Kniga proroka Varucha

Slavjanskij tekst

1

1 Sija slovesa knigi, juže napisa Varuch syn Niriin, syna Maasejeva, syna Sedekiina, syna Asadejeva, syna Chelkiina v Vavilone,
2 v pjatoje leto, v sedmyj deň mesjaca, vo vrema, v neže vzjaša Chaldeje Ijerusalim i požgoša jego ognem.
3 I pročte Varuch slovesa knigi seja vo ušy Ijechonii syna Ioakima carja Iudina i vo ušy vsech ljudij prichoďaščich ko knize,
4 i vo ušy silnych i synov carskich i vo ušy starejšin, i vo ušy vsech ljudij ot mala i do velika ich, vsech živuščich v Vavilone pri rece Sud.
5 I plakachusja, i posťjachusja, i moljachusja molitvami pred Gospodem,
6 i sobraša srebro, jakože kogoždo možaše ruka,
7 i poslaša vo Ijerusalim ko Ioakimu žercu velikomu, synu Chelkiinu syna Salomlja i ko žercem i ko vsem ljudem, iže obretošasja s nim vo Ijerusalime,
8 vnegda vzja sosudy chrama Gospodňa iznesenyja ot chrama vozvratiti na zemlju Iudinu, v desjatyj deň mesjaca Sivan, sosudy srebrjany, jaže sotvori Sedekia syn Iosiin car Iudin,
9 povnegda preseli Navuchodonosor car Vavilonskij Ijechoniju i kňazi, i uzniki i silnyja i ljudi zemli ot Ijerusalima, i vvede ja (svjazany) v Vavilon.
10 I rekoša: se, poslachom k vam srebro, da kupite na srebre vsesožženija za grech i fimiam, i sotvorite žertvu i voznesite na žertvennik Gospoda Boga našego,
11 i molitesja za žitije Navuchodonosora carja Vavilonskago i za žitije Valtasara syna jego, da budut dnije ich, jakože dnije nebesnii, na zemli.
12 I da dast Gospoď kreposť nam i da prosvetit oči naši, i da živem pod seniju Navuchodonosora carja Vavilonska i pod seniju Valtasara syna jego, da rabotaem im dni mnogi i obrjaščem blagodať pred nimi.
13 I molitesja za nas ko Gospodevi Bogu našemu, jako sogrešichom Gospodevi Bogu našemu, i ne otvratisja jarosť Gospodňa i gnev Jego ot nas do sego dne.
14 I pročtite knigu siju, juže poslachom k vam, ispovedati v domu Gospodni v deň prazdnika, vo dni godovyja,
15 i da rečete: Gospodu Bogu našemu pravda, a nam stydenije lic, jakože deň sej, čeloveku Iudinu i živuščym vo Ijerusalime,
16 i carem našym i kňazem našym, i žercem našym i prorokom našym i otcem našym:
17 poneže sogrešichom pred Gospodem
18 i ne pokorichomsja Jemu i ne poslušachom glasa Gospoda Boga našego choditi v poveleniich Jego, jaže dade pred licem našim.
19 Ot dne, v oňže izvede Gospoď otcy našja ot zemli Jegipetski, i do sego dne bechom ne pokarjajuščesja Gospodevi Bogu našemu i otmetachomsja, ježe ne poslušati glasa Jego.
20 I prilpe k nam zlo i kljatva, juže sočini Gospoď Moiseju otroku Svojemu v deň, v oňže izvede Gospoď otcy našja ot zemli Jegipetskija, dati nam zemlju kipjaščuju mlekom i medom, jakože deň sej.
21 I ne poslušachom glasa Gospoda Boga našego po vsem slovesem proročeskim, jaže posla k nam,
22 i choždachom kijždo nas po razumu serdca svojego zlago rabotati bogom inem, tvoriti zlaja pred očima Gospoda Boga našego.

2

1 I ustavi Gospoď slovo Svoje, ježe glagola na nas i na sudij našich, sudivšich vo Izraili, i na cari našja i na kňazi našja, i na vsjakago čeloveka Izraileva i Iudina,
2 navesti na ny zlo velije, ježe ne sotvorisja pod vsem nebesem, jakože sotvorisja vo Ijerusalime, po pisannym v zakone Moiseove,
3 ježe jasti nam ploť čelovečesku syna svojego i ploť čelovečesku dščere svojeja.
4 I dade ja područny vsem carstvam, jaže okrest nas, na ukoriznu i v neprochoždenije vo vsech ljudech, iže okrest nas, amože ich razseja Gospoď.
5 I bychom vo ispodi, a ne v verchu, jako sogrešichom Gospodevi Bogu našemu, ne slušajušče glasa Jego.
6 Gospodevi Bogu našemu pravda, nam že i otcem našym stydenije lic, jakože deň sej.
7 Iže glagola Gospoď na nas vsja zlaja, sija priidoša na ny,
8 zane ne molichomsja licu Gospodňu, ježe otvratitisja komuždo ot myslej serdca svojego zlago.
9 I ubudisja Gospoď o zlobach i navede na nas sija, (jaže postigoša ny,) jako praveden Gospoď vo vsech delech Svoich, jaže zapoveda nam.
10 I ne poslušachom glasa Jego choditi v poveleniich Jego, jaže dade pred licem našim.
11 I nyne, Gospodi Bože Izrailev, iže izvel jesi ljudi Tvoja iz zemli Jegipetskija rukoju krepkoju i myšceju vysokoju, znamenii i čudesy i siloju velikoju, i sotvoril jesi Sebe ima, jakože deň sej,
12 sogrešichom, nečestvovachom, nepravdovachom, Gospodi Bože naš, vo vsech opravdaniich Tvoich.
13 Da otvratitsja ubo ot nas jarosť Tvoja, jako ostasja nas malo vo jazycech, amože razsejal ny jesi.
14 Uslyši, Gospodi, molitvu našu i prošenije naše, i izbavi nas Tebe radi, i dažď nam blagodať pred licem preselivšich nas:
15 da uvesť vsja zemlja, jako Ty Gospoď Bog naš, i jako ima Tvoje prizvasja na Izraili i na plemeni jego.
16 Gospodi, prizri iz domu svjatago Tvojego na nas i vonmi nam, i prikloni ucho Tvoje i uslyši nas.
17 Otverzi, Gospodi, oči Tvoi i vižď, jako ne umeršii, iže vo ade, ichže vzjasja duch ich ot utrob ich, vozdaďat Tebe slavu i opravdanije Gospodevi:
18 no duša setujuščaja o veličestve zla, iže chodit sljačen i boljaj, i oči oskudevajuščii, i duša alčuščaja vozdaďat Tebe slavu i pravdu, Gospodi!
19 Jako ne po opravdanijem otec našich, ni carej našich (izlivaem molitvy) my, i predlagaem molitvy našja pred licem Tvoim, Gospodi Bože naš!
20 Jako poslal jesi jarosť Tvoju i gnev Tvoj na nas, jakože glagolal jesi rukoju otrok Tvoich prorok, glagolja:
21 tako reče Gospoď: priklonite ramena vaša i poslužite carju Vavilonskomu, i sedite na zemli, juže dach otcem vašym:
22 i ašče ne poslušaete glasa Gospodňa, ježe rabotati carju Vavilonsku, oskudenije sotvorju iz gradov Iudinych i vneudu Ijerusalima,
23 i otimu (ot vas) glas veselija i glas radovanija, glas ženicha i glas nevesty, i budet vsja zemlja v neprochoždenije ot živuščich.
24 I ne poslušachom glasa Tvojego služiti carju Vavilonsku: i ustavil jesi slovesa Tvoja, jaže glagolal jesi rukoju otrok Tvoich prorokov, ježe iznesti kosti carej našich i kosti otec našich ot mesta ich.
25 I se, suť izverženy znoju dnevnomu i studeni noščnej, i izomroša bolezňmi zlymi, gladom i mečem i zatčenijem.
26 I položil jesi dom Tvoj, v nemže narečesja ima Tvoje, jakože deň sej, zloby radi domu Izraileva i domu Iudina.
27 I sotvoril jesi v nas, Gospodi Bože naš, po vsej tichosti Tvojej i po vsem ščedrotam Tvoim velikim,
28 jakože glagolal jesi rukoju raba Tvojego Moisea v deň, v oňže zapovedal jesi jemu vpisati zakon Tvoj pred syny Izrailevymi, glagolja:
29 ašče ne poslušaete glasa Mojego, množestvo sije velikoje i mnogoje obratitsja v mal jazyk vo jazycech, amože Az razseju ja:
30 razumech bo, jako ne imut poslušati Mene, jako ljudije žestokovyjni suť, i obraťjatsja k serdcu svojemu na zemli preselenija svojego,
31 i uveďat, jako Az Gospoď Bog ich: i dam im serdce, (i urazumejut,) i ušy, i uslyšat,
32 i pochvaljat Ma na zemli preselenija svojego, i pomanut ima Moje,
33 i obraťjatsja ot chrebta svojego žestokago i ot zlob svoich, jako pomanut puť otec svoich sogrešivšich pred Gospodem:
34 i vozvrašču ja na zemlju, jejuže kljachsja otcem ich, Avraamu i Isaaku i Iakovu, i vozobladajut jeju: i umnožu ja, i ne umaljatsja:
35 i ustavlju im zavet večen, ježe byti Mne im v Boga, i tii budut Mne ljudije: i ne podvignu ktomu ljudij Moich Izrailja i zemli, juže dach im.

3

1 Gospodi Vsederžitelju, Bože Izrailev, duša v tesnote i duch v stuženii vozopi k Tebe:
2 uslyši, Gospodi, i pomiluj, jako jesi Bog miloserd, i pomiluj nas, jako sogrešichom pred Toboju:
3 jako Ty prebyvajaj vo vek, my že pogibajuščii vo vek.
4 Gospodi Vsederžitelju, Bože Izrailev, uslyši molitvu umeršich Izrailevych i synov sogrešivšich pred Toboju, iže ne poslušaša glasa Gospoda Boga svojego, i prilpoša nam zlaja.
5 Ne pomani nepravd otec našich, no pomani ruku Tvoju i ima Tvoje v sije vrema,
6 jako Ty Gospoď Bog naš, i pochvalim Ťja, Gospodi:
7 jako togo radi dal jesi strach Tvoj v serdce naše, ježe prizyvati ima Tvoje, i pochvalim Ťja vo preselenii našem, jako otvratichom ot serdca našego vsju nepravdu otec našich sogrešivšich pred Toboju.
8 Se, my dnes vo preselenii našem, amože ny razsypal jesi na ukoriznu i na kljatvu i na uderžanije, po vsem nepravdam otec našich, iže otstupiša ot Tebe, Gospodi Bože naš.
9 Slyši, Izrailju, zapovedi života, vnuši razumeti smyšlenije.
10 Čto jesť, Izrailju? Čto jako jesi na zemli vražii? Obetšal jesi na zemli čuždej, oskvernilsja jesi s mertvymi,
11 vmenilsja jesi s suščimi vo ade,
12 ostavil jesi istočnika premudrosti.
13 Ašče by putem Božiim chodil jesi, žil by v mire vo vrema večnoje.
14 Naučisja, gde jesť smyšlenije, gde jesť kreposť, gde jesť mudrosť? Ježe razumeti kupno, gde jesť dolgožitije i žizň, gde jesť svet očes i mir?
15 Kto obrete mesto jeja, i kto vnide v sokrovišča jeja?
16 Gde suť kňazi jazyčestii i vladejuščii zvermi suščimi na zemli, igrajuščii pticami nebesnymi
17 i chraňaščii zlato i srebro, na neže upovaša čelovecy, i nesť konca sťjažaniju ich?
18 Jako delajuščii srebro i pekuščiisja, i nesť izobretenija del ich.
19 Pogiboša i vo ad snidoša, i inii vmesto ich vostaša.
20 Junejšii videša svet i vselišasja na zemli, puti že chitrosti ne uvedeša,
21 ni razumeša stez jeja, niže prijaša jeja synove ich, ot puti svojego daleče byša.
22 I ne slyšasja v Chanaane, niže javisja vo Femane:
23 synove Agarini vzyskujuščii razuma, iže na zemli, kupcy Merani i Femani, i basnoslovcy i vzyskatelije razuma, puti premudrosti ne uvedeša, niže pomanuša stez jeja.
24 O, Izrailju, kol velik dom Božij i prostranno mesto selenija jego!
25 Veliko i ne imať konca, vysoko i bezmerno.
26 Tamo byša ispolini imenitii, byvšii isperva zelo velicy, umejušče vojevati.
27 Ne sich izbra Bog, ni puti chitrostnago dade im,
28 i pogiboša, zaneže ne imeša mudrosti, pogiboša za bezsovetije svoje.
29 Kto vzyde na nebo, i vzja ju, i snese ju ot oblak?
30 Kto prejde na onu stranu morja, i obrete ju, i vozmet ju za zlato izbranno?
31 Nesť veduščago puť jeja, ni pomyšljajuščago stez jeja:
32 no Vedyj vsja vesť ju, izobrete ju smyslom Svoim: Sotvorivyj zemlju v večnoje vrema napolni ju skotom dvonožnym i četveronožnym.
33 Posylajaj svet, i idet: prizva jego, i posluša Jego so trepetom.
34 Zvezdy že vozsijaša vo chraniliščich svoich i vozveselišasja.
35 Prizva ja, i rekoša: priidochom: vozsijaša s veselijem Sotvoršemu ja.
36 Sej Bog naš, ne vmenitsja in k Nemu.
37 Izobrete vsjak puť chitrosti i dade ju Iakovu otroku Svojemu i Izrailju vozljublennomu ot Nego.
38 Posem na zemli javisja i s čeloveki požive.

4

1 Sija kniga povelenij Božiich i zakon syj vo vek: vsi deržaščiisja jeja v život (vnidut), ostavivšii že ju umrut.
2 Obratisja, Iakove, i imisja jeja, chodi ko sijaniju prjamo sveta jeja.
3 Ne dažď inomu slavy tvojeja, i poleznych tebe jazyku čuždemu.
4 Blaženi jesmy, Izrailju, jako ugodnaja Bogu nam razumna suť.
5 Derzajte, ljudije moi, pamať Izraileva.
6 Prodani byste jazykom ne na pagubu: poneže razgnevaste Boga, predani byste supostatom,
7 preogorčiste bo Sotvoršago vas, (Boga večnago,) požerše besom, a ne Bogu:
8 zabyste bo Gospoda pitajuščago vas, opečaliste že i vospitavšago vas Ijerusalima.
9 Vide bo našedšij vam gnev ot Boga i reče: slyšite, priselnicy Sioni, navede bo mi Gospoď setovanije veliko,
10 videch bo plenenije ljudij synov moich i dščerej, ježe navede im Večnyj.
11 Pitach bo ja s veselijem, ispustich že ja s plačem i rydanijem.
12 Niktože da radujetsja o mne vdovice i ostavlennej ot mnogich, opustech za grechi čad moich, poneže uklonišasja ot zakona Božija,
13 i opravdanij Jego ne poznaša, i ne chodiša v putech zapovedij Božiich, niže stezmi nakazanija v pravde Jego stupaša.
14 Da priidut okrestnii Sioni, i pomanite plenenije synov moich i dščerej, ježe navede im Večnyj:
15 navede bo na ňa jazyk izdaleča, jazyk bezstudnyj i inojazyčnyj:
16 poneže ne usramišasja starca, ni pomilovaša otročate, i otvedoša ljubeznych vdovičich, i ot dščerej jedinu opustošiša.
17 Az že kako moščen pomošči vam?
18 Navedyj bo vam zlaja izbavit vas ot ruki vrag vašich.
19 Idite, čada, idite: az bo ostachsja pusta,
20 sovlekochsja rizy mirnyja, oblekochsja že vo vretišče molenija mojego: vozopiju k Večnomu vo dni moja.
21 Derzajte, čada, vozopijte k Bogu, i izbavit vas ot nasilija ruki vražija.
22 Az bo (isperva) nadejachsja na Večnago o spasenii vašem: i priide mi radosť ot Svjatago v pomilovanii, ježe priidet vam vskore ot Večnago Spasa našego.
23 Ispustich bo vas s rydanijem i plačem, otdast že mi Bog vas s radostiju i veselijem v vek.
24 Jakože bo nyne videša priselnicy Sioni vaše plenenije (ot Boga), takožde uzrjat vskore spasenije vaše ot Boga, ježe priidet vam so slavoju velikoju i so osveščenijem Večnago.
25 Čada, dolgoterpite iže ot Boga našedšij vam gnev, gonil bo ťja vrag tvoj, i uzriši pagubu jego vskore i na vyju jego nastupiši.
26 Mladii moi chodiša v puti žestoki, voschiščeni suť, jakože stado pochiščeno vragami.
27 Derzajte, čada, i vozopijte k Bogu, budet bo vam ot Navedšago pamať.
28 Jakože bo bysť um vaš zabluditi vam ot Boga, tako nyne desjatiždy usugubite obrativšesja vzyskati Jego:
29 Navedyj bo vam zlaja navedet vam večnoje veselije so spasenijem vašim.
30 Derzaj, Ijerusalime, utešit ťja narekij tebe.
31 Okajanni ozlobivšii ťja i radovavšiisja o padenii tvojem, (mščenije budet nad nimi).
32 Okajanni gradi, imže porabotaša čada tvoja, okajanna priimšaja syny tvoja.
33 Jakože bo poradovasja o tvojem padenii i vozveselisja o razorenii tvojem, takožde opečalitsja o svojem zapustenii.
34 I otseku ot neja veselije mnogonarodstva, i veličanije jeja budet v rydanije.
35 Ogň i najdet na ňu ot Večnago vo dni mnogi, i naselitsja besami na množajšeje vrema.
36 Vozzri na vostok, Ijerusalime, i vižď veselije grjaduščeje tebe ot Boga.
37 Se, grjadut synove tvoi, ichže ispustil jesi, grjadut sobrani ot vostok daže do zapad slovom Svjatago, radujuščesja o slave Božijej.

5

1 Sovlecy, Ijerusalime, rizy plačevnyja i ozloblenija tvojego i oblecysja v lepotu slavy, jaže tebe bysť ot Boga vo vek.
2 Oblecysja vo odeždu pravdy, jaže ot Boga, vozloži venec na glavu tvoju slavy Večnago.
3 Bog bo javit vsej podnebesnej tvoju svetlosť.
4 Narečetsja bo ot Boga ima tvoje vo veki: mir pravdy i slava bogočestija.
5 Vostani, Ijerusalime, i stani na vysoce, i pogljadaj na vostoki, i vižď sobranaja čada tvoja ot vostok solnca do zapada slovom Svjatago, radujuščajasja Božijeju pamatiju.
6 Izydoša bo ot tebe peši vedomi ot vragov, vvedet že ja Bog k tebe nesomych so slavoju, jako syny carstva.
7 Sovešča bo Bog smiritisja vsjacej gore vysocej i cholmom večnym, i judolijam napolnitisja v raveň zemnuju, da idet Izrail utveržen slavoju Božijeju.
8 Oseniša že i dubravy i vsjako drevo blagovonstvom Izrailju, povelenijem Božiim.
9 Predidet bo Bog Izrailevi so veselijem, svetom slavy Svojeja, s pomilovanijem i pravdoju, jaže ot Nego.

{pokazať odnu glavu na stranice}