Kniga Tovita

Slavjanskij tekst

1

1 Kniga sloves Tovita, syna Toviileva, syna Ananiileva, syna Aduileva, syna Gavaileva, ot semene Asiileva, ot plemene Neffalimlja,
2 iže plenen be vo dni Jenemessara Sara carja Assirijska ot Fisvy, jaže jesť odesnuju Kidia Neffalimlja v Galilei vyše Asira. Az Tovit putem istiny chodich i pravdy vsja dni života mojego
3 i milostyni mnogi tvorich bratii mojej i jazyku mojemu, šedšym so mnoju vo stranu Assirijskuju v Nineviju:
4 i jegda bech vo strane mojej v zemli Izraileve, juneišu mi sušču, vse plema Neffalima otca mojego otstupi ot domu Ijerusalimlja, izbrannago ot kolen Izrailevych, ježe žreti vsem kolenom: i osvjaščen bysť chram obitanija Vyšnemu i sozdan bysť vo vsja rody veka:
5 i vsja kolena kupno otstupivšaja žrjachu Vaalove junice, i dom Neffalima otca mojego:
6 az že jedin choždach mnogaždy vo Ijerusalim v prazdniki, jakože pisano jesť vsemu Izrailju v povelenii večne, načatki i desjatiny plodov i pervostriženija imejaj,
7 i dajach ja ijerejem synom Aaronim ko oltarju: ot vsech plodov desjatinu dajach synom Leviinym služaščym vo Ijerusalime, i vtoruju desjatinu prodajach, i choždach i iždivach ja vo Ijerusalime na koježdo leto,
8 tretiju že dajach, imže podobaše, jakože zapoveda Devvora mati otca mojego,zane sir ostach ot otca mojego.
9 I jegda bych muž, pojach Annu ženu ot semene otečestva našego, i rodich ot neja Toviju.
10 I jegda pleneni bychom v Nineviju, vsja kratija moja i iže ot roda mojego jadoša ot chlebov jazyčeskich:
11 az že sobljudoch dušu moju ježe ne jasti,
12 jako pamatstvovach Boga vseju dušeju mojeju.
13 I dade Vyšnij blagodať i dobrotu pred Jenemessarom, i bych jego kupec:
14 i idoch v Midiju i vdach Gavailu bratu Gavrijevu v Ragach Midijskich srebra desjať talant.
15 I jegda umre Jenemessar, vocarisja Sennachirim syn jego vmesto jego, i putije jego nepostojanni byša, i ktomu ne vozmogoch iti v Midiju.
16 I vo dnech Jenemessara milostyni mnogi tvorich bratii mojej:
17 chleby moja dajach alčuščym i odejanije nagim, i ašče kojego ot roda mojego videch umerša i izveržena vne steny Nijevii, pogrbach jego:
18 i ašče kojego ubivaše Sennachirim car, jegda priide bežaj ot Iudei, pogrebach ich otaj: mnogich bo ubi v jarosti svojej: i iskoma byvachu ot carja telesa, i ne obretachusja.
19 Šed že jedin ot suščich v Ninevii, skaza carju o mne, jako pogrebaju ich. I skrychsja. Ujedav že, jako iščut ma ubiti, ubojavsja otidoch:
20 i razgrablena byša vsja imenija moja, i ne ostasja mi ničtože, krome Anny ženy mojeja i Tovii syna mojego.
21 I ne preidoša dnije pjaťdesjat, doneleže ubista jego dva syna jego i bežasta v gory Araratskija: i vocarisja Sacherdan syn jego vmesto jego, i postavi Achiachara Anaila, syna brata mojego, nad vsem sočislenijem carstvija svojego i nad vsem ustrojenijem.
22 I prosi Achiachar o mne, i priidoch v Nineviju. Achiachar že be viiočerpčij i nad perstnem, i upravitel i sočislitel, i postavi jego Sacherdan vtorym: be že syn brata mojego.

2

1 Jegda že priidoch v dom moj, i otdana bysť mne Anna žena moja i Tovia syn moj, v prazdnik pjaťdesjatnicy, iže jesť svjat sedm sedmic, bysť obed dobr mne, i vozlegoch, ježe jasti.
2 I uzrech snedi mnogi i rech synu mojemu: idi i privedi, jegože ašče obrjaščeši ot bratii našeja niščago, iže pomnit Gospoda, i se, ožidaju tebe.
3 I prišed reče: otče, jedin ot roda našego udavlen poveržen jesť na toržišči.
4 I az, prežde neže vkusiti mi, vzjach jego v nekij dom, doneleže zajde solnce:
5 i vozvrativsja umychsja i jadoch chleb moj v skorbi,
6 i pomanuch proročestvo Amosa, jakože reče: obraťjatsja dnije vaši v plač, i vsja veselija vaša v setovanije:
7 i plakachsja: i jegda zajde solnce, poidoch i iskopav pogreboch jego.
8 Bližnii že posmevachusja, glagoljušče: ješče ne boitsja ubijen byti za delo sije: i beža, i se, paki pogrebaet mertvyja.
9 I v tu nošč, jegda pogreboch, vozvratichsja i legoch oskvernen pri stene dvora, i lice moje otkroveno be:
10 ne videch že, jako vrabija na stene suť, i očesem moim otverstym suščym, ispustiša vrabija teploje na očesa moja, i byša belma na očesech moich: i idoch ko vračem i ne polzovaša ma: Achiachar že pitaše ma, dondeže otidoch vo Jelimaidu.
11 A žena moja Anna volnu prjaďaše v domech ženskich
12 i posylaše gospodijem: dajachu že jej i oni mzdu, pridavše i kozlja.
13 Jegda že priide ko mne, nača vopiti: i rech jej: otkudu kozlja? Ne ukradeno li jesť? Otdažď je gospodijem: ne bo lepo jesť jasti kradenoje.
14 Ona že reče: dar dadesja mi nad mzdu. I ne verovach jej i glagolach otdati je gospodijem, i styďachsja pred neju. Ona že otveščavši reče mi: gde suť milostyni tvoja i pravdy tvoja? Se, vedoma vsja s toboju.

3

1 I opečalivsja plakach, i molichsja s bolezniju, glagolja:
2 praveden jesi, Gospodi, i vsja dela Tvoja, i vsi putije Tvoi milosť i istnia, i sud istinen i praveden Ty sudiši vo vek:
3 pomani ma i prizri na ma da ne otmščaeši mi grechi moja i nevedenija moja i otec moich, imiže sogrešiša pred Toboju:
4 preslušaša bo zapovedi Tvoja i dal jesi nas v raschiščenije i plenenije i smerť i v pritču ponošenija vsem jazykom, v ňaže rastočichomsja:
5 i nyne mnogi sudby Tvoja suť i istinny, tvorite so mnoju o gresech moich i otec moich, jako ne sotvorichom povelenij Tvoich, ne bo chodichom vo istine pred Toboju:
6 i nyne, jakože ugodno pred Toboju, sotvori so mnoju: poveli oťjati duch moj, jako da razrešusja i budu zemlja, poneže une jesť mi umreti, neželi živu byti, zane ponošenija lživa slyšach, i pečal jesť mnoga vo mne: poveli otrešitisja mi ot nuždy uže na večnoje mesto, da ne otvratiši lica Tvojego ot mene.
7 V tojže deň slučisja dščeri Raguilevej Sarre bo Jekvatanech Midii, i toj ponosimej byti ot rabyň otca jeja:
8 ako bjaše dana sedmi mužem, i Asmodej lukavyj demon ubi ich, prežde daže byti im s neju jako s ženami: i reša jej: ne razumeješi li ubivajušči tvoich mužej? Uže sedm imela jesi, i ni jedinago ich nareklasja jesi:
9 čto nas biješi? Ašče izmroša, idi s nimi, da ne vidim tvojego syna ili dščere vo vek.
10 Sija slyšavši opečalisja zelo, jako udavitisja, i reče: jedina ubo jesm otcu mojemu: ašče sotvorju sije, ukorizna jemu budet, i starosť jego nizvedu s bolezniju vo ad.
11 I moljašesja pri okoncy i reče: blagosloven jesi, Gospodi Bože moj, i blagosloveno ima Tvoje svjatoje i čestnoje vo veki: da blagoslovjat Ťja vsja dela Tvoja vo vek:
12 i nyne, Gospodi, oči moi i lice moje ko Tebe dach:
13 rech da razrešiši ma ot zemli i da ne slyšu az ktomu ponošenija:
14 ty vesi, Gospodi, jako čista jesm ot vsjakago grecha mužňa
15 i ne oskvernich imene mojego niže imene otca mojego v zemli plenenija mojego: jedinorodna jesm otcu mojemu, i nesť jemu otročišča, iže nasledit jego, niže brata bližňago, niže suščago jemu syna da sobljudu ma tomu v ženu: uže pogiboša mi sedm: vskuju mi žiti? I ašče ne ugodno jesť Tebe ubiti ma, poveli prizreti na ma i pomilovati ma, da ne ktomu slyšu ponošenije.
16 I uslyša Gospoď molitvu oboich pred slavoju velikago Rafaila,
17 i poslan be izceliti oboich, Tovitu očistiti belma i Sarru dščer Raguilevu dati Tovii synu Tovitovu v ženu, i svjazati Asmodea lukavago demona, zane Tovii podoaet naslediti ju. V to vrema vozvrativsja Tovit, vnide v dom svoj, a Sarra dšči Raguileva snide ot gornicy svojeja.

4

1 V deň on vospomanu Tovit o srebre, ježe vdade Gavailu v Ragach Midijskich,
2 i reče v sebe: az prosich smerti, čto ne zovu Tovii syna mojego, da jemu objavlju, prežde daže umreti mi?
3 I prizvav jego reče: čado, ašče umru, pogrebi ma, i da ne preziraeši matere tvojeja: čti ju vsja dni života tvojego i tvori ježe ugodno jej, i da ne opečaljaeši jeja:
4 pomani, čado, jako mnoga bedstgvija vide o tebe vo čreve: jegda umret, poogrebi ju pri mne vo jedinem grobe:
5 vsja dni, čado, Gospoda Boga našego pomni, i da ne pochoščeši sogrešati i prestupati zapovedi Jego: pravdu tvori vsja dni života tvojego, i da ne chodiši putem nepravdy,
6 zane tvorjašču ti istinu blagopospešestva budut v delech tvoich i vsem tvorjaščym pravdu:
7 ot imenij tvoich tvori milostyňu, i da ne zazrit tvoje oko, vnegda tvoriti ti milostyňu: da ne otvraščaeši lica tvojego ot vsjakago niščago, i ot tebe ne otvratitsja lice Božije:
8 jakože tebe budet po množestvu, tvori ot nich milostyňu: ašče malo tebe budet, po malomu da ne boišisja tvoriti milostyňu:
9 zalog bo dobr sokroviščstvuješi tebe na deň nuždy,
10 zane milostyňa ot smerti izbavljaet i ne ostavljaet iti vo tmu:
11 dar bo dobr jesť milostyňa vsem tvorjaščym ju pred Vyšnim:
12 vnemli sebe, čado, ot vsjakago bludodejanija, i ženu perveje poimi ot semene otec tvoich: da ne pojmeši ženy čuždija, jaže nesť ot plemene otca tvojego, zane synove prorokov jesmy: Noje, Avraam, Isaak, Iakov otcy naši ot veka: pomani, čado, jako sii vsi pojaša ženy ot bratii svoich i blagosloveni byša v čadech svoich, i sema ich nasledit zemlju:
13 i nyne, čado, ljubi bratiju tvoju i ne voznosisja serdcem tvoim pače bratij tvoich i synov i dščerej ljudij tvoich, pojati tebe ot nich ženu, zane v gordyni pogibel i razvraščenije mnogo, i v nepotrebstve umalenije i ubožestvo veliko, ibo nepotrebstvo mati jesť glada:
14 mzda vsjakago čeloveka, iže ašče rabotati budet u tebe, da ne premedlit, no otdažď jemu abije: ašče poslužiši Bogu, vozdastsja tebe: vnemli tebe, čado, vo vsech delech tvoich i budi nakazan vo vsem žitii tvojem,
15 i ježe nenavidiši, da ni komuže tvoriši: vina v pijanstvo da ne piješi i da ne chodit s toboju pijanstvo v puti tvojem:
16 ot chleba tvojego dažď alčuščemu i ot oďanij tvoich nagim: vse, ježe ašče preizbudet tebe, tvori milostyňu, i da ne zazrit tvoje oko, vnegda tvoriti ti milostyňu:
17 iždivaj chleby tvoja pri grobe pravednych, grešnikom že da ne dasi:
18 soveta u vsjakago premudrago išči, i da ne nebrežeši o vsjacem sovete poleznem:
19 i na vsjakoje vrema blagoslovi Gospoda Boga i ot Nego prosi, jako da putije tvoi pravi budut, i vsja stezi i soveti tvoi da blagouspejut, zane vsjak jazyk ne imet soveta, no Sam Gospoď daet vsja blagaja, i jegože ašče voschoščet, smirjaet, jakože choščet: i nyne, čado, pomani zapovedi moja, i da ne izglaďatsja ot serdca tvojego:
20 i nyne objavljaju tebe desjať talant srebra, jaže vdach Gavailu synu Gavriinu v Ragach Midijskich:
21 i ne bojsja, čado, jako obniščachom: suť tebe mnoga, ašče uoišisja Boga i otstupiši ot vsjakago grecha i sotvoriši, ježe ugodno pred Nim.

5

1 I otvešav Tovia, reče jemu: otče, sotvorju vsja, jelika zapovedal jesi mi:
2 no kako vozmogu vzjati srebro, a ne znaju jego?
3 I dade jemu rukopisanije i reče jemu: išči sebe čeloveka, iže pojdet s toboju, i dam jemu mzdu, dondeže živ jesm, i šed vozmi srebro.
4 I ide iskati čeloveka, i obrete Rafaila, iže be Angel, i ne veďaše:
5 i reče jemu: mogu li pojti s toboju v Ragi Midiiskija, i izvesten li jesi o mestech?
6 I reče jemu Angel: pojdu s toboju, i puť vem, i u Gavaila brata našego živjach.
7 I reče jemu Tovia: poždi ma, i reku otcu mojemu.
8 I reče jemu: idi i ne kosni.
9 I všed reče otcu: se, obretoch, iže pojdet so mnoju sej že reče: priglasi jego ko mne, da uvem, kojego plemene jesť, i ašče veren jesť, ježe iti s toboju.
10 I prizva jego: i vnide, i privetstvovasta drug druga.
11 I reče jemu Tovit: brate, ot kojego plemene i ot kojego otečestva jesi ty? Skaži mi.
12 I reče jemu: plemene i otečestva ty iščeši? Ili naemnika, iže spuťšestvujet s synom tvoim? I reče jemu Tovit: chošču brate, vedati rod tvoj i ima.
13 On že reče: az Azaria Ananii velikago ot bratii tvojeja.
14 I reče jemu: blago prišel jesi, brate, i na ma da ne gnevaešisja, jako vzyskach plema tvoje i otečestvo tvoje uvedati, i ty jesi brat moj ot dobra i blaga roda: znach bo az Ananiju i Ionafana synov Semea velikago, jako chodichom kupno vo Ijerusalim klaňatisja, prinosjašče pervorodnaja i desjatiny plodov, i ne zabludiša v zabluždenii bratii našeja: ot korene velikago jesi, brate:
15 no rcy mne, kuju tebe imam mzdu dati? Drachmu na deň i nuždnaja tebe jakože i synovi mojemu:
16 i ješče priložu tebe nad mzdu, ašče zdravi vozvratitesja.
17 I blagoizvolista tako. I reče k Tovii: gotov budi k puti, i da blagospešitsja vama. I ugotova syn jego, jaže k puti. I reče jemu otec jego: idi s čelovekom sim: obitajaj že na nebesi Bog blagoustroit puť vaš, i Angel Jego da spuťšestvujet vama. I izydosta oba otiti, i pes otročišča s nima.
18 Plakasja že Anna mati jego i reče k Tovitu: počto otpustil jesi čado naše? Ili ne žezl ruki našeja jesť, vnegda vchodite jemu i ischoditi pred nama?
19 Srebro srebrom da ne vozvratitsja, no umety syna našego da budet:
20 jako bo dadesja nama žiti ot Gospoda, sije dovolno jesť nama.
21 I reče jej Tovit: ne pečalisja, sestro, zdrav priidet, i oči tvoi uzrjat jego:
22 Angel bo blag spuťšestvovati budet jemu i blagouspejetsja puť jego, i vozvratitsja zdrav.

6

1 I presta plakati.
2 Ona že šedša putem, priidosta v večer ko Tigru rece i prebysta tamo.
3 Otročišč že snide omytisja i izskoči ryba ot reki i choťjaše požreti otročišča.
4 Angel že reče jemu: vozmi rybu. I jat rybu otročišč i izverže ju na zemlju.
5 I reče jemu Angel: razreži rybu, i vzjav serdce i pečeň i želč, položi sochranno.
6 I sotvori otročišč, jakože reče jemu Angel: rybu že ispekša, snedosta: i idosta oba, doneliže priližistasja ko Jekvatanom.
7 I reče otročišč Angelu: Azaria brate, čto jesť serdce i pečeň i želč rybija?
8 I reče jemu: serdce i pečeň, ašče kogo smuščaet demon ili duch zol, sim podobaet kuriti pred čelovekom ili ženoju, i ktomu ne budet smuščatsija:
9 želč že, pomazati čeloveka, iže imať belma na očesech, i izcelejet.
10 Jegda že približistasja ko Rage,
11 reče Angel otročišču: brate, dnes prebudem u Raguila, i on srodnik tvoj jesť, i jesť jemu dščer jedinorodna imenem Sarra:
12 vozglagolju o nej, ježe datisja tebe jej v ženu, zane tebe nadležit nasledije jeja, i ty jedin jesi ot roda jeja: otrokovica že krasna i umna jesť:
13 i nyne poslušaj ma, i vozglagolju otcu jeja, i jegda vozvratimsja ot Rag, sotvorim brak: poneže vem Raguila, jako ne dast jeja mužu inomu po zakonu Moiseovu, ili povinen budet smerti, zane nasledije tebe podobaet prijati, neželi vsjakomu čeloveku.
14 Togda reče otročišč Angelu: Azaria brate, slyšach az, jako otrokovica dana be sedmi mužem, i vsi v nevestnice pogiboša:
15 i nyne az jedin jesm otcu i bojusja, da ne všed umru jakože i preždnii, poneže demon ljubit ju iže ne vredit ni kogože razve prichoďaščich k nej: i nyne az bojusja da ne umru i nizvedu život otca mojego i matere mojeja s pečaliju o mne vo grob ich, i syn drugij nesť ima, iže pogrebet ja.
16 Reče že jemu Angel: ne pomniši li sloves, jaže zapoveda tebe otec tvoj, o ježe vzjati tebe ženu ot roda tvojego? I nyne poslušaj ma, brate, poneže tebe budet v ženu, a o demon ni jedinyja mysli imej, zane v nošč siju dastsja tebe ona v ženu:
17 i ašče vnideši v nevestnik, vozmeši žeratok fimiamnyj, i vozložiši ot serdca i ot pečeni rybnyja i pokuriši:
18 i oboňaet demon, i otbežit i ne vozvratitisja vo vek veka: jegda že priideši k nej, vostanite oba i vozopijte k milostivomu Bogu, i spaset vas i pomilujet: ne bojsja, zane tebe sija ugotovana jesť ot veka, i ty ju spaseši, i pojdet s toboju, i nepščuju, jako tebe budut ot neja čada. I jako uslyša Tovia sija, vozljubi ju, i duša jego prilepisja zelo jej. I priidosta vo Jekvatany.

7

1 I priidosta v dom Raguilev: Sarra že srete ich i radostno privetstvovaše ich, a ona ju: i vvede ich v dom.
2 I reče Raguil Jedne žene svojej: kol podoben junoša Tovitu synu brata mojego?
3 I voprosi ich Raguil: otkudu jeste, bratija? I resta jemu: ot synov Neffalimlich plenennych v Nineviju.
4 I reče ima: znaeta li Tovita brata našego? Ona že resta: znaema. I reče ima: zdravstvujet li?
5 Ona že resta: i živ jesť i zdravstvujet. I reče Tovia: otec moj jesť.
6 I izskoči Raguil, i oblobyza jego, i plakasja,
7 i blagoslovi jego, i reče jemu: dobrago i blagago čeloveka syn. I slyšav, jako Tovit pogubi oči svoi, skorben bysť i plakasja:
8 i Jedna žena jego i Sarra dščer jego plakastesja. I prijaša ich userdno,
9 i zaklaša ovna ot ovec, i predložiša snedi množajšyja. Reče že Tovia Rafailu: Azaria brate, rcy, o nichže glagolal jesi na puti, i da soveršitsja delo.
10 I soobšči slovo Raguilu. I reče Raguil k Tovii: jažď, pij i blagodušestvuj, tebe bo dostoit detišče moje vzjati: obače objavlju tebe istinu:
11 vdavach detišče moje sedmi mužem, i jegda vchoždachu k nej, umirachu pod nošč: no nyne blagodušestvuj. I reče Tovia: ne vkušu ničtože zde, dondeže postavite i soveščaetesja so mnoju. I reče Raguil: poimi ju otnyne po obyčaju: ty bo brat jesi jeja, i ona tvoja jesť, milostiv že Bog da blagopospešit vama vo blagaja.
12 I prizva Sarru dščer svoju, i jem ruku jeja, predade ju Tovii v ženu i reče: se, po zakonu Moiseovu poimi ju i otvedi ko otcu tvojemu i blagoslovi ich.
13 I prizva Jednu ženu svoju, i vzem knigu, napisa pnsanije i zapečatle.
14 I načaša jasti.
15 I prizva Raguil Jednu ženu svoju i reče jej: sestro, ugotovi in čertog i vvedi ju.
16 I sotvori, jakože reče: i vvede ju tamo i plakasja: i vosprijat slezy dščere svojeja i reče jej:
17 upovaj, čado, Gospoď nebese i zemli da dast tebe radosť vmesto pečali tvojeja toja: upovaj, dšči.

8

1 Jegda že okončaša večerju, vvedoša Toviju k nej.
2 On že idyj pomanu slovesa Rafailova, i vzja žeratok fimiamnyj, i vozloži serdce rybije i pečeň, i pokuri:
3 jegda že oboňa demon voňu, otbeže v vyšňaja Jegipta, i svjaza jego Angel.
4 Jegda že zaključena bysta oba, vosta Tovia ot loža i reče: vostani, sestro, i pomolimsja, da pomilujet ny Gospoď.
5 I nača Tovia glagolati: blagosloven jesi, Bože otec našich, i blagosloveno ima Tvoje svjatoje i slavnoje vo veki, da blagoslovjat Ťja nebesa i vsja sozdanija Tvoja:
6 Ty sotvoril jesi Adama i dal jesi jemu pomoščnicu Jevu utverždenije ženu jego: ot tech rodisja čelovečeskoje sema: Ty rekl jesi: ne dobro byti čeloveku jedinomu, sotvorim jemu pomoščnicu podobnuju jemu:
7 i nyne, Gospodi, ne bludodejanija radi az pojemlju sestru moju siju, no po istine: poveli pomilovanu mi byti i s neju sostaretisja.
8 I reče s nim: amiň.
9 I spasta oba noščiju, i vostav Raguil pojde i iskopa grob, glagolja:
10 jeda i toj umre?
11 I priide Raguil v dom svoj
12 i reče Jedne žene svojej: posli jedinu ot rabyň, i da vidit, ašče živ jesť: ašče že ni, da pogrebem jego, i da niktože uvesť.
13 I vnide rabyňa otverzši dver, i obrete oboich spjaščich,
14 i izšedši vozvesti im, jako živ jesť.
15 I blagoslovi Raguil Boga, glagolja: blagosloven jesi Ty, Bože, vo vsjacem blagoslovenii čistem i svjatem: i da blagoslovjat Ťja svjatii Tvoi i vsja sozdanija Tvoja, i vsi Angeli Tvoi i izbranni Tvoi: da blagoslovjat Ťja vo veki:
16 blagosloven jesi, jako vozveselil ma jesi, i ne bysť mi, jakože nepščevach, no po mnozej milosti Tvojej sotvoril jesi s nami:
17 blagosloven jesi, jako pomiloval jesi dvoich jedinorodnych: sotvori ima, Vladyko, milosť, soverši život ich vo zdravii s veselijem i milostiju.
18 Povele že rabom zasypati grob,
19 i sotvori im brak dnij četyrenadesjať,
20 i reče jemu Raguil, prežde daže soveršitisja dnem braka, s kljatvoju, da ne izydet, ašče ne ispolňatsja četyrenadesjať dnije braka:
21 i togda vzem pol imenij svoich da pojdet so zdravijem ko otcu: pročaja že, jegda umru i žena moja.

9

1 I prizva Tovia Rafaila i reče jemu:
2 Azaria brate vozmi s soboju otroka i dva velbljuda, i pojdi v Ragi Midiiskija ko Gavailu, i prinesi mi srebro, i samogo privedi mi na brak,
3 poneže zaklja Raguil ne ischoditi mi,
4 a otec moj sočisljaet dni, i ašče premedlju mnogo, skorbeti budet zelo.
5 I ide Rafail, i prebysť u Gavaila, i dade jemu rukopisanije: on že iznese mešcy s pečaťmi i vdade jemu.
6 I obutrenevasta kupno i priidosta na brak. I blagoslovi Tovia ženu svoju.

10

1 I Tovit otec jego sočisljaše kijždo deň: i jegda ispolnišasja dnije puti, i ne prichoždachu,
2 reče Tovit: jeda kako posramleni suť? Ili negli umre Gavail, i niktože jemu daet srebra?
3 I skorbjaše zelo.
4 Reče že jemu žena jego: pogibe otročišč, poneže umedli. I nača plakastisja jego i reče:
5 nesť popečenija mne, čado, poneže lišichsja ťja sveta očiju mojeju.
6 Tovit že glagolet jej: molči, ne pečalisja, zdrav jesť.
7 I reče jemu molči, ne prelščaj mene, pogibe otročišč moj. I ischoždaše na vsjak deň na puť vne, imže otide: i vo dni chleba ne jaďaše, v noščech že ne prestavaše plačuščisja Tovii syna svojego, doneleže skončašasja četyrenadesjať dnije braka, v ňaže zaklja Raguil prebyti jemu tamo. Reče že Tovia Raguilu: otpusti ma, zane otec moj i mati moja ne ktomu nadejutsja videti ma.
8 Reče že jemu tesť jego: prebudi u mene, i Az poslju ko otcu tvojemu, i vozvesťjat jemu, jaže o tebe.
9 I Tovia reče: ni, no otpusti ma ko otcu mojemu.
10 Vostav že Raguil, dade jemu Sarru ženu jego i pol imenij, raby i skoty i srebro,
11 i blagosloviv ja otpusti, glagolja: da blagopospešit vam, čada, Bog Nebese prežde neže umreti mi.
12 I reče dščeri svojej: čti svekrov tvoich, tii nyne roditelije tvoi suť, da slyšu o tebe sluch dobr. I oblobyza ju. I Jedna reče ko Tovii: brate vozljublenne, da vozvratit ťja Gospoď Nebese i da dast mi videti tvoja čada ot Sarry dščere mojeja, da vozveseljusja pred Gospodem: i se, vdaju tebe dščer moju v zalog, i da ne opečaljaeši jeja.
13 Po sich otide Tovia blagoslovja Boga, jako blagopospeši puť jego: i blagoslovjaše Raguila i Jednu ženu jego, i iďaše, dondeže približitisja im k Ninevii.

11

1 I reče Rafail ko Tovii: ne vesi li, brate, kako ostavil jesi otca tvojego?
2 Predtecem pred ženoju tvojeju i ugotovaim dom:
3 vozmi že v ruku želč rybiju. I poidosta, i kupno ide pes vsled ich.
4 Anna že seďaše obzirajušči na puti syna svojego.
5 I usmotri jego grjadušča i reče otcu jego: se, syn moj grjadet i čelovek pošedyj s nim.
6 A Rafail reče: vem az, Tovije, jako otverzet oči otec tvoj:
7 ty ubo pomaži želčiju na očesech jego, i ugryzen otret, i otverzet belma, i uzrit ťja.
8 I pritekši Anna napade na vyju syna svojego i reče jemu: videch ťja, čado, otnyne da umru. I plakastasja oba.
9 Tovit že ischoždaše ko dverem i pretknusja. Syn že jego priteče k nemu
10 i poďa otca svojego i posypa želč na očesa otca svojego, glagolja: derzaj, otče.
11 Jegda že ogryzena byša, otre oči svoi,
12 i otrtošasja ot uglov očes jego belma, i videv syna svojego, napade na vyju jego
13 i plakasja i reče: blagosloven jesi, Bože, i blagosloveno ima Tvoje vo veki, i blagosloveni vsi svjatii Tvoi Angeli,
14 jako nakazal jesi i pomiloval jesi ma: se, viždu Toviju syna mojego. I vnide syn jego radujasja, i vozvesti otcu svojemu veličija byvšaja jemu v Midii.
15 I izyde Tovit vo sretenije nevestki svojeja radujasja i blagoslovja Boga, ko vratom Ninevii. I čuďachusja viďaščii jego grjadušča, jako prozre.
16 I Tovit ispovedašesja pred nimi, jako pomilova jego Bog. I jegda približisja Tovit k Sarre nevestce svojej, blagoslovi ju, glagolja: priidi zdrava, dšči: blagosloven Bog, Iže privede ťja k nam, i otec tvoj i mati tvoja. I bysť radosť vsem suščym v Ninevii bratijam jego.
17 I priide Achiachar, i Nasvas syn brata jego,
18 i bysť brak Tovii s veselijem dnij sedm.

12

1 I prizva Tovit Toviju syna svojego i reče jemu: promysli, čado mzdu čeloveku chodivšemu s toboju: i priložiti jemu podobaet.
2 I reče: otče, ne budu obižden dav jemu pol, jaže prinesoch,
3 poneže privede ma tebe zdrava i ženu moju izceli, i srebro moje prinese, i tebe takožde uvračeva.
4 I reče starec: pravedno jesť jemu.
5 I prizva Angela i reče jemu: vozmi pol vsech, jaže prinesoste, i pojdi zdrav.
6 Togda prizvav oboich tajno, reče ima: blagoslovite Boga i Tomu ispovedajtesja, i veličije dadite Jemu, i ispovedajtesja Jemu pred vsemi živuščimi o sich, jaže sotvori s vama: dobro ježe blagosloviti Boga i voznositi ima Jego, slovesa del Božiich blagočestno skazujušče: i da ne lenitesja ispovedatisja Jemu:
7 tajnu carevu dobro chraniti, dela že Božija otkryvati slavno: dobro tvorite, i zlo ne obrjaščet vy:
8 blago molitva s postom i milostyneju i pravdoju: blago maloje s pravdoju, neželi mnogo s nepravdoju: dobro tvoriti milostyňu, neželi sokroviščestvovati zlato,
9 milostyňa bo ot smerti izbavljaet i taja očiščaet vsjak grech: tvorjaščii milostyni i pravdy ispolňatsja žizni,
10 sogrešajuščii že vrazi suť svojego života:
11 ne utaju ot vas vsjakago slovese, rech bo: tajnu carevu chraniti dobro, dela že Božija otkryvati slavno:
12 i nyne, jegda molilsja jesi ty i nevestka tvoja Sarra, az prinošach pamať molitvy vašeja pred Svjatago, i jegda pogrebal jesi mertvyja, podobne prisutstvovach tebe,
13 i jegda ne lenilsja jesi vostati i ostaviti obed tvoj, da otšed pokryeši mertvago, ne utailsja jesi mene blagotvorjaj, no s toboju bech:
14 i nyne posla ma Bog izceliti ťja i nevestku tvoju Sarru:
15 az jesm Rafail, jedin ot sedmi svjatych Angelov, iže prinosjat molitvy svjatych i vchoďat pred slavu Svjatago.
16 I smatostasja oba i padosta na lice, zane ubojastasja.
17 I reče ima: ne bojtesja, jako mir vama budet, Boga že blagoslovite vo vek:
18 jako ne svojeju si blagodatiju, no voleju Boga našego priidoch, sego radi blagoslovite Jego vo vek:
19 vsja dni javljachsja vama, i ne jadoch, niže pich, no videnije vy zrjaste:
20 i nyne ispovedajtesja Bogu, zane voschoždu k Poslavšemu ma, i napišite vsja, jaže soveršišasja, v knigu.
21 I vostasta i ne ktomu videsta jego:
22 i ispovedasta dela velija i čudnaja Božija, i kako javisja ima Angel Gospodeň.

13

1 I Tovit napisa molitvu v radosť i reče: blagosloven Bog živyj vo veki i carstvo Jego,
2 zane On nakazujet i milujet, nizvodit vo ad i vozvodit, i nesť iže izbežit ruki Jego:
3 ispovedajtesja Jemu, synove Izrailevy, pred jazyki, zane Toj razseja nas v nich,
4 tamo javljajte veličije Jego, voznosite Jego pred vsjakim živuščim, jako Toj Gospoď naš i Bog, Toj Otec naš vo vsja veki,
5 i nakazovati imať nas v nepravdach našich, i paki pomilujet i soberet ny ot vsech jazykov, ideže ašče rastočeni budete v nich:
6 ašče obratitesja k Nemu vsem serdcem vašim i vseju dušeju vašeju tvoriti pred Nim istinu, togda obratitsja k vam i ne skryet lica Svojego ot vas, i uzrite, jaže sotvorit s vami: i ispovedajtesja Jemu vsemi usty vašimi, i blagoslovite Gospoda pravdy i voznosite Carja vekov: az v zemli plenenija mojego ispovedajusja Jemu i skazuju kreposť i veličije Jego jazyku grešnikov: obratitesja, grešnicy, i tvorite pravdu pred Nim: kto vesť, ašče blagovolit o vas i sotvorit milosť vam?
7 Boga mojego voznošu, i duša moja Carja Nebesnago, i vozveselitsja o veličii Jego:
8 da vozglagoljut vsi i da ispoveďatsja Jemu vo Ijerusalime:
9 Ijerusalime, grade svjatyj, nakažet ťja za dela synov tvoich i paki pomilujet syny pravednych:
10 ispovedajja Gospodevi blago i blagoslovi Carja vekov, da paki skinija Jego soziždetsja v tebe s radostiju, i da vozveselit v tebe plenennyja, i da vozljubit v tebe bednyja vo vsja rody veka:
11 jazycy mnozi otdaleča priidut ko imeni Gospoda Boga, dary v rukach imušče i dary Carju Nebese, rodove rodov voschvaljat ťja i dadut radovanije:
12 prokljati vsi nenaviďaščii ťja, blagosloveni budut vsi ljubjaščii ťja vo vek:
13 radujsja i veselisja o synech pravednych, zane soberutsja i vozblagoslovjat Gospoda pravednych:
14 o, blaženi ljubjaščii ťja, vozradujutsja o mire tvojem: blaženi, jelicy skorveša o vsech nakazaniich tvoich, zane o tebe vozradujutsja, viďašče vsju slavu tvoju, i vozveseljatsja vo vek:
15 duša moja da blagoslovit Boga Carja velikago,
16 jako nazdan budet Ijerusalim sapfirom i smaragdom i kamenem čestnym, steny tvoja i stolpi i zabrala zlatom čistym,
17 i stogny Ijerusalimskija virillom i anfraksom i kamenijem ot Sufira uteljutsja,
18 i rekut vsja stogny jego: alliluia i voschvaljat, glagoljušče: blagosloven Bog, Iže voznese vo vsja veki.

14

1 I presta ispovedajasja Tovit.
2 I be let osmidesjati osmi, jegda pogubi zraki, i po letech osmi prozre: i tvorjaše milostyni, i priloži bojatisja Gospoda Boga i ispovedatisja Jemu:
3 zelo že sostaresja, i prizva syna svojego i šesť synov jego i reče jemu: čado, vozmi syny tvoja, se, sostarechsja i pri ischoždenii ot žitija jesm:
4 pojdi v Midiju, čado, uverichsja bo, jelika glagola Iona prorok o Ninevii, jako razoritsja, v Midii že budet mir pače daže do vremene, i jako bratija naša na zemli rastočatsja ot blagija zemli, i Ijerusalim budet pust, i dom Božij v nem sožžen budet i pust budet do vremene:
5 i paki pomilujet ich Bog i vozvratit ich v zemlju, i soziždut dom, ne jakov pervyj, dondeže ispolňatsja vremena veka: i po sich vozvraťjatsja ot plenenij i soziždut Ijerusalim čestno, i dom Božij v nem soziždetsja vo vsja rody veka zdanijem slavnym, jakože glagolaša o nem prorocy:
6 i vsi jazycy obraťjatsja istinno bojatisja Gospoda Boga i oprovergnut idoly svoja,
7 i vozblagoslovjat vsi jazycy Gospoda, i ljudije Jego ispoveďatsja Bogu, i vozneset Gospoď ljudi Svoja, i vozradujutsja vsi ljubjaščii Gospoda Boga vo istine i pravde, tvorjašče milosť bratii našej:
8 i nyne, čado, otidi ot Ninevii, jako vsjačeski budut, jaže glagola prorok Iona:
9 ty že sochrani zakon i povelenija i budi ljubomilostiv i praveden, da tebe blago budet:
10 i pogrebi ma dobre, i mater tvoju so mnoju, i da ne ktomu prebudete v Ninevii: čado, vižď, čto sotvori Aman Achiacharu kormivšemu jego, jako ot sveta otvede jego vo tmu, i jelika vozdade jemu: i Achiachar ubo spasesja, tomu že vozdajanije vozdadesja, i toj snide vo tmu: Manassia sotvori miloserdije i spasesja ot seti smertnyja, juže potče jemu: Aman že pade v seť i pogibe:
11 i nyne, čada, vežďte, čto milostyňa tvorit i pravda izbavljaet. I sija glagolja, ispusti dušu svoju na odre: be že let sta pjatidesjati osmi. I pogrebe jego slavno.
12 I jegda umre Anna, pogrebe ju so otcem svoim. Otide že Tovia s ženoju svojeju i s synmi svoimi vo Jekvatany ko Raguilu tesťju svojemu,
13 i sostaresja čestno, i pogrebe testev svoich slavno, i nasledi imenije ich i Tovita otca svojego:
14 i umre (syj) let sta dvadesjati sedmi vo Jekvatanech Midijskich:
15 i slyša, prežde neže umreti jemu, pogublenije Ninevii, juže pleni Navuchodonosor i Asuir: i vozradovasja, prežde neže umre, o Ninevii.

{pokazať odnu glavu na stranice}