Kniga Siracha

Slavjanskij tekst

Predislovije

Poneže mnogaja i velikaja nam črez zakon i proroki i inych posledovavšich im dana byša, o nichže podobaet chvaliti Izrailja nakazanija i premudrosti radi, i jako ne tokmo sami čtušče dolžni razumnymi byti, no da i inostrannych vozmogut priležno učaščesja polzovati, i glagoljušče i pišušče: ded moj Iisus množajše sebe vdav v čtenije zakona že i prorokov i inych otečeskich knig, i v sich dovolnoje iskusstvo sťjažav, ponudisja i sam napisati nečto ot nadležaščich k nakazaniju i premudrosti, da priležno učaščiisja, i sich pričastnicy byvše, mnogo pače uspejut v zakonnem žitii.
Budite ubo umolenni, da so blagovolenijem i vnimanijem čtete, i proščenije podaste, ašče v nekiich vozmnimsja nedovolni byti vo istolkovanii ljubotrudno izobretennych rečenij: ne ravnuju bo silu imut ta v sebe, jaže jevrejski glagolema suť, jegda prevedutsja na inyj jazyk: ne tokmo že sija, no i samyj zakon i proročestva i pročyja knigi ne maloje imejut raznstvo v sebe čtomyja.
V tridesjať bo osmem lete pri Jevergete cari prišed vo Jegipet i premedliv, obretoch nemalago nakazanija svitok, za nuždejšeje vmenich sam privnesti nekoje tščanije i trudoljubije k prevedeniju toja knigi, mnogoje bdenije i iskusstvo privnes v razstojanii vremene, k koncu privoďa knigu izdati, i v preselenii choťjaščym učitisja, predugotovljajuščym nravy zakonno žitelstvovati.

1

1 Vsjaka premudrosť ot Gospoda i s Nim jesť vo vek.
2 Peska morskago, i kapli doždevnyja, i dni veka kto izočtet?
3 Vysotu nebese i širotu zemli, i bezdnu i premudrosť kto izsledit?
4 Prežde vsech sozdasja Premudrosť, i razum mudrosti ot veka.
5 Istočnik premudrosti slovo Božije v vyšnich, i šestvija jeja zapovedi večnyja.
6 Koreň premudrosti komu otkrysja? I kovarstva jeja kto razume?
7 Jedin jesť premudr, strašen zelo, seďaj na prestole Svojem, Gospoď.
8 Sam sozda ju, i vide, i sočte ju,
9 i izlija ju na vsja dela Svoja,
10 so vsjakoju plotiju po dajaniju Svojemu, i darova ju ljubjaščym Jego.
11 Strach Gospodeň slava i pochvala, i veselije i venec radosti.
12 Strach Gospodeň vozveselit serdce i dast veselije i radosť i dolgodenstvije.
13 Bojaščemusja Gospoda blago budet na posledok, i v deň skončanija svojego obrjaščet blagodať. Strach Gospodeň dar ot Gospoda i na stezjach ljublenija postavljaet.
14 Ljublenije Gospoda preslavnaja premudrosť, i imže javljaetsja, razdeljaet Sebe v vedenije Jego.
15 Načalo premudrosti bojatisja Gospoda, i s vernymi v ložesnech sozdasja im: s čeloveki osnovanije veka ugnezdi i s semenem ich uveritsja.
16 Ispolnenije premudrosti ježe bojatisja Gospoda, i upoit ich ot plodov jeja:
17 ves dom ich ispolnit želanij svoich i sosudy ot žit jeja.
18 Venec mudrosti strach Gospodeň, vozcvetajaj mir i zdravije izcelenija: oboja že suť dary Božii, i razširjaet veselije ljubjaščym Jego.
19 I vide i sočte ju: chudožestvo i vedenije razuma odoždi, i slavu deržaščich ju voznese.
20 Koreň premudrosti ježe bojatisja Gospoda, i vetvi jeja dolgodenstvije.
21 Strach Gospodeň otrejaet grechi: prebyvajaj že v nem otvraščaet gnev.
22 Ne možet jarosť nepravednaja opravditisja: ustremlenije bo jarosti jego padenije jemu.
23 Do vremene sterpit dolgoterpelivyj, i posledi vozdast jemu veselije:
24 do vremene skryet slovesa svoja, i ustne vernych ispoveďat razum jego.
25 V sokroviščich premudrosti pritča vedenija: merzosť že grešniku Bogočestije.
26 Vozželev premudrosti, sobljudi zapovedi, i Gospoď podast ju tebe:
27 premudrosť bo i nakazanije strach Gospodeň, i blagovolenije Jego vera i krotosť.
28 Ne sumnevajsja o strase Gospodni i ne pristupi k Nemu serdcem razdvojenym.
29 Ne licemerstvuj pred usty čelovečeskimi i ustnam tvoim vonmi.
30 Ne voznosisja, da ne padeši i navedeši duši tvojej bezčestije, i otkryet Gospoď tajnaja tvoja i posrede sonma nizložit ťja: jako ne pristupil jesi vo istine ko strachu Gospodňu, i serdce tvoje ispolneno lukavstva.

2

1 Čado, ašče pristupaeši rabotati Gospodevi Bogu, ugotovi dušu tvoju vo iskušenije:
2 upravi serdce tvoje i poterpi, i ne skor budi vo vrema navedenija:
3 prilepisja Jemu i ne otstupi, da vozrasteši na posledok tvoj.
4 Vse jeliko ašče naneseno ti budet, priimi i vo izmenenii smirenija tvojego dolgoterpi:
5 jako vo ogni iskušaetsja zlato, i čelovecy prijatni v pešči smirenija.
6 Veruj Jemu, i zastupit ťja, i upravi puti tvoja i upovaj Naň.
7 Bojaščiisja Gospoda, poždite milosti Jego i ne uklonitesja, da ne padete.
8 Bojaščiisja Gospoda, verujte Jemu, i ne imať otpasti mzda vaša.
9 Bojaščiisja Gospoda, nadejtesja na blagaja i na veselije veka i milosti.
10 Vozzrite na drevnija rody i vidite, kto verova Gospodevi i postydesja? Ili kto prebysť vo strase Jego i ostavisja? Ili kto prizva Jego, i prezre i?
11 Zane ščedr i milostiv Gospoď, i ostavljaet grechi, i spasaet vo vrema skorbi.
12 Gore serdcam strašlivym i rukam oslablenym, i grešniku choďašču na dve stezi.
13 Gore serdcu oslablenu, jako ne verujet: sego radi pokroveno ne budet.
14 Gore vam pogublšym terpenije: i čto sotvorite, jegda posetit Gospoď?
15 Bojaščiisja Gospoda ne sumnevajutsja o glagolgolech Jego, i ljubjaščii Jego sochraňat puti Jego.
16 Bojaščiisja Gospoda poiščut blagovolenija Jego, i ljubjaščii Jego ispolňatsja zakona.
17 Bojaščiisja Gospoda ugotovjat serdca svoja i pred Nim smirjat dušy svoja, (glagoljušče:)
18 da vpadem v ruce Gospodni, a ne v ruce čelovečeski, jako bo veličestvo Jego, tako i milosť Jego.

3

1 Mene otca poslušajte, čada, i sice tvorite, da spasetesja:
2 Gospoď bo proslavi otca na čadech i sud matere utverdi na synech.
3 Čtyj otca očistit grechi,
4 i jako sokroviščstvujaj proslavljajaj mater svoju.
5 Čtyj otca vozveselitsja o čadech i v deň molby svojeja uslyšan budet.
6 Proslavljajaj otca dolgodenstvovati budet, i poslušajaj Gospoda upokoit mater svoju.
7 Bojajsja Gospoda počtit otca i jako vladykam poslužit rodivšym jego.
8 Delom i slovom čti otca tvojego i mater, da najdet ti blagoslovenije ot nich.
9 Blagoslovenije bo otčeje utverždaet domy čad, kljatva že materňa iskoreňaet do osnovanija.
10 Ne slavisja v bezčestii otca tvojego, nesť bo ti slava otčeje bezčestije:
11 slava bo čeloveku ot česti otca jego, i ponošenije čadom mati v bezslavii.
12 Čado, zastupi v starosti otca tvojego i ne oskorbi jego v živote jego:
13 ašče i razumom oskudevaet, proščenije imej i ne obezčesti jego vseju krepostiju tvojeju.
14 Milosť bo otča ne zabvena budet, i protivu grechov prisoziždetsja tebe:
15 v deň skorbi tvojeja vospomanet ťja: jakože led ot znoja, tako rastajut gresi tvoi.
16 Kol chulen ostavljajaj otca, i prokljat Gospodem razdražajaj mater svoju.
17 Čado, v krotosti dela tvoja preprovoždaj, i čelovekom prijatnym vozljublen budeši.
18 Jeliko velik jesi, toliko smirjajsja, i pred Gospodem obrjaščeši blagodať.
19 Mnozi suť vysocy i slavni: no krotkim otkryvajutsja tajny,
20 jako velija sila Gospodňa, i smirennymi slavitsja.
21 Vyššich sebe ne išči i kreplšich sebe ne ispytuj.
22 Iže ti povelenna, sija razumevaj: nesť bo ti potreba tajnych.
23 Vo izbytcech del tvoich ne ljubopytstvuj: vjaščšaja bo razuma čelovečeskago pokazana ti suť:
24 mnogi bo prelsti mnenije ich, i mnenije lukavno pogubi mysl ich.
25 I ljubjaj bedstvo vpadet v ne:
26 serdce žestoko ozlobitsja na posledok:
27 serdce žestoko oťjagotitsja bolezňmi, i grešnik priložit grechi na grechi.
28 V navedenii veličavago nesť izcelenija: sad bo lukavstvija vkorenisja v nem.
29 Serdce razumivago urazumejet pritču, i ucho slyšatelja voždelenije premudrago.
30 Ogň gorjašč ugasit voda, i milostyňa očistit grechi.
31 Vozdajaj blagodati pomnim byvaet po sich i vo vrema padenija svojego obrjaščet utverždenije.

4

1 Čado, života niščago ne liši i ne otvraščaj očes ot prosjaščago,
2 duši alčuščija ne oskorbi i ne razgnevaj muža v niščete jego,
3 serdca razdraženago ne prevozmuti i ne prodolžaj dajanija trebujuščemu,
4 raba skorbjašča ne otrej i ne otvrati lica tvojego ot niščago,
5 ot trebujuščago ne otvrati očes i ne dažď mesta čeloveku kljati ťja:
6 klenuščago bo ťja v goresti duši svojeja molbu uslyšit Sotvorivyj jego.
7 Prijatna soborišču tvori sebe i kňazju smirjaj glavu tvoju,
8 prikloni ucho tvoje k niščemu i otveščaj jemu mirnaja v krotosti,
9 izmi obidimago iz ruki obiďaščago i ne malodušestvuj, jegda sudiši,
10 budi sirym jako otec i vmesto muža materi ich:
11 i budeši jako syn Vyšňago, i vozljubit ťja pače neže mati tvoja.
12 Premudrosť syny svoja voznese i zastupaet iščuščich jeja:
13 ljubjaj ju ljubit žizň, i utreňujuščii k nej ispolňatsja veselija:
14 deržajsja jeja nasledit slavu, i ideže vchodit, blagoslovit jego Gospoď:
15 služaščii jej poslužat Svjatomu, i ljubjaščich ju ljubit Gospoď:
16 slušajaj jeja suditi imať jazyki, i vnimajaj jej vselitsja nadejavsja.
17 Ašče uveruješi, naslediši ju, i vo oderžanii budut rody jego:
18 jako stropotno chodit s nim v pervych, bojazň že i strach navedet naň
19 i pomučit jego v nakazanii svojem, dondeže veru imet duši jego i iskusit jego vo opravdaniich svoich,
20 i paki vozvratitsja prjamo k nemu i vozveselit jego
21 i otkryet jemu tajny svoja:
22 ašče zabludit, ostavit jego i predast jego v ruce padenija jego.
23 Bljudi vrema i chranisja ot lukavago,
24 i o duši tvojej ne postydisja:
25 jesť bo styd navoďaj grech, i jesť styd slava i blagodať.
26 Ne priimi lica na dušu tvoju i ne sramljajsja o padenii tvojem.
27 Ne vozbrani slovese vo vrema spasenija:
28 v slovesi bo poznana budet premudrosť, i nakazanije v glagolech jazyka.
29 Ne prerekaj protivu istiny i o nenakazanii tvojem sramljajsja:
30 ne stydisja ispovedati grechi tvoja i ne vospjaščaj bystriny rečnyja.
31 I ne podstelisja mužu buju i ne obinisja lica silnago.
32 Daže do smerti podvizajsja o istine, i Gospoď Bog poboret po tebe.
33 Ne budi skor jazykom tvoim, leniv že i slab v delech tvoich.
34 Ne budi jako lev v domu tvojem i žestokoneistov v rabech tvoich.
35 Ne budi ruka tvoja prosterta na vzjatije, a na otdajanije sogbena.

5

1 Ne upovaj na imenija tvoja i ne i rcy: dovolna mi suť.
2 Ne posleduj duši tvojej i kreposti tvojej, ježe choditi v pochotech serdca tvojego,
3 i ne rcy: kto ma premožet? Gospoď bo msťjaj otmstit ti.
4 Ne rcy: sogrešich, i čto mi bysť? Gospoď bo jesť dolgoterpeliv.
5 O očiščenii bezstrašen ne budi, prilagati grechi na grechi,
6 ne rcy: ščedrota Jego mnoga jesť, množestvo grechov moich očistit:
7 milosť bo i gnev u Nego, i na grešnicech počijet jarosť Jego.
8 Ne medli obratitisja ko Gospodu i ne otlagaj deň ot dne:
9 vnezapu bo izydet gnev Gospodeň, i vo vrema mesti pogibneši.
10 Ne upovaj na imenija nepravedna: ni čimže bo upolzujut v deň navedenija.
11 Ne vej sebe vsjakim vetrom i ne chodi vsjakim putem: sice grešnik dvojazyčen.
12 Budi utveržden v razume tvojem, i jedino budi slovo tvoje.
13 Budi skor v slušanii tvojem, i s dolgoterpenijem otveščavaj otvet.
14 Ašče jesť v tebe razum, otveščaj iskrennemu: ašče že ni, to budi ruka tvoja na ustech tvoich.
15 Slava i bezčestije v besede i jazyk čeloveč padenije jemu.
16 Ne slovi šepotnik i jazykom tvoim ne ulovljaj:
17 na tati bo stud jesť i zazor lukav nad dvojazyčnym.
18 O velice i o male ne nerazumevaj.

6

1 I vmesto druga ne budi vrag, ima bo lukavo stud i ponošenije nasledit: sice grešnik dvojazyčen.
2 Ne voznosi sebe sovetom duši tvojeja, da ne raschiščena budet aki junec duša tvoja:
3 listvije tvoje pojasi i plody tvoja pogubiši i ostaviši sebe jako drevo sucho.
4 Duša lukava pogubit sťjažavšago ju i poradovanije vragom sotvorit jego.
5 Gortaň sladok umnožit drugi svoja, i jazyk dobroglagoliv umnožit dobry besedy.
6 Mirstvujuščii s toboju da budut mnozi, sovetnicy že tvoi jedin ot tysjašč.
7 Ašče sťjažeši druga, vo iskušenii sťjaži jego i ne skoro uverisja jemu:
8 jesť bo drug vo vrema svoje i ne prebudet vo vrema skorbi tvojeja,
9 i jesť drug premeňajajsja vo vraga i svar ponošenija tvojego otkryet,
10 i jesť drug obščnik trapezam i ne prebudet vo vrema skorbi tvojeja:
11 i vo blagich tvoich budet jakože ty i na raby tvoja derznet:
12 ašče smiren budeši, budet na ťja i ot lica tvojego skryetsja.
13 Ot vragov tvoich otlučisja i ot drugov tvoich vnimaj.
14 Drug veren krov krepok: obretyj že jego obrete sokrovišče.
15 Drugu vernu nesť izmeny, i nesť merila dobrote jego.
16 Drug veren vračevanije žitiju, i bojaščiisja Gospoda obrjaščut jego.
17 Bojajsja Gospoda upravljaet družbu svoju, jakože bo sam, tako i iskrennij jego.
18 Čado, ot junosti tvojeja izberi nakazanije, i daže do sedin obrjaščeši premudrosť.
19 Jakože orjaj i sejaj pristupi k nej i ždi blagich plodov jeja:
20 v delanii bo jeja malo potrudišisja i skoro jasti budeši plody jeja.
21 Kol stropotna jesť zelo nenakazannym, i ne prebudet v nej bezumnyj:
22 jakože kameň iskušenija krepok budet na nem, i ne zamedlit otvrešči jeja.
23 Premudrosť bo po imeni jeja jesť i ne mnogim jesť javna.
24 Slyši, čado, i priimi volju moju, i ne otverži soveta mojego:
25 i vvedi noze tvoi vo okovy jeja i v grivnu jeja vyju tvoju:
26 podloži ramo tvoje i nosi ju, i ne gnušajsja uzami jeja:
27 vseju dušeju tvojeju pristupi k nej i vseju siloju tvojeju sobljudi puti jeja.
28 Izsledi i vzyšči, i poznana ti budet, i jemsja za ňu ne ostavi jeja:
29 na posledok bo obrjaščeši pokoj jeja, i obratitsja tebe na veselije.
30 I budut ti puta jeja na pokoj kreposti i grivny jeja na odejanije slavy.
31 Krasota bo zlata jesť na nej, i uzy jeja izvitije iakinfovo:
32 vo odeždu slavy oblečešisja jeju, i venec radosti vozložiši na sja.
33 Ašče voschoščeši, čado, nakazan budeši, i ašče vdasi dušu tvoju, chitr budeši:
34 ašče vozljubiši slušati, priimeši, i ašče prikloniši ucho tvoje, premudr budeši.
35 Vo množestve starejšin stavaj, i ašče kto premudr, tomu prilepisja. Vsjaku povesť božestvennuju voschošči slyšati, i pritči razuma da ne ubežat tebe.
36 Ašče uzriši razumna, utreňuj k nemu, i stepeni dverij jego da tret noga tvoja.
37 Razmyšljaj v poveleniich Gospodnich i v zapovedech Jego poučajsja prisno: Toj utverdit serdce tvoje, i želanije premudrosti dano ti budet.

7

1 Ne tvori zla, i ne postignet ťja zlo:
2 otstupi ot nepravdy, i uklonitsja ot tebe.
3 Syne, ne sej na brazdach nepravdy i ne imaši požati ich sedmericeju.
4 Ne prosi u Gospoda vladyčestva, niže ot carja sedališča slavy.
5 Ne opravdaj sebe pred Bogom i pred carem ne mudrisja.
6 Ne išči, da budeši sudija, jegda ne vozmožeši oťjati nepravdy: da ne kogda uboišisja lica silnago i položiši soblazn v pravosti tvojej.
7 Ne sogrešaj vo množestve grada i ne nizlagaj sebe v narode.
8 Ne svjaži dvaždy grecha, i vo jedinem bo ne nepovinen budeši.
9 Ne rcy: na množestvo darov moich vozzrit, i prinosjašču mi Bogu Vyšnemu, priimet.
10 Ne malodušestvuj v molitve tvojej i milostyňu tvoriti ne prezri.
11 Ne rugajsja čeloveku sušču v goresti duši jego: jesť bo Smirjajaj i Voznosjaj.
12 Ne ori lži na brata tvojego, niže drugu tožde tvori.
13 Ne voschošči lgati vsjakija lži: učaščenije bo jeja ne na blago.
14 Ne budi velerečiv vo množestve starec i ne povtori slova v molitve tvojej.
15 Ne voznenavidi trudnago dela i zemledelija ot Vyšňago sozdana.
16 Ne privmeňaj sebe ko množestvu grešnikov.
17 Smiri dušu tvoju zelo.
18 Pomani, jako gnev ne zamedlit,
19 poneže mesť nečestivago ogň i červ.
20 Ne izmeni druga ni na čto, ni brata prisna na zlate Sofirstem.
21 Ne otstupaj ot ženy premudry i blagi, ibo blagodať jeja pače zlata.
22 Ne ozlobi raba delajušča vo istine, niže naemnika vdajušča dušu svoju.
23 Raba razumiva da ljubit duša tvoja, i ne liši jego svobody.
24 Jesť li ti skot, priziraj jego, i ašče ti budet potreben, da prebudet ti.
25 Suť li ti čada, nakaži ja i prekloni ot junosti vyju ich.
26 Suť li ti dščeri, vnimaj telu ich i ne javljaj veselago k nim lica tvojego.
27 Vydaj dščer, i budeši soveršivyj delo veliko: i muževi razumivu dažď ju.
28 Jesť li ti žena po duši, ne izženi jeja.
29 Vsem serdcem tvoim proslavljaj otca tvojego i maternich boleznej ne zabudi:
30 pomani, jako tema rožden jesi, i čto ima vozdasi, jakože ona tebe?
31 Vseju dušeju tvojeju blagogovej Gospodevi i ijerei Jego čti.
32 Vseju siloju (tvojeju) vozljubi Sotvoršago ťja i služitelej Jego ne ostavi.
33 Bojsja Gospoda i proslavi ijerea, i dažď časť jemu, jakože zapovedano ti:
34 načatki, i o sogrešenii, i dajanije myšcej, i žertvu svjatyni, i načatok svjatych.
35 I niščemu prostri ruku tvoju, da soveršitsja blagoslovenije tvoje.
36 Blagodať dajanija pred vsjakim živym (da budet), i nad mertvecem ne vozbrani blagodati.
37 Ne ustraňajsja ot plačuščich i s setujuščimi setuj.
38 Ne lenisja poseščati boljašča: simi bo vozljublen budeši.
39 Vo vsech slovesech tvoich pominaj posledňaja tvoja, i vo veki ne sogrešiši.

8

1 Ne svarisja s čelovekom silnym, i da ne kogda vpadeši v ruce jego.
2 Ne ťjažisja s čelovekom bogatym, da ne kogda oťjagotit ti meru:
3 mnogich bo pogubi zlato, i serdca carskaja prekloni.
4 Ne svarisja s čelovekom jazyčnym i ne nakladaj na ogň jego drov.
5 Ne igraj s nenakazannym, da ne priimut bezčestija praroditelije tvoi.
6 Ne ponosi čeloveku obraščajuščusja ot grecha: pomani, jako vsi jesmy vo jepitimiach.
7 Ne bezčesti čeloveka v starosti jego: ibo i ty sam sostareješisja.
8 Ne radujsja o mertvece byvšem vraždebnejšem tebe: pomani, jako vsi umiraem.
9 Ne prezri povesti premudrych i v pritčach ich živi:
10 jako ot nich navykneši nakazaniju i služiti velmožam udobno.
11 Ne otstupaj ot povesti starcev: ibo tii navykoša ot otec svoich:
12 jako ot nich navykneši razumu i vo vrema potrebno dati otvet.
13 Ne vozgneščaj uglija grešniku, da ne sgoriši ognem plamene jego.
14 Ne vostani na lice dosaditelevo, da ne prisedit jako navetnik ustom tvoim.
15 Vzaim ne daj čeloveku kreplšu tebe, i ašče dasi, budi jakože pogubivyj.
16 Ne poručajsja vyše sily tvojeja: i ašče poručišisja, jako vozdajaj pecysja.
17 Ne svarisja so sudijeju: po razsuždeniju bo jego budut suditi jemu.
18 S derzym ne chodi na puť, jako da ne oťjagotitsja na ťja: toj bo sotvorit po voli svojej, i s bujstvom jego pogibneši.
19 S jarostivym ne svarisja i ne idi s nim skvoze pustyňu: pred očima bo jego krov jako ničtože jesť, i ideže nesť pomošči, tamo nizložit ťja.
20 S buim soveta ne tvori: ne vozmožet bo slova uderžati.
21 Pred čužim ne tvori tajnago: ne vesi bo, čto rodit ti.
22 Vsjakomu čeloveku ne javljaj serdca tvojego, da ne vozdast ti blagodati ložnyja.

9

1 Ne revnuj žene nedra tvojego, niže nauči na tebe samago učeniju lukavu.
2 Ne dažď žene duši tvojeja, ježe prevzyti jej nad kreposť tvoju.
3 Ne sretaj ženy bludnicy, da ne kako vpadeši v seti jeja.
4 K spevajuščej ne primešajsja, da ne kako uvjazneši v načinaniich jeja.
5 Devy ne naziraj, da ne kogda soblaznišisja v krasote jeja.
6 Ne dažď bludnicam duši tvojeja, da ne pogubiši nasledija tvojego.
7 Ne obziraj stogn grada i v pustych jego ne zabluždaj.
8 Otvrati oko tvoje ot ženy krasnyja i ne naziraj čuždyja dobroty:
9 dobrotoju ženskoju mnozi prelstišasja, i ot seja pochoť jako ogň razgaraetsja.
10 S mužaticeju otňud ne sedi i ne medli s neju v vine:
11 da ne kogda priklonitsja duša tvoja na ňu, i duchom tvoim popolznešisja v pagubu.
12 Ne ostavljaj druga starago, novyj bo nesť točen jemu:
13 vino novoje drug nov: ašče obetšaet, s veselijem ispiješi jego.
14 Ne revnuj slave grešnika: ne vesi bo, koje budet prevraščenije jego.
15 Ne soizvoli izvolenijem nečestivych: pomani, jako daže do ada ne opravďatsja.
16 Daleče otstupi ot čeloveka, iže imať vlasť ubivati, i ne uboišisja stracha smertna:
17 i ašče pristupiši, ne sogrešaj, da ne otimet života tvojego:
18 poznavaj, jako posrede setej minuješi i po zabralom grada chodiši.
19 Po kreposti tvojej razsmotrjaj iskrenňago i so premudrymi sovetuj.
20 S razumivymi budi razmyšlenije tvoje, i vsja povesť tvoja v zakone Vyšňago.
21 Mužije pravednii da večerjajut s toboju, i vo strase Gospodni budi chvala tvoja.
22 Ot ruki chudožnikov delo pochvaleno byvaet, i vožď ljudij premudr v slovesi svojem.
23 Strašen vo grade svojem muž jazyčen, i derzyj v slovesi svojem voznenaviden budet.

10

1 Premudr sudija nakazujet ljudi svoja, i vladyčestvo razumivago blagočinno budet.
2 Jakože sudija ljudij svoich, tako i sluzi jego, i jakože vladyka grada, tako i vsi živuščii v nem.
3 Car nenakazanyj pogubit ljudi svoja: i grad naselitsja premudrostiju silnych.
4 V ruce Gospodni vlasť zemli, i potrebnago vozdvignet vo vrema na nej.
5 V ruce Gospodni blagoje šestvije muža, i na licy knižnika vozložit slavu Svoju.
6 Vo vsjacej nepravde ne derži gneva na iskrenňago i ne tvori ni kojego v delech dosaždenija.
7 Voznenavidena pred Bogom i čeloveki gordyňa i ot oboich sotvorit nepravednaja.
8 Carstvo ot jazyka v jazyk prevoditsja, radi nepravdy i dosaždenija i imenij lstivych.
9 Počto gorditsja zemlja i pepel?
10 Jako v živote izvergoch utrobu jego.
11 Dolguju bolezň otsecaet vrač:
12 i car dnes, a utro umret.
13 Ibo jegda umret čelovek, nasledit gady i zveri i červije.
14 Načalo gordyni čeloveku otstuplenije ot Gospoda, i jegda ot Sotvoršago i otvraščaetsja serdce jego:
15 jako načalo grecha gordyňa, i deržaj ju izrygnet skvernu.
16 Sego radi obezslavi Gospoď v navedeniich zol i nizvrati ich do konca:
17 prestoly kňazej nizloži Gospoď i posadi krotkija vmesto ich,
18 korenija jazykov gordych istorže Gospoď i nasadi smirennyja vmesto ich,
19 strany jazykov nizvrati Gospoď i pogubi ich do osnovanija zemli,
20 izsuši ot nich i pogubi ich i potrebi ot zemli pamať ich.
21 Ne sozdana bysť čelovekom gordyňa, ni gnev jarosti roždenijem žen.
22 Sema čestnoje koje? Sema čelovečeskoje. Sema čestnoje koje? Bojaščiisja Gospoda.
23 Sema bezčestnoje koje? Sema čelovečeskoje. Sema bezčestnoje koje? Prestupajuščii zapovedi.
24 Posrede bratii starejšina ich česten, i bojaščiisja Gospoda pred očima Jego.
25 Bogat i slaven i nišč, pochvala ich strach Gospodeň.
26 Nepravedno jesť ukorjati nišča razumiva, i ne podobaet slaviti muža grešnika.
27 Velmoža i sudija i silnyj slavni budut, i nesť ot nich ni jedin vjaščšij bojaščagosja Gospoda.
28 Rabu razumivu svobodnii poslužat, i muž chitr ne poropščet nakazujem.
29 Ne mudrisja tvoriti dela svojego, i ne slavi sebe vo vrema tugi tvojeja.
30 Lučše delajaj i izjubilujaj vo vsem, neže slavjajsja i lišajajsja chleba.
31 Čado, krotostiju proslavi dušu tvoju i dažď jej česť po dostoinstvu jeja.
32 Sogrešajuščago na dušu svoju kto opravdit? I kto proslavit bezčestvujušča život svoj?
33 Niščij slavim jesť vežestva radi svojego, i bogatyj slavim jesť bogatstva radi svojego.
34 Proslavljaemyj že v niščete, a v bogatstve kolmi pače? Bezslavnyj že v bogatstve, a v niščete kolmi pače?

11

1 Premudrosť smirennago vozneset glavu jego i posrede velmož posadit jego.
2 Ne pochvali čeloveka vo krasote jego, i ne budi ti merzok čelovek videnijem svoim.
3 Mala jesť v pernatych pčela, i načatok sladostej plod jeja.
4 Vo odejanii riz ne pochvalisja i v deň slavy ne prevoznosisja: jako divna dela Gospodňa i tajna dela Jego pred čeloveki.
5 Mnozi mučitelije sedoša na zemli, nečaemyj že uvjazesja vencem.
6 Mnozi silnii ukoreni byša zelo, i slavnii predani byša v ruki inech.
7 Perveje neže ispytaeši, ne poricaj, urazumej prežde i togda zapreščaj.
8 Prežde neže uslyšiši, ne otveščavaj, i ne vlagajsja v sredu besedy.
9 O vešči, jaže ti nesť na potrebu, ne ťjažisja, i na sude grešnikov ne sedaj.
10 Čado, dejanija tvoja da ne budut o mnoze: ašče umnožiši, ne budeši nepovinen, i ašče se goniši, ne postigneši, i ne utečeši bežašč.
11 Jesť truždajajsja i poťjasja i tščasja, i toliko pače lišaetsja.
12 Jesť slab i trebujaj zastuplenija, lišajajsja sily, i niščetoju izjubilujet:
13 i oči Gospodni prizresta jemu vo blagaja, i vozdviže i ot smirenija jego, i voznese glavu jego, i divišasja o nem mnozi.
14 Blagaja i zlaja, život i smerť, niščeta i bogatstvo ot Gospoda suť.
15 Dajanije Gospodne prebyvaet blagočestivym, i blagovolenije Jego blagopospešitsja vo vek.
16 Jesť bogaťjajsja uderžanijem i skupostiju svojeju, i sija časť mzdy jego,
17 vnegda rešči jemu: obretoch pokoj i nyne jam ot blag moich.
18 I ne vesť, koje vrema priidet, i ostavit ja inem, i umret.
19 Stoj v zavete tvojem i prebyvaj v nem, i v dele tvojem obetšaj.
20 Ne divisja delom grešnika, veruj že Gospodevi i prebyvaj v trude tvojem:
21 jako udobno jesť pred očima Gospodnima vnezapu obogatiti niščago.
22 Blagoslovenije Gospodne na mzde blagočestivago, i v čas skor procvetet blagoslovenije Jego.
23 Ne rcy: kaja mi potreba jesť, i kaja otnyne budut mi blagaja?
24 Ne rcy: dovolna mi suť, i čim otsele ozloblen budu?
25 V deň blagich zabvenije zlych, v deň že zlych ne vospomanutsja blagaja:
26 jako udobno jesť pred Bogom, v deň smerti vozdati čeloveku po delom jego.
27 Ozloblenije vremene zabytije tvorit sladosti, i v skončanii čeloveka otkrytije del jego.
28 Prežde smerti ne blaži ni kogože, i v čadech svoich poznan budet muž.
29 Ne vsjakago čeloveka vvodi v dom tvoj: mnogi bo suť kozni lstivago.
30 Jakože rjabka ulovlenaja v kletce (obgljadaet), tako serdce gordago, i jakože sogljadnik naziraet padenija:
31 dobroje bo na zlo obraščaja, podsadu tvorit i na dobryja deteli vozložit porok.
32 Ot iskry ognennyja umnožaetsja uglije, i čelovek grešnik na krov prisedit.
33 Bljudisja ot zlodeja, zlo bo sodevaet, da ne kogda porok dast ti vo vek.
34 Vseli čuždago v dom tvoj, i razvratit ťja matežem i čužda ťja sotvorit ot tvoich ti.

12

1 Ašče dobro tvoriši, razumej, komu tvoriši, i budet blagodať blagim tvoim.
2 Dobro sotvori blagočestivomu, i obrjaščeši vozdajanije, i ašče ne ot nego, to ot Vyšňago.
3 Ne budet dobro priležaščemu vo zlych i ne podajuščemu milostyni.
4 Dažď blagočestivomu i ne zastupaj grešnika.
5 Dobro sotvori smirennomu i ne dažď nečestivomu: vozbrani chleby tvoja i ne dažď jemu, da ne temi ťja premožet:
6 suguba bo zla obrjaščeši vo vsech blagich, jaže ašče sotvoriši jemu: jako i Vyšnij voznenavide grešniki i nečestivym vozdast mesť.
7 Dažď blagomu i ne zastupaj grešnika.
8 Ne poznan budet vo blagich drug i ne skryetsja vo zlych vrag.
9 Jegda vo blagich budet muž, vrazi jego vo pečali suť, vo zlych že jego i drug razlučitsja.
10 Ne imi very vragu tvojemu vo veki: jakože bo meď ržavejet, tako i zloba jego:
11 i ašče smiritsja i pojdet poniknuv, nastavi dušu tvoju i chranisja ot nego, i budeši jemu jako očiščeno zercalo, i urazumeješi, jako ne do konca otoržave:
12 ne postavi jego pri sebe, da ne kogda izrinuv ťja stanet na meste tvojem: ne posadi jego odesnuju sebe, da ne poiščet kogda sedališča tvojego, i na posledok urazumeješi slovesa moja i o glagolech moich umilišisja.
13 Kto pomilujet obajannika zmijem useknena i vsech pristupajuščich ko zverem? Takožde choďaščago s mužem grešnikom i primešajuščagosja grechom jego:
14 čas s toboju prebudet, i ašče uklonišisja, ne sterpit.
15 Ustnama svoima usladit vrag, i mnogo pošepčet i rečet dobro glagolja: očima svoima proslezitsja, a serdcem svoim usovetujet vrinuti ťja v rov, i jegda obrjaščet vrema, ne nasytitsja krove.
16 Ašče srjaščut ťja zlaja, tu obrjaščeši jego perveje sebe,
17 i jako pomagajaj podsečet pjatu tvoju:
18 pokivaet glavoju svojeju i vospleščet rukama svoima, i mnogo pošepčet i izmenit lice svoje.

13

1 Kasajajsja smole očernitsja, i priobščajajsja gordomu točen jemu budet.
2 Bremene pače sebe ne vozdviži, i kreplšu i bogatejšu sebe ne priobščajsja.
3 Koje pričastije gorncu s kotlom? Sej prirazitsja, i toj sokrušitsja.
4 Bogatyj obidu sotvori, i sam prirazgnevasja: niščij že obidim bysť, i sam priumolitsja.
5 Ašče potreben budeši, upotrebljaet ťja: ašče že lišen budeši, ostavit ťja.
6 Ašče imaši, poživet s toboju i istoščit ťja, sam že ne pobolit.
7 Ašče vostrebujet ťja, prelstit ťja i vozsmejettisja i dast ti nadeždu, vozglagolet ti dobre
8 i rečet ti: jesť li ti čto potrebno? I posramit ťja brašnom svoim, dondeže istoščit ťja dvašči ili trišči, i na posledok porugaettisja.
9 Potom uzrit ťja i ostavit ťja i glavoju svojeju pokivaet na ťja.
10 Vnimaj, da ne zabludiši
11 i da ne smirišisja vo veselii tvojem.
12 Jegda ťja silnyj prizovet, otstupaj, i toliko pače prizovet ťja.
13 Ne približajsja, da ne otrinoven budeši, i ne stoj otdaleče, da ne zabven budeši.
14 Ne naleži besedovati s nim i ne veruj množajšym slovesem jego: mnogoju bo besedoju iskusit ťja i jako smejasja ispytaet tajnaja tvoja.
15 Nemilostiv jesť ne sobljudajaj sloves i ne poščadit (oslabiti) ozloblenija tvojego i uz.
16 Bljudisja i vnimaj zelo, jako s padenijem tvoim chodiši:
17 slyšaj sija vo sne tvojem, bodrstvuj.
18 Vo vsem žitii ljubi Gospoda i prizyvaj Jego vo spasenije tvoje.
19 Vsjako životno ljubit podobnoje sebe, i vsjak čelovek iskrenňago svojego:
20 vsjaka ploť po rodu sobiraetsja, i podobnomu sebe prilepitsja muž.
21 Koje obščenije volku so agncem? Tako grešniku so blagočestivym.
22 Kij mir gijene so psom? I kij mir bogatomu so ubogim?
23 Lov lvov onagri v pustyni, takožde pažiti bogatym ubozii.
24 Merzosť gordomu smirenije, sice merzosť bogatomu niščij.
25 Bogat kolebljajsja podtverždaetsja ot drugov: ubogij že padyj otrejan budet ot drugov.
26 Bogatu popolznuvšusja mnozi zastupnicy, vozglagola nelepaja, i opravdaša jego:
27 ubogij popolznusja, i vospretiša jemu, provešča razum, i ne daša jemu mesta.
28 Bogatyj vozglagola, i vsi umolčaša i slovo jego voznesoša daže do oblak:
29 ubogij vozglagola, i reša: kto sej jesť? I ašče pretknetsja, nizvraťjat jego.
30 Dobro jesť bogatstvo, v nemže nesť grecha, i zla jesť niščeta vo ustech nečestivago.
31 Serdce čelovečesko izmeňaet lice jego, ili na dobro ili na zlo.
32 Sled serdca vo blagich lice veseloje, i izobretenije pritčej razmyšlenije so trudom.

14

1 Blažen muž, iže ne popolznusja ustnama svoima i ne ujazvisja pečaliju grecha.
2 Blažen, jemuže ne zazre duša jego, i iže ne spade ot nadeždy svojeja.
3 Muževi skupomu ne lepo jesť bogatstvo, i čeloveku zavidlivu na čto imenije?
4 Sobirajaj ot duši svojeja inem sobiraet, i vo blagich jego inii naslaďatsja.
5 Iže sebe zol, komu dobr budet? I ne vozveselitsja vo imenii svojem.
6 Zaviďaščago sebe samomu nesť zlejša: i sije vozdajanije zloby jego.
7 Ašče i dobro tvorit, v zabytii tvorit i na posledok izjavit zlobu svoju.
8 Lukav (esť) zaviďaj okom, otvraščajaj lice i prezirajaj dušy.
9 Oko lichoimca ne nasyščaetsja časti, i obida lukavago izsušaet dušu.
10 Oko lukavo zavidlivo i o chlebe, i na trapeze svojej skudno.
11 Čado, jakože imaši, dobro tvori sebe, i prinošenija Gospodevi dostojno prinosi:
12 pomani, jako smerť ne zamedlit, i zavet adov ne pokazan ti bysť.
13 Prežde neže umreši ty, dobro tvori drugu i po sile tvojej prostri i dažď jemu.
14 Ne lišisja ot dne dobra, i časť želanija blaga da ne prejdet tebe.
15 Ne inem li ostaviši priťjažanija tvoja i trudy tvoja, v razdelenije žrebija?
16 Dažď i vozmi, i osvjati dušu tvoju:
17 jako nesť vo ade vzyskati sladosti.
18 Vsjaka ploť jako riza obetšaet, zavet bo ot veka: smertiju umreši.
19 Jako list rasploščajasja na dreve časte, ov ubo spadaet, drugij že prozjabaet: takožde i rod ploti i krovi, ov ubo umiraet, ov že roditsja.
20 Vsjakoje delo gnijuščeje izčezaet, i delajaj je s nim otidet.
21 Blažen muž, iže vo premudrosti umret i iže v razume svojem poučaetsja svjatyni:
22 razmyšljajaj puti jeja v serdcy svojem, i v sokrovennych jeja urazumitsja.
23 Izydi vsled jeja jako izslednik i na putech jeja prisedi.
24 Prinicajaj skvoze okonca jeja i pri dverech jeja poslušaet.
25 Obitajaj bliz domu jeja i vbijet kol v steny jeja, postavit skiniju svoju vskraj jeja i obitati budet vo obiteli blagich,
26 položit čada svoja v pokrove jeja i pod vetvmi jeja vodvoritsja,
27 pokryetsja jeju ot znoja i vo slave jeja obitati budet.

15

1 Bojajsja Gospoda sotvorit sije, i deržajsja zakona postignet ju.
2 I srjaščet jego jako mati, i jako žena devstva priimet i:
3 uchlebit jego chlebom razuma i vodoju premudrosti napoit i:
4 utverditsja na nej i ne preklonitsja, i do neja pristanet i ne postyditsja:
5 i vozneset jego pače iskrennich jego i posrede cerkve otverzet usta jego:
6 veselije i venec radosti i ima večno nasledit.
7 Ne postignut jeja čelovecy nerazumivii, i mužije grešnii ne uzrjat jeja:
8 daleče jesť ot gordyni, i mužije lživii ne imut pomanuti jeja.
9 Ne krasna pochvala vo ustech grešnika, jako ne ot Gospoda poslana bysť:
10 premudrostiju bo rečena budet chvala, i Gospoď blagopospešit jej.
11 Ne rcy, jako Gospoda radi otstupich: ichže bo voznenavide, da ne sotvoriši.
12 Ne rcy, jako Sam ma prelsti: ne trebujet bo muža grešnika.
13 Vsjaku merzosť voznenavide Gospoď, i nesť ljubezna bojaščymsja Jego.
14 Sam iz načala sotvori čeloveka i ostavi Jego v ruce proizvolenija jego:
15 ašče choščeši, sobljudeši zapovedi i veru sotvoriši blagovolenija.
16 Predložil ti ogň i vodu, i na neže choščeši, prostreši ruku tvoju.
17 Pred čelovekom život i smerť, i ježe ašče izvolit, dastsja jemu.
18 Jako mnoga premudrosť Gospodňa: krepok siloju i viďaj vsja:
19 i oči Jego na bojaščichsja Jego, i Toj poznaet vsjako delo čelovečesko.
20 Ne zapoveda ni jedinomu že nečestvovati i ne dade oslaby ni jedinomu ne sogrešati.

16

1 Ne želaj čad množestva neključimych, niže veselisja o synech nečestivych: jegda umnožatsja, ne veselisja o nich, ašče nesť stracha Gospodňa s nimi.
2 Ne veruj životu ich i ne naleži na množestvo ich:
3 lučše bo jedin pravednik, neželi tysjašča (grešnik),
4 i umreti bezčadnomu, neželi imeti čada nečestiva:
5 ot jedinago bo razumna naselitsja grad, koleno že bezzakonnych zapustejet.
6 Mnoga sicevaja vide oko moje, i kreplšaja sich slyša ucho moje.
7 V soborišči grešnych vozgoritsja ogň, i vo jazyce nepokorive vozgoritsja gnev.
8 Ne umolen bysť (Bog) o drevnich ispolinech, iže otstupiša krepostiju svojeju:
9 ne poščade o žilišči Lotove, imiže vozgnušasja za gordyňu ich:
10 ne pomilova jazyka pogibelnago, voznesšagosja vo gresech svoich,
11 i tako šesť sot tysjašč pešcev, sošedšichsja v žestoserdii svojem. I ašče budet jedin žestokovyjnyj v ljudech, divno jesť sije, ašče nepovinen budet.
12 Milosť bo i gnev u Nego, silen umolen byti i izlijati gnev.
13 Po mnozej milosti Jego, tako mnogo i obličenije Jego: muževi no delom jego sudit.
14 Ne ubežit chiščenijem grešnyj, i terpenije blagovernago ne lišeno budet.
15 Vsjacej milostyni sotvorit mesto: kijždo bo po delom svoim obrjaščet.
16 Ne rcy, jako ot Gospoda skryjusja, jeda svyše kto ma pomanet?
17 V ljudech množajšich ne vospomanen budu, čto bo jesť duša moja v bezčislennej tvari?
18 Se, nebo i nebo nebese Božija, bezdna i zemlja poseščenijem Jego podvignutsja:
19 vkupe gory i osnovanija zemli, jegda vozzrit na ňa, trepetom strjasutsja,
20 i o sich ne razmyslit serdce:
21 i puti Jego kto postignet? I burju juže ne uzrit čelovek, množajšaja že del Jego v sokrovennych:
22 dela pravdy Jego kto vozvestit? Ili kto sterpit? Daleče bo zavet.
23 Umaljajajsja serdcem razmyšljaet sija, a muž bezumen i zabluždajaj razmyšljaet bujaja.
24 Poslušaj mene, čado, i naučisja vedenija, i na slovesa moja vnimaj serdcem tvoim:
25 izjavljaju v merile nakazanije i so ispytanijem vozvešču vedenije.
26 Sudom Gospodnim dela Jego iz načala, i ot sotvorenija Jego razdeli časti ich:
27 ukrasi vo vek dela Svoja, i načala ich v rody ich: niže vzalkaša, niže utrudišasja, i ne prestaša ot del svoich.
28 Kijždo iskrenňago svojego ne oskorbi,
29 i daže do veka ne vosprotivjatsja glagolgolu Jego.
30 I po sich Gospoď na zemlju prizre i ispolni ju ot blag Svoich:
31 duša vsjakago životna pokry lice jeja, i v ňu vozvraščenije ich.

17

1 Gospoď sozda ot zemli čeloveka, i paki vozvrati jego v ňu.
2 Dni čisla i vrema dade im, i dade im vlasť nad suščimi na nej.
3 Jakože oni sami, obleče ich krepostiju, i po obrazu Svojemu sotvori ja:
4 i položi strach jego na vsjacej ploti, ježe vlastelstvovati zvermi (i skoty) i pticami.
5 Pomyšlenije i jazyk i oči, uši i serdce dade im razmyšljati:
6 chudožestvom razuma ispolni ja i dobraja i zlaja pokaza im.
7 Položil jesť oko Svoje na serdcach ich, pokazati im veličestvo del Svoich,
8 da ima svjatyni Jego voschvaljat i da povedajut veličestva del Jego.
9 Priložil im chudožestvo i zakon života dade v nasledije im.
10 Zavet večnyj postavi s nimi i sudby Svoja pokaza im.
11 Veličestvo slavy videša očesa ich, i slavu glasa ich slyša ucho ich.
12 I reče im: vnemlite ot vsjakija nepravdy. I zapoveda im komuždo o iskrennem.
13 Putije ich pred Nim vynu, ne ukryjutsja ot očiju Jego.
14 Komuždo jazyku ustroil vožda,
15 i časť Gospodňa Izrail jesť.
16 Vsja dela ich jako solnce pred Nim, i oči Jego vynu na putech ich:
17 ne ukryšasja nepravdy ich ot Nego, i vsi gresi ich pred Gospodem.
18 Milostyňa muža jako pečať s Nim, i blagodať čeloveču jako zenicu sobljudet.
19 Po sich vostanet i vozdast im, i vozdajanije ich na glavu ich vozdast:
20 obače kajuščymsja dal jesť vozvraščenije i uteši iznemogajuščich terpenijem.
21 Obratisja ubo ko Gospodu i ostavi grechi:
22 pomolisja pred licem i umali pretykanija:
23 voschodi k Vyšnemu i otvratisja ot nepravdy, i zelo voznenavidi merzosť.
24 Vyšňago kto voschvalit vo ade, vmesto živych i dajuščich ispovedanije?
25 Ot mertveca jako ničto suščago pogibaet ispovedanije:
26 živyj že i zdravyj voschvalit Gospoda.
27 Kol velika milosť Gospodňa i očiščenije obraščajuščymsja k Nemu?
28 Ne mogut bo vsja byti v čelovecech:
29 jako ne bezsmerten syn čelovečeskij.
30 Čto svetleje solnca? I to izčezaet: i zlo pomyslit ploť i krov.
31 Silu vysoty nebesnyja Toj Sam naziraet, čelovecy že vsi zemlja i pepel.

18

1 Živyj vo veki sozda vsja obšče. Gospoď jedin opravditsja:
2 niktože dovolen ispovesti del Jego,
3 i kto izsledit veličija Jego?
4 Deržavu veličestva Jego kto izočtet? I kto priložit ispovedati milosti Jego?
5 Ne leť umaliti, niže priložiti, i ne leť izslediti čudes Gospodnich.
6 Jegda skončaet čelovek, togda načinaet, i jegda prestanet, togda usumnitsja.
7 Čto jesť čelovek? I čto potreba jego? Čto blago jego? I čto zlo jego?
8 Čislo dnij čeloveku mnogo let sto: jako kaplja morskija vody i zerno peska, tako malo let v deň veka.
9 Sego radi dolgoterpe Gospoď na nich i izlija na ňa milosť Svoju.
10 Vide i pozna nizvraščenije ich, jako zlo,
11 sego radi umnoži miloserdije Svoje.
12 Milosť čeloveča na iskrenňago svojego, milosť že Gospodňa na vsjaku ploť.
13 Obličajaj i nakazujaj, i naučajaj i obraščajaj jako pastyr stado svoje:
14 prijemljuščich nakazanije milujet i tščaščichsja o sudbach Jego.
15 Čado, vo blagich ne dažď poroka, i vo vsjacem dajanii pečali sloves.
16 Ne ustudit li znoja rosa? Tako lučše slovo, neželi dajanije.
17 Ne se li, slovo pače dajanija blaga? Oboja že u muža blagodatna.
18 Buj neblagodarno ponosit, i dajanije zavidlivago istaevaet oči.
19 Prežde neže vozglagoleši, uvežď, i prežde neduga vračujsja:
20 prežde suda ispytaj sebe i v čas poseščenija obrjaščeši očiščenije:
21 prežde daže v nedug ne vpadeši, smirisja, i vo vrema grechov pokaži obraščenije.
22 Ne vospjatisja vozdati obet blagovremenno i ne ožidaj daže do smerti opravdatisja:
23 prežde daže ne pomolišisja, ugotovi sebe, i ne budi jako čelovek iskušaja Gospoda.
24 Pomani gnev v deň skončanija i vrema mesti vo otvraščenii lica:
25 pomani vrema glada vo vrema sytosti, niščetu i ubožestvo v deň bogatstva.
26 Ot utra do večera izmeňaetsja vrema, i vsja skora suť pred Gospodem.
27 Čelovek premudr vo vsem opasen budet i vo dnech grechov vonmet o sogrešenii.
28 Vsjak razumiv pozna premudrosť, i obretšemu ju dast ispovedanije.
29 Razumnii v slovesech, i tii umudrišasja i umnožiša pritči ispytny. Vozderžanije duši.
30 Vsled pochotej tvoich ne chodi i ot pochotenij svoich vozbraňajsja:
31 ašče dasi duši tvojej blagovolenije želanija, sotvorit ťja obradovanije vragom tvoim.
32 Ne veselisja o mnozej sladosti i ne svjazujsja sojubščenijem jeja.
33 Ne budi nišč piršestvujaj ot vzaimstva, i ničto ti budet v mešce.

19

1 Delatel pijanivyj ne budet bogat, i uničižajaj malaja po male upadet.
2 Vino i ženy prevraťjat razumivych, i prilagajajsja ljubodejcam derzšij budet:
3 molije i červije nasleďat jego, i duša derzostnaja izmetsja.
4 Jemljaj skoro veru legok serdcem, i sogrešajaj na dušu svoju sogrešaet.
5 Veseljajsja serdcem o zlonravii obličen budet, protivljajajsja že pochotem venčaet život svoj.
6 Obuzdavajaj jazyk tichomirno poživet, i nenaviďaj velerečija umalit porok.
7 Slovese nikogdaže povtori, i ničtože tebe umalitsja.
8 Na druga i na vraga ne povedaj, i ašče ne budet tebe grecha, ne otkryvaj:
9 slyša bo u tebe, i sobljudet ťja, i vo vrema voznenavidit ťja.
10 Slyšal li jesi slovo, da umret s toboju: ne ubojsja, ne rastorgnet tebe.
11 Ot lica slovese pobolit buj, jakože raždajuščaja ot lica mladenca.
12 Strela vonzena v stegno ploti, tako slovo vo čreve bujago.
13 Obliči druga, jegda ješče ne sotvoril, i ašče sotvoril, da ne priložit ktomu:
14 obliči druga, negli ne reče, i ašče reče jedinoždy, da ne povtorit:
15 obliči druga, mnogaždy bo byvaet navet.
16 Ne vsjakomu slovesi jemli very.
17 Jesť popolzajajsja slovom, a ne dušeju: i kto ne sogreši jazykom svoim?
18 Obliči iskrenňago svojego prežde preščenija, i dažď mesto zakonu Vyšňago. Vsjaka premudrosť strach Gospodeň, i vo vsjacej premudrosti tvorenije zakona.
19 I nesť premudrosť vedenije lukavstva, i nesť razuma, ideže sovet grešnych.
20 Jesť lukavstvo, i to merzosť, i jesť bezumen umaljajajsja premudrostiju.
21 Lučše jesť umaljajajsja v razume bojazlivyj, neželi izbytočestvujaj mudrostiju i prestupaja zakon.
22 Jesť kovarstvo ispytno, i to nepravedno, i jesť razvraščajaj blagodať izveščati choťja sud.
23 Jesť lukavstvujaj ponik černotoju, i vnutrenňaja jego ispolň lsti:
24 poniča licem i pritvorjajajsja gluch, ideže ne poznan bysť, predvarit ťja.
25 I ašče nemoščiju kreposti vozbranen budet sogrešiti, ašče obrjaščet vrema, zlo sotvorit.
26 Ot zraka poznan budet muž, i sretenijem lica poznan budet umnyj.
27 Odejanije muža i smech zubov i stopy čeloveka vozvesťjat, jaže o nem.
28 Jesť obličenije, ježe nesť krasno, i jesť molčaj, i toj mudr.

20

1 Kol dobro jesť obličiti, neželi jaritisja tajno: i ispovedajajsja ot umalenija vozbranen budet.
2 Kol dobro obličennomu javiti pokajanije:
3 sej bo volnago izbežit grecha.
4 Želanije skopčo rastlit li devicu? Takožde tvorjaj nuždeju sudy.
5 Jesť molčaj obretajajsja premudr, i jesť nenavidim ot mnogija besedy.
6 Jesť molčaj, ne imať bo otveta: i jesť molčaj vedyj vrema.
7 Čelovek premudr umolčit do vremene: proderzyj že i bezumnyj prevoschodit vrema.
8 Umnožajaj slovesa merzok budet, i voschiščajaj vlasť voznenaviden budet.
9 Jesť blagopospešstvo vo zlych muževi, i jesť izobretenije na umalenije.
10 Jesť dajanije, ježe ti ne budet na polzu, i jesť dajanije, jegože otdanije sugubo.
11 Jesť umalenije slavy radi, i jesť, iže ot smirenija voznese glavu.
12 Jesť kupujaj mnogaja malym i vozvraščajaj ja sedmericeju.
13 Premudryj vo slovesi ljubezna sotvorit sebe: blagodati že bezumnych izlijutsja.
14 Dajanije bezumnago ne upolzujet ti, oči bo jego vmesto jedinago mnozi ko vosprijatiju:
15 malo dast, a mnogo ponositi budet i otverzet usta svoja jako propovednik: dnes vzaim dast, a utro isťjažet: nenavidim čelovek takovyj Gospodu i čelovekom.
16 Buj rečet: nesť mi druga i nesť chvaly blagim moim: jaduščii chleb moj lstivi jazykom.
17 Kolikošči i kolicy posmejutsja jemu?
18 Popolznovenije na zemli lučše neže ot jazyka: tako padenije zlych so tščanijem priidet.
19 Čelovek bezblagodaten basň bezvremenna: vo ustech nenakazannych prisno budet.
20 Ot ust bujago otveržena budet pritča: ne imať bo jeja rešči vo vrema svoje.
21 Jesť vozbraňaemyj sogrešati ot skudosti, i v pokoi svojem ne umilitsja.
22 Jesť pogubljajaj dušu svoju za styd, i ot lica bezumna pogubit ju.
23 Jesť radi styda obeščajajsja drugovi, i priobrete jego vraga tune.
24 Porok zol čeloveku lža, i vo ustech nenakazannych prisno budet.
25 Une jesť tať, neželi prisno lžaj: oba že pagubu nasleďat.
26 Obyčaj čeloveka lživa bezčestije, i stud jego prisno s nim.
27 Premudryj slovesy proizvedet sebe, i čelovek mudryj ugoden budet velmožam.
28 Delajaj zemlju vozneset stog svoj, i ugoždajaj velmožam umilostivit o nepravde (svojej).
29 Mzda i darove oslepljajut oči premudrych, i jakože brazdy na ustech otvraščajut obličenija.
30 Premudrosť sokrovena i sokrovišče ne javleno, kaja polza jesť vo oboich?
31 Lučše čelovek skryvajaj bujstvo svoje, neželi čelovek skryvajaj premudrosť svoju.

21

1 Čado, sogrešil li jesi, ne priloži ktomu, i o preždnich tvoich pomolisja.
2 Jakože ot lica zmiina, beži ot grecha: ašče bo pristupiši k nemu, ugryznet ťja:
3 zuby lvovy zuby jego, ubivajuščii dušy čeloveči.
4 Jako meč obojudu ostr vsjako bezzakonije, rane jego nesť izcelenija.
5 Preščenije i dosaždenije opustošat bogatstvo: tako i dom gordych zapustejet.
6 Molenije niščago iz ust do ušiju jego, i sud jego so tščanijem grjadet.
7 Nenaviďaj obličenija posledujet grešniku, i bojajsja Gospoda obratitsja serdcem.
8 Poznan jesť izdaleča silnyj jazykom, i razumivyj vesť, jegda popolzaetsja.
9 Sozidajaj dom svoj imenijem čuždim, jakože sobirajaj kamenije na grob sebe.
10 Izgrebija sobrana soborišče bezzakonnikov, i končina ich plameň ognen.
11 Puť grešnikov uglažden ot kamenija, a na posledok jego rov adov.
12 Sochraňajaj zakon soderžit pomyšlenije svoje,
13 i soveršenije stracha Gospodňa premudrosť.
14 Ne nakažetsja, iže ne jesť kovaren:
15 jesť bo kovarstvo umnožajuščeje goresť.
16 Razum premudrago jako potop umnožitsja, i sovet jego jako istočnik života.
17 Utroba bujago jako sosud sokrušen i vsjakago razuma ne uderžit.
18 Slovo premudro ašče uslyšit razumnyj, voschvalit je i k nemu priložit: uslyša je buj, i ne ugodno jemu bysť, i obrati je za pleščy svoja.
19 Povesť bujago jako brema na puti: vo ustnach že razumnago obrjaščetsja blagodať.
20 Usta premudrago vzyščutsja v sobranii, i slovesa jego razmyšlena budut v serdcy.
21 Jakože dom razoren, tako bujago premudrosť, i razum nerazumnago neispytny glagoly.
22 Puta na nogach nerazumevajuščym nakazanija, i jako ručnii okovy na ruce desnej.
23 Buj vo smeche voznosit glas svoj, muž že razumnyj jedva ticho osklabitsja.
24 Jakože utvar zlataja mudromu nakazanije, i jakože obruč na desnej myšce jego.
25 Noga bujago skora v dom, čelovek že mnogoiskusnyj usramitsja ot lica.
26 Bezumnyj dvermi priničet vo chraminu, muž že nakazan vne stanet.
27 Nenakazanije čeloveku slušati pri dverech, mudryj že oťjagotitsja bezčestijem.
28 Ustne mnogorečivych ne svoja si poveďat, slovesa že mudrych v merilech stanut.
29 Vo ustech buich serdce ich, v serdcy že premudrych usta ich.
30 Klenušču nečestivomu satanu, sam klenet svoju dušu.
31 Skvernit svoju dušu šepotlivyj, i gde libo žiti imať, voznenaviden budet.

22

1 Kameni nečistomu upodobisja lenivyj, i vsjak pozviždet o bezčestii jego:
2 kalu voloviju priložisja lenivyj, vsjak vzemljaj jego otrjaset ruku.
3 Stud otcu nenakazan syn, dšči že na umalenije budet.
4 Dščer mudraja nasledit muža svojego, a nesramljajuščajasja pečal otcu.
5 Otca i muža posramljaet proderzaja, i ot oboju bezčestije priimet.
6 Jako musikia vo plači bezvremennaja povesť: rany že i nakazanije vo vsjako vrema premudrosti.
7 Jako slepljajaj črepije, tako učaj bujago i vozbuždajaj spjaščago ot glubokago sna:
8 povedaet dremljuščemu povedajaj bujemu, i na koncy rečet: čto jesť?
9 Nad mertvym plačisja, izčeze bo svet: i nad buim plačisja, izčeze bo razum.
10 Sladčae plačisja nad mertvym, jako počil jesť: bujago že lučše smerť, neže život zol.
11 Setovanije o mertvece sedm dnij, o bujem že i nečestivem vsja dni života jego.
12 So bezumnym ne množi sloves i ko nerazumivu ne chodi:
13 chranisja ot nego, da ne priimeši truda i ne oskvernišisja vo otrjasenii jego:
14 uklonisja ot nego, i obrjaščeši pokoj, i ne unyeši bezumijem jego.
15 Pače olova čto ťjažčae byvaet? I čto jemu ima, tokmo buj?
16 Pesok i sol i rudu železa legčae ponesti, neže čeloveka nerazumiva.
17 Sključenije drevjano svjazano na sozidanije chraminy vo trjasenii ne rastorgnetsja: takožde i serdce utverždeno na razmyšlenii soveta vo vrema stracha ne ustrašitsja.
18 Serdce osnovano na razmyšlenii razuma, jako ukrašenije pesočnoje na tesanej stene.
19 Jako ostrozi na vysote ležaščii protivu vetru ne sterpjat:
20 tako serdce strašlivo vo razmyšlenii bujago protivu vsjakomu strachu ne sterpit.
21 Ubodajaj oko istočit slezy, i ubodajaj v serdce izjavljaet čuvstvo.
22 Vergajaj kameň na pticy otženet ja: i iže ponosit druga, razorit družbu.
23 Na druga ašče izvlečeši meč, ne otčajavajsja, jesť bo vozvrat (ljubve):
24 na druga ašče otverzeši usta, ne ubojsja, jesť bo primirenije:
25 krome ponošenija i gordyni, i otkrovenija tajny i jazvy lestnyja, sich bo radi otbežit vsjak drug.
26 Veru sťjaži v niščete so iskrennim, da vo blagich jego vkupe vozveselišisja:
27 vo vrema skorbi prebyvaj s nim, da v nasledii jego sonaslediši.
28 Prežde ogňa peščnaja para i dym: tako prežde krovej ukorizna.
29 Druga zastupati ne usramljusja i ot lica jego ne skryjusja:
30 ašče mi priključatsja i zlaja jego radi, vsjak slyšaj sochranitsja ot nego.
31 Kto dast mi vo usta moja chranilišče i na ustne moi pečať razumnu, da ne padusja ot nich, i jazyk moj da ne pogubit ma?

23

1 Gospodi Otče i Vladyko života mojego, ne ostavi mene v sovete ich i ne dažď mi vpasti v ňa.
2 Kto vozložit na pomyšlenije moje rany i na serdce moje nakazanije premudrosti, da o nerazumiich moich ne poščaďat, i da ne prejdut gresi ich?
3 Jako da ne umnožatsja nevedenija moja i gresi moi premnozi da ne budut, i padusja pred supostaty, i poradujetmisja vrag moj.
4 Gospodi Otče i Bože života mojego, ne dažď voznošenija očima moima i voždelenije otvrati ot mene.
5 Čreva pochoť i bludodejanija da ne oymut ma, i bezstudnej duši ne predažď mene.
6 Poslušajte, čada, nakazanija ust: chraňaj bo ne jat budet ustnama svoima.
7 Ustnama svoima jat budet grešnik, i klevetnik i gordyj popolznetsja v nich.
8 Zaklinaniju ne obučaj ust svoich
9 i kljatisja imenem Svjatym ne navykaj.
10 Jakože bo rab isťjazujem často ot ran ne umalitsja, takožde i klenyjsja imenem Svjatym vsegda ot grecha ne očistitsja.
11 Muž klenyjsja mnogo ispolnitsja bezzakonija, i ne otstupit ot domu jego jazva:
12 ašče sogrešit, grech jego na nem, i ašče prezrit, sugubo sogrešit:
13 i ašče votšče kljasja, ne opravditsja, ispolnitsja bo dom jego napadenija.
14 Jesť beseda oblečena smertiju: da ne obrjaščetsja vo nasledii Iakovli:
15 ot blagočestivych bo vsja sija otstupjat, i vo grechi ne vpadutsja.
16 V nenakazanii neključimem ne obučaj ust svoich: jesť bo v nem slovo grecha.
17 Pomani otca tvojego i mater tvoju, posrede bo velmož sediši:
18 da ne kako zabven budeši pred nimi, i obyčaem svoim obujaeši i pochoščeši, daby ty ne rodilsja, i deň roždenija tvojego prokleneši.
19 Čelovek obučajasja slovesem ponošenija vo vsech dnech svoich ne naučitsja.
20 Dva vida umnožajut grechi i tretij navodit gnev:
21 duša tepla, jako ogň gorjašč, ne ugasnet, dondeže pogloščena budet:
22 čelovek bludnik v tele ploti svojeja ne prestanet, dondeže vozžžet ogň.
23 Čeloveku bludnu vsjak chleb sladok, ne prestanet, dondeže umret.
24 Čelovek prestupajaj lože svoje, glagolja v duši svojej: kto ma vidit?
25 Tma okrest mene, i steny zakryvajut ma, i niktože ma vidit, kogo ubojusja? Grechov moich ne vospomanet Vyšnij.
26 I oči čelovečestii strach jego:
27 i ne razume, jako oči Gospodni tmami tem krat svetlejšii solnca suť,
28 prozirajuščii vsja puti čelovečeskija i razsmatrjajuščii v tajnych mestech:
29 prežde neže sozdana byša, vsja uvedena jemu, takožde i po skončanii.
30 Sej na putech grada otmščen budet, i ideže ne nadejašesja, jat budet.
31 Takožde i žena ostavlšaja muža svojego i prijemljuščaja naslednika ot inogo:
32 pervoje bo ot zakona Vyšňago otstupi, i vtoroje mužu svojemu sogreši, i tretije bludom preljubodejstvova, ot čuždago muža čada sotvori:
33 sija pred sobor izvedena budet, i na čadech jeja poseščenije budet:
34 ne ukoreňatsja čada jeja v koreň, i vetvi jeja ne sotvorjat ploda:
35 i ostavit na kljatvu pamať svoju, i ponošenije jeja ne potrebitsja.
36 I urazumejut ostavlšiisja, jako ničtože lučše stracha Gospodňa, i ničtože sladčae, tokmo vnimati zapovedem Gospodnim.
37 Slava velija ježe posledovati Bogu, dolgota že dnij ježe prijatu tebe byti ot Nego.

24

1 Premudrosť pochvalit dušu svoju i posrede ljudij svoich voschvalitsja.
2 V cerkvi Vyšňago otverzet usta svoja i prjamo sile Jego voschvalitsja:
3 az iz ust Vyšňago izydoch i jako mgla pokrych zemlju,
4 az na vysokich vselichsja, i prestol moj vo stolpe oblačne,
5 krug nebesnyj obydoch jedina i vo glubine bezdny pochodich,
6 volnu morskuju i vsju zemlju, i vsja ljudi i jazyk sťjažach,
7 so vsemi simi pokoja vzyskach, i vo nasledii čijem vodvorjusja?
8 Togda zapoveda mi Sozdatel vsech, i Sozdavyj ma prepokoi skiniju moju i reče:
9 vo Iakove vselisja i vo Izraili nasledstvuj.
10 Prežde veka iz načala sozda ma, i daže do veka ne oskudeju.
11 Vo skinii svjatej pred Nim poslužich i tako v Sione utverdichsja:
12 vo grade vozljublennem takožde ma prepokoi, i vo Ijerusalime vlasť moja:
13 i ukorenichsja v ljudech proslavlennych, v časti Gospodni nasledija Jego.
14 Jako kedr voznesochsja v Livane i jako kiparis na gorach Ajermonskich,
15 jako finiks vozvysichsja na brezech i jako sad šipkovyj vo Ijerichone,
16 jako maslina blagolepna na poli, i voznesochsja jako javor:
17 jakože korica i jako aspalaf aromatov dach voňu, i jako smirna izbranna izdach blagouchanije,
18 jako chalvani i oniks i stakti, i jako livanovo kurenije vo skinii.
19 Az jako terevinf rasprostroch vetvija moja, i vetvi moja vetvi slavy i blagodati:
20 az jako vinograd prorastich blagodať, i cveti moi plod slavy i bogatstva.
21 Pristupite ko mne, želajuščii mene, i ot plodov moich nasytitesja:
22 pamať bo moja sladka pače meda, i nasledije moje pače sota medvena.
23 Jaduščii ma ješče vzalčut, i pijuščii ma ješče vžaždutsja:
24 slušajaj mene ne posramitsja i delajuščii u mene ne sogrešat.
25 Sija vsja kniga zaveta Boga Vyšňago,
26 zakon, jegože zapoveda Moisej, nasledije sonmom Iakovlim:
27 nasyščaja jako Fison premudrostiju i jako Tigr vo dni novoplodij,
28 ispolňajaj jako Jevfrat razuma i jakože Iordan vo dnech žatvy,
29 javljajaj jako svet nakazanije i jakože Gion vo dni oymanija vina.
30 Ne skonča pervyj urazumeti jeja, takožde i poslednij ne izsledi jeja:
31 ibo pače morja umnožisja razmyšlenije jeja, i sovet jeja pače bezdny velija.
32 I az jako raskopanije iz reki i jakože vodotečije izydoch v raj.
33 Rech: napoju moj vertograd i upoju sebe lug:
34 i se, raskopanije mi bysť rekoju, i reka moja bysť morem.
35 Poneže nakazanije jako utro prosvešču i projavlju je daže do daleče:
36 ješče učenije jakože proročestvo izliju i ostavlju je v rody večny.
37 Vidite, jako ne sebe jedinomu trudichsja, no vsem iščuščym jeja.

25

1 Tremi ukrasichsja i stach krasna pred Gospodem i čeloveki:
2 jedinomyslijem bratij i ljuboviju iskrennich, i muž i žena meždu soboju soglasni.
3 Tri že vidy voznenavide duša moja, i zelo mi omerze život ich:
4 uboga gorda, i bogata lživa, i stara preljubodeja umaljajuščagosja umom.
5 Iže v junosti ne sobral jesi, to kako možeši obresti v starosti tvojej?
6 Kol jesť krasen sedinam sud, i starejšym razumeti sovet?
7 Kol krasna starym premudrosť i slavnym razumenije i sovet?
8 Venec starcem mnogorazličnoje iskusstvo, i pochvalenije ich strach Gospodeň.
9 Devjať pomyšlenij ublažich v serdcy mojem, a desjatoje izreku jazykom:
10 čelovek veseljajsja o čadech, živjaj i zrjaj padenije vragov.
11 Blažen živjaj so ženoju razumnoju, i iže jazykom (svoim) ne popolznusja, i iže ne porabota nedostojnomu sebe.
12 Blažen, iže obrete mudrosť i povedajaj vo uši poslušajuščich.
13 Kol velik, iže mudrosť obrete, no nesť pače bojaščagosja Gospoda.
14 Strach Gospodeň pače vsego preduspe, deržaj jego komu upodobitsja?
15 Vsjaka jazva i ne jazva serdečnaja i vsjakoje lukavstvo i ne lukavstvo ženskoje:
16 vsjakoje napadenije i ne napadenije nenaviďaščich, i vsjakoje mščenije i ne otmščenije vragov.
17 Nesť glavy pače glavy zmiiny, i nesť jarosti pače jarosti vražija.
18 Lučše žiti so lvom i zmijem, neže žiti so ženoju lukavoju.
19 Lukavstvo ženy izmeňaet zrak jeja i omračaet lice svoje jako vretišče:
20 posrede iskrennich svoich vozljažet muž jeja, i slyšav vozdochnet gorko.
21 Mala jesť vsjaka zloba protivu zlobe ženstej: žrebij grešnika spadet na ňu.
22 Jakože voschoždenije po pesku nogama starago, tako žena jazyčna mužu molčalivu.
23 Ne smatrjaj na krasotu ženskuju i ženy v pochoť ne poželaj.
24 Gnev i bezstudije i sramota velika žena, ašče obladaet mužem svoim.
25 Serdce smireno, i lice drjachlo, i jazva serdečna žena lukava:
26 ruce nemoščnyja i kolena razslablena, (žena) jaže ne blažit muža svojego.
27 Ot ženy načalo grecha, i toju umiraem vsi.
28 Ne dažď vode prochoda, ni žene lukave derznovenija:
29 ašče ne chodit pod rukoju tvojeju, otsecy ju ot ploti tvojeja.

26

1 Ženy dobryja blažen jesť muž, i čislo dnij jego sugubo.
2 Žena dobljaja veselit muža svojego i leta jego ispolnit mirom.
3 Žena dobra časť blaga, v časti bojaščichsja Gospoda dana budet.
4 Bogatago že i ubogago serdce blago, vo vsjako vrema lice ticho.
5 Ot trech ubojasja serdce moje, i ot lica četvertago ustrašichsja:
6 predanija grada i sobranija naroda, i obolganija nad smerť, vsja ťjažestna.
7 Bolezň serdca i setovanije žena revniva o žene,
8 i jazva jazyka vsem priobščajuščajasja.
9 Volovoje igo dvižimo žena lukavna, deržajsja jeja jako jemljajsja skorpii.
10 Gnev velik žena pijančiva, i studa svojego ne pokryet.
11 Blud ženskij v vozvyšenii očes i brovmi jeja poznan budet.
12 Nad dščeriju bezstudnoju utverdi stražu, da ne popuščenije obretši upotrebit sebe.
13 Vsled bezstudna oka sochranisja i ne divisja, ašče v ťja sogrešit:
14 jako žažden putnik otverzet usta i ot vsjakija vody bližnija ispijet,
15 prjamo vsjakago kola sjadet i prjamo strely otverzet tul.
16 Blagodať ženska vozveselit muža jeja, i kosti jego utučnit chudožestvo jeja.
17 Dajanije Gospodne žena molčaliva, i nesť iskupa nakazannyja duši.
18 Blagodať na blagodati žena stydliva,
19 i nesť merilo vsjakoje dostojnoje vozderžnyja duši.
20 Solnce voschoďaščeje na vysokich Gospodnich,
21 i dobrota ženy dobryja v krasote domu jeja:
22 svetilnik sijaja na sveščnice svjate, i dobrota lica na vozraste postojannem.
23 Stolpi zlati na podstolpiich srebrjanych, i noze krasni na plesnach dobre stojaščich.
24 O dvoich pečalno bysť serdce moje, i o tretijem jarosť mi najde:
25 muž borec lišajasja za skudotu, i mužije razumivi ašče otrinoveni budut:
26 vozvraščajasja ot pravdy na grech, Gospoď ugotovit jego na meč.
27 Jedva izmetsja kupec ot pogrešenija, i ne opravditsja korčemnik ot grecha.

27

1 Za skudosť mnozi sogrešiša, i iščaj obogateti otvratit oko.
2 Posrede sobranych kamenij vonzetsja kol, i posrede prodajanija i kupli soveršitsja grech.
3 Ašče ne deržitsja stracha Gospodňa so tščanijem, vskore prevratitsja dom jego.
4 Trjasenijem rešeta ostanet smetije: takožde otrebi čelovečestii v pomyšlenii jego.
5 Sosudy skudelniči iskušaet pešč, i iskušenije čelovečesko v pomyšlenii jego.
6 Vozdelanije dreva javljaet plod jego: tako slovo pomyšlenija v serdcy čelovečestem.
7 Prežde besedy ne pochvali muža: sija bo iskušenije (esť) čelovekov.
8 Ašče goniši pravdu, postigneši ju i oblečešisja v ňu jako v podir slavy.
9 Pticy s podobnymi sebe obitajut, i istina k tvorjaščym ju obratitsja.
10 Lev lovit lov, takožde i gresi delajuščich nepravdu.
11 Povesť blagočestivago vsegda premudrosť: bezumnyj že jako luna izmeňaetsja.
12 Posrede bezumnych bljudi vrema, posrede že razmyšljajuščich učaščaj.
13 Povesť buich merzosť, i smech ich vo uslaždenii grecha.
14 Beseda mnogoklenuščagosja podimet vlasy, i svar jego zatčenije ušes.
15 Prolitije krove svar gordych, i ukorizna ich sluch ťjažkij.
16 Otkryvajaj tajnaja pogubljaet vernosť i ne obrjaščet druga protivu duši svojeja.
17 Vozljubi druga i uverisja s nim:
18 ašče že otkryeši tajny jego, ne imaši gnati po nem.
19 Jakože bo pogubit čelovek vraga svojego, tako pogubiši družbu iskrenňago:
20 i jakože pticu iz ruki tvojeja ispustiši, tako ispustil jesi iskrenňago i ne uloviši jego:
21 ne gonisja za nim, jako daleče otstupi i izbeže jako serna ot seti.
22 Jako strup jesť objazati, i klevety jesť izmena:
23 otkryvyj že tajnaja pogubi vernosť.
24 Pomizajaj okom kujet zlo, i niktože jego otstavit ot togo:
25 pred očima tvoima usladit usta svoja i slovesem tvoim podivitsja,
26 posledi že razvratit usta svoja i v slovesech tvoich dast soblazn.
27 Mnogaja voznenavidech i ne obretoch podobna jemu, i Gospoď voznenavidit jego.
28 Vergajaj kameň na vysotu na glavu svoju vergaet, i jazva lstiva razderet strupy.
29 Iskopovajaj rov vpadetsja v oň, i rasprostirajaj seť uvjaznet v nej.
30 Tvorjaj zlo vvalitsja v ne i ne poznaet, otkudu priidet jemu.
31 Poruganije i ponošenije gordych, i otmščenije jako lev ulovit ich.
32 Setiju ulovjatsja veseljaščiisja o padenii blagovernych, i bolezň iznurit ja prežde smerti ich.
33 Gnev i jarosť, i sija suť merzosť, i muž grešnik oderžan imi budet.

28

1 Otmščajaj ot Gospoda obrjaščet otmščenije, i grechi svoja sobljudajaj sobljudet.
2 Ostavi obidu iskrennemu tvojemu, i togda pomolšutisja, gresi tvoi razrešatsja.
3 Čelovek na čeloveka sochraňaet gnev, a ot Gospoda iščet izcelenija:
4 nad čelovekom podobnym sebe ne imať milosti, a o gresech svoich molitsja:
5 sam syj ploť, chranit gnev: kto očistit grechi jego?
6 Pomani posledňaja i prestani vraždovati, (pomani) istlenije i smerť i prebyvaj v zapovedech.
7 Pomani zapovedi i ne gnevajsja na bližňago,
8 i zavet Vyšňago i preziraj nevežestvo.
9 Udaljajsja ot svara i umališi grechi:
10 čelovek bo jar razžizaet svar, i muž grešnik vozmatet drugi i posrede mirnych vložit klevetu.
11 Jakovo veščestvo ogňa, tako vozgoritsja: jakova kreposť svara, takožde i ogň razgoritsja:
12 jakova kreposť čeloveča, takožde jarosť jego budet, i jakože bogatstvo jego, vozvysit gnev svoj.
13 Rvenije skoroje vozžigaet ogň, i svar naglyj prolivaet krov.
14 Ašče poduješi na iskru, vozgoritsja: i ašče pljuneši na ňu, ugasnet: oboja že izo ust tvoich ischoďat.
15 Šepotnika i dvojazyčnika podobaet kljasti: mnogich bo mirnych pogubiša.
16 Jazyk tregubyj mnogi potrjase i razluči ja ot jazyka vo jazyk,
17 i grady tverdy razori i domy velmožej prevrati:
18 jazyk tregubyj ženy doblija izgna i liši ja ot trudov ich:
19 vnemljaj jemu ne imať obresti pokoja, niže vselitsja so bezmolvijem.
20 Jazva bičnaja strupy tvorit, jazva že jazyčnaja sokrušaet kosti.
21 Mnozi padoša ostrijem meča, no ne jakože padšii jazykom:
22 blažen, iže ukryetsja ot nego, iže ne projde v jarosti jego, iže ne povleče iga jego i uzami jego ne svjazan bysť:
23 igo bo jego igo železno, i uzy jego uzy meďany:
24 smerť ljuta smerť jego, i pače jego lučše jesť ad.
25 Ne obladaet blagovernymi, i v plameni jego ne sgorjat.
26 Ostavljajuščii Gospoda vpadutsja v oň, i v nich vozgoritsja i ne ugasnet: poslan budet na ňa jako lev, i jako pard pogubit ja.
27 Vižď, ogradi sťjažanije tvoje ternijem,
28 srebro tvoje i zlato tvoje svjaži,
29 i slovesem tvoim sotvori ves i meru, i ustam tvoim sotvori dver i zavoru.
30 Vnimaj, da ne kako popolznešisja im, niže padeši prjamo lovjaščemu.

29

1 Tvorjaj milosť vzaim dast iskrennemu, i ukrepljajaj ruku svoju sobljudaet zapovedi.
2 Dažď vzaim iskrennemu vo vrema trebovanija jego i paki vozdažď iskrennemu vo vrema:
3 utverdi slovo i uverisja s nim, i vo vsjako vrema obrjaščeši potrebu tvoju.
4 Mnozi jako obretenije vozmneša zaimovanije i zadaša trud pomoščnikom ich:
5 dondeže vozmet, oblobyzaet ruce jego i na imenije iskrenňago smirit glas:
6 i vo vrema vozdajanija provlečet vrema, i vozdast slovesa unynija, i vrema obvinit.
7 Ašče že vozmožet vozdati, jedva polovinu prineset i vmenit je jako obretenije:
8 ašče že ni, liši jego imenij svoich i sťjaža jego vraga tune:
9 kljatvy i ukorizny vozdast jemu i vmesto slavy vozdast jemu bezčestije.
10 Mnozi ubo za lukavstvo otvergošasja, i lišitisja tune ubojašasja.
11 Obače smirennomu dolgoterpi i milostyneju ne prodolži jego:
12 zapovedi radi zastupi niščago, i po niščete jego ne otvrati jego tšča.
13 Pogubi srebro brata radi i druga, i da ne oržavejet pod kamenem vo pagubu.
14 Položi sokrovišče svoje po zapovedem Vyšňago, i upolzujet ťja pače neželi zlato.
15 Zatvori milostyňu vo kletech tvoich, i ta izmet ťja ot vsjakago ozloblenija:
16 pače ščita tverda i pače kopija ťjažka, protivu vragu poboret po tebe.
17 Muž blag sporučnik budet iskrennemu, i pogubivyj styd ostavit jego.
18 Blagodati sporučnika ne zabudi: dade bo dušu svoju za ťja.
19 Dobroje poručenije otvraščaet grešnik, neblagodarnyj že mysliju ostavit izbavlšago i.
20 Poručenije mnogich pogubi blagoupravljajuščich i pokoleba ich jako volna morskaja:
21 mužy silny preseli, i zabludiša vo jazycech čuždich.
22 Grešnik v poručenije vpadaet, i goňaj dela čuždaja vpadet v sudy.
23 Zastupi iskrenňago po sile tvojej, i vnimaj sebe, da ne vpadeši.
24 Načalo žitija čeloveča voda i chleb, i riza i dom pokryvajaj stud.
25 Lučše žitije niščago pod krovom bervennym, neželi brašna dobra v čuždich.
26 O male i o velice dovolen budi.
27 Život zol iz domu v dom, i amože preselišisja, ne otverzeši ust svoich:
28 ugostiši i napoiši neblagodarnych, i k sim zlo uslyšiši:
29 pristupi, prišelče, ukrasi trapezu, i ašče čto v ruce tvojej, uchlebi ma:
30 izydi, prišelče, ot lica slavy, priide bo mne v gosti brat, i potreba domu.
31 Ťjažka sija čeloveku imušču razum, zapreščenije chraminy i ponošenije zaimodavca.

30

1 Ljubjaj syna svojego učastit jemu rany, da vozveselitsja v posledňaja svoja.
2 Nakazujaj syna svojego nasladitsja o nem i posrede znaemych o nem pochvalitsja.
3 Učaj syna svojego razdražit vraga i pred drugi o nem vozradujetsja.
4 Umre otec jego, i aki ne umre: podobna bo sebe ostavi po sebe.
5 Vo žitii svojem vide i vozveselisja o nem i pri končine svojej ne oskorbisja:
6 protivu vragom ostavi mestnika i drugom vozdajušča blagodať.
7 Ugoždajaj synu objažet strupy jego, i o vsjacem vopli vozmatetsja utroba jego.
8 Koň neukroščen svirep byvaet, i syn samovolnyj proderz budet.
9 Laskaj čado, i ustrašit ťja, igraj s nim, i opečalit ťja.
10 Ne smejsja s nim, da ne poboliši o nem i na posledok stisneši zuby tvoja.
11 Ne dažď jemu vlasti v junosti i ne prezri nevedenija jego:
12 sljacy vyju jego v junosti i sokruši rebra jego, dondeže mlad jesť, da ne kogda ožestev ne pokorittisja.
13 Nakaži syna tvojego i delaj im, da ne v bezstudii jego potknešisja.
14 Lučše nišč zdrav i krepok v sile svojej, neželi bogat uranen telom svoim.
15 Zdravije i kreposť lučše jesť vsjakago zlata, i telo zdravoje, neželi bogatstvo bezčislennoje.
16 Nesť bogatstvo lučše zdravija telesnago, i nesť veselije pače radosti serdečnyja.
17 Lučše jesť smerť pače života gorka ili neduga dolgago.
18 Blagaja izlijannaja pred usty zatvorennymi predloženija brašen predležaščaja u groba.
19 Kaja polza idolu ot žertvy? Ne imať bo jasti, ni oboňati:
20 tako gonimyj ot Gospoda,
21 zrjaj očima i steňaj, jakože jevnuch osjazajaj devicu i vozdychajaj.
22 Ne vdažď v pečal dušu tvoju i ne oskorbi sebe sovetom tvoim.
23 Veselije serdca život čeloveka, i radovanije muža dolgodenstvije.
24 Ljubi dušu tvoju i utešaj serdce tvoje, i pečal ot sebe otrini daleče:
25 mnogi bo pečal ubi, i nesť polzy v nej.
26 Rvenije i jarosť umaljajut dni, i pečal prežde vremene starosť navodit.
27 Svetlo serdce i blago o brašne i o jadi svojej popečetsja.

31

1 Bdenije bogatstva rastlevaet ploti, i popečenije jego otgonit son:
2 pečal bdenija ottorgaet dremanije, i nedug ljut otimaet son.
3 Truditsja bogatyj v sobiranii bogatstva i v pokoi nasyščaetsja sladostej svoich:
4 truditsja ubogij vo umalenii žitija, i v pokoi skudnyj byvaet.
5 Ljubjaj zlato ne opravditsja, i goňaj rastlenije sim nasytitsja.
6 Mnozi padoša zlata radi, i bysť paguba ich prjamo licu ich.
7 Drevo pretykanija jesť vsem žruščym jemu, i vsjak bezumliv jat budet im.
8 Blažen bogatyj, iže obretesja bez poroka i iže vsled zlata ne ide.
9 Kto jesť sej? I ublažim jego, sotvori bo divnaja v ljudech svoich.
10 Kto iskušen im i soveršen bysť? I budet na pochvalenije.
11 Kto mogl prestupiti, i ne prestupi, i zlo sotvoriti, i ne sotvori?
12 Utverďatsja blagaja jego, i milostyni jego ispovesť sobranije.
13 Sel li jesi pri trapeze velicej, ne razverzi na nej gortani tvojego
14 i ne rcy: mnogo na nej jesť. Pomani, jako zlo jesť oko lukavo.
15 Lukavneje oka čto jesť sozdano? Sego radi o kojej libo vešči slezit.
16 Ideže ašče uzriši, ne prostiraj ruki i ne gnetisja s nim v solilo.
17 Razsuždaj, jaže suť iskrenňago, ot tebe samago, i o vsjacej vešči razmyšljaj.
18 Jažď jako čelovek predležaščeje ti i ne presyščajsja, da ne voznenaviden budeši.
19 Prestani pervyj radi nakazanija i ne presyščajsja, da ne pretknešisja:
20 i ašče sjadeši posrede mnogich, perveje ich ne prostri ruki tvojeja.
21 Kol dovolno čeloveku nakazannomu maloje, i na odre svojem ne postraždet zla.
22 Son zdravyj ot čreva umerenna: vosta zautra, i duša jego s nim:
23 trud bdenija i cholera i črevobolenije s mužem nenasytnym.
24 I ašče oťjagotilsja jesi brašny, vostani ot trapezy i počiješi.
25 Poslušaj mene, čado, i ne uničiži mene, i na posledok obrjaščeši slovesa moja.
26 Vo vsech delech tvoich budi tščatelen, i vsjak nedug ne imať pristupiti k tebe.
27 Ščedrago chlebami blagoslovjat ustne, i poslušestvo dobroty jego verno.
28 Na skupago v chlebech poropščet grad, i poslušestvo zloby jego izvestno.
29 V vine ne mužajsja, mnogich bo pogubi vino.
30 Pešč iskušaet železo v kalenii, tako vino serdca gordych vo pijanstve.
31 Polezno vino životu čeloveču, ašče piješi je v meru jego.
32 Kij život pobeždaemomu vinom? Sije bo na veselije čelovekom sozdano jesť.
33 Radovanije serdca i veselije duši vino pijemo vo vrema prilično:
34 goresť duši vino pijemo mnogo v raspri i klevete:
35 umnožaet pijanstvo jarosť bezumnago na pretykanije, umaljaja kreposť i sotvorjaja strupija.
36 V pire vina ne obličaj iskrenňago i ne uničiži jego v veselii jego:
37 slovese ponosna ne rcy jemu i ne oskorbi jego vo isťjazanii.

32

1 Starejšinu li ťja postaviša, ne voznosisja, no budi v nich jako jedin ot nich:
2 popecysja imi, i tako sjadi. I vsju potrebu tvoju sotvoriv vozljazi,
3 da vozveselišisja ich radi i krasoty radi priimeši venec.
4 Glagoli, starejšino, podobaet bo ti,
5 ispytnoju chitrostiju i ne vozbrani musikii:
6 ideže slušanije (budet), ne izlivaj besedy i bez vremene ne mudrisja.
7 Pečať anfraksa na ukrašenii zlate, i sladkoglasije musikijev v piršestve vina.
8 Vo ukrašenii zlatem pečať smaragdova, sladkopenije musikijev po sladcem vine.
9 Glagoli, junoše, ašče tebe jesť potreba, jedva dvašči, ašče voprošen budeši:
10 sokrati slovo, malymi mnogaja (izglagoli): budi jako vedyj i vkupe molčja.
11 Posrede velmož ne raven tvorisja i inomu glagoljušču ne mnogoslovi.
12 Prežde groma predvarjaet molnija, i prežde stydlivago predvarjaet blagodať.
13 Vo vrema vostavaj, a ne posledi (inych), v dom otidi i ne lenisja:
14 tamo igraj i tvori pomyšlenija tvoja, i ne sogrešaj slovom gordym.
15 I o sich blagoslovi Sotvoršago ťja i Upojevajuščago ťja ot blag Svoich.
16 Bojajsja Gospoda priimet nakazanije, i utreňujuščii obrjaščut blagovolenije.
17 Iščaj zakona nasytitsja jego, i licemerstvujaj soblaznitsja o nem.
18 Bojaščiisja Gospoda obrjaščut sud i opravdanija jako svet vozžgut.
19 Čelovek grešnik uklaňaetsja ot obličenija i po voli svojej obretaet izvinenije.
20 Muž sovetnyj ne prezrit razmyšlenija, čuždyj že i gordyj ne uboitsja stracha i po sotvorenii svojem bez soveta.
21 Bez soveta ničesože tvori, i jegda sotvoriši, ne raskajavajsja.
22 Na puti padenija ne chodi i ne pretykajsja o kamenije:
23 ne veruj puti, v nemže ne pretykaešisja, i ot čad svoich chranisja.
24 Vo vsjacem dele blaze veruj dušeju tvojeju, ibo sije jesť sobljudenije zapovedij.
25 Verujaj zakonu vnimaet zapovedem, i upovajaj na Gospoda ne umalitsja.

33

1 Bojaščagosja Gospoda ne srjaščet zlo: ašče i v napasť vpadet, paki izmet jego.
2 Muž premudr ne voznenavidit zakona, sumňajžesja v nem jakože v buri korabl.
3 Čelovek razumiv veru imet zakonu, i zakon jemu veren,
4 jako voprošenije pravednych. Prigotovi slovo, i tako uslyšan budeši: sočetaj nakazanije i togda otveščaj.
5 Kolo kolesničnoje utroba bujago, i jakože os verťjaščajasja pomyšlenije jego.
6 Koň na jaždenii jako drug licemeren, pod vsjakim jazďaščim ržet.
7 Počto deň dne prespevaet, i vsjak svet dne leta ot solnca?
8 Razumom Gospodnim razlučistasja, i izmeni vrema i prazdniki:
9 ot nich voznese i osvjati, i ot nich položi v čislo dnij.
10 I čelovecy vsi ot persti, i ot zemli sozdan bysť Adam.
11 Množestvom vedenija Gospoď razdeli ja i izmeni puti ich.
12 Ot nich blagoslovi i voznese, i ot nich osvjati i k Sebe približi, ot nich proklja i smiri i sovrati ich ot stojanija ich.
13 Jako brenije skudelnika v ruce jego, vsi putije jego po izvoleniju jego: tako čelovecy v ruce Sotvoršago ich, imže vozdast po sudu Svojemu.
14 (Jako) protivu zlomu blagoje i protivu smerti život, tako protivu blagočestivago grešnik. I sice vozzri vo vsja dela Vyšňago: dvoje dvoje, jedino protivu jedinomu.
15 Az že poslednij bdech i nasledich jakože ot načatka, jakože sobirajaj vsled oymatelej vinogradnych.
16 Vo blagoslovenije Gospodne dostigoch i jako obymatel napolnich točilo.
17 Razsmotrite, jako ne sebe jedinomu trudichsja, no vsem iščuščym nakazanija.
18 Poslušajte mene, velmoži ljudij, i vlastelije sobora, vnušite.
19 Synu i žene, bratu i drugu ne dažď vlasti na sebe v živote svojem,
20 i ne dažď inomu imenija svojego, da ne raskaešisja trebujaj ich:
21 dondeže živ jesi i dychanije v tebe, ne izmeni sebe vsjacej ploti:
22 lučše bo jesť, da tebe moljatsja čada tvoja, neželi tebe zreti v ruce čad tvoich.
23 Vo vsech delech tvoich budi prespevaja i ne dažď poroka na slavu tvoju.
24 V deň skončanija dnij života tvojego i vo vrema smerti tvojeja razdeli nasledije tvoje.
25 Pišča i žezlije i brema oslu: chleb i nakazanije i delo rabu.
26 Nakaži raba, i obrjaščeši pokoj: oslabi ruku jemu, i iskati načnet svobody.
27 Igo i remeň vyju preklaňajut, i rabu lukavu uzy i rany.
28 Vloži jego v delo, da ne prazden budet, mnozej bo zlobe naučila prazdnosť:
29 ustroj jego v delech, jakože podobaet jemu, i ašče ne poslušaet, vsadi jego vo okovy.
30 I ne budi izlišen nad vsjakoju plotiju, i bez suda ne sotvori ničesože.
31 Ašče ti jesť rab, da budet jakože ty, poneže kroviju sťjažal jesi jego:
32 ašče ti jesť rab, imej jego jakože brata, poneže jako duši tvojeja vostrebuješi jego:
33 ašče ozlobiši jego nepravedno, i vostav otbežit, kiim putem poiščeši jego? (ne vesi.)

34

1 Tščetny nadeždy i lživy (suť) nerazumivu mužu, i sonija vperjajut bezumnych.
2 Jakože jemljajsja za steň i goňaj vetry, takožde jemljaj veru snom:
3 sije po semu videnije snov, prjamo licu podobije lica.
4 Ot nečistago čto očistitsja, i ot lživago kaja istina?
5 Volšebstva i obajanija i sonija sujetna suť, i jakože raždajuščija serdcu mečtanija byvajut:
6 ašče ne ot Vyšňago poslana budut na poseščenije, ne vdažď v ňa serdca tvojego:
7 mnogich bo prelstiša sonija, i otpadoša nadejuščesja na ňa.
8 Bez lži soveršitsja zakon, i premudrosť vo ustech vernych soveršenije.
9 Muž učenyj uveda mnogo, i mnogoiskusnyj povesť razum.
10 Iže ne iskusisja, malo vesť: obchoďaj že strany umnožit chitrosť.
11 Mnogo videch vo obchoždenii mojem, i vjaščšaja sloves moich razum moj:
12 mnogašči daže do smerti bedstvovach, i spasen bych sich radi.
13 Duch bojaščichsja Gospoda poživet, nadežda bo ich na Spasajuščago ja.
14 Bojajsja Gospoda ni čego uboitsja i ne ustrašitsja, Toj bo nadežda jemu.
15 Bojaščemusja Gospoda blaženna duša: čim oderžitsja, i kto jemu utverždenije?
16 Oči Gospodni na ljubjaščyja Jego: zaščiščenije sily i utverždenije kreposti, pokrov ot vara i pokrov v poludne, chranenije ot pretykanija i pomošč ot padenija:
17 vozdvizajaj dušu i prosveščajaj oči, izcelenije dajaj, život i blagoslovenije.
18 Iže prinosit žertvu ot nepravdy, prinošenije poročno, i ne suť vo blagovolenije dary bezzakonnych.
19 Ne blagovolit Vyšnij o prinošenii nečestivych, ni množestvom žertv očistit grechi.
20 Jako žrjaj syna pred otcem jego, tako prinosjaj žertvy ot imenija ubogich.
21 Chleb ubogim život ubogich, lišajaj jego čelovek krovej jesť.
22 Ubivaet iskrenňago otemljaj jemu poživlenije, i prolivaet krov lišajaj mzdy naemnika.
23 Jedin sozidajaj, a drugij razorjajaj, čto uspejet boleje, tokmo trud?
24 Jedinomu moljaščusja, a drugomu proklinajušču, kojego glas uslyšit Vladyka?
25 Omyvajajsja ot mertveca i paki prikasajajsja jemu, kaja polza jemu ot bani?
26 Tako čelovek posťjajsja o gresech svoich i paki choďaj i tajažde tvorjaj, molbu jego kto uslyšit, i čto uspe smirenijem svoim?

35

1 Sobljudajaj zakon umnožaet prinošenija, prinosit žertvu spasenija vnimajaj zapovedem.
2 Vozdajaj blagodať aki prinosjaj semidal, i tvorjaj milostyňu aki žrjaj žertvu chvalenija.
3 Blagovolenije Gospodne ježe otstupiti ot lukavstva, i očiščenije jesť ježe otstupiti ot nepravdy.
4 Ne javisja pred Gospodem tošč: vsja bo sija zapovedi radi.
5 Prinošenije pravednago utučňaet oltar, i blagouchanije jego pred Vyšnim:
6 žertva muža pravednago prijatna, i pamať jeja ne zabvena budet.
7 Okom blagim proslavi Gospoda i ne umali ot načatka ruk tvoich:
8 vo vsjacem dajanii veselo imej lice tvoje i so veselijem osvjati desjatinu.
9 Dažď Vyšnemu po dajaniju Jego, i okom blagim priobretenije ruki:
10 jako Gospoď vozdajaj jesť i sedmericeju vozdast ti.
11 Dara ne umaljaj, ibo ne priimet, i ne vnimaj žertve nepravednej:
12 jako Gospoď sudija jesť, i nesť u Nego slavy lica.
13 Ne priimet lica na uboga i molitvu obidimago uslyšit:
14 ne prezrit molitvy sirago, ni vdovicy, jegda izlijet prošenije.
15 Ne slezy li vdoviči po lanitoma tekut, i vopl jeja na navedšago ja?
16 Služaj (Bogu) vo blagovolenii prijat budet, i molitva jego do oblak dojdet:
17 molitva smirennago projde oblaki, i dondeže približitsja, ne utešitsja,
18 i ne otstupit, dondeže posetit Vyšnij, sudit v pravdu i sotvorit sud:
19 i Gospoď ne zamedlit, niže imať dolgoterpeti o nich, dondeže sokrušit čresla nemilostivych.
20 I jazykom vozdast mesť, dondeže potrebit množestvo dosaditelej i skiptry nepravednych sokrušit:
21 dondeže vozdast čeloveku po dejanijem jego, po delom čelovečeskim i pomyšlenijem ich:
22 dondeže razsudit sudom ljudi Svoja i vozveselit ja milostiju Svojeju.
23 Kol krasna milosť vo vrema skorbi jego, jakože oblacy doždevnii vo vrema bezdoždija.

36

1 Pomiluj ny, Vladyko, Bože vsech, i vozzri,
2 i naloži strach Tvoj na vsja jazyki:
3 vozdvigni ruku Tvoju na jazyki čuždy, i da uzrjat silu Tvoju.
4 Jakože pred nimi osvjatilsja jesi v nas, takožde pred nami vozveličisja na nich:
5 i da poznajut Ťja, jakože i my poznachom Ťja, jako nesť Boga razve Tebe, Gospodi.
6 Obnovi znamenija i izmeni čudesa,
7 proslavi ruku i myšcu desnuju (Tvoju), vozdvigni jarosť i izlij gnev,
8 izmi sopostata i sotri vraga,
9 pospeši vrema i pomani kljatvu, i da poveďat veličija Tvoja.
10 Gnevom ogňa pojaden da budet spasajajsja, i ozlobljajuščii ljudij Tvoich da obrjaščut pagubu.
11 Sokruši glavy kňazej vražiich, glagoljuščich: nesť razve nas.
12 Soberi vsja kolena Iakovlja i nasledstvuj ich jakože ot načala.
13 Pomiluj ljudi, Gospodi, narečennyja imenem Tvoim, i Izrailja, jegože pervencem narekl jesi.
14 Uščedri grad svjatyni Tvojeja, Ijerusalim, mesto pokoišča Tvojego.
15 Ispolni Siona vzjati slovesa Tvoja, i ot slavy Tvojeja ljudi Tvoja.
16 Dažď svidetelstvo suščym ot načala tvarem Tvoim i vozdvigni proročestvija suščaja o imeni Tvojem:
17 dažď mzdu terpjaščym Tebe, i prorocy Tvoi da uverjatsja.
18 Uslyši, Gospodi, molby molitvennik Tvoich, po blagosloveniju Aaroňu o ljudech Tvoich,
19 i urazumejut vsi suščii na zemli, jako Ty Gospoď jesi, Bog vekov.
20 Vsjako brašno jast črevo: jesť že brašno brašna dobreje.
21 Gortaň vkušaet brašna ot lova, tako serdce razumivo slovesa ložna.
22 Serdce stroptivo dast pečal, i čelovek mnogoiskusnyj vozdast jemu.
23 Vsjakago mužeska polu priimet žena: jesť že dščer dščere lučše.
24 Dobrota ženska veselit lice i nad vse želanije čelovečesko preduspevaet:
25 ašče jesť na jazyce jeja milosť i krotosť, nesť muž jeja točen synom čelovečeskim.
26 Sťjažavyj ženu načinaet imeti sťjažanije, pomoščnika po sebe i stolpa pokoju.
27 Ideže nesť ogrady, raschiščeno budet imenije, i ideže nesť ženy, vozdochnet skitajasja:
28 kto bo poverit vooruženu razbojniku prechoďašču ot grada vo grad?
29 Takožde i čeloveku ne imušču gnezda i obitajušču, ideže obvečerjaet.

37

1 Vsjak drug rečet: sodružichsja jemu i az. No jesť drug imenem točiju drug.
2 Pečal ne prebyvaet li do smerti, prijatel i drug pretvorjajajsja vo vraga?
3 O, lukavo pomyšlenije, otkudu izvalilosja jesi pokryti sušu lestiju?
4 Prijatel o veselii družni sradujetsja, a vo vrema skorbi protiven budet:
5 prijatel so drugom truždaetsja čreva radi i protivu brani vozmet ščit.
6 Ne zabudi druga v duši tvojej i ne pominaj jego vo imenii tvojem.
7 Vsjak sovetnik voznosit sovet, no jesť soveščajaj o sebe samem.
8 Ot sovetnika chrani dušu tvoju i razumej perveje, čto jemu potreba: sam bo sebe soveščavaet:
9 da ne kogda vozložit na ťja žrebij i rečet ti: dobr puť tvoj: i stanet prjamo, videti, čto sbudetsja tebe.
10 Ne soveščavaj s podzirajuščim ťja i ot zaviďaščich ti skryj sovet:
11 so ženoju o revnujuščej jej i so strašlivym o brani, s kupcem o mene i so kupujuščim o prodaži, so zavidlivym o blagodarenii
12 i s nemilostivym o pomilovanii, s lenivym o vsjacem dele
13 i s naemnikom godovym o soveršenii, s rabom lenivym o mnoze delanii.
14 Ne vnemli sim o vsjacem soveščanii,
15 no tokmo s mužem blagogovejnym prisno budi, jegože ašče poznaeši sobljudajušča zapovedi Gospodni,
16 iže dušeju svojeju po duši tvojej, i ašče sogrešiši, spobolit s toboju.
17 I sovet serdca ustavi, nesť bo ti verneje jego:
18 duša bo muža vozveščati nekogda boleje obyče, neželi sedm bljustitelije vysoce seďaščii na straži.
19 I o vsech sich pomolisja Vyšnemu, da upravit vo istine puť tvoj.
20 Načatok vsjakago dela slovo, i prežde vsjakago delanija sovet.
21 Sled izmenenija serdečna lice. Četyri časti proischoďat: dobro i zlo, život i smerť: i obladajaj imi vsegda jazyk jesť.
22 Jesť muž chitr i nakazatel mnogim, a svojej duši neključim jesť.
23 Jesť umudrjajajsja v slovesech nenavidim: sej vsjakija pišči lišen budet:
24 ne dana bo bysť jemu ot Gospoda blagodať, jako vsjakija premudrosti lišen bysť.
25 Jesť premudr svojej duši, i plody razuma jego vo ustech verny.
26 Muž premudr ljudi svoja nakažet, i plody razuma jego verny.
27 Muž premudr ispolnitsja blagoslovenija, i ublažat jego vsi zrjaščii.
28 Život muža v čisle dnij: a dnije Izrailevy bezčislenni.
29 Premudryj vo svoich ljudech nasledit veru, i ima jego živo budet vo vek.
30 Čado, v živote tvojem iskusi dušu tvoju i vižď, čto jej zlo jesť, i ne dažď jej.
31 Ibo ne vsja vsem na polzu, i ne vsjaka duša vo vsem blagovolit.
32 Ne presyščajsja vo vsjacej sladosti i ne razlivajsja na (različije) brašna,
33 ibo vo mnozech brašnach nedug budet, i presyščenije približit daže do cholery:
34 presyščenijem bo mnozi umroša, vnimajaj že priložit žitije.

38

1 Počitaj vrača protivu potreb čestiju jego, ibo Gospoď sozda jego:
2 ot Vyšňago bo jesť izcelenije, i ot carja priimet dar.
3 Chudožestvo vrača vozneset glavu jego, i pred velmožami udivim budet.
4 Gospoď sozda ot zemli vračevanija, i muž mudryj ne vozgnušaetsja imi.
5 Ne ot dreva li osladisja voda, da poznana budet sila Jego?
6 I Toj dal jesť chudožestvo čelovekom, da slavitsja v čudesech Svoich:
7 temi uvračeva i oťjat bolezni ich.
8 Mirovarec simi sostroit smešenije, i ne skončajutsja dela jego, i mir ot nego jesť na licy zemli.
9 Čado, v bolezni tvojej ne preziraj, no molisja Gospodevi, i Toj ťja izcelit:
10 otstupi ot pregrešenija i napravi ruce, i ot vsjakago grecha očisti serdce (tvoje):
11 dažď blagouchanije i pamať semidala i umasti prinošenije, akiby ne perveje prinosjaj:
12 i dažď mesto vraču, Gospoď bo jego sozda: i da ne udalitsja ot tebe, potreben bo ti jesť.
13 Jesť vrema, jegda v ruku jego blagouchanije:
14 ibo i tii Gospodevi moljatsja, da upravit im pokoj i izcelenije radi ozdravlenija.
15 Sogrešajaj pred Sotvoršim jego vpadet v ruce vraču.
16 Čado, nad mertvecem istoči slezy i jakože zle straždušč načni plač: i jakože dostoit jemu, soskutaj telo jego i ne prezri pogrebenija jego.
17 Gorek sotvori plač i rydanije teplo, i sotvori setovanije, jakože jemu dostoit, deň jedin i dva chulenija radi, i utešisja pečali radi:
18 ot pečali bo smerť byvaet, i pečal serdečnaja sljačet kreposť.
19 V nanesenii prebyvaet i pečal, i žitije niščago v serdcy.
20 Ne dažď v pečal serdca tvojego, ostavi ju pomanuv posledňaja.
21 Ne zabudi, nesť bo vozvraščenija: i jemu polzy ne sotvoriši, i sebe ozlobiši.
22 Pomani sud Jego, jako sice i tvoj: mne včera, a tebe dnes.
23 V pokoi mertveca upokoj pamať jego, i utešisja o nem vo ischode ducha jego.
24 Premudrosť knižnika vo blagovremenii prazdnestva, i umaljajajsja dejanijem svoim upremudritsja.
25 Čim umudritsja deržaj oralo i chvaljajsja ostnom, goňaj voly i obraščajajsja v delech ich, i povesť jego v synech junčich?
26 Serdce svoje dast vozryti brazdy, i bdenije jego na nasyščeniich junic.
27 Tako vsjak drevodelja i architekton, iže nošči jako dni provoždaet, delaja izvajanija pečatej, i priležanije jego izmeniti različije:
28 serdce svoje dast upodobiti živopisanije, i bdenije jego ježe soveršiti delo.
29 Takožde i kovač seďa bliz nakovalni i sogljadajaj delo železa: kurenije ogňa udručit telo jego, i teplotoju pešči utruditsja:
30 glas mlata obnovit ucho jego, i prjamo podobiju sosuda oči jego:
31 serdce svoje vdast na skončanije del, i bdenije jego ukrasiti do konca.
32 Takožde i skudelnik seďa na dele svojem i verťja nogama svoima kolo,
33 iže v pečali ležit vynu na dele svojem, izčisljaemo vse delanije jego:
34 myšceju svojeju voobrazit brenije i pred nogama preklonit kreposť jego:
35 serdce svoje vdast skončati sosud, i bdenije jego očistiti pešč.
36 Vsi sii na ruki svoja nadejutsja, i kijždo v dele svojem umudrjaetsja.
37 Bez tech ne naselitsja grad, i ne vseljatsja, ni pochoďat i v soborišče ne vozmutsja:
38 na prestole že sudij ne sjadut i zaveta sudu ne razmysljat, niže imut izveščati nakazanija i suda, i v pritčach ne obrjaščutsja:
39 no tokmo zdanijem žitejskim priležat, i molenije ich v delanii chudožestva.

39

1 Točiju vdajaj dušu svoju i razmyšljajaj v zakone Vyšňago premudrosti vsech drevnich vzyščet i vo proročestviich poučatisja budet:
2 povesti mužej imenitych sobljudet i vo izvitija pritčej sovnidet,
3 sokrovennaja pritčej izyščet i v gadanii pritčej poživet,
4 posrede velmož poslužit i pred starejšinu javitsja,
5 v zemli čuždich jazyk projdet, dobro bo i zlo v čelovecech iskusi.
6 Serdce svoje vdast utrenevati ko Gospodu sotvoršemu jego i pred Vyšnim pomolitsja, i otverzet usta svoja na molitvu i o gresech svoich pomolitsja.
7 Ašče Gospoď velij voschoščet, duchom razuma ispolnitsja:
8 toj odoždit glagoly premudrosti svojeja i v molitve ispovestsja Gospodevi,
9 toj upravit sovet jego i chudožestvo i v sokrovennych jego razmyšljati budet,
10 toj izvestit nakazanije učenija jego i v zakone zaveta Gospodňa pochvalitsja.
11 Voschvaljat razum jego mnozi, i do veka ne pogibnet:
12 ne otidet pamať jego, i ima jego poživet v rody rodov:
13 premudrosť jego poveďat jazycy, i chvalu jego ispovesť cerkov.
14 Ašče prebudet, priusvoit sebe, i ašče počijet, ima ostavit pače tysjašč.
15 Ješče razmysliv povem, i jakože luny polnota napolnichsja.
16 Poslušajte mene, prepodobnii synove, i prozjabnite jako šipki proizrastajuščyja pri potoce selnem,
17 i jakože Livan dadite blagovonije,
18 i procvetite cvet jako krin, prepodadite voňu i vospojte pesň.
19 Blagoslovite Gospoda vo vsech delech Jego, dadite imeni Jego veličije i ispovedajtesja vo chvalenii Jego,
20 v pesnech usten i v guslech, i sice rcyte vo ispovedanii:
21 dela Gospodňa vsja jako dobra zelo, i vsjako povelenije vo vrema svoje budet.
22 I nesť rešči: čto sije? Na čto sije? Vsja bo sija vo vrema svoje vzyskana budut.
23 Slovom Jego sta voda jako stog, i glagolgolom ust Jego prijatelišča vodnaja.
24 Povelenijem Jego vsjakoje blagovolenije, i nesť, iže umalit spasenije Jego.
25 Dela vsjakija ploti pred Nim, i nesť ukrytisja ot očes Jego:
26 ot veka na vek prizre, i ničtože jesť divno pred Nim.
27 Nesť rešči: čto sije? Na čto sije? Vsja bo na potrebu ich sozdana byša.
28 Blagoslovenije Jego jako reka pokry i jako potok sušu napoi:
29 sice gnev Jego jazycy nasleďat, jako prevrati vodu v slanosť.
30 Putije Jego prepodobnym pravi, tako bezzakonnikom pretykanija.
31 Blagaja blagim sozdana byša iz načala, takožde grešnym zlaja.
32 Načalo vsjakija potreby v žitije čeloveku, voda i ogň, i železo i sol, i semidal pšenicy i mleko i med, krov grozdova i maslo i riza:
33 vsja sija blagočestivym vo blagaja, sice i grešnikom prevraťjatsja vo zlaja.
34 Suť dusi, iže sozdani byša na mesť i jarostiju svojeju utverdiša rany im:
35 vo vrema skončanija izlijut kreposť i jarosť Sotvoršago ich soveršat.
36 Ogň i grad, i glad i smerť, vsja sija sozdana byša na mesť:
37 zuby zverej i skorpii, i jechidny i meč otmščajaj v pogibel nečestivych,
38 v zapovedech Jego vozveseljatsja, i na zemli na potrebu ugotovjatsja, i vo bremenach svoich ne imut prejti slova.
39 Sego radi isperva utverdichsja i razmyslich i v pisanii ostavich:
40 vsja dela Gospodňa blaga, i vsju potrebu vo vrema svoje podast:
41 i nesť rešči: sije sego zleje: vsja bo vo vrema na ugoždenije budut.
42 I nyne vsem serdcem i usty vospojte i blagoslovite ima Gospodne.

40

1 Neprazdnstvo velije sozdano bysť vsjakomu čeloveku, i igo ťjažko na synech Adamlich, ot dne ischoda iz čreva matere ich do dne pogrebenija v mater vsech.
2 Razmyšlenija ich i strach serdečnyj, pomyšlenije čajanija, deň skončanija:
3 ot seďaščago na prestole slavy i daže do smirennago na zemli i pepele,
4 ot nosjaščago bagrjanicu i venec i daže do odevajuščagosja lňanoju,
5 jarosť i zavisť, i matež i molva, i strach smerti i vražda i rvenije, i vo vrema pokoja na loži son noščnyj izmeňaet razum jego:
6 malo jako ničtože na pokoj, i ot togo vo snech jako vo dnech bljudenija:
7 vozmuščen videnijem serdca svojego, jako izbežav ot lica brani, vo vrema spasenija svojego vosta, i divjasja ni pri jedinem že strase.
8 So vsjakoju plotiju ot čeloveka daže do skota, i na grešnych sedmericeju k sim:
9 smerť i krov, i rvenije i oružije, navedenija, glad i sokrušenije i rany,
10 na bezzakonnych sozdana byša sija vsja, i sich radi bysť potop.
11 Vsja, jelika ot zemli, v zemlju vozvraščajutsja, i ot vody, v more vozvraščajutsja.
12 Vsjak dar i nepravda istrebitsja, a vera vo vek stojati budet.
13 Imenije nepravednych jako reka izschnet, i jakože grom velik v dožď vozgremit.
14 Jegda razgnet ruce, vozveselitsja, tako prestupajuščii do konca izčeznut.
15 Izčadija nečestivych ne umnožat vetvij, i korenija nečistaja na tverde kameni:
16 zlak nad vsjakoju vodoju i na breze reki prežde vsjakija travy istoržen budet.
17 Blagodať jako raj vo blagosloveniich, i milostyňa vo vek prebyvaet.
18 Život samodovolnago delatelja usladitsja, i pače oboich obretajaj sokrovišče.
19 Čada i sozidanije grada utverždajut ima, i pače oboich žena neporočna vmeňaetsja.
20 Vino i musikia veseljat serdce, a pače oboich vozljublenije premudrosti.
21 Svirel i psaltir uslaždajut pesň, a pače oboich jazyk sladkij.
22 Blagodati i dobroty vozželaet oko tvoje, a pače oboich zlaka semene.
23 Prijatel i drug sretajuščasja vo vrema, a pače oboich žena s mužem.
24 Bratija i pomošč vo vrema skorbi, a pače oboich milostyňa izbavit.
25 Zlato i srebro utverďat nogu, a pače oboich sovet blagougoden budet.
26 Imenije i kreposť voznesut serdce, a pače oboich strach Gospodeň:
27 nesť vo strase Gospodni umalenija i nesť v nem lišenija pomošči:
28 strach Gospodeň jako raj blagoslovenija, i pače vsjakija slavy pokry jego.
29 Čado, životom proslivym ne živi: lučše umreti, neželi prositi.
30 Muž zrja na čužduju trapezu, nesť život jego v čisle života: opečalit dušu svoju čuždymi brašny:
31 muž že chudog i nakazan sochranitsja.
32 Vo ustech nestydlivago prošenije usladitsja, i vo čreve jego ogň vozgoritsja.

41

1 O smerte, kol gorka tvoja jesť pamať čeloveku mirno vo imeniich svoich živušču,
2 muževi ne pekuščusja i blagopolučnu vo vsech, i ješče vozmogajušču prijati pišču.
3 O, smerte, dobr sud tvoj jesť čeloveku trebujuščemu i umaljajuščusja krepostiju,
4 v poslednej starosti suščemu i pekuščusja o vsech, i neverstvujušču i pogubivšu terpenije.
5 Ne bojsja suda smerti: pomani pervaja tvoja i posledňaja, sej bo sud ot Gospoda vsjacej ploti.
6 I počto otmeščešisja blagovolenija Vyšňago? Ašče desjať, ašče sto, ašče tysjašča let,
7 nesť vo ade obličenija života.
8 Čada byvajut merzka čada grešnikov, i živuščaja v seleniich nečestivych:
9 čad grešnych pogibnet nasledije, i s semenem ich vynu ponošenije.
10 Otca nečestiva ukorjat čada, jako jego radi ponošenije priimut.
11 Gore vam, mužije nečestivii, iže ostaviste zakon Boga Vyšňago:
12 i ašče roditesja, na kljatvu roditesja: i ašče umrete, v kljatvu razdeleni budete.
13 Vsja, jelika ot zemli, v zemlju pojdut: takožde nečestivii ot kljatvy v pagubu.
14 Setovanije čelovekov v telesech ich: ima že grešnikov neblagoje potrebitsja.
15 Pecysja o imeni, to bo ti prebyvaet pače tysjašč velikich sokrovišč zlata.
16 Blagago žitija čislo dnij, i dobroje ima vo veki prebyvaet.
17 Nakazanije v mire sobljudite, čada: premudrosť že sokrovenna i sokrovišče nejavlenno, kaja polza vo oboich?
18 Lučše čelovek skryvajaj bujstvo svoje, neželi čelovek skryvajaj premudrosť svoju.
19 Temže ubo usramitesja sloves moich:
20 nesť bo blago vsjak sram sochraňati, i ne vsja vsem v vere blagovoljatsja.
21 Styditesja pred otcem i materiju o blude i pred silnym i vlastelinom o lži,
22 pred sudijeju i kňazem o sogrešenii, pred soborom i ljuďmi o bezzakonii,
23 pred obščnikom i drugom o nepravde, i na meste, ideže živeši, o taťbe,
24 i pred istinoju Božijeju i zavetom, i ot opertija laktej na trapeze, ot prelščenija vzjatija i dajanija,
25 i ot celujuščich o molčanii, ot videnija ženy bludnicy i ot otvraščenija srodniča lica,
26 ot oťjatija časti i dajanija i ot prismotrenija ženy mužaty i ot obolščenija rabyni svojeja,
27 i ne pristupi ko odru jeja:
28 pred drugi o slovesech ponosnych, i po dajanii ne ponosi:
29 ot povtorenija i slova slyšanija i ot otkrovenija sloves tajnych: i budeši stydliv istinno i obretajaj blagodať pred vsjakim čelovekom.

42

1 Ne stydisja o sich i ne priimi lica, ježe sogrešati:
2 o zakone Vyšňago i zavete, i o sude, ježe opravdati nečestivago,
3 o slovesi sojubščnika i o putnicech, i o dajanii nasledija drugov,
4 o istine merila i vesov, o sťjažanii mnogich i malych,
5 o različii prodajanija kupcev i o nakazanii mnoze čad, i ježe rabu lukavu rebra okrovaviti.
6 Na žene lukave dobro (esť) pečať, i ideže mnogi ruki, zatvori.
7 Ježe ašče predasi, v čislo i meru, dažď i vozmi vse pisanijem.
8 O nakazanii nerazumiva i bujago, i prestarelago suďaščagosja s junymi, i budeši nakazan istinno i iskušen pred vsjakim živuščim.
9 Dščer otcu sokrovenno bdenije, i popečenije o nej otgoňaet son: vo junosti svojej da ne kogda prezrejet i sožitelstvujušči (s mužem), da ne kogda voznenavidena budet:
10 v devstve da ne kogda oskvernitsja i vo otčich jeja neprazdna budet, i s mužem sušči da ne kogda prestupit i sožitelstvujušči da ne kogda neplody budet.
11 Nad dščeriju bezstudnoju utverdi stražu, da ne kogda sotvorit ťja obradovanije vragom, besedu vo grade i otlučenago ot ljudij, i posramit ťja v narode mnoze.
12 Ne vziraj na dobrotu vsjakago čeloveka i posrede žen ne sedi:
13 ot riz bo ischodit molije, i ot ženy lukavstvo ženskoje.
14 Lučše zloba mužeska, neželi dobrodetelnaja žena, i žena posramljajuščaja v ponošenije.
15 Pomanu ubo dela Gospodňa, i jaže videch, povem: vo slovesech Gospodnich dela Jego:
16 solnce prosveščaja na vsja prizre, i slavy Jego ispolneno delo jego.
17 Ne sotvori li svjatym Gospoď povedati vsja čudesa Jego, jaže utverdi Gospoď Vsederžitel, utverditisja vsemu vo slave Jego?
18 Bezdnu i serdce izsledova i v kovarstvech ich razmysli: razume bo Gospoď vsjako vedenije i prizre na znamenije veka,
19 vozveščaja mimošedšaja i buduščaja i otkryvaja sledy tajnych:
20 ne prejde Jego vsjako pomyšlenije, ne utaisja ot Nego ni jedino slovo.
21 Veličija premudrosti Svojeja ukrasi: iže jesť prežde veka i vo vek,
22 ni priložisja, ni umalisja i ne vostrebova ni jedinago sovetnika.
23 Kol vsja dela Jego voždelenna, i daže do iskry jesť videti.
24 Vsja sija živut i prebyvajut vo vek vo vsech trebovaniich, i vsja poslušajut.
25 Vsja suguba, jedino protivu jedinago: i ne sotvori ničtože skudno.
26 Jedino ot jedinago utverdi blagaja: i kto nasytitsja, zrja slavu Jego?

43

1 Slava vysoty, tverď čistoty, zrak nebese v videnii slavy.
2 Solnce vo javlenii vozveščajuščeje vo ischode sosud diven, delo Vyšňago.
3 V poludni svojem izsušaet stranu, i prjamo varu jego kto postoit?
4 (Aki) pešč dyšuščeje v delech vara, tregubo solnce požigajuščeje gory: voskurenija ognennaja izdyšuščeje i prostirajuščeje luči omračaet oči.
5 Velij Gospoď sotvorivyj je, i slovesy Svoimi uskori šestvije.
6 I luna vsem vo svoje vrema javljaet leta i znamenije veka.
7 Ot luny znamenije prazdnika: svetilo umaljajuščejesja do konca.
8 Mesjac po imeni svojemu jesť, vozrastajušč divno vo izmenenii.
9 Sosud opolčenij na vysote, na tverdi nebesnej sijajušč.
10 Dobrota nebese, slava zvezd, krasota sveťjaščisja na vysokich Gospodnich:
11 slovesy Svjatago stanut po činu i ne imut oslabeti v stražbach svoich.
12 Vižď dugu i blagoslovi Sotvoršago ju, zelo prekrasna sijanijem svoim:
13 okruži nebo okruženijem slavy, ruce Vyšňago prostroste ju.
14 Povelenijem Jego potščasja sneg, i uskorjaet molniju sudboju Svojeju.
15 Sego radi otverzošasja sokrovišča, i parjat oblacy jako pticy.
16 Veličijem Svoim ukrepi oblaki, i sokrušišasja kamenije gradnoje:
17 i vozzrenijem Jego podvižutsja gory, i voleju Jego vozvejet jug.
18 Glas groma Jego porazi zemlju, i burja severova i vichor vetra.
19 Jako pticy parjaščyja syplet sneg, i jakože pruzi saďaščiisja spadenija jego.
20 Dobrote belosti jego podivitsja oko, i o doždi jego užasnetsja serdce.
21 I slanu jako sol na zemlju syplet, i smerzšisja byvaet na koncy ostra.
22 Studen vetr severnyj vozvejet, i smerznetsja led ot vody: na vsjacem sobranii vodnem obitati imať, i aki vo broňu oblečetsja voda.
23 Pojast gory i pustyni požžet, i ugasit travu jako ogň.
24 Izcelenije vsech so tščanijem mgla: rosa sretajuščaja ot vara utišit.
25 Mysliju jego presta bezdna, i nasadi v nej (Gospoď) ostrovy.
26 Plavajuščii po morju povedajut bedstvo jego, i sluchom ušes našich čudimsja,
27 i tamo (suť) preslavna i čudna dela jego, različije vsjakago životnago, sozdanije kitov.
28 Im blagopolučnyj konec svoj polučajut i slovom Jego sostavljajutsja vsjačeskaja.
29 Mnogo imamy rešči, i ne imamy postignuti, i skončanije sloves: vse jesť Toj.
30 Slavjašče Jego gde ukrepimsja? Toj bo velik pače vsech del Svoich:
31 strašen Gospoď i velik zelo, i čudno mogutstvo Jego.
32 Slavjašče Gospoda voznesite, jeliko ašče možete, prevzydet bo i ješče:
33 voznosjašče Jego umnožitesja krepostiju: ne truditesja, ne imate bo postignuti.
34 Kto vide Jego i ispovesť? I kto vozveličit Jego, jakože jesť?
35 Mnoga sokrovena suť vjaščšaja sich: malaja bo videchom del Jego.
36 Vsja bo sotvori Gospoď i blagočestivym dade premudrosť.

44

1 Voschvalim ubo mužy slavny i otcy našja v bytii.
2 Mnogu slavu sozda Gospoď v nich veličijem Svoim ot veka.
3 Gospodstvujušče vo carstviich svoich i mužije imeniti siloju, sovetujušče razumom svoim, proveščavšii vo proročestvach,
4 starejšiny ljudij v sovetech i v razume pisanija ljudij:
5 premudraja slovesa v nakazanii ich, iščušče glasa musikijska i povedajušče povesti vo pisaniich:
6 mužije bogatii, obdarovani krepostiju, mirno živušče v žiliščich svoich.
7 Vsi sii v rodech proslavleni byša, i vo dnech ich pochvala.
8 Suť ot nich, iže ostaviša ima, ježe povedati chvaly: i suť, ichže nesť pamati, i pogiboša jako ne suščii, i byša jako ne byvše, i čada ich po nich.
9 No sii mužije milostivii, ichže pravdy ne zabveny byša:
10 s semenem ich prebudet dobroje nasledije, izčadija ich v zavetech:
11 ostasja sema ich, i čada ich po nich:
12 do veka prebudet sema ich, i slava ich ne potrebitsja:
13 telesa ich v mire pogrebena byša, a imena ich živut v rody.
14 Premudrosť ich poveďat ljudije, i pochvalu ich ispovesť cerkov.
15 Jenoch ugodi Gospodevi i preložisja, obraz pokajanija rodom.
16 Noje obretesja soveršen, praveden, vo vrema gneva bysť primirenije:
17 sego radi bysť ostanok zemli, jegda bjaše potop.
18 Zavety večnii položeni byša s nim, da ne potrebitsja potopom vsjaka ploť.
19 Avraam velikij otec množestvu jazykov, i ne obretesja podobnyj vo slave jego:
20 iže sobljude zakon Vyšňago i bysť v zavete s Nim:
21 i na ploti jego ustavi zavet i vo iskušenii obretesja veren:
22 sego radi kljatvoju postavi s nim blagoslovitisja jazykom o semeni jego,
23 umnožiti jego jako persť zemli, i jako zvezdy vozvysiti sema jego, i naslediti im ot morja do morja i ot reki do kraja zemli.
24 I o Isaace utverdi sice Avraama radi Otca jego blagoslovenije vsech čelovekov i zavet:
25 i poči na glave Iakovli.
26 Pozna jego blagoslovenii Svoimi i dade jego v nasledije, i razdeli časti jego na kolen dvanadesjať,
27 i izvede ot nego muža milosti, obretšago blagodať pred očesy vsjakija ploti.

45

1 Vozljublennyj Bogom i čeloveki Moisej, jegože pamať vo blagosloveniich.
2 Upodobil jesť jego slave svjatych i vozveliči jego vo strase vragov.
3 Vo slovesech jego znamenija ustavi i proslavi jego pred licem carej: zapoveda jemu k ljudem svoim i pokaza jemu slavu Svoju:
4 v vere i krotosti jego osvjati jego, izbra jego ot vsjakija ploti.
5 Slyšan sotvoril jesť jemu glas Svoj i vvede jego vo mglu,
6 i dade jemu pred licem zapovedi, zakon žizni i vedenija, ježe naučiti Iakova zavetu i sudbam Jego Izrailja.
7 Aarona vozvysi svjata, podobna jemu brata jego ot kolena Leviina,
8 postavi jemu zavet večen i dade jemu ijerejstvo ljudij, ublaži jego blagoukrašenijem i prepojasa jego odeždoju slavy,
9 obleče jego v soveršenije chvalenija i utverdi jego sosudami kreposti,
10 ostegnmi i podirom i jepomidoju,
11 i okruži jego šipki zlatymi i zvoncy mnogimi okrest, glašati glas vo stupaniich jego, slyšan tvoriti glas v cerkvi v pamať synom ljudij Svoich:
12 odeždoju svjatoju, so zlatom i iakinfom i porfiroju, delom pestrodelca, slovom suda, javleňmi istiny,
13 istkannoju bagrjanostiju, delom chudožničim, kamenii mnogocennymi, izvajaňmi pečati, v svjazanii zlata, delom kamennodelatelja, na pamať v pisanii izvajannem po čislu kolen Izrailevych:
14 venec zlat verchu kidara, izobraženije pečati svjatyni, pochvala česti, delo kreposti, voždelenija očes krasima prekrasna.
15 Prežde jego ne byša takovaja do veka.
16 Ne oblečesja inoplemennik, točiju synove jego i vnučata jego prisno.
17 Žertvy ich prinosimy bjachu po vsja dni neprestanno dvaždy.
18 Ispolni Moisej ruce i pomaza jego jelejem svjatym.
19 Bysť jemu v zavet večen, i semeni jego vo dnech neba, služiti Jemu vkupe i svjaščenstvovati, i blagoslovljati ljudi Jego imenem Jego.
20 Izbra jego ot vsech živych prinesti žertvu Gospodevi, fimiam i blagouchanije na pamať, na očiščenije ljudem svoim.
21 Dade jemu zapovedi Svoja, vlasť v zavetech sudeb, naučiti Iakova svidenijem i v zakone Jego prosvetiti Izrailja.
22 Vostaša naň čuždii, i vozrevnovaša jemu v pustyni mužije, iže pri Dafane i Avirone, i sonm Koreov v jarosti i gneve.
23 Vide Gospoď i ne blagovoli, i skončašasja jarostiju gneva:
24 sotvori v nich znamenija, pogubiti ja ognem plamene.
25 I priloži Aaronovi slavu i dade jemu nasledije: načatki pervych žit razdeli jemu.
26 Chleb v pervych ugotova na sytosť: ibo žertvy Gospodni jasti budut, jaže dade jemu i semeni jego.
27 Obače v zemli ljudij ne nasledstvit, i v ljudech ne budet jemu časti: Sam bo časť jego i nasledije.
28 I Finejes syn Jeleazarov tretij vo slave, jegda revnovaše strachu Gospodňu, i sta v prevraščenii ljudij blagostiju userdija duši svojeja, i umoli o Izraili.
29 Sego radi postavlen jemu bysť zavet miren, predstatelem byti svjatych i ljudem jego, da budet jemu i semeni jego svjaščenstva veličestvo vo vek.
30 I zavet Davidu, synu Ijesseovu ot kolena Iudova, nasledstvo carja syna ot syna jedinago: dostojanije svjaščenstva Aaronu i semeni jego.
31 Da dast nam premudrosť v serdcach našich suditi ljudem Jego v pravdu, da ne potrebjatsja blagaja ich i slava ich v rody ich.

46

1 Krepok na branech Iisus Navin i prejemnik Moiseov bysť vo proročestve:
2 iže bysť po imeni svojemu velik na spasenije izbrannych jego, mstiti vostajuščym (naň) vragom, jako da nasledstvit Izrailja.
3 Kol proslavlen bysť vozdviženijem ruk svoich, i vnegda prostiraše meč na grady.
4 Kto prežde jego sice sta? Brani bo Gospodni toj voždaše.
5 Ne rukoju li jego vospjatisja solnce, i jedin deň bysť jako dva?
6 Prizva Vyšňago Silna, jegda oskorbljachu jego vrazi okrest, i posluša jego velij Gospoď: kamenijem gradnym sily krepkija
7 ustremi braň na jazyki, ischoždenijem pogubi protivniki,
8 da poznajut jazycy vsejuružije jego, jako pred Gospodem braň jego: ibo posledova Mogutnomu.
9 I vo dni Moiseovy sotvori milosť sej i Chalev syn Ijefonniin, stati protivu vraga, uderžati ljudi ot grech i utoliti ropot lukavstva:
10 i ta dva sušča spasena bysta ot šesti sot tysjašč pešcev, vvesti ich v nasledstvije, v zemlju točaščuju mleko i med.
11 I dade Gospoď Chalevu kreposť, i daže do starosti prebysť u nego, vzyti jemu na vysotu zemli, i sema jego obderža nasledije:
12 jako da viďat vsi synove Izrailevy, jako dobro choditi vsled Gospoda.
13 I sudii kijždo imenem svoim, jelikich ne ljubodejstvova serdce, i jelicy ne otvratišasja ot Gospoda, i pamať ich vo blagosloveniich:
14 kosti ich da procvetut ot mesta ich,
15 i ima ich premeňaemo na synech, proslavlennym byvšym im.
16 Vozljublen Gospodem svoim Samuil prorok Gospodeň ustroi carstvo i pomaza kňazi nad ljuďmi jego:
17 zakonom Gospodnim sudi sonmu, i poseti Gospoď Iakova:
18 veroju svojeju ispytan bysť prorok, i poznan bysť v vere svojej veren videnijem.
19 I prizva Gospoda Silna, jegda oskorbljachu jego vrazi jego okrest, prinošenijem agnca ssuščago mleko:
20 i vozgreme s nebese Gospoď i glasom veliim uslyšan sotvori glas Svoj:
21 i potrebi Vladyki Tirskija, i vsja kňazi Filistimskija.
22 I prežde vremene uspenija veka svidetelstvova pred Gospodem i christom Jego: imenija i do sapog ot vsjakija ploti ne vzjach: i ne sotvori jemu ponošenija (ni jedin) čelovek.
23 I po uspenii svojem proročestvova i pokaza carevi končinu jego: i voznese ot zemli glas svoj, proročestvom istrebiti bezzakonije ljudij.

47

1 I po sem vosta Nafan proročestvovati vo dni Davidovy.
2 Jakože tuk otlučen ot žertvy mirnyja, tako David ot synov Izrailevych.
3 So lvy igraše jako s kozlišči i s medvedmi jako so agncy ovčimi.
4 Vo junosti svojej ne ubil li ispolina, i oťjat ponošenije ot ljudij,
5 jegda prostre ruku s kamenem iz prašči nizložiti gordyňu Goliafovu?
6 Prizva bo Gospoda Vyšňago, i vdade v desnicu jego kreposť nizložiti čeloveka silna na brani, voznesti rog ljudij svoich.
7 Sice vo tmach proslavi jego i voschvali jego vo blagosloveniich Gospodnich, vnegda nositi jemu venec slavy.
8 Potrebi bo vragi okrest i uničiži Filistimljany protivniki: daže dodnes sokruši im rog.
9 Vo vsjacem dele svojem dade ispovedanije Svjatomu Vyšnemu glagolom slavy:
10 vsem serdcem svoim voschvali i vozljubi Sotvoršago i.
11 I postavi pevcy prjamo oltarevi, i zvukom ich uslaždati penije.
12 Dade vo prazdnicech blagolepije i ukrasi vremena daže do skončanija, vnegda vospevati im ima svjatoje Jego i ot utra glasiti vo svjatilišči.
13 Gospoď oťja grechi jego i voznese vo vek rog jego, i dade jemu zavet carskij i prestol slavy vo Izraili.
14 Po sem vosta syn razumičen i sego radi obita v prostranstve:
15 Solomon vocarisja vo dnech mira, jako Bog prepokoi okrest, da soziždet dom vo ima Jego i da ugotovit svjatilišče vo vek.
16 Kol preumudrilsja jesi vo junosti svojej i napolnilsja jesi jako reka razuma.
17 Zemlju pokry duša tvoja, i ispolnil jesi pritčami gadanij:
18 projde ima tvoje vo ostrovy daleče, i vozljublen byl jesi v mire tvojem.
19 V pesnech i parimiach i vo pritčach i vo skazaniich udivišasja tebe strany.
20 Imenem Gospoda Boga, narečennago Boga Izraileva,
21 sobral jesi jako meď zlato i jako olovo umnožil jesi srebro.
22 Vdal jesi boka tvoja ženam i porabotilsja jesi telom tvoim:
23 dal jesi porok slave tvojej i oskvernil jesi sema tvoje, nanesti gnev na čada tvoja, i umilitisja o bezumii tvojem: ježe razdelitisja na dvoje carstvu, i ot Jefrema načatisja carstvu nepokorivu.
24 Gospoď že ne ostavit milosti Svojeja i ne rastlit ot del Svoich, niže istrebit izbrannago Svojego izčadij i sema vozljubivšago Jego ne izmet.
25 I Iakovu dade ostanok, i Davidu ot nego koreň.
26 I poči Solomon so otcy svoimi
27 i ostavi po sebe ot semene svojego ljudem bezumije,
28 i umaljajuščasja razumom Rovoama, iže otstavi ljudi ot soveta svojego,
29 i Ijerovoama syna Navatova, iže sotvori sogrešiti Izrailju i dade Jefremu puť ko grechu.
30 I umnožišasja gresi ich zelo, otstupiti im ot zemli svojeja:
31 i vsjako lukavstvo izyskaša, dondeže mesť priide na ňa.

48

1 I vosta Ilia prorok jako ogň, i slovo jego jako svešča gorjaše:
2 iže nanese na ňa glad i revnostiju svojeju umali ja,
3 slovom Gospodnim uderža nebo i svede tako triždy ogň s nebese.
4 Kol proslavilsja jesi, Ilije, čudesy tvoimi, i kto podoben tebe pochvalitisja?
5 Vozdvignuv mertveca ot smerti i iz ada slovom Vyšňago,
6 svedyj cari v pagubu i proslavlennyja ot odra ich,
7 slyšavyj v Sinai obličenije i v Chorive sudby otmščenija,
8 pomazujaj cari na vozdajanije i proroki prejemniki po sebe,
9 vzjavyjsja vichrom ognennym na kolesnice konej ognennych,
10 vpisan vo obličenija na vremena, utoliti gnev prežde jarosti i obratiti serdce otčeje k synu i ustroiti kolena Iakovlja.
11 Blaženi videvšii ťja i ljuboviju ukrašennii.
12 Ibo my žitijem poživem.
13 Ilia, iže vichrom pokroven bysť, i Jelissej ispolnisja ducha jego i vo dni svoja ne pokolebasja ot kňazej, i ne premože jego niktože:
14 vsjako slovo ne prevzyde jego, i vo uspenii proročestvova telo jego:
15 i v žitii svojem sotvori čudesa, i vo umertvii divna dela jego.
16 Vo vsech sich ne pokajašasja ljudije i ne otstupiša ot grech svoich, dondeže pleneni byša ot zemli svojeja i rastočeni byša po vsej zemli.
17 I ostasja ljudij malo, i kňaz v domu Davidove.
18 Necyi ubo ot nich sotvoriša ugodnoje, necyi že umnožiša grechi.
19 Jezekia utverdi grad svoj i vvede posrede jego vodu: iskopa železom kameň i sozda istočniki vodam.
20 Vo dnech jego vzyde Sennachirim i posla Rapsaka, i vozdviže ruku svoju na Siona i vozveličisja gordyneju svojeju.
21 Togda podvigošasja serdca i ruce ich, i poboleša jako raždajuščyja.
22 I pomolišasja Gospodu milostivomu, vozdevše ruki svoja k Nemu:
23 i Svjatyj s nebese skoro uslyša ja i izbavi ja rukoju Isaiinoju:
24 porazi polki Assirijskija, i sokruši ja Angel Jego.
25 Sotvori bo Jezekia ugodnoje Gospodevi i ukrepisja na putech Davida otca svojego, jaže zapoveda Isaia, prorok velij i veren v videnii svojem.
26 Vo dnech jego vospjatisja solnce, i priloži žitija carevi:
27 duchom veliim vide posledňaja i uteši setujuščyja v Sione:
28 daže do veka pokaza buduščaja i sokrovenaja, prežde neže priiti im.

49

1 Pamať Iosijeva v složenije fimiama, i sostrojenoje delom mirovarnika:
2 vo vsjacech ustech jako med usladitsja, i jako musikia v pire vina.
3 Toj upravlen bysť vo obraščenije ljudij i oťjat merzosti bezzakonija,
4 ispravi ko Gospodu serdce svoje, vo dni bezzakonnych ukrepi blagočestije.
5 Krome Davida i Jezekii i Iosii, vsi pregrešiša pregrešenijem,
6 ostaviša bo zakon Vyšňago: carije Iudiny oskudeša,
7 daša bo rog svoj inem i slavu svoju jazyku čuždemu,
8 sožgoša izbran grad svjatyni i opustošiša puti jego rukoju Ijeremiinoju:
9 ozlobiša bo jego, i toj vo čreve osvjaščen bysť prorok iskoreniti i ozlobiti i pogubiti, takožde sozdati i nasaditi.
10 Ijezekiil, iže vide videnije slavy, juže pokaza jemu v kolesnice cheruvimste:
11 pomanu bo vragi v doždi, i blagosotvoriti napravljajuščym puti.
12 I obojunadesjate prorokov da procvetut kosti ot mest svoich: uteši bo Iakova i izbavil ja veroju nadeždy.
13 Kako vozveličim Zorovavelja? I sej jako pečať na desnej ruce:
14 takožde Iisus syn Iosedekov: iže vo dni svoja sozdasta dom i vozdvigosta cerkov svjatu Gospodevi, ugotovanu vo slavu veka.
15 I Nejemii na mnoze (budi) pamať, vozdvigšemu nam steny padšyja i postavlšemu dveri i zavory i vozdvigšemu domy padšyja našja.
16 Niktože sozdan bysť takov, jako Jenoch na zemli: toj bo vzjat bysť ot zemli.
17 Niže jako Iosif bysť muž, vožď bratii, utverždenije ljudem, i kosti jego poseščeny byša.
18 Sim i Sif proslavlena bysta v čelovecech, i pače vsjakago životnago v tvari Adam.

50

1 Simon syn Oniin ijerej velikij, iže v živote svojem sostroi dom i vo dni svoja utverdi cerkov.
2 I tem osnovana bysť vysota suguba, vozdviženije vysoko ograždenija cerkovnago.
3 Vo dni jego umališasja sosudi vodnii, rov jako morja okruženije.
4 Bljudyj ljudi svoja ot padenija i ukrepivyj grad vo obsedenii.
5 Kol proslavlen bysť v sožitelstve ljudij, vo ischode domu katapetasmy?
6 Jako zvezda utrenňaja posrede oblakov, aki luna polna vo dnech svoich,
7 jako solnce sijajuščeje na cerkov Vyšňago, i aki duga sveťjaščajasja na oblacech slavy:
8 jako cvet šipkov vo dnech vesennych, jako krin pri ischodiščich vody, jako steblo livanovo vo dnech žatvy:
9 jako ogň i livan na ognišči,
10 jakože sosud zlat iskovan, ukrašen vsjakim kamenijem mnogocennym,
11 jako maslina iznosjaščaja plody i jako kiparis vozrastajaj do oblak.
12 Vnegda vzimati jemu odeždu slavy i oblačatisja jemu v soveršenije chvalenija, v voschoždenii oltarja Svjatago proslavi odeždu svjatyni.
13 Vnegda že priimati časti ot ruk ijerejskich, i toj stojaše pri ognišči oltarja:
14 okrest jego venec bratii, jako prozjabenije kedrsko v Livane, i okružiša jego jako steblije finikovo:
15 i vsi synove Aaroni vo slave svojej, i prinošenije Gospodne v rukach ich pred vsem soborom Izrailevym.
16 I soveršenije služitelej na oltarech, ježe ukrasiti prinošenije Vyšňago Vsederžitelja,
17 prostre na čašu vozlijanija ruku svoju, izgnete ot krove grozdnyja, vozlija na osnovanije oltarja v voňu blagouchanija Vyšnemu vsech Carevi.
18 Togda vozopiša synove Aaroni, trubami kovanymi vostrubiša, uslyšan sotvoriša glas velik na pamať pred Vyšnim.
19 Togda vsi ljudije obšče prispeša i padoša nicy na zemli poklonitisja Gospodevi svojemu Vsederžitelju Bogu Vyšnemu:
20 i voschvališa pevcy glasy svoimi, v velicem glase usladisja penije:
21 i pomolišasja ljudije Gospodu Vyšnemu molitvoju pred Milostivym, dondeže soveršisja krasota Gospodňa, i službu svoju skončaša.
22 Togda sošed vozdviže ruki svoja na ves sobor synov Izrailevych, dati blagoslovenije Gospodevi ot usten svoich i imenem Jego pochvalitisja.
23 I povtori poklonenije prijati blagoslovenije ot Vyšňago.
24 I nyne blagoslovenije Boga vsech, velija tvorjaščago jedinago vsjudu, voznosjaščago dni našja ot ložesn i tvorjaščago s nami po milosti Svojej:
25 da dast nam veselije serdca, i da budet mir vo dni našja vo Izraili jakože dni veka:
26 da uverit s nami milosť Svoju i vo dni svoja izbavit ny.
27 Dva jazyka omerzesta duši mojej, a tretij nesť jazyk:
28 seďaščii na gore Samarijstej i Filistimljane, i ljudije bui živuščii v Sikimech.
29 Nakazanije razuma i vedenija načerta v knize sej Iisus syn Sirachov, Ijerusalimljanin, iže odoždi premudrosť ot serdca svojego.
30 Blažen, iže v sich poživet, i iže ja položit v serdcy svojem, upremudritsja.
31 Ašče bo sotvorit sija, ko vsem ukrepitsja, jako svet Gospodeň sled jego.

51

1 Molitva Iisusa syna Sirachova. Ispovemsja Tebe, Gospodi Carju, i voschvalju Tebe, Boga Spasa mojego, ispovedajusja imeni Tvojemu,
2 jako pokrovitel i pomoščnik byl jesi mi
3 i izbavil jesi telo moje ot paguby i ot seti klevety jazyčnyja, ot usten delajuščich lžu, i na protivjaščichsja mi byl jesi pomoščnik,
4 i izbavil ma jesi po množestvu milosti imene Tvojego ot skrežetanija gotovych snesti ma,
5 iz ruki iščuščich duši mojeja, ot mnogich skorbej, jaže imech,
6 ot stužanija ognennago okrest i ot sredy ogňa, ideže ne sožegochsja,
7 iz glubiny čreva adova i ot jazyka nečista i slovese ložna, ko carju ot obolganija jazyka nepravedna.
8 Približisja daže do smerti duša moja,
9 i život moj be bliz ada preispodňago.
10 Obderžaša ma otvsjudu, i ne be pomogajuščago: vozzrech na pomošč čeloveču, i ne be.
11 I pomanuch milosť Tvoju, Gospodi, i dejanije Tvoje, ježe ot veka:
12 jako izimaeši terpjaščich Ťja, (Gospodi,) i spasaeši ich ot ruk vražiich.
13 I voznesoch ot zemli molenije moje i o izbavlenii ot smerti pomolichsja:
14 i prizvach Gospoda, Otca Gospoda mojego, ne ostaviti mene vo dni skorbi, vo vrema gordych bez pomošči.
15 Voschvalju ima Tvoje neprestanno i vospoju Ťja vo ispovedanii. I uslyšana bysť molitva moja.
16 Spasl bo ma jesi ot paguby i izjal jesi ma ot vremene lukavna.
17 Sego radi ispovemsja Tebe, i voschvalju Ťja, i blagoslovlju ima Tvoje, Gospodi.
18 Ješče jun syj, prežde neže stranstvovati mi, iskach premudrosti jave v molitve mojej:
19 pred cerkoviju molichsja o nej, i daže do poslednich vzyšču jeja: ot cveta, jako zrejuščago grozda,
20 vozveselisja serdce moje o nej: pojde noga moja v pravosti, ot junosti mojeja izsledich ju.
21 Priklonich malo ucho moje i prijach, i mnogoje obretoch sebe nakazanije:
22 preduspejanije bysť mi v nej.
23 Dajuščemu mne premudrosť vozdam slavu.
24 Umyslich bo tvoriti ju, i porevnovach blagomu, i ne postyžusja.
25 Borjašesja duša moja o nej, i v tvorenii mojem ispytach:
26 ruce moi vozdech na vysotu i nevedenija jeja urazumech.
27 Dušu moju napravich k nej,
28 serdce sťjažach s neju isperva, i vo očiščenii obretoch ju: sego radi ne ostavlen budu.
29 I utroba moja smatesja iščušči jeja: temže sťjažach blagoje sťjažanije.
30 Dade Gospoď jazyk mi mzdu moju, i tem voschvalju Jego.
31 Približitesja ko mne, nenakazannii, i vodvoritesja v domu nakazanija.
32 Počto lišaetesja, glagolete, v sich, i duši vašja žaždut zelo?
33 Otverzoch usta moja i glagolach: sťjažite sebe bez srebra (mudrosť):
34 vyju vašu podložite pod igo, i da priimet duša vaša nakazanije: bliz jesť obresti ju.
35 Vidite očima vašima, jako malo trudichsja i obretoch sebe mnog pokoj.
36 Priobščitesja nakazaniju mnogim čislom srebra, i mnogo zlato prisťjažete jeju.
37 Da vozveselitsja duša vaša v milosti Jego, i da ne postyditesja v chvalenii Jego.
38 Delajte delo vaše prežde vremene, i dast mzdu vašu vo vrema svoje.

{pokazať odnu glavu na stranice}