Kniga Ruf

Slavjanskij tekst

1

1 I bysť vnegda suďachu sudii, bysť glad na zemli. I ide muž ot Viflejema Iudina obitati v sele Moavli, sam i žena jego, i dva syny jego:
2 ima že muževi Jelimelech, ima že žene jego Nojemmiň i ima dvema synoma jego Maalon i Cheleon, Jefrafejstii ot Viflejema Iudina. I priidoša v selo Moavle, i beša tamo.
3 I umre Jelimelech muž Nojemminin, i ostasja ona i oba syny jeja:
4 i pojasta sebe ženy Moavitskija: ima jedinej Orfa i ima vtorej Ruf: i žiša tamo do desjati let.
5 I umrosta oba syny jeja, Maalon i Cheleon, i ostasja žena ot muža svojego i ot oboich synov jeja.
6 I vosta ona i obe snochi jeja, i vozvratišasja s sela Moavlja: zane uslyša na sele Moavli, jako priseti Gospoď ljudij Svoich dati im chleby.
7 I otide ot mesta, ideže be, ona i obe snochi jeja s neju, i iďachu v puť vozvratitisja v zemlju Iudinu.
8 I reče Nojemmiň obema snochama svoima: idite ubo, vozvratitesja kajaždo v dom otca svojego: da sotvorit Gospoď s vami milosť, jakože sotvoriste so umeršimi i so mnoju:
9 da dast Gospoď Bog vam obresti pokoj kojejždo v domu muža svojego. I celova ja: oni že vozdvigoša glasy svoja i plakašasja,
10 i rekoša jej: ni, no idem s toboju v ljudi tvoja.
11 I reče Nojemmiň: obratitesja ubo, dščeri moi, vskuju idete so mnoju? Ili ješče mne synove vo utrobe mojej, i budut vam muži?
12 Vozvratitesja ubo, dščeri moi i otidite, jako sostarechsja, i ne budu mužu: ašče že bych i rekla, jako u mene jesť nadežda, da budu mužu i roždu syny,
13 vy li poždete ich, dondeže vozrastut? I vy li uderžitesja, da ne budete inomu mužu? Ni, dščeri moi, jako gorko bysť mne pače vas, jako izyde na ma ruka Gospodňa.
14 I vozdvigoša glasy svoja, i plakaša paki. I celova Orfa svekrov svoju, i vozvratisja v ljudi svoja, Ruf že posledova jej.
15 I reče Nojemmiň k Rufe: se, vozvratisja jatrov tvoja k ljudem svoim i k bogom svoim, vozvratisja ubo i ty vsled jatrove svojeja.
16 I reče Ruf: ne srjašči mene to, ježe ostaviti tebe ili obratitisja mne ot tebe, no ideže ideši ty, i az pojdu, i ideže vodvorišisja ty, vodvorjusja i az: ljudije tvoi ljudije moi, i Bog tvoj Bog moj:
17 i ideže ašče umreši, umru i tamo pogrebusja: tako da sotvorit mne Gospoď, i sija da priložit, jako smerť razlučit meždu mnoju i toboju.
18 Videvši že Nojemmiň, jako ukrepisja ona iti s neju, umolče glagolati k nej ktomu.
19 Idoste že obe, dondeže priidoste v Viflejem. I bysť jegda priidoste oni v Viflejem, i vozglasi ves grad o nich, i rekoša: jeda sija jesť Nojemmiň?
20 I reče k nim: ne zovite ubo mene Nojemmiň, no zovite mene Gorka: jako ispolni ma goresti Vsederžitel zelo:
21 az ispolň otidoch, i nyne tšču ma vozvrati Gospoď: i vskuju ma naricaete Nojemmiň, Gospoď smiri ma i Vsederžitel ozlobi ma?
22 I vozvratisja Nojemmiň i Ruf Moavitiňa snocha jeja s neju, obraščajuščyjasja s sela Moavlja: i priidoste v Viflejem v načale žatvy jačmeňa.

2

1 I be muž znaemyj mužu Nojemmiňu: muž že silen ot roda Jelimelechova, ima že jemu Vooz.
2 I reče Ruf Moavitiňa k Nojemmini: da idu ubo na nivu i soberu klasy vsledstvujušči, ideže ašče obrjašču blagodať pred očima jego. Reče že jej: idi, dšči (moja).
3 I ide, i prišedši sobiraše na nive vsledstvujušči žatelem: i priide po slučaju v časť nivy Voozovy, iže ot srodstva Jelimelechova.
4 I se, Vooz priide ot Viflejema i reče žnuščym: Gospoď s vami. I reša jemu: da blagoslovit ťja Gospoď.
5 I reče Vooz otroku svojemu stojaščemu nad žateli: čija otrokovica sija?
6 I otvešča otrok stojaj nad žnuščimi, i reče: otrokovica Moavitiňa jesť, prišedšaja s Nojemminoju ot sela Moavlja:
7 i reče: da soberu nyne i složu v snopech po sledu žnuščich: i priide, i sta ot utra daže i do večera, i ni malo poči na nive.
8 I reče Vooz k Rufe: slyši, dšči, ne chodi sobirati na nivu inu, i ty da ne otideši otsjudu: no zde prilepisja ko otrokovicam moim,
9 i oči tvoi da budut na nive, ideže žnut, i da chodiši vsled ich: se, zapovedach otrokom ne kosnutisja tebe: i jegda vozžaždeši, i da ideši k sosudom, i piješi otňuduže čerpljut otrocy.
10 I pade (otrokovica) nic i poklonisja do zemli, i reče jemu: čto jako obretoch blagodať pred očima tvoima, ježe poznati ma, az že jesm stranna?
11 I otvešča Vooz i reče k nej: vozveščenijem vozvestisja mne, jelika sotvorila jesi so svekroviju tvojeju po umertvii muža tvojego, i kako ostavila jesi otca tvojego i mater tvoju i zemlju roždenija tvojego, i prišla jesi v ljudi, ichže ne vedala ot včera i tretijago dne:
12 da vozdast Gospoď delo tvoje, i da budet mzda tvoja ispolň ot Gospoda Boga Izraileva, k Nemuže prišla jesi upovati pod kriloma Jego.
13 Ona že reče: obretoch blagodať pred očima tvoima, gospodine moj, jako utešil ma jesi, i jako glagolal jesi v serdce raby tvojeja, i se, az budu jako jedina ot rabyň tvoich.
14 I reče jej Vooz: uže čas jasti, približisja ubo semo, da jasi chleb moj, i omoči ukruch tvoj vo ocet. I sjade Ruf ot strany žatelej: i podade jej Vooz prjažmo, i jade i nasytisja, i osta:
15 i vosta sobirati. I zapoveda Vooz otrokom svoim, glagolja: srede snopov da sobiraet, i ne posramite ju:
16 i nosjašče nosite jej, i otlagajušče otlagajte jej ot snopov, i ostavite ju sobirati i jasti, i ne vozbranite jej.
17 I sobira do večera na nive, i izmlati ježe sobra, i bysť jako ifi mera jačmeňa:
18 i vzja, i priide vo grad. I vide svekrov jeja ježe sobra: i izemši Ruf ot nedr svoich, dade svekrovi svojej, ježe ostavila, ot nichže nasytisja.
19 I reče k nej svekrov jeja: gde jesi sobirala dnes, i gde rabotala? Da budet blagosloven poznavyj ťja. I poveda Ruf svekrovi svojej, gde rabotala, i reče: ima mužu Vooz, u negože rabotach dnes.
20 Reče že Nojemmiň snoche svojej: blagosloven jesť Gospodem, jako ne ostavi milosti svojeja s živymi i so umeršimi. I reče jej Nojemmiň: užik jesť nam muž toj, i jesť ot užik našich.
21 I reče Ruf ko svekrovi svojej: i mne ubo reče: ko otrokovicam moim pristani, dondeže skončajut vsju žatvu, jaže jesť mne.
22 I reče Nojemmiň k Rufe snoche svojej: blago, dšči, jako chodila jesi so otrokovicami jego, i ne soprotivjatsja tebe na inej nive.
23 I prista Ruf ko otrokovicam Voozovym sobirati (klasy), dondeže skončasja žatva jačmeňa i pšenicy: i sede so svekroviju svojeju.

3

1 Reče že jej Nojemmiň svekrov jeja: dšči (moja), ne poišču li tebe pokoja, da blago ti budet?
2 I nyne Vooz ne užik li nam, ideže so otrokovicami jego byla jesi? Se, toj vejet na gumne jačmeň seja nošči:
3 ty že izmyjsja, i pomasti lice tvoje, i oblecysja v rizy tvoja (svetlyja), i izydi na gumno: ne javisja mužu, dondeže skončaet jasti i piti:
4 i budet vnegda usnuti jemu, i poznaeši mesto, gde ljažet, tamo da vnideši, i otkryeši u nog jego, i ljažeši: i toj povesť tebe, jaže imaši tvoriti.
5 I reče Ruf k nej: vsja jelika rečeši mne, sotvorju.
6 I ide na gumno, i sotvori po vsemu, jelika zapoveda jej svekrov jeja.
7 I jade Vooz i pi, i vozblaža serdce jego, i ide spati so strany stoga: ona že priide vtaj, i otkry jaže u nog jego, i ljaže.
8 I bysť v polunošči, užasesja muž i vozmatesja, i se, žena ležit u nog jego:
9 i reče (ej Vooz): kto jesi ty? Ona že reče: az jesm Ruf raba tvoja, da vozložiši krilo tvoje na rabu tvoju, jako užik ty jesi.
10 I reče Vooz: blagoslovena ty Gospodem Bogom, dšči, jako razblažila jesi milosť tvoju posledňuju pače pervyja, ježe ne iti tebe vsled junot, ašče ubog, ašče bogat:
11 i nyne, dšči, ne bojsja: vsja jelika rečeši, sotvorju tebe: vesť bo vse plema ljudij moich, jako žena sily ty jesi:
12 i nyne poistinne užik jesm az: no ješče jesť užik bližšij mene:
13 preleži siju nošč, i budet zautra ašče priimet ťja, to blago: da pojmet: ašče li ne voschoščet pojati tebe, to poimu ťja az, živ Gospoď: preleži do zautrija.
14 I leža u nog jego do zautrija: ona že vosta, prežde neže poznati mužu podruga svojego. I reče Vooz: da ne uvestsja, jako prichodila žena na gumno.
15 I reče jej: prinesi pokryvalo ježe na tebe, i derži je. Ona že derža je, i nameri jej šesť mer jačmeňa, i zade jej: i ide vo grad.
16 I priide Ruf ko svekrovi svojej. Ona že reče jej: čto jesť, dšči? I poveda jej vsja, jelika sotvori jej muž.
17 I reče jej: šesť mer sich jačmeňa dade mi, glagola bo ko mne: da ne ideši tšča ko svekrovi svojej.
18 Ona že reče: sedi, dšči, dondeže uvesi, kako padet slovo: ne umolčit bo muž, dondeže soveršitsja slovo dnes.

4

1 I Vooz priide ko vratom i sede tamo: i se, užik mimoiďaše, o nemže glagola Vooz. I reče jemu Vooz: uklonivsja sjadi zde. On že uklonisja i sede.
2 I poja Vooz desjať mužej ot starejšin grada, i reče: sjadite zde. I sedoša.
3 I reče Vooz užiku: časť sela, jaže jesť brata našego Jelimelecha, jaže dadesja Nojemmine vozvrativšejsja ot sela Moavlja:
4 az že rekoch: javlju tebe sije vo ucho tvoje, glagolja, prisťjaži pred seďaščimi i pred starejšiny ljudij moich: i ašče užičestvuješi, užičestvuj: ašče že ne užičestvuješi, povežď mi, da vedaju: jako nesť razve tebe ježe užičestvovati bližšij, i az jesm po tebe. On že reče: az jesm, užičestvuju.
5 I reče Vooz: v deň v oňže prisťjažeši selo ot ruki Nojemmini, i ot Rufy Moaviťjanyni ženy umeršago, i siju dostoit ti pojati, da vozstaviši ima umeršago v nasledije jego.
6 I reče užik: ne vozmogu užičestvovati sebe, da ne razsyplju nasledija mojego: užičestvuj sebe ty užičestvo moje, az bo ne vozmogu užičestvovati.
7 I sije upravlenije bysť prežde vo Izraili o užičestvovanii i o premenenii, ježe ukrepiti vsjakoje slovo: i izzuvaše muž sapog svoj, i dajaše podrugu svojemu užičestvujušču užičestvo jego: i sije bjaše svidetelstvo vo Izraili.
8 I reče užik Voozu: prisťjaži sebe užičestvo moje. I izzuv sapog svoj, dade jemu.
9 I reče Vooz starejšinam i vsem ljudem: svidetele vy dnes, jako prisťjažach dnes vsja, jaže Jelimelechova, i vsja jelika suť Cheleonova i Maalonova, ot ruki Nojemmini:
10 ksemu že Ruf Moaviťjanyňu ženu Maaloňu pojemlju sebe v ženu vozstaviti ima umeršago v nasledije jego, da ne pogibnet ima umeršago ot bratii jego i ot plemene ljudij jego: svidetele vy dnes.
11 I otveščaša vsi ljudije iže u vrat: svidetele jesmy. I starejšiny reša: da dast Gospoď žene tvojej, vchoďaščej v dom tvoj, jakože Rachili i jako Lii, jaže sozdaša obe dom Izrailev, i sotvoriša silu vo Jefrafe, i budet ima v Viflejeme:
12 i budi dom tvoj jakože dom Faresov, jegože rodi Famar Iude, ot semene tvojego dast tebe Gospoď ot raby seja čada.
13 I poja Vooz Ruf, i bysť jemu žena, i vnide k nej: i dade jej Gospoď začati, i rodi syna.
14 I rekoša ženy k Nojemmine: blagosloven Gospoď, Iže ne razsypa užika tvojego dnes, i prozovetsja ima tvoje vo Izraili,
15 i budet tebe vo obraščajuščago dušu i v prekormlenije starosti tvojeja, jako snocha tvoja, vozljubivšaja tebe, rodi syna, jaže jesť blaga tebe pače sedmi synov.
16 I vzja Nojemmiň otroča, i položi je na lone svojem, i bysť jemu kormilica.
17 I prozvaša sosedi ima jego, glagoljušče: rodisja syn Nojemmine. I narekoša ima jemu Ovid: sej jesť otec Ijessea, otca Davidova.
18 I sija rodstva Faresova: Fares rodi Jesroma:
19 Jesrom že rodi Arama: Aram že rodi Aminadava:
20 Aminadav že rodi Naassona: Naasson že rodi Salmona:
21 Salmon že rodi Vooza: Vooz že rodi Ovida:
22 Ovid že rodi Ijessea: Ijessej že rodi Davida.

{pokazať odnu glavu na stranice}