Pritči

Slavjanskij tekst

1

1 Pritči Solomona syna Davidova, iže carstvova vo Izraili,
2 poznati premudrosť i nakazanije i urazumeti slovesa mudrosti,
3 prijati že izvitija sloves i razrešenija gadanij, urazumeti že pravdu istinnuju i sud ispravljati:
4 da dast nezlobivym kovarstvo, otročati že junu čuvstvo že i smysl.
5 Sich bo poslušav, mudryj premudreje budet, a razumnyj stroitelstvo sťjažet:
6 urazumejet že pritču i temnoje slovo, rečenija že premudrych i gadanija.
7 Načalo premudrosti strach Gospodeň, razum že blag vsem tvorjaščym jego: blagočestije že v Boga načalo čuvstva, premudrosť že i nakazanije nečestivii uničižat.
8 Slyši, syne, nakazanije otca tvojego i ne otrini zavetov matere tvojeja:
9 venec bo blagodatej priimeši na tvojem verse i grivnu zlatu o tvojej vyi.
10 Syne, da ne prelsťjat tebe mužije nečestivii, niže da voschoščeši,
11 ašče pomoljat ťja, glagoljušče: idi s nami, priobščisja krove, skryem že v zemlju muža pravedna nepravedno:
12 požrem že jego jakože ad živa, i vozmem pamať jego ot zemli,
13 sťjažanije jego mnogocennoje priimem, ispolnim že domy našja korystej:
14 žrebij že tvoj položi s nami: obšče že vlagališče sťjažem vsi, i mešec jedin da budet vsem nam.
15 Ne idi v puť s nimi: ukloni že nogu tvoju ot stez ich:
16 noze bo ich na zlo tekut, i skori suť izlijati krov.
17 Ne bez pravdy bo prostirajutsja mreži pernatym:
18 tii bo ubijstvu priobščajuščesja, sokroviščstvujut sebe zlaja: razrušenije že mužej zakonoprestupnych zlo.
19 Sii putije suť vsech tvorjaščich bezzakonnaja: nečestijem bo svoju dušu otemljut.
20 Premudrosť vo ischodech pojetsja, v stognach že derznovenije vodit,
21 na kraech že sten propovedujetsja, u vrat že silnych prisedit, vo vratech že grada derzajušči glagolet:
22 jeliko ubo vrema nezlobivii deržatsja pravdy, ne postyďatsja: bezumnii že dosady sušče želatelije, nečestivii byvše, voznenavideša čuvstvo
23 i povinni byša obličenijem. Se, predložu vam mojego dychanija rečenije, nauču že vas mojemu slovesi.
24 Poneže zvach, i ne poslušaste, i prostirach slovesa, i ne vnimaste,
25 no otmetaste moja sovety i moim obličenijem ne vnimaste:
26 ubo i az vašej pogibeli posmejusja, poradujusja že, jegda priidet vam paguba,
27 i jegda priidet na vy vnezapu matež, nizvraščenije že podobno buri priidet, ili jegda priidet vam pečal i gradorazorenije, ili jegda najdet na vy paguba.
28 Budet bo jegda prizovete ma, az že ne poslušaju vas: vzyščut mene zlii i ne obrjaščut.
29 Voznenavideša bo premudrosť, slovese že Gospodňa ne prijaša:
30 niže choteša vnimati moim sovetom, rugachusja že moim obličenijem.
31 Temže sneďat svoich putij plody i svojego nečestija nasyťjatsja:
32 ibo, zane obideša mladencev, ubijeni budut, i isťjazanije nečestivyja pogubit.
33 Mene že slušajaj vselitsja na upovanii i počijet bez stracha ot vsjakago zla.

2

1 Syne, ašče priim glagol mojeja zapovedi, skryeši v sebe,
2 poslušaet premudrosti tvoje ucho, i priložiši serdce tvoje k razumu: priložiši že je v nakazanije synu tvojemu.
3 Ašče bo premudrosť prizoveši i razumu dasi glas tvoj, čuvstvo že vzyščeši velikim glasom,
4 i ašče vzyščeši jeja jako srebra, i jakože sokrovišča ispytaeši ju:
5 togda urazumeješi strach Gospodeň i poznanije Božije obrjaščeši:
6 jako Gospoď daet premudrosť, i ot lica Jego poznanije i razum:
7 i sokroviščstvujet ispravljajuščym spasenije, zaščiščaet že šestvije ich,
8 ježe sochraniti puti opravdanij, i puť blagogoveinstvujuščich Jego sochranit.
9 Togda urazumeješi pravdu i sud i ispraviši vsja stezi blagija.
10 Ašče bo priidet premudrosť v tvoju mysl, čuvstvo že tvojej duši dobro byti vozmnitsja.
11 Sovet dobr sochranit ťja, pomyšlenije že prepodobnoje sobljudet ťja,
12 da izbavit ťja ot puti zlago i ot muža, glagoljušča ničtože verno.
13 O, ostavivšii puti pravyja, ježe choditi v putech tmy!
14 O, veseljaščiisja o zlych i radujuščiisja o razvraščenii zlem!
15 Ichže stezi stropotny, i kriva tečenija ich, ježe daleče ťja sotvoriti ot puti prava,
16 i čužda ot pravednago razuma. Syne, da ťja ne postignet sovet zlyj,
17 ostavljajaj učenije junosti, i zaveta Božestvennago zabyvyj:
18 postavi bo pri smerti dom svoj i pri ade s zemnymi dejanija svoja.
19 Vsi choďaščii po nemu ne vozvraťjatsja, niže postignut stez pravych: ni bo dostignut let žizni.
20 Ašče bo byša chodili v stezi blagija, obreli ubo byša stezi pravy gladki: blazi budut žitelije na zemli, nezlobivii že ostanut na nej:
21 jako pravii vseljatsja na zemli, i prepodobnii ostanut na nej.
22 Putije nečestivych ot zemli pogibnut, prebezzakonnii že izrinutsja ot neja.

3

1 Syne, moich zakonov ne zabyvaj, glagoly že moja da sobljudaet tvoje serdce:
2 dolgotu bo žitija i leta žizni i mir priložat tebe.
3 Milostyni i vera da ne oskudevajut tebe: obloži že ja na tvojej vyi i napiši ja na skrižali serdca tvojego: i obrjaščeši blagodať.
4 I promyšljaj dobraja pred Gospodem (Bogom) i čeloveki.
5 Budi upovaja vsem serdcem na Boga, o tvojej že premudrosti ne voznosisja:
6 vo vsech putech tvoich poznavaj ju, da ispravljaet puti tvoja.
7 Ne budi mudr o sebe: bojsja že Boga i ukloňajsja ot vsjakago zla:
8 togda izcelenije budet telu tvojemu i uvračevanije kostem tvoim.
9 Čti Gospoda ot pravednych tvoich trudov i načatki davaj jemu ot tvoich plodov pravdy:
10 da ispolňatsja žitnicy tvoja množestvom pšenicy, vino že točila tvoja da istočajut.
11 Syne, ne prenebregaj nakazanija Gospodňa, niže oslabevaj ot Nego obličaem:
12 jegože bo ljubit Gospoď, nakazujet, bijet že vsjakago syna, jegože prijemlet.
13 Blažen čelovek, iže obrete premudrosť, i smerten, iže uvede razum.
14 Lučše bo siju kupovati, neželi zlata i srebra sokrovišča:
15 čestnejša že jesť kamenij mnogocennych: ne soprotivljaetsja jej ničtože lukavo, blagoznatna jesť vsem približajuščymsja jej: vsjako že čestnoje nedostojno jeja jesť.
16 Dolgota bo žitija i leta žizni v desnice jeja, v šujce že jeja bogatstvo i slava: ot ust jeja ischodit pravda, zakon že i milosť na jazyce nosit.
17 Putije jeja putije dobri, i vsja stezi jeja mirny.
18 Drevo života jesť vsem deržaščymsja jeja, i vosklaňajuščymsja na ňu, jako na Gospoda, tverda.
19 Bog premudrostiju osnova zemlju, ugotova že nebesa razumom:
20 v čuvstve Jego bezdny razverzošasja, oblacy že istočiša rosu.
21 Syne, da ne premineši, sobljudi že moj sovet i mysl:
22 da živa budet duša tvoja, i blagodať budet na tvojej vyi: (budet že izcelenije plotem tvoim i uvračevanije kostem tvoim:)
23 da chodiši nadejasja v mire vo vsech putech tvoich, noga že tvoja ne potknetsja.
24 Ašče bo sjadeši, bezbojaznen budeši, ašče že pospiši, sladostno pospiši.
25 I ne uboišisja stracha našedšago, niže ustremlenija nečestivych nachoďaščago:
26 Gospoď bo budet na vsech putech tvoich i utverdit nogu tvoju, da ne popolznešisja.
27 Ne otrecysja blagotvoriti trebujuščemu, jegda imať ruka tvoja pomogati.
28 Ne rcy: otšed vozvratisja, i zautra dam, silnu ti sušču blagotvoriti: ne vesi bo, čto porodit deň nachoďaj.
29 Ne sopletaj na druga tvojego zla, prišelca sušča i upovajušča na ťja.
30 Ne vražduj na čeloveka tune, da ne čto na ťja sodejet zloje.
31 Ne sťjaži zlych mužej ponošenija, ni vozrevnuj putem ich.
32 Nečist bo pred Gospodem vsjak zakonoprestupnik i s pravednymi ne sočetavaetsja.
33 Kljatva Gospodňa v domech nečestivych, dvory že pravednych blagoslovljajutsja.
34 Gospoď gordym protivitsja, smirennym že daet blagodať.
35 Slavu premudrii nasleďat, nečestivii že voznesoša bezčestije.

4

1 Poslušajte, deti, nakazanija otča i vnemlite razumeti pomyšlenije,
2 dar bo blagij daruju vam: mojego zakona ne ostavljajte.
3 Syn bo bych i az otcu poslušlivyj, i ljubimyj pred licem matere,
4 iže glagolaša i učiša ma: da utverždaetsja naše slovo v tvojem serdcy: chrani zapovedi, ne zabyvaj:
5 sťjaži premudrosť, sťjaži razum: ne zabudi, niže prezri rečenija moich ust, niže uklonisja ot glagol ust moich.
6 Ne ostavi jeja, i imetsja tebe: vozželej jeja, i sobljudet ťja.
7 Načalo premudrosti: sťjažati premudrosť, i vo vsem sťjažanii tvojem sťjaži razum.
8 Ogradi ju, i vozneset ťja: počti ju, da ťja oymet,
9 da dast glave tvojej venec blagodatej, vencem že sladosti zaščitit ťja.
10 Slyši, syne, i priimi moja slovesa, i umnožatsja leta života tvojego, da ti budut mnozi putije žitija.
11 Putem bo premudrosti uču ťja, nastavljaju že tebe na tečenija pravaja:
12 ašče bo chodiši, ne zapnutsja stopy tvoja: ašče li tečeši, ne utrudišisja.
13 Imisja mojego nakazanija, ne ostavi, no sochrani je sebe v žizň tvoju.
14 Na puti nečestivych ne idi, niže vozrevnuj putem zakonoprestupnych.
15 Na nemže ašče meste voja soberut, ne idi tamo: uklonisja že ot nich i izmeni:
16 ne usnut bo, ašče zla ne sotvorjat: otimetsja son ot nich, i ne spjat:
17 tii bo pitajutsja piščeju nečestija, vinom že zakonoprestupnym upivajutsja.
18 Putije že pravednych podobne svetu sveťjatsja: predchoďat i prosveščajut, dondeže ispravitsja deň.
19 Putije že nečestivych temni: ne veďat, kako pretykajutsja.
20 Syne, moim glagolom vnimaj, k moim že slovesem prilagaj ucho tvoje:
21 da ne oskudejut ti istočnicy tvoi, chrani ja v serdcy tvojem:
22 život bo suť vsem obretajuščym ja i vsej ploti ich izcelenije.
23 Vsjacem chranenijem bljudi tvoje serdce: ot sich bo ischodišča života.
24 Otimi ot sebe stroptiva usta, i obidlivy ustne daleče ot tebe otrini.
25 Oči tvoi pravo da zrjat, i veždi tvoi da pomavajut pravednaja.
26 Prava tečenija tvori tvoima nogama i puti tvoja ispravljaj.
27 Ne uklonisja ni na desno, ni na šuje: otvrati že nogu tvoju ot puti zla:
28 puti bo desnyja vesť Gospoď, razvraščeni že suť, iže ošujuju.
29 Toj že prava sotvorit tečenija tvoja, i choždenija tvoja v mire pospešit.

5

1 Syne, mojej premudrosti vnimaj, k moim že slovesem prilagaj ucho tvoje,
2 da sochraniši mysl blaguju: čuvstvo že moich usten zapovedaet tebe.
3 Ne vnimaj zlej žene: med bo kaplet ot usten ženy bludnicy, jaže na vrema naslaždaet tvoj gortaň:
4 posledi že gorčae želči obrjaščeši, i izoščrennu pače meča obojudu ostra:
5 bezumija bo noze nizvoďat upotrebljajuščich ju so smertiju vo ad, stopy že jeja ne utverždajutsja:
6 na puti bo životnyja ne nachodit, zabluždenna že tečenija jeja i neblagorazumna.
7 Nyne ubo, syne, poslušaj mene i ne otrinovenna sotvori moja slovesa:
8 daleče ot neja sotvori puť tvoj i ne približisja ko dverem domov jeja,
9 da ne predast inym života tvojego, i tvojego žitija nemilostivym,
10 da ne nasyťjatsja inii tvojeja kreposti, tvoi že trudy v domy čuždyja vnidut,
11 i raskaešisja na posledok tvoj, jegda istrutsja ploti tela tvojego, i rečeši:
12 kako voznenavidech nakazanije, i ot obličenij uklonisja serdce moje?
13 Ne poslušach glasa nakazujuščago ma, i ko učaščemu ma ne prilagach ucha mojego:
14 vmale bech vo vsjacem zle posrede cerkve i sonmišča.
15 Syne, pij vody ot svoich sosudov i ot tvoich kladencev Istočnika:
16 da preizlivajutsja tebe vody ot tvojego istočnika, vo tvoja že puti da proischoďat tvoja vody.
17 Da budut tebe jedinomu imenija, i da niktože čužď pričastitsja tebe.
18 Istočnik tvojeja vody da budet tebe tvoj, i veselisja s ženoju, jaže ot junosti tvojeja:
19 jeleň ljubve i žrebja tvoich blagodatej da besedujet tebe, tvoja že da predidet tebe i da budet s toboju vo vsjako vrema: v družbe bo seja sprebyvajaj umnožen budeši.
20 Ne mnog budi k čuždej, niže objat budi objatii ne tvojeja:
21 pred očima bo suť Božiima putije muža, vsja že tečenija jego naziraet.
22 Zakonoprestuplenija muža ulovljajut: plenicami že svoich grechov kijždo zaťjazaetsja.
23 Sej skončavaetsja s nenakazannymi: ot množestva že svojego žitija izveržetsja i pogibaet za bezumije.

6

1 Syne, ašče poručišisja za tvojego druga, predasi tvoju ruku vragu.
2 Seť bo krepka mužu svoi ustne, i pleňaetsja ustnami svoich ust.
3 Tvori, syne, jaže az zapoveduju ti, i spasajsja: ideši bo v ruce zlych za tvojego druga: budi ne oslabevaja, pooščrjaj že i tvojego druga, jegože isporučil jesi.
4 Ne dažď sna tvoima očima, niže da vozdremleši tvoima veždoma,
5 da spasešisja aki serna ot tenet i jako ptica ot seti.
6 Idi ko mraviju, o, lenive, i porevnuj videv puti jego, i budi onago mudrejšij:
7 on bo, ne sušču jemu zemledelcu, niže nuďaščago jego imejaj, niže pod vladykoju syj,
8 gotovit v žatvu pišču i mnogoje v leto tvorit ugotovanije. Ili idi ko pčele i uvežď, kol delatelnica jesť, delanije že kol čestnoje tvorit: jejaže trudov carije i prostii vo zdravije upotrebljajut, ljubima že jesť vsemi i slavna: ašče siloju i nemoščna sušči, (no) premudrostiju počtena proizvedesja.
9 Dokole, o, lenive, ležiši? Kogda že ot sna vostaneši?
10 Malo ubo spiši, malo že sediši, malo že dremleši, malo že objemleši persi rukama:
11 potom že najdet tebe aki zol putnik ubožestvo: skudosť že aki blagij tečec. Ašče že ne leniv budeši, priidet jako istočnik žatva tvoja, skudosť že aki zlyj tečec (ot tebe) otbežit.
12 Muž bezumen i zakonoprestupnyj chodit v puti ne blagi:
13 toj že namizaet okom i znamenije daet nogoju, učit že pomavanijem perstov.
14 Razvraščenno že serdce kujet zlaja: na vsjakoje vrema takovyj matežy sostavljaet gradu.
15 Sego radi vnezapu prichodit jemu pogibel, razsečenije i sokrušenije neizcelnoje.
16 Jako radujetsja o vsech, ichže nenavidit Bog, sokrušaetsja že za nečistotu duši:
17 oko dosaditelja, jazyk nepravednyj, ruce prolivajuščja krov pravednago,
18 i serdce kujuščeje mysli zly, i noze tščaščyjasja zlo tvoriti potrebjatsja.
19 Razžizaet lžy svidetel nepraveden i nasylaet sudy posrede bratij.
20 Syne, chrani zakony otca tvojego i ne otrini nakazanija matere tvojeja:
21 navjaži že ja na tvoju dušu prisno i objaži ich o tvojej vyi.
22 Jegda chodiši, vodi ju, i s toboju da budet: jegda že spiši, da chranit ťja, da vostajušču ti glagolet s toboju.
23 Zane svetilnik zapoveď zakona i svet, i puť žizni, i obličenije, i nakazanije,
24 ježe sochraniti ťja ot ženy mužaty i ot navaždenija jazyka čuždago.
25 Syne, da ne pobedit ťja dobroty pochoť, niže ulovlen budi tvoima očima, niže da sovoschitišisja veždami jeja.
26 Cena bo bludnicy, jelika jedinago chleba: žena že mužej čestnyja dušy ulovljaet.
27 Vvjažet li kto ogň v nedra, riz že (svoich) ne sožžet li?
28 Ili choditi kto budet na uglijech ognennych, nog že ne sožžet li?
29 Tako všedyj k žene mužatej ne bez viny budet, niže vsjak prikasajsja jej.
30 Ne divno, ašče kto jat budet kradyj: kradet bo, da nasytit dušu svoju alčuščuju:
31 ašče že jat budet, vozdast sedmericeju, i vsja imenija svoja dav, izbavit sebe.
32 Preljubodej že za skudosť uma pogibel duši svojej sodevaet,
33 bolezni že i bezčestije poneset: ponošenije že jego ne zagladitsja vo vek:
34 ispolnena bo revnosti jarosť muža jeja: ne poščadit v deň suda,
35 ne izmenit ni jedinoju cenoju vraždy, niže razrešitsja mnogimi darmi.

7

1 Syne, chrani moja slovesa, moja že zapovedi skryj u sebe. Syne, čti Gospoda, i ukrepišisja: krome že Jego ne bojsja inogo.
2 Chrani moja zapovedi, i poživeši, slovesa že moja jako zenicy očiju:
3 obloži že imi tvoja persty, napiši že ja na skrižali serdca tvojego.
4 Narcy premudrosť sestru tebe byti, razum že znaem sotvori tebe,
5 da ťja sobljudet ot ženy čuždija i lukavyja, ašče ťja slovesy lstivymi oblagati načnet:
6 okoncem bo iz domu svojego na puti priničušči,
7 jegože ašče uzrit ot bezumnych čad junošu skudoumna,
8 prochoďaščago mimo ugla v rasputiich domu jeja
9 i glagoljuščago v temnyj večer, jegda upokojenije budet noščnoje i mračnoje:
10 žena že srjaščet jego, zrak imušči preljubodejnič, jaže tvorit junych pariti serdcam: voskrilena že jesť i bludna,
11 v domu že ne počivajut noze jeja:
12 vrema bo nekoje vne glumitsja, vrema že na rasputiich pri vsjacem ugle prisedit:
13 potom jemši lobzaet jego, bezstudnym že licem rečet k nemu:
14 žertva mirna mi jesť, dnes vozdaju obety moja:
15 sego radi izydoch v sretenije tebe, želajušči lica tvojego, obretoch ťja:
16 prostiralami pokrych odr moj, kovrami že sugubymi postlach, iže ot Jegipta,
17 šafranom posypach lože moje i dom moj koriceju:
18 priidi i nasladimsja ljubve daže do utra, grjadi i povaljaemsja v pochoti:
19 nesť bo muža mojego v domu, otide v puť daleče,
20 dovolno srebra vzja s soboju, po mnogich dnech vozvratitsja v dom svoj.
21 I prelsti jego mnogoju besedoju, tenetami že usten (v blud) privleče jego.
22 On že abije posledova jej objurodev, i jakože vol na zakolenije vedetsja, i jako pes na uzy,
23 ili jako jeleň ujazvlen streloju v jatra: i spešit jako ptica v seť, ne vedyj, jako na dušu svoju tečet.
24 Nyne ubo, syne, poslušaj mene i vnimaj glagolom ust moich,
25 da ne uklonitsja v puti jeja serdce tvoje,
26 i da ne prelstišisja v stezjach jeja: mnogich bo ujazvivši nizverže, i bezčislenni suť, ichže ubila jesť:
27 putije adovy dom jeja, nizvoďaščii v sokrovišča smertnaja.

8

1 Temže ty premudrosť propovežď, da razum poslušaet tebe.
2 Na vysokich bo kraech jesť, posrede že stez stoit:
3 pri vratech bo silnych prisedit, vo vchodech že pojetsja.
4 Vas, o, čelovecy, molju, i vdaju moj glas synom čelovečeskim.
5 Urazumejte, nezlobivii, kovarstvo, nenakazannii že, priložite serdce.
6 Poslušajte mene: čestnaja bo reku i iznesu ot usten pravaja.
7 Jako istine poučitsja gortaň moj, merzki že predo mnoju ustny lživyja.
8 S pravdoju vsi glagoly ust moich, ničtože v nich stropotno, niže razvraščenno.
9 Vsja prava razumevajuščym, i prava obretajuščym razum.
10 Priimite nakazanije, a ne srebro, i razum pače zlata iskušena: izbirajte že vedenije pače zlata čista.
11 Lučši bo premudrosť kamenij mnogocennych, vsjakoje že čestnoje nedostojno jeja jesť.
12 Az premudrosť vselich sovet, i razum i smysl az prizvach.
13 Strach Gospodeň nenavidit nepravdy, dosaždenija že i gordyni, i puti lukavych: voznenavidech že az razvraščennyja puti zlych.
14 Moj sovet i utverždenije, moj razum, moja že kreposť.
15 Mnoju carije carstvujut, i silnii pišut pravdu:
16 mnoju velmoži veličajutsja, i vlastitilije mnoju deržat zemlju.
17 Az ljubjaščyja ma ljublju, iščuščii že mene obrjaščut blagodať.
18 Bogatstvo i slava moja jesť, i sťjažanije mnogich i pravda.
19 Lučše jesť ploditi mene, pače zlata i kamenija draga: moi že plody lučše srebra izbranna.
20 V putech pravdy choždu i posrede stez opravdanija živu,
21 da razdelju ljubjaščym ma imenije, i sokrovišča ich ispolňu blagich. Ašče vozvešču vam byvajuščaja na vsjak deň, pomanu, jaže ot veka, izčesti.
22 Gospoď sozda ma (evr.: sťjaža ma) načalo putij Svoich v dela Svoja,
23 prežde vek osnova ma, v načale, prežde neže zemlju sotvoriti,
24 i prežde neže bezdny sodelati, prežde neže proizyti istočnikom vod,
25 prežde neže goram vodruzitisja, prežde že vsech cholmov raždaet ma.
26 Gospoď sotvori strany i nenaselennyja, i koncy naselennyja podnebesnyja.
27 Jegda gotovjaše nebo, s Nim bech, i jegda otlučaše prestol Svoj na vetrech,
28 i jegda krepki tvorjaše vyšnija oblaki, i jegda tverdy polagaše istočniki podnebesnyja,
29 i jegda polagaše morju predel jego, da vody ne mimo idut ust jego, i krepka tvorjaše osnovanija zemli, bech pri nem ustrojajušči.
30 Az bech, o nejže radovašesja, na vsjak že deň veseljachsja pred licem Jego na vsjako vrema,
31 jegda veseljašesja vselennuju soveršiv, i veseljašesja o synech čelovečeskich.
32 Nyne ubo, syne, poslušaj mene: i blaženi, iže puti moja sochraňat.
33 Uslyšite premudrosť, i umudritesja, i ne otmeščite.
34 Blažen muž, iže poslušaet mene, i čelovek, iže puti moja sochranit, bďaj pri moich dverech prisno, sobljudajaj pragi moich vchodov:
35 ischodi bo moi ischodi života, i ugotovljaetsja chotenije ot Gospoda:
36 sogrešajuščii že v ma nečestvujut na svoja duši, i nenaviďaščii ma ljubjat smerť.

9

1 Premudrosť sozda sebe dom i utverdi stolpov sedm:
2 zakla svoja žertvennaja, i rastvori v čaši svojej vino, i ugotova svoju trapezu:
3 posla svoja raby, sozyvajušči s vysokim propovedanijem na čašu, glagoljušči:
4 iže jesť bezumen, da uklonitsja ko mne.
5 I trebujuščym uma reče: priidite, jadite moj chleb i pijte vino, ježe rastvorich vam:
6 ostavite bezumije i živi budete, da vo veki vocaritesja: i vzyščite razuma, da poživete i ispravite razum v vedenii.
7 Nakazujaj zlyja priimet sebe bezčestije, obličajaj že nečestivago poročna sotvorit sebe (obličenija bo nečestivomu rany jemu).
8 Ne obličaj zlych, da ne voznenaviďat tebe: obličaj premudra, i vozljubit ťja.
9 Dažď premudromu vinu, i premudrejšij budet: skazuj pravednomu, i priložit priimati.
10 Načalo premudrosti strach Gospodeň, i sovet svjatych razum: razumeti bo zakon, pomysla jesť blagago.
11 Sim bo obrazom mnogoje poživeši vrema, i priložatsja tebe leta života tvojego.
12 Syne, ašče premudr budeši, sebe premudr budeši i iskrennim tvoim: ašče že zol budeši, jedin počerpneši zlaja. Syn nakazan premudr budet, bezumnyj že slugoju upotrebitsja. Iže utverždaetsja na lžach, sej paset vetry, toj že poženet pticy parjaščyja: ostavi bo puti svojego vinograda, v stezjach že svojego zemledelanija zabludi, prochodit že skvoze pustyňu bezvodnuju i zemlju opredelennuju v žaždech, sobiraet že rukama neplodije.
13 Žena bezumnaja i proderzaja skudna chlebom byvaet, jaže ne vesť stydenija,
14 sede pri dverech domu svojego, na stolce jave na stognach,
15 prizyvajuščaja mimochoďaščich i ispravljajuščich puti svoja:
16 iže jesť ot vas bezumnejšij, da uklonitsja ko mne: i lišennym razuma povelevaju, glagoljušči:
17 chlebom sokrovennym v sladosť prikosnitesja i vodu taťby sladkuju pijte.
18 On že ne vesť, jako zemnorodnii u neja pogibajut i vo dne ada obretajutsja. No otskoči, ne zamedli na meste jeja, niže nastavi oka svojego k nej: tako bo projdeši vodu čužduju i prejdeši reku čužduju: ot vody že čuždija ošajsja i ot istočnika čuždago ne pij, da mnogoje vrema poživeši, i priložatsja tebe leta života.

10

1 Syn premudr veselit otca, syn že bezumen pečal materi.
2 Ne polzujut sokrovišča bezzakonnych, pravda že izbavit ot smerti.
3 Ne ubijet gladom Gospoď dušu pravednuju, život že nečestivych nizvratit.
4 Niščeta muža smirjaet: ruce že mužestvennych obogaščajutsja.
5 Syn nakazan premudr budet, bezumnyj že slugoju upotrebitsja: spasetsja ot znoja syn razumnyj, vetrotlenen že byvaet na žatve syn bezzakonnyj.
6 Blagoslovenije Gospodne na glave pravednago: usta že nečestivych pokryet plač bezvremennyj.
7 Pamať pravednych s pochvalami: ima že nečestivych ugasaet.
8 Premudr serdcem priimet zapovedi: nepokrovennyj že ustnama ostroptevaja zapnetsja.
9 Iže chodit prosto, chodit nadejasja: razvraščaja že puti svoja, poznan budet.
10 Namizajaj okom s lestiju sobiraet mužem pečali: obličajaj že so derznovenijem mirotvorit.
11 Istočnik žizni v ruce pravednago: usta že nečestivago pokryet paguba.
12 Nenavisť vozdvizaet rasprju: vsech že neljubopritelnych pokryvaet ljubov.
13 Iže ot usten proiznosit premudrosť, žezlom bijet muža bezserdečna.
14 Premudrii skryjut čuvstvo, usta že proderzago približajutsja sokrušeniju.
15 Sťjažanije bogatych grad tverd, sokrušenije že nečestivych niščeta.
16 Dela pravednych život tvorjat, plodove že nečestivych grechi.
17 Puti žizni chranit nakazanije: nakazanijem že ne obličenyj zabluždaet.
18 Pokryvajut vraždu ustne pravyja: iznosjaščii že ukoriznu bezumnejšii suť.
19 Ot mnogoslovija ne izbežiši grecha: ščaďa že ustne, razumen budeši.
20 Srebro razžženoje jazyk pravednago: serdce že nečestivago izčeznet.
21 Ustne pravednych veďat vysokaja: bezumnii že v skudosti skončavajutsja.
22 Blagoslovenije Gospodne na glave pravednago, sije obogaščaet, i ne imať priložitisja jemu pečal v serdcy.
23 Smechom bezumnyj tvorit zlaja: premudrosť že muževi raždaet razum.
24 V pogibeli nečestivyj obnositsja: želanije že pravednago prijatno.
25 Prechoďaščej buri, nečestivyj izčezaet, pravednyj že uklonivsja spasaetsja vo veki.
26 Jakože grozdije zelenoje vred zubom i dym očima, tako zakonoprestuplenije tvorjaščym je.
27 Strach Gospodeň prilagaet dni: leta že nečestivych umaljatsja.
28 Prebyvaet s pravednymi veselije, upovanije že nečestivych pogibaet.
29 Utverždenije prepodobnomu strach Gospodeň, sokrušenije že tvorjaščym zlaja.
30 Pravednik vo veki ne pokolebletsja: nečestivii že ne naseljat zemli.
31 Usta pravednago kapljut premudrosť, jazyk že nepravednago pogibnet:
32 ustne mužej pravednych kapljut blagodati, usta že nečestivych razvraščajutsja.

11

1 Merila lstivaja merzosť pred Gospodem, ves že pravednyj prijaten Jemu.
2 Ideže ašče vnidet dosaždenije, tamo i bezčestije: usta že smirennych poučajutsja premudrosti.
3 Umirajaj pravednik ostavi raskajanije, udobna že byvaet i posmejatelna nečestivych pogibel.
4 Soveršenstvo pravych nastavit ich, i popolznovenije otricajuščichsja plenit ich. Ne upolzujut imenija v deň jarosti: pravda že izbavit ot smerti.
5 Pravda neporočnago ispravljaet puti, nečestije že vpadaet v nepravdu.
6 Pravda mužej pravych izbavit ich, bezsovetijem že ulovljajutsja bezzakonnii.
7 Skončavšusja mužu pravednu, ne pogibnet nadežda: pochvala že nečestivych pogibnet.
8 Pravednyj ot lova ubegnet, v negože mesto predaetsja nečestivyj.
9 Vo ustech nečestivych seť graždanom, čuvstvo že pravednych blagopospešno.
10 Vo blagich pravednych ispravitsja grad, i v pogibeli nečestivych radovanije.
11 V blagoslovenii pravych vozvysitsja grad, usty že nečestivych raskopaetsja.
12 Rugaetsja graždanom lišennyj razuma, muž že mudr bezmolvije vodit.
13 Muž dvojazyčen otkryvaet sovety v sonmišči, vernyj že duchom tait veščy.
14 Umže i nesť upravlenija, padajut aki listvije, spasenije že jesť vo mnoze sovete.
15 Lukavyj zlodejstvujet, jegda sočetavaetsja s pravednym, nenavidit že glasa utverždenija.
16 Žena blagodatna voznosit mužu slavu: prestol že bezčestija žena nenaviďaščaja pravdy. Bogatstva lenivii skudni byvajut, krepcyi že utverždajutsja bogatstvom.
17 Duši svojej blagotvorit muž milostivyj, pogubljaet že telo svoje nemilostivyj.
18 Nečestivyj tvorit dela nepravednaja: sema že pravednych mzda istiny.
19 Syn pravednyj raždaetsja v život: gonenije že nečestivago v smerť.
20 Merzosť Gospodevi putije razvraščenni, prijatni že Jemu vsi neporočnii v putech svoich.
21 V ruku ruce vloživ nepravedno, ne bez muki budet zlych: sejaj že pravdu priimet mzdu vernu.
22 Jakože userjaz zlatyj v nozdrech svinii, tako žene zloumnej lepota.
23 Želanije pravednych vse blagoje, nadežda že nečestivych pogibnet.
24 Suť, iže svoja sejušče, množajšaja tvorjat: suť že i sobirajušče čuždaja, umaljajutsja.
25 Duša blagoslovenna vsjakaja prostaja: muž jaryj neblagoobrazen.
26 Uderžavajaj pšenicu ostavit ju jazykom: prodajaj pšenicu skupo, ot naroda prokljat, blagoslovenije že Gospodne na glave podavajuščago.
27 Tvorjaj blagaja iščet blagodati dobry: iščuščago že zlaja postignut jego.
28 Nadejajsja na bogatstvo svoje, sej padet: zastupajaj že pravednych, toj vozsijaet.
29 Ne smatrjajaj svojego domu nasledit vetry: porabotaet že bezumnyj razumnomu.
30 Ot ploda pravdy drevo žizni prozjabaet: otemljutsja že bezvremenno duši bezzakonnych.
31 Ašče pravednyj jedva spasaetsja, nečestivyj že i grešnyj gde javitsja?

12

1 Ljubjaj nakazanije ljubit čuvstvo: nenaviďaj že obličenija bezumen.
2 Lučše obretyj blagodať ot Gospoda Boga: muž že zakonoprestupen premolčan budet.
3 Ne ispravitsja čelovek ot bezzakonnago: korenija že pravednych ne otimutsja.
4 Žena mužestvennaja venec mužu svojemu: jakože v dreve červ, tako muža pogubljaet žena zlotvornaja.
5 Mysli pravednych suďby: upravljajut že nečestivii lesti.
6 Slovesa nečestivych lstiva v krov, usta že pravych izbavjat ich.
7 Amože obratitsja nečestivyj, izčezaet: chraminy že pravednych prebyvajut.
8 Usta razumnago chvalima byvajut ot muža: slaboserd že porugaem byvaet.
9 Lučše muž v bezčestii rabotajaj sebe, neželi česť sebe obloživ i lišajajsja chleba.
10 Pravednik milujet dušy skotov svoich: utroby že nečestivych nemilostivny.
11 Delajaj svoju zemlju ispolnitsja chlebov: goňaščii že sujetnaja lišeni razuma. Iže jesť sladosten v vinnem prebyvanii, vo svoich tverdynech ostavit bezčestije.
12 Želanija nečestivych zla: korenije že blagočestivych v tverdostech.
13 Za grech usten vpadaet v seti grešnik: izbegaet že ot nich pravednik. Smatrjajaj krotko pomilovan budet, a sretajaj vo vratech oskorbit dušy.
14 Ot plodov ust duša muža napolnitsja blagich, vozdajanije že usten jego vozdastsja jemu.
15 Putije bezumnych pravi pred nimi: poslušaet sovetov mudryj.
16 Bezumnyj abije ispovesť gnev svoj: kryet že svoje bezčestije chitryj.
17 Javlennuju veru vozveščaet pravednyj: svidetel že nepravednych lstiv.
18 Suť, iže glagoljušče ujazvljajut aki meči: jazycy že premudrych izceljajut.
19 Ustne istinny ispravljajut svidetelstvo: svidetel že skor jazyk imať nepraveden.
20 Lesť v serdcy kujuščago zlaja: choťjaščii že mira vozveseljatsja.
21 Ničtože nepravednoje ugodno jesť pravednomu: nečestivii že ispolňatsja zlych.
22 Merzosť Gospodevi ustne lživy: tvorjaj že verno prijaten Jemu.
23 Muž razumivyj prestol čuvstvija: serdce že bezumnych srjaščet kljatvy.
24 Ruka izbrannych oderžit udob: lstivii že budut vo plenenii.
25 Strašnoje slovo serdce muža pravedna smuščaet, vesť že blagaja veselit jego.
26 Razumiv pravednik sebe drug budet: mysli že nečestivych nekrotki: sogrešajuščich postignut zlaja, puť že nečestivych prelstit ja.
27 Ne ulučit lstivyj lovitvy: sťjažanije že čestnoje muž čistyj.
28 V putech pravdy život, putije že zlopomňaščich v smerť.

13

1 Syn blagorazumnyj poslušliv otcu, syn že nepokorlivyj v pogibel.
2 Ot plodov pravdy snesť blagij: dušy že bezzakonnych pogibajut bezvremenno.
3 Iže chranit svoja usta, sobljudaet svoju dušu: proderzivyj že ustnama ustrašit sebe.
4 V pochotech jesť vsjak prazdnyj: ruki že mužestvennych v priležanii.
5 Slovese nepravedna nenavidit pravednik: nečestivyj že styditsja i ne vozimet derznovenija.
6 Pravda chranit nezlobivyja: nečestivyja že zly tvorit grech.
7 Suť bogaťjašče sebe, ničesože imušče: i suť smirjajuščesja vo mnoze bogatstve.
8 Izbavlenije muža duši svoje jemu bogatstvo: niščij že ne terpit preščenija.
9 Svet pravednym vsegda, svet že nečestivych ugasaet: duši lstivyja zabluždajut vo gresech, pravednii že ščedrjat i milujut.
10 Zlyj s dosaždenijem tvorit zlaja: sebe že znajuščii premudri (suť).
11 Imenije pospešaemo so bezzakonijem umaleno byvaet, sobirajaj že sebe so blagočestijem izobilstvovati budet: pravednyj ščedrit i daet.
12 Lučše načinajaj pomogati serdcem obeščajuščago i v nadeždu veduščago: drevo bo žizni želanije dobroje.
13 Iže preziraet vešč, prezren budet ot neja: a bojajsja zapovedi, sej zdravstvujet.
14 Synu lukavomu ničtože jesť blago: rabu že mudru blagopospešna budut dela, i ispravitsja puť jego.
15 Zakon mudromu istočnik žizni: bezumnyj že ot seti umret.
16 Razum blag daet blagť: razumeti že zakon, mysli jesť blagija: putije že prezirajuščich v pogibeli.
17 Vsjak chitryj tvorit s razumom, bezumnyj že prostret svoju zlobu.
18 Car derzosten vpadet vo zlaja, vestnik že mudr izbavit jego.
19 Niščetu i bezčestije otemlet nakazanije: chraňaj že obličenija proslavitsja.
20 Želanija blagočestivych naslaždajut dušu, dela že nečestivych daleče ot razuma.
21 Choďaj s premudrymi premudr budet, choďaj že s bezumnymi poznan budet.
22 Sogrešajuščich postignut zlaja, pravednych že postignut blagaja.
23 Blag muž nasledit syny synov: sokroviščstvujetsja že pravednym bogatstvo nečestivych.
24 Pravednii naslaďatsja v bogatstve leta mnoga: nepravednii že pogibnut vskore.
25 Iže ščadit žezl (svoj), nenavidit syna svojego: ljubjaj že nakazujet priležno.
26 Pravednyj jadyj nasyščaet dušu svoju: dušy že nečestivych skudny.

14

1 Mudryja ženy sozdaša domy: bezumnaja že raskopa rukama svoima.
2 Choďaj pravo boitsja Gospoda: razvraščajaj že puti svoja obezčestitsja.
3 Iz ust bezumnych žezl dosaždenija: ustne že mudrych chraňat ja.
4 Ideže nesť volov, jasli čisty: a ideže žita mnoga, javna volu kreposť.
5 Svidetel veren ne lžet: razžizaet že ložnaja svidetel nepraveden.
6 Vzyščeši premudrosti u zlych, i ne obrjaščeši: čuvstvo že u mudrych udobno.
7 Vsja protivna (suť) muževi bezumnu: oružije že čuvstvija ustne premudry.
8 Premudrosť kovarnych urazumejet puti ich: bujstvo že bezumnych v zabluždenii.
9 Domove bezzakonnych trebujut očiščenija, domove že pravednych prijatni.
10 Serdce muža čuvstvenno pečal duši jego: jegda že veselitsja, ne primešaetsja dosaždeniju.
11 Domove nečestivych izčeznut, selenija že pravo tvorjaščich prebudut.
12 Jesť puť, iže mnitsja čelovekom prav byti, posledňaja že jego prichoďat vo dno ada.
13 Ko veselijem ne primešavaetsja pečal: posledňaja že radosti v plač prichoďat.
14 Putij svoich nasytitsja derzoserdyj, ot razmyšlenij že svoich muž blag.
15 Nezlobivyj veru jemlet vsjakomu slovesi, kovarnyj že prichodit v raskajanije.
16 Premudr ubojavsja uklonitsja ot zla, bezumnyj že na sebe nadejavsja smešavaetsja so bezzakonnym.
17 Ostrojarostnyj bez soveta tvorit, muž že mudryj mnogaja terpit.
18 Razdeljajut bezumnii zlobu, kovarnii že uderžat čuvstvo.
19 Popolznutsja zlii pred blagimi, i nečestivii poslužat pred dvermi pravednych.
20 Druzije voznenaviďat drugov ubogich: druzije že bogatych mnozi.
21 Bezčesťjaj ubogija sogrešaet, milujaj že niščyja blažen.
22 Zabluždajuščii (nepravednicy) delajut zlaja, milosť že i istinu delajut blagii. Ne veďat milosti i very delatelije zlych: milostyni že i very u delatelej blagich.
23 Vo vsjacem pekuščemsja jesť izjubilije: ljuboslastnyj že i bezpečalnyj v skudosti budet.
24 Venec premudrych bogatstvo ich, žitije že bezumnych zlo.
25 Izbavit ot zlych dušu svidetel veren, razžizaet že lživaja lestnyj.
26 Vo strase Gospodni upovanije kreposti, čadom že Svoim ostavit utverždenije (mira).
27 Strach Gospodeň istočnik žizni, tvorit že uklaňatisja ot seti smertnyja.
28 Vo mnoze jazyce slava carju: vo oskudenii že ljudste sokrušenije silnomu.
29 Dolgoterpeliv muž mnog v razume, malodušnyj že krepko bezumen.
30 Krotkij muž serdcu vrač: mol že kostem serdce čuvstvenno.
31 Oklevetajaj ubogago razdražaet Sotvoršago i, počitajaj že Jego milujet niščago.
32 Vo zlobe svojej otrinetsja nečestivyj: nadejajžesja na Gospoda svoim prepodobijem praveden.
33 V serdcy blaze muža počijet premudrosť, v serdcy že bezumnych ne poznavaetsja.
34 Pravda vozvyšaet jazyk: umaljajut že plemena gresi.
35 Prijaten carevi sluga razumnyj, svoim že blagoobraščenijem otemlet bezčestije.

15

1 Gnev gubit i razumnyja: otvet že smiren otvraščaet jarosť, a slovo žestoko vozvizaet gnevy.
2 Jazyk mudrych dobraja svesť: usta že bezumnych vozveščajut zlaja.
3 Na vsjacem meste oči Gospodni smatrjajut zlyja že i blagija.
4 Izcelenije jazyka drevo žizni: chraňaj že jego ispolnitsja ducha.
5 Bezumnyj rugaetsja nakazaniju otču: chraňaj že zapovedi chitrejšij. Vo mnoze pravde kreposť mnoga: nečestivii že ot zemli iskoreňatsja.
6 V domech pravednych kreposť mnoga: plody že nečestivych pogibajut.
7 Ustne mudrych svjazujutsja čuvstvom, serdca že bezumnych ne tverda.
8 Žertvy nečestivych merzosť Gospodevi, obety že pravochoďaščich prijatni Jemu.
9 Merzosť Gospodevi putije nečestivych: goňaščyja že pravdu ljubit.
10 Nakazanije nezlobivago poznavaetsja ot mimochoďaščich: nenaviďaščii že obličenija skončavajutsja sramno.
11 Ad i Paguba javna pred Gospodem, kako ne i serdca čelovekov?
12 Ne vozljubit nenakazannyj obličajuščich jego, s mudrymi že ne pobesedujet.
13 Serdcu veseljaščusja, lice cvetet: v pečalech že sušču, setujet.
14 Serdce pravoje iščet čuvstva: usta že nenakazannych urazumejut zlaja.
15 Na vsjako vrema oči zlych prijemljut zlaja: dobrii že bezmolvstvujut prisno.
16 Lučše častica malaja so strachom Gospodnim, neželi sokrovišča velija bez bojazni.
17 Lučše učreždenije ot zelij s ljuboviju i blagodatiju, neželi predstavlenije telcev so vraždoju.
18 Muž jaryj ustrojaet brani, dolgoterpelivyj že i buduščuju ukroščaet. Terpelivyj muž ugasit sudy, nečestivyj že vozdvizaet pače.
19 Putije prazdnych postlani ternijem, mužestvennych že uglaždeni.
20 Syn premudr veselit otca, syn že bezumen razdražaet mater svoju.
21 Nesmyslennago stezi skudny uma: muž že razumen ispravljaja chodit.
22 Otlagajut pomyšlenija ne čtuščii sonmišč: v serdcach že sovetnych prebyvaet sovet.
23 Ne poslušaet zlyj jego, niže rečet polezno čto i dobro obščemu.
24 Putije života pomyšlenija razumnago, da uklonivsja ot ada spasetsja.
25 Domy dosaditelej razorjaet Gospoď, utverdi že predel vdovicy.
26 Merzosť Gospodevi pomysl nepravednyj, čistych že glagoly čestny.
27 Gubit sebe mzdoimec, nenaviďaj že darov prijatija spasetsja: milostyňami i verami očiščajutsja gresi, strachom že Gospodnim ukloňaetsja vsjak ot zla.
28 Serdca pravednych poučajutsja vere, usta že nečestivych otveščajut zlaja: prijatni pred Gospodem putije mužej pravednych, imiže i vrazi druzije byvajut.
29 Daleče otstoit Bog ot nečestivych, molitvy že pravednych poslušaet: lučše maloje prijatije so pravdoju, neželi mnoga žita s nepravdoju: serdce muža da myslit pravednaja, da ot Boga ispravjatsja stopy jego.
30 Viďaščeje oko dobraja veselit serdce, slava že blagaja utučňaet kosti.
31 Slušajaj obličenij života posrede premudrych vodvoritsja.
32 Iže otmetaet nakazanije, nenavidt sebe: sobljudajaj že obličenija ljubit svoju dušu.
33 Strach Gospodeň nakazanije i premudrosť, i načalo slavy otveščaet jej (, predidet že smirennym slava).

16

1 Čeloveku predloženije serdca: i ot Gospoda otvet jazyka.
2 Vsja dela smirennago javlenna pred Bogom, i ukrepljajaj duchi Gospoď.
3 Približi ko Gospodu dela tvoja, i utverďatsja pomyšlenija tvoja.
4 Vsja sodela Gospoď Sebe radi: nečestivii že v deň zol pogibnut.
5 Nečist pred Bogom vsjak vysokoserdyj: v ruku že ruce vlagajaj nepravedno ne obezvinitsja.
6 Načalo puti blaga, ježe tvoriti pravednaja, prijatna že pred Bogom pače, neželi žreti žertvy.
7 Iščaj Gospoda obrjaščet razum so pravdoju:
8 prave že iščuščii jego obrjaščut mir.
9 Vsja dela Gospodňa so pravdoju: chranitsja že nečestivyj na deň zol.
10 Proročestvo vo ustnech carevych, v sudišči že ne pogrešat usta jego.
11 Prevesa merila pravda u Gospoda: dela že Jego merila pravednaja.
12 Merzosť carevi tvorjaj zlaja: so pravdoju bo ugotovljaetsja prestol načalstva.
13 Prijatny carju ustne pravedny, slovesa že pravaja ljubit Gospoď.
14 Jarosť careva vestnik smerti: muž že premudr utolit jego.
15 Vo svete žizni syn carev: prijatnii že jemu jako oblak pozden.
16 Ugneždenija premudrosti izbranneje zlata: vselenija že razuma dražajši srebra.
17 Putije žizni uklaňajutsja ot zlych: dolgota že žitija putije pravedni. Prijemljaj nakazanije vo blagich budet, chraňaj že obličenija umudritsja. Iže chranit svoja puti, sobljudaet svoju dušu: ljubjaj že život svoj ščadit svoja usta.
18 Prežde sokrušenija predvarjaet dosaždenije, prežde že padenija zlopomyšlenije.
19 Lučše krotkodušen so smirenijem, neželi iže razdeljaet korysti s dosaditelmi.
20 Razumnyj v veščech obretatel blagich, nadejajsja že na Gospoda blažen.
21 Premudryja i razumnyja zlymi naričut, sladcii že v slovesi množae uslyšani budut.
22 Istočnik životen razum sťjažavšym, nakazanije že bezumnych zlo.
23 Serdce premudrago urazumejet jaže ot svoich jemu ust, vo ustnach že nosit razum.
24 Sotove medovnii slovesa dobraja, sladosť že ich izcelenije duši.
25 Suť putije mňaščiisja pravi byti mužu, obače posledňaja ich zrjat vo dno adovo.
26 Muž v trudech truždaetsja sebe i iznuždaet pogibel svoju: stroptivyj vo svoich ustach nosit pogibel.
27 Muž bezumen kopaet sebe zlaja i vo ustnach svoich sokroviščstvujet ogň.
28 Muž stroptivyj razsylaet zlaja, i svetilnik lsti vžigaet zlym, i razlučaet drugi.
29 Muž zakonoprestupen prelščaet drugi i otvodit ich v puti ne blagi.
30 Utverždajaj oči svoi myslit razvraščennaja, gryzyj že ustne svoi opredeljaet vsja zlaja: sej pešč jesť zloby.
31 Venec chvaly starosť, na putech že pravdy obretaetsja.
32 Lučše muž doloterpeliv pače krepkago, (i muž razum imejaj pače zemledelca velikago:) uderžavajaj že gnev pače vzemljuščago grad.
33 V nedra vchoďat vsja nepravednym: ot Gospoda že vsja pravednaja.

17

1 Lučše ukruch chleba so slastiju v mire, neželi dom ispolnen mnogich blagich i nepravednych žertv so braniju.
2 Rab smyslen obladaet vladyki bezumnymi, v bratiich že razdelit (imenije) na časti.
3 Jakože iskušaetsja v pešči srebro i zlato, tako izbrannaja serdca u Gospoda.
4 Zlyj poslušaet jazyka zakonoprestupnych, pravednyj že ne vnimaet ustnam lživym.
5 Rugajsja ubogomu razdražaet Sotvoršago jego, radujajsja že o pogibajuščem ne obezvinitsja: milujaj že pomilovan budet.
6 Venec starych čada čad: pochvala že čadom otcy ich. Vernomu ves mir bogatstvo, nevernomu že niže peňaz.
7 Nepriličny suť bezumnomu ustne verny, niže pravednomu ustne lživy.
8 Mzda blagodatej nakazanije upotrebljajuščym: i amože ašče obratitsja, uspejet.
9 Iže tait obidy, iščet ljubve: a iže nenavidit skryvati, razlučaet drugi i domašnija.
10 Sokrušaet preščenije serdce mudrago: bezumnyj že bijem ne čuvstvujet (ran).
11 Prekoslovija vozdvižet vsjak zlyj: Gospoď že angela nemilostiva poslet naň.
12 Vpadet popečenije mužu smyslennu: bezumnii že razmyšljajut zlaja.
13 Iže vozdaet zlaja za blagaja, ne podvignutsja zlaja iz domu jego.
14 Vlasť daet slovesem načalo pravdy: predvoditelstvujet že skudosti prja i braň.
15 Iže sudit pravednago nepravednym, nepravednago že pravednym, nečist i merzok u Gospoda.
16 Vskuju bjaše imenije bezumnomu? Sťjažati bo premudrosti bezserdyj ne možet. Iže vysok tvorit svoj dom, iščet sokrušenija: ostroptevajaj že učitisja vpadet vo zlaja.
17 Na vsjako vrema drug da budet tebe, bratija že v nuždach polezni da budut: sego bo radi raždajutsja.
18 Muž bezumen pleščet i radujetsja sebe, jakože poručajajsja isporučit druga svojego, na svoich že ustnach ogň sokrovišstvujet.
19 Grecholjubec radujetsja svarom, a žestokoserdyj ne usrjaščet blagich.
20 Muž udobopreložnyj jazykom vpadet vo zlaja: serdce že bezumnago bolezň sťjažavšemu je.
21 Ne veselitsja otec o syne nenakazannem: syn že mudr veselit mater svoju.
22 Serdce veseljaščesja blagoimetisja tvorit: mužu že pečalnu zasyšut kosti.
23 Prijemljuščemu dary nepravedno v nedra ne preduspevajut putije: nečestivyj že uklaňaet puti pravdy.
24 Lice razumno muža premudra, oči že bezumnago na koncech zemli.
25 Gnev otcu syn bezumen, i bolezň roždšej jego.
26 Tščety tvoriti mužu pravednu ne dobro, niže prepodobno navetovati vlastem pravednym.
27 Iže ščadit glagol proiznesti žestok, razumen: dolgoterpelivyj že muž premudr, lučše iščuščago nauki.
28 Nesmyslennomu voprosivšu o mudrosti, mudrosť vmenitsja: nema že kto sebe tvorit, vozmnitsja razumen byti.

18

1 Viny iščet muž choťja otlučitisja ot drugov, na vsjako že vrema ponosim budet.
2 Ne trebujet premudrosti muž skudoumen, zane pače voditsja bezumijem.
3 Jegda priidet nečestivyj vo glubinu zol, neradit: nachodit že jemu bezčestije i ponošenije.
4 Voda gluboka slovo v serdcy muža, reka že izskačušči i istočnik žizni.
5 Čuditisja licu nečestivago ne dobro, niže prepodobno uklaňati pravednoje na sude.
6 Ustne bezumnago privoďat jego na zlo, usta že jego derzostnaja prizyvajut smerť.
7 Usta bezumnago sokrušenije jemu, ustne že jego seť duši jego.
8 Lenivyja nizlagaet strach: duši že mužej ženam podobnych vzalčut.
9 Ne izceljajaj sebe vo svoich delech brat jesť pogubljajuščemu sebe samago.
10 Iz veličestva kreposti ima Gospodne, k nemuže pritekajušče pravednicy voznosjatsja.
11 Imenije bogatu mužu grad tverd, slava že jego velmi priseňaet.
12 Prežde sokrušenija voznositsja serdce mužu i prežde slavy smirjaetsja.
13 Iže otveščaet slovo prežde slyšanija, bezumije jemu jesť i ponošenije.
14 Gnev muža ukroščaet rab razumnyj: malodušna že čeloveka kto sterpit?
15 Serdce razumnago sťjažet čuvstvije, ušesa že mudrych iščut smysla.
16 Dajanije čeloveka rasprostraňaet jego i s silnymi posaždaet jego.
17 Pravednyj sebe samago oglagolnik vo pervoslovii: jegda že priložit supostat, obličaetsja.
18 Prekoslovija utoljaet molčalivyj i vo vlastech opredeljaet.
19 Brat ot brata pomogaem, jako grad tverd i vysok, ukrepljaetsja že jakože osnovanoje carstvo.
20 Ot plodov ust muž nasyščaet črevo svoje, i ot plodov usten svoich nasytitsja.
21 Smerť i život v ruce jazyka: uderžavajuščii že jego sneďat plody jego.
22 Iže obrete ženu dobru, obrete blagodať, prijal že jesť ot Gospoda tišinu.
23 Iže izgoňaet ženu dobruju, izgoňaet blagaja: deržaj že preljubodejcu bezumen i nečestiv.
24 S molenii glagolet ubogij, bogatyj že otveščaet žestoko.
25 Muž ljuboven k družbe, i jesť drug prilepivyjsja pače brata.

19

1 Lučše jesť ubog choďaj v prostote svojej, neže bogatyj stroptiv ustny svoimi i nesmyslen.
2 Ideže nesť učenija duši, nesť dobro, i iže skor jesť nogama, potknetsja.
3 Nerazumije muža pogubljaet puti jego, i Boga vinovna tvorit v serdcy svojem.
4 Bogatstvo prilagaet drugi mnogi: niščij že i ot suščago druga ostavljaem byvaet.
5 Svidetel lživ bez muki ne budet: oklevetajaj že nepravedno ne ubežit jeja.
6 Mnozi ugoždajut licam carskim: vsjak že zol byvaet v ponošenije muževi.
7 Vsjak, iže ubogago brata nenavidit, i ot sodružestva daleče budet. Mysl blagaja veďaščym ju približaetsja, muž že mudr obrjaščet ju. Mnogo tvorjaj zla soveršaet zlobu, a iže razdražaet slovesy, ne spasetsja.
8 Sťjažavyj mudrosť ljubit sebe, a iže sochraňaet razum, obrjaščet blagaja.
9 Svidetel lživyj ne bez muki budet, a iže razžizaet zlobu, pogibnet ot neja.
10 Ne polzujet bezumnomu sladosť, i ašče rab načnet s dosaždenijem obladati.
11 Milostiv muž dolgoterpit, pochvala že jego prevoschodit zakonoprestupnych.
12 Carevo preščenije podobno rykaniju lvovu, i jakože rosa zlaku, tako tichosť jego.
13 Stud jesť otcu syn bezumen, i nečisty obety ot mzdy bludnicy.
14 Dom i imenije razdeljajut otcy čadom: ot Gospoda že sočetavaetsja žena muževi.
15 Strach soderžit muža ženonravna: duša že prazdnago vzalčet.
16 Iže chranit zapovedi, sobljudaet svoju dušu, a neraďaj o svoich putech pogibnet.
17 Milujaj nišča vzaim daet Bogovi, po dajaniju že jego vozdastsja jemu.
18 Nakazuj syna tvojego, tako bo budet blagonadežen: v dosaždenije že ne vzemlisja dušeju tvojeju.
19 Zloumen muž mnogo otščetitsja: ašče že gubitel jesť, i dušu svoju priložit.
20 Slušaj, syne, otca tvojego nakazanija, da mudr budeši v posledňaja tvoja.
21 Mnogi mysli v serdcy muža: sovet že Gospodeň vo vek prebyvaet.
22 Plod muževi milostyňa: lučše že nišč pravednyj, neželi bogat lživ.
23 Strach Gospodeň v život muževi: a bezstrašnyj vodvoritsja na mestech, ideže ne nabljudaetsja razum.
24 Skryvajaj v nedrech ruce svoi nepravedno niže ko ustom svoim prineset ja.
25 Gubitelju rany prijemljušču, bezumnyj kovarneje budet: ašče že obličaeši muža razumna, urazumejet čuvstvo.
26 Bezčestvujaj otca i otrevajaj mater svoju sramotu priimet i ponošenije.
27 Syn ostavljajaj chraniti nakazanije otčeje poučitsja slovesem zlym.
28 Vyručajaj otroka nesmyslena dosaždaet opravdaniju: usta že nečestivych požrut sud.
29 Ugotovljajutsja nevozderžnym rany, i mučenija podobne nerazumnym.

20

1 Nevinno vino, ukoriznenno že pijanstvo, i vsjak prebyvajaj v nem ne budet premudr.
2 Ne raznstvujet preščenije carevo ot jarosti lvovy: razdražajaj že jego i primešajajsja jemu sogrešaet v svoju dušu.
3 Slava mužu otvraščatisja ot dosaždenija: vsjak že bezumen simi sopletaetsja.
4 Ponosim lenivyj ne usramljaetsja, takožde i zaemljaj pšenicu v žatvu.
5 Voda gluboka sovet v serdcy muža: muž že premudr izčerplet ju.
6 Velika vešč čelovek, i dragaja muž tvorjaj milosť: muža že verna (veliko) delo obresti.
7 Iže bez poroka živet v pravde, blaženy ostavit deti svoja.
8 Jegda car praveden na prestole sjadet, ne protivitsja pred očima jego ničtože lukavo.
9 Kto pochvalitsja čisto imeti serdce? Ili kto derznet rešči čista sebe byti ot grechov?
10 Ves velik i mal, i mera suguba, nečista pred Gospodem oboja:
11 i tvorjaj ja v načinaniich svoich zapnetsja: junota s prepodobnym, i pravyj puť jego.
12 Ucho slyšit, i oko vidit: Gospodňa dela oboja.
13 Ne ljubi klevetati, da ne voznesešisja: otverzi oči tvoi i nasyščajsja chleba.
14 Zlo, zlo, rečet sťjažavajaj, i otšed togda pochvalitsja.
15 Jesť zlato i množestvo kamenij dragich, sosud česten ustne razumny.
16 Vozmi rizu jego, jako isporučnik bysť čuždyja, i za čužduju vozmi zalog ot nego.
17 Sladok jesť čeloveku chleb lži, no potom ispolňatsja usta jego kamenija.
18 Pomyšlenije v sovete ugotovitsja, v pravlenii že tvorit braň.
19 Otkryvajaj tajnu chodit lestiju: i prelščajuščemu ustnami svoimi ne primešajsja.
20 Zloslovjaščemu otca ili mater ugasnet svetilnik, zenicy že očes jego uzrjat tmu.
21 Časť pospešna v načale, v poslednich ne blagoslovitsja.
22 Ne rcy: otmšču vragu: no poterpi Gospoda, da ti pomožet.
23 Merzosť Gospodevi sugubyj ves, i merilo lživo ne dobro pred nim.
24 Ot Gospoda ispravljajutsja stopy mužu: smertnyj že kako urazumejet puti svoja?
25 Seť muževi skoro nečto ot svoich osvjaščati: po obete bo raskajanije byvaet.
26 Vejatel nečestivych jesť car mudr i naložit na ňa kolo.
27 Svet Gospodeň dychanije čelovekom, iže ispytaet tajnaja utroby.
28 Milostyňa i istina sochranenije carju, i obydut prestol jego v pravde.
29 Lepota (esť) junym premudrosť: slava že starym sediny.
30 Rany i sokrušenija sretajut zlych, jazvy že v sokroviščich čreva.

21

1 Jakože ustremlenije vody, tako serdce carevo v ruce Božijej: amože ašče voschoščet obratiti, tamo uklonit je.
2 Vsjak muž javljaetsja sebe praveden: upravljaet že serdca Gospoď.
3 Tvoriti pravednaja i istinstvovati ugodna Bogu pače, neželi žertv krov.
4 Velemudryj vo ukorizne derzoserd, svetilo že nečestivych gresi.
5 Pomyšlenija tščalivago vo izjubilii, i vsjak neradivyj v lišenii.
6 Delajaj sokrovišča jazykom lživym sujetnaja gonit v seti smertnyja.
7 Vsegubitelstvo na nečestivyja ustremljaetsja: ne choťjat bo tvoriti pravednaja.
8 K stropotnym stropotnyja puti posylaet Bog: čista bo i prava dela Jego.
9 Lučše žiti vo ugle nepokrovennem, neželi v povaplennych s nepravdoju i v chramine obščej.
10 Duša nečestivago ne pomilujetsja ni ot jedinago ot čelovekov.
11 Tščetu prijemljušču nevozderžnomu, kovarnejšij budet nezlobivyj, razumevajaj že mudryj priimet razum.
12 Razumevaet pravednyj serdca nečestivych i uničtožaet nečestivyja v zlych.
13 Iže zatykaet ušesa svoja, ježe ne poslušati nemoščnago, i toj prizovet, i ne budet poslušajaj jego.
14 Dajanije tajno otvraščaet gnevy, ščaďaj že darov vozdvizaet jarosť krepkuju.
15 Veselije pravednych tvoriti sud: prepodobnyj že nečist u zlodejev.
16 Muž zabluždajaj ot puti pravdy v sonmišči ispolinov počijet.
17 Muž skuden ljubit veselije, ljubjaj že vino i jelej ne obogatitsja.
18 Otrebije že pravedniku bezzakonnik.
19 Lučše žiti v zemli puste, neže žiti s ženoju svarlivoju i jazyčnoju i gnevlivoju.
20 Sokrovišče voždelenno počijet vo ustech mudrago: bezumnii že mužije požirajut je.
21 Puť pravdy i milostyni obrjaščet život i slavu.
22 Vo grady krepki vnide premudryj i razruši utverždenije, na neže nadejašasja nečestivii.
23 Iže chranit svoja usta i jazyk, sobljudaet ot pečali dušu svoju.
24 Proderzyj i veličavyj i gordelivyj gubitel naricaetsja: a iže pamatozlobstvujet, bezzakonen.
25 Pochoti lenivago ubivajut: ne proizvoljajut bo ruce jego tvoriti čto.
26 Nečestivyj želaet ves deň pochoti zlyja, pravednyj že milujet i ščedrit neščadno.
27 Žertvy nečestivych merzosť Gospodevi: ibo bezzakonno prinosjat ja.
28 Svidetel ložnyj pogibnet, muž že poslušliv sochraňaem vozglagolet.
29 Nečestiv muž bezstudno stoit licem: pravyj že sam razumevaet puti svoja.
30 Nesť premudrosti, nesť mužestva, nesť soveta u nečestivago.
31 Koň ugotovljaetsja na deň brani: ot Gospoda že pomošč.

22

1 Lučše ima dobroje, neže bogatstvo mnogo, pače že srebra i zlata blagodať blagaja.
2 Bogat i nišč sretosta drug druga, oboich že Gospoď sotvori.
3 Chudog, videv lukavago mučima krepko, sam nakazujetsja: bezumnii že mimošedše otščetišasja.
4 Rod premudrosti strach Gospodeň, i bogatstvo i slava i život.
5 Volčcy i seti na putech stropotnych, chraňaj že svoju dušu izbežit ich.
6 Bogatii ubogimi imut obladati,
7 i rabi svoim gospodem vzaim dadut.
8 Sejavyj zlaja požnet zlaja, jazvu že del svoich soveršit.
9 Muža ticha i dajatelja ljubit Gospoď, sujetu že del jego skončaet.
10 Milujaj niščago sam prepitaetsja: ot svoich bo chlebov dade ubogomu. Pobedu i česť ustrojaet dajaj dary, obače dušu pogubljaet sťjažavšich.
11 Izženi ot sonmišča gubitelja, i izydet s nim prenije: jegda bo sjadet v sonmišči, vsech bezčestit.
12 Ljubit Gospoď prepodobnaja serdca, prijatni že Jemu vsi neporočnii v putech svoich: ustnama paset car (ljudi svoja).
13 Oči Gospodni sobljudajut čuvstvo: preziraet slovesa zakonoprestupnyj.
14 Viny iščet i glagolet lenivyj: lev na stezjach, na putech že razbojnicy.
15 Jama gluboka usta zakonoprestupnych: voznenavidenyj že ot Gospoda vpadetsja v ňu. Suť putije zlii pred mužem, i ne ljubit vozvratitisja ot nich: vozvratitisja že podobaet ot puti stropotna i zlago.
16 Bezumije visit na serdcy junago: žezl že i nakazanije daleče (otgonit) ot nego.
17 Obiďaj ubogago mnogaja sebe zla tvorit, daet že bogatomu vo oskudenije (sebe).
18 Ko slovesem mudrych prilagaj tvoje ucho, i uslyši moja slovesa: svoje že serdce utverdi (k nim), da razumeješi, jako dobra suť.
19 I ašče vložiši ja v serdce tvoje, vozvesljat tebe kupno vo tvoich ustnech.
20 Da budet ti na Gospoda nadežda, i pokažet ti puť Svoj.
21 Ty že napiši ja sebe triždy, na sovet i smysl i razum, na širote serdca tvojego: uču bo ťja istinnomu slovesi, i razuma blagago slušati na otvety slovesem istinnym predlagaemym tebe.
22 Ne nasilstvuj niščago, zane ubog jesť, i ne dosaždaj nemoščnomu vo vratech:
23 Gospoď bo imať suditi jego sud, i izbaviši tvoju bezbednuju dušu.
24 Ne byvaj drug mužu gnevlivu i so drugom žestokoserdym ne sovodvorjajsja:
25 da ne kogda naučišisja putem jego i priimeši teneta duši tvojej.
26 Ne vdavajsja v poručenije, styďasja lica:
27 jegda bo ne budeši imeti čim iskupitisja, vozmut postelju, jaže pod rebry tvoimi.
28 Ne prelagaj predel večnych, jaže položiša otcy tvoi.
29 Prozritelnu čeloveku i ostromu v delech svoich pred carmi podobaet stojati, i ne stojati pred mužmi prostymi.

23

1 Ašče sjadeši večerjati na trapeze silnago, razumno razumevaj predlagaemaja tebe,
2 i nalagaj ruku tvoju, vedyj, jako sicevaja tebe podobaet ugotoviti:
3 ašče že nesytnejšij jesi, ne želaj brašen jego: sija bo imut život ložen.
4 Ne rasprostirajsja ubog syj s bogatym, tvojeju že mysliju udaljajsja.
5 Ašče ustremiši na nego oko tvoje, nikogdaže javitsja: sodelany bo suť jemu krila jako orlu, i obraščaetsja v dom nastojatelja svojego.
6 Ne večerjaj s mužem zavistlivym, niže pochoščeši piščej jego:
7 imže bo obrazom ašče kto poglotit vlasy, sice jast i pijet: niže k sebe da vvedeši jego i snesi chleb tvoj s nim:
8 izbljuet bo jego i oskvernit slovesa tvoja dobraja.
9 Vo ušiju bezumnago ničtože glagoli, da ne kogda porugaet razumnaja slovesa tvoja.
10 Ne prelagaj predel večnych i v sťjažanije sirot ne vnidi:
11 izbavljajaj bo ich Gospoď krepok jesť i razsudit sud ich s toboju.
12 Dažď v nakazanije serdce tvoje, ušesa že tvoja ugotovaj slovesem čuvstvennym.
13 Ne prestavaj mladenca nakazovati: ašče bo žezlom biješi jego, ne umret (ot nego):
14 ty bo pobiješi jego žezlom, dušu že jego izbaviši ot smerti.
15 Syne, ašče premudro budet serdce tvoje, vozveseliši i moje serdce,
16 i prebudut v slovesech tvoi ustne k moim ustnam, ašče prava budut.
17 Da ne revnujet serdce tvoje grešnikom, no v strase Gospodni budi ves deň:
18 ašče bo sobljudeši ja, budut ti vnucy, i upovanije tvoje ne otstupit.
19 Slušaj, syne, i premudr byvaj i ispravljaj mysli tvojego serdca:
20 ne budi vinopijca, niže prilagajsja k složenijem i kupovanijem mas:
21 vsjak bo pijanica i bludnik obniščaet, i oblečetsja v razdrannaja i v rubišča vsjak sonlivyj.
22 Slušaj, syne, otca rodivšago ťja, i ne preziraj, jegda sostarejetsja mati tvoja.
23 Istinu sťjaži i ne otrini mudrosti i učenija i razuma.
24 Dobre vospitovaet otec praveden, o syne že premudrem veselitsja duša jego.
25 Da veselitsja otec i mati o tebe, i da radujetsja roždšaja ťja.
26 Dažď mi, syne, tvoje serdce, oči že tvoi moja puti da sobljudajut.
27 Sosud bo sokrušen čuždij dom, i studenec tesen čuždij:
28 sej bo vskore pogibnet, i vsjakij zakonoprestupnik potrebitsja.
29 Komu gore? Komu molva? Komu sudove? Komu goresti i svary? Komu sokrušenija votšče? Komu sini oči?
30 Ne prebyvajuščym li v vine? I ne nazirajuščym li, gde pirove byvajut?
31 Ne upivajtesja vinom, no besedujte ko čelovekom pravednym, i besedujte vo prochodech: ašče bo na čašy i stkljanicy vdasi oči tvoi, posledi imaši choditi nažajšij belilnago dreva:
32 posledi že jako ot zmia ujazven prostretsja, i jakože ot kerasta razlivaetsja jemu jad.
33 Oči tvoi jegda uzrjat (ženu) čužduju, usta tvoja togda vozglagoljut stropotnaja:
34 i vozljažeši jako v serdcy morja i jakože kormčij vo mnoze volnenii.
35 Rečeši že: biša ma, i ne pobolech, i porugašasja mi, az že ne razumech: kogda utro budet, da šed vzyšču, s nimiže snidusja?

24

1 Syne, ne revnuj mužem zlym, niže vozželej byti s nimi:
2 lžam bo poučaetsja serdce ich, i bolezni ustne ich glagoljut.
3 S premudrostiju ziždetsja dom i s razumom ispravljaetsja.
4 S čuvstvijem ispolňajutsja sokrovišča ot vsjakago bogatstva čestnago i dobrago.
5 Lučše mudryj krepkago, i muž razum imejaj zemledelca velika.
6 So upravlenijem byvaet braň, pomošč že s serdcem sovetnym.
7 Premudrosť i mysl blaga vo vratech premudrych: smyslennii ne uklaňajutsja ot zakona Gospodňa,
8 no sovetujut v sonmiščich. Nenakazannych sretaet smerť,
9 umiraet že bezumnyj vo gresech. Nečistota mužu gubitelju:
10 oskvernitsja v deň zol i v deň pečali, dondeže oskudejet.
11 Izbavi vedomyja na smerť i iskupi ubivaemych, ne ščadi.
12 Ašče že rečeši: ne vem sego: razumej, jako Gospoď vsech serdca vesť, i sozdavyj dychanije vsem, sej vesť vsjačeskaja, Iže vozdast komuždo po delom jego.
13 Jažď med, syne, blag bo jesť sot, da nasladitsja gortaň tvoj:
14 sice urazumeješi premudrosť dušeju tvojeju: ašče bo obrjaščeši, budet dobra končina tvoja, i upovanije ne ostavit tebe.
15 Ne privodi nečestivago na pažiť pravednych, niže prelščajsja nasyščenijem čreva:
16 sedmericeju bo padet pravednyj i vostanet, nečestivii že iznemogut v zlych.
17 Ašče padet vrag tvoj, ne obradujsja jemu, v pretknovenii že jego ne voznosisja:
18 jako uzrit Gospoď, i ne ugodno Jemu budet, i otvratit jarosť Svoju ot nego.
19 Ne radujsja o zlodejuščich i ne revnuj grešnym,
20 ne prebudut bo vnucy lukavych, svetilo že nečestivych ugasnet.
21 Bojsja Boga, syne, i carja, i ni jedinomu že ich protivisja:
22 vnezapu bo isťjažut nečestivych, mučenija že oboich kto uvesť? Slovo sochraňajaj syn krome pogibeli budet: prijemljaj že prijat onoje. Ničtože ložno ot jazyka carevi da glagoletsja, i ni jedina lža ot jazyka jego da izydet: meč (esť) jazyk carev, a ne ploťjan: i iže ašče predan budet, sokrušitsja: ašče bo razdražitsja jarosť jego, so žilami čeloveki gubit, i kosti čelovečeskija pojadaet i sožigaet jako plameň, jako ne jadomym byti ptencami orlimi. Moich sloves, syne, bojsja, i priim ja pokajsja.
23 Sija že vam smyslennym glagolju razumeti: sramljatisja lica na sude ne dobro.
24 Glagoljaj nečestivago, jako praveden jesť, prokljat ot ljudij budet i voznenaviden vo jazycech:
25 obličajuščii že lučšii javjatsja, na ňaže priidet blagoslovenije blago:
26 i ustne oblobyzajut otveščajuščyja slovesa blaga.
27 Ugotovljaj na ischod dela tvoja, i ugotovisja na selo, i chodi vsled mene, i soziždeši dom tvoj.
28 Ne budi svidetel lživ na tvojego graždanina, niže prostraňajsja tvoima ustnama.
29 Ne rcy: imže obrazom sotvori mi, sotvorju jemu i otmšču jemu, imiže ma preobide.
30 Jakože niva muž bezumnyj, i jako vinograd čelovek skudoumnyj:
31 ašče ostaviši jego, opustejet i travoju porastet ves, i budet ostavlen, ogrady že kamennyja jego raskopajutsja.
32 Posledi az pokajachsja, vozzrech izbrati nakazanije:
33 malo dremlju, malo že splju i malo objemlju rukama persi:
34 ašče že sije tvoriši, priidet predidušči niščeta tvoja i skudosť tvoja, jako blag tečec.

25

1 Sija pritči Solomoni byvšyja neraspoloženny, jaže spisaša druzije Jezekii carja Iudejska.
2 Slava Božija kryet slovo, slava že careva počitaet povelenija Jego.
3 Nebo vysoko, zemlja že gluboka: serdce že carevo neobličitelno.
4 Kuj neiskušennoje srebro, i očistitsja čisto vse.
5 Ubivaj nečestivyja ot lica careva, i ispravitsja v pravde prestol jego.
6 Ne gordisja pred licem carevym i na meste silnych ne stani:
7 lučše bo ti jesť, jegda rečet: vzydi ko mne: neželi smiritisja tebe pred licem silnago.
8 Iže videsta oči tvoi, glagoli. Ne vpadaj v ťjažbu skoro, da ne raskaešisja posleždi, jegda tebe dosadit drug tvoj.
9 Vstupaj vspjať, ne neradi, da ne ponosit ubo tebe drug:
10 svara že tvoja i vražda tvoja ne otstupit, no budet ti ravna so smertiju. Blagodať i ljuby svoboždaet, v nichže utverdi sebe, da ne v ponošenii budeši, no sochrani puti tvoja dobre ustrojeny.
11 (Jakože) jabloko zlato vo userjazi sardijskago kamene, sice rešči slovo pri priličnych jemu.
12 I (jakože) vo userjaz zlatyj sardijskij kameň mnogocennyj vjažetsja, (sice) slovo premudro vo ucho blagoposlušno.
13 Jakože ischodišče snega v žatvu znoja polzujet, tako vestnik veren poslavšich jego: dušy bo upotrebljajuščich jego polzujet.
14 Jakože vetri i oblacy i doždeve javljajuščiisja, tako i chvaljaščijsja o dajanii ložnem.
15 V dolgoterpenii blagopolučije carem: jazyk že makok sokrušaet kosti.
16 Med obret jažď umerenno, da ne kako presyščen izbljueši.
17 Ne učaščaj vnositi nogu tvoju ko drugu tvojemu, da ne kogda nasyščsja tebe, voznenavidit ťja.
18 Drekol i meč i strela ostra, tako i muž svidetelstvujaj na druga svojego svidetelstvo ložnoje.
19 Puť zlago i noga zakonoprestupnago pogibnut v deň zol.
20 Jakože ocet nepolezen vredu i dym očima, tako pripadšaja strasť v telesi serdce oskorbljaet.
21 Jakože molije v rize i červije v dreve, tako pečal mužu vredit serdce.
22 Ašče alčet vrag tvoj, uchlebi jego: ašče li žaždet, napoj jego:
23 sije bo tvorja, uglije ognennoje sobiraeši na glavu jego, Gospoď že vozdast tebe blagaja.
24 Vetr severnyj vozdvizaet oblaki, lice že bezstudno jazyk razdražaet.
25 Lučše žiti vo ugle nepokrytem, neže vo chramine obščej so ženoju klevetlivoju.
26 Jakože voda studenaja duši žažduščej blagoprijatna, tako vesť blagaja ot zemli izdaleča.
27 Jakože ašče kto istočnik zagraždaet i ischodišče vody gubit, tako ne lepo pravedniku pasti pred nečestivym.
28 Jasti med mnogo ne dobro: počitati že podobaet slovesa slavna.
29 Jakože grad stenami razoren i ne ogražden, tako muž tvorjaj čto bez soveta.

26

1 Jakože rosa v žatvu i jakože dožď v lete, tako nesť bezumnomu česti.
2 Jakože pticy otletajut i vrabijeve, tako kljatva sujetnaja ne najdet ni na kogože.
3 Jakože bič koňu i osten oslu, tako žezl jazyku zakonoprestupnu.
4 Ne otveščaj bezumnomu po bezumiju jego, da ne podoben jemu budeši:
5 no otveščaj bezumnomu po bezumiju jego, da ne javitsja mudr u sebe.
6 Ot putij svoich ponošenije tvorit, iže posla vestnikom bezumnym slovo.
7 Otimi šestvije ot glezn i zakonoprestuplenije ot ust bezumnych.
8 Iže privjazujet kameň v prašči, podoben jesť dajuščemu bezumnomu slavu.
9 Ternija prozjabajut v ruce pijanicy, i poraboščenije v ruce bezumnych.
10 Mnogimi volnujetsja vsjaka ploť bezumnych, sokrušaetsja bo izstuplenije ich.
11 Jakože pes, jegda vozvratitsja na svoja blevotiny, i merzok byvaet, tako bezumnyj svojeju zloboju vozvraščsja na svoj grech. Jesť styd navoďaj grech, i jesť styd slava i blagodať.
12 Videch muža nepščevavša sebe mudra byti, upovanije že imať bezumnyj pače jego.
13 Glagolet lenivyj poslan na puť: lev na putech, na stognach že razbojnicy.
14 Jakože dver obraščaetsja na pjate, tako lenivyj na loži svojem.
15 Skryv lenivyj ruku v nedro svoje ne vozmožet prinesti ko ustom.
16 Mudrejšij sebe lenivyj javljaetsja, pače vo izjubilii iznosjaščago vesť.
17 Jakože deržaj za ošib psa, tako predsedatelstvujaj čuždemu sudu.
18 Jakože vračujemii meščut slovesa na čeloveki, sretajaj že slovom pervyj zapnetsja:
19 tako vsi kovarstvujuščii nad svoimi drugi: jegda že uvideni budut, glagoljut, jako igraja sodejach.
20 Vo mnozech drevech rastet ogň: a ideže nesť razgnevljajušča, umolkaet svar.
21 Ognišče ugliju, i drova ognevi: muž že klevetliv v matež svara.
22 Slovesa laskatelej magka: sija že udarjajut v sokrovišča utrob.
23 Srebro daemo s lestiju, jakože skudel vmeňaemo: ustne gladki serdce pokryvajut priskorbno.
24 Ustnama vsja obeščavaet plačaj vrag, v serdcy že sodevaet lesť.
25 Ašče ťja molit vrag veliim glasom, ne veruj jemu, sedm bo jesť lukavstvij v duši jego.
26 Tajaj vraždu sostavljaet lesť: otkryvaet že svoja grechi blagorazumnyj na sonmiščich.
27 Izryvajaj jamu iskrennemu vpadetsja v ňu: valjajaj že kameň na sebe valit.
28 Jazyk lživ nenavidit istiny, usta že nepokrovenna tvorjat nestrojenije.

27

1 Ne chvalisja o utrii, ne vesi bo, čto rodit (deň) nachoďaj.
2 Da chvalit ťja iskrennij, a ne tvoja usta, čuždij, a ne tvoi ustne.
3 Ťjažko kameň i neudobonosno pesok, gnev že bezumnago ťjažšij obojego.
4 Bezmilostivna jarosť i ostr gnev, no ničtože postoit revnosti.
5 Lučše obličenija otkrovenna tajnyja ljubve.
6 Dostoverneje suť jazvy druga, neželi volnaja lobzanija vraga.
7 Duša v sytosti sušči sotam rugaetsja: duši že niščetnej i gorkaja sladka javljajutsja.
8 Jakože jegda ptica otletit ot gnezda svojego, tako čelovek poraboščaetsja, jegda ustranitsja ot svoich mest.
9 Miry i vinom i fimiamy krasujetsja serdce, rasterzavaetžesja ot bed duša.
10 Druga tvojego ili druga otča ne ostavljaj: v dom že brata svojego ne vnidi neblagopolučno: lučše drug bliz, neže brat daleče živyj.
11 Mudr budi, syne, da veselitsja serdce tvoje, i otvrati ot sebe ponosliva slovesa.
12 Chitryj zlym nachoďaščym ukryvaetsja: bezumnii že našedše tščetu postraždut.
13 Otimi rizu jego, prejde bo dosaditel, iže čuždaja pogubljaet.
14 Iže ašče blagoslovit druga utro veliim glasom, ot klenuščago ni čimže raznstvovati vozmnitsja.
15 Kapli izgoňajut čeloveka v deň zimen iz domu jego, tako i žena klevetlivaja iz svojego domu.
16 Sever žestok vetr, imenem že prijaten naricaetsja.
17 Železo železa ostrit: muž že pooščrjaet lice družne.
18 Iže nasaždaet smokovnicu, snesť plody jeja: a iže chranit gospoda svojego, česten budet.
19 Jakože suť nepodobna lica licam, sice niže serdca čelovekov.
20 Ad i Pogibel ne nasyščajutsja: takožde i oči čelovečestii nesyti. Merzosť Gospodevi utverždajaj oči, i nenakazannii nevozderžni jazykom.
21 Iskušenije srebru i zlatu razdeženije: muž že iskušaetsja usty chvaljaščich jego. Serdce bezzakonnika vzyskujet zlaja, serdce že pravo vzyskujet razuma.
22 Ašče biješi bezumnago posrede sonmišča sramljaja jego, ne otimeši bezumija jego.
23 Razumne razumevaj duši stada tvojego, i da pristaviši serdce tvoje ko tvoim stadam.
24 Jako ne vo vek muževi deržava i kreposť, niže predaet ot roda v rod.
25 Prileži o zlacech suščich na poli i požneši travu, i sobiraj seno nagornoje,
26 da imaši ovcy na odejanije: počitaj pole, da budut ti agncy.
27 Syne, ot mene imaši rečenija krepka v žizň tvoju i v žizň tvoich služitelej.

28

1 Begaet nečestivyj ni jedinomu že goňašču, pravednyj že jako lev upovaja.
2 Za grechi nečestivych sudove vostajut: muž že chitryj ugasit ja.
3 Proderzyj v nečestiich oklevetaet niščyja, jakože dožď silnyj ne polezen:
4 tako ostavivšii zakon chvaljat nečestije, ljubjaščii že zakon ograždajut sebe stenu.
5 Mužije zlii ne urazumejut suda, iščuščii že Gospoda urazumejut o vsem.
6 Lučše nišč choďaj vo istine, neželi bogat lož.
7 Chranit zakon syn razumnyj: a iže paset nesytosť, bezčestit otca svojego.
8 Umnožajaj bogatstvo svoje s lichvami i pribytki milujuščemu niščyja sobiraet je.
9 Uklaňajaj ucho svoje ne poslušati zakona i sam molitvu svoju omerzil.
10 Iže lstit pravyja na puti zlem, vo istlenije sam vpadet: bezzakonnii že minujut blagaja i ne vnidut v ňa.
11 Premudr u sebe muž bogatyj, ubogij že razumiv prezrit jego.
12 Pomoščiju pravednych mnoga byvaet slava, na mestech že nečestivych pogibajut čelovecy.
13 Pokryvajaj nečestije svoje ne uspejet vo blagaja, povedaja že obličenija vozljublen budet.
14 Blažen muž, iže boitsja vsech za blagogovenije, a žestoserdyj vpadaet vo zlaja.
15 Lev alčen i volk žažden, iže tiranstvujet, nišč syj, nad jazykom ubogim.
16 Car skuden urokom velik klevetnik (byvaet), a nenaviďaj nepravdy dolgo let poživet.
17 Muža, iže v vine smertne, vyručajaj beglec budet, a ne utveržden. Nakazuj syna, i vozljubit ťja i dast lepotu tvojej duši, ne poslušaet jazyka zakonoprestupna.
18 Choďaj pravedno pomošč priimet, choďaj že v stropotny puti uvjaznet.
19 Delajaj svoju zemlju nasytitsja chlebov, goňaj že prazdnosť nasytitsja niščety.
20 Muž very dostojnyj mnogo blagoslovitsja, zlyj že ne bez mučenija budet.
21 Iže ne sramljaetsja lica pravednych, ne blag: takovyj za ukruch chleba prodast muža.
22 Tščitsja obogatitisja muž zavidliv, i ne vesť, jako milostivyj vozobladaet im.
23 Obličajaj čelovečy puti blagodať imať pače jazykom laskajuščago.
24 Iže otvergaet otca ili mater i mnitsja ne sogrešati, sej sopričastnik jesť mužu nečestivu.
25 Nevernyj muž sudit tune, a iže nadejetsja na Gospoda, v priležanii budet.
26 Iže nadejetsja na derzo serdce, takovyj bezumen: a iže chodit v premudrosti, spasetsja.
27 Iže daet ubogim, ne oskudejet: a iže otvraščaet oko svoje, v skudosti budet mnoze.
28 Na mestech nečestivych steňat pravednii, v pogibeli že ich umnožatsja pravednii.

29

1 Lučše muž obličajaj, neželi muž žestokovyjnyj: vnezapu bo palimu jemu, nesť izcelenija.
2 Pochvaljaemym pravednym, vozveseljatsja ljudije: načalstvujuščym že nečestivym, steňat mužije.
3 Mužu ljubjašču premudrosť, veselitsja otec jego: a iže paset ljubodejcy, pogubit bogatstvo.
4 Car praveden vozvyšaet zemlju, muž že zakonoprestupnik raskopovaet.
5 Iže ugotovljaet na lice svojemu drugu mrežu, oblagaet ju na svoja nogi.
6 Sogrešajuščemu mužu velija seť: pravednyj že v radosti i v veselii budet.
7 Umejet pravednyj sud tvoriti ubogim, a nečestivyj ne razumejet razuma, i ubogomu nesť uma razumevajuščago.
8 Mužije bezzakonnii sožgoša grad, mudrii že otvratiša gnev.
9 Muž mudr sudit jazyki, muž že zlyj gnevajajsja posmevaem byvaet, a ne ustrašaet.
10 Mužije krovej pričastni voznenaviďat prepodobnago, pravii že vzyščut dušu jego.
11 Ves gnev svoj proiznosit bezumnyj: premudryj že skryvaet po časti.
12 Carju poslušajušču slovese nepravedna, vsi, iže pod nim, zakonoprestupnicy.
13 Zaimodavcu i dolžniku, drug so drugom sošedšymsja, poseščenije tvorit obema Gospoď.
14 Carju vo istine suďaščemu niščym, prestol jego vo svidetelstvo ustroitsja.
15 Jazvy i obličenija dajut mudrosť: otrok že zabluždajaj sramljaet roditeli svoja.
16 Mnogim suščym nečestivym mnozi gresi byvajut, pravednii že, onym padajuščym, ustrašaemi byvajut.
17 Nakazuj syna tvojego, i upokoit ťja i dast lepotu duši tvojej.
18 Ne budet skazatel jazyku zakonoprestupnu, chraňaj že zakon blažen.
19 Ne nakažetsja slovesy rab žestok: ašče bo i urazumejet, no ne poslušaet.
20 Ašče uvidiši muža skora v slovesech, razumej, jako upovanije imať pače jego bezumnyj.
21 Iže laskoserd budet ot detstva, porabotitsja, na posledok že boleznovati budet o sem.
22 Muž gnevlivyj vozdvizaet svar, muž že jaryj otkryvaet grechi.
23 Dosaždenije muža smirjaet, a smirennyja utverždaet Gospoď v slave.
24 Iže soobščaetsja taťju, nenavidit svojeja duši: ašče že kljatvu predložennuju slyšavšii ne vozvesťjat,
25 ubojavšesja i postydevšesja čelovekov, pretknutsja: nadejavyjsja že na Gospoda vozveselitsja. Nečestije mužu daet soblažnenije: upovajaj že na Vladyku spasetsja.
26 Mnozi ugoždajut licam načalnikov: ot Gospoda že sbyvaetsja pravda mužu.
27 Merzosť pravedniku muž nepraveden: merzosť že zakonoprestupnomu puť pravoveďaj.

30

1 Sija glagolet muž verujuščym Bogovi, i počivaju:
2 bezumneje bo jesm ot vsech čelovek, i razuma čelovečeskago nesť vo mne:
3 Bog že nauči ma premudrosti, i razum svjatych urazumech.
4 Kto vzyde na nebo i snide? Kto sobra vetry v nedra? Kto vozvrati vodu v rizu? Kto obderža vsja koncy zemli? Koje ima jego? Ili koje ima synu jego, da razumeješi?
5 Vsja bo slovesa Božija razdežena: zaščiščaet že Sam blagogovejuščich Jemu.
6 Ne priloži ko slovesem Jego, da ne obličit ťja, i lož budeši.
7 Dvoje prošu u Tebe: ne otimi ot mene blagodati prežde umertvija mojego:
8 sujetno slovo i ložno daleče ot mene sotvori, bogatstva že i niščety ne dažď mi: ustroj že mi potrebnaja i samodovolnaja,
9 da ne nasyščsja lož budu i reku: kto ma vidit? Ili obniščav ukradu i klenusja imenem Božiim.
10 Ne predažď raba v ruce gospodina, da ne kogda proklenet ťja, i izčezneši.
11 Čado zlo klenet otca i mater ne blagoslovit.
12 Čado zlo pravedna sebe sudit, ischoda že svojego ne izmy.
13 Čado zlo vysoki oči imať, veždoma že svoima voznositsja.
14 Čado zlo meč zuby (svoja) imať, i členovnyja jako sečivo, ježe gubiti i pojadati smirennyja ot zemli i ubogija ich ot čelovek.
15 Pijavica ime tri dščeri, ljuboviju vozljubleny, i tri sija ne nasytišasja jeja, i četvertaja ne udovlisja rešči: dovolno (mi jesť).
16 Ad i pochoť ženy, i zemlja nenapojenaja vodoju i voda i ogň ne rekut: dovlejet.
17 Oko rugajuščejesja otcu i dosaždajuščeje starosti materni, da istorgnut je vranove ot debrija i da sneďat je ptency orli.
18 Trije mi suť nevozmožnaja urazumeti, i četvertago ne vem:
19 sleda orla parjašča (po vozduchu) i puti zmia (polzušča) po kameni, i stezi korablja plovušča po morju i putij muža v junosti (ego).
20 Takov puť ženy bludnicy: jaže jegda sotvorit, i izmyvšisja, ničtože, reče, sodejach nelepo.
21 Tremi trjasetsja zemlja, četvertago že ne možet ponesti:
22 ašče rab vocaritsja, i bezumnyj ispolnitsja piščeju, i raba ašče izženet svoju gospožu,
23 i merzkaja žena ašče ključitsja dobru mužu.
24 Četyri že suť malejšaja na zemli, sija že suť mudrejša mudrych:
25 mravije, imže nesť kreposti i ugotovljajut v žatvu pišču:
26 i chirogrilli, jazyk ne krepok, iže sotvoriša v kameniich domy svoja:
27 bezcarni suť pruzije, i vojujut ot jedinago povelenija blagočinno:
28 jaščerica, rukami opirajuščisja i udob ulovljaema sušči, živet vo tverdech carevych.
29 Trije suť, jaže blagopospešno choďat, četvertoje že, ježe dobre prochodit:
30 skimen lvov krepčae zverej, iže ne otvraščaetsja, ni ustrašaetsja skota,
31 i petel choďa v kokošech blagodušen, i kozel predvoditel stadu, i car glagoljaj k narodu vo jazyce.
32 Ašče vdasi sebe v veselije i prostreši ruku tvoju so svarom, porugan budeši.
33 Melzi mleko, i budet maslo. Ašče li nozdri češeši, izydet krov: ašče že izvlečeši slovesa, izydut sudove i ťjažby.

31

1 Moja slovesa rekošasja ot Boga, carevo proročestvo, jegože nakaza mati jego:
2 čto, čado, (sobljudeši,) čto rečenije Božije? Pervorodne, tebe glagolju, syne: čto, čado mojego čreva? Čto, čado moich molitv?
3 Ne dažď ženam tvojego bogatstva i tvojego uma i žitija v poslednij sovet.
4 S sovetom vse tvori, s sovetom pij vino: silnii gnevlivi suť, vina da ne pijut,
5 da napivšesja ne zabudut mudrosti i pravo suditi nemoščnym ne vozmogut.
6 Dadite sikera suščym v pečalech i vino piti suščym v boleznech,
7 da zabudut ubožestva i boleznej ne vospomanut ktomu.
8 Syne, otverzaj usta tvoja slovu Božiju i sudi vsja zdravo:
9 otverzaj usta tvoja i sudi pravedno, razsuždaj že uboga i nemoščna.
10 Ženu doblju kto obrjaščet, dražajši jesť kamenija mnogocennago takovaja:
11 derzaet na ňu serdce muža jeja: takovaja dobrych korystej ne lišitsja:
12 delaet bo mužu svojemu blagaja vo vse žitije:
13 obretši volnu i len, sotvori blagopotrebnoje rukama svoima.
14 Bysť jako korabl kuplju deja, izdaleča sobiraet sebe bogatstvo:
15 i vostaet iz nošči, i dade brašna domu i dela rabyňam.
16 Uzrevši selo kupi, ot plodov že ruk svoich nasadi sťjažanije.
17 Prepojasavši krepko čresla svoja, utverdit myšcy svoja na delo,
18 i vkusi, jako dobro jesť delati, i ne ugasaet svetilnik jeja vsju nošč.
19 Lakti svoja prostiraet na poleznaja, ruce že svoi utverždaet na vreteno,
20 i ruce svoi otverzaet ubogomu, dlaň že prostre nišču.
21 Ne pečetsja o suščich v domu muž jeja, jegda gde zamedlit: vsi bo u neja odejani suť.
22 Suguba odejanija sotvori mužu svojemu, ot vissona že i porfiry sebe odejanija.
23 Slaven byvaet vo vratech muž jeja, vnegda ašče sjadet v sonmišči so starejšiny žitelmi zemli.
24 Plaščanicy sotvori i prodade Finikianom, opojasanija že Chananeom.
25 Usta svoja otverze vnimatelno i zakonno i čin zapoveda jazyku svojemu.
26 Krepostiju i lepotoju oblečesja, i vozveselisja vo dni poslednija.
27 Tesny stezi domu jeja, brašna že lenostnago ne jade.
28 Usta svoja otverze mudro i zakonno.
29 Milostyňa že jeja vozstavi čada jeja, i obogatišasja: i muž jeja pochvali ju:
30 mnogi dščeri sťjažaša bogatstvo, mnogi sotvoriša silu: ty že preduspela i prevozneslasja jesi nad vsemi:
31 ložnago ugoždenija i sujetnyja dobroty ženskija nesť v tebe: žena bo razumnaja blagoslovena jesť: strach že Gospodeň sija da chvalit.
32 Dadite jej ot plodov usten jeja, i da chvalim budet vo vratech muž jeja.

{pokazať odnu glavu na stranice}