Kniga plač Ijeremii

Slavjanskij tekst

1

I bysť, povnegda v plen otveden be Izrail, i Ijerusalim opustošen bjaše, sjade Ijeremia prorok plačušč, i rydaše rydanijem sim nad Ijerusalimom i glagolaše:
1 Alef. Kako sede jedin grad umnožennyj ljuďmi: bysť jako vdovica, umnožennyj vo jazycech, vlaďaj stranami bysť pod daniju.
2 Bef. Plačja plakasja v nošči, i slezy jego na lanitech jego, i nesť utešajaj jego ot vsech ljubjaščich jego: vsi družaščiisja s nim otvergošasja jego, byša jemu vrazi.
3 Gimel. Preselisja Iuda radi smirenija svojego i radi množestva raboty svojeja: sede vo jazycech, ne obrete pokoja. Vsi goňaščii jego postignuša i srede stužajuščich jemu.
4 Dalef. Putije Sioni rydajut, jako nesť choďaščich po nich v prazdnik, vsja vrata jego razorena, žercy jego vozdychajut, devicy jego vedomy, i sam ogorčevaem v sebe.
5 Ge. Byša stužajuščii jemu vo glavu, i vrazi jego ugobzišasja, jako Gospoď smiri jego za množestvo nečestija jego: mladency jego otidoša pleneni pred licem stužajuščago.
6 Vav. I oťjasja ot dščere Sioni vsja lepota jeja: byša kňazi jeja jako ovni ne imuščii pažiti, i choždachu ne s krepostiju pred licem goňaščago.
7 Zain. Pomanu Ijerusalim dni smirenija svojego i otrinovenij svoich, vsja voždelenija svoja, jaže imejaše ot dnij pervych, jegda padoša ljudije jego v ruce stužajuščago, i ne be pomagajuščago jemu: videvše vrazi jego posmejašasja o preselenii jego.
8 If. Grechom sogreši Ijerusalim, togo radi v matež bysť: vsi slavjaščii jego smiriša i, videša bo sram jego: sej že steňašč obratisja vspjať.
9 Tef. Nečistota jego pred nogama jego, ne pomanu poslednich svoich i nizvedesja prečudno: nesť utešajaj jego. Vižď, Gospodi, smirenije moje, jako vozveličisja vrag.
10 Iod. Ruku svoju prostre stužajaj na vsja voždelennaja jego, vide bo jazyki všedšyja vo svjatyňu svoju, imže povelel jesi ne vchoditi vo cerkov Tvoju.
11 Kaf. Vsi ljudije jego vozdychajušče iščut chleba: daša voždelennaja svoja za pišču, ježe by obratiti dušu. Vižď, Gospodi, i prizri, jako bych bezčesten.
12 Lamed. Vsi, iže k vam prochoďaščii putem, obratitesja i vidite, ašče jesť bolezň, jako bolezň moja, jaže bysť: glagolavyj o mne smiri ma Gospoď v deň gneva jarosti Svojeja.
13 Mem. S vysoty Svojeja posla ogň, v kosti moja svede jego: prostre seť nogama moima, obrati ma vspjať, dade ma Gospoď v pogublenije, ves deň boleznujušča.
14 Nun. Bďaše na nečestija moja, v ruku mojeju spletošasja: vzydoša na vyju moju, iznemože kreposť moja, jako dade Gospoď v ruce moi bolezni, ne vozmogu stati.
15 Samech. Oťja vsja krepkija moja Gospoď ot sredy mene, prizva na ma vrema, ježe sokrušiti izbrannyja moja: točilo istopta Gospoď device, dščeri Iudine: o sich az plaču.
16 Ain. Oči moi izlijaste vodu, jako udalisja ot mene utešajaj ma, vozvraščajaj dušu moju: pogiboša synove moi, jako vozmože vrag.
17 Fi. Vozde ruce svoi Sion, nesť utešajaj jego. Zapoveda Gospoď na Iakova, okrest jego vrazi jego: bysť Ijerusalim jako oskvernena krovotočenijem v nich.
18 Cadi. Praveden jesť Gospoď, jako usta Jego ogorčich. Slyšite ubo, vsi ljudije, i vidite bolezň moju: devicy moja i junoty otidoša v plen.
19 Kof. Pozvach ljubiteli moja, i tii prelstiša ma: žercy moi i starcy moi vo grade oskudeša, jako vzyskaša pišči sebe, da ukrepjat dušy svoja, i ne obretoša.
20 Reš. Vižď, Gospodi, jako skorblju, utroba moja smatesja vo mne, i prevratisja serdce moje, jako goresti ispolnichsja: otvne obezčadi mene meč, aki smerť v domu.
21 Šin. Slyšaša ubo, jako vozdychaju az, nesť utešajuščago ma. Vsi vrazi moi slyšaša zlaja moja i poradovašasja, jako Ty sotvoril jesi: privel jesi deň, prizval jesi vrema, i budut podobni mne.
22 Fav. Da priidet vsja zloba ich pred lice Tvoje, i otrebi ich, jakože sotvoriša otreblenije o vsech gresech moich, jako mnoga suť stenanija moja, i serdce moje skorbit.

2

1 Alef. Kako omrači vo gneve Svojem Gospoď dščer Sioňu: sverže s nebese na zemlju slavu Izrailevu, i ne pomanu podnožija nogu Svojeju v deň gneva i jarosti Svojeja.
2 Bef. Pogruzi Gospoď i ne poščade: vsja krasnaja Iakovlja razori jarostiju Svojeju, tverdyni dščere Iudiny izverže na zemlju, oskverni carja jeja i kňazi jeja,
3 gimel. Sokruši vo gneve jarosti Svojeja ves rog Izrailev, obrati vspjať desnicu jego ot lica vraga, razžže vo Iakove jako ogň plamy, i potrebi vsja okrest,
4 dalef. Naprjaže luk Svoj jako ratnik protivnyj, utverdi desnicu Svoju jako supostat i izbi vsja krasnaja očiju mojeju vo seleniich dščere Sioni, izlija jako ogň jarosť Svoju.
5 Ge. Bysť Gospoď aki vrag, pogruzi Izrailja, pogruzi vsja domy jego, razsypa vsja steny jego i umnoži dščeri Iudine smirena i smirenu,
6 vav. I razverze aki vinograd selenije Svoje, razsypa prazdniki Jego: zaby Gospoď, jaže sotvori v Sione prazdniki i subboty, i ozlobi preščenijem gneva Svojego carja i kňazja i žerca.
7 Zain. Otrinu Gospoď žertvennik Svoj, ottrjase svjatyňu Svoju, sokruši rukoju vražijeju stenu zabralov jego: glas daša v domu Gospodni jako v deň prazdnika.
8 If. Obratisja Gospoď razsypati stenu dščere Sioni: proťjaže meru, ne otvrati ruki Svojeja ot popranija: i setova predgradije, i ograda vkupe iznemože.
9 Tef. Vrastoša v zemlju vrata jeja, pogubi i sokruši verei jeja, carja jeja i kňazi jeja vo jazycech, nesť zakona, i prorocy jeja ne videša videnija ot Gospoda.
10 Iod. Sedoša na zemli, umolkoša starejšiny dščere Sioni, posypaša persť na glavy svoja, prepojasašasja vo vretišča, nizvedoša v zemlju starejšin dev Ijerusalimskich.
11 Kaf. Oskudeša oči moi v slezach, smutisja serdce moje, izlijasja na zemlju slava moja o sokrušenii dščere ljudij moich, vnegda oskude mladenec i ssuščij na stognach gradskich.
12 Lamed. Materem svoim rekoša: gde pšenica i vino? Vnegda razslablenym byti im, jako jazvenym na stognach gradskich, jegda izlivachusja duši ich v lono materej ich.
13 Mem. Čto ti zasvidetelstvuju? Ili čto upodoblju tebe, dšči Ijerusalimlja? Kto ťja spaset i kto ťja utešit, device, dšči Sioňa? Jako vozveličisja čaša sokrušenija tvojego, kto ťja izcelit?
14 Nun. Prorocy tvoi videša tebe sujetnaja i bezumije i ne otkryša o nepravde tvojej, ježe vozvratiti plenenije tvoje, i videša tebe slovesa sujetnaja i izrinovenija.
15 Samech. Vospleskaša rukama o tebe vsi minujuščii putem, pozvizdaša i pokivaša glavoju svojeju o dščeri Ijerusalimli, rekušče: sej li grad, venec slavy, veselije vseja zemli?
16 Ain. Otverzoša na ťja usta svoja vsi vrazi tvoi, pozvizdaša i poskrežetaša zuby svoimi i reša: poglotim ju: obače sej deň, jegože čajachom, obretochom jego, videchom.
17 Fi. Sotvori Gospoď, jaže pomysli, skonča slovesa Svoja, jaže zapoveda ot dnij pervych: razori i ne poščade, i vozveseli o tebe vraga, voznese rog stužajuščago ti.
18 Cadi. Vozopi serdce ich ko Gospodu, steny dščere Sioni da izlijut jakože vodoteča slezy deň i nošč: ne dažď pokoja sebe, i da ne umolknet zenica očiju tvojeju.
19 Kof. Vostani, poučisja v nošči v načale stražby tvojeja, prolij jako vodu serdce tvoje pred licem Gospodnim, vozdvigni k Nemu ruce tvoi o dušach mladenec tvoich, razslablenych gladom v načale vsech ischodov.
20 Reš. Vižď, Gospodi, i prizri, kogo jesi otrebil sice? Jeda sneďat ženy plod utroby svojeja? Otreblenije sotvori povar, izbijut li mladencev ssuščich soscy? Ubiješi li vo svjatyni Gospodni žerca i proroka?
21 Šin. Uspoša na ischodiščich otrok i starec: devicy moja i junoty moi otidoša v plen, mečem i gladom izbil jesi, v deň gneva Tvojego svaril jesi, ne poščadel.
22 Fav. Prizval jesi jako deň prazdnika prišelstvija moja okrest, i ne bysť v deň gneva Gospodňa ucelevyj i ostavyjsja, jako sotvorich vozmošči i umnožich vragi moja vsja.

3

1 Alef. Az muž viďa niščetu (moju) v žezle jarosti Jego na ma:
2 pojat ma i otvede ma vo tmu, a ne vo svet.
3 Obače na ma obrati ruku Svoju ves deň,
4 bef. Obetši ploť moju i kožu moju, kosti moja sokruši:
5 sogradi na ma i obja glavu moju i utrudi,
6 v temnych posadi ma, jakože mertvyja veka:
7 gimel. Sogradi na ma, i ne izydu, oťjagoti okovy moja,
8 i jegda voskriču i vozopiju, zagradi molitvu moju:
9 vozgradi puti moja, zagradi stezi moja, vozmate.
10 Dalef. Bysť jako medveď lovjaj, (priseďaj mi) jako lev v sokrovennych,
11 gna otstupivšago, i upokoi ma, položi ma pogibša:
12 naprjaže luk Svoi, i postavi ma jako znamenije na streljanije,
13 ge. Pusti v ljadvija moja strely tula Svojego.
14 Bych v smech vsem ljudem moim, pesň ich ves deň.
15 Nasyti ma goresti, napoi ma želči
16 vav. I izja kamenem zuby moja, napita ma pepelom
17 i otrinu ot mira dušu moju. Zabych blagoty
18 i rech: pogibe pobeda moja i nadežda moja ot Gospoda.
19 Zain. Pomani niščetu moju i gonenije moje.
20 Goresť i želč moju pomanu, i stužit vo mne duša moja.
21 Sija položu v serdcy mojem, sego radi poterplju.
22 If. Milosť Gospodňa, jako ne ostavi mene, ne skončašasja bo ščedroty Jego: prebyvajaj vo utriich, pomiluj, Gospodi, jako ne pogibochom, ne skončašasja bo ščedroty Tvoja.
23 Novaja vo utriich, mnoga jesť vera Tvoja.
24 Časť moja Gospoď, reče duša moja: sego radi poždu Jego.
25 Tef. Blag Gospoď nadejuščymsja Naň:
26 duši iščuščej Jego blago (esť), i nadejuščejsja s molčanijem spasenija Božija.
27 Blago jesť mužu, jegda vozmet jarem v junosti svojej:
28 iod. Sjadet na jedine i umolknet, jako vozdvignu na sja:
29 položit vo prache usta svoja, negli kako budet nadežda:
30 podast lanitu svoju bijuščemu, nasytitsja ukorizn.
31 Kaf. Jako ne vo vek otrinet Gospoď,
32 jako smirivyj pomilujet po množestvu milosti Svojeja,
33 ne otrinu ot serdca Svojego i smiri syny mužeskija.
34 Lamed. Ježe smiriti pod noze jego vsja uzniki zemnyja,
35 ježe ukloniti sud muža pred licem Vyšňago,
36 osuditi čeloveka, vnegda suditisja jemu, Gospoď ne reče.
37 Mem. Kto jesť toj, iže reče, i byti, Gospodu ne povelevšu?
38 Iz ust Vyšňago ne izydet zlo i dobro.
39 Čto vozropščet čelovek živušč, muž o grese svojem?
40 Nun. Izyskasja puť naš i ispytasja, i obratimsja ko Gospodu.
41 Vozdvignem serdca naša s rukami k Bogu vysokomu na nebesi.
42 My sogrešichom i nečestvovachom, sego radi ne pomiloval jesi:
43 samech. Pokryl jesi jarostiju i otgnal jesi nas, ubil i ne poščadel jesi:
44 pokrylsja jesi oblakom, da ne dojdet k Tebe molitva,
45 somžiti oči moi i otrinuti, položil jesi nas posrede ljudij.
46 Ain. Otverzoša na ny usta svoja vsi vrazi naši.
47 Strach i užas bysť nam, nadmenije i sokrušenije:
48 ischodišča vodnaja izlijet oko moje o sokrušenii dščere ljudij moich.
49 Fi. Oko moje pogrjaznu: i ne umolknu, ježe ne byti oslableniju,
50 dondeže priklonitsja i uvidit Gospoď s nebese.
51 Oko moje zakryvaetsja o duši mojej, pače vsech dščerej grada.
52 Cadi. Lovjašče uloviša ma jako vrabija vrazi moi tune:
53 umoriša v rove žizň moju i vozložiša na ma kameň.
54 Vozlijasja voda vyše glavy mojeja: rech: otrinoven jesm.
55 Kof. Prizvach ima Tvoje, Gospodi, iz rova preispodňago:
56 glas moj uslyšal jesi: ne pokryj ušes Tvoich na molbu moju:
57 na pomošč moju približilsja jesi, v deň, v oňže prizvach Ťja, rekl mi jesi: ne bojsja.
58 Reš. Sudil jesi, Gospodi, prju duši mojeja, izbavil jesi žizň moju:
59 videl jesi, Gospodi, smatenija moja, razsudil jesi sud moj:
60 vesi vse otmščenije ich i vsja pomyšlenija ich na ma.
61 Šin. Slyšal jesi ukorizny ich, vsja sovety ich na ma,
62 ustne vostajuščich na ma i poučenije ich na ma ves deň,
63 sedenije ich i vostanije ich: prizri na oči ich.
64 Fav. Vozdasi im, Gospodi, vozdajanije po delom ruku ich:
65 vozdasi im zastuplenije, serdca mojego trud.
66 Ty ich proženeši vo gneve i potrebiši ich pod nebesem, Gospodi.

4

1 Alef. Kako potemne zlato, izmenisja srebro dobroje: razsypašasja kamycy svjatyni v načale vsech ischodov.
2 Bef. Synove Sioni čestnii, odejanii zlatom čistym, kako vmenišasja v sosudy gliňany, dela ruk skudelničich.
3 Gimel. Ješče že zmijeve obnažiša soscy, vozdoiša skimni ich dščerej ljudij moich v neizcelenije, jakože ptica vo pustyni.
4 Dalef. Prilpe jazyk ssuščago k gortani jego v žaždi, mladency prosiša chleba, i nesť im razlomljajuščago.
5 Ge. Jadušče sladostnaja pogiboša vo ischodech, pitaemii na bagrjanicach odejašasja v gnoj.
6 Vav. I vozveličisja bezzakonije dščere ljudij moich pače bezzakonija Sodomska, prevraščennyja vo okomgnovenii, i ne poboleša o nej rukami.
7 Zain. Očistišasja nazoreje jeja pače snega i prosvetišasja pače mleka, čermni byša, pače kamene sapfira usečenije ich.
8 If. Potemne pače saži vid ich, ne poznani byša vo ischodech: prilpe koža ich kostem ich, izschoša, byša jako drevo.
9 Tef. Lučše byša jazvenii mečem, neželi pogubleni gladom: sii bo istleša ot neplodnosti zemli.
10 Iod. Ruce žen miloserdych svariša deti svoja, byša v jaď im, v sokrušenii dščere ljudij moich.
11 Kaf. Skonča Gospoď jarosť Svoju, izlija jarosť gneva Svojego i vozžže ogň v Sione, i pojade osnovanija jego.
12 Lamed. Ne verovaša carije zemstii i vsi živuščii vo vselennej, jako vnidet vrag i stužajaj skvoze vrata Ijerusalimskaja,
13 mem. Radi grech prorokov jego i nepravd žercev jego, prolivajuščich krov pravednu posrede jego.
14 Nun. Pokolebašasja bodrii jego na stognach, oskvernišasja v krovi, vnegda nemošči im, prikosnušasja odežd svoich.
15 Samech. Otstupite ot nečistych, prizovite ich: otstupite, otstupite, ne prikasajtesja, jako vozžgošasja i voskolebašasja: rcyte vo jazycech: ne priložat, ježe obitati (s nimi).
16 Ain. Lice Gospodne časť ich, ne priložit prizreti na nich: lica žrečeska ne ustydešasja, starych ne pomilovaša.
17 Fi. Ješče suščym nam oskudeša oči naši, na pomošč našu vsuje smotrjaščym nam, vnegda nadejachomsja na jazyk ne spasajušč.
18 Cadi. Uloviša malych našich ježe ne choditi na stognach našich, približisja vrema naše, ispolnišasja dnije naši, nastoit konec naš.
19 Kof. Skorejšii byša goňaščii ny pače orlov nebesnych, na gorach goňachu nas, v pustyni prisedoša nam.
20 Reš. Duch lica našego, pomazannyj Gospoď jat bysť v rastleniich ich, o nemže rechom: v seni jego poživem vo jazycech.
21 Šin. Radujsja i veselisja, dšči Idumejska, živuščaja na zemli, i na tebe priidet čaša Gospodňa, i upiješisja i izliješi.
22 Fav. Skončasja bezzakonije tvoje, dšči Sioňa, ne priložit ktomu preseliti ťja: posetil jesť bezzakonija tvoja, dšči Jedomlja, otkry nečestija tvoja.

5

1 Molitva Ijeremii proroka. Pomani, Gospodi, čto bysť nam: prizri i vižď ukoriznu našu:
2 dostojanije naše obratisja k čuždim i domy našja ko inoplemennikom:
3 siri bychom, nesť otca, materi našja jako vdovy.
4 Vodu našu za srebro pichom, drova naša za cenu kupovachom:
5 na vyja našja gonimi bychom, trudichomsja, ne počichom.
6 Jegipet dade ruku, Assur v nasyščenije ich.
7 Otcy naši sogrešiša, i nesť ich, my že bezzakonija ich poďachom.
8 Rabi obladaša nami, izbavljajuščago nesť ot ruku ich.
9 V dušach našich nosichom chleb naš, ot lica meča v pustyni.
10 Koža naša aki pešč obgore, razsedošasja ot lica burej glada.
11 Žen v Sione smiriša, devic vo gradech Iudinych.
12 Kňazi v rukach ich povešeni byša, starejšiny ne proslavišasja.
13 Izbrannii plač poďaša, i junoši v klade iznemogoša.
14 I starcy ot vrat oskudeša, izbrannii ot pesnej svoich umolkoša.
15 Razsypasja radosť serdec našich, obratisja v plač lik naš,
16 spade venec so glavy našeja: gore nam, jako sogrešichom.
17 O sem smutisja serdce naše, o sem pomerknuša oči naši.
18 Na gore Sione, jako pogibe, lisicy chodiša.
19 Ty že, Gospodi, vo veki vselišisja, prestol Tvoj v rod i rod.
20 Vskuju vo veki zabyvaeši nas, ostaviši li nas v prodolženije dnij?
21 Obrati ny, Gospodi, k Tebe, i obratimsja, i voznovi dni našja jakože prežde.
22 Jako otrevaja otrinul jesi nas, razgnevalsja jesi na ny zelo.

{pokazať odnu glavu na stranice}