Kniga proroka Zacharii

Slavjanskij tekst

1

1 Vo osmyj mesjac, vtorago leta, pri Darii, bysť slovo Gospodne ko Zacharii Varachiinu, synu Addovu, proroku, glagolja:
2 prognevasja Gospoď na otcy vašja gnevom veliim,
3 i rečeši k nim: sice glagolet Gospoď Vsederžitel: obratitesja ko Mne, glagolet Gospoď Sil, i obraščusja k vam, glagolet Gospoď Sil.
4 I ne budite, jakože otcy vaši, ichže obličachu prorocy prežnii, glagoljušče: sice glagolet Gospoď Vsederžitel: otvratitesja ot putij vašich lukavych i ot načinanij vašich zlych: i ne poslušaša i ne vňaša poslušati Mene, glagolet Gospoď (Vsederžitel).
5 Otcy vaši gde suť i prorocy? Jeda vo vek poživut?
6 Obače slovesa Moja i zakony Moja prijemlete, jelika Az zapovedaju v Duse Mojem rabom Moim prorokom, iže postignuša otcev vašich. I otveščaša i reša: jakože ustavi Gospoď Vsederžitel sotvoriti nam po putem našym i po načinanijem našym, tako sotvori nam.
7 V dvadesjať četvertyj pervagonadesjať mesjaca, sej jesť mesjac Savat, vo vtoroje leto, pri Darii, bysť slovo Gospodne ko Zacharii Varachiinu, synu Addovu, proroku, glagolja:
8 videch noščiju, i se, muž vsed na koňa ryža, i sej stojaše meždu gorami oseňajuščimi, i za nim koni ryžy i seri, i pestri i beli,
9 i rech: čto sii, gospodi? I reče ko mne Angel glagoljaj vo mne: az pokažu ti, čto suť sija.
10 I otvešča muž stojaj meždu gorami i reče ko mne: sii suť, ichže posla Gospoď oyti zemlju.
11 I otveščaša Angelu Gospodňu stojaščemu meždu gorami i reša: obydochom vsju zemlju, i se, vsja zemlja naselena jesť i molčit.
12 I otvešča Angel Gospodeň i reče: Gospodi Vsederžitelju, dokole ne imaši pomilovati Ijerusalima i grady Iudovy, jaže prezrel jesi, sije sedmdesjatoje leto?
13 I otvešča Gospoď Vsederžitel Angelu glagoljuščemu vo mne glagolgoly dobry i slovesa utešna.
14 I reče ko mne Angel glagoljaj vo mne: vozopij glagolja: sice glagolet Gospoď Vsederžitel: revnovach po Ijerusalimu i Sionu rvenijem velikim,
15 i gnevom veliim Az gnevajusja na jazyki napadajuščyja: zane Az ubo prognevachsja malo, oni že nalegoša vo zlaja.
16 Sego radi sice glagolet Gospoď: obraščusja ko Ijerusalimu ščedrotami, i chram Moj soziždetsja v nem, glagolet Gospoď Vsederžitel, i mera proťjagnetsja vo Ijerusalime ješče.
17 I reče ko mne Angel glagoljaj vo mne: ješče vozopij glagolja: sice glagolet Gospoď Vsederžitel: ješče prelijatisja imut gradi blagimi, i pomilujet Gospoď ješče Siona i izberet ješče Ijerusalima.
18 I vozvedoch oči moi i videch, i se, četyri rozi,
19 i rech ko Angelu glagoljuščemu vo mne: čto suť sija, gospodi? I reče ko mne: sii rozi rastočivšii Iudu i Izrailja i Ijerusalima.
20 I pokaza mi Gospoď četyri drevodelja.
21 I rech: čto sii grjadut sotvoriti, (gospodi)? I reče: sii rozi rastočivšii Iudu, i Izrailja sokrušiša, i niktože ot nich vozdviže glavy: i izydoša sii poostriti ja v rukach svoich četyri rozi, jazycy voznosjaščii rog na zemlju Gospodňu, ježe rastočiti ju.

2

1 I vozvedoch oči moi i videch, i se, muž, i v ruce jego uže zemlemerno.
2 I rech k nemu: kamo grjadeši ty? I reče ko mne: razmeriti Ijerusalima, ježe videti, kolika širota jego jesť i kolika dolgota.
3 I se, Angel glagoljaj vo mne stojaše, i in Angel ischoždaše vo sretenije jemu
4 i reče k nemu glagolja: tecy i rcy k junoši onomu glagolja: plodovito naselitsja Ijerusalim ot množestva čelovekov i skotov, iže posrede jego:
5 i Az budu jemu, glagolet Gospoď, stena ognena okrest i v slavu budu posrede jego.
6 O, o, bežite ot zemli severnyja, glagolet Gospoď, zane ot četyrech vetrov nebesnych soberu vy, glagolet Gospoď:
7 v Sion spasajtesja, živuščii vo dščeri Vavilonstej.
8 Zane sice glagolet Gospoď Vsederžitel: vsled slavy posla Ma na jazyki plenivšyja vas, zane kasajajsja vas jako kasajajsja v zenicu oka Jego:
9 zane, se, Az nanošu ruku Moju na ňa, i budut korysť rabotajuščym im, i urazumejete, jako Gospoď Vsederžitel posla Ma.
10 Krasujsja i veselisja, dšči Sioňa, zane, se, Az grjadu i vseljusja posrede tebe, glagolet Gospoď.
11 I pribegnut jazycy mnozi ko Gospodu v toj deň i budut Jemu v ljudi i vseljatsja posrede tebe, i urazumeješi, jako Gospoď Vsederžitel posla Ma k tebe.
12 I nasledit Gospoď Iudu, učastije Svoje na zemli svjatej, i izberet ješče Ijerusalima.
13 Da blagogovejet vsjaka ploť ot lica Gospodňa, jako vosta iz oblak svjatych Svoich.

3

1 I pokaza mi Gospoď Iisusa, ijerea velikago, stojašča pred licem Angela Gospodňa, i diavol stojaše odesnuju jego, ježe protivitisja jemu.
2 I reče Gospoď ko diavolu: da zapretit Gospoď tebe, diavole, i da zapretit Gospoď tebe, izbravyj Ijerusalima: ne se li, sije jako glavňa istoržena iz ogňa?
3 Iisus že be obolčen v rizy gnusny i stojaše pred licem Angela.
4 I otvešča i reče k stojaščym pred licem jego glagolja: otimite rizy gnusnyja ot nego. I reče k nemu: se, oťjach ot tebe bezzakonija tvoja i grechi tvoja očišču, i oblecyte jego v podir
5 i vozložite kidar čist na glavu jego. I vozložiša kidar čist na glavu jego i oblekoša jego v rizy. I Angel Gospodeň stojaše,
6 i zasvidetelstvovaše Angel Gospodeň ko Iisusu glagolja:
7 sice glagolet Gospoď Vsederžitel: ašče v putech Moich pojdeši i povelenija Moja sochraniši, i ty razsudiši chram Moj: i ašče sochraniši dvor Moj, i dam ti soobraščajuščyjasja posrede stojaščich sich.
8 Poslušaj ubo, Iisuse, ijereju velikij, ty i iskrennii tvoi seďaščii pred licem tvoim, zane mužije divozritelije suť: zane, se, Az vvoždu raba Mojego Vostoka:
9 zane kameň, jegože dach pred licem Iisusovym, na kameni jedinem sedm očes suť: se, Az izryju rov, glagolet Gospoď Vsederžitel, i osjažu vsju obidu zemli onyja v deň jedin.
10 V deň onyj, glagolet Gospoď Vsederžitel, sozovete kijždo iskrenňago svojego pod vinograd i pod smokovnicu.

4

1 I obratisja Angel glagoljaj vo mne i vozvede ma, jakože jegda vostanet čelovek ot sna svojego,
2 i reče ko mne: čto ty vidiši? I rech: videch, i se, sveščnik zlat ves, i svetilce verchu jego, i sedm svetilnik verchu jego, i sedm čašic svetilnikom verchnim jego,
3 i dve masliny verchu jego, jedina odesnuju svetilca jego i jedina ošujuju.
4 I voprosich i rech ko Angelu glagoljuščemu vo mne glagolja: čto suť sija, gospodi?
5 I otvešča Angel glagoljaj vo mne i reče ko mne glagolja: ne razumeješi li, čto suť sija? I rech: ni, gospodi.
6 I otvešča i reče ko mne glagolja: sije slovo Gospodne k Zorovavelju glagolja: ne v sile velicej, ni v kreposti, no v Duse Mojem, glagolet Gospoď Vsederžitel.
7 Čto ty jesi, goro velikaja, pred licem Zorovavelja, ježe ispraviti? I iznesu kameň nasledija, ravenstvo blagodati, blagodať jego.
8 I bysť slovo Gospodne ko mne glagolja:
9 ruce Zorovavelevy osnovaša chram sej i ruce jego soveršat jego: i urazumeješi, jako Gospoď Vsederžitel posla Ma k vam:
10 zane kto ukoril ťja jesť vo dni maly? I vozradujutsja, i uviďat kameň, iže ot čistago olova, v ruku Zorovavelja: sedm sija očesa Gospodňa suť, prizirajuščaja na vsju zemlju.
11 I otveščach i rech k nemu: čto suť dve masliny sija, jaže odesnuju sveščnika i ošujuju?
12 I voprosich vtoriceju i rech k nemu: čto suť dve vetvi masličny, jaže v ruku dvuch usekalnic zlatych vozlivajuščich i voznošajuščich čašicy zlatyja?
13 I reče ko mne glagolja: ne vesi li, čto suť sija? I rech: ni, gospodi.
14 I reče: sii dva synove tučnosti, jaže predstojat Gospodevi vseja zemli.

5

1 I obratichsja i vozvedoch oči moi i videch, i se, serp leťjašč.
2 I reče ko mne: čto ty vidiši? I rech: az viždu serp leťjašč, v dolgotu laktej dvadesjať i v širotu desjati laktej.
3 I reče ko mne: sija kljatva ischoďaščaja na lice vseja zemli: zane vsjak tať ot sego daže do smerti otmščen budet, i vsjak klenyjsja vo lžu ot sego do smerti otmstitsja.
4 I iznesu jego, glagolet Gospoď Vsederžitel, i vnidet v dom taťja i v dom klenuščagosja imenem Moim vo lžu, i vselitsja posrede domu jego, i skončaet jego i dreva jego i kamenije jego.
5 I izyde Angel glagoljaj vo mne i reče ko mne: vozzri očima tvoima i vižď ischoďaščeje sije. I rech:
6 čto jesť? I reče: sija mera ischoďaščaja. I reče: sija nepravda ich po vsej zemli.
7 I se, talant olovjan vzemljajsja, i se, žena jedina seďaše posrede mery.
8 I reče: sija jesť bezzakonije. I verže ju v sredinu mery i vverže kameň olovjanyj vo usta jeja.
9 I vozvedoch oči moi i videch, i se, dve ženy ischoďaščyja, i duch v krilech ich, i te imachu krila, jako krile vdodovy: i vzjaša meru meždu zemleju i meždu nebom.
10 I rech ko Angelu glagoljuščemu vo mne: kamo sija otnosjat meru?
11 I reče ko mne: sozdati jej chraminu v zemli Vavilonstej i ugotovati, i položat ju tamo na ugotovanije svoje.

6

1 I obratichsja i vozvedoch oči moi i videch, i se, četyri kolesnicy ischoďaščyja iz srediny dvoich gor, gory že te beša gory meďany:
2 v kolesnice pervej koni ryžy, i v kolesnice vtorej koni vrani,
3 i v kolesnice tretijej koni beli, i v kolesnice četvertej koni pestri skori.
4 I otveščach i rech ko Angelu glagoljuščemu vo mne: čto suť sija, gospodi?
5 I otvešča Angel glagoljaj vo mne i reče: sija suť četyri vetri nebesnii, iže ischoďat predstati Gospodu vseja zemli.
6 V nejže bechu koni vrani, ischoždachu na zemlju severskuju, i belii ischoždachu vsled ich, i pestrii ischoždachu na zemlju južnuju,
7 i skorii ischoždachu i ozirachu ježe oyti zemlju. I reče: idite, obydite zemlju. I obydoša zemlju.
8 I vozopi i reče ko mne glagolja: se, ischoďaščii na zemlju severskuju upokoiša jarosť Moju na zemli severstej.
9 I bysť slovo Gospodne ko mne glagolja:
10 priimi, jaže ot plena ot kňazej i ot ključimych jego i ot razumevšich jego, i vnideši ty v deň on v dom Iosii Sofoniina, grjaduščago ot Vavilona,
11 i priimeši srebro i zlato, i sotvoriši vency, i vozložiši na glavu Iisusu Iosedekovu, ijereju velikomu,
12 i rečeši k nemu: sice glagolet Gospoď Vsederžitel: se, Muž, Vostok ima Jemu, i pod Nim vozsijaet, i soziždet chram Gospodeň:
13 i toj priimet dobrodetel, i sjadet i vozobladaet na prestole Svojem, i budet ijerej odesnuju Jego, i sovet miren budet meždu obema,
14 a venec budet terpjaščym i ključimym Jemu i razumevšym Jego, i v blagodať synu Sofoniinu, i v psalom vo chrame Gospodni:
15 i izdaleča ot sich priidut i soziždut vo chrame Gospodni, i urazumejete, jako Gospoď Vsederžitel posla ma k vam: i budet, ašče slušajušče poslušaete glasa Gospoda Boga vašego.

7

1 I bysť v četvertoje leto, pri Darii cari, bysť slovo Gospodne ko Zacharii v četvertyj mesjaca devjatago, iže jesť Chaselev.
2 I posla v Vefil Sarasar i Arvesejer car i mužije jego moliti Gospoda,
3 glagolja ko svjaščennikom, iže vo chrame Gospoda (Boga) Vsederžitelja, i prorokom, glagolja: ašče vnide zde v pjatyj mesjac svjatyňa, (plačja ili posťjasja,) jakože sotvorich uže mnoga leta.
4 I bysť slovo Gospoda Vsederžitelja ko mne glagolja:
5 rcy ko vsem ljudem zemli i ko svjaščennikom glagolja: ašče postistesja ili plačevoplstviste v pjatinach ili sedminach (mesjaca), i se, sedmdesjat let, postom li postistesja Mi?
6 I ašče jaste ili pijete, ne vy li jaste i pijete?
7 Ne sija li suť slovesa, jaže glagola Gospoď rukami prorokov prežnich, jegda be Ijerusalim naselen i gobzujušč, i gradi jego okrest, i nagornaja i podolnaja naselena bjachu?
8 I bysť slovo Gospodne ko Zacharii glagolja:
9 sice glagolet Gospoď Vsederžitel: sud praveden sudite i milosť i ščedroty tvorite kijždo ko bratu svojemu,
10 a vdovicy i sira, i prišelca i uboga ne nasilstvujte, i zloby kijždo brata svojego da ne pomnit v serdcach svoich.
11 I ne pokorišasja, ježe vnimati, i daša pleščy prezirajuščyja, i ušesa svoja oťjagotiša, ježe ne slyšati,
12 i serdce svoje učiniša nepokorivo, ne poslušati zakona Mojego i sloves, jaže posla Gospoď Vsederžitel Duchom Svoim rukoju prorokov prežnich: i bysť gnev velikij ot Gospoda Vsederžitelja.
13 I budet, jakože reče, i ne uslyšaša Jego: sice vozopijut, i ne imam uslyšati, glagolet Gospoď Vsederžitel:
14 i otvergu ja vo vsja jazyki, iže ne razumeša, i zemlja zapustejet posledi ich ot prochoďaščago i ot vozvraščajuščagosja: i učiniša izbrannuju zemlju v zapustenije.

8

1 I bysť slovo Gospoda Vsederžitelja (ko mne) glagolja:
2 sice glagolet Gospoď Vsederžitel: revnovach po Ijerusalime i Sione rvenijem velikim i jarostiju velijeju revnovach po nem.
3 Tako glagolet Gospoď: obraščusja k Sionu i vseljusja posrede Ijerusalima, i narečetsja Ijerusalim grad istinnyj, i gora Gospoda Vsederžitelja gora svjataja.
4 Sice glagolet Gospoď Vsederžitel: ješče sjadut starcy i staricy na putech Ijerusalimskich, kijždo žezl svoj imyj v ruce svojej ot množestva dnij:
5 i putije grada ispolňatsja otročišč i otrokovic igrajuščich na putech jego.
6 Sice glagolet Gospoď Vsederžitel: ašče iznemožet pred ostankom ljudij sich vo onech dnech, jeda i predo Mnoju iznemožet? Glagolet Gospoď Vsederžitel.
7 Sice glagolet Gospoď Vsederžitel: se, Az spasu ljudi Moja ot zemli vostočnyja i ot zemli zapadnyja
8 i vvedu ich (v zemlju ich), i vseljusja posrede Ijerusalima, i budut Mi v ljudi, i Az budu im v Boga vo istine i v pravde.
9 Sice glagolet Gospoď Vsederžitel: da ukrepjatsja ruce vas slyšaščich vo dnech sich slovesa sija ot ust proročeskich, ot negože dne osnovasja chram Gospoda Vsederžitelja, i cerkov otneleže sozdasja.
10 Zane prežde dnij onech mzda čelovekom ne be vo uspech, i mzda skotom ne bjaše, i ischoďaščemu i vchoďaščemu ne be mira ot pečali, i poslju vsja čeloveki kojegoždo na iskrenňago svojego.
11 I nyne ne po dnem onem prežnim Az sotvorju ostanku ljudij sich, glagolet Gospoď Vsederžitel,
12 no pokažu mir: vinograd dast plod svoj, i zemlja dast žita svoja, i nebo dast rosu svoju, i naslediti sotvorju ostankom ljudij Moich sich vsja sija.
13 I budet, jako beste v kljatve vo jazycech, dome Iudov i dome Izrailev, tako spasu vy, i budete v blagoslovenii: derzajte i ukrepljajtesja rukami vašimi.
14 Zane sice glagolet Gospoď Vsederžitel: jakože pomyslich ozlobiti vy, vnegda prognevaša Ma otcy vaši, glagolet Gospoď Vsederžitel, i ne raskajachsja:
15 tako ustavich i umyslich vo dni sija dobro sotvoriti Ijerusalimu i domu Iudovu: derzajte.
16 Sija slovesa, jaže sotvorite: glagolite istinu kijždo iskrennemu svojemu, istinu i sud miren sudite vo vratech vašich,
17 i kijždo zloby iskrenňago svojego ne pomyšljajte v serdcach vašich, i kljatvy lživyja ne ljubite, zane vsja sija voznenavidech, glagolet Gospoď Vsederžitel.
18 I bysť slovo Gospoda Vsederžitelja ko mne glagolja:
19 sice glagolet Gospoď Vsederžitel: post četvertyj i post pjatyj, i post sedmyj i post desjatyj budut domu Iudovu v radosť i v veselije i v prazdniki blagi: i vozveselitesja i istinu i mir vozljubite.
20 Sice glagolet Gospoď Vsederžitel: ješče ljudije mnozi priidut i živuščii vo gradech mnogich:
21 i snidutsja živuščii vo pjati gradech vo jedin grad, glagoljušče: grjadim pomolitisja licu Gospodňu i vzyskati lice Gospoda Vsederžitelja: idu i az.
22 I priidut ljudije mnozi i jazycy mnozi vzyskati lica Gospoda Vsederžitelja vo Ijerusalime i umoliti lice Gospodne.
23 Sice glagolet Gospoď Vsederžitel: vo ony dni imetsja desjať mužej ot vsech plemen jazyčeskich, i imutsja za rizu muža Iudeanina, glagoljušče: pojdem s toboju, zane slyšachom, jako Bog s vami jesť.

9

1 Proročestvo slovese Gospodňa v zemli Sedracha i Damaska žertvy jego: zane Gospoď priziraet na čeloveki i na vsja kolena Izraileva,
2 i vo Imafe v predelech jego Tir i Sidon, jako umudreša zelo.
3 I sozda Tir tverdyni sebe i sobra srebro jako persť i zlato jako brenije putij.
4 Sego radi Gospoď nasledit ja i porazit v more silu jego, i toj ognem pojastsja.
5 Uvidit Askalon i uboitsja, i Gaza i pobolit zelo, i Akkaron, jako postydesja o upovanii svojem: i pogibnet car ot Gazy, i Askalon ne imať naselitisja.
6 I vseljatsja inoplemennicy vo Azote, i razrušu dosaždenije inoplemennikov,
7 i izmu krov ich iz ust ich i merzosti ich iz srediny zubov ich, i ostavjatsja i sii Bogu našemu i budut jako tysjaščnik vo Iude, i Akkaron jakože Ijevusej.
8 I podstavlju chramu Mojemu vozdviženije, ježe ne skvoze choditi, niže vozvraščatisja, i ktomu ne imať priiti na ňa izgoňajaj: jako nyne videch očima Moima.
9 Radujsja zelo, dšči Sioňa, propoveduj, dšči Ijerusalimlja: se, Car tvoj grjadet tebe praveden i spasajaj, toj krotok i vsed na poďaremnika i žrebca juna.
10 I potrebit kolesnicy ot Jefrema i koni ot Ijerusalima, i potrebit luk brannyj, i množestvo, i mir ot jazykov: i obladaet vodami ot morja do morja i ot rek do ischodišč zemli.
11 I ty v krovi zaveta tvojego ispustil jesi uzniki tvoja ot rova ne imušča vody.
12 Sjadite v tverdelech, svjazani sonmišča, i za jedin deň prišelstvija tvojego sugubo vozdam ti.
13 Zaneže naprjagoch ťja Sebe, Iudo, jako luk, ispolnich Jefrema, i vozdvignu čada tvoja, Sione, na čada Jellinska, i osjažu ťja jako meč ratnika.
14 I Gospoď na nich javitsja, i izydet jako molnija strela Jego: i Gospoď Bog Vsederžitel v trubu vostrubit i pojdet v šume preščenija svojego.
15 Gospoď Vsederžitel zaščitit ich, i pojaďat ja, i posypljut ich kamenijem praščnym, i ispijut krov ich jako vino, i ispolňat okriny jako žertvennik.
16 I spaset ja Gospoď Bog ich v deň on, jako ovcy ljudi Svoja: zane kamenije svjato valjaetsja na zemli Jego.
17 Ašče čto blago jego, i ašče čto dobro jego, pšenica junošam i vino blagouchanno devam.

10

1 Prosite ot Gospoda dožďa vo vrema ranňago i pozdňago: Gospoď sotvori prividenija, i dožď zimen dast im, komuždo zlak na sele.
2 Zane proveščajuščii glagolaša trudy, i vražbitelije videnija ložna i sonija lživa glagolachu, sujetnymi utešachu: sego radi izschoša jako ovcy, i ozlobleni byša, poneže ne be izcelenija.
3 Na pastyrej prognevasja jarosť Moja, i na agncy posešču: i posetit Gospoď Bog Vsederžitel stado Svoje, dom Iudin, i učinit ja aki koňa blagolepna Svojego vo brani.
4 I ot nego prizre, i ot nego učini, i ot nego luk v duse jarosti, i ot nego izydet vsjak izgoňajaj v tom.
5 I budut jako ratnicy popirajušče brenije na putech vo brani, i opolčatsja, jako Gospoď s nimi, i postyďatsja vsadnicy konnii.
6 I ukreplju dom Iudov i dom Iosifov spasu, i vselju ja, poneže vozljubich ja, i budut aki by ne otvratich ich: zane Az Gospoď Bog ich i uslyšu ja.
7 I budut jako ratnicy Jefremovy, i vozradujetsja serdce ich aki ot vina: i čada ich uviďat i vozveseljatsja, i vozradujetsja serdce ich o Gospode.
8 Vozvešču im i priimu ja, zane iskuplju ich, i umnožatsja, jakože bjachu mnozi:
9 i vseju ja v ljudech, i dalnii pomanut Ma, i vospitajut čada svoja, i obraťjatsja:
10 i vozvrašču ja ot zemli Jegipetskija i ot Assirian priimu ja, i v Galaadit i v Livan vvedu ja, i ne imať ostati ot nich ni jedin.
11 I projdut morem uzkim i porazjat v mori volny, i izsjaknut vsja glubiny rečnyja, i otimetsja vsjako dosaždenije Assirijsko, i skiptr Jegipetsk otimetsja.
12 I ukreplju ja o Gde Boze ich, i o imeni Jego voschvaljatsja, glagolet Gospoď.

11

1 Razverzi, Livane, dveri tvoja, i da pojast ogň kedry tvoja:
2 da plačevoplstvit pitis, zane pade kedr, jako velmoži velmi obedneša. Vosplačevoplstvite, dubi Vasanitidstii, jako posečesja dubrava nasaždennaja.
3 Glas plačuščich pastyrej, jako vozbedstvova veličije ich: glas rykajuščich lvov, jako ozlobleno bysť šatanije Iordanovo.
4 Sice glagolet Gospoď Vsederžitel: pasite ovcy zakolenija,
5 jaže sťjažavšii zakalachu i ne raskajavachusja, i prodajuščii ja glagolachu: blagosloven Gospoď, i obogatichomsja: i pastyrije ich ne pečachusja ni čimže o nich.
6 Sego radi ne poščaždu ktomu na živuščich na zemli, glagolet Gospoď: i se, Az predam čeloveki, kojegoždo v ruce iskrennemu jego i v ruce carju svojemu: i izsekut zemlju, i ne imam izjati ot ruki ich.
7 I upasu ovcy zakolenija v zemli Chanaani: i priimu Sebe dva žezla, jedinago narekoch dobrotu, a drugago narekoch uže, i upasu ovcy.
8 I pogublju tri pastyri v mesjac jedin, i oťjagčaet duša Moja na ňa: ibo duši ich rykachu na Ma.
9 I rech: ne imam pasti vas: umirajuščeje da umret, i izčezajuščeje da izčeznet, i pročaja da pojast kijždo ploť bližňago svojego.
10 I priimu žezl Moj dobryj i otvergu jego ježe razoriti zavet Moj, jegože zaveščach ko vsem ljudem:
11 i razoritsja v deň onyj, i urazumejut Chananeje ovcy chranimyja Mne, zane slovo Gospodne jesť.
12 I reku k nim: ašče dobro pred vami jesť, dadite mzdu Moju, ili otrecytesja. I postaviša mzdu Moju tridesjať srebrenik.
13 I reče Gospoď ko mne: vloži ja v gornilo i smotri, ašče iskušeno jesť, imže obrazom iskušen bych o nich. I prijach tridesjať srebrenik i vložich ich v chram Gospodeň v gornilo.
14 I otvergoch žezl vtoryj uže, ježe razoriti zavet iže posrede Iudy i posrede Izrailja.
15 I reče Gospoď ko mne: ješče priimi sebe sosudy pastyrski, pastyrja neiskusna:
16 zane, se, Az vozdvignu pastyrja na zemlju: pogibajuščago ne posetit i rastočennago ne imať vzyskati, i sokrušennago ne imať izceliti i zdravago ne imať napraviti, i masa izbrannych pojast i glezny ich izvijet.
17 O, pasuščii sujetnaja i ostavlšii ovec! Meč na myšcu jego i na oko jemu desnoje: myšca jego izsychajušči izschnet, i oko jemu desnoje oslepaja oslepnet.

12

1 Proročestvo slovese Gospodňa na Izrailja, glagolet Gospoď, prostryj nebo i osnovajaj zemlju i sozidajaj duch čeloveka v nem:
2 se, Az polagaju Ijerusalima jako preddverija dvižimaja vsem ljudem okrest, i vo Iudei budet obsedenije na Ijerusalima:
3 i budet v deň onyj, položu Ijerusalima kameň popiraemyj vsemi jazyki: vsjak popirajaj jego rugajasja porugaetsja, i soberutsja naň vsi jazycy zemli.
4 V deň on, glagolet Gospoď Vsederžitel, poražu vsjakago koňa vo užas i vsadnika jego v bezumije: i na dom Iudov otverzu oči Moi i vsja koni ljudij poražu vo osleplenije.
5 I rekut tysjaščnicy Iudiny vsi v serdcach svoich: obrjaščem sebe živuščyja vo Ijerusalime o Gospode Vsederžiteli Boze ich.
6 V deň on položu tysjaščniki Iudiny jako glavňu ognennu v drovach i jako svešču ognennu v steblii, i pojaďat odesnuju i ošujuju vsja ljudi okrest: i naselitsja Ijerusalim ješče po sebe vo Ijerusalime:
7 i spaset Gospoď selenija Iudova jakože isperva, jako da ne veličaetsja pochvala domu Davidova i veličanija živuščich vo Ijerusalime na Iudu.
8 I budet v deň on, zaščitit Gospoď živuščich vo Ijerusalime: i budet nemoščnyj v nich v toj deň jako David, a dom Davidov jako dom Božij, jakože Angel Gospodeň pred nimi.
9 I budet v deň on, vzyšču izjati vsja jazyki grjaduščyja na Ijerusalim,
10 i izliju na dom Davidov i na živuščyja vo Ijerusalime duch blagodati i ščedrot, i vozzrjat Naň, Jegože probodoša, i vosplačutsja o Nem plakanijem jako o vozljublennem, i poboljat o Nem bolezniju jako o pervence.
11 V deň on vozveličitsja plačevoplstvije vo Ijerusalime, jako plačevoplstvije Adadrimona na poli Magedone.
12 I vosplačetsja zemlja po plemenom plemenom: koleno o sebe, i ženy ich o sebe: koleno domu Davidova o sebe i ženy ich o sebe:
13 koleno domu Nafanova o sebe, i ženy ich o sebe: koleno domu Leviina o sebe, i ženy ich i sebe: koleno Simeone o sebe, i ženy ich o sebe:
14 vsja pročaja kolena, koleno i koleno o sebe, i ženy ich o sebe.

13

1 V deň on budet vsjako mesto otverzaemo domu Davidovu i živuščym vo Ijerusalime v predviženije i razdelenije.
2 I budet v deň on, glagolet Gospoď Savaof, potreblju imena idolov ot zemli, i ktomu ne budet ich pamati: i lživyja proroki i ducha nečistago izmu ot zemli.
3 I budet, ašče prorečet čelovek ješče, i rečet k nemu otec jego i mati jego, roždšii jego, vnegda proročestvovati jemu: ne živ budeši, jako lžu glagolal jesi vo ima Gospodne: i zapnut jemu otec jego i mati jego, rodivšii jego, jegda proročestvovati načnet.
4 I budet v deň on, postyďatsja prorocy, kijždo ot videnija svojego, vnegda proročestvovati jemu, i oblekutsja v kožu vlasjanuju, zane solgaša.
5 I rečet: nesm prorok az, jako čelovek delajaj zemlju az jesm, zane čelovek rodi ma ot junosti mojeja.
6 I reku k nemu: čto jazvy sija posrede ruku tvojeju? I rečet: imiže ujazvlen bych v domu vozljublennago mojego.
7 Meču, vostani na pastyrja Mojego i na muža graždanina Mojego, glagolet Gospoď Vsederžitel: porazi pastyrja, i rastočatsja ovcy stada: i navedu ruku Moju na (malyja) pastyri.
8 I budet v deň on na vsej zemli, glagolet Gospoď, dve časti jeja potrebjatsja i izčeznut, a tretija ostanetsja na nej:
9 i provedu tretiju časť skvoze ogň, i razžgu ja, jakože razžizaetsja srebro, i iskušu ja, jakože iskušaetsja zlato: toj prizovet ima Moje, i Az uslyšu jego i reku: ljudije Moi sii suť. I tii rekut: Gospoď Bog moj.

14

1 Se, dnije Gospodni grjadut, i razdeljatsja korysti tvoja v tebe:
2 i soberu vsja jazyki na Ijerusalim v braň, i plenitsja grad, i raschiťjatsja domove, i ženy oskverňatsja: i izydet pol grada v plenenije, a ostanok ljudij Moich ne potrebjatsja ot grada.
3 I izydet Gospoď i opolčitsja na jazyki ony, jakože deň opolčenija jego v deň brani.
4 I stanut noze Jego v deň on na gore Jeleonstej, jaže jesť prjamo Ijerusalimu na vostok: i razdelitsja gora Jeleonskaja, pol jeja k vostokom i pol jeja k morju, propasť velija zelo: i uklonitsja pol gory na sever i pol jeja na jug:
5 i zasypletsja debr gor Moich, i prilpnet debr gorňaja daže do Asaila i napolnitsja, jakože napolnisja ot lica trusa vo dnech Ozii carja Iudova: i priidet Gospoď Bog moj, i vsi svjatii s Nim.
6 I budet v deň on, ne budet svet, no zima i mraz:
7 i budet deň jedin, i deň toj znaem budet Gospodevi, i ne deň i ne nošč, i pri večere budet svet.
8 I v deň on izydet voda živa iz Ijerusalima, pol jeja v more pervoje i pol jeja v more posledneje: i v žatvu i v vesnu budet tako.
9 I budet Gospoď v Carja po vsej zemli: v deň on budet Gospoď jedin, i ima Jego jedino,
10 obchoďa vsju zemlju i pustyňu, ot Gavai i do Remmona, na jug Ijerusalimu: i voznesetsja na meste i prebudet ot vrat Veniaminich do mesta vrat pervych, daže do vrat ugolnych i do stolpa Anameilja i do podtočilija careva.
11 I vseljatsja v nem, i anafema ne budet ktomu, i vselitsja Ijerusalim nadejajsja.
12 I sije budet padenije, imže izsečet Gospoď vsja ljudi, jelicy vojevaša na Ijerusalim: istajut ploti ich stojaščich na nogach svoich, i očesa im istekut iz obočij ich, i jazyk ich istaet vo ustech ich.
13 I budet v deň on užas Gospodeň velij na nich: i imutsja kijždo za ruku bližňago svojego, i sopletetsja ruka jego k ruce bližňago svojego.
14 I Iuda opolčitsja vo Ijerusalime i soberet kreposť vsech ljudij okrest, zlato i srebro i rizy vo množestvo zelo.
15 I sije budet padenije konem i mskom, i velbljudom i oslom, i vsem skotom suščym v polcech onech, po padeniju semu.
16 I budet, jelicy ašče ostanutsja ot vsech jazyk prišedšich na Ijerusalim, i vzydut na vsjakoje leto poklaňatisja Carju Gospodu Vsederžitelju i prazdnovati prazdnik skinopigii.
17 I budet, jelicy ašče ne vzydut ot vsech plemen zemli vo Ijerusalim poklonitisja Carju Gospodu Vsederžitelju, i sii onem priložatsja, ne budet na nich dožďa.
18 Ašče že koleno Jegipetskoje ne vzydet, ni priidet, i na sich budet jazva, jejuže porazit Gospoď vsja jazyki, jelicy ašče ne vzydut, ježe prazdnovati prazdnik skinopigii.
19 Sej budet grech Jegiptu i grech vsem jazykom, jelicy ašče ne vzydut, ježe prazdnovati prazdnik skinopigii.
20 V deň on budet ježe vo uzde koňa, svjato Gospodu Vsederžitelju: i budut konobi v domu Gospodni jako čašy pred licem oltarja,
21 i budet vsjak konob vo Ijerusalime i vo Iude svjat Gospodevi Vsederžitelju: i priidut vsi žruščii i priimut ot nich i svarjat v nich, i ne budet Chananej ktomu vo chrame Gospoda Vsederžitelja v deň on.

{pokazať odnu glavu na stranice}