Poslanije Ijeremii

Slavjanskij tekst

1

1 Spisanije poslanija ko otvodimym plennikom v Vavilon ot carja Vavilonskago, ježe posla Ijeremia, vozvestiti im, jakože poveleno bysť jemu ot Boga.
2 Grech radi, imiže sogrešiste pred Bogom, otvedetesja v Vavilon pleneni Navuchodonosorom carem Vavilonskim.
3 Všedše ubo v Vavilon, budete tamo leta mnoga i vrema dolgo, do sedmi rodov: potom že izvedu vas ottudu s mirom.
4 Nyne že uzrite v Vavilone bogi srebrjany i zlaty, i kamenny i drevjany na ramenach nosimy, pokazujuščyja strach jazykom.
5 Bljuditesja ubo, da ne i vy inoplemennikom upodobitesja, i strach priimet vas ot nich: videvše narod napredi i sozadi ich klaňajuščsja im, rcyte ubo vo ume: Tebe lepo jesť klaňatisja, Vladyko!
6 Angel bo Moj s vami jesť, sej vzyskujet duš vašich.
7 Jazyk bo ich izstrogan jesť drevodeleju, tii že pozlaščeni i posrebreni, lživi že suť i ne mogut glagolati,
8 i jakože device krasotoljubivej vzemljušče zlato, ustrojajut vency na glavy bogov svoich.
9 Temže ukradajut ot nich žercy zlato i srebro i sebe upotrebljajut.
10 Daďat že ot nich i bludnicam suščym v domu, a bogi ukrašajut aki čelovekov rizami, bogi zlatyja i srebrjanyja i drevjanyja.
11 Tii že ne ucelejut ot rži i molija, odejut že ja v bagrjanicu.
12 Otirajut lica im pracha radi, iže ot chrama, iže jesť množajšij na nich.
13 I skipetr imut, jako čelovek i jako sudija strany, iže sogrešajuščago k sebe ne ubijet.
14 Imať že i meč v desnice i sekiru, sam že sebe ot rati i ot razbojnik ne otimet: otsjudu znaemi suť, jako ne suť bozi: ne ubojtesja ubo ich.
15 Jakože bo sosud čelovečesk sokrušen nepotreben byvaet,
16 tacy suť bozi ich: jegda že postavleni budut v domech, oči ich polny suť pracha ot nogu vchoďaščich.
17 I jakože komu preobidevšu carja, zaključeni byvajut dvory, ili jako na smerť otvodimu, chramy ich utverždajut žercy dvermi i zamkami i zavorami, da ot razbojnik okradeni ne budut.
18 Svetila žgut im, i množae neže sebe, ot nichže ni jedino mogut videti.
19 Suť ubo jako bervna v domu, serdca že ich točat červi, iže ot zemli, i odeždu ich, oni že ne čuvstvujut sego.
20 Očernelo jesť lice ich ot dyma chraminy:
21 po telesem ich i po glave parjat netopyri noščnii, i lastovicy i pticy, takožde i kotki (skačut).
22 Ot togo uveste, jako ne suť bozi ne ubojtesja ubo ich.
23 Zlato bo ležaščeje na nich na krasu, ašče ne očistit kto ot rži, ne vozblistajut: jegda bo slivachu ich, ne čuvstvovaša.
24 Za vsjaku cenu kupleni suť, v nichže nesť ducha.
25 Bez nog na ramech nosjatsja, javljajušče svoje bezčestije čelovekom, osramljajutsja že i služaščii im:
26 zaneže, jegda kogda padutsja na zemlju, i ne mogut sami vostati: i ašče kto postavit ja prjamo, ne mogut postupiti, i ašče prekloňatsja, ne mogut ispraviti sebe, no jako mertvecem dary im polagajut.
27 Treby že ich prodajušče žercy na zlo upotrebljajut: takožde i ženy ich varjat ot nich, ni jedinomu že ubogu, ni nemoščnu podajut:
28 treb ich nečistyja i krovotočnyja ženy prikasajutsja. Urazumevše ubo ot sich, jako ne suť bozi, ne bojtesja ich.
29 Otkudu bo prozovutsja bozi, jako ženy služat bogom srebrjanym i zlatym i drevjanym?
30 I vo chramech ich žercy sedajut, imušče rizy rasterzany i glavy i brady obrity, ichže glavy ne pokroveny suť:
31 revut že vopijušče pred bogi svoimi, jakože necyi na večeri mertveca.
32 Ot riz ich vzemljušče žercy, odevajut ženy svoja i deti.
33 I ašče ot kogo zlo postraždut ili dobro, ne mogut otdati: ni carja mogut postaviti, ni oťjati:
34 takožde ni bogatstva ni medi mogut dati. Ašče kto im čto obeščav ne otdast, ne vosprosjat.
35 Ot smerti čeloveka ne izbavjat, ni menša ot krepka ne otimut:
36 čeloveka slepa k videniju ne navraťjat, v nuždi čeloveku ne pomogut,
37 vdovy ne pomilujut i sirote dobra ne sotvorjat.
38 Podobni suť kameniju nagornomu bozi ich drevjani i kamenni, i pozlaščeni i posrebreni, služaščii že im posramatsja.
39 Kako ubo moščno mneti ili prozvati ja bogami?
40 Ktomu že i sami tii Chaldeje ne čtut ich: iže jegda uzrjat nema ne mogušča glagolati, prinosjat jego k Vilu, jemuže moljatsja, da glagolet, aki silnu sušču počuti.
41 I ne mogut tii razumevše sije ostaviti ja, čuvstva bo ne imut.
42 Ženy že obloženy užami na rasputiich seďat, kaďaščja otreby.
43 Jegda že kotoraja ot nich privlečena ot nekojego mimochoďašča budet s nim, bližňuju ukarjaet, jako ne spodobilasja jakože i ona, ni uže jeja pretorgnulosja.
44 Vsja byvaemaja v nich lživa suť: kako ubo moščno mneti ili prozyvati ja bogami byti?
45 Drevodeljami i zlatari sotvoreni suť: ničtože ino byvajut, no ježe choťjat chudožnicy, to byvajut.
46 I sami, iže ich tvorjat, ne byvajut dolgovečni.
47 Kako ubo sotvorennaja imi mogut byti bozi? Ostaviša bo po sebe lžu i ukoriznu potom buduščym:
48 jegda bo priidet na nich rať i zlaja, soveščavajut meždu soboju žercy, gde skryjutsja s nimi.
49 Kako ubo nesť čuvstvovati, jako ne suť bozi, iže ne izbavljajut sebe ot rati, ni ot zla?
50 Drevjani sušče i kamenni, i pozlaščeni i posrebreni, poznajutsja potom jazykom vsem, jako lža suť: i carem javni budut, jako ne suť bozi, no dela ruk čelovečeskich, i ni jedino delo Božije v nich jesť:
51 komu ubo nesť razumno, jako ne suť bozi?
52 Carja bo strane ne postavljajut, ni dožďa čelovekom podajut,
53 ni suda razsuďat i ne izbavjat ot obidy, nemoščni sušče:
54 jakože bo vrany meždu nebom i zemleju suť: i jegda padet ogň na chrame bogov drevjanych ili kamennych, ili pozlaščenych ili posrebrenych, žercy ich izbegnut i ucelejut, oni že jako bervna posrede sgorjat.
55 Carju že i ratnym ne stanut protivu: ubo kako moščno mneti ili prijati, jako bozi suť?
56 Ni ot razbojnik, ni ot tatej izbavjat sebe bozi drevjani i kamenni, i posrebreni i pozlaščeni.
57 Uchže preodolevše i vzemše zlato i srebro i rizy ich, otidut, niže sami sebe pomogut.
58 Temže lučše jesť car pokazujaj svoje mužestvo, ili sosud v domu potreben, jegože upotrebljaet vlaďaj im, neželi lživii bozi: ili dver v domu stregušči jaže v nem, neželi lživii bozi: i drevjanyj stolp v domu carstem, neželi lživii bozi.
59 Solnce bo i luna i zvezdy, svetly sušče i posylaemy na potrebu, blagoposlušlivy suť.
60 Takožde i molnija, jegda blistaet, blagovidna jesť: takožde i vetr vo vsej strane vejet.
61 I oblakom jegda povelitsja ot Boga iti na vsju vselennuju, soveršajut povelennoje.
62 Ogň že puščen svyše istrebiti gory i dubravy tvorit povelennoje: sii že ni obrazom, niže silam ich upodobleni suť.
63 Temže ni mneti moščno, ni prozyvati ich byti bogi, ne silnym im suščym ni prju razsuditi, ni dobra sotvoriti čelovekom.
64 Razumevše ubo, jako ne suť bozi, ne bojtesja ich.
65 Ni carej bo proklenut, niže blagoslovjat.
66 Znamenija že na nebesi i vo jazycech ne pokažut: ni prosveťjat jako solnce, ni osveťjat jako luna.
67 Zverije lučše ich suť, iže mogut, izbege pod krov, sebe polzovati.
68 Ni jedinym ubo obrazom jesť nam jave, jako suť bozi: temže ne bojtesja ich.
69 Jakože bo vo ovoščnice pužalo ničesože chranit, takožde i bozi ich suť drevjani i kamenni, i posrebreni i pozlaščeni.
70 Tem že obrazom i chvrast, iže vo ograde, na nemže vsja pticy sedajut: takožde i mertvecu poverženu vo tme podobni suť bozi ich, drevjani, pozlaščeni i posrebreni.
71 Ot bagrjanicy, (v ňuže odejani,) i ot mramora, iže na nich plesnivejet, poznajte, jako ne suť bozi: tii bo posledi izjadeni budut ot červija i budut vo ukoriznu vo strane.
72 Lučše ubo jesť čelovek praveden ne imejaj kumirov, budet bo daleče ot ukorizny.

{pokazať odnu glavu na stranice}