Kniga proroka Sofonii

Slavjanskij tekst

1

1 Slovo Gospodne, iže bysť k Sofonii synu Chusiinu, synu Godoliinu, Amoriinu, Jezekiinu, vo dni Iosii syna Amoňa, carja Iudina.
2 Oskudenijem da oskudejut vsja ot lica zemli, glagolet Gospoď:
3 da oskudejet čelovek i skoti, da oskudejut pticy nebesnyja i ryby morskija, i da iznemogut nečestivii, i izimu bezzakonnyja ot lica zemli, glagolet Gospoď.
4 I prostru ruku Moju na Iudu i na vsja živuščyja vo Ijerusalime: i izimu ot mesta sego imena Vaalova i imena žrečeska so žercami,
5 i poklaňajuščichsja na pokrovech voinstvu nebesnomu i klenuščichsja Gospodem i klenuščichsja carem svoim,
6 i uklaňajuščichsja ot Gospoda i ne iščuščich Gospoda i ne prideržaščichsja Gospoda.
7 Ubojtesja ot lica Gospoda Boga, zane bliz deň Gospodeň, jako ugotova Gospoď žertvu Svoju i osvjati zvannyja Svoja.
8 I budet v deň žertvy Gospodni: i otmšču na kňazi i na dom carskij i na vsja obolčennyja vo odejanija čuždaja,
9 i otmšču jave na vsja predvratnyja v deň toj, ispolňajuščyja chram Gospoda Boga svojego nečestijem i lestiju.
10 I budet v deň on, glagolet Gospoď, glas voplja ot vrat izbodajuščich i plač ot vtorych i sotrenije velije ot cholmov.
11 Plačite, živuščii v posečennej, jako upodobišasja vsi ljudije chanaanu, i potrebišasja vsi veličajuščiisja srebrom.
12 I budet v toj deň, izyšču Ijerusalima so svetilnikom i otmšču na mužy neraďaščyja o stražbach svoich, glagoljuščyja v serdcach svoich: ne imať blaga sotvoriti Gospoď, niže imať ozlobiti.
13 I budet sila ich v raschiščenije i domy ich v razorenije: i soziždut žilišča i ne imut požiti v nich, i nasaďat vinogrady i ne imut piti vina ich:
14 jako bliz deň Gospodeň velikij, bliz i skor zelo, glas dne Gospodňa gorek i žestok učinisja.
15 Silen deň gneva deň toj, deň skorbi i nuždy, deň bezgodija i izčeznovenija, deň tmy i mraka, deň oblaka i mgly,
16 deň truby i voplja na grady tverdyja i na ugly vysokija.
17 I oskorblju čeloveki, i pojdut jako slepi, zane Gospodevi pregrešiša, i izlijetsja krov ich jako persť, i ploti ich jako lajna:
18 i srebro ich i zlato ich ne vozmožet izjati ich v deň gneva Gospodňa, i ognem rvenija Jego pojadena budet vsja zemlja: zane skončanije i tščanije sotvorit na vsja živuščyja na zemli.

2

1 Soberitesja i svjažitesja, jazyk nenakazannyj,
2 prežde neže byti vam jakože cvetu mimochoďašču v deň, prežde neže priiti na vy gnevu Gospodňu, prežde neže priiti na vy dňu jarosti Gospodni.
3 Vzyščite Gospoda, vsi smirennii zemli, sud sodevajte i pravdy vzyščite, (vzyščite krotosti) i otveščajte ja, jako da pokryetesja v deň gneva Gospodňa.
4 Zane Gaza raschiščena budet, i Askalon vo izčeznovenije budet: i Azot v poludni otveržetsja, i Akkaron iskorenitsja.
5 Gore živuščym na uži morstem, prišelcy Kritstii: slovo Gospodne na vas, Chanaane, zemle inoplemennikov, i pogublju vy ot žilišča:
6 i budet Krit pažiť stadam i ograda ovcam,
7 i budet uže morskoje ostavšym domu Iudina: na nich požirujut v domech Askalonich, k večeru vitati imut ot lica synov Iudinych, jako priseti ich Gospoď Bog ich i vozvrati plen ich.
8 Slyšach ponošenija Moavlja i ukorizny synov Ammonich, o nichže ponošachu ljudem Moim i veličachusja na predely Moja.
9 Sego radi živu Az, glagolet Gospoď Sil, Bog Izrailev: zane Moav jako Sodoma budet, i synove Ammoni jako Gomorra, i Damask ostavlen jako stog gumennyj i razoren vo vek: i pročii ljudij Moich raschiťjat ja, i ostavšii jazyka Mojego nasleďat ich.
10 Sije im za dosaždenije ich, zane ponosiša i vozveličišasja na ljudi Gospoda Vsederžitelja.
11 Javitsja Gospoď na nich i potrebit vsja bogi jazykov zemnych: i pokloňatsja Jemu kijždo ot mesta svojego, vsi ostrovi jazyčestii.
12 I vy, Murini, jazveni oružijem Moim budete.
13 I prostret ruku Svoju na sever i pogubit Assirianina, i položit Nineviju vo izčeznovenije bezvodno, jako pustyňu:
14 i požirujut posrede jeja stada i vsi zverije zemnii, i chameleony i ježeve vo gnezdach jeja vognezďatsja: i zverije vozvyjut v razselinach jeja, i vranove vo vratech jeja, zane kedr voznošenije jeja.
15 Sej grad prezorlivyj, živjaj na upovanii, glagoljaj v serdcy svojem: az jesm, i nesť po mne ješče: kako bysť vo izčeznovenije, pažiť zverem? Vsjak mimochoďaj skvoze jego pozviždet i vozdvignet ruce svoi.

3

1 O, svetlyj i izbavlennyj grade, golubice!
2 Ne uslyša glasa, ne prijat nakazanija, na Gospoda ne upova i k Bogu svojemu ne približisja.
3 Kňazi jego v nem, jako lvy rykajušče, sudii jego jako volcy aravijstii, ne ostavljachu na utro.
4 Prorocy jego vetronoscy, mužije prezorlivi: svjaščennicy jego skverňat svjataja i nečestvujut v zakon.
5 Gospoď že praveden posrede jego i ne imať sotvoriti nepravdy: utro utro dast sud Svoj v svet: i ne ukrysja, i ne vesť nepravdy vo isťjazanii, niže v raspri obidy.
6 V rastlenije nizložich veličavyja, izčezoša ugly ich: opustošu puti ich vesma, ježe ne prochoditi: izčezoša gradi ich, zaneže ni jedinomu byti, ni žiti.
7 Rech: obače ubojtesja Mene i priimite nakazanije, i ne imate potrebitisja ot očiju jego, za vsja jelika otmstich na nem: gotovisja, utreňuj, istle vse listvije ich.
8 Sego radi poterpi Mene, glagolet Gospoď, v deň voskresenija mojego vo svidetelstvo: zane sud Moi v sonmišča jazykov ježe prijati carej, ježe izlijati na ňa gnev Moj ves, gnev jarosti Mojeja: zane ognem rvenija Mojego pojadena budet vsja zemlja.
9 Jako togda obrašču k ljudem jazyk v rod jego, ježe prizyvati: vsem ima Gospodne, rabotati Jemu pod igom jedinem.
10 Ot konec rek Jefiopskich priimu moljaščyja Ma, v razsejannych Moich prinesut žertvy Mne.
11 V deň on ne imaši postyditisja ot vsech načinanij tvoich, imiže nečestvoval jesi v Ma: jako togda otimu ot tebe ukorizny dosaždenija tvojego, i ktomu ne imaši priložiti veličatisja na gore svjatej Mojej.
12 I ostavlju v tebe ljudi krotki i smirenny, i budut blagogoveti o imeni Gospodni
13 ostancy Izrailevy, i ne sotvorjat nepravdy, i ne vozglagoljut sujetnych, i ne obrjaščetsja v ustech ich jazyk lstiv: zane tii požirujut i ugnezďatsja, i ne budet ustrašajaj ich.
14 Radujsja, dšči Sionova, zelo, propoveduj, dšči Ijerusalimova, veselisja i preukrašajsja ot vsego serdca tvojego, dšči Ijerusalimlja:
15 oťjat Gospoď nepravdy tvoja, izbavil ťja jesť iz ruki vrag tvoich: vocaritsja Gospoď posrede tebe, i ne uzriši zla ktomu.
16 Vo vrema ono rečet Gospoď Ijerusalimu: derzaj, Sione, da ne oslabejut ruce tvoi.
17 Gospoď Bog tvoj v tebe, Silnyj spaset ťja, navedet na ťja veselije i obnovit ťja v ljubvi Svojej, i vozveselitsja o tebe vo ukrašenii, jako v deň prazdnika.
18 I soberu sotrenyja tvoja: gore, kto priimet naň ponošenije?
19 Se, Az sotvorju v tebe tebe radi, glagolet Gospoď, vo vrema ono: i spasu utisnennuju i otrinovennuju priimu, i položu ja v pochvalenije i imenity po vsej zemli.
20 I postyďatsja vo vrema ono, jegda dobro vam sotvorju, i vo vrema, jegda priimu vy: zane dam vy imenity i v pochvalenije vo vsech ljudech zemli, vnegda vozvraščati mi plenenije vaše pred vami, glagolet Gospoď.

{pokazať odnu glavu na stranice}