Kniga Sudej

Slavjanskij tekst

1

1 I bysť po skončanii Iisusove, i voprošachu synove Izrailevy Gospoda, glagoljušče: kto vzydet nam k Chananeju vojevoda, ratovati na nich?
2 I reče Gospoď: Iuda vzydet: se, dach zemlju v ruku jego.
3 I reče Iuda k Simeonu bratu svojemu: vzydi so mnoju v žrebij moj, i opolčimsja na Chananea: i pojdu i az s toboju v žrebij tvoj. I pojde s nim Simeon.
4 I vzyde Iuda, i predade Gospoď Chananea i Ferezea v ruce ich: i izbiša ich v Vezece do desjati tysjašč mužej.
5 I obretoša Adonivezeka v Vezece, i sekošasja s nim: i izbiša Chananea i Ferezea.
6 I pobeže Adonivezek: i gnaša vsled jego, i jaša jego, i otsekoša krai ruk jego i krai nog jego.
7 I reče Adonivezek: sedmidesjati carem obsekoch krai ruk ich i krai nog ich, i byša sobirajušče (ot krupic) pod trapezoju mojeju: jakože ubo sotvorich, tako vozdade mi Bog. I privedoša jego vo Ijerusalim, i umre tamo.
8 I vojevaša synove Iudiny na Ijerusalim, i vzjaša jego, i poraziša jego ostrijem meča, i grad sožgoša ognem.
9 I po sich snidoša synove Iudiny vojevati na Chananea živuščago v gornej k jugu i v ravnej.
10 I pojde Iuda na Chananea živuščago v Chevrone. I izyde Chevron so strany: ima že be Chevronu prežde Kariafarvok-Sefer: i ubiša Sesina i Achimana i Folmia, rody Jenakovy.
11 I vzydoša ottudu k živuščym v Davire: ima že Daviru be prežde Kariafsefer, Grad Pismen.
12 I reče Chalev: iže ašče porazit Grad Pismen i vozmet jego, dam jemu Aschaň dščer moju v ženu.
13 I vzja jego Gofoniil syn Keneza brata Chalevova junejšij, i dade jemu Chalev Aschaň dščer svoju v ženu.
14 I bysť vnegda otchoditi jej, i podviže ju Gofoniil prositi u otca svojego sela, i roptaše (seďašči) na osljati, i vopijaše so osljati: na zemlju južnuju otdal ma jesi. I reče jej Chalev: čto ti jesť?
15 I reče jemu Aschaň: dažď mi blagoslovenije: jako na zemlju južnuju otdal jesi ma, da dasi mne i ischodišča vodnaja. I dade jej Chalev po serdcu jeja ischodišča vyšnich i ischodišča nižnich.
16 I synove Iofora Kinejeva, užika Moiseova, vzydoša ot grada Finičeska k synom Iudinym v pustyňu suščuju na jug Iudy ko ischodu Aredovu, i poidoša, i vselišasja s ljuďmi.
17 I pojde Iuda s Simeonom bratom svoim, i izbi Chananea živuščago v Sefefe, i potrebiša jego: i prozvaša ima gradu Potreblenije.
18 I vzja Iuda Gazu i predel jeja, i Askalona i predel jego, i Akkaron i predel jego, i Azot i okrestnaja jego.
19 I bjaše Gospoď so Iudoju. I vzja goru, jako ne vozmogoša potrebiti živuščich vo judoli, zane Richav protivosta im, i kolesnicy železnyja bjachu tam.
20 I daša Chalevu Chevron, jakože glagola Moisej: i nasledstvova tamo tri grady synov Jenakovych, i izgna ottudu tri syny Jenakovy.
21 I Ijevusea živuščago vo Ijerusalime ne izgnaša synove Veniaminovy, i živjaše Ijevusej s synmi Veniamini vo Ijerusalime daže do sego dne.
22 I vzydoša synove Iosifli i sii v Vefil: i Gospoď bjaše s nimi.
23 I opolčišasja, i sogljadaša (synove Iosifovy) Vefil: ima že be prežde gradu Luza.
24 I videša streguščii muža ischoďaščago iz grada, i jaša jego i rekoša jemu: pokaži nam vchod vo grad, i sotvorim s toboju milosť.
25 I pokaza im vchod gradnyj: i poraziša grad ostrijem meča, muža že i srodstvo jego otpustiša.
26 I otide muž v zemlju Chettiim, i sozda tamo grad, i prozva ima jemu Luza: sije ima jemu daže do dne sego.
27 I ne razori Manassij Vefsana, iže jesť Skifskij grad, niže dščerej jego, niže okrestnych (predel) jego, niže Fanacha, niže dščerej jego, niže živuščich v Dore, niže dščerej jego, niže živuščich vo Ijevlame, niže okrestnych jego, niže dščerej jego, i živuščich v Mageddone, niže okrestnych jego i dščerej jego. I nača Chananej žiti na zemli sej.
28 I bysť jegda ukrepisja Izrail, i sotvori Chananea dannika: izgnanijem že ne izgna jego.
29 I Jefrem ne izgna Chananea živuščago v Gazere: i živjaše Chananej srede jego v Gazere, i bysť jemu v dannika.
30 I Zavulon ne izgna živuščich v Chevrone i živuščich vo Ammane: i vselisja Chananej posrede ich i bysť jemu dannik.
31 I Asir ne izgna živuščich vo Akchore, (i bysť jemu dannik,) ni živuščich v Dore, ni živuščich v Sidone, ni živuščich v Dalafe i vo Achazive, i vo Jelve i vo Afeke i v Roove.
32 I vselisja Asir posrede Chananea živuščago na zemli (toj), zane ne vozmože izgnati jego.
33 I Neffalim ne izgna živuščich v Vefsamise, niže živuščich v Vefanache: i vselisja Neffalim srede Chananea živuščago na zemli (sej): živuščii že v Vefsamise i v Vefanache byša jemu dannicy.
34 I utesni Amorrej syny Danovy v gore, jako ne popusti im nizchoditi vo judol.
35 I nača Amorrej žiti v gore Črepnej, ideže medvedi i lisicy, v Mirsinone i v Salavine: i oťjagote ruka domu Iosiflja na Amorrea, i bysť jemu dannik.
36 I predel Amorrejskij idumej ot voschoda Akraviňa, ot Kamene i vyše.

2

1 I vzyde Angel Gospodeň ot Galgal k mestu Plača i k Vefilju i k domu Izrailevu, i reče k nim: sija glagolet Gospoď: izvedoch vas iz Jegipta, i vvedoch vas v zemlju, jejuže kljachsja otcem vašym dati vam: i rekoch: ne razorju zaveta Mojego, iže s vami, vo veki:
2 i vy ne zaveščajte zaveta s seďaščimi na zemli sej, niže bogom ich da poklonitesja, no izvajannaja ich sokrušite, i oltari ich raskopajte: i ne poslušaste glasa Mojego, jako sija sotvoriste:
3 i Az rech: ne priložu preseliti ljudij, ichže rech izgnati, niže otimu ich ot lica vašego, i budut vam v ternije, i bozi ich budut vam v soblazn.
4 I bysť jegda glagola Angel Gospodeň slovesa sija ko vsem synom Izrailevym, i vozdvigoša ljudije glas svoj, i vosplakašasja.
5 I sego radi prozvasja ima mestu tomu Plač: i požroša tamo Gospodevi.
6 I otpusti Iisus ljudi, i otidoša synove Izrailevy kijždo v domy svoja i kijždo v nasledije svoje naslediti zemlju.
7 I rabotaša ljudije Gospodevi vo vsja dni Iisusovy i vo vsja dni starejšin, jelicy požiša mnogi dni so Iisusom, jelicy razumeša vse delo Gospodne velikoje, ježe sotvori Izrailju.
8 I skončasja Iisus syn Navin rab Gospodeň, syn sta i desjati let.
9 I pogreboša jego v predelech nasledija jego v Famnafarese, v gore Jefremli, ot severa gory Gaas:
10 i ves rod on priložišasja ko otcem svoim. I vosta rod drugij po sich, iže ne poznaša Gospoda i dela, ježe sotvori vo Izraili.
11 I sotvoriša synove Izrailevy zloje pred Gospodem i poslužiša Vaalu,
12 i ostaviša Gospoda Boga otec svoich, izvedšago ich iz zemli Jegipetski, i poidoša vsled bogov inych, ot bogov jazyčeskich, Iže okrest ich, i poklonišasja im: i razgnevaša Gospoda,
13 i ostaviša Jego, i poslužiša Vaalu i Astartom.
14 I razgnevasja jarostiju Gospoď na Izrailja i predade jego v ruki pleňajuščich, i pleniša ich: i otdade ich v ruki vragov ich, iže okrest ich, i ne vozmogoša ktomu protivostati pred licem vragov svoich, vo vsech v nichže prochoždachu.
15 I ruka Gospodňa bjaše na nich vo zlaja, jakože glagola Gospoď i jakože kljatsja Gospoď im, i ozlobi ich zelo.
16 I vozstavi (im) Gospoď sudii, i izbavi ich Gospoď ot ruki pleňajuščich ja.
17 No i sudij ne poslušaša, jako sobludiša vsled bogov inych i poklonišasja im, i razgnevaša Gospoda: i uklonišasja s puti skoro, po nemuže chodiša otcy ich poslušati zapovedij Gospodnich: ne sotvoriša tako.
18 I jako vozstavi im Gospoď sudij, i bjaše Gospoď s sudijeju, i spase ja ot ruki vragov ich vo vsja dni sudii: jako umilisja Gospoď ot vozdychanija ich, ot lica vojujuščich na ňa i ozlobljajuščich ja.
19 I bysť jegda umiraše sudija, i otvraščachusja, i paki rastlevachusja pače otec svoich, idušče vsled bogov inych služiti im i poklaňatisja im: ne otvergoša načinanij svoich i ne otstupiša ot putij svoich žestokich.
20 I razgnevasja jarostiju Gospoď na Izrailja i reče: poneže ostavi rod sej zavet Moj, jegože zapovedach otcem ich, i ne poslušaša glasa Mojego,
21 i Az ne priložu izgnati muža ot lica ich ot sich jazykov, ichže ostavi Iisus syn Navin na zemli i umre,
22 ježe iskušati v nich Izrailja, ašče sochraňat puť Gospodeň choditi v nem, jakože sochraniša otcy ich, ili ni.
23 I ostavi Gospoď jazyki sija ne istrebiti ich vskore, i ne predade ich v ruku Iisusovu.

3

1 I sija jazyki, jaže ostavi Gospoď, da iskusit imi Izrailja, vsja neveduščyja branej Chanaanskich,
2 tokmo radi rodov synov Izrailevych, ježe naučiti ja brani, obače iže prežde ich ne uvedaša ich:
3 pjať vojevodstv inoplemenničeskich, i vsego Chananea i Sidonija, i Jevea živuščago v Livane ot gory Vaal-Ermon do Lavojemafa.
4 I bysť da iskusit imi Izrailja, da uvesť, ašče poslušajut zapovedij Gospodnich, jaže zapoveda otcem ich rukoju Moiseovoju.
5 I synove Izrailevy obitaša posrede Chananea i Chettea, i Amorrea i Ferezea, i Jevea i Gergesea i Ijevusea,
6 i pojaša dščeri ich sebe v ženy, i dščeri svoja daša synom ich, i poslužiša bogom ich.
7 I sotvoriša synove Izrailevy zloje pred Gospodem i zabyša Gospoda Boga svojego, i poslužiša Vaalu i Dubravam.
8 I razgnevasja jarostiju Gospoď na Izrailja i predade ich v ruki Chusarsafema carja Mesopotamii Sirskija: i rabotaša synove Izrailevy Chusarsafemu let osm.
9 I vozopiša synove Izrailevy ko Gospodu. I vozstavi Gospoď spasitelja Izrailju, i spase ich, Gofoniila, syna Keneza brata Chalevova junejšago jego.
10 I bysť na nem Duch Gospodeň, i sudi Izrailja. I izyde na rať k Chusarsafemu: i predade Gospoď v ruce jego Chusarsafema carja Sirska, i ukrepisja ruka jego nad Chusarsafemom.
11 I bysť v pokoi zemlja četyredesjať let. I umre Gofoniil syn Kenezov.
12 I priložiša synove Izrailevy sotvoriti zloje pred Gospodem: i ukrepi Gospoď Jegloma carja Moavlja na Izrailja, zaneže sotvoriša zloje pred Gospodem.
13 I sobra k sebe vsja syny Ammoni i Amalikovy: i ide, i porazi Izrailja, i vzja grad Finičesk.
14 I rabotaša synove Izrailevy Jeglomu carju Moavlju let osmnadesjať.
15 I vozopiša synove Izrailevy ko Gospodu: i vozstavi im Gospoď spasitelja, Aoda syna Giraňa, syna Ijemeniina, muža obodesnoručna: i poslaša synove Izrailevy dary rukoju jego Jeglomu carju Moavlju.
16 I sotvori sebe Aod nož obojuduostr, na pjaď jedinu dolgota jego, i pripojasa jego pod rizu po bedre desnej svojej.
17 I ide, i prinese dary Jeglomu carju Moavlju: Jeglom že muž dobrotelesen be zelo.
18 I bysť jegda skonča Aod prinosja dary, i otsla nosjaščich dary:
19 i Jeglom obratisja ot idol iže v Galgalech. I reče Aod: slovo mne jesť k tebe tajno, carju. I reče Jeglom k nemu: molči. I otsla ot sebe vsech predstojaščich pred nim.
20 I Aod vnide k nemu. Sej že seďaše v gornice letnej svojej jedin. I reče Aod: slovo Božije mne k tebe, carju. I vosta Jeglom so prestola bliz jego.
21 I bysť jegda vosta, i prostre Aod ruku levuju svoju, i izvleče nož, iže nad stegnom jego desnym, i vonze vo črevo jeglomovo:
22 i vtisne i rukojať za ostrijem, i zaključi tuk za ostrijem, jako ne izvleče noža iz čreva jego, (i izyde lajno).
23 I izyde Aod v pritvor, i projde streguščich, i zatvori dveri gornicy za soboju i zaključi,
24 i sam izyde. I rabi jego priidoša i uzreša, i se, dveri gornicy zaključeny, i reša: jeda u potreby sedit vo otlučenii loža?
25 I preždaša dondeže posramišasja: i se, ne bysť otverzajaj dveri gornicy. I vzjaša ključ, i otverzoša: i se, gospodin ich ležit na zemli mertv.
26 I Aod spasesja vnegda smuščachusja, i ne be pomyšljajuščago o nem: a on prejde idoly, i spasesja v Setirofe.
27 I bysť jegda priide Aod v zemlju Izrailevu, i vostrubi rogom v gore Jefremli: i snidoša s nim s gory synove Izrailevy, i toj pred nimi.
28 I reče k nim: idite vsled mene, jako predade Gospoď Bog vragi našja Moavljany v ruki našja. I idoša vsled jego, i predvzjaša prechody Iordana Moavlja, i ni jedinomu mužu popustiša preiti.
29 I izbiša Moava v to vrema jako desjať tysjašč mužej, vsja voiny, iže v nich, i vsjakago muža silna: i ni jedin muž spasesja.
30 I premenisja Moav v toj deň pod ruku Izrailevu, i bysť v pokoi zemlja osmdesjat let: i sudi ich Aod dondeže umre.
31 I po nem vosta Samegar syn Anafov: i izbi inoplemennikov šesť sot mužej ralom volovym: i spase i sej Izrailja.

4

1 I priložiša synove Izrailevy sotvoriti zloje pred Gospodem: i Aod umre.
2 I otdade ich Gospoď v ruku Iavina carja Chanaanska, iže carstvova vo Asore. I vojevoda sily jego Sisara, i toj živjaše vo Arisofe jazykov.
3 I vozopiša synove Izrailevy ko Gospodu, jako devjať sot kolesnic železnych bjaše jemu: i toj ozlobi Izrailja zelo let dvadesjať.
4 I Devvora, žena proročica, žena Lafidofova, sija suďaše Izrailju v to vrema:
5 i sija živjaše pod Finikom Devvora meždu Ramoju i meždu Vefilem, v gore Jefremli: i voschoždachu synove Izrailevy k nej tamo na sud.
6 I posla Devvora, i prizva Varaka syna Avinejemlja iz Kedesa Neffalimova, i reče k nemu: ne zapoveda li tebe Gospoď Bog Izrailev? I pojdeši v goru Favor, i pojmeši s soboju desjať tysjašč mužej ot synov Neffalimlich i ot synov Zavulonich:
7 i privedu k tebe v vodoteč Kisoň Sisaru vojevodu sily Iavini, i kolesnicy jego, i množestvo (voj) jego, i predam jego v ruki tvoja.
8 I reče k nej Varak: ašče pojdeši so mnoju, pojdu, i ašče ne pojdeši so mnoju, ne pojdu: jako ne vem dne, v oňže blagoustroit Gospoď Angela so mnoju.
9 I reče Devvora k nemu: idušči pojdu s toboju: obače vežď, jako ne budet tebe slava na puti, v oňže ty ideši: poneže v ruku žensku predast Gospoď Sisaru. I vosta Devvora i pojde s Varakom do Kadisa.
10 I vozzva Varak Zavulona i Neffalima do Kadisa, i poidoša vsled jego desjať tysjašč mužej, i ide s nim Devvora.
11 I Chaver Kinej otlučisja ot Keny i ot synov Iovava, užika Moiseova: i potče kušču svoju pod dubom Počivajuščich, iže jesť pri Kedese.
12 I vozvestiša Sisare, jako vzyde Varak syn Avinejeml na goru Favor.
13 I sozva Sisara vsja kolesnicy svoja, devjať sot kolesnic železnych, i vsja ljudi iže s nim, ot Arisofa jazykov v vodoteč Kisoň.
14 I reče Devvora k Varaku: vostani, jako sej deň, v oňže predade Gospoď Sisaru v ruku tvoju, zane Gospoď izydet pred toboju. I snide Varak s gory Favor, i desjať tysjašč mužej vsled jego.
15 I sotre Gospoď Sisaru i vsja kolesnicy jego i ves polk jego ostrijem meča pred Varakom. I snide Sisara s kolesnicy svojeja i pobeže nogami svoimi.
16 I Varak goňaj vsled kolesnic jego i vsled polka, daže do Dubravy jazykov. I pade ves polk Sisarin ostrijem meča: ne ostasja ni jedin.
17 I Sisara ubeže nogami svoimi v kušču Iaili, ženy Chavera Kinejeva: jako mir bjaše meždu Iavinom carem Asorskim i meždu domom Chavera Kinejeva.
18 I izyde Iail vo sretenije Sisare i reče k nemu: uklonisja, gospodine moj, uklonisja ko mne, ne bojsja. I uklonisja k nej v kušču: i pokry jego odeždeju svojeju.
19 I reče Sisara k nej: napoj ma malo vody, jako vozžaždach. I otreši mech mlečnyj, i napoi jego, i pokry jego.
20 I reče k nej Sisara: stani vo dverech kušči, i budet ašče kto priidet k tebe, i voprosit ťja, i rečet: jesť li zde muž? I rečeši: nesť.
21 I vzja Iail, žena Chaverova, kol kuščnyj, i vzja mlat v ruku svoju, i vnide k nemu ticho, i vodruzi kol vo skranii jego, i pronze do zemli: i sej utruždsja spaše, i izdše.
22 I se, Varak goňaj Sisaru. I izyde Iail vo sretenije jemu i reče jemu: priidi, i pokažu tebe muža, jegože ty iščeši. I vnide k nej, i se, Sisara ležaše mertv, i kol vo skranii jego.
23 I pokori Gospoď Bog v toj deň Iavina carja Chanaaňa pred syny Izrailevymi:
24 i choždaše ruka synov Izrailevych choďašči, i ožestočisja na Iavina carja Chanaanska, dondeže istrebiša jego.

5

1 I vospe Devvora i Varak syn Avinejemov v toj deň, i reče:
2 vnegda načati voždom vo Izraili, i v proizvolenii ljudij, blagoslovite Gospoda.
3 Uslyšite, carije, i vnušite, kňazi: az Gospodevi vospoju i poju Bogu Izrailevu.
4 Gospodi, vo ischode Tvojem ot Siira, vnegda vozdvizatisja Tebe ot sela Jedomova, zemlja potrjasesja, i nebo vozmutisja, i oblacy iskapaša vodu:
5 gory podvigošasja ot lica Gospoda Jeloi, taja Sina ot lica Gospoda Boga Izraileva.
6 Vo dni Samegara syna Anafova, vo dni Iaili, oskudeša putije, i idoša v puti krivy, i idoša v puti razvraščenny:
7 oskudeša žnvuščii vo Izraili, oskudeša dondeže vosta Devvora, dondeže vosta mati vo Izraili:
8 izbraša bogi novy, jako chleb jačen, togda vojevaša grady kňazej: ščit ne javisja, niže kopije v četyredesjati tysjaščach vo Izraili.
9 Serdce moje na učinennaja vo Izraili: silnii ljudij, blagoslovite Gospoda.
10 Jezďaščii na osljatech belych v poludne, i seďaščii na sudišči, i choďaščii na puti sonmov, proveščajte.
11 Glas pleščuščich posrede veseljaščichsja: tamo daďat pravdu. Gospodi, pravdy ukrepi vo Izraili: togda razydošasja vo grady svoja ljudije Gospodni.
12 Vostani, vostani, Devvora: vostani, vostani, glagoli s pesniju: vostani, Varače, i pleni plen tvoj, syne Avinejeml.
13 Togda vozveličisja sila Jego: Gospoď smiri mne kreplšyja mene.
14 Ljudije Jefremli utomiša ich v doline: brat tvoj Veniamin v ljudech tvoich: ot mene Machir snidoša vzyskujuščii, i ot Zavulona ukrepljajuščiisja v skiptre povestvovanija pismennika.
15 I načalnicy vo Issachare s Devvoroju i Varakom: tako Varak otpusti pešich svoich v dolinu, v razdelenija Ruvimova, velika ispytanija serdca.
16 Vskuju mi sediši posrede mosfafemov, slyšati zvizdanije vostavajuščich proiti v razdelenija Ruvimlja? Velija ispytanija serdca.
17 Galaad, ob onu stranu Iordana vselisja: i Dan, vskuju obitaeši v korablech? Asir obita pri brezech morskich, i v razdeleniich svoich vselisja.
18 Zavulon, ljudije ukoriša dušu svoju na smerť: i Neffalim na vysotach sela.
19 I priidoša k nemu carije, i opolčišasja, togda vojevaša carije Chanaanstii vo Fanaache, u vody Mageddo: množestva srebra ne vzjaša.
20 Ot nebese opolčišasja zvezdy, ot čina svojego opolčišasja s Sisaroju.
21 Vodoteč Kisonov izverže ich, vodoteč Kadimin, vodoteč Kisonov: poperet jego duša moja silnaja.
22 Togda otsekošasja kopyta konskaja ot toptanija silnych jego.
23 Proklinajte Mazora, reče Angel Gospodeň, prokljatijem proklenite živuščich v nem, jako ne priidoša v pomošč Gospodňu, v pomošč (Gospodňu) v silnych.
24 Da blagoslovitsja v ženach Iail, žena Chavera Kinejeva, ot žen v kušči da blagoslovitsja:
25 vody prosi u neja, i dade jemu mleko v čaši: preimuščich prinese maslo kravije:
26 ruku svoju levuju k kolu prostre, i desnicu svoju ko mlatu rabotajuščich, i ubi Sisaru: razbi glavu jego, i porazi, probode skranija jego:
27 meždu nogama jeja povalisja: pade utružden, i umre posrede nog jeja, i tamo pade bedne.
28 Okoncem vziraše mati Sisarina, oknom skvoze rešetku, čto zamedli kolesnica jego priiti? Vskuju umedliša stopy kolesnic jego?
29 Mudrii načalstvujuščii jeja otveščaša jej, i sama otveščavaše slovesa svoja sebe:
30 ne obrjaščut li jego razdeljajušča korysti, udružajušča drugom na glavu muža silna? Korysti šarov Sisare, korysti šarov različija, šary ispeščrennych, sija vyi jego korysti.
31 Tako da pogibnut vsi vrazi Tvoi, Gospodi: i ljubjaščii Jego, jakože vostok solnca v sile svojej.
32 I bysť v pokoi zemlja četyredesjať let.

6

1 I sotvoriša synove Izrailevy zloje pred Gospodem, i predade ich Gospoď v ruku Madiamlju sedm let.
2 I ukrepisja ruka Madiamlja na Izrailja: i sotvoriša sebe synove Izrailevy ot lica Madiamlja ogrady v gorach i v peščerach i v tverdynech.
3 I bysť jegda sejaše muž Izrailev, i voschoždaše Madiam i Amalik i synove vostočnii, i voschoždachu na nego,
4 i opolčachusja na nich, i razorjachu plody zemnyja, dondeže vniti v Gazu: i ne ostavljachu bytija žiznennago vo Izraili, i stad i telca i osla:
5 jako sami i skoti ich voschoždachu, i kuščy ich prenošachu, i prichoždachu jako pruzi množestvom, i samem i velbljudom ich ne bjaše čisla: i prichoždachu na zemlju Izrailevu razoriti ju.
6 I obnišča Izrail zelo ot lica Madiamlja.
7 I vozopiša synove Izrailevy ko Gospodu: i bysť jegda vozopiša synove Izrailevy ko Gospodu Madiama radi,
8 i posla Gospoď muža proroka k synom Izrailevym, i reče im: sija glagolet Gospoď Bog Izrailev: Az jesm izvedyj vas iz Jegipta, i izvedoch vas iz domu raboty:
9 i izbavich vas ot ruki Jegipetskija i ot ruki vsech stužajuščich vam: i izgnach ja ot lica vašego, i dach vam zemlju ich,
10 i rekoch vam: Az jesm Gospoď Bog vaš, ne ubojtesja bogov Amorrejskich, v nichže vy živete v zemli ich: i ne poslušaste glasa Mojego.
11 I priide Angel Gospodeň, i sede pod dubom, iže jesť vo Jefrafe, iže bysť Ioasa otca Jezri. I Gedeon syn jego mlačaše pšenicu na gumne jego, bežati ot lica Madiamlja.
12 I javisja jemu Angel Gospodeň i reče k nemu: Gospoď s toboju, silnyj krepostiju.
13 I reče k nemu Gedeon: vo mne, Gospodi moj: i ašče jesť Gospoď s nami, i vskuju obretoša ny vsja zlaja sija? I gde suť vsja čudesa Jego, jelika povedaša nam otcy naši, glagoljušče: ne iz Jegipta li izvede nas Gospoď? I nyne otverže nas Gospoď i predade nas v ruku Madiamlju.
14 I vozzre na nego Angel Gospodeň i reče jemu: idi v kreposti tvojej sej, i spaseši Izrailja ot ruki Madiamli: i se, poslach ťja.
15 I reče k nemu Gedeon: vo mne, Gospodi, v česom spasu Izrailja? Se, tysjašča moja chuždša v Manassii, i az jesm mnij v domu otca mojego.
16 I reče k nemu Gospoď: poneže Az budu s toboju, i izbiješi Madiama jako muža jedinago.
17 I reče k Nemu Gedeon: i ašče obretoch blagodať pred očima Tvoima, i da sotvoriši mne dnes znamenije, jako Ty glagoleši so mnoju:
18 ne otidi otsjudu, dondeže priiti mne k Tebe, i prinesu žertvu moju, i požru pred Toboju. I reče: Az jesm, premedlju, dondeže obratišisja ty.
19 I Gedeon vnide, i sotvori kozlišče ot koz, i četverť ifi muki opresnokov, i masa vloži v košnicu, i juchu vlija v gornec: i iznese k Nemu pod dub, i poklonisja.
20 I reče k nemu Angel Gospodeň: vozmi masa i chleby presnyja, i položi u kamene onago, i juchu bliz izlij. I sotvori tako.
21 I prostre Angel Gospodeň konec žezla, iže v ruce jego, i prikosnusja masom i chlebom presnym: i vozgoresja ogň iz kamene, i pojade masa i opresnoki: i Angel Gospodeň otide ot očej jego.
22 I vide Gedeon, jako Angel jesť Gospodeň, i reče Gedeon: uvy mne, Gospodi, Gospodi, jako videch Angela Gospodňa licem k licu.
23 I reče jemu Gospoď: mir tebe, i ne bojsja, ne umreši.
24 I sozda tamo Gedeon žertvennik Gospodu, i nazva jego Mir Gospodeň, daže do dne sego, ješče sušču jemu vo Jefrafe otca Jezri.
25 I bysť v tu nošč, i reče jemu Gospoď: vozmi telca upitannago (ot skotov) otca tvojego, i telca vtorago sedmi let, i razoriši oltar Vaalov, iže jesť otca tvojego, i dubravu, jaže u nego, da posečeši:
26 i da sogradiši oltar Gospodevi Bogu tvojemu javivšemusja tebe na verchu (gory) maozi vo predčinii: i da pojmeši telca vtorago i vozneseši vsesožženija na drevech dubravy, juže posečeši.
27 I poja Gedeon desjať mužej ot rabov svoich, i sotvori, jakože zapoveda jemu Gospoď. I bysť jako ubojasja domu otca svojego i mužej grada, ježe sotvoriti vo dni, i sotvori noščiju.
28 I obutrenevaša mužije gradstii zautra: i se, raskopan oltar Vaalov, i dubrava jaže u nego posečena, i videša telca vtorago voznesena na vsesožženije na oltar novosograždennyj.
29 I reče muž k bližnemu svojemu: kto sotvori vešč siju? I voprošachu i iskachu, i poznaša, jako Gedeon syn Ioasov sotvori vešč siju.
30 I rekoša mužije gradstii ko Ioasu: izvedi syna tvojego, i da umret, jako raskopa oltar Vaalov i jako poseče dubravu jaže nad nim.
31 I reče Ioas k mužem vostavšym na nego: jeda vy nyne sud glagolete o Vaale? Ili vy jego spasete? Iže ašče kto sotvori obidu, da umret do zautrija: ašče Bog jesť, da mstit sebe, jako raskopa oltar jego.
32 I prozva jego v toj deň Ijerovaalom, glagolja: da otmstit na nem Vaal, jako raskopa oltar jego.
33 I ves Madiam i Amalik i synove vostokov snidošasja vkupe, i preidoša (reku), i opolčišasja v doline Ijezrael.
34 I Duch Božij ukrepi Gedeona, i vostrubi rogom, i vozopi Avijezer vsled jego.
35 I posla posly ko vsemu Manassiju, i sozvasja i sej vsled jego. Posem posla posly vo Asir i v Zavulon i v Neffalim, i vzydoša vo sretenije im.
36 I reče Gedeon k Bogu: ašče Ty spasaeši rukoju mojeju Izrailja, jakože glagolal jesi,
37 se, az položu runo ovčeje na gumne: i ašče budet rosa na rune točiju, i po vsej zemli suša, urazumeju, jako spaseši rukoju mojeju Izrailja, jakože glagolal jesi.
38 I bysť tako: i urani Gedeon nautrije, i iscedi runo, i isteče rosa iz runa, ispolnen okrin vody.
39 I reče Gedeon k Bogu: da ne razgnevaetsja jarosť Tvoja na ma, i vozglagolju ješče jedinoju, i iskušu ješče jedinoju runom: da budet suša na rune tokmo, i po vsej zemli da budet rosa.
40 I sotvori Bog tako v nošči toj: i bysť suša na rune tokmo, i po vsej zemli bysť rosa.

7

1 I obutreneva Ijerovaal, sej jesť Gedeon, i vsi ljudije iže s nim, i opolčišasja u istočnika Arad: i polk Madiaml i Amalikov bjaše jemu s severa na cholme Mose Gavaaf-Amore v doline.
2 I reče Gospoď k Gedeonu: mnozi ljudije iže s toboju, sego radi ne predam Madiama v ruku ich, da ne kogda pochvalitsja Izrail na Ma, glagolja: ruka moja spase ma:
3 i nyne rcy vo ušy ljudem, glagolja: kto bojazliv i užastiv, da vozvratitsja i da otidet ot gory Galaadovy. I vozvratišasja ot ljudij dvadesjať dve tysjaščy, i desjať tysjašč ostašasja.
4 I reče Gospoď k Gedeonu: ješče ljudije mnozi suť: svedi ja na vodu, i iskušu tebe ich tamo: i budet jegože ašče reku tebe, sej da idet s toboju, toj da pojdet s toboju: i vsjak jegože ašče reku tebe, sej da ne pojdet s toboju, toj da ne pojdet s toboju.
5 I svede ljudi na vodu, i reče Gospoď k Gedeonu: vsjak iže poločet jazykom svoim ot vody, jakože ločet pes, da postaviši jego osob: i vsjak iže na kolenu padet piti, otluči jego osob.
6 I bysť čislo v gorstech lokavšich jazykom trista mužej: i vsi ostavšii ljudije preklonišasja na kolena svoja piti vodu.
7 I reče Gospoď k Gedeonu: tremi sty mužej lokavšimi vodu spasu vas, i predam Madiama v ruku tvoju: i vsi ljudije da pojdut, kijždo na mesto svoje.
8 I vzjaša sebe brašno ot ljudij v ruku svoju i rogi svoja: i vsjakago muža Izrailteska otpusti kojegoždo v kušču svoju, a trista mužej uderža: polk že Madiaml bjaše niže jego v doline.
9 I bysť v tu nošč, i reče k nemu Gospoď: vostav snidi otsjudu skoro v polk, jako predach ich v ruku tvoju:
10 i ašče boišisja ty sniti, snidi ty i Fara rab tvoj v polk,
11 i uslyšiši, čto vozglagoljut: i po sem ukrepjatsja ruce tvoi, i snideši v polk. I snide sam i Fara rab jego v časť pjaťdesjatnikov, iže byša v polce.
12 I Madiam i Amalik i vsi synove vostokov stojachu v doline jako pruzi množestvom, i velbljudom ich ne bjaše čisla, no bjachu jako pesok na krai morstem množestvom.
13 I vnide Gedeon, i se, muž povedaše son podrugu svojemu, i reče: sej son jegože videch, i se, testo chleba jačna valjajuščejesja v polce Madiamli, i privalisja k kušči Madiamli, i pobi ju, i prevrati ju, i pade kušča.
14 I otvešča podrug jego i reče: nesť (sije testo), no meč Gedeona syna Ioasova muža Izraileva: predade Bog v ruku jego Madiama i ves polk.
15 I bysť jako uslyša Gedeon povedanije sna i razsuždenije jego, i poklonisja Gospodevi, i vozvratisja v polk Izrailev i reče: vostanite, jako predade Gospoď v ruki našja polk Madiaml.
16 I razdeli trista mužej na tri načalstva, i vdade rogi v ruce vsem, i vodonosy tščy, i sveščy srede vodonosov,
17 i reče im: mene smotrite, i takožde tvorite: i se, az vnidu v časť polka, i budet jakože sotvorju, takožde sotvorite:
18 i az vostrublju rogom, i vsi iže so mnoju, da vostrubite i vy v rogi okrest vsego polka, i da rečete: (meč) Bogu i Gedeonu.
19 I vnide Gedeon i sto mužej iže s nim v časť polka v načale straži srednija: i ubuženijem vozbudiša streguščich, i vostrubiša v rogi, i sraziša vodonosy iže v rukach ich.
20 I vostrubiša tri načalstva v rogi i sokrušiša vodonosy, i uderžaša v levych rukach svoich sveščy, i v desnych rukach ich rogi, v ňaže trubiti: i vozopiša: meč Gospodevi i Gedeonu.
21 I staša kijždo o sebe okrest polka: i smatesja ves polk, i vozopiša, i pobegoša.
22 I vostrubiša v trista rogov: i položi Gospoď meč muža na podruga jego vo vsem polce, i probeže polk do Vifasetta, i sobrasja do strany Avelmaula i k Tavafu.
23 I vozopiša mužije Izrailtestii ot Neffalima i ot Asira i ot vsego Manassii, i pognaša vsled Madiama.
24 I posla posly Gedeon vo vsju goru Jefremlju, glagolja: snidite vo sretenije Madiamu i uderžite im vodu do Vefira i Iordana. I vozzva vsjak muž Jefreml, i predoťjaša vodu do Vefira i Iordana,
25 i jaša dva kňazja Madiamlja, Oriva i Ziva: i ubiša Oriva v Sure, i Ziva ubiša vo Iakefzive: i pognaša Madiama, i glavu Oriva i Ziva prinesoša k Gedeonu ot onoja strany Iordana.

8

1 I rekoša k Gedeonu mužije Jefremli: čto sije sotvoril jesi nam, jako ne pozval jesi nas, jegda chodil vojevati na Madiama? I prjachusja s nim silno.
2 I reče k nim (Gedeon): čto sotvorich nyne jakože vy? Ne lučše li grozdec Jefreml, neželi obranije vinograda Avijezerova?
3 V ruku vašu predade Gospoď kňazi Madiamli, Oriva i Ziva: i čto vozmogoch sotvoriti jakože vy? Togda utolisja duch ich ot nego, jegda glagola im slovo sije.
4 I priide Gedeon ko Iordanu, i prejde sam i iže s nim trista mužej, alčni i utruždeni goňašče.
5 I reče mužem Sokchofskim: dadite chleby na pišču mužem sim iže so mnoju, jako alčni suť: az že goňu vsled Zevea i Salmana, carej Madiamskich.
6 I rekoša kňazi Sokchofstii: jeda ruka Zevea i Salmana nyne v ruce tvojej, jako dadim vojem tvoim chleby?
7 I reče Gedeon: ne tako: no jegda predast Gospoď Zevea i Salmana v ruku moju, az sotru ploti vašja ternijem pustynnym i volčcami.
8 I vzyde ottudu vo Fanuil i glagola k nim takožde. I otveščaša jemu mužije Fanuili, jakože otveščaša jemu mužije Sokchofstii.
9 I reče Gedeon mužem Fanuilskim, glagolja: jegda vozvraščusja s mirom, raskopaju stolp sej.
10 I Zevej i Salman byša v Karkare, i polk ich s nimi do pjaťnadesjati tysjašč (mužej) ostavšichsja ot vsego polka synov vostočnych: i umeršich bjaše sto i dvadesjať tysjašč mužej deržaščich oružije.
11 I vzyde Gedeon putem živuščich v kuščach ot vostokov prjamo Navy i Ijegevala: i izbi polk, polk že bjaše nadežen.
12 I pobegosta Zevej i Salman: i gna vsled ich, i poima oba carja Madiamlja, Zevea i Salmana, i ves polk ich smate.
13 I vozvratisja Gedeon syn Ioasov ot rati prežde voschoda solnca,
14 i jat otročišča ot mužej Sokchofskich i voprosi jego: i vpisa ot nego imena kňazej Sokchofskich i starejšin ich, sedmidesjati i sedmi mužej.
15 I priide Gedeon ko kňazem Sokchofskim i reče im: se, Zevej i Salman, ichže radi ukoriste ma, glagoljušče: jeda ruka Zevea i Salmana nyne v ruce tvojej, jako dadim mužem tvoim utruždšymsja chleby?
16 I poja kňazi i starejšiny grada, i ternije ot pustyni i volčcy, i sotre imi mužy Sokchofski:
17 i stolp Fanuilev raskopa, i izbi mužy gradskija.
18 I reče k Zeveju i Salmanu: kakovi mužije, ichže izbiste v Favore? I reša: jakože ty, tako oni, podoben ty jesi im, jako podobije synov carevych.
19 I reče Gedeon: bratija moja i synove matere mojeja suť: živ Gospoď, ašče byste živili ich, ne ubil bych vas.
20 I reče Ijeferu pervencu svojemu: vostav ubij ich. I ne izvleče otročišč meča svojego: zane ubojasja, jako mlad bjaše.
21 I reče Zevej i Salman: vostani ubo ty, i soprotivisja nam: zane jako muž sila jego. I vosta Gedeon, i ubi Zevea i Salmana: i vzja ukrašenija, jaže na vyjach velbljudov ich.
22 I rekoša mužije Izrailstii ko Gedeonu: vladej nami i ty, i synove tvoi, i synove synov tvoich, jako ty spasl jesi nas ot ruki Madiamli.
23 I reče k nim Gedeon: ne vozobladaju az vami, i ne vozobladaet syn moj vami: Gospoď da vladejet vami.
24 I reče k nim Gedeon: poprošu u vas prošenija, i da dast mne vsjak muž userjaz ot plena svojego: jako userjazi zlaty (mnozi) i bjachu im, zane Ismailťjane bjachu.
25 I rekoša: dajušče dadim. I prostre rizu, i vvergoša tu mužije po i userjazju ot plena svojego.
26 I bysť ves userjaz zlatych, ichže isprosi, tysjašča i sedm sot sikl zlata, krome plenic i monist (enfofovych), i riz bagrjanych, jaže na carech Madiamlich, i krome čepej zlatych, jaže na vyjach velbljudov ich.
27 I sotvori ot nich Gedeon jefud, i postavi jego vo grade svojem vo Jefrafe. I sobludi ves Izrail po nem tamo: i bysť Gedeonu i vsemu jego domu v soblazn.
28 I smirisja Madiam pred syny Izrailevymi, i ne priložiša vozdvignuti glavy svojeja. I bysť v pokoi zemlja četyredesjať let, vo dni Gedeonovy.
29 I ide Ijerovaal syn Ioasov, i sede v domu svojem.
30 I Gedeonu byša sedmdesjat synov, izšedšii ot čresl jego, jako ženy bjachu mnogi jemu.
31 I podložnica jego jaže v Sikime i sija rodi jemu syna, i nareče ima jemu Avimelech.
32 I umre Gedeon syn Ioasov v starosti blaze, i pogrebesja vo grobe Ioasa otca svojego, vo Jefrafe, otca Jezrijeva.
33 I bysť jegda umre Gedeon, i sovratišasja synove Izrailevy i sobludiša vsled Vaalima, i sotvoriša sebe so Vaalverifom zavet, da im budet bog:
34 i ne vospomanuša synove Izrailevy Gospoda Boga svojego, izbavlšago ich iz ruki vsech vrag ich okrestnych:
35 i ne sotvoriša milosti s domom Ijerovaalovym, sej jesť Gedeon, po vsej blagostyni jego, juže sotvori so Izrailem.

9

1 I pojde Avimelech syn Ijerovaalov v Sichem ko bratii matere svojeja i glagola k nim i ko vsemu srodstvu domu otca matere svojeja, glagolja:
2 glagolite vo ušy vsech mužej Sichemskich: čto lučše vam, ježe vladeti vami sedmidesjati mužem vsem synom Ijerovaalovym, ili vladeti vami mužu jedinomu? I pomanite, jako kosť vaša i ploť vaša jesm az.
3 I glagolaša bratija matere jego o nem vo ušy vsech mužej Sichemskich vsja slovesa sija. I uklonisja serdce ich vsled Avimelecha, rekoša bo: brat naš jesť.
4 I daša jemu sedmdesjat srebrenik ot domu Vaalverifa: i naja imi Avimelech mužej prazdnych i skitajuščichsja, i poidoša vsled jego.
5 I vnide v dom otca svojego vo Jefrafu, i izbi bratiju svoju, syny Ijerovaalovy, sedmdesjat mužej, na kameni jedinem, i ostasja Ioafam syn Ijerovaal junejšij, zane skrysja.
6 I sobrašasja vsi mužije Sichemstii i ves dom Maalov, i poidoša, i postaviša Avimelecha carem u duba stana, iže v Sichemech.
7 I povedaša Ioafamu, i pojde, i sta na verse gory Garizin: i vozdviže glas svoj, i vozzva, i reče im: poslušajte mene, mužije Sichemstii, i da uslyšit vas Bog.
8 Idušče idoša dreva pomazati sebe carja i reša masličine: budi nam car.
9 I reče im masličina: jeda ostavivši tučnosť moju, juže vo mne proslavi bog i čelovecy, pojdu vladeti drevami?
10 I rekoša dreva smokovnice: priidi, carstvuj nad nami.
11 I reče im smokovnica: jeda ostavivši moju sladosť i plod moj blagij, pojdu vladeti drevami?
12 I rekoša dreva k loze vinogradnej: priidi, budi nam car.
13 I reče im loza vinogradnaja: jeda ostavivši vino moje, veseljaščeje boga i čeloveki, pojdu vladeti drevami?
14 I rekoša vsja dreva terniju: priidi, budi nam car.
15 I reče ternije ko drevam: ašče po istine pomazujete sebe carja mene nad vami, priidite i vnidite pod seň moju: ašče li že ni, da izydet ogň iz ternija i pojast kedry Livanskija.
16 I nyne ašče po istine i po soveršenstvu sotvoriste, i postaviste Avimelecha carem, i ašče blago sotvoriste so Ijerovaalom i s domom jego, i ašče po vozdajaniju ruki jego sotvoriste jemu,
17 jakože vojeva otec moj po vas, i poverže dušu svoju v stranu, i izbavi vas ot ruki Madiamli:
18 i vy vostaste na dom otca mojego dnes i izbiste syny jego, sedmdesjat mužej, na jedinem kameni, i postaviste carem Avimelecha syna rabyni jego nad muži Sikimskimi, jako brat vaš jesť:
19 i ašče po istine i po soveršenstvu sotvoriste so Ijerovaalom i domom jego dnes, blagosloveni vy budite, i vozveselitesja o Avimelese, i toj o vas da vozveselitsja:
20 ašče že ni, da izydet ogň ot Avimelecha i pojast mužy Sikimski i dom Maalloň: i da izydet ogň ot mužej Sikimskich i ot domu Maalloňa i da pojast Avimelecha.
21 I izbeže Ioafam, i pobeže, i pojde v Viru, i vselisja tamo ot lica Avimelecha brata svojego.
22 I oblada Avimelech vo Izraili tri leta.
23 I posla Bog duch zol meždu Avimelechom i meždu muži Sikimskimi: i vozgnušašasja mužije Sikimstii domom Avimelechovym,
24 ježe navesti nepravdu sedmidesjati synov Ijerovaalich i krovi ich vozložiti na Avimelecha brata ich, iže ubi ich, i na mužy Sikimski, jako ukrepiša ruce jego izbiti bratiju svoju:
25 i postaviša naň mužije Sikimstii podsady na versech gor, i razgrabljachu vsech iduščich k nim na puti. I vozvestisja sije Avimelechu.
26 I priide Gaal syn Avedov i bratija jego, i preidoša v Sikimu, i upovaša na nego mužije Sikimstii:
27 i izydoša na selo, i obraša vinogrady svoja, i izgnetoša, i sotvoriša liki: i chodiša vo chram bogov svoich, i jadoša i piša, klenušče Avimelecha.
28 I reče Gaal syn Avedov: kto jesť Avimelech, i kto jesť syn Sicheml, jako da porabotaem jemu? Ne syn li Ijerovaal, i Zevul straž jego rab jego s muži Jemmora otca Sichemlja? I počto imamy rabotati jemu?
29 I kto dast ljudi sija v ruku moju? I prestavlju Avimelecha, i reku ko Avimelechu: umnoži silu tvoju, i izydi.
30 I uslyša Zevul kňaz grada slovesa Gaala syna Avedova, i razgnevasja jarostiju:
31 i posla posly ko Avimelechu otaj, glagolja: se, Gaal syn Avedov i bratija jego priidoša v Sichemu, i se, sii obseďat na ťja grad:
32 i nyne vostani noščiju ty i ljudije iže s toboju, i zasjadi do zautrija na sele:
33 i budet rano, jegda vzydet solnce, obutreješi i proťjagnešisja ko gradu: i se, toj i ljudije iže s nim izydut k tebe, i sotvoriši jemu, jeliko vozmožet ruka tvoja.
34 I vosta Avimelech i vsi ljudije, iže s nim, noščiju, i zasedoša na Sichem na četyri časti.
35 I bysť zautra, i izyde Gaal syn Avedov i sta pred dveriju vrat gradskich. I vosta Avimelech i ljudije, iže s nim, ot zasady.
36 I vide Gaal syn Avedov ljudi i reče k Zevulu: se, narod ljudij ischodit s verchov gor. I reče k nemu Zevul: steň gor ty vidiši jako mužy.
37 I priloži ješče Gaal glagolati i reče: se, ljudije ischoďat pri mori ot vysoty zemli, i polk jedin idet putem dubravy Maonenim.
38 I reče k nemu Zevul: i gde suť nyne usta tvoja glagoljuščaja: kto jesť Avimelech, jako porabotaem jemu? Ne sii li suť ljudije, jaže ty uničtožil jesi? Izydi ubo nyne, i opolčisja protivu ich.
39 I izyde Gaal pred mužy Sichemski, i opolčisja protivu Avimelechu:
40 i pogna jego Avimelech, i pobeže ot lica jego: i padoša jazvennii mnozi daže do vrat gradskich.
41 I vnide Avimelech vo Arimu: i Zevul izgna Gaala i bratiju jego, da ne živut v Sicheme.
42 I bysť nautrije, i izydoša i ljudije na pole, i povedaša Avimelechu:
43 i vzja ljudij, i razdeli ich na tri časti, i zasjade na sele: i vide, i se, ljudije izydoša iz grada, i vosta na ňa, i izbi ich.
44 I Avimelech i načalnicy, iže s nim, proťjagošasja i staša u dverij vrat gradskich: i dve časti prolijašasja na vsja, jaže na sele, i izbiša ja.
45 Avimelech že dobyvaše grada ves deň toj, i vzja grad, i ljudi iže v nem izbi, i razori grad, i poseja v nem sol.
46 I uslyšaša sije vsi mužije stolpa Sichemlja i vnidoša v tverď domu (boga) Vefilverif.
47 I vozvestisja Avimelechu, jako sobrašasja vsi mužije stolpa Sichemska.
48 I vzyde Avimelech na goru Selmon sam i vsi ljudije, iže s nim: i vzja Avimelech sekiru v ruku svoju, i useče vetv ot dreva, i vozdviže ju, i vozloži na ramu svoju: i reče ljudem iže s nim: ježe videste ma tvorjašča, sotvorite skoro jakože i az.
49 I usekoša vsi ljudije vetvija i vzjaša, i poidoša vsled Avimelecha, i vozložiša na tverdyňu, i zapališa na nich tverdyňu ognem: i izomroša vsi ljudije stolpa Sichemska do tysjašči mužej i žen.
50 I ide Avimelech v Fivis i obsjade jego, i vzja jego:
51 i stolp be tverd srede grada, i vbegoša tu vsi mužije i ženy i vsi starejšiny grada, i zaključišasja i vzydoša na krov stolpa:
52 i priide Avimelech do stolpa, i suprotivišasja jemu: i pristupi Avimelech ko vratom stolpa, ježe zapaliti jego ognem:
53 i sverže žena jedina ulomok žernovnyj na glavu Avimelecha, i sokruši jemu tema:
54 i vozopi skoro Avimelech ko otroku nosjaščemu sosudy jego i reče jemu: izvlecy meč tvoj i ubij ma, da ne rekut, jako žena ubi jego. I probode jego otrok jego, i umre.
55 I videša mužije Izrailstii, jako umre Avimelech: i otidoša kijždo na svoje mesto.
56 I vozdade Bog zlo Avimelechu, ježe sotvori otcu svojemu, ubiv sedmdesjat bratij svoich:
57 i vsjaku zlobu mužej Sichemlich obrati Bog na glavy ich: i vzyde na ňa kljatva Ioafama syna Ijerovaalja.

10

1 I vosta po Avimelese spasti Izrailja Fola syn Fui, syn brata otca jego, muž ot Issachara: i sej živjaše v Samire v gore Jefremove,
2 i sudi Izrailja let dvadesjať tri, i umre, i pogreben byti v Samire.
3 I vosta po nem Iair Galaaditin, i sudi Izrailja let dvadesjať dva:
4 i byša jemu synove tridesjať dva jezďaščii na tridesjati dvuch oslech: i grady im tridesjať dva: i prozyvachu ich grady Iairovy, daže do dnes, iže suť v zemli Galaadove:
5 i umre Iair, i pogreben bysť v Kamone.
6 I priložiša synove Izrailevy tvoriti zloje pred Gospodem i poslužiša Vaalimam i Astarofam i bogom Sirskim i bogom Sidonskim i bogom Moavlskim i bogom synov Ammonich i bogom inoplemennikov: i ostaviša Gospoda i ne rabotaša Jemu.
7 I razgnevasja Gospoď jarostiju na Izrailja i predade ich v ruku Filistimsku i v ruku synov Ammonich.
8 I ozlobiša, i sokrušiša synov Izrailevych v to vrema osmnadesjať let, vsech synov Izrailevych, iže ob onu stranu Iordana v zemli Amorrea iže v Galaade.
9 I preidoša synove Ammoni Iordan vojevati na Iudu i Veniamina i na dom Jefremov: i oskorbleni byša synove Izrailevy zelo.
10 I vozopiša synove Izrailevy ko Gospodu, glagoljušče: sogrešichom Tebe, jako ostavichom Boga našego i rabotachom Vaalimu.
11 I reče Gospoď k synom Izrailevym: ne ot Jegipta li i ot Amorrea i ot synov Ammonich i ot Filistima
12 i ot Sidoňan i ot Amalika i ot Madiama, iže stužiša vam, i vozopiste ko Mne, i spasoch vy ot ruki ich?
13 Vy že ostaviste Mene i rabotaste bogom inym: sego radi ne priložu spasti vas:
14 idite i vozopijte k bogom, ichže izbraste sebe, i tii da spasut vy vo vrema skorbi vašeja.
15 I reša synove Izrailevy ko Gospodu: sogrešichom, sotvori ty nam po vsemu, jeliko ugodno pred očima Tvoima: točiju izbavi nas v sej deň.
16 I izvergoša bogi čuždyja ot sredy sebe i poslužiša Gospodevi jedinomu: i sžalesja duša Jego o utruždenii Izraileve.
17 I vzydoša synove Ammoni, i opolčišasja v Galaade: i sobrašasja i synove Izrailevy, i opolčišasja v Massife.
18 I reša ljudije kňazi Galaadstii kijždo ko bližnemu svojemu: muž, iže načnet bitisja s synmi Ammonovymi, toj budet kňaz vsem živuščym v Galaade.

11

1 I bjaše Ijeffaj Galaadiťjanin silen krepostiju: i toj bysť syn ženy bludnicy, jaže rodi Galaadu Ijeffaja.
2 I rodi žena Galaadova synov jemu: i vozmužaša synove ženy i izgnaša Ijeffaja, i rekoša jemu: ne naslediši v domu otca našego, jako syn ženy bludnyja jesi ty.
3 I otbeže Ijeffaj ot lica bratii svojeja i vselisja v zemli Tov: i sobirachusja ko Ijeffaju mužije prazdni, i choždachu s nim.
4 I bysť po dnech sich, i vojevaša synove Ammoni na Izrailja.
5 I jegda vojevaša synove Ammoni na Izrailja, i poidoša starejšiny Galaadovy pojati Ijeffaja ot zemli Tov,
6 i rekoša ko Ijeffaju: priidi i budi nam načalnik, i opolčimsja na syny Ammoni.
7 I reče Ijeffaj starejšinam Galaadskim: ne vy li voznenavideste ma, i izgnaste ma iz domu otca mojego, i otpustiste ma ot sebe? I počto priidoste ko mne nyne, jegda nuždu vozimeste?
8 I rekoša starejšiny Galaadstii ko Ijeffaju: sego radi nyne priidochom k tebe, da pojdeši s nami, i opolčimsja na syny Ammoni: i budeši nam kňaz vsem živuščym v Galaade.
9 I reče Ijeffaj ko starejšinam Galaadovym: ašče vozvraščaete ma opolčitisja na syny Ammoni, i predast ich Gospoď predo mnoju, i az vam budu li kňaz?
10 I rekoša starejšiny Galaadstii ko Ijeffaju: Gospoď da budet posluch meždu nami, ašče po slovu tvojemu tako ne sotvorim.
11 I pojde Ijeffaj so starejšinami Galaadskimi, i postaviša jego ljudije nad soboju glavu i kňazja: i glagola Ijeffaj vsja slovesa svoja pred Gospodem v Massife.
12 I posla Ijeffaj posly k carju synov Ammonich, glagolja: čto mne i tebe, jako prišel jesi ko mne vojevati na zemli mojej?
13 I reče car synov Ammonich k poslom Ijeffaevym: jako vzja Izrail zemlju moju, jegda izyde iz Jegipta, ot Arnona daže do Iavoka i do Iordana: i nyne vozvrati ju s mirom, i otidu.
14 I vozvratišasja posly ko Ijeffaju. I priloži ješče Ijeffaj, i posla posly k carju synov Ammonich, i rekoša jemu:
15 tako glagolet Ijeffaj: ne vzja Izrail zemli Moavli i zemli synov Ammonich,
16 poneže jegda ischoždaše iz Jegipta, pojde Izrail po pustyni do morja Čermnago, i priide do Kadisa:
17 i posla Izrail posly k carju Jedomsku, glagolja: da prejdu skvoze zemlju tvoju: i ne posluša car Jedomsk: takožde posyla i k carju Moavsku, i ne voschote: i sede Izrail v Kadise:
18 i ide pustyneju, i obyde zemlju Jedomlju i zemlju Moavlju, i priide na vostoki solnca zemli Moavli, i opolčisja ob onu stranu Arnona, i ne vnide v predely Moavli, jako Arnon bjaše predel Moavl:
19 i posla Izrail posly k Sionu carju Amorrejsku, carju Jesevonsku, i reče k nemu Izrail: da prejdem po zemli tvojej do mesta našego:
20 i ne voschote Sion Izrailju preiti po predelom svoim, i sobra Sion vsja ljudi svoja, i opolčisja vo Iase, i vojeva na Izrailja:
21 i predade Gospoď Bog Izrailev Siona i vsja ljudi jego v ruki Izrailja, i izbi ich:
22 i nasledova Izrail vsju zemlju Amorrea živuščago na zemli toj: i vzja ves predel Amorrejsk ot Arnona daže do Iavoka, i ot pustyni do Iordana:
23 i nyne Gospoď Bog Izrailev izgna Amorrea ot lica ljudij Svoich Izrailja, i ty li choščeši naslediti jego?
24 Ni, no jeliko dade v nasledije tebe Chamos bog tvoj, sija da naslediši: a vsech, ichže izgna Gospoď Bog naš ot lica našego, sija my nasledim:
25 i nyne jeda lučšij jesi ty Valaka syna Sepforova, carja Moavlja? Ne braniju li borjašesja so Izrailem, ili vojuja vojeva jego?
26 Jegda vselisja Izrail vo Jesevone i v predelech jego, i vo Aroire i v predelech jego, i vo vsech gradech, iže u Iordana, trista let, i počto ne izbavil jesi ich vo vrema ono?
27 Az že ne sogrešich tebe, i ty tvoriši so mnoju zlo, vojuja na ma: da sudit Gospoď suďaj dnes meždu syny Izrailevymi i meždu syny Ammoni.
28 I ne posluša car synov Ammonich sloves Ijeffaevych, jaže posylaše k nemu.
29 I bysť na Ijeffai Duch Gospodeň, i prejde Galaada i Manassiju, i prejde Stražbu Galaadovu, i ot Stražby Galaadovy ide na onu stranu synov Ammonich.
30 I obešča Ijeffaj obet Gospodevi i reče: ašče predanijem predasi syny Ammoni v ruku moju,
31 i budet ischoďaj, iže ašče izydet iz vrat domu mojego vo sretenije mne, jegda vozvraščusja s mirom ot synov Ammonich, i budet Gospodevi, i voznesu jego vo vsesožženije.
32 I priide Ijeffaj k synom Ammonim vojevati na ňa: i predade ja Gospoď v ruce jego
33 i izbi ich ot Aroira, dondeže priiti v Menif, dvadesjať gradov, i daže do Avelja Vinogradov, jazvoju velikoju zelo. I pokoreni byša synove Ammoni pred licem synov Izrailevych.
34 I priide Ijeffaj v Massifu v dom svoj: i se, dščer jego ischoždaše vo sretenije jego s timpany i liki: i sija bjaše jedinorodna jemu vozljublenna: i ne be jemu syna, ni drugija dščere, krome jeja.
35 I bysť jegda uvide ju sam, rasterza rizy svoja i reče: o, dšči moja, smuščajušči smutila ma jesi: i ty nyne v pretykanije byla jesi pred očima moima: az bo otverzoch usta moja na ťja ko Gospodu i ne vozmogu vspjať vozvratiti.
36 I reče k nemu: otče, ašče otverzl jesi usta tvoja ko Gospodu, sotvori mne, jakože izyde izo ust tvoich, zaneže sotvori tebe Gospoď mesť vragom tvoim ot synov Ammonich.
37 I reče ko otcu svojemu: sotvori, otče moj, sije slovo: ostavi ma dva mesjaca, da pojdu i vzydu na gory i plačusja devstva mojego az i drugini moi.
38 I reče: idi. I otpusti ju na dva mesjaca: i ide sama i drugini jeja, i plakasja devstva svojego na gorach.
39 I bysť v konce dvoju mesjacu, i vozvratisja ko otcu svojemu: i sotvori na nej obet svoj, imže obeščasja: i sija ne pozna muža. I bysť v povelenije vo Izraili:
40 ot dnij do dnij ischoždachu dščeri Izrailevy plakati o dščeri Ijeffaja Galaaditina četyri dni v lete.

12

1 I sobrašasja mužije Jefremli i priidoša v Sefinu, i reša Ijeffaju: počto chodil jesi opolčitisja na syny Ammoni, i nas ne pozval jesi iti s toboju? Dom tvoj s toboju sožžem ognem.
2 I reče k nim Ijeffaj: imech prju az i ljudije moi, i synove Ammoni oskorbiša mene zelo: i vozzvach vas, i ne izbaviste mene ot ruki ich:
3 i videch, jako ne bjaše spasajuščago, i položich dušu moju v ruku moju, i priidoch k synom Ammonim, i predade ja Gospoď v ruku moju: i vskuju priidoste ko mne dnes, opolčiti li sja na ma?
4 I sobra Ijeffaj vsja mužy Galaadski i opolčisja na Jefrema: i izbiša mužije Galaadstii Jefrema, poneže glagolachu: ucelevšii ot Jefrema, vy Galaad srede Jefrema i srede Manassii.
5 I zasjade Galaad prochody u Iordana Jefremovy. I bysť jegda reša ucelevšii ot Jefrema: prejdem: i rekoša im mužije Galaadstii: jeda li ot Jefrema vy? I reša: nesmy.
6 I reša im: rcyte, klas. I ne upraviša rešči tako: i imachu ich, i zakalachu u prechodov Iordanich: i padoša v to vrema ot Jefrema četyredesjať i dve tysjaščy.
7 I sudi Ijeffaj Izrailevi let šesť: i umre Ijeffaj Galaaditin, i pogreben bysť vo grade svojem v Galaade.
8 I sudi po nem Izrailevi Jesevon ot Viflejema:
9 i byša jemu tridesjať syny i tridesjať dščeri, jaže otdade von (mužem), i tridesjať žen privede synom svoim otvne: i sudi Izrailevi sedm let:
10 i umre Jesevon, i pogreben bysť v Viflejeme.
11 I sudi po nem Izrailevi Jelon Zavuloňanin desjať let:
12 i umre Jelon Zavuloňanin, i pogreben bysť vo Jelime v zemli Zavuloni.
13 I sudi po nem Izrailevi Avdon syn Jellichov Farafonitin:
14 i byša jemu četyredesjať synove i tridesjať vnucy, jezďaščii na sedmidesjati oslech: i sudi Izrailevi osm let:
15 i umre Avdon syn Jellichov Farafonitin, i pogreben bysť v Farafone, v zemli Jefremli, v gore Amalikove.

13

1 I priložiša ješče synove Izrailevy tvoriti zlo pred Gospodem: i predade ja Gospoď v ruku Filistimsku četyredesjať let.
2 I bjaše muž jedin ot Sarai, ot plemene Danova, ima že jemu Manoje: i žena jemu bjaše neplody i ne raždaše.
3 I javisja Angel Gospodeň k žene i reče k nej: se, ty neplody i ne raždala jesi, i začneši i rodiši syna:
4 i nyne bljudisja, i ne pij vina i sikera, i ne jažď vsjakago nečistago:
5 jako se, ty vo utrobe priimeši i rodiši syna: i železo na glavu jego ne vzydet, jako nazorej Bogovi budet sije otroča ot čreva: i sej načnet spasati Izrailja iz ruki Filistimli.
6 I vnide žena i reče mužu svojemu, glagoljušči: čelovek Božij priide ko mne, i obraz jego jako obraz Angela Božija, strašen zelo: i voprošach jego, otkudu jesi? I imene svojego ne poveda mi,
7 i reče mne: se, ty vo utrobe začneši i rodiši syna: i nyne ne pij vina, ni sikera, i ne jažď vsjakago nečistago, jako nazorej Bogu budet otročišč ot utroby daže do dne smerti svojeja.
8 I pomolisja Manoje ko Gospodu i reče: vo mne, Gospodi, čelovek Božij, jegože poslal jesi, da priidet ješče k nam i nastavit ny, čto sotvorim otročati raždajuščemusja.
9 I posluša Bog molitvy Manojevy: i priide paki Angel Božij k žene, sija že seďaše na sele, i Manoje muž jeja ne bjaše s neju.
10 I potščasja žena, i tekši skoro poveda mužu svojemu, i reče k nemu: se, javisja mne muž, iže prichodil v deň on ko mne.
11 I vostav ide Manoje vsled ženy svojeja, i priide k mužu i reče jemu: ty li jesi muž glagolavyj k žene (mojej)? I reče Angel: az.
12 I reče Manoje: nyne ubo da priidet slovo tvoje, kij budet sud otročate, i čto dela jego?
13 I reče Angel Gospodeň k Manoju: ot vsech, jaže glagolach k žene, da sochranitsja:
14 ot vsego, ježe ischodit iz vinograda, da ne jast, i vina i sikera da ne pijet, i vsjakago nečistago da ne jast: i vsja, jelika zapovedach jej, da chranit.
15 I reče Manoje ko Angelu Gospodňu: da uderžim ťja zde, i sotvorim pred toboju kozlišče ot koz.
16 I reče Angel Gospodeň k Manoju: ašče ma ponudiši, ne budu jasti chleba tvojego: no ašče sotvoriši vsesožženije Gospodevi, to voznesi je. Ne veďaše bo Manoje, jako Angel Gospodeň toj.
17 I reče Manoje ko Angelu Gospodňu: čto ima tvoje? Da jegda sbudetsja slovo tvoje, proslavim ťja.
18 I reče jemu Angel Gospodeň: počto sije voprošaeši imene mojego? I to jesť čudno.
19 I vzja Manoje kozlišča ot koz i žertvu, i voznese na kameň Gospodevi čudnaja tvorjaščemu: Manoje že i žena jego zrjasta.
20 I bysť jegda plameň vzyde vyše oltarja daže do nebese, i vzyde Angel Gospodeň v plameni oltarja: Manoje že i žena jego smotrjasta, i padosta licem svoim na zemlju.
21 I ne priloži ktomu Angel Gospodeň javitisja Manoju i žene jego. Togda uvede Manoje, jako Angel Gospodeň jesť.
22 I reče Manoje k žene svojej: smertiju umrem, jako Boga videchom.
23 I reče jemu žena jego: ašče by chotel Gospoď umertviti nas, ne by vzjal ot ruk našich vsesožženija i žertvy, i ne by pokazal nam sich vsech, i ne by slyšana sija sotvoril nam jakože nyne.
24 I rodi žena syna, i nareče ima jemu Sampson. I vozmuža otroča, i blagoslovi je Gospoď:
25 i nača Duch Gospodeň choditi s nim v polce Danove, posrede Sarai i posrede Jesfaola.

14

1 I snide Sampson vo Famnafu i vide ženu vo Famnafe ot dščerej Filistimskich, i ugodna bysť pred nim.
2 I vzyde i poveda otcu svojemu i materi svojej, i reče: ženu videch vo Famnafe ot dščerej Filistimskich, i nyne poimite ju mne v ženu.
3 I reče jemu otec jego i mati jego: jeda nesť dščerej ot bratii tvojeja i ot vsech ljudij moich ženy, jako ty ideši pojati ženu ot dščerej inoplemennikov neobrezannych? I reče Sampson ko otcu svojemu: siju poimi mne, jako ta ugodna jesť pred očima moima.
4 Otec že jego i mati jego ne razumeša, jako sije ot Gospoda jesť, jako otmščenija on iščet ot Filistimljan: v to bo vrema vlaďachu Filistimljane syny Izrailevymi.
5 I snide Sampson i otec jego i mati jego vo Famnafu, i priidoša do vinograda Famnafa: i se, lvičišč rykajušč vo sretenije jemu.
6 I snide na nego Duch Gospodeň, i rasterza jego jako kozlišča ot koz, i ničtože bjaše v ruku jego: i ne poveda otcu svojemu i materi svojej, ježe sotvori.
7 I poidoša i rekoša žene, i ugodna bysť pred očima Sampsona.
8 I vozvratisja po dnech pojati ju, i obratisja videti trup lvov, i se, roj pčel vo ustech lvovych i med:
9 i izja jego ot ust jego v ruce svoi, i iďaše idyj i jadyj: i pojde ko otcu svojemu i materi svojej, i dade im, i jadoša: i ne poveda im, jako ot ust lvovych izja sej med.
10 I snide otec jego k žene, i sotvori Sampson tamo pir sedm dnij, jako tako tvorjat junošy:
11 i bysť vnegda bojatisja im jego, pristaviša k nemu tridesjať drugov, i byša s nim:
12 i reče im Sampson: predlagaju nyne vam gadanije, i ašče otgadajušče povedite mne sije v sedm dnij pira i obrjaščete, dam vam tridesjať poňav i tridesjať riz odežd:
13 ašče že ne vozmožete sije povedati mne, dadite vy mne tridesjať poňav i tridesjať riz izmennych. I rekoša jemu: predloži gadanije tvoje, i uslyšim je.
14 I glagola im: ot jaduščago jadomoje izyde, i ot krepkago izyde sladkoje. I ne mogoša povedati gadanija do trech dnij.
15 I bysť v deň četvertyj, i rekoša žene Sampsonove: prelsti muža svojego, i da povesť tebe gadanije, da ne sožžem ťja i dom otca tvojego ognem: ili oubožiti prizvaste ny?
16 I plakasja žena Sampsonova pred nim i reče: razve voznenavidel jesi mene i ne vozljubil jesi mene, jako gadanija, ježe jesi predložil synom ljudij moich, ne povedal jesi jego mne. I reče jej Sampson: se, otcu mojemu i materi mojej ne povedach sego, i tebe li povem?
17 I plakasja pred nim sedm dnij, v ňaže be im pir. I bysť v deň sedmyj, i poveda jej, jako stuži jemu: i ta poveda synom ljudij svoich.
18 I rekoša jemu mužije gradstii v deň sedmyj prežde zašestvija solnca: čto slaždše meda? I čto krepleje lva? I reče im Sampson: ašče ne byste orali juniceju mojeju, ne byste uvedali gadanija mojego.
19 I napade na nego Duch Gospodeň, i snide vo Askalon, i izbi tamo tridesjať mužej, i vzja rizy ich, i dade rizy povedavšym gadanije. I razgnevasja jarostiju Sampson, i vzyde v dom otca svojego.
20 Žena že Sampsonova ide za inago muža, iže bysť jedin ot drugov jego.

15

1 I bysť po dnech vo dni žatvy pšenicy, i poseti Sampson ženu svoju, nesyj kozlišče ot koz, i reče: da vnidu k žene mojej v ložnicu. I ne dade jemu otec jeja vniti.
2 I reče otec jeja, glagolja: rech, jako nenaviďa voznenavidel jesi ju, i otdach ju jedinomu ot drugov tvoich: ne se li sestra jeja menšaja dobrejši jeja jesť? Da budet tebe nyne vmesto jeja.
3 I reče jemu Sampson: čist jesm nyne ot Filistimljan, jako sotvorju az s nimi zlo.
4 I pojde Sampson, i jat trista lisic, i vzja sveščy, i svjaza ošib ko ošibu, i ustroi jedinu svešču meždu dvema ošiboma:
5 i razžže ogň v sveščach, i pusti ja v nivy Filistimski: i zapali nivy ot gumen i daže do klasov prostych i do vinograda i masličija.
6 I rekoša inoplemennicy: kto sotvori sija? I rekoša: Sampson zjať Famnafejev, jako vzja ženu jego i dade ju jedinomu ot drugov jego. I vzydoša inoplemennicy i sožgoša ju i dom otca jeja ognem.
7 I reče im Sampson: ašče i sotvoriste vy tako jej, az ne blagoizvolju, no otmščenije moje jedinomu komuždo vas sotvorju, i posem počiju.
8 I porazi ich goleni do bedr jazvoju velijeju: i snide, i vselisja u vodoteči v peščere kamene Itama.
9 I izydoša Filistimljane, i opolčišasja vo Iude, i razsejašasja v Lechi.
10 I reče im vsjak muž Iudin: počto priidoste na ny? I rekoša inoplemennicy: svjazati Sampsona priidochom i sotvoriti jemu, jakože sotvori nam.
11 I snidoša tri tysjaščy mužej ot Iudy k peščere kamene Itama i rekoša k Sampsonu: ne vesi li, jako vladejut nami Filistimljane? I vskuju sija sotvoril jesi nam? I reče im Sampson: jakože mi sotvoriša, tako sotvorich im.
12 I rekoša jemu: svjazati tebe priidochom i predati ťja v ruce inoplemennikom. I reče im Sampson: klenitesja mne, da ne ubijete mene vy.
13 I rekoša jemu, glagoljušče: ni, no tokmo souzom svjažem ťja i predadim ťja v ruki ich, smertiju že ne umertvim tebe. I svjazaša jego dvema užy novymi i izvedoša jego ot kamene togo.
14 I toj priide do Čeljusti: inoplemennicy že voskliknuša i tekoša protivu jemu. I snide na nego Duch Gospodeň, i byša užja na myšcach jego jako izgrebije, jegda zažžetsja ognem: i razrešišasja uzy jego ot ruku jego:
15 i obrete čeljusť oslju poverženu, i prostre ruku svoju, i vzja ju: i izbi jeju tysjašču mužej.
16 I reče Sampson: čeljustiju osleju potrebljaja potrebich ich, jako čeljustiju osleju izbich tysjašču mužej.
17 I bysť jegda presta glagolja, i poverže čeljusť ot ruki svojeja: i nareče mesto toje Izbijenije Čeljustnoje.
18 I vozžažda zelo, i vozopi ko Gospodu, i reče: Ty blagovolil jesi v ruce raba Tvojego spasenije velikoje sije, i nyne umiraju žaždeju, i vpadu v ruki neobrezannych.
19 I razverze Bog jazvu na Čeljusti, i izyde iz neja voda, i pi: i vozvratisja duch jego, i ožive: sego radi prozvasja ima jej Istočnik prizyvajuščago, iže jesť v Čeljusti, daže do dne sego.
20 I sudi Izrailju vo dni Filistimljan dvadesjať let.

16

1 I ide Sampson v Gazu, i vide tamo ženu bludnicu i vnide k nej.
2 I povedaša Gazjanom, glagoljušče: priide Sampson semo. I obydoša i podsedoša jemu vsju nošč u vrat gradnych, i utaišasja vsju nošč, glagoljušče: dondeže osvetaet utro, i ubijem jego.
3 I spa Sampson do polunošči: i vosta v polunošči, i voschiti dveri u vrat grada so obeimi verejami, i poďa onyja s zavoroju, i vozloži ja na ramena svoja, i voznese ja na verch gory, jaže pred licem Chevrona, i položi ich tamo.
4 I bysť po sem, i vozljubi ženu ot vodoteči Sorichovy: ima že jej Dalida.
5 I vzydoša k nej kňazi inoplemenniči i rekoša jej: prelsti jego, i vižď, v čem jesť kreposť jego velikaja, i čim premožem jego, i svjažem jego, jako smiriti jego: i my tebe dadim kijždo tysjašču i sto srebrenikov.
6 I reče Dalida k Sampsonu: povežď mi nyne, v čem kreposť tvoja (tako) velikaja, i čim svjažešisja i smirišisja?
7 I reče jej Sampson: ašče svjažut ma sedmiju ťjativami syrymi neistlevšimi, i iznemogu, i budu jako jedin ot čelovek.
8 I prinesoša jej kňazi ot inoplemennik sedm ťjativ mokrych neistlevšich, i svjaza jego imi:
9 i podsada jemu seďaše v chramine. I reče jemu: inoplemennicy na ťja, Sampsone. I rastorže ťjativy, aki by kto rastorgnul soskanije izgrebij, jegda kosnetsja jemu ogň: i ne uvedasja kreposť jego.
10 I reče Dalida k Sampsonu: se, prelstil jesi ma, glagolja ko mne lžu: nyne ubo povežď mi, čim svjažešisja?
11 I reče k nej: ašče vjažušče svjažut ma užy novymi, imiže ne delano, i iznemogu, i budu jako jedin ot čelovek.
12 I vzja Dalida užy novy i svjaza jego imi, i reče jemu: inoplemennicy na ťja, Sampsone. Podsada že seďaše v chramine. I rastorže ja ot ruku svojeju aki niť.
13 I reče Dalida k Sampsonu: daže do nyne prelščal ma jesi i glagolal ko mne lžu: povežď mi ubo, čim svjažešisja? I reče jej: ašče spleteši sedm plenic vlas glavy mojeja sprjadenijem i vbiješi kolom v stenu, i budu nemoščen jako jedin ot čelovek.
14 I uspi Dalida jego na kolenech svoich, i bysť vnegda usnuti jemu, vzja Dalida sedm plenic vlas glavy jego i splete sprjadenijem i vonze kolom v stenu, i reče: inoplemennicy na ťja, Sampsone. I vozbnu ot sna svojego i istorže kol spletenijem iz steny, i ne uvedasja kreposť jego.
15 I reče k nemu Dalida: kako glagoleši, vozljubich ťja, i serdce tvoje nesť so mnoju? Se, tretije prelstil jesi ma, i ne povedal jesi mne, v čem kreposť tvoja velikaja.
16 I bysť jegda stuži jemu slovesy svoimi po vsja dni, i ubedi jego, i iznemože daže do umertvija.
17 I poveda jej vse serdce svoje, i reče k nej: železo ne vzyde na glavu moju, jako nazorej jesm az Gospodu ot utroby matere mojeja: ašče ubo obrijusja, otstupit ot mene kreposť moja, i iznemogu, i budu jakože vsi čelovecy.
18 I vide Dalida, jako poveda jej vse serdce svoje, posla i prizva kňazi inoplemenniči, glagoljušči: vzydite ješče jedinoju, jako poveda mi vse serdce svoje. I vzydoša k nej vsi kňazi inoplemenniči, i prinesoša srebro v rukach svoich.
19 I uspi Dalida Sampsona na kolenech svoich: i prizva strigača, i ostriže sedm plenic vlas glavy jego: i nača smirjatisja, i otstupi kreposť jego ot nego.
20 I reče Dalida: inoplemennicy na ťja, Sampsone. I vozbudisja ot sna svojego i reče: izydu jakože i prežde, i otrjasusja. I ne razume, jako Gospoď otstupi ot nego.
21 I jaša jego inoplemennicy, i izbodoša jemu oči, i vvedoša jego v Gazu, i okovaša jego puty meďany: i bjaše melja v chramine temničnej.
22 I načaša vlasy glavy jego rasti po ostriženii.
23 I kňazi inoplemenniči sobrašasja požreti žertvu veliku Dagonu bogu svojemu i vozveselitisja, i rekoša: predade bog naš v ruki našja Sampsona vraga našego.
24 I videša jego ljudije, i pochvališa boga svojego, jako reša: predade bog naš v ruki našja vraga našego, opustošivšago zemlju našu, i iže umnoži jazvennych našich.
25 I bysť jegda vozblaža serdce ich, i rekoša: prizovite Sampsona iz domu temničnago, i da igraet pred nami. I prizvaša Sampsona iz domu temničnago, i igraša pred nimi: i zaušachu jego, i postaviša jego meždu stolpy.
26 I reče Sampson ko junoši deržaščemu jego za ruku: ostavi mene, da osjažu stolpy, na nichže dom sej utveržden jesť, i oprusja na nich. Junoša že sotvori tako.
27 Dom že bjaše poln mužej i žen, i tamo vsi kňazi inoplemenniči: na krove že tom do trech tysjašč mužej i žen, zrjašče rugaemago Sampsona.
28 I vozzva Sampson ko Gospodu i reče: Adonai Gospodi, Gospodi Sil, pomani ma nyne, i ukrepi ma ješče jedinoju, Bože, da vozdam mščenije jedino za dva oka moja Filistimom.
29 I obja Sampson oba stolpa srednija, na nichže chramina bjaše utverždena, i opresja na nich, deržja jedin rukoju desnoju, a drugij levoju.
30 I reče Sampson: da umret duša moja so inoplemenniki. I preklonisja krepostiju, i pade chramina na kňazi i na vsja ljudi iže v nej: i bysť mertvych, ichže umertvi Sampson pri smerti svojej, množae neže ichže umertvi v živote svojem.
31 I snidoša bratija jego i ves dom otca jego, i vzjaša jego: i vzydoša, i pogreboša jego meždu Sarai i meždu Jesfaolom vo grobe Manoja otca jego. I sej sudi Izrailju let dvadesjať. (i vosta po Sampsone Jemegar syn Jenaň, i ubi ot inoplemennikov šesť sot mužej krome skota, i spase i on Izrailja.)

17

1 I bysť muž ot gory Jefremli, i ima jemu Micha:
2 i reče materi svojej: tysjašča i sto srebrenikov iže ukradeny u tebe, i zaklinala ma jesi i glagolala jesi vo ušy moi: se, srebro u mene, az vzjach je. I reče mati jego: blagosloven syn moj Gospodevi.
3 I otdade tysjašču i sto srebrenikov materi svojej. I reče mati jego: osvjaščajušči osvjatich srebro Gospodevi ot ruki mojeja, tebe synovi mojemu sotvoriti (kumir) izvajan i slijan, i nyne otdam je tebe.
4 I otdade srebro materi svojej. I vzja mati jego dvesti srebrenikov i dade ich srebrodelju, i sotvori toje (kumir) izvajan i slijan: i bysť v domu Michi.
5 I dom Michin jemu dom Božij. I sotvori jefud i ferafin: i napolni ruku jedinomu ot synov svoich, i bysť jemu žrec.
6 V tyja že dni ne bjaše carja vo Izraili: kijždo muž, ježe pravo viďašesja pred očima jego, tvorjaše.
7 I bysť junoša ot Viflejema Iudina i ot roda plemene Iudina, i sej levitin, i obitaše tamo:
8 i pojde sej muž ot grada Viflejema Iudina obitati, ideže obrjaščet mesto: i priide do gory Jefremli i daže do domu Michina, ježe sotvoriti puť svoj.
9 I reče jemu Micha: otkudu ideši? I reče jemu levitin: az jesm ot Viflejema Iudina, i idu obitati, ideže obrjašču mesto.
10 I reče jemu Micha: sedi so mnoju i budi mi otec i žrec, i az dam tebe srebrenikov desjať v god i dvoi rizy, i jaže na žitije tebe.
11 I pojde levit, i nača obitati u muža. I bysť junoša jemu jako jedin ot synov jego.
12 I napolni Micha ruku levitinu, i bysť jemu junoša žrec, i bjaše v domu Michi.
13 I reče Micha: nyne uvedech, jako blagosotvorit mne Gospoď, jako bysť mne levitin žrec.

18

1 V tyja dni ne bjaše carja vo Izraili: i v tyja dni plema Danovo iskaše sebe nasledija vselitisja, jako ne pade jemu nasledije do dnij onych srede plemen synov Izrailevych.
2 I poslaša synove Danovy ot sonmov svoich pjať mužej ot časti svojeja, mužy silny ot Sarai i Jesfaola, sogljadati zemlju i izslediti ju, i rekoša k nim: idite i izsledite zemlju. I priidoša do gory Jefremli, do domu Michina, i staša tamo v domu Michi.
3 I tii poznaša glas junoši levitina, i uklonišasja tamo, i rekoša jemu: kto ťja privede semo? I čto tvoriši v meste sem? I čto tebe zde?
4 I reče im: sice i sice sotvori mne Micha, i naja ma, i bych jemu žrec.
5 I rekoša jemu: voprosi ubo Boga, i uvemy, ašče blagopospešitsja puť naš, v oňže my idem.
6 I reče im žrec: idite s mirom: pred Gospodem puť vaš, v oňže idete.
7 I idoša pjať mužije i priidoša v Lais: i videša ljudij živuščich v nem, seďaščich so upovanijem po obyčaju Sidoňan, v tišine i nadežde, i ne be ustrašajaj, ili posramljajaj slovese na zemli, naslednik isťjazujaj sokrovišča: zane daleče bjachu ot Sidoňan, i ne imachu slovese s kiim libo čelovekom.
8 I priidoša pjať mužej ko bratii svojej v Saraju i Jesfaol i rekoša bratii svojej: čto vy sedite?
9 I reša: vostanite, i vzydem na ňa, zane videchom zemlju, i se, blaga zelo, i vy molčite: ne oblenitesja iti i vniti ježe naslediti zemlju:
10 i jegda priidete, vnidete v ljudi živuščyja so upovanijem, a zemlja prostranna: jako predade ju Bog v ruki vašja, mesto na nemže nesť skudosti vo vsem ježe na zemli.
11 I vozdvigošasja ottudu ot plemene Danova, ot Sarai i Jesfaola, šesť sot mužej prepojasani vo oružije opolčenija,
12 i vzydoša i opolčišasja v Kariafiarime vo Iude: sego radi narečesja mesto to polk Danov i do sego dne: se sozadi Kariafiarima.
13 I preidoša ottudu v goru Jefremlju i priidoša do domu Michina.
14 I otveščaša pjať mužej chodivšii sogljadati zemlju Lais i rekoša ko bratii svojej: razumeste li, jako jesť v domu sem jefud i ferafin, i izvajano i slijano? I nyne uvedite, čto sotvorite.
15 I uklonišasja tamo i vnidoša v dom junoši levitina, v dom Michin, i voprosiša jego v mire.
16 I šesť sot mužej prepojasani vo oružije opolčenija svojego, stojašče u dverij vratnych, iže ot synov Danovych.
17 I vzydoša pjať mužej chodivšich sogljadati zemlju: i všedše tamo vzjaša izvajano, i jefud i ferafin, i slijanoje: žrec že stojaše u dverij vratnych, i šesť sot mužej prepojasani vo oružije voinsko:
18 i sii vnidoša v dom Michin i vzjaša jefud i ferafin, i slijano i izvajano. I reče k nim žrec: čto vy tvorite?
19 I reša jemu: umolči, položi ruku tvoju na usta tvoja i pojdi s nami, i budi nam otec i žrec: jeda une jesť tebe byti žercu jedinago muža domu, neželi byti žercu plemeni i domu i sonma Izraileva?
20 I vozblaža serdce žrečesko, i vzja jefud i ferafin, i izvajanoje i slijanoje, i vnide posrede ljudij.
21 I vozvratišasja i otidoša, i pustiša pred soboju čada i priťjažanije svoje čestnoje.
22 Udalivšymsja že im ot domu Michina, i se, Micha i mužije iže v žiliščach, jaže s domom Michinym byša, vozzvaša i postigoša syny Danovy,
23 i vozopiša k synom Danovym: i obratiša synove Danovy lica svoja i reša k Miche: čto jesť tebe, jako vozzval jesi?
24 I reče Micha: jako izvajanoje moje, ježe sotvorich, vzjaste, i žerca, i poidoste: i čto mne ješče? I čto sije glagolete mne: čto vopiješi?
25 I rekoša jemu synove Danovy: da ne uslyšitsja nyne glas tvoj vsled nas, da ne vostanut na vy mužije ljutoju dušeju, i položiši dušu tvoju i dušu domu tvojego.
26 I idoša synove Danovy v puť svoj. I vide Micha, jako silnejšii suť pače jego, i vozvratisja v dom svoj.
27 I synove Danovy vzjaša, jelika sotvori Micha, i žerca, iže bjaše u nego, i priidoša v Lais, k ljudem molčaščym i upovajuščym nadeždeju, i izbiša ich ostrijem meča, i grad sožgoša ognem:
28 i ne bjaše izbavljajaj, jako daleče bjachu ot Sidoňan, i slovese ne bjaše im s čelovekom: i sej (grad bysť) vo udolii Domu Roovlja: i sogradiša grad i vselišasja v nem,
29 i narekoša gradu ima Dan, vo ima Dana otca svojego, iže rodisja Izrailju: i bjaše prežde ima gradu Lais.
30 I postaviša sebe synove Danovy izvajanoje: Ionafan že syn Girsoň syn Manassiin, toj i synove jego bjachu žercy plemeni Danovu do dne preselenija zemli:
31 i postaviša sebe izvajanoje, ježe sotvori Micha, vo vsja dni, v ňaže bjaše dom Božij v Silome.

19

1 I bysť v tyja dni ne bjaše carja vo Izraili: i bysť muž levitin živyj vo strane gory Jefremovy, i poja sebe ženu podložnicu ot Viflejema Iudina:
2 i razgnevasja naň podložnica jego, i otide ot nego v dom otca svojego v Viflejem Iudin, i be tamo četyri mesjacy:
3 i vosta muž jeja i ide vsled jeja glagolati v serdce jeja, obratiti ju k sebe i privesti paki k sebe: i otrok jego s nim, i dvoje osljat: ona že vvede jego v dom otca svojego:
4 i vide jego otec otrokovicy i izyde s veselijem vo sretenije jego, i uderža jego tesť jego otec otrokovicy, i prebysť s nim tri dni, i jadoša i piša, i spaša tamo.
5 I bysť v deň četvertyj, i obutreša zautra, i vosta poiti. I reče otec otrokovicy k zjaťju svojemu: ukrepi serdce tvoje ukruchom chleba, i po sem pojdete.
6 I sedoša, i jadoša oba vkupe i piša. I reče otec otrokovicy k mužu: idi nyne i prespi, i vozblažaet serdce tvoje.
7 I vosta muž poiti: i ponudi jego tesť jego, i sede, i prebysť tamo.
8 I vosta rano v pjatyj deň da idet. I reče otec otrokovicy: ukrepi ubo serdce tvoje chlebom, i prebudi dondeže preklonitsja deň. I jadoša i piša oba.
9 I vosta muž da idet sam i podložnica jego i otrok jego. I reče jemu tesť jego otec otrokovicy: se, uže preklonisja deň k večeru, prebudi zde, i vozblažaet serdce tvoje, i obutrejete utro v puť vaš, i otideši v selenije svoje.
10 I ne izvoli muž prebyti, i vosta i otide: i priide daže prjamo Ijevusu, sej jesť Ijerusalim, i s nim dvoje osljat s bremeny, i podložnica jego s nim.
11 I priidoša do Ijevusa, i deň preklonisja k večeru zelo: i reče otrok ko gospodinu svojemu: grjadi ubo, da uklonimsja vo grad sej Ijevus i prebudem v nem.
12 I reče k nemu gospodin jego: ne uklonimsja vo grad čužď, v nemže nesť ot synov Izrailevych, no prejdem do Gavaona.
13 I reče ko otroku svojemu: grjadi, da pristupim ko jedinomu ot mest Gavaonskich i prebudem v Gavaone ili v Rame.
14 I minuša, i idoša, i zajde im solnce bliz Gavaona, iže jesť Veniamiň:
15 i uklonišasja tamo vniti previtati v Gavaone, i vnidoša i sedoša na stognach grada: i ne be muž vvoďaj ich v dom previtati.
16 I se, muž star iďaše s dela svojego iz polja v večer, i sej muž ot gory Jefremli, i toj obitaše v Gavaone: i mužije mesta synove Veniamini.
17 I vozved oči svoi, vide muža putnika na stognach gradnych, i reče muž starec: kamo ideši i otkudu grjadeši?
18 I reče k nemu: grjadem my ot Viflejema Iudina daže do stran gory Jefremli, oťjunuduže az jesm: i chodich do Viflejema Iudina, i idu az v dom moj: i nesť muža vvoďaščago ma v dom:
19 a plevy i pišča osljatom našym jesť, i mne chleb i vino jesť, i otrokovice i otroku: rabom tvoim nesť skudno ni kojeja vešči.
20 I reče muž star: mir tebe: i ves nedostatok tvoj na mne, obače na stognach ne ljazi.
21 I vvede jego v dom svoj, i dade mesto osljatom jego: i omyša nogi svoja, i jadoša i piša.
22 Jegda že vozveselisja serdce ich, i se, mužije gradstii synove bezzakonnikov obydoša dom bijušče v dveri, i reša mužu gospodinu domu starcu, glagoljušče: izvedi muža iže vnide v dom tvoj, da poznaem jego.
23 I izyde k nim muž gospodin domu i reče: ni, bratija, ne sotvorite zla mužu semu povnegda vniti jemu v dom moj, i ne sotvorite bezumija sego:
24 se, dščer moja deva, i podložnica jego: izvedu ich, i smirite ich, i sotvorite im ježe blago pred očima vašima: a mužu semu ne sotvorite slovese bezumija sego.
25 I ne izvoliša mužije poslušati jego. I vzja muž podložnicu jego i izvede ju k nim von: i poznaša ju i rugašasja nad neju vsju nošč daže do utra, i otpustiša ju, jegda vzyde dennica.
26 I priide žena k zautriju, i pade u dverij domu, ideže bjaše muž jeja, do razsvetanija.
27 I vosta muž jeja zautra, i otverze dveri domu i izyde poiti v puť svoj: i se, žena jego podložnica ležaše pri dverech domu, i ruce jeja na preddverii.
28 I reče k nej: vostani, da idem. I ne otvešča jemu, bjaše bo mertva. I vozloži ju na oslja, i vosta muž i pojde na mesto svoje.
29 I priide v dom svoj, i vzja nož, i vzja podložnicu svoju, i razdrobi ju po udesem jeja na dvanadesjať častej, i posla ja vo vsja plemena Izraileva.
30 I bysť vsjak viďaščij glagolaše: ne bysť, ni videno be sice ot dne izšestvija synov Izrailevych ot zemli Jegipetskija daže do dne sego. I zapoveda mužem, ichže posla, glagolja: sice glagolite ko vsemu Izrailju: ašče bysť po slovesi semu? Ustavite sami sebe o nej sovet i glagolite.

20

1 I izydoša vsi synove Izrailevy, i sobrašasja ves sonm jako jedin muž, ot Dana i do Virsavii, i zemlja Galaadska k Gospodevi v Massifu,
2 i staša pred licem Gospodnim vsja plemena Izraileva v sonme ljudij Božiich, četyresta tysjašč mužej pešich vozdvizajuščich oružija.
3 I uslyšaša synove Veniamini, jako vzydoša synove Izrailevy v Massifu, i rekoša synove Izrailevy: glagolite, gde bysť zloba sija?
4 I otvešča muž levitin, muž ženy umorenyja, glagolja: v Gavaon Veniamiň priidoch az i podložnica moja vitati:
5 i vostaša na ma mužije Gavaonstii i obydoša ma vo dvore noščiju, i choteša ma ubiti, i podložnicu moju obideša i obrugaša, i umre:
6 i vzjach podložnicu moju i razdrobich ju, i poslach ju vo vsja predely nasledija Izraileva, jako sotvoriša bezumije vo Izraili:
7 se, vsi vy synove Izrailevy, dadite sebe slovo i sovet zde.
8 I vostaša vsi ljudije jako jedin muž, glagoljušče: ne otidet muž v selenije svoje, i ne vozvratitsja muž v dom svoj:
9 i nyne slovo sije, ježe sotvorim Gavaonu: vzydem na nego po žrebiju,
10 tokmo vozmem po desjati mužej ot sta vo vsech plemenech Izrailevych, i sto ot tysjašči, i tysjašča ot tmy, vzjati brašno ljudem ischoďaščym v Gavaju Veniamiňu, sotvoriti jemu po vsemu sogrešeniju, ježe sotvori vo Izraili.
11 I sobrašasja vsi mužije Izrailevy ko gradu, jako jedin muž iz gradov ischoďašče,
12 i poslaša plemena Izraileva mužej vo vse plema Veniamine, glagoljušče: kaja zloba sija byvšaja v vas?
13 I nyne dadite mužej bezzakonnych, iže v Gavai, synov velialovych, i umertvim ich, i očistim zlo ot Izrailja. I ne izvoliša synove Veniamini poslušati glasa bratii svojeja synov Izrailevych.
14 I sobrašasja synove Veniamini ot gradov svoich v Gavaju, izyti na braň k synom Izrailevym.
15 I sočtošasja synove Veniamini ot gradov v toj deň dvadesjať i pjať tysjašč mužej vozdvizajuščich oružija, krome živuščich v Gavai:
16 ichže sočtesja sedm sot mužej izbrannych ot vsech ljudij obodesnoručnych: sii vsi praščnicy meščušče kamenije ko vlasu i ne pogrešajušče.
17 I vsech mužej Izrailevych sočtesja, krome synov Veniaminovych, četyresta tysjašč mužej vozdvizajuščich oružije: vsi sii mužije voini.
18 I vostaša, i vzydoša v Vefil, i voprosiša Boga, i rekoša synove Izrailevy: kto ot nas vzydet v načale vojevati na syny Veniamini? I reče Gospoď: Iuda v načale da vzydet vožď.
19 I vostaša synove Izrailevy zautra i opolčišasja na Gavaju.
20 I izyde vsjak muž Izrailev na braň s Veniaminom, i srazišasja s nimi mužije Izrailevy na brani u Gavai.
21 I izydoša synove Veniaminovy iz Gavai, i izbiša vo Izraili v toj deň dvadesjať dve tysjaščy mužej na zemli.
22 I ukrepisja vsjak muž Izrailev, i priložiša snitisja na braň na mesto, ideže snidošasja v deň pervyj.
23 I vzydoša synove Izrailevy i plakašasja pred Gospodem do večera, i voprosiša Gospoda, glagoljušče: ašče priložim ješče pristupiti na braň k synom Veniaminim bratijam našym? I reče Gospoď: vzydite k nim.
24 I priidoša synove Izrailevy k synom Veniaminim v deň vtoryj.
25 I izydoša synove Veniamini protivu im ot Gavai v deň vtoryj, i izbiša ješče ot synov Izrailevych osmnadesjať tysjašč mužej na zemli: sii vsi vozdvizajuščii oružije.
26 I vzydoša vsi synove Izrailevy i vsi ljudije, i priidoša v Vefil, i plakašasja, i sedoša tamo pred Gospodem, i postišasja v toj deň daže do večera:
27 i voznesoša vsesožženije spasenija pred Gospodem, jako tamo kivot zaveta Gospoda Boga vo dni ony,
28 i Finejes syn Jeleazara syna Aaroňa predstoja pred nim v tyja dni. I voprosiša synove Izrailevy Gospoda, glagoljušče: ašče priložim vzyti ješče na braň k synom Veniaminim bratijam našym, ili ostavim? I reče Gospoď: vzydite, zautra predam ich v ruki vašja.
29 I postaviša synove Izrailevy podsadu okrest Gavai.
30 I vzydoša synove Izrailevy k synom Veniaminim v deň tretij: i opolčišasja na Gavaju jako jedinoju i jedinoju.
31 I izydoša synove Veniamini protivu ljudem i proťjagošasja iz grada, i načaša ubivati ljudij ujazvlenych, jakože pervoje i vtoroje na putech, ot nichže jesť jedin schoďaj v Vefil, a drugij v Gavaju na sele, jako tridesjať mužej vo Izraili.
32 I rekoša synove Veniamini: padajut pred nami jakože i prežde. I synove Izrailevy rekoša: pobežim i ottorgnem ich ot grada na puti. I sotvoriša tako.
33 I vsi mužije Izrailevy vostaša ot mesta svojego i snidošasja v Vaal-Famare: podsada že Izraileva nachoždaše ot mesta svojego ot zapada Gavai.
34 I priidoša protivu Gavai desjať tysjašč mužej izbrannych ot vsego Izrailja, i braň bjaše ťjažka: i tii ne razumeša, jako postizaet ich zlo.
35 I porazi Gospoď Veniamina pred syny Izrailevymi: i izbiša synove Izrailevy ot Veniamina v toj deň dvadesjať pjať tysjašč i sto mužej: sii vsi vozdvizachu oružije.
36 I videša synove Veniamini, jako poraženi suť. I daša mesto synove Izrailevy Veniaminu, poneže upovaša na podsadu, juže podsadiša u Gavai:
37 i podvižesja podsada, i ustremisja na Gavaju, i izbiša ves grad ostrijem meča.
38 I Izrailťjane imachu znamenije s podsadoju brani, javiti znamenije dyma iz grada.
39 I vozvratisja Izrail na braň, i Veniamin nača ubivati jazvenych vo Izraili do tridesjati mužej, jako rekoša: paki padenijem padajut pred nami, jakože i pervaja braň.
40 I znamenije vzyde naipače nad gradom, aki stolp dyma: i ozresja Veniamin vspjať, i se, vzyde skončanije grada do nebesi.
41 I muž Izrailev vozvratisja: i potščašasja mužije Veniamini, videša bo, jako postiže ich zlo,
42 i pobegoša pred syny Izrailevymi na puť pustyni, braň že postiže ich, i iže iz gradov izbivaša ich srede sebe:
43 i pobivachu Veniamina, i gnaša jego ot Nua vsled jego do Gavai bez opočivanija, i poraziša jego daže protivu Gavai na vostok solnca.
44 I padoša ot Veniamina osmnadesjať tysjašč mužej, sii vsi mužije silnii.
45 I ozrešasja ostavšii, i pobegoša v pustyňu k kameňu Remmoňu: i požaša ot nich synove Izrailevy po stezjam jako steblije pjať tysjašč mužej, i gnaša vsled ich do Gadaama i izbiša ot nich dve tysjaščy mužej.
46 I byti vsech padšich ot Veniamina v toj deň dvadesjať pjať tysjašč mužej vozdvizajuščich oružije, vsi sii mužije silnii.
47 I ozrešasja ostavšii, i vbegoša v pustyňu k kameňu Remmoňu šesť sot mužej, i sedeša v kameni Remmoni četyri mesjacy.
48 Synove že Izrailevy vozvratišasja k synom Veniaminim, i izbiša ja oružijem ot grada vne, daže i do skota, i vse ježe obretesja vo vsech gradech, i grady vsja obretšyjasja požgoša ognem.

21

1 I synove Izrailevy kljašasja v Massife, glagoljušče: muž ot nas da ne dast Veniaminu dščere svojeja v ženu.
2 I priidoša ljudije v Vefil i sedeša tamo do večera pred Bogom: i vozdvigoša glas svoj, i plakašasja plačem veliim, i rekoša:
3 vskuju, Gospodi Bože Izrailev, bysť sice dnes vo Izraili, ježe oskudeti ot Izrailja plemeni jedinomu?
4 I bysť na utrija, i obutreša ljudije, i sogradiša tamo oltar, i voznesoša vsesožženije spasenija, i rekoša synove Izrailevy:
5 kto ne vzyde v sonm ot vsech plemen Izrailevych ko Gospodu? Jako velika kljatva bjaše ne všedšym ko Gospodu v Massifu, glagoljušče: smertiju da umret.
6 I umilišasja synove Izrailevy o Veniamine brate svojem, i rekoša: izsečeno dnes jedino plema ot Izrailja:
7 čto sotvorim ostavšymsja o ženach? I my kljachomsja Gospodem ne dati im ot dščerej našich v ženy.
8 I rekoša: kto jedin ot plemen Izrailevych, iže ne vzyde ko Gospodu v Massifu? I se, ni jedin priide v polk ot Iavisa Galaadova v sonm.
9 I sogljadaša ljudij, i se, ne bjaše tamo muža ot živuščich vo Iavise Galaadove.
10 I poslaša tamo sonm dvanadesjať tysjašč mužej ot synov sily i zapovedaša im, glagoljušče: idite i izbijte živuščyja vo Iavise Galaadove oružijem ženy i narody:
11 i sije sotvorite: vsjak mužeskij pol i vsjaku ženu, poznavšuju lože mužesko, pobijete: devicy že snabdite. I sotvoriša tako.
12 I obretoša ot živuščich vo Iavise Galaadove četyre sta otrokovic dev, jaže ne poznaša loža mužeska: i privedoša ja v polk v Silom, iže jesť v zemli Chanaani.
13 I poslaša ves sonm i glagolaša k synom Veniaminovym, iže v kameni Remmoni, i prizvaša ich s mirom.
14 I vozvratisja Veniamin k synom Izrailevym v to vrema, i daša im synove Izrailevy ženy, jaže živo sochraniša ot dščerej Iavisa Galaadova: i ugodno bysť im tako.
15 I ljudije umilišasja o Veniamine, jako sotvori Gospoď istreblenije v plemenech Izrailevych.
16 I rekoša starejšiny sonma: čto sotvorim ostavšym o ženach? Jako pogibe ot Veniamina žena:
17 i kako budet nasledije ucelevšich ot Veniamina, da ne pogibnet plema ot Izrailja?
18 I my ne vozmožem dati im žen ot dščerej našich, jako kljašasja synove Izrailevy, glagoljušče: prokljat dajaj ženu Veniaminu.
19 I rekoša: se, prazdnik Gospodeň v Silome ot dnij vo dni, iže jesť ot severa Vefilja, na vostok solnca na puti voschoďaščem ot Vefilja v Sichem, i ot juga Levony.
20 I zapovedaša synom Veniaminim, glagoljušče: idite i zasjadite v vinogradech,
21 i uzrite, i se, jegda izydut dščeri živuščich v Silome pljasati v liki, da izydete iz vinogradov i voschitite muž ženu sebe ot dščerej Silomlich, i idite na zemlju Veniamiňu:
22 i budet jegda priidut otcy ich ili bratija ich suditisja k nam, i rečem im: pomilujte nas imi, jako ne vzja muž ženy svojeja v polce: poneže vy ne dali jeste im jako žrebij, sogrešiste.
23 I sotvoriša tako synove Veniamini, i pojaša ženy po čislu svojemu ot pljašuščich, jaže voschitiša: i otidoša i vozvratišasja v nasledije svoje, i sozdaša grady i vselišasja v nich.
24 I otidoša ottudu synove Izrailevy v to vrema, muž vo plema svoje i v rod svoj: i izyde ottudu muž v nasledije svoje. I v tyja dni ne bjaše carja vo Izraili: muž ježe ugodno pred očima jego, tvorjaše.

{pokazať odnu glavu na stranice}