1  2  3  4  5  6  7  8  9  10  11  12  13  14  15  16  17  18  19 

Premudrosť

Slavjanskij tekst

1

1 Vozljubite pravdu, suďaščii zemlju: mudrstvujte o Gospode v blagostyni i v prostote serdca vzyščite Jego:
2 jako obretaetsja ne iskušajuščym Jego, javljaetsja že ne neverujuščym Jemu.
3 Stroptivaja bo pomyšlenija otlučajut ot Boga: iskušaemaja sila obličaet bezumnych.
4 Jako v zlochudožnu dušu ne vnidet premudrosť, niže obitaet v telesi povinnem grechu:
5 svjatyj bo Duch nakazanija otbežit lstiva i otimetsja ot pomyšlenij nerazumnych i obličitsja ot nachoďaščija nepravdy.
6 Čelovekoljubiv bo duch premudrosti i ne obezvinit chulnika ot usten jego: jako vnutrennich jego svidetel jesť Bog i serdca jego ispytatel istinen i jazyka slyšatel:
7 jako Duch Gospodeň ispolni vselennuju, i soderžaj vsja razum imať glasa.
8 Sego radi veščajaj nepravednaja niktože utaitsja, i ne mimo idet jego obličajušč sud.
9 V sovetech bo nečestivago isťjazanije budet, sloves že jego slyšanije ko Gospodu priidet vo obličenije bezzakonij jego:
10 jako ucho rvenija slyšit vsja, i molva roptanij ne kryetsja.
11 Chranitesja ubo ot roptanija nepolezna i ot obolganija ščadite jazyk: jako veščanije tajnoje tšče ne prejdet, usta že lžuščaja ubivajut dušu.
12 Ne voždelejte smerti v zabluždenii života vašego, niže privlekajte pogibeli delami ruk vašich:
13 jako Bog smerti ne sotvori, ni veselitsja o pogibeli živych.
14 Sozda bo vo ježe byti vsem, i spasitelny bytija mira, ni bo jesť v nich vračevanija gubitelnago, niže adu carstvija na zemli.
15 Pravda bo bezsmertna jesť: (nepravda že smerti snabdenije:)
16 nečestivii že rukama i slovesy prizvaša ju, drugiňu vmeniša ju i istajaša, i zavet položiša s neju, jako dostojni suť onoja časti byti.

2

1 Rekoša bo v sebe pomyšljajuščii nepravo: mal jesť i pečalen život naš, i nesť izcelenija v končine čelovečeste, i nesť poznan vozvrativyjsja ot ada.
2 Jako samoslučajno roždeni jesmy, i po sem budem jakože ne byvše: poneže dym dychanije v nozdrech našich, i slovo iskra v dviženii serdca našego:
3 jejže ugasšej pepel budet telo, i duch naš razlijetsja jako magkij vozduch,
4 i ima naše zabveno budet vo vrema, i niktože vospomanet del našich: i prejdet život naš jako sledy oblaka, i jako mgla razrušitsja, razgnanaja ot luč solnečnych i teplotoju jego oťjagčivšisja.
5 Steni bo prechod žitije naše, i nesť vozvraščenija končiny našeja: jako zapečatana jesť, i nikto vozvraščaetsja.
6 Priidite ubo i nasladimsja nastojaščich blagich, i upotrebim sozdanija, jako v junosti skoro:
7 vina dražajšago i mira (blagovonna) ispolnimsja, i da ne prejdet nas cvet žitija:
8 uvenčaim nas šipkovymi cvety, prežde neže uvjanut:
9 ni jedin ot nas lišen da budet našego naslaždenija, vezde ostavim znamenije veselija, jako sija časť naša i žrebij sej.
10 Nasilije sotvorim ubogu pravednomu, ne poščadim vdovicy, niže starca ustydimsja sedin mnogoletnych.
11 Da budet že nam kreposť zakon pravdy: nekrepkoje bo nepolezno obretaetsja.
12 Ulovim že (lestiju) pravednago, jako nepotreben nam jesť i protivitsja delom našym, i ponosit nam grechi zakona i zloslavit nam grechi učenija našego:
13 vozveščaet nam razum imeti Božij, i otroka Gospodňa sebe imenujet:
14 bysť nam na obličenije pomyšlenij našich:
15 ťjažek jesť nam i k videniju, jako nepodobno (esť) inym žitije jego, i otmenny (suť) stezi jego:
16 v poruganije vmenichomsja jemu, i udaljaetesja ot putij našich jako ot nečistot: blažit posledňaja pravednych i slavitsja otca imeti (sebe) Boga.
17 Uvidim, ašče slovesa jego istinna, i iskusim jaže sbudutsja jemu.
18 Ašče bo jesť istinnyj syn Božij, zaščitit jego i izbavit jego ot ruki protivjaščichsja.
19 Dosaždenijem i mukoju isťjažim jego, da uvemy krotosť jego i iskusim bezzlobstvo jego:
20 smertiju ponosnoju osudim jego, budet bo jemu razsmotrenije ot sloves jego.
21 Sija pomysliša i prelstišasja: oslepi bo ich zloba ich,
22 i ne uvedeša tain Božiich, niže mzdy upovaša prepodobija, niže prisudiša česti dušam neporočnym.
23 Jako Bog sozda čeloveka v neistlenije i vo obraz podobija Svojego sotvori jego:
24 zavistiju že diavoleju smerť vnide v mir: vkušajut že ju, iže ot jeja časti suť.

3

1 Pravednych ne duši v ruce Božijej, i ne prikosnetsja ich muka.
2 Nepščevani byša vo očiju bezumnych umreti, i vmenisja ozloblenije ischod ich,
3 i ježe ot nas šestvije sokrušenije: oni že suť v mire.
4 Ibo pred licem čelovečeskim ašče i muku priimut, upovanije ich bezsmertija ispolneno:
5 i vmale nakazani byvše, velikimi blagodetelstvovani budut, jako Bog iskusi ich i obrete ich dostojny Sebe:
6 jako zlato v gornile iskusi ich, i jako vseplodije žertvennoje prijat ja.
7 I vo vrema poseščenija ich vozsijajut, i jako iskry po stebliju potekut:
8 suďat jazykom i obladajut ljuďmi, i vocaritsja v nich Gospoď vo veki.
9 Nadejuščiisja Naň urazumejut istinu, i vernii v ljubvi prebudut Jemu, jako blagodať i milosť v prepodobnych Jego i poseščenije vo izbrannych Jego.
10 Nečestivii že, jako pomysliša, priimut zapreščenije, iže neradivšii o pravednem i ot Gospoda otstupivše.
11 Premudrosť bo i nakazanije uničižajaj okajanen, i prazdno upovanije ich, i trudy bezplodny, i neključima dela ich:
12 ženy ich bezumny i lukava čada ich, prokljato roždenije ich.
13 Jako blažena jesť neplody neoskvernenaja, jaže ne pozna loža vo grese, imeti budet plod v poseščenii duš:
14 i jevnuch, iže ne sodela v ruku (svojeju) bezzakonija, niže pomysli na Gospoda lukavaja, dastsja bo jemu very blagodať izbranna i žrebij vo chrame Gospodni ugodnejšij.
15 Blagich bo trudov plod blagoslaven, i ne otpadajušč koreň razuma.
16 Čada že preljubodejev nesoveršena budut, i ot zakonoprestupnago loža sema izčeznet:
17 ašče bo dolgoživotni budut, ni vo čtože vmeňatsja, i bezčestna na posledok starosť ich:
18 ašče že skoro skončajutsja, ne budut imeti upovanija, niže v deň suda utešenija:
19 roda bo nepravednago ljutaja okončanija.

4

1 Lučše bezčadstvo so dobrodeteliju: bezsmertije bo jesť v pamati jeja, jako i pred Bogom poznaetsja i pred čeloveki:
2 prisuščuju bo podražajut ju i želajut otšedšija, i v vece vencenosno čtitsja neskvernych podvigov braň odolevši.
3 Mnogoplodno že nečestivych množestvo neključimo budet, i preljubodejnaja nasaždenija ne dadut korenija v glubinu, niže krepko stojanije sotvorjat:
4 ašče bo i vetvi na vrema procvetut, ne krepko vozšedše ot vetra pokolebljutsja i ot zelnych vetrov iskoreňatsja:
5 sokrušatsja vetvi nesoveršenny, i plod ich neključim, oskomen v sneď, i ni vo čto potreben.
6 Ot bezzakonnych bo snov čada raždaemaja svidetelije suť lukavstvija na roditeli vo ispytanii ich.
7 Pravednik že ašče postignet skončatisja, v pokoi budet:
8 starosť bo čestna ne mnogoletna, niže v čisle let izčitaetsja:
9 sedina že jesť mudrosť čelovekom, i vozrast starosti žitije neskverno.
10 Blagougoden Bogovi byv, vozljublen bysť, i živyj posrede grešnych prestavlen bysť:
11 voschiščen bysť, da ne zloba izmenit razum jego, ili lesť prelstit dušu jego.
12 Račenije bo zloby pomračaet dobraja, i parenije pochoti premeňaet um nezlobiv.
13 Skončavsja vmale ispolni leta dolga:
14 ugodna bo be Gospodevi duša jego, sego radi potščasja ot sredy lukavstvija:
15 ljudije že videvše i ne razumevše, niže položše v pomyšlenii takovoje, jako blagodať i milosť v prepodobnych Jego i poseščenije vo izbrannych Jego.
16 Osudit že pravednik umirajaj živych nečestivych, i junosť skončavšajasja skoro dolgoletnuju starosť nepravednago.
17 Uzrjat bo končinu premudrago i ne urazumejut, čto usovetova o nem i vo čto utverdi jego Gospoď:
18 uzrjat i uničižat jego, Gospoď že posmejetsja im:
19 i budut posem v padenije bezčestno i vo ukoriznu v mertvych v vek: jako rastorgnet ich bezglasny nic i pokoleblet ich ot osnovanij, i daže do poslednich opustejut i budut v bolezni, i pamať ich pogibnet:
20 priidut v pomyšlenije grechov svoich bojazlivii, i obličat ich protivu bezzakonija ich.

5

1 Togda stanet vo derznovenii mnoze pravednik pred licem oskorbivšich jego i otmetajuščich trudy jego:
2 viďaščii smatutsja strachom ťjažkim i užasnutsja o preslavnem spasenii jego,
3 i rekut v sebe kajuščesja i v tesnote ducha vozdychajušče: sej be, jegože imechom nekogda v posmech i v pritču ponošenija.
4 Bezumnii, žitije jego vmenichom neistovo i končinu jego bezčestnu:
5 kako vmenisja v synech Božiich, i vo svjatych žrebij jego jesť?
6 Ubo zabludichom ot puti istinnago, i pravdy svet ne oblista nam, i solnce ne vozsija nam:
7 bezzakonnych ispolnichomsja stez i pogibeli i chodichom v pustyni neprochodimyja, puti že Gospodňa ne uvedechom.
8 Čto polzova nam gordyňa, i bogatstvo s veličanijem čto vozdade nam?
9 Preidoša vsja ona jako seň i jako vesť pretekajuščaja.
10 Jako korabl prechoďaj volnujuščujusja vodu, jegože prochodu nesť stopy obresti, niže stezi šestvija jego v volnach:
11 ili jako pticy, preletajuščija po aeru, ni jedino obretaetsja znamenije puti, jazvoju že smuščajaj bijemyj duch legkij, i razsecaemyj siloju šumaščeju dviženijem kril prelete, i posem ni jedino znamenije obretesja prochodu v nem:
12 ili jako streloju ispuščenoju na namerenoje mesto razsečennyj aer vnezapu v sebe samem zaključen bysť, jako ne poznatisja prochodu jeja:
13 tako i my roždeni oskudechom i dobrodeteli ubo ni jedinago znamenija možem pokazati, vo zlobe že našej skončachomsja.
14 Ibo upovanije nečestivago, jako prach ot vetra podemlemyj i jako pena magka ot buri rastorgnena, i jako dym ot vetra razlivaetsja i jako pamať prišelca jedinago dne prejde:
15 pravednicy že vo veki živut, i vo gde mzda ich, i popečenije ich u Vyšňago:
16 sego radi priimut carstvije blagolepija i venec dobroty ot ruki Gospodni, jako desniceju pokryet ich i myšceju zaščitit ich.
17 Priimet vsejuružije rvenije Svoje i vooružit tvar v mesť vragom,
18 oblečetsja v broňa pravdy i vozložit šlem sud nelicemeren,
19 priimet ščit nepobedimyj prepodobije,
20 poostrit že naprasnyj gnev vo oružije: spoboret že s Nim mir na bezumnyja.
21 Pojdut pravolučnyja strely molniiny, i jako ot blagokrugla luka oblakov na namerenije poleťjat:
22 i ot kamenometnyja jarosti ispolň padut grady: voznegodujet na nich voda morskaja, reki že potopjat naglo:
23 soprotiv stanet im duch sily, i jako vichor razvejet ich:
24 i opustošit vsju zemlju bezzakonije, i zlodejstvo prevratit prestoly silnych.

6

1 Slyšite ubo, carije, i razumejte: naučitesja, sudii koncev zemli:
2 vnušite, soderžaščii množestva i gorďaščiisja o narodech jazykov:
3 jako dana jesť ot Gospoda deržava vam i sila ot Vyšňago, iže isťjažet dela vaša i pomyšlenija ispytaet:
4 jako sluzi sušče carstva Jego ne sudiste pravo, ni sochraniste zakona, niže po voli Božijej chodiste.
5 Strašno i skoro javitsja vam: jako sud žestočajšij preimuščym byvaet,
6 ibo malyj dostoin jesť milosti, silnii že silne isťjazani budut.
7 Ne ščadit bo lica vsech Vladyka, niže usramitsja velmoži, jako mala i velika Sej sotvori, podobne že prorazumevaet o vsech:
8 deržavnym že krepko nastoit ispytanije.
9 K vam ubo, o, carije, slovesa moja, da naučitesja premudrosti i ne padete:
10 ibo sochraňajuščii prepodobne prepodobnaja prepodobni budut, i iže naučivšiisja sim, obrjaščut otvet.
11 Vozželejte ubo sloves moich, vozljubite i nakažitesja.
12 Svetla i ne uvjadaema jesť premudrosť, i udobno viditsja ot ljubjaščich ju, i obrjaščetsja ot iščuščich ju:
13 predvarjaet želajuščym preduvedetisja.
14 Utrenevavyj k nej ne utruditsja: priseďaščuju bo obrjaščet pri vratech svoich.
15 Ježe bo mysliti o nej, razuma (esť) soveršenstvo, i bďaj jeja radi vskore bez pečali budet:
16 jako dostojnych jeja sama obchodit iščušči, i na stezjach pokazujetsja im blagoprijatno, i vo vsem providenii sretaet ich.
17 Načalo bo jeja istinnejšeje nakazanija vozželenije,
18 popečenije že nakazanija ljuby, ljuby že chranenije zakonov jeja,
19 chranenije že zakonov utverždenije nerastlenija (esť), nerastlenije že tvorit bliz byti Boga:
20 vozželenije ubo premudrosti vozvodit k carstvu (večnomu).
21 Ašče ubo naslaždaetesja prestolami i skiptry, o, carije ljudij, počtite premudrosť, da vo veki carstvujete.
22 Čto že jesť premudrosť, i kako bysť, vozvešču,
23 i ne utaju ot vas tain, no ot načala roždenija izsleždu,
24 i položu na svet razum jeja i ne preminuju istiny,
25 niže zavistiju tajuščemu spuťstvuju, jako sej ne budet pričastnik premudrosti.
26 Množestvo že premudrych spasenije miru, i car premudr utverždenije ljudem.
27 Sego radi priimite nakazanije po slovesem moim, i polezno budet vam.

7

1 Jesm bo i az čelovek smerten, podoben vsem i zemnorodnago vnuk pervozdannago:
2 i vo čreve materni izobrazichsja ploť, v desjatomesjačnem vremeni sogustivsja v krovi ot semene mužeska i uslaždenija snom sošedšagosja.
3 I az rožden vosprijach obščago aera i na podobostrastnuju zemlju spadoch, pervyj glas podobnyj vsem ispustich plača:
4 v pelenach voskormlen jesm, i s (velikim) priležanijem:
5 ni jedin bo car ino ime roždenija načalo,
6 jedin bo vchod vsem jesť v žitije, podoben že i ischod.
7 Sego radi pomolichsja, i dan bysť mne razum: prizvach, i priide na ma duch premudrosti.
8 Predsudich ju pače skiptrov i prestolov, i bogatstvo ničtože vmenich ko sravneniju toja,
9 niže upodobich jeja kameňu dragocennomu, jako vse zlato pred neju pesok malyj, i jako brenije vmenitsja pred neju srebro:
10 pače zdravija i krasoty vozljubich ju i predizbrach ju vmesto sveta imeti, jako neugasaemo jesť blistanije jeja.
11 Priidoša že mne blagaja vsja vkupe s neju i bezčisleno bogatstvo rukama jeja:
12 i vozveselichsja o vsech, jako imi obladaet premudrosť: ne vedech že ju roditelnicu byti sich.
13 Nelestne naučichsja, bez zavisti prepodaju i bogatstva jeja ne sokryvaju:
14 neoskudno bo jesť sokrovišče čelovekom, ježe upotrebivšii k Bogu poslašasja v sodruženije, darami ot nakazanija predstavleni.
15 Mne že dade Bog glagolati po razumeniju i mneti dostojne o podavaemych, jako Toj i premudrosti predvoditel jesť i premudrych ispravitel:
16 v ruku bo Jego i my i slovesa naša, i vsjakij razum i del chudožestvo.
17 Sej bo dade mne o suščich poznanije neložnoje, poznati sostavlenije mira i dejstvije stichij,
18 načalo i konec i sredinu vremen, vozvratov premeny i izmenenija vremen,
19 let krugi i zvezd raspoloženija,
20 jestestvo životnych i gnev zverej, vetrov usilije i pomyšlenija čelovekov, raznstvo letoraslem i sily korenij.
21 I jelika suť skryta i javna, poznach: vsech bo chudožnica nauči ma Premudrosť.
22 Jesť bo v toj duch razuma svjat, jedinorodnyj, mnogočastnyj, tonkij, blagodvižnyj, svetlyj, neskvernyj, jasnyj, nevreditelnyj, blagoljubivyj, ostr, nevozbranen, blagodelatelen,
23 čelovekoljubiv, izvestnyj, krepkij, bezpečalnyj, vsesilnyj, vseviďaj, i skvoze vsja prochoďaj duchi razumičnyja, čistyja, tončajšyja.
24 Vsjakago bo dviženija podvižnejša jesť premudrosť: dostizaet že i pronicaet skvoze vsjačeskaja radi (svojeja) čistoty.
25 Para bo jesť sily Božija i izlijanije Vsederžitelja slavy čistoje: sego radi ničtože oskverneno na ňu napadaet.
26 Sijanije bo jesť sveta prisnosuščnago i zercalo neporočno Božija dejstvija i obraz blagostyni Jego.
27 Jedina že sušči vsjačeskaja možet, i prebyvajušči v sebe vsja obnovljaet, i po rodom v dušy prepodobnych prechoďašči, drugi Božija i proroki ustrojaet:
28 ni kogože bo ljubit Bog, tokmo sego, iže so premudrostiju prebyvaet.
29 Jesť bo sija blagolepneje solnca i pače vsjakago raspoloženija zvezd: svetu soravňaema obretaetsja pervaja:
30 sego bo prejemlet nošč, premudrosti že ne odolejet zloba.

8

1 Dosjazaet že ot konca daže do konca krepko i upravljaet vsja blago.
2 Siju vozljubich i poiskach ot junosti mojeja, i vzyskach nevestu privesti sebe, i ljubitel bych krasoty jeja.
3 Blagorodstvo slavit sožitije Božije imušči, i vsech Vladyka vozljubi ju:
4 taibnica bo jesť Božija chitrosti i obretatelnica del Jego.
5 I ašče bogatstvo jesť voždelennoje priťjažanije v živote, čto premudrosti bogatejše, jejuže delajutsja vsja?
6 Ašče že razum delaet, kto jeja ot suščich lučšij chudožnik jesť?
7 I ašče pravdu ljubit kto, trudy jeja suť dobrodeteli: celomudriju bo i razumu učit, pravde i mužestvu, ichže potrebneje ničtože jesť v žitii čelovekom.
8 Ašče že i mnogago iskusstva želaet kto, vesť drevňaja i byti choťjaščaja razsmotrjaet: svesť izvitija sloves i razrešenija gadanij, znamenija i čudesa prorazumevaet i sbytija vremen i let.
9 Sudich ubo siju privesti mne k sožitiju, vedyj, jako budet mi sovetnica blagich i utešenije popečenij i pečali.
10 Imeti budu radi jeja slavu v narodech i česť pred starcy, jun syj:
11 ostr obrjaščusja v sude, i lica silnych udivjatsja mne:
12 molčašču mi poterpjat i veščajušču mi imut vnimati, i glagoljušču mi o mnoze, ruku položat na usta svoja.
13 Seja radi priimu bezsmertije i pamať večnuju suščym po mne ostavlju:
14 upravlju ljudi, i jazycy pokorjatsja mi:
15 ubojatsja mene slyšavšii mučitelije strašnii: vo množestve javljusja blag i v brani krepok.
16 Všed v dom moj upokojusja s neju: ne bo imať goresti soobščenije jeja, ni bolezni sožitije toja, no veselije i radosť.
17 Sija pomysliv vo mne, pečachsja v serdcy mojem, jako bezsmertije jesť v srodstve premudrosti,
18 i v sodruženii jeja uslaždenije blago, i v trudech ruku jeja bogatstvo bez oskudenija, i v soobučenii besedy jeja razum, i blagoslavije v priobščenii sloves jeja, obchoždach išušč, da vospriimu ju v sebe.
19 Otrok že bech ostroumen, dušu že polučich blagu:
20 pače že blag syj priidoch v telo neskverno.
21 Poznav že, jako ne inako oderžu, ašče ne Bog dast, i sije že be razuma, ježe vedeti, čija jesť blagodať, priidoch ko Gospodu i molichsja Jemu, i rekoch ot vsego serdca mojego:

9

1 Bože otcev i Gospodi milosti Tvojeja, sotvorivyj vsja slovom Tvoim
2 i premudrostiju Tvojeju ustroivyj čeloveka, da vladejet sotvorennymi ot Tebe tvarmi,
3 i da upravljaet mir v prepodobii i pravde, i v pravote duši sud da sudit:
4 dažď mne Tvoim prestolom priseďaščuju premudrosť i ne otrini mene ot otrok Tvoich:
5 jako az rab Tvoj i syn rabyni Tvojeja, čelovek nemoščen i malovremenen i umalen v razume suda i zakonov.
6 Ašče bo kto budet i soveršen v synech čelovečeskich, otsutstvujuščej Tvojej premudrosti, ni vo čtože vmenitsja.
7 Ty izbral ma jesi carja ljudem Tvoim i sudiju synom Tvoim i dščerem,
8 i rekl mi jesi sozdati chram v gore svjatej Tvojej i vo grade obitanija Tvojego oltar, podobijem skinii (Tvojeja) svjatyja, juže predugotoval jesi ot načala.
9 I s Toboju premudrosť veduščaja dela Tvoja i prisutstvujuščaja togda, jegda mir tvoril jesi, i veduščaja, čto jesť ugodno pred očima Tvoima i čto pravo v zapovedech Tvoich:
10 posli ju s nebes svjatych i ot prestola slavy Tvojeja posli ju: da sušči so mnoju truditsja, i uvem, čto blagougodno jesť pred Toboju:
11 vesť bo ona vsja i razumejet, i nastavit ma v delech moich celomudrenne i sochranit ma vo slave svojej:
12 i budut prijatna dela moja, i razsuždu ljudi Tvoja pravedne, i budu dostoin prestolov otca mojego.
13 Kto bo ot čelovek poznaet sovet Božij? Ili kto pomyslit, čto choščet Bog?
14 Pomyšlenija bo smertnych bojazliva, i pogrešitelna umyšlenija naša:
15 telo bo tlennoje oťjagoščaet dušu, i zemnoje žilišče obremeňaet um mnogopopečitelen.
16 I jedva razumevaem, jaže na zemli, i jaže v rukach obretaem so trudom: a jaže na nebesech, kto izsledi?
17 Volju že Tvoju kto pozna, ašče by ne Ty dal jesi premudrosť i poslal jesi Ducha svjatago Tvojego ot vysoty?
18 I tako ispravišasja stezi suščich na zemli, i jaže Tebe ugodna, naučišasja čelovecy
19 i premudrostiju spasošasja.

10

1 Sija pervozdannago otca miru jedinago sozdannago sochrani i izvede jego ot grecha jego,
2 dade že jemu kreposť soderžati vsjačeskaja.
3 Otstupiv že ot neja nepravednyj vo gneve svojem so bratoubijstvennymi pogibe jarosťmi:
4 jegože radi potopljaemu zemlju paki spase premudrosť, malym drevom pravednika sobljudši.
5 Sija i vo jedinomyslii lukavstva smešenych jazykov obrete pravednika i sochrani jego neporočna Bogu, i v pobolenii o čade krepka sobljude.
6 Sija pravednago, pogibajuščym nečestivym, izbavi bežaščago ot ogňa nizchoďašča na pjať gradov:
7 ichže ješče svidetelstvo lukavstvija dymaščajasja stoit zemlja pusta, i nesoveršennymi vremeny plodonosjaščaja drevesa, i nevernyja duši pamať stojašč stolp slan.
8 Premudrosť bo mimochoďaščii ne tokmo povredišasja, ježe ne vedeti blaga, no i bezumija svojego ostaviša žitiju pamať, da v nichže sogrešiša, niže utaitisja vozmogut.
9 Premudrosť že služaščich jej ot boleznej izbavi.
10 Sija bežaščago ot gneva bratňa pravednika nastavi na stezi pravy i pokaza jemu carstvije Božije i dade jemu razum svjatych, počte jego v trudech i umnoži trudy jego.
11 Vo obide obderžaščich jego predsta jemu i obogati jego,
12 sochrani jego ot vrag, i ot navetujuščich zaščiti jego, i podvig krepok na pobedu dade jemu, da uvesť, jako vsech silneje jesť blagočestije.
13 Sija prodanago pravednika ne ostavi, no ot grecha izbavi jego: snide s nim v rov,
14 i vo uzach ne ostavi jego, dondeže prinese jemu skiptr carstvija i vlasť na mučaščich jego: lživych že pokaza, porok sotvoršich naň, i dade jemu slavu večnuju.
15 Sija ljudej prepodobnych i sema neporočnoje izbavi ot jazyk oskorbljajuščich:
16 vnide v dušu raba Gospodňa i vosta protivu carej strašnych v čudesech i znameniich.
17 Vozdade prepodobnym mzdu trudov ich, nastavi ich v puť diven i bysť im v pokrov dnem i v plameň zvezd v nošči.
18 Prevede ich no morju Čermnomu i provede ich skvoze vodu mnogu:
19 vragi že ich potopi i iz glubiny bezdny izrinu ich.
20 Sego radi pravednii vzjaša korysti nečestivych i vospeša, Gospodi, ima svjatoje Tvoje, i odoletelnicu ruku Tvoju pochvališa jedinodušne:
21 jako premudrosť otverze usta nemych i jazyki mladencem sotvori jasny.

11

1 Upravi dela ich rukoju proroka svjatago:
2 proidoša pustyňu neobitannuju i v neprochodimych vodruziša kuščy,
3 soprotivišasja supostatom i otmstiša vragom:
4 vozžadaša i prizvaša Tebe, i dana bysť im voda ot kamene nesekomago i izcelenije žaždy ot kamene žestoka.
5 Imiže bo nakazani byša vrazi ich,
6 simi sii vo oskudenii sušče blagodetelstvovani byša:
7 za istočnik ubo prisnotekuščija reki, kroviju izlijannoju smatennyja,
8 vo obličenije mladenceubijstvennago povelenija, dal jesi im izjubilnu vodu beznadežno,
9 pokazav togda žaždeju, kako protivnych umučil jesi.
10 Jegda bo iskušeni byša i v milosti nakazani, poznaša, kako vo gneve sudimii nečestivii mučišasja:
11 sich bo jako otec učašč iskusil jesi, onech že jako žestok car osuždaja isťjazal jesi.
12 Otstojaščii že i prisutstvujuščii takožde mučišasja:
13 suguba bo ich prijat pečal i stenanije s pamatiju minuvšich.
14 Jegda bo slyšachu svoimi mučenii blagodejstvujemych onych, poznavachu Gospoda:
15 jegože bo drevle vo otloženii otveržena otrekošasja smejuščesja, pri koncy sobytija udivišasja, nepodobnoju pravednym tomimi žaždeju.
16 Za pomyšlenija že bezumnaja nepravdy ich, v nichže zabludivše počitachu bezslovesnaja presmykajuščajasja i zverej chudych, poslal jesi im množestvo bezslovesnych životnych vo otmščenije,
17 da poznajut, jako imiže kto sogrešaet, simi i mučitsja.
18 Ne nemožaše bo vsesilnaja ruka Tvoja, jaže sotvori mir ot bezobraznago veščestva, poslati na nich množestvo medvedej, ili ljutych lvov,
19 ili novosozdannych jarosti ispolnenych zverej neznaemych, ili ognennym dyšuščich duchom, ili zlosmradnyj proiznosjaščich dym, ili strašnyja iz očej iskry ispuskajuščich:
20 ichže ne tokmo vred možaše istrebiti ja, no i zrak ustrašajušč pogubiti.
21 I bez tech, jedinym duchom pasti mogoša, ot suda gonimi i razvejani ot ducha sily Tvojeja: no vsja meroju i čislom i vesom raspoložil jesi.
22 Ježe bo mnogo mošči, prisutstvujet Tebe vsegda, i deržave myšcy Tvojeja kto soprotivitsja?
23 Poneže, jakože stražik v prevesech, (tako) ves mir pred Toboju, i jako kaplja rosy utrennija, schoďaščija na zemlju.
24 Miluješi že vsech, jako vsja možeši, i preziraeši grechi čelovekom v pokajanije.
25 Ljubiši že suščaja vsja, i ni česogože gnušaešisja, jaže sotvoril jesi: niže bo nenaviďa čto ustroil jesi.
26 Kako že prebylo by čto, ašče by Ty ne izvolil jesi? Ili, ježe ne narečeno ot Tebe, sochranilosja by?
27 Ščadiši že vsja, jako Tvoja suť, Vladyko dušeljubče!

12

1 Netlennyj bo duch Tvoj jesť vo vsech.
2 Temže zabluždajuščich pomalu obličaeši, i v nichže sogrešajut, vospominaja učiši, da premenivšesja ot zloby verujut v Ťja, Gospodi.
3 I drevnich bo obitatelej zemli svjatyja Tvojeja voznenavidev,
4 radi dejanij zlych volšvenij, jaže tvorjachu, i žertv neprepodobnych,
5 i čadoubijc nemilostivych, i utrobojadcev čelovečeskich plotej, i krovopijcev ot sredy svjatyni Tvojeja,
6 i roditelej ubivšich dušy bezpomoščnyja, voschotel jesi pogubiti rukami otec našich:
7 da dostojnoje priimet preselenije otrokov Božiich, jaže u Tebe vsech dražajšaja zemlja.
8 No i sich jako čelovekov poščadil jesi, poslal že jesi predtekuščyja voinstva Tvojego osy, jako da tech pomalu istrebjat.
9 Ne nesilen jesi vo brani pokoriti nečestivych pravednym, ili zverem svirepym, ili slovom žestokim do jedinago potrebiti:
10 suďašč že pomalu daval jesi mesto pokajaniju, ne neveďaj, jako lukav rod ich i jestestvennaja zloba ich, i jako ne premenitsja pomyšlenije ich vo vek.
11 Sema bo be prokljato ot načala: niže bojajsja kogo, otpuščenije dajal jesi grechom ich.
12 Kto bo rečet (Tebe): čto sotvoril jesi? Ili kto stanet protivu sudu Tvojemu? Kto že isťjažet Ťja o jazycech pogibšich, ichže Ty sotvoril jesi? Ili kto v predstatelstvo Tebe priidet, otmstitel na nepravednyja čeloveki?
13 Nesť bo in Bog razve Tebe, iže radiši o vsech, da pokažeši, jako ne nepravo sudil jesi.
14 Niže car, ili mučitel protivu Tebe vozzreti možet, o ichže pogubil jesi.
15 Praveden že syj, pravedno vsja upravljaeši, nedolžnago že mučitisja osuditi čuždo mniši Tvojeja sily.
16 Kreposť bo Tvoja pravdy načalo i ježe nad vsemi Tvoje vladyčestvo, vsech ščadeti tvorit.
17 Kreposť bo pokazuješi neverujuščym o soveršenstve sily, a v veduščich derzosť obličaeši.
18 Ty že vladyčestvujaj siloju v krotosti sudiši i s velikim ščadenijem razsmotrjaeši nas: s Toboju bo jesť, jegda choščeši, ježe mošči.
19 Naučil že jesi ljudi Tvoja sicevymi dely, jako podobaet pravednomu byti čelovekoljubcu, i blagonadežny sotvoril jesi syny Tvoja, jako daeši o gresech pokajanije.
20 Ašče bo vragi otrokov Tvoich i dolžnych smerti s tolikim mučil jesi vňatijem i ščadenijem, dajaj vremena i mesto, imiže by izmenilisja ot zloby:
21 s kolikim priležanijem sudil jesi syny Tvoja, ichže otcem kljatvy i zavety dal jesi blagich obeščanij.
22 Nas ubo nakazuja, vragi našja tmami biješi, da blagostyňu Tvoju pomyšljaem suďašče, sudimi že čaem milosti.
23 Oťjunuduže i nepravednych, vo bezumii poživšich život, svojstvennymi ich merzosťmi mučil jesi,
24 ibo v putech zabluždenija dolžae zabludiša, bogi mňašče, jaže i vo životnych vražiich bezčestna, aki mladency bezumnii prelstivšesja.
25 Sego radi jako otrokom nesmyslennym sud v poruganije poslal jesi:
26 iže porugaňmi preščenija ne nakazavšesja, dostojna suda Božija iskusjat.
27 V nichže bo tii straždušče negodovachu, v sich, ichže mňachu byti bogi, v tech mučimi, viďašče Jegože prežde otmetachusja znati,
28 Boga istinnago poznaša: temže i konec osuždenija priide na ňa.

13

1 Sujetni ubo vsi čelovecy jestestvenne, v nichže obretaetsja nevedenije o Boze, i ot vidimych blag ne vozmogoša urazumeti Suščago, ni delom vnemljušče poznaša Chitreca:
2 no ili ogň, ili duch, ili skor vozduch, ili krug zvezdnyj, ili zelnuju vodu, ili svetila nebesnaja, stroiteli miru bogi (byti) vozmneša.
3 Ichže ašče ubo krasotoju uslaždajuščesja, sija bogi vozmneša, da uveďat, koliko sich Vladyka jesť lučšij: krasoty bo Rodonačalnik sozda ja.
4 Ašče že sile i dejstviju udivišasja, da urazumejut ot nich, koliko sotvorivyj sija silnejšij jesť:
5 ot veličestva bo krasoty sozdanij sravnitelno Rododelatel ich poznavaetsja.
6 No obače na sich jesť uničiženije malo, ibo sami sii negli prelščajutsja, Boga iščušče i choťjašče obresti:
7 v delech bo Jego živušče izsledujut i uveščavajutsja zrakom, jako blaga vidimaja.
8 Paki niže sii proščenija dostojni:
9 ašče bo toliko vozmogoša vedeti, da vozmogut urazumeti vek, sich že Vladyku kako skoreje ne obretoša?
10 Okajanni že suť, i v mertvych upovanija ich, iže nazvaša bogi dela ruk čelovečeskich, zlato i srebro, chitrosti umyšlenije, i podobija životnych, ili kamenije neključimo, delo ruki drevnija.
11 Ašče že kto drovosečec tekton, ugodnoje drevo otsek, otešet blagochudožne vsju koru jego, i chitrstvuja blagolepne sotvorit ugoden sosud vo upotreblenije žitija,
12 ostanki že dela na ugotovanije brašna iznuriv nasytisja:
13 ostanok že iže ot nich ni vo čto blagopotreben, drevo krivo i sučija polno, priim izvaja s priležanijem prazdnosti svojeja i iskusstvom razuma izobrazi jego, i upodobi jego obrazu čeloveču,
14 ili nekojemu životnomu ničtožnomu upodobi jego, pomazav šarami različnymi i očervleniv vid jego, i vsjak porok, iže na nem jesť, izmazav,
15 i sotvoriv jemu dostojnoje jego obitanije, na stene postavi je, ukrepiv železom.
16 Da ne ubo padet, predumysli o nem, vedyj, jako ne možet pomošči sebe: ibo idol jesť i trebujet pomošči.
17 O sťjažaniich že i o bracech i čadech svoich moljasja, ne styditsja k bezdušnomu glagolja,
18 i o zdravii ubo nemoščnoje prizyvaet, i o živote mertvoje molit, i v pomošč neključimoje prizyvaet,
19 i o putešestvii (prosit) niže choditi moguščago, i o priťjažanii i dejanii i o ruk podtverždenii nekrepkago rukami, mužestva prosit ot togo, ježe vsech jesť nemoščnejšeje.

14

1 Plyti paki kto pomysliv i sverepyja volny prechoditi, nosjaščago jego korablja tlennejšeje drevo prizyvaet:
2 onoje bo želanije prisťjažanij umysli, chitrec že mudrostiju sodela:
3 Tvoj že, Otče, ustrojaet promysl: jako dal jesi i v mori puť i v volnach stezju krepkuju,
4 pokazuja, jako silen jesi ot vsjakago spasti, ašče i bez chudožestva kto vzydet.
5 Choščeši že, da ne budut prazdna dela premudrosti Tvojeja: sego radi i malejšemu drevu vverjajut čelovecy dušy (svoja), i prechoďašče volny korablecem izbavleni suť.
6 I ot načala bo, jegda pogibachu gordii ispolini, upovanije mira v korablece izbežavšeje, ostavi veku sema roždenija, rukoju Tvojeju ustrojeno.
7 Blagosloveno bo drevo, imže byvaet pravda.
8 Rukotvorennoje že prokljato jesť, i sotvorivyj je: jako ov ubo sodela, sije že tlennoje bogom imenovasja.
9 V ravne bo nenavidima suť Bogu i nečestvujaj, i nečestije jego:
10 ibo sotvorenoje s sotvoršim mučimo budet.
11 Sego radi i vo idolech jazyčeskich budet kazň, jako v sozdanii Božii v merzosť sotvoreni suť i v soblazny dušam čelovečeskim i v seť nogam buich.
12 Načalo bo bluženija umyšlenije idolov: izobretenije že ich tlenije života.
13 Niže bo byša ot načala, niže budut vo veki:
14 tščeslavijem bo čelovečeskim vnidoša v mir, i sego radi kratok ich konec vmenisja.
15 Gorkim bo plačem setuja otec skoro voschiščenago čada obraz sotvoriv, jegože togda čeloveka mertva, nyne jako boga počte: i predade područnym tajny i žertvy:
16 potom vremenem vozmogšij nečestivyj obyčaj, aki zakon chranim bysť, i mučitelej povelenijem počitaema bjachu izvajannaja:
17 ichže v lice ne mogušče čestvovati čelovecy dalnago radi obitanija, izdaleča lice izobrazivše, javnyj obraz počitaemago carja sotvoriša, jako da otstojaščago aki bliz suščago laskajut so priležanijem.
18 V prodolženije že zločestija i ne razumejuščich prinudi chudožnikovo ljubočestije.
19 Sej bo choťja ugoditi deržavstvujuščemu, proizvede chitrostiju (svojeju) podobije na lučšeje:
20 množestvo že čelovek, privlečeno blagoobrazijem dela, prežde vmale čestvovanago čeloveka nyne v boga vmeniša.
21 I sije bysť žitiju v prelščenije, jako ili zloključeniju, ili mučitelstvu posluživše čelovecy, nesoobščno Ima kameniju i drevam obložiša.
22 Posem ne dovolno be prelščatisja o Božii razume, no i v velicej živušče bezumija brani, tolikaja zlaja mir imenujut.
23 Ibo ili detoubijstvennyja žertvy, ili sokrovennyja tajny, ili neistovnyja ot inych zakonov piršestva tvorjaše,
24 niže žitija, niže brakov čistych ješče chraňat: jedin že drugago ili navetom ubivaet, ili bluďa oskorbljaet.
25 Vsja že smešena suť, krov i ubijstvo, taťba i lesť, rastlenije, neverstvo, smatenije, zaklinanije, molva blagich,
26 blagodati zabvenije, dušam oskvernenije, roždeniju premenenije, brakov bezčinije, preljubodejanije i studodejanije.
27 Nedostojnych bo imene idolov služenije načalo vsjakago zla, i vina i konec jesť:
28 ibo ili veseljaščesja neistovstvujut, ili proročestvujut ložnaja, ili živut nepravedne, ili klenutsja skoro.
29 Na bezdušnyja bo idoly nadejuščesja, zle klenuščesja kaznimi byti ne čajut.
30 Za oboja že na nich priidet sud: poneže zle mudrstvovaša o Boze, vnemljušče idolom, i nepravedno kljašasja lestiju, prezrevše prepodobije.
31 Ne bo sila klenuščich, no sogrešajuščym sud nachodit vsegda na prestuplenije nepravednych.

15

1 Ty že Bog naš blag i istinen, dolgoterpeliv i v milosti upravljajaj vsja.
2 Ibo ašče sogrešim, Tvoi jesmy, vedušče deržavu Tvoju: i ašče ne sogrešim, vemy, jako Tebe vmenichomsja.
3 Ježe bo znati Tebe, vsesoveršena (esť) pravda, i vedeti deržavu Tvoju, koreň jesť bezsmertija.
4 Niže bo prelsti nas čelovečeskoje zlochitroje umyšlenije, niže sennopisanych trud bezplodnyj, vid izvajan različnymi šary,
5 ichže zrak bezumnym prichodit v pochotenije, i ljubjat mertvago obraza vid bezdušnyj.
6 Zlych ljubitelije dostojnii takovych nadežd i tvorjaščii, i ljubjaščii, i čestvujuščii.
7 Ibo skudelnik, magkuju zemlju mnušč so trudom, delaet ko služeniju našemu koježdo: no ot togožde brenija sozda i jaže čistych del služebnyja sosudy, i soprotivnyja, vsja podobne: sich že oboich kojegoždo jesť upotreblenije, sudija jesť brenodelatel.
8 I zlotrudnik boga sujetna ot togožde tvorit brenija, iže malo prežde ot zemli sotvoren byv, po male idet, iz nejaže vzjat bysť, isťjazan o duševnem dolze.
9 No jesť jemu priležanije, ne jako imať truditisja, niže jako kratkokonečno žitije imať: no revnujet zlatodelatelem i srebrolijatelem, i medi delatelem podražaet, i slavu mnit, jako skvernaja delaet.
10 Pepel bo jesť serdce jego, i zemli chuždše upovanije jego, i brenija bezčestneje život jego:
11 jako ne uvede Sozdavšago jego, i vdochnuvšago jemu dušu dejstvitelnuju, i vdunuvšago duch životnyj.
12 No vmeniša igrališče byti život naš, i žitije vse upražneno na priobretenije: ibo glagoljut, jako podobaet otkudu libo, ašče i ot zla, priobretati.
13 Sej bo pače vsech vesť, jako sogrešaet, ot veščestva zemlenago udobnyja k sokrušeniju sosudy i izvajanija sodevajaj.
14 Vsi že prebezumnejšii i okajannejšii, pače duši mladenčeskija, vrazi ljudij Tvoich obladavšii imi:
15 jako vsja idoly jazyčeski vmeniša v bogi, imže niže očes upotreblenije ko zreniju, niže nozdri v privlečenije aera, niže uši slyšati, niže persty ruk vo osjazanije, i nogi ich prazdny ko choždeniju.
16 Čelovek bo sotvori ich, i ducha vzaim vzjav sozda ich: ni jedin bo čelovek možet sebe podobna boga sozdati:
17 smerten že syj mertva delaet rukama bezzakonnyma: lučšij bo jesť idolov svoich: (jako) sej ubo požive, onii že nikogda.
18 I životnych merzkich čtut: bezumnaja bo sravňaemaja inych suť chuždša.
19 Niže jeliko voždeleti jako v licy životnych blaga suť, otbegoša že i Božija chvaly i blagoslovenija Jego.

16

1 Sego radi ot podobnych postradaša dostojne, i množestvom zverej kazneni byša.
2 Vmesto mučenija blago sotvoril jesi ljudem Tvoim, v pochotenije želanija strannoje vkušenije, pišču ugotoval jesi krasteli,
3 da oni ubo voždelevšii pišči, pokazanijem poslanych, i ot nužnago chotenija otvraťjatsja, sii že vmale skudni byvše, i stranna priobščatsja vkušenija.
4 Podobaše bo na onych ubo neizbežnej niščete naiti mučitelstvujuščich, sim že tokmo pokazati, kako vrazi ich mučišasja.
5 Ibo jegda tem najde žestok zverej gnev, i ugryzeňmi sverepych istrebljachusja zmijev,
6 no ne do konca prebysť gnev Tvoj: v nakazanije že vmale smuščeni byša, znamenije imejušče spasenija, na vospominanije zapovedi zakona Tvojego:
7 obrativyjsja bo ne (veščiju) zrimoju celjašesja, no Toboju vsech Spasitelem.
8 I v sem že pokazal jesi vragom našym, jako Ty jesi izbavljajaj ot vsjakago zla:
9 tech bo akridy i muchi pobiša ugryzenijem, i ne obretesja celba dušam ich, jako dostojni bjachu ot takovych mučitisja.
10 Synov že Tvoich niže jadovitych zmijev zuby odoleša: milosť bo Tvoja prichoždaše i izceljaše ich.
11 V pamať bo sloves Tvoich bjachu usečeni i skoro izceljachusja, da ne vo glubinu vpadše zabvenija otlučatsja Tvojego blagodejanija:
12 niže bo zelije, niže objazanije izceli ich, no slovo Tvoje, Gospodi, izceljajuščeje vsja.
13 Ty bo života i smerti vlasť imaši, i nizvodiši daže do vrat ada, i vozvodiši.
14 Čelovek že ubivaet ubo zloboju svojeju: izšedšago že ducha ne vozvratit, niže paki prizyvaet dušu vzjatuju.
15 Tvojeja že ruki izbežati nevozmožno jesť:
16 otmetajuščiisja bo Tebe vedeti nečestivii, v kreposti myšcy Tvojeja bijeni byša strannymi dožďmi i gradami, i burjami gonimi neizbežno, i ognem rastaevaemi.
17 Preslavnoje bo, v vode vsja ugašajuščej množae dejstvovaše ogň: spobornik bo jesť mir o pravednych.
18 Ovogda bo ubo ukroščašesja plameň, da ne sožžet poslannych životnych na nečestivyja: no sii zrjašče da veďat, jako ot Božija suda straždut gonenije.
19 Ovogda že i meždu vodoju vyše sily ognennyja paljaše, da bezzakonnyja zemli poroždenija rastlit.
20 Vmesto že sich angelskoju piščeju pital jesi ljudi Tvoja, i ugotovan chleb s nebese poslal jesi im bez truda, vsjakoje uslaždenije v sebe imejušč i ko vsjakomu sličnyj vkušeniju.
21 Suščestvo bo Tvoje sladosť Tvoju ko synom pokazovaše, i ugoždaja jedinago kojegoždo voli, jakože kto choťjaše, prevraščašesja.
22 Sneg že i led terpjachu ogň i ne rastajavachu: da uveďat, jako plody vragov istrebljaše ogň gorjašč vo grade i v doždech blistajušč:
23 tojže paki, da pitajutsja pravednii, (ogň) i svoju zaby silu.
24 Tvorenije bo, Tebe Tvorcu vsech služaščeje, rasprostiraetsja na muku protivu nepravednych i legčae tvoritsja vo blagodejanije radi na Ťja nadejuščichja.
25 Sego radi i togda vo vsja preobrazujemoje vsech kormitelnice blagodati Tvojej služaše k voli trebujuščich:
26 da naučatsja synove Tvoi, ichže vozljubil jesi, Gospodi, jako ne roždenija plodov pitajut čeloveka, no slovo Tvoje Tebe verujuščich sobljudaet.
27 Ježe bo ognem nerastleno skoro ot malyja luči solnečnyja grejemoje rastajavašesja:
28 da znaemo budet (vsem), jako podobaet predvariti solnce na blagodarenije Tebe i k vostoku sveta Tebe poklonitisja.
29 Neblagodarnago bo upovanije jako zimnyj inej rastaet, i izlijetsja jako voda neključima.

17

1 Velicy bo suť sudi Tvoi, (Gospodi,) i neizglagolanni: sego radi nenakazannyja duši zabludiša.
2 Vozmnevše bo nasilstvovati jazyk svjatyj bezzakonnii, uznicy tmy i dolgoju noščiju svjazani, zaključeni pod krovy, beglecy večnago Provedenija ležaša.
3 Utaitisja bo mňašče v sokrovennych gresech, mračnym zabvenija pokryvalom rastočeni byša, užasajuščesja ljute i strašiliščami vozmuščeni:
4 niže bo soderžaj ich vertep bez stracha sochrani, šumy že schoďašče vozmuščachu ich, i prividenija drjachlaja pečalnymi licami javljachusja.
5 I ognennaja ubo ni jedina sila možaše osveščati, niže zvezd svetlii plamenije prosvetiti možachu v tu nošč strašnuju.
6 Javljašesja že im tokmo vnezapnyj ogň stracha ispolň: ustrašaemi že nevidimym onym prizrakom, mňachu goršaja byti vidimaja.
7 Volšebnago že chudožestva predležachu posmejanija, i o premudrosti veličanija obličenije ukoriznenno:
8 obeščajuščiisja bo izgnati strachi i smuščenija ot duši boljaščija, sii posmejatelnym strachom boljachu.
9 Ibo ašče i ničtože ich matežnoje ustrašaše, zverej prechodami i zmijev zvizdaňmi podviženi pogibachu trepetni, i aera otňud neizbežnago otricajuščesja videti.
10 Bojazlivaja bo zloba, svoim svidetelstvom osuždaema, vynu prijemlet vo um ljutaja, soderžima sovestiju.
11 Ničtože bo jesť strach, tokmo lišenije pomoščej suščich ot pomyšlenija.
12 Vnutr že menše suščeje čajanije, bolšeje mnit nevedenije viny podajuščija muku.
13 A iže v nemoščnuju poistinne nošč, i ot nemoščnago ada vertepov našedšuju, snom temže spjaščii,
14 ovo ubo strašiliščami mečtanij gonimi bjachu, ovo že duši izčezachu predanijem: vnezapnyj bo im i nečajannyj strach najde.
15 Potom tako, kto libo kogda be onamo, nizpadyj chraňašesja v temnice bez železa zaključen:
16 ašče bo zemledelatel kto bysť, ili pastyr, ili trudov pustynnych delatel, preďat byv, neizbežnuju terpjaše nuždu:
17 jedinym bo užem tmy vsi bjachu svjazani. Ašče duch zvizdajaj, ili meždu častych drevesnych vetvej ptičij glas sladkopesnivyj, ili sila vodnaja tekušči zelne,
18 ili šum zelnyj nizpadajuščich kamenij, ili igrajuščich životnych tečenije nevidimoje, ili rykajuščich ljutych zverej glas, ili otzyvajuščsja ot debrej gorskich glas, razslabljachu onych ustrašajušče.
19 Vsja bo vselennaja svetlym prosveščašesja svetom, i nevozbrannymi dely soderžašesja:
20 na jedinych že onych prostirašesja ťjažkaja nošč, obraz buduščago ich vosprijatija tmy: sami že sebe byša tmy ťjažčajšii.

18

1 Prepodobnym že Tvoim prevelik be svet: ichže ubo glas slyšaše, obraza že ne viďašče, zaneže ubo i oni (togožde) ne stradachu, ublažachu.
2 A jako ne pakostvujut predobidimii, blagodarjachu, i ježe pronestisja, blagodati moljachu.
3 Sich radi stolp ognegorjašč, vožda ubo nevedomago puťšestvija, solnce že nevreditelnoje ljubočestnago stranstvovanija podal jesi.
4 Dostojni bo oni lišitisja sveta i bljustisja vo tme, iže zaključenych strežachu synov Tvoich, imiže imaše netlennyj zakona svet veku datisja.
5 Sovetovavšich že ich ubivati mladency prepodobnych, i jedinomu otloženu čadu i spasenu, vo obličenije ich oťjal jesi množestvo čad, i kupno pogubil jesi v vode zelnej.
6 Onaja bo nošč preduvedena bysť otcem našym, da tverdo vedušče, imže kljatvam verovaša, vozblagodušestvujut.
7 Vosprijato že bysť ot ljudij Tvoich spasenije ubo pravednych, vragov že istreblenije:
8 imže bo nakazal jesi supostaty našja, sim nas prizvav proslavil jesi.
9 Sokrovenno bo žrjachu prepodobnii otrocy blagich, i zakon božestvennyj jedinomyslijem zaveščaša, tajažde podobno, blagaja že i bedstvennaja vospriimati svjatym, otcem uže predvospevajuščym chvalu.
10 Protivoglasjaše že nesoglasnyj vragov vopl, i plačevnyj slyšašesja glas plačuščich mladencev.
11 Podobnoju že mestiju rab kupno s gospodinom kaznen bysť, i prostyj čelovek s carem tajažde postrada:
12 jedinodušno že vsi vo jedinem imeni smertnem mertvych imejachu bezčislennych: niže bo ko pogrebeniju živii bjachu dovolni, poneže vo jedinem mgnovenii čestnejšij rod ich istreblen bysť.
13 O vsech bo ne verujušče radi čarodejanij, a radi pervencev istreblenija, ispovedaša ljudij synov Božiich byti.
14 Tichomu bo molčaniju soderžašču vsja, i nošči vo svojem tečenii prepolovljajuščejsja,
15 vsemoguščeje slovo Tvoje, (Gospodi,) s nebes ot prestolov carskich žestok ratnik v sredinu pogibelnyja zemli snide.
16 Meč ostr nelicemernoje povelenije Tvoje nosjaj, i stav ispolni vsja smerti: i nebese ubo kasašesja, stojaše že na zemli.
17 Togda vnezapu prividenija ubo snov ljute smutiša ich, strasi že naidoša nečajanni,
18 i in inamo veržen jele živ, jejaže radi viny umiraše, objavljaše:
19 sonija bo, smutivše ich, sije predvozvestiša: da ne veďašče, jegože radi zle straždut, pogibnut.
20 Prikosnusja že nekogda i pravednych iskušenije smerti, poraženije vo pustyni bysť množestva: no ne dolgo prebysť gnev.
21 Potščavsja bo muž neporočen predpoborstvova, svojeja služby oružije, molitvu i fimiama umilostivlenije prines, soprotiv sta gnevu i konec položi bedstvovaniju, pokazav, jako Tvoj jesť rab.
22 Odole že poražajuščago ne siloju telesnoju, niže oružija dejstvijem, no slovom pokori nakazujuščago, kljatvy otcev i zavety vospomanuv.
23 Gromadami bo uže padšym drug na druga mertvym, posrede stav, preseče gnev i razdeli k živym puť.
24 Na odeždi bo podira be ves mir, i otcev slavy na izvajanii četyrerjadovago kamenija, i veličestvo Tvoje na diadime glavy jego.
25 Sim ustupil iskoreňajaj i sich ustrašisja: be bo tokmo iskušenije gneva dovolno.

19

1 Nečestivym že do konca bez milosti jarosť najde: predvede bo ich i buduščaja,
2 jako tii otpustivšii, ježe otiti, i so tščanijem predposlavše ich, poženut vsled raskajavšesja:
3 ješče bo v rukach imejušče rydanija i setujušče nad grobami mertvych, in sebe vzjaša pomysl bezumija, i ichže moljašče izgnaša, sich aki beglecev goňachu.
4 Vlečaše bo ich k semu koncu dostojnaja nužda, i priključšichsja zabytije vloži, da i pročuju k mučenijem prinapolňat kazň:
5 i ljudije ubo Tvoi preslavnoje puťšestvije prejdut, oni že strannu obrjaščut smerť.
6 Vse bo tvorenije vo svojem jemu rode paki svyše preobrazovašesja, služaščeje svojstvennym Tvoim povelenijem, da otrocy Tvoi sochraňatsja nevreždeni.
7 Oblak oseňajaj polk ich, i iz preždebyvšija vody otkrytije suchija zemli javisja, i iz morja Čermnago puť nevozbranen, i pole zlačnoje ot volnenija zelnago:
8 imže ves jazyk projde, Tvojeju rukoju pokroveni, viďašče divnaja čudesa.
9 Jakože bo koni nasytišasja, i jako agncy vzygrašasja, chvaljašče Ťja, Gospodi, izbavlšago ich:
10 vospomanuša bo ješče, jaže vo obitanii ich, kako ubo vmesto roždenija životnych izvede zemlja sknipy, vmesto že ryb izrygnu reka množestvo žab.
11 Posledi že videša i novoje roždenije ptic, jegda pochotenijem podvigšesja, prosiša sladostnyja pišči.
12 Vo utešenije bo vzydoša im ot morja krasteli: i mučenija grešnym naidoša, ne bez byvšich znamenij siloju molnij: pravedne bo postradaša za svoja zloby,
13 ibo ljutejšeje nenavidenije strannych soveršiša: inii ubo neznaemych ne prijemljachu prišelcev, sii že blagodetelej strannych poraboščachu.
14 I ne tokmo, no ašče koje razsmotrenije budet ich: zane vraždebno prijemljachu čuždych.
15 Sii že s prazdnestvami prijemše priobščivšichsja uže ich obyčaem, žestočajšimi ozlobiša trudami.
16 Pobijeni že byša i osleplenijem, jakože onii pri dverech pravednika, jegda velikoju obloženi tmoju, kijždo svoich dverij prochoda iskaše.
17 Sami bo soboju stichii premeňaemy, jakože v guslech glasy sličija ima premeňajut, vsegda chraňašče zvuk: ježe jesť videti ot zraka byvšich izvestno.
18 Zemnaja bo v vodnaja prelagachusja, i plavajuščaja prechoždachu na zemlju.
19 Ogň vozmogaše v vode vyšše svojeja sily, i voda ugašajuščuju silu zaby.
20 Plameň vopreki udobotlennych životnych ne vredi plotej v nem choďaščich, niže tajaše ledovidnyj udobotajaj rod sladostnyja pišči.
21 Po vsemu bo, Gospodi, vozveličil jesi ljudi Tvoja i proslavil jesi, i ne prezrel jesi, vo vsjacem vremeni i meste predstojaj.

{pokazať odnu glavu na stranice}