9 Otneleže cholmi, sogreši Izrail: tamo staša: ne postignet ich na cholme rať, na čada nepravdy.
10 Priide nakazati ich po želaniju Mojemu: i soberutsja ljudije na ňa, vnegda nakazatisja im vo dvoju nepravdach svoich.
11 Jefrem junica naučenaja, ježe ljubiti prenije: Az že najdu na dobrotu vyi jeja, nastuplju na Jefrema, umolču o Iude, ukrepitsja sebe Iakov.
12 Sejte sebe v pravdu, soberite plod života, prosvetite sebe svet vedenija, dondeže vrema, vzyščite Gospoda, dondeže priidut vam žita pravdy.
13 Vskuju premolčaste nečestije, i nepravdy jego oymaste, izjadoste plod lživ? Jako upoval jesi na oružije tvoje, vo množestve sily tvojeja.
14 I vostanet paguba v ljudech tvoich, i vsja ogrady tvoja pogibnut, jakože (pogibe) kňaz Salaman ot domu Ijerovoamlja, vo dni ratny mater o čada razbiša:
15 tako sotvorju vam, Dome Izrailev, ot lica nepravdy zlob vašich.

11

1 Zautra otvergošasja, otveržesja car Izrailev, poneže mladenec Izrail, i Az vozljubich jego i iz Jegipta vozzvach syna Mojego.
2 Jakože prizvach ja, takožde otchoždachu ot lica Mojego: tii Vaalimu trebu žrjachu i izvajanym kaďachu.
3 Az že svjazach Jefrema, vzjach jego na myšcu Moju, i ne razumeša, jako izcelich ja.
4 Vo istlenii čelovečeste privlekoch ja uzami ljublenija mojego, i budu im jako udarjajaj čelovek po čeljustem jego: i vozzrju k nemu i premogu jemu.
5 Vselisja Jefrem vo Jegipte, Assur že sam car jego, jako ne voschote vozvratitisja.
6 I iznemože oružije vo gradech jego, i umolče v ruku jego: i sneďat ot umyšlenij svoich.
7 I ljudije jego visjašče ot obitanija svojego: i Bog na čestnaja jego razgnevaetsja, i ne vozneset jego.
8 Čto ťja ustroju, Jefreme? Zaščišču li ťja, Izrailju? Čto ťja položu? Jakože Adamu ustroju ťja, i jakože Sevoim, prevratisja serdce Moje v Nem, smatesja raskajanije Moje.
9 Ne sotvorju po gnevu jarosti Mojeja, ne ostavlju ježe potrebitisja Jefremovi, zane Bog Az jesm, a ne čelovek: v tebe Svjat, i ne vnidu vo grad.
10 Vsled Gospoda imam choditi: jako lev vozrevet, poneže Toj vozrevet, i užasnutsja čada vod,
11 i priidut jako ptica iz Jegipta i jako golub ot zemli Assirski: i vozstavlju ja v domech ich, glagolet Gospoď.
12 Obyde Ma lžeju Jefrem, i nečestijami dom Izrailev i Iuda: nyne pozna ja Bog, i ljudije svjati prozvašasja Bogovi.

12

1 Jefrem že zol duch, goňaše znoj ves deň: tščetnaja i sujetnaja umnoži, i zavet so Assiriany zavešča, i jelej vo Jegipet posylaše.
2 I sud Gospodevi ko Iude, ježe otmstiti Iakova: po putem jego i po načinanijem jego vozdast jemu.
3 Vo utrobe zapja brata svojego i trudy svoimi ukrepe k Bogu:
4 i ukrepe so Angelom i prevozmože. Plakašasja i molišasja mi: v domu Onove obretoša ma, i tu glagolasja k nim.
5 Gospoď že Bog Vsederžitel budet pamať Jego.
6 I ty o Boze svojem obratišisja, milosť i sud snabdi, i približajsja k Bogu svojemu prisno.
7 Chanaan, v ruce jego merilo nepravdy, nasilstvovati vozljubi.
8 I reče Jefrem: obače obogatech, obretoch prochlaždenije sebe: vsi trudy jego ne obrjaščutsja jemu radi nepravd, imiže sogreši.
9 Az že Gospoď Bog tvoj, izvedoch ťja iz zemli Jegipetski: ješče vselju ťja v kuščach, jakože vo dni prazdnika.
10 I glagolach ko prorokom, i az videnija umnožich, i v rukach proročeskich upodobichsja.
11 Ašče ne Galaad jesť, ubo ložni byša vo Galgalech kňazi treby kladušče, i trebišča ich jakože želvi na celizne polstej.
12 I otide Iakov na pole Sirijsko, i rabota Izrail o žene i o žene snabde.
13 I prorokom izvede Gospoď Izrailja iz zemli Jegipetskija, i prorokom snabdesja.
14 Razgneva Ma Jefrem i vozjari Ma: i krov jego na nem prolijetsja, i ukoriznu jego vozdast jemu Gospoď.

13

1 Po slovesi Jefremovu opravdanija prija sej vo Izraili, i položi ja Vaalovi, i umre.
2 I nyne priložiša sogrešati i sotvoriša sebe slijanije ot zlata i srebra svojego po obrazu idolov, dela chudožnikov soveršena: im sii glagoljut: požrite čelovekov, oskudeša bo telcy.
3 Sego radi budut jako oblak utrennij, jakože rosa utrenňaja idušči, jakože plevy s toka (i prach s vetvija) razvevaemyj vichrom, jakože dym iz truby.
4 Az že Gospoď Bog tvoj utverždajaj nebo i sozidajaj zemlju, Jegože ruce sozdaste vse voinstvo nebesnoje, i ne pokazach ti ich, ježe choditi vsled ich: i Az izvedoch ťja iz zemli Jegipetskija, i boga razve Mene da ne poznaeši, i spasajuščago nesť razve Mene.
5 Az pasoch ťja v pustyni na zemli nenaselennej,
6 na pažitech ich, i nasytišasja do ispolnenija, i voznesošasja serdca ich, sego radi zabyša Ma.
7 I budu im jako panfir, i jako rys na puti Assirijev:
8 i srjašču ich aki medvedica lišaema, i razrušu soključenije serdec ich: i pojaďat ja skimni dubravnii, i zverije polstii rastorgnut ja.
9 V pogibeli tvojej, Izrailju, kto pomožet tebe?
10 Gde car tvoj sej? Toj da spaset ťja vo vsech gradech tvoich: i da sudit ti, o nemže glagolal jesi: dažď mi carja i kňazja.
11 I dach tebe carja vo gneve Mojem, i utveržachsja v jarosti Mojej.
12 Sogromaždenije nepravdy Jefrem, sokroven grech jego:
13 bolezni aki raždajuščija priidut jemu: sej syn nemudryj, zane nyne ne ustoit v sokrušenii čad.
14 Ot ruki adovy izbavlju ja i ot smerti iskuplju ja: gde prja tvoja, smerte? Gde osten tvoj, ade? Utešenije skrysja ot očiju Mojeju:
15 zane sej meždu bratijami razlučit: navedet Gospoď vetr znojen iz pustyni naň, i izsušit žily jego i opustošit istočniki jego: sej izsušit zemlju jego i vsja sosudy jego ljubimyja.

14

1 Pogibnet Samaria, jako soprotivisja i Bogu svojemu: oružijem padut sami, i mladency ich razbijutsja, i vo utrobe imuščyja ich razsjadutsja.
2 Obratisja, Izrailju, ko Gospodu Bogu tvojemu, zane iznemogl jesi v nepravdach tvoich.
3 Vozmite s soboju slovesa i obratitesja ko Gospodu Bogu vašemu, rcyte Jemu: (možeši vsjak otvrešči grech:) jako da ne priimete nepravdy, no da priimete blagaja, i vozdadim plod usten našich.
4 Assur ne spaset nas, na koni ne vzydem, ksemu ne rečem:
5 bozi naši, delam ruk našich: jako v Tebe pomilujetsja sirota. Izcelju selenija ich, vozljublju ja javlenno, jako otvratisja gnev Moj ot nich.
6 Budu jakože rosa Izrailju, procvetet jako krin i prostret korenije svoje jakože Livan.
7 Pojdut vetvi jego, i budet jakože maslina plodovita, i oboňanije jego aki Livana:
8 obraťjatsja i sjadut pod krovom jego, poživut i utverďatsja pšeniceju, i procvetet jako vinograd pamať jego, jakože vino Livanovo.
9 Jefremovi čto jemu ješče i kumirom? Az smirich jego, Az i ukreplju jego: aki smerčije učaščenoje, ot Mene obretesja plod tvoj.
10 Kto premudr i urazumejet sija? I smyslen, i uvesť sija? Jako pravy putije Gospodni, i pravednii pojdut v nich, a nečestivii iznemogut v nich.

{pokazať odnu glavu na stranice}