Bytije

Slavjanskij tekst

1

1 V načale sotvori Bog nebo i zemlju.
2 Zemlja že be nevidima i neustrojena, i tma verchu bezdny, i Duch Božij nošašesja verchu vody.
3 I reče Bog: da budet svet. I bysť svet.
4 I vide Bog svet, jako dobro, i razluči Bog meždu svetom i meždu tmoju.
5 I nareče Bog svet deň, a tmu nareče nošč. I bysť večer, i bysť utro, deň jedin.
6 I reče Bog: da budet tverď posrede vody, i da budet razlučajušči posrede vody i vody. I bysť tako.
7 I sotvori Bog tverď, i razluči Bog meždu vodoju, jaže be pod tverdiju, i meždu vodoju, jaže be nad tverdiju.
8 I nareče Bog tverď nebo. I vide Bog, jako dobro. I bysť večer, i bysť utro, deň vtoryj.
9 I reče Bog: da soberetsja voda, jaže pod nebesem, v sobranije jedino, i da javitsja suša. I bysť tako. I sobrasja voda, jaže pod nebesem, v sobranija svoja, i javisja suša.
10 I nareče Bog sušu zemlju, i sobranija vod nareče morja. I vide Bog, jako dobro.
11 I reče Bog: da prorastit zemlja bylije travnoje, sejuščeje sema po rodu i po podobiju, i drevo plodovitoje tvorjaščeje plod, jemuže sema jego v nem, po rodu na zemli. I bysť tako.
12 I iznese zemlja bylije travnoje, sejuščeje sema po rodu i po podobiju, i drevo plodovitoje tvorjaščeje plod, jemuže sema jego v nem, po rodu na zemli. I vide Bog, jako dobro.
13 I bysť večer, i bysť utro, deň tretij.
14 I reče Bog: da budut svetila na tverdi nebesnej, osveščati zemlju i razlučati meždu dnem i meždu noščiju: i da budut v znamenija i vo vremena, i vo dni i v leta,
15 i da budut v prosveščenije na tverdi nebesnej, jako svetiti po zemli. I bysť tako.
16 I sotvori Bog dva svetila velikaja: svetilo velikoje v načala dne, i svetilo menšeje v načala nošči, i zvezdy:
17 i položi ja Bog na tverdi nebesnej, jako svetiti na zemlju,
18 i vladeti dnem i noščiju, i razlučati meždu svetom i meždu tmoju. I vide Bog, jako dobro.
19 I bysť večer, i bysť utro, deň četvertyj.
20 I reče Bog: da izvedut vody gady duš živych, i pticy letajuščyja po zemli, po tverdi nebesnej. I bysť tako.
21 I sotvori Bog kity velikija, i vsjaku dušu životnych gadov, jaže izvedoša vody po rodom ich, i vsjaku pticu pernatu po rodu. I vide Bog, jako dobra.
22 I blagoslovi ja Bog, glagolja: rastitesja i množitesja, i napolnite vody, jaže v morjach, i pticy da umnožatsja na zemli.
23 I bysť večer, i bysť utro, deň pjatyj.
24 I reče Bog: da izvedet zemlja dušu živu po rodu, četveronogaja i gady, i zveri zemli po rodu. I bysť tako.
25 I sotvori Bog zveri zemli po rodu, i skoty po rodu ich, i vsja gady zemli po rodu ich. I vide Bog, jako dobra.
26 I reče Bog: sotvorim čeloveka po obrazu Našemu i po podobiju, i da obladaet rybami morskimi, i pticami nebesnymi, (i zvermi) i skotami, i vseju zemleju, i vsemi gady presmykajuščimisja po zemli.
27 I sotvori Bog čeloveka, po obrazu Božiju sotvori jego: muža i ženu sotvori ich.
28 I blagoslovi ich Bog, glagolja: rastitesja i množitesja, i napolnite zemlju, i gospodstvujte jeju, i obladajte rybami morskimi, (i zvermi) i pticami nebesnymi, i vsemi skotami, i vseju zemleju, i vsemi gadami presmykajuščimisja po zemli.
29 I reče Bog: se, dach vam vsjakuju travu semennuju sejuščuju sema, ježe jesť verchu zemli vseja: i vsjakoje drevo, ježe imať v sebe plod semene semennago, vam budet v sneď:
30 i vsem zverem zemnym, i vsem pticam nebesnym, i vsjakomu gadu presmykajuščemusja po zemli, iže imať v sebe dušu života, i vsjaku travu zelenu v sneď. I bysť tako.
31 I vide Bog vsja, jelika sotvori: i se dobra zelo. I bysť večer, i bysť utro, deň šestyj.

2

1 I soveršišasja nebo i zemlja, i vse ukrašenije ich.
2 I soverši Bog v deň šestyj dela Svoja, jaže sotvori: i poči v deň sedmyj ot vsech del Svoich, jaže sotvori.
3 I blagoslovi Bog deň sedmyj, i osvjati jego: jako v toj poči ot vsech del Svoich, jaže načat Bog tvoriti.
4 Sija kniga bytija nebese i zemli, jegda bysť, v oňže deň sotvori Gospoď Bog nebo i zemlju,
5 i vsjakij zlak selnyj, prežde daže byti na zemli, i vsjakuju travu selnuju, prežde daže prozjabnuti: ne bo odoždi Gospoď Bog na zemlju, i čelovek ne bjaše delati ju:
6 istočnik že ischoždaše iz zemli i napajaše vse lice zemli.
7 I sozda Bog čeloveka, persť (vzem) ot zemli, i vdunu v lice jego dychanije žizni: i bysť čelovek v dušu živu.
8 I nasadi Gospoď Bog raj vo Jedeme na vostocech, i vvede tamo čeloveka, jegože sozda.
9 I prozjabe Bog ješče ot zemli vsjakoje drevo krasnoje v videnije i dobroje v sneď: i drevo žizni posrede raja, i drevo ježe vedeti razumetelnoje dobrago i lukavago.
10 Reka že ischodit iz Jedema napajati raj: ottudu razlučaetsja v četyri načala.
11 Ima jedinej Fison: sija okružajuščaja vsju zemlju Jevilatskuju: tamo ubo jesť zlato.
12 Zlato že onyja zemli dobroje: i tamo jesť anfraks i kameň zelenyj.
13 I ima rece vtorej Geon: sija okružajuščaja vsju zemlju Jefiopskuju.
14 I reka tretija Tigr: sija prochoďaščaja prjamo Assiriom. Reka že četvertaja Jevfrat.
15 I vzja Gospoď Bog čeloveka, jegože sozda, i vvede jego v raj Sladosti, delati jego i chraniti.
16 I zapoveda Gospoď Bog Adamu, glagolja: ot vsjakago dreva, ježe v rai, snediju snesi:
17 ot dreva že, ježe razumeti dobroje i lukavoje, ne sneste ot nego: a v oňže ašče deň sneste ot nego, smertiju umrete.
18 I reče Gospoď Bog: ne dobro byti čeloveku jedinomu: sotvorim jemu pomoščnika po nemu.
19 I sozda Bog ješče ot zemli vsja zveri selnyja i vsja pticy nebesnyja, i privede ja ko Adamu videti, čto narečet ja: i vsjako ježe ašče nareče Adam dušu živu, sije ima jemu.
20 I nareče Adam imena vsem skotom, i vsem pticam nebesnym, i vsem zverem zemnym. Adamu že ne obretesja pomoščnik podobnyj jemu.
21 I naloži Bog izstuplenije na Adama, i uspe: i vzja jedino ot rebr jego, i ispolni plotiju vmesto jego.
22 I sozda Gospoď Bog rebro, ježe vzja ot Adama, v ženu, i privede ju ko Adamu.
23 I reče Adam: se, nyne kosť ot kostej moich i ploť ot ploti mojeja: sija narečetsja žena, jako ot muža svojego vzjata bysť sija.
24 Sego radi ostavit čelovek otca svojego i mater i prilepitsja k žene svojej, i budeta dva v ploť jedinu.
25 I besta oba naga, Adam že i žena jego, i ne styďastasja.

3

1 Zmij že be mudrejšij vsech zverej suščich na zemli, ichže sotvori Gospoď Bog. I reče zmij žene: čto jako reče Bog: da ne jaste ot vsjakago dreva rajskago?
2 I reče žena zmiju: ot vsjakago dreva rajskago jasti budem:
3 ot ploda že dreva, ježe jesť posrede raja, reče Bog, da ne jaste ot nego, niže prikosnetesja jemu, da ne umrete.
4 I reče zmij žene: ne smertiju umrete:
5 veďaše bo Bog, jako v oňže ašče deň sneste ot nego, otverzutsja oči vaši, i budete jako bozi, veďašče dobroje i lukavoje.
6 I vide žena, jako dobro drevo v sneď i jako ugodno očima videti i krasno jesť, ježe razumeti: i vzemši ot ploda jego jade, i dade mužu svojemu s soboju, i jadosta.
7 I otverzošasja oči obema, i razumeša, jako nazi beša: i sšista listvije smokovnoje, i sotvorista sebe prepojasanija.
8 I uslyšasta glas Gospoda Boga choďašča v rai po poludni: i skrystasja Adam že i žena jego ot lica Gospoda Boga posrede dreva rajskago.
9 I prizva Gospoď Bog Adama i reče jemu: Adame, gde jesi?
10 I reče Jemu: glas slyšach Tebe choďašča v rai, i ubojachsja, jako nag jesm, i skrychsja.
11 I reče jemu Bog: kto vozvesti tebe, jako nag jesi, ašče ne by ot dreva, jegože zapovedach tebe sego jedinago ne jasti, ot nego jal jesi?
12 I reče Adam: žena, juže dal jesi so mnoju, ta mi dade ot dreva, i jadoch.
13 I reče Gospoď Bog žene: čto sije sotvorila jesi? I reče žena: zmij prelsti ma, i jadoch.
14 I reče Gospoď Bog zmiju: jako sotvoril jesi sije, prokljat ty ot vsech skotov i ot vsech zverej zemnych: na persech tvoich i čreve choditi budeši, i zemlju snesi vsja dni života tvojego:
15 i vraždu položu meždu toboju i meždu ženoju, i meždu semenem tvoim i meždu semenem toja: toj tvoju bljusti budet glavu, i ty bljusti budeši jego pjatu.
16 I žene reče: umnožaja umnožu pečali tvoja i vozdychanija tvoja: v boleznech rodiši čada, i k mužu tvojemu obraščenije tvoje, i toj toboju obladati budet.
17 I Adamu reče: jako poslušal jesi glasa ženy tvojeja i jal jesi ot dreva, jegože zapovedach tebe sego jedinago ne jasti, ot nego jal jesi: prokljata zemlja v delech tvoich, v pečalech snesi tuju vsja dni života tvojego:
18 ternija i volčcy vozrastit tebe, i snesi travu selnuju:
19 v pote lica tvojego snesi chleb tvoj, dondeže vozvratišisja v zemlju, ot nejaže vzjat jesi: jako zemlja jesi, i v zemlju otideši.
20 I nareče Adam ima žene svojej Žizň, jako ta mati vsech živuščich.
21 I sotvori Gospoď Bog Adamu i žene jego rizy kožany, i obleče ich.
22 I reče Bog: se, Adam bysť jako jedin ot Nas, ježe razumeti dobroje i lukavoje: i nyne da ne kogda prostret ruku svoju i vozmet ot dreva žizni i snest, i živ budet vo vek.
23 I izgna jego Gospoď Bog iz raja Sladosti delati zemlju, ot nejaže vzjat bysť.
24 I izrinu Adama, i vseli jego prjamo raja Sladosti: i pristavi Cheruvima, i plamennoje oružije obraščaemoje, chraniti puť dreva žizni.

4

1 Adam že pozna Jevu ženu svoju, i začenši rodi Kaina i reče: sťjažach čeloveka Bogom.
2 I priloži roditi brata jego, Avelja. I bysť Avel pastyr ovec, Kain že be delajaj zemlju.
3 I bysť po dnech, prinese Kain ot plodov zemli žertvu Bogu:
4 i Avel prinese i toj ot pervorodnych ovec svoich i ot tukov ich. I prizre Bog na Avelja i na dary jego:
5 na Kaina že i na žertvy jego ne vňat. I opečalisja Kain zelo, i ispade lice jego.
6 I reče Gospoď Bog Kainu: vskuju priskorben byl jesi? I vskuju ispade lice tvoje?
7 Jeda ašče pravo prinesl jesi, pravo že ne razdelil jesi, ne sogrešil li jesi? Umolkni: k tebe obraščenije jego, i ty tem obladaeši.
8 I reče Kain ko Avelju bratu svojemu: pojdem na pole. I bysť vnegda byti im na poli, vosta Kain na Avelja brata svojego i ubi jego.
9 I reče Gospoď Bog ko Kainu: gde jesť Avel brat tvoj? I reče: ne vem: jeda straž bratu mojemu jesm az?
10 I reče Gospoď: čto sotvoril jesi sije? Glas krove brata tvojego vopijet ko Mne ot zemli:
11 i nyne prokljat ty na zemli, jaže razverze usta svoja prijati krov brata tvojego ot ruki tvojeja:
12 jegda delaeši zemlju, i ne priložit sily svojeja dati tebe: steňa i trjasyjsja budeši na zemli.
13 I reče Kain ko Gospodu Bogu: vjaščšaja vina moja, ježe ostavitisja mi:
14 ašče izgoniši ma dnes ot lica zemli, i ot lica Tvojego skryjusja, i budu steňa i trjasyjsja na zemli, i budet, vsjak obretajaj ma ubijet ma.
15 I reče jemu Gospoď Bog: ne tako: vsjak ubivyj Kaina sedmiždy otmstitsja. I položi Gospoď Bog znamenije na Kaine, ježe ne ubiti jego vsjakomu obretajuščemu jego.
16 I izyde Kain ot lica Božija i vselisja v zemlju Naid, prjamo Jedemu.
17 I pozna Kain ženu svoju, i začenši rodi Jenocha. I be zižďaj grad, i imenova grad vo ima syna svojego Jenoch.
18 Rodisja že Jenochu Gaidad: i Gaidad rodi Maleleila: i Maleleil rodi Mafusala: Mafusal že rodi Lamecha.
19 I vzja sebe Lamech dve ženy: ima jedinej Ada i ima vtorej Sella.
20 I rodi Ada Iovila: sej bjaše otec živuščich v seleniich skotopitatelej.
21 I ima bratu jego Iuval: sej bjaše pokazavyj pevnicu i gusli.
22 Sella že i taja rodi Fovela: sej bjaše mlatobijec, kovač medi i železa: sestra že Fovelova Nojema.
23 Reče že Lamech svoim ženam: Ada i Sella, uslyšite glas moj, ženy Lamechovy, vnušite moja slovesa: jako muža ubich v jazvu mne i junošu v strup mne:
24 jako sedmiceju otmstisja ot Kaina, ot Lamecha že sedmdesjat sedmiceju.
25 Pozna že Adam Jevu ženu svoju: i začenši rodi syna, i imenova ima jemu Sif, glagoljušči: voskresi bo mi Bog sema drugoje, vmesto Avelja, jegože ubi Kain.
26 I Sifu bysť syn: imenova že ima jemu Jenos: sej upova prizyvati ima Gospoda Boga.

5

1 Sija kniga bytija čeloveča, v oňže deň sotvori Bog Adama, po obrazu Božiju sotvori jego,
2 muža i ženu sotvori ich i blagoslovi ich: i nareče ima jemu Adam, v oňže deň sotvori ich.
3 Požive že Adam let dveste tridesjať i rodi syna po vidu svojemu i po obrazu svojemu, i nareče ima jemu Sif.
4 Byša že dnije Adamovy, jaže požive, po ježe roditi jemu Sifa, let sedm sot, i rodi syny i dščeri.
5 I byša vsi dnije Adamovy, jaže požive, let devjať sot i tridesjať: i umre.
6 Požive že Sif let dveste pjať i rodi Jenosa.
7 I požive Sif, po ježe roditi jemu Jenosa, let sedm sot i sedm, i rodi syny i dščeri.
8 I byša vsi dnije Sifovy let devjať sot i dvanadesjať: i umre.
9 I požive Jenos let sto devjaťdesjat i rodi Kainana.
10 I požive Jenos, po ježe roditi jemu Kainana, let sedm sot i pjaťnadesjať, i rodi syny i dščeri.
11 I byša vsi dnije Jenosovy let devjať sot i pjať: i umre.
12 I požive Kainan let sto sedmdesjat i rodi Maleleila.
13 I požive Kainan, po ježe roditi jemu Maleleila, let sedm sot i četyredesjať, i rodi syny i dščeri.
14 I byša vsi dnije Kainanovy let devjať sot i desjať: i umre.
15 I požive Maleleil let sto šesťdesjat pjať i rodi Iareda.
16 I požive Maleleil, po ježe roditi jemu Iareda, let sedm sot i tridesjať, i rodi syny i dščeri.
17 I byša vsi dnije Maleleilovy let osm sot i devjaťdesjat pjať: i umre.
18 I požive Iared let sto šesťdesjat dva i rodi Jenocha.
19 I požive Iared, po ježe roditi jemu Jenocha, let osm sot, i rodi syny i dščeri.
20 I byša vsi dnije Iaredovy let devjať sot i šesťdesjat dva: i umre.
21 I požive Jenoch let sto šesťdesjat pjať i rodi Mafusala.
22 Ugodi že Jenoch Bogu, i požive Jenoch, po ježe roditi jemu Mafusala, let dveste, i rodi syny i dščeri.
23 I byša vsi dnije Jenochovy let trista šesťdesjat pjať.
24 I ugodi Jenoch Bogu, i ne obretašesja, zane preloži jego Bog.
25 I požive Mafusal let sto osmdesjat sedm i rodi Lamecha.
26 I požive Mafusal, po ježe roditi jemu Lamecha, let sedm sot osmdesjat dva, i rodi syny i dščeri.
27 I byša vsi dnije Mafusalovy, jaže požive, let devjať sot i šesťdesjat devjať: i umre.
28 I požive Lamech let sto osmdesjat osm i rodi syna,
29 i nareče ima jemu Noje, glagolja: sej upokoit nas ot del našich i ot pečali ruk našich, i ot zemli, juže proklja Gospoď Bog.
30 I požive Lamech, po ježe roditi jemu Noa, let pjať sot i šesťdesjat pjať, i rodi syny i dščeri.
31 I byša vsi dnije Lamechovy let sedm sot i pjaťdesjat tri: i umre.
32 I be Noje let pjati sot, i rodi syny tri, Sima, Chama, Iafefa.

6

1 I bysť jegda načaša čelovecy mnozi byvati na zemli, i dščeri rodišasja im:
2 videvše že synove Božii dščeri čeloveči, jako dobry suť, pojaša sebe ženy ot vsech, jaže izbraša.
3 I reče Gospoď Bog: ne imať Duch Moj prebyvati v čelovecech sich vo vek, zane suť ploť: budut že dnije ich let sto dvadesjať.
4 Ispolini že bjachu na zemli vo dni ony: i potom, jegda vchoždachu synove Božii k dščerem čelovečeskim, i raždachu sebe: tii bjachu ispolini, iže ot veka, čelovecy imenitii.
5 Videv že Gospoď Bog, jako umnožišasja zloby čelovekov na zemli: i vsjak pomyšljaet v serdcy svojem priležno na zlaja vo vsja dni:
6 i pomysli Bog, jako sotvori čeloveka na zemli, i razmysli.
7 I reče Bog: potreblju čeloveka, jegože sotvorich, ot lica zemli, ot čeloveka daže do skota, i ot gad daže do ptic nebesnych: zane razmyslich, jako sotvorich ja.
8 Noje že obrete blagodať pred Gospodem Bogom.
9 Sija že bytija Nojeva: Noje čelovek praveden soveršen syj v rode svojem, Bogu ugodi Noje.
10 Rodi že Noje tri syny, Sima, Chama, Iafefa.
11 Rastlesja že zemlja pred Bogom, i napolnisja zemlja nepravdy.
12 I vide Gospoď Bog zemlju, i be rastlenna: jako rastli vsjaka ploť puť svoj na zemli.
13 I reče Gospoď Bog Noju: vrema vsjakago čeloveka priide pred Ma, jako ispolnisja zemlja nepravdy ot nich: i se, Az pogublju ich i zemlju.
14 Sotvori ubo sebe kovčeg ot drev (negnijuščich) četverougolnych: gnezda sotvoriši v kovčeze, i posmoliši jego vnutrudu i vneudu smoloju.
15 I tako sotvoriši kovčeg: trech sot laktej dolgota kovčega, i pjatidesjati laktej širota, i tridesjati laktej vysota jego.
16 Sobiraja svodom sotvoriši kovčeg, i v lakoť sveršiši jego svyše: dver že kovčega sotvoriši ot strany: obitališča dvokrovna i trekrovna sotvoriši v nem.
17 Az že, se, navedu potop, vodu na zemlju, pogubiti vsjaku ploť, v nejže jesť duch žizni pod nebesem: i jelika suť na zemli, skončajutsja.
18 I postavlju zavet Moj s toboju: vnideši že v kovčeg ty i synove tvoi, i žena tvoja i ženy synov tvoich s toboju.
19 I ot vsech skotov i ot vsech gad, i ot vsech zverej, i ot vsjakija ploti, dva dva ot vsech vvedeši v kovčeg, da pitaeši s soboju: mužeskij pol i ženskij budut.
20 Ot vsech ptic pernatych po rodu, i ot vsech skotov po rodu, i ot vsech gadov polzajuščich po zemli po rodu ich, dva dva ot vsech vnidut k tebe, pitatisja s toboju, mužeskij pol i ženskij.
21 Ty že vozmi sebe ot vsech brašen, jaže imate jasti, i sobereši k sebe, i budut tebe i onym brašno.
22 I sotvori Noje vsja jelika zapoveda jemu Gospoď Bog, tako sotvori.

7

1 I reče Gospoď Bog k Noju: vnidi ty i ves dom tvoj v kovčeg, jako ťja videch pravedna predo Mnoju v rode sem:
2 ot skotov že čistych vvedi k sebe sedm sedm, mužeskij pol i ženskij: ot skotov že nečistych dva dva, mužeskij pol i ženskij:
3 i ot ptic nebesnych čistych sedm sedm, mužeskij pol i ženskij: i ot vsech ptic nečistych dve dve, mužeskij pol i ženskij, prepitati sema po vsej zemli:
4 ješče bo dnij sedm, Az navedu dožď na zemlju četyredesjať dnij i četyredesjať noščej: i potreblju vsjakoje vostanije, ježe sotvorich, ot lica vseja zemli.
5 I sotvori Noje vsja, jelika zapoveda jemu Gospoď Bog.
6 Noje že be let šesti sot, i potop vodnyj bysť na zemli.
7 Vnide že Noje i synove jego, i žena jego i ženy synov jego s nim v kovčeg, vody radi potopa.
8 I ot ptic čistych i ot ptic nečistych, i ot skot čistych i ot skot nečistych, (i ot zverej,) i ot vsech gadov presmykajuščichsja po zemli,
9 dva dva vnidoša k Noju v kovčeg, mužeskij pol i ženskij, jakože zapoveda (Gospoď) Bog Noju.
10 I bysť po sedmi dnech, i voda potopnaja bysť na zemli.
11 V šesťsotnoje leto v žitii Nojeve, vtorago mesjaca, v dvadesjať sedmyj deň mesjaca, v deň toj razverzošasja vsi istočnicy bezdny, i chljabi nebesnyja otverzošasja:
12 i bysť dožď na zemlju četyredesjať dnij i četyredesjať noščej.
13 V deň toj vnide Noje, Sim, Cham, Iafef, synove Nojevy, i žena Nojeva, i tri ženy synov jego s nim v kovčeg.
14 I vsi zverije zemnii po rodu, i vsi skoti po rodu, i vsjakij gad dvižuščijsja na zemli po rodu, i vsjakaja ptica pernataja po rodu svojemu,
15 vnidoša k Noju v kovčeg dva dva, mužeskij pol i ženskij, ot vsjakija ploti, v nejže jesť duch životnyj:
16 i vchoďaščaja mužeskij pol i ženskij ot vsjakija ploti, vnidoša k Noju v kovčeg, jakože zapoveda Gospoď Bog Noju: i zatvori Gospoď Bog kovčeg otvne jego.
17 I bysť potop četyredesjať dnij i četyredesjať noščej na zemli, i umnožisja voda i vzja kovčeg, i vozvysisja ot zemli:
18 i vozmogaše voda, i umnožašesja zelo na zemli, i nošašesja kovčeg verchu vody.
19 Voda že vozmogaše zelo zelo na zemli: i pokry vsja gory vysokija, jaže bjachu pod nebesem:
20 pjaťnadesjať laktej gore vozvysisja voda, i pokry vsja gory vysokija.
21 I umre vsjakaja ploť dvižuščajasja po zemli ptic i skotov i zverej, i vsjakij gad dvižuščijsja na zemli, i vsjakij čelovek,
22 i vsja jelika imut dychanije žizni, i vse ježe be na suši umre.
23 I potrebisja vsjakoje vostanije, ježe bjaše na licy vseja zemli, ot čeloveka daže do skota i gadov i ptic nebesnych, i potrebišasja ot zemli: i osta Noje jedin, i iže s nim v kovčeze.
24 I vozvysisja voda nad zemleju dnij sto pjaťdesjat.

8

1 I pomanu Bog Noa, i vsja zveri, i vsja skoty, i vsja pticy, i vsja gady presmykajuščyjasja, jelika bechu s nim v kovčeze: i navede Bog duch na zemlju, i presta voda.
2 I zaključišasja istočnicy bezdny i chljabi nebesnyja: i uderžasja dožď ot nebese.
3 I vspjať pojde voda iduščaja ot zemli: i umaljašesja voda po ste pjatidesjatich dnech.
4 I sede kovčeg v mesjac sedmyj, v dvadesjať sedmyj deň mesjaca, na gorach Araratskich.
5 Voda že uchoďašči umaljašesja daže do desjatago mesjaca: i v desjatyj mesjac, v pervyj deň mesjaca javišasja versi gor.
6 I bysť do četyredesjatich dnech otverze Noje okonce kovčega, ježe sotvori,
7 i posla vrana (videti, ašče ustupila voda ot lica zemli): i izšed ne vozvratisja, dondeže izsjače voda ot zemli.
8 I posla golubicu po nem videti, ašče ustupila voda ot lica zemli:
9 i ne obretši golubica pokoja nogama svoima, vozvratisja k nemu v kovčeg, jako voda bjaše po vsemu licu vseja zemli: i proster ruku svoju, prijat ju i vnese ju k sebe v kovčeg.
10 I premedliv ješče sedm dnij, paki posla golubicu iz kovčega.
11 I vozvratisja k nemu golubica k večeru, i imejaše sučec masličen s listvijem vo ustech svoich: i pozna Noje, jako ustupi voda ot lica zemli.
12 I premedliv ješče sedm dnij drugich, paki posla golubicu, i ne priloži vozvratitisja k nemu potom.
13 I bysť v pervoje i šesťsotnoje leto žitija Nojeva, v pervyj deň pervago mesjaca, izsjače voda ot lica zemli: i otkry Noje pokrov kovčega, jegože sotvori, i vide, jako izsjače voda ot lica zemli.
14 V mesjac že vtoryj, v dvadesjať sedmyj deň mesjaca izsše zemlja.
15 I reče Gospoď Bog Nojevi, glagolja:
16 izydi iz kovčega ty i žena tvoja, i synove tvoi i ženy synov tvoich s toboju:
17 i vsja zveri, jelicy suť s toboju, i vsjaku ploť ot ptic daže do skotov, i vsjak gad dvižuščijsja po zemli izvedi s soboju: i rastitesja i množitesja na zemli.
18 I izyde Noje i žena jego, i synove jego i ženy synov jego s nim,
19 i vsi zverije, i vsi skoti, i vsja pticy i vsi gadi dvižuščiisja po rodu svojemu na zemli izydoša iz kovčega.
20 I sozda Noje žertvennik Gospodevi: i vzja ot vsech skotov čistych i ot vsech ptic čistych i voznese vo vsesožženije na žertvennik.
21 I oboňa Gospoď voňu blagouchanija. I reče Gospoď Bog razmysliv: ne priložu ktomu prokljati zemlju za dela čelovečeskaja, zane priležit pomyšlenije čeloveku priležno na zlaja ot junosti jego: ne priložu ubo ktomu poraziti vsjakuju ploť živuščuju, jakože sotvorich:
22 vo vsja dni zemli sejatva i žatva, zima i znoj, leto i vesna, deň i nošč ne prestanut.

9

1 I blagoslovi Bog Noa i syny jego i reče im: rastitesja i množitesja, i napolnite zemlju i obladajte jeju:
2 i strach i trepet vaš budet na vsech zverech zemnych (i na vsech skotech zemnych,) na vsech pticach nebesnych i na vsech dvižuščichsja po zemli i na vsech rybach morskich: v ruce vašy vdach (ja).
3 I vsjakoje dvižuščejesja, ježe jesť živo, vam budet v sneď: jako zelije travnoje dach vam vse.
4 Točiju masa v krovi duši da ne sneste.
5 Krovi bo vašej, duš vašich, ot ruki vsjakago zverja izyšču (eja): i ot ruki čeloveka brata izyšču jeja.
6 Prolivajaj krov čeloveču, v jeja mesto jego prolijetsja: jako vo obraz Božij sotvorich čeloveka.
7 Vy že rastitesja i množitesja, i napolnite zemlju, i množitesja na nej.
8 I reče Bog Nojevi i synom jego s nim, glagolja:
9 se, Az postavljaju zavet Moj vam i semeni vašemu po vas,
10 i vsjakoj duši živuščej s vami ot ptic i ot skot i vsem zverem zemnym, jelika s vami (suť) ot vsech izšedšich iz kovčega:
11 i postavlju zavet Moj s vami: i ne umret vsjaka ploť ktomu ot vody potopnyja, i ktomu ne budet potop vodnyj, ježe istliti vsju zemlju.
12 I reče Gospoď Bog Nojevi: sije znamenije zaveta, ježe Az daju meždu Mnoju i vami, i meždu vsjakoju dušeju živoju, jaže jesť s vami, v rody večnyja:
13 dugu Moju polagaju vo oblace, i budet v znamenije zaveta (večnago) meždu Mnoju i zemleju.
14 I budet jegda navedu oblaki na zemlju, javitsja duga Moja vo oblace:
15 i pomanu zavet Moj, iže jesť meždu Mnoju i vami, i meždu vsjakoju dušeju živuščeju vo vsjakoj ploti, i ne budet ktomu voda v potop, jako potrebiti vsjaku ploť.
16 I budet duga Moja vo oblace: i uzrju ju, ježe pomanuti zavet večnyj meždu Mnoju i zemleju, i meždu vsjakoju dušeju živuščeju vo vsjakoj ploti, jaže jesť na zemli.
17 I reče Bog Nojevi: sije znamenije zaveta, jegože položich meždu Mnoju i meždu vsjakoju plotiju, jaže jesť na zemli.
18 Byša že synove Nojevy izšedšii iz kovčega, Sim, Cham, Iafef: Cham že bjaše otec Chanaaň.
19 Trije sii suť synove Nojevy: ot sich razsejašasja po vsej zemli.
20 I načat Noje čelovek delatel (byti) zemli, i nasadi vinograd:
21 i ispi ot vina, i upisja, i obnažisja v domu svojem.
22 I vide Cham otec Chanaaň nagotu otca svojego, i izšed von poveda obema bratoma svoima.
23 I vzemše sim i Iafef rizu, vozložiša (ju) na obe rame svoi, i idoša vspjať zrjašče, i pokryša nagotu otca svojego: i lice ich vspjať zrja, i nagoty otca svojego ne videša.
24 Istrezvisja že Noje ot vina, i razume jelika sotvori jemu syn jego junejšij,
25 i reče: prokljat (budi) Chanaan otrok: rab budet bratijam svoim.
26 I reče: blagosloven Gospoď Bog Simov: i budet Chanaan otrok rab jemu:
27 da rasprostranit Bog Iafefa, i da vselitsja v seleniich Simovych, i da budet Chanaan rab jemu.
28 Požive že Noje po potope let trista pjaťdesjat.
29 I byša vsi dnije Nojevy let devjať sot pjaťdesjat: i umre.

10

1 Sija že (suť) bytija synov Nojevych, Sima, Chama, Iafefa. I rodišasja im synove po potope.
2 Synove Iafefovy: Gamer i Magog, i Madaj i Iovan, i Jelisa i Fovel, i Mosoch i Firas.
3 Synove že Gamerovy: Aschanas i Rifaf i Forgama.
4 Synove že Iovani: Jelisa i Farsis, Kitijstii i Rodijstii.
5 Ot sich razdelišasja ostrovi jazykov (vsech) v zemli ich: kijždo po jazyku v plemenech svoich i v narodech svoich.
6 Synove že Chamovy: Chus i Mesrain, Fud i Chanaan.
7 Synove Chusovy: Sava i Jevila, i Savafa i Regma, i Savafaka. Synove že Regmanovy: Sava i Dadan.
8 Chus že rodi Nevroda: sej načat byti ispolin na zemli:
9 sej be ispolin lovec pred Gospodem Bogom: sego radi rekut: jako Nevrod ispolin lovec pred Gospodem.
10 I bysť načalo carstva jego Vavilon i Orech, i Archad i Chalanni na zemli Sennaar.
11 Ot zemli toja izyde Assur: i sozda Nineviju, i Roovof grad, i Chalach.
12 I Dasem meždu Ninevijeju i meždu Chalachom: sej jesť grad velikij.
13 Mesrain že rodi Ludiima i Neffalima, i Jenemetiima i Laviima,
14 i Patrosoniima i Chasmoniima, otňuduže izyde Filistiim, i Gafforiima.
15 Chanaan že rodi Sidona pervenca (svojego) i Chettea,
16 i Ijevusea i Amorrea, i Gergesea
17 i Jevea, i Arukea i Asennea,
18 i Aradia i Samarea, i Amafiju. I posem razsejašasja plemena Chananejskaja:
19 i byša predely Chananejstii ot Sidona daže priiti do Gerara i Gazy, idušče daže do Sodoma i Gomorry, do Adamy i Sevoima, daže do Dasa.
20 Sii synove Chamovy v plemenech svoich, po jazykom svoim, v stranach svoich i v narodech svoich.
21 I Simu rodisja i tomu, otcu vsech synov Jeverovych, bratu Iafefa starejšago.
22 Synove Simovy: Jelam i Assur, i Arfaksad i Lud, i Aram i Kainan.
23 I synove Aramli: Os i Ul, i Gater i Mosoch.
24 I Arfaksad rodi Kainana, Kainan že rodi Salu, Sala že rodi Jevera.
25 I rodistasja Jeveru dva syna: ima jedinomu Falek: vo dni bo jego razdelisja zemlja: i ima bratu jego Ijektan.
26 Ijektan že rodi Jelmodada i Salefa, i Sarmofa i Iaracha,
27 i Odorra i Jevila i Dekla,
28 i Jevala i Avimaila i Soveva,
29 i Ufira i Jevila i Iovava: vsi sii synove Ijektanovy.
30 I bysť selenije ich ot Masi daže priiti do Safira, gory vostočnyja.
31 Sii synove Simovy, v plemenech svoich, po jazykom ich, v stranach ich i v narodech ich.
32 Sija plemena synov Nojevych po rodom ich, po jazykom ich: ot sich razsejašasja ostrovi jazykov na zemli po potope.

11

1 I be vsja zemlja ustne jedine, i glas jedin vsem.
2 I bysť vnegda poiti im ot vostok, obretoša pole v zemli Sennaarstej i vselišasja tamo.
3 I reče čelovek bližnemu svojemu: priidite, sotvorim plinfy i ispečem ich ognem. I bysť im plinfa v kameň, i brenije vmesto mela.
4 I rekoša: priidite, soziždem sebe grad i stolp, jegože verch budet daže do nebese: i sotvorim sebe ima, prežde neže razsejatisja nam po licu vseja zemli.
5 I snide Gospoď videti grad i stolp, jegože sozidaša synove čelovečestii.
6 I reče Gospoď: se, rod jedin, i ustne jedine vsech, i sije načaša tvoriti: i nyne ne oskudejut ot nich vsja, jelika ašče voschoťjat tvoriti.
7 Priidite, i sošedše smesim tamo jazyk ich, da ne uslyšat kijždo glasa bližňago (svojego).
8 I razseja ich ottudu Gospoď po licu vseja zemli: i prestaša ziždušče grad i stolp.
9 Sego radi narečesja ima jego Smešenije, jako tamo smesi Gospoď ustna vseja zemli, i ottudu razseja ich Gospoď po licu vseja zemli.
10 I sija bytija Simova: i bjaše Sim syn sta let, jegda rodi Arfaksada, vo vtoroje leto po potope:
11 i požive Sim, povnegda roditi jemu Arfaksada, let pjať sot i rodi syny i dščeri: i umre.
12 I požive Arfaksad let sto tridesjať pjať i rodi Kainana:
13 i požive Arfaksad, povnegda roditi jemu Kainana, let trista tridesjať i rodi syny i dščeri: i umre. I požive Kainan let sto tridesjať i rodi Salu: i požive Kainan, povnegda roditi jemu Salu, let trista tridesjať i rodi syny i dščeri: i umre.
14 I požive Sala let sto tridesjať i rodi Jevera:
15 i požive Sala, povnegda roditi jemu Jevera, let trista tridesjať i rodi syny i dščeri: i umre.
16 I požive Jever let sto tridesjať četyri i rodi Faleka:
17 i požive Jever, povnegda roditi jemu Faleka, let trista sedmdesjat i rodi syny i dščeri: i umre.
18 I požive Falek let sto tridesjať i rodi Ragava:
19 i požive Falek, povnegda roditi jemu Ragava, let dveste devjať i rodi syny i dščeri: i umre.
20 I požive Ragav let sto tridesjať dva i rodi Serucha:
21 i požive Ragav, povnegda roditi jemu Serucha, let dveste sedm i rodi syny i dščeri: i umre.
22 I požive Seruch let sto tridesjať i rodi Nachora:
23 i požive Seruch, povnegda roditi jemu Nachora, let dveste i rodi syny i dščeri: i umre.
24 I požive Nachor let sedmdesjat devjať i rodi Farru:
25 i požive Nachor, povnegda roditi jemu Farru, let sto dvadesjať devjať i rodi syny i dščeri: i umre.
26 I požive Farra let sedmdesjat i rodi Avrama i Nachora i Arrana.
27 Sija že bytija Farry: Farra rodi Avrama i Nachora i Arrana. Arran že rodi Lota:
28 i umre Arran pred Farroju otcem svoim v zemli, v nejže rodisja, v strane Chaldejstej.
29 I pojasta Avram i Nachor sebe ženy: i ima žene Avramli Sara, i ima žene Nachorove Melcha, dšči Arraňa: sej jesť otec Melchin i otec Jeschin.
30 Bjaše že Sara neplody i ne raždaše detej.
31 I pojat Farra Avrama syna svojego i Lota syna Arraňa, syna syna svojego, i Saru snochu svoju, ženu Avrama syna svojego: i izvede ja iz zemli Chaldejskija iti na zemlju Chanaansku: i priidoša daže do Charrana i vselišasja tamo.
32 Byša že vsi dnije Farriny v zemli Charrani let dveste pjať: i umre Farra v Charrane.

12

1 I reče Gospoď Avramu: izydi ot zemli tvojeja, i ot roda tvojego, i ot domu otca tvojego, i idi v zemlju, juže ti pokažu:
2 i sotvorju ťja v jazyk velij, i blagoslovlju ťja, i vozveliču ima tvoje, i budeši blagosloven:
3 i blagoslovlju blagoslovjaščyja ťja, i klenušyja ťja proklenu: i blagoslovjatsja o tebe vsja plemena zemnaja.
4 I ide Avram, jakože glagola jemu Gospoď, i iďaše s nim Lot: Avram že be let sedmidesjati pjati, jegda izyde ot (zemli) Charran.
5 I pojat Avram Saru ženu svoju, i Lota syna brata svojego, i vsja imenija svoja, jelika sťjažaša, i vsjakuju dušu, juže sťjažaša v Charrane: i izydoša poiti v zemlju Chanaaňu.
6 I projde Avram zemlju v dolgotu jeja daže do mesta Sichem, do duba Vysokago: Chananeje že togda živjachu na zemli (toj).
7 I javisja Gospoď Avramu i reče jemu: semeni tvojemu dam zemlju siju. I sozda tamo Avram žertvennik Gospodu javlšemusja jemu.
8 I otstupi ottudu v goru na vostok (licem) prjamo Vefilju, i postavi tamo kušču svoju v Vefili pri mori, i Agge k vostokom: i sozda tamo žertvennik Gospodu, i prizva vo ima Gospoda (javlšasja jemu).
9 I vozdvižesja Avram, i šed opolčisja v pustyni.
10 I bysť glad na zemli: i snide Avram vo Jegipet vselitisja tamo, jako odole glad na zemli.
11 Bysť že jegda približisja Avram vniti vo Jegipet, reče Avram Sare žene svojej: vem az, jako žena dobrolična jesi:
12 budet ubo jegda uviďat ťja Jegipťjane, rekut, jako žena jego jesť sija: i ubijut ma, tebe že snabďat:
13 rcy ubo, jako sestra jemu jesm, da dobro mne budet tebe radi, i budet živa duša moja tebe radi.
14 Bysť že jegda vnide Avram vo Jegipet, videvše Jegipťjane ženu jego, jako dobra bjaše zelo,
15 i videša ju kňazi faraoni i pochvališa ju pred faraonom, i vvedoša ju v dom faraonov.
16 I Avramu dobre bjaše jeja radi: i byša jemu ovcy i telcy i osly, i raby i rabyni, i mski i velbljudy.
17 I muči Gospoď kazňmi velikimi i ljutymi faraona i dom jego Sary radi ženy Avramli.
18 Prizvav že faraon Avrama, reče jemu: čto sije sotvoril jesi mne, jako ne povedal mi jesi, jako žena tvoja jesť?
19 Vskuju rekl jesi, jako sestra mi jesť? I pojach ju sebe v ženu. I nyne se, žena tvoja pred toboju: pojem ju otidi.
20 I zapoveda faraon mužem o Avrame, provoditi jego i ženu jego, i vsja, jelika byša jego, i Lota s nim.

13

1 Izyde že Avram ot Jegipta sam i žena jego, i vsja, jelika jego, i Lot s nim v pustyňu.
2 Avram že bjaše bogat zelo skoty i srebrom i zlatom.
3 I ide otňuduže priide, v pustyňu do Vefila, do mesta, ideže be jemu kušča perveje, meždu Vefilem i meždu Agge,
4 na mesto žertvennika, ideže sotvori jego perveje: i prizva tamo Avram ima Gospodne.
5 I Lotu choďašču so Avramom bjachu ovcy, i voly, i kuščy.
6 I ne vmeščaše ich zemlja žiti vkupe, jako imenija ich bjachu mnoga: i ne možachu žiti vkupe.
7 I bysť rasprja meždu pastuchi skota Avramlja i meždu pastuchi skota Lotova: Chananeje že i Ferezeje togda živjachu na zemli (toj).
8 Reče že Avram Lotu: da ne budet rasprja meždu mnoju i toboju, i meždu pastuchi tvoimi i meždu pastuchi moimi, jako čelovecy bratija my jesmy:
9 ne se li vsja zemlja pred toboju jesť? Otlučisja ty ot mene: ašče ty na levo, az na desno: ašče že ty na desno, az na levo.
10 I vozved Lot oči svoi, vide vsju okrestnuju stranu Iordanskuju, jako vsja napajaema bjaše vodoju, prežde neže nizvratiti Bogu Sodom i Gomorr, jako raj Božij, i jako zemlja Jegipetska, daže priiti do Zogora:
11 i izbra sebe Lot vsju okrestnuju stranu Iordanskuju, i otide Lot ot vostoka: i razlučistasja kijždo ot brata svojego.
12 Avram že vselisja v zemli Chanaanstej, Lot že vselisja vo grade okrestnych stran i vselisja v Sodome.
13 Čelovecy že suščii v Sodome zli i grešni pred Bogom zelo.
14 Bog že reče Avramu, povnegda razlučitisja Lotu ot nego: vozzri očima tvoima i vižď ot mesta, ideže ty nyne jesi, k severu, i live, i k vostoku, i morju:
15 jako vsju zemlju, juže ty vidiši, tebe dam ju i semeni tvojemu vo veki,
16 i sotvorju sema tvoje, jako pesok zemnyj: ašče kto možet isčesti pesok zemnyj, to i sema tvoje izočtet:
17 vostav proidi zemlju v dolgotu jeja i v širotu: jako tebe dam ju i semeni tvojemu vo vek.
18 I otselivsja Avram, prišed vselisja u duba Mamvrijskago, iže bjaše v Chevrone: i sozda tu žertvennik Gospodu.

14

1 Bysť že v carstvo Amarfala carja Sennaarska, i Arioch car Jellasarsk, i Chodollogomor car Jelamsk, i Fargal car jazyčeskij
2 sotvoriša rať s Valloju carem Sodomskim i s Varsoju carem Gomorrskim, i s Sennaarom carem Adamy i s simovorom carem Sevoimskim, i s carem Valaki: sija jesť Sigor.
3 Vsi sii soveščašasja na judol Slanuju: sije jesť more Slanoje.
4 Dvanadesjať let tii rabotaša Chodollogomoru: tretijago že nadesjať leta otstupiša.
5 I v četvertoje nadesjať leto, priide Chodollogomor, i cari iže s nim, i izsekoša Ispolinov suščich vo Astarofe i v Karnaine, i jazyki krepki vkupe s nimi, i omeov, iže v Savi grade,
6 i Chorreov, iže v gorach Siirskich, daže do Terevinfa Farana, iže jesť v pustyni.
7 I vozvrativšesja priidoša ko istočniku Sudnomu, iže jesť Kadis: i ssekoša vsja kňazi Amalikovy, i Amorreov živuščich vo Asasanfamare.
8 Izyde že car Sodomskij i car Gomorrskij, i car Adamanskij i car Sevoimskij, i car Valaki, sija jesť Sigor: i opolčišasja protivu ich na braň vo judoli Slanoj,
9 na Chodollogomora carja Jelamska i Fargala carja jazyčeska, i Amarfala carja Sennaarska i Ariocha carja Jellasarska: četyri cari na pjať.
10 Judol že Slanaja imaše klaďazi smoljanyja. I pobeže car Sodomskij i car Gomorrskij, i padoša tamo: ostavšiisja že bežaša v gorňaja (i oderžaša ja).
11 Vzjaša že vsja konnyja Sodomskija i Gomorrskija i vsja brašna ich, i otidoša.
12 Vzjaša že i Lota syna brata Avramova i imenije jego, i otidoša: be bo v Sodomech živyj.
13 Prišed že jedin ot ucelevšich, vozvesti Avramu prišelcu, iže živjaše u duba Mamvrijskago, Amorrea brata Jescholja i brata Avnaňa, iže beša sojuznicy Avramovy.
14 Slyšav že Avram, jako plenen bysť Lot bratanič jego, sočte domočadcy svoja trista i osmnadesjať, i pogna vsled ich daže do Dana.
15 I napade na ňa noščiju sam i otrocy jego (s nim): i porazi ich i goni ich daže do Chovala, iže jesť ošujuju Damaska:
16 i vozvrati vsja konnyja Sodomskija, i Lota syna brata svojego vozvrati, i vsja imenija jego, i ženy, i ljudi.
17 Izyde že car Sodomskij v sretenije jemu, povnegda vozvratitisja jemu ot seča Chodollogomorskago, i carej suščich s nim, v judol Savinu: sije že bjaše pole carevo:
18 i Melchisedek car Salimskij iznese chleby i vino: bjaše že svjaščennik Boga Vyšňago.
19 I blagoslovi Avrama, i reče: blagosloven Avram Bogom Vyšnim, iže sozda nebo i zemlju:
20 i blagosloven Bog Vyšnij, Iže predade vragi tvoja pod ruki tebe. I dade jemu desjatinu Avram ot vsego.
21 Reče že car Sodomskij ko Avramu: dažď mi mužy, a koni vozmi sebe.
22 Reče že Avram k carju Sodomsku: vozdvignu ruku moju ko Gospodu Bogu Vyšnemu, iže sotvori nebo i zemlju:
23 ašče ot niti do remeňa sapožnago vozmu ot vsego tvojego, da ne rečeši, jako az obogatich Avrama:
24 krome sich, jaže snedoša otrocy, i časti mužej, iže chodiša so mnoju, Jeschol, Avnan, Mamvrij: sii da vozmut časti (svoja).

15

1 Po glagolech že sich, bysť slovo Gospodne ko Avramu v videnii noščiju, glagolja: ne bojsja, Avrame: Az zaščiščaju ťja, mzda tvoja mnoga budet zelo.
2 Glagola že Avram: Vladyko Gospodi, čto mi dasi? Az že otpuščajusja bezčaden: syn že masek domočadicy mojeja, sej Damask Jelijezer.
3 I reče Avram: poneže mne ne dal jesi semene, domočadec že moj naslednik moj budet.
4 I abije glas Gospodeň bysť k nemu, glagoljuščij: ne budet sej naslednik tvoj, no iže izydet iz tebe, toj budet naslednik tebe.
5 Izvede že jego von i reče jemu: vozzri na nebo i izočti zvezdy, ašče vozmožeši isčesti ja. I reče: tako budet sema tvoje.
6 I verova Avram Bogu, i vmenisja jemu v pravdu.
7 Reče že k nemu: Az (esm) Bog izvedyj ťja ot strany Chaldejskija, jako dati tebe zemlju siju nasledstvovati.
8 I reče: Vladyko Gospodi, po česomu urazumeju, jako naslediti ju imam?
9 Reče že k nemu: vozmi Mne junicu triletnu i kozu triletnu i ovna triletna, i gorlicu i golubja.
10 Vzja že on vsja sija i razdeli ja na poly, i položi ja protivolična jedina ko drugomu: ptic že ne razdeli.
11 Sleteša že pticy na telesa rastesanaja ich: i sede blizu ich Avram.
12 Zachoďašču že solncu, užas napade na Avrama, i se, strach temen velij napade naň.
13 I rečeno bysť ko Avramu: vedyj uvesi, jako preselno budet sema tvoje v zemli ne svojej, i poraboťjat ja, i ozlobjat ja, i smirjat ja let četyrista:
14 jazyku že, jemuže porabotajut, suždu Az: po sich že izydut semo so imenijem mnogim:
15 ty že otideši ko otcem tvoim v mire, prepitan v starosti dobrej:
16 v četvertem že rode vozvraťjatsja semo: ne bo ispolnišasja gresi Amorreov do nyne.
17 Jegda že bysť solnce na zapade, plameň bysť: i se, pešč dymaščisja, i sveščy ognenny, jaže proidoša meždu rastesanii simi.
18 V deň toj zavešča Gospoď Avramu zavet, glagolja: semeni tvojemu dam zemlju siju ot reki Jegipetskija daže do reki velikija Jevfrata:
19 Keneov i Kenezeov i Kedmoneov,
20 i Chetteov i Ferezeov i Rafainov,
21 i Amorreov i Chananeov, i Jeveov i Gergeseov i Ijevuseov.

16

1 Sara že žena Avramlja ne raždaše jemu: bjaše že jej raba Jegipťjanyňa, jejže ima Agar.
2 Reče že Sara ko Avramu: se, zaključi ma Gospoď, ježe ne raždati: vnidi ubo k rabe mojej, da čada sotvorju ot neja. Posluša že Avram glasa Sarina.
3 I poimši Sara žena Avramlja Agar Jegipťjanyňu rabu svoju, po desjati letech vselenija Avramlja v zemli Chanaani, dade ju v ženu Avramu mužu svojemu.
4 I vnide ko Agari, i začat: i vide, jako vo čreve imať, i ukorena bysť gospoža (eja) pred neju.
5 I reče Sara ko Avramu: obida mi ot tebe: az dach rabu moju v nedro tvoje: ona že videvši, jako vo čreve imať, ukorena bych pred neju: sudi Bog meždu mnoju i toboju.
6 Reče že Avram k Sare: se, raba tvoja v ruku tvojeju: tvori jej, jakože ti jesť ugodno. I ozlobi ju Sara: i otbeže ot lica jeja.
7 I obrete ju Angel Gospodeň u istočnika vody v pustyni, u istočnika na puti Sur.
8 I reče jej Angel Gospodeň: Agar, rabo Sarina, otkudu ideši i kamo grjadeši? I reče: ot lica Sary gospoži mojeja az begu.
9 Reče že jej Angel Gospodeň: vozvratisja k gospože svojej i pokorisja pod ruku jeja.
10 I reče jej Angel Gospodeň: umnožaja umnožu sema tvoje, i ne sočtetsja ot množestva.
11 I reče jej Angel Gospodeň: se, ty vo čreve imaši i rodiši syna, i narečeši ima jemu Ismail: jako uslyša Gospoď smirenije tvoje:
12 sej budet selnyj čelovek: ruce jego na vsech, i ruki vsech na nego, i pred licem vseja bratii svojeja vselitsja.
13 I prizva Agar ima Gospoda glagoljuščago k nej: Ty Bog prizrevyj na ma: jako reče: ibo predo mnoju videch javlšagosja mne.
14 Sego radi prozva klaďaz toj: Klaďaz, ideže predo mnoju videch: se meždu Kadisom i meždu Varadom.
15 I rodi Agar Avramu syna, i nareče Avram ima synu svojemu, jegože rodi jemu Agar, Ismail.
16 Avram že be let osmidesjati šesti, jegda rodi Agar Avramu Ismaila.

17

1 Bysť že Avramu let devjaťdesjat devjať: i javisja Gospoď Avramu i reče jemu: Az jesm Bog tvoj, blagougoždaj predo Mnoju i budi neporočen:
2 i položu zavet Moj meždu Mnoju i meždu toboju: i umnožu ťja zelo.
3 I pade Avram na licy svojem, i reče jemu Bog, glagolja:
4 i Az se, zavet Moj s toboju, i budeši otec množestva jazykov:
5 i ne narečetsja ktomu ima tvoje Avram, no budet ima tvoje Avraam: jako otca mnogich jazykov položich ťja:
6 i vozrašču ťja zelo zelo, i položu ťja v narody, i carije iz tebe izydut:
7 i postavlju zavet Moj meždu Mnoju i meždu toboju, i meždu semenem tvoim po tebe v rody ich, v zavet večen, da budu tebe Bog i semeni tvojemu po tebe:
8 i dam tebe i semeni tvojemu po tebe zemlju, v nejže obitaeši, vsju zemlju Chanaaňu vo oderžanije večnoje, i budu im Bog.
9 I reče Bog ko Avraamu: ty že zavet Moj sobljudeši, ty i sema tvoje po tebe v rody ich.
10 I sej zavet, jegože sobljudeši meždu Mnoju i vami, i meždu semenem tvoim po tebe v rody ich: obrežetsja ot vas vsjak mužesk pol,
11 i obrežete ploť krajňuju vašu, i budet v znamenije zaveta meždu Mnoju i vami.
12 I mladenec osmi dnij obrežetsja vam, vsjak mužeskij pol v rodech vašich: i domočadec, i kuplenyj ot vsjakago syna čuždago, iže nesť ot semene tvojego: obrezanijem obrežetsja domočadec domu tvojego i kuplenyj.
13 I budet zavet Moj na ploti vašej v zavet večen.
14 Neobrezanyj že mužeskij pol, iže ne obrežet ploti krajnija svojeja v deň osmyj, pogubitsja duša ta ot roda svojego: jako zavet Moj razori.
15 I reče Bog Avraamu: Sara žena tvoja ne narečetsja ima jeja Sara, no Sarra budet ima jej:
16 blagoslovlju že ju i dam tebe ot neja čado: i blagoslovlju je, i budet v jazyki, i carije jazykov iz nego budut.
17 I pade Avraam na lice svoje, i posmejasja, i reče v mysli svojej, glagolja: jeda stoletnomu (mužu) roditsja syn? Jeda i Sarra devjatidesjati let (sušči) rodit?
18 Reče že Avraam k Bogu: Ismail sej da živet pred Toboju.
19 Reče že Bog ko Avraamu: voistinnu, se, Sarra žena tvoja rodit tebe syna, i narečeši ima jemu Isaak: i postavlju zavet Moj s nim v zavet večen, da budu jemu v Boga i semeni jego po nem.
20 O Ismaile že se poslušach tebe: i se blagoslovich jego, i vozrašču jego, i umnožu jego zelo: dvanadesjať jazyki rodit: i dam jego v jazyk velij.
21 Zavet že Moj postavlju so Isaakom, jegože rodit tebe Sarra, vo vrema sije, v leto vtoroje.
22 Skonča že (Bog) glagolja k nemu, i vzyde Bog ot Avraama.
23 I poja Avraam Ismaila syna svojego, i vsja domočadcy svoja i vsja kuplenyja, i ves mužesk pol mužej, iže v domu Avraamli, i obreza ploť krajňuju ich vo vrema dne togo, jakože glagola jemu Bog.
24 Avraam že devjatidesjati devjati let bjaše, jegda obreza ploť krajňuju svoju.
25 Ismail že syn jego bjaše let trechnadesjati, jegda obreza ploť krajňuju svoju.
26 Vo vrema (že) dne onago obrezasja Avraam i Ismail syn jego,
27 i vsi mužije domu jego, i domočadcy (ego) i kuplenii ot inorodnych jazykov, i obreza ja.

18

1 Javisja že jemu Bog u duba Mamvrijska, seďašču jemu pred dvermi seni svojeja v poludni.
2 Vozzrev že očima svoima, vide, i se, trije mužije stojachu nad nim: i videv priteče v sretenije im ot dverej seni svojeja: i poklonisja do zemli
3 i reče: Gospodi, ašče ubo obretoch blagodať pred Toboju, ne mini raba Tvojego:
4 da prinesetsja voda i omyjutsja nogi vaši, i prochladitesja pod drevom:
5 i prinesu chleb, da jaste, i posem pojdete v puť svoj, jegože radi uklonistesja k rabu vašemu. I rekoša: tako sotvori, jakože glagolal jesi.
6 I potščasja Avraam v seň k Sarre i reče jej: uskori i smesi tri mery muki čisty, i sotvori potrebniki.
7 I teče Avraam ko kravam, i vzja telca mlada i dobra, i dade rabu, i uskori prigotoviti je.
8 I vzja maslo, i mleko, i telca, jegože prigotova: i predloži im, i jadoša: sam že stojaše pred nimi pod drevom.
9 Reče že k nemu: gde Sarra žena tvoja? On že otveščav, reče: se, v seni.
10 Reče že: (se) vozvraščajasja priidu k tebe vo vrema sije v časy, i rodit syna Sarra žena tvoja. Sarra že uslyša pred dvermi seni sušči za nim.
11 Avraam že i Sarra stara (besta,) zamaterevšaja vo dnech: i prestaša Sarre byvati ženskaja.
12 Razsmejasja že Sarra v sebe, glagoljušči: ne u bylo mi ubo dosele, gospodin že moj star.
13 I reče Gospoď ko Avraamu: čto jako razsmejasja Sarra v sebe, glagoljušči: jeda istinno roždu? Az že sostarechsja.
14 Jeda iznemožet u Boga slovo? V sije vrema vozvraščusja k tebe v časy, i budet Sarre syn.
15 Otrečesja že Sarra, glagoljušči: ne razsmejachsja: ubojasja bo. I reče jej: ni, no razsmejalasja jesi.
16 Vostavše že ottudu mužije, vozzreša na lice Sodoma i Gomorra: Avraam že iďaše s nimi, provoždaja ich.
17 Gospoď že reče: jeda utaju Az ot Avraama raba Mojego, jaže Az tvorju?
18 Avraam že byvaja budet v jazyk velik i mnog, i blagoslovjatsja o nem vsi jazycy zemnii:
19 vem bo, jako zapovesť synom svoim i domu svojemu po sebe, i sochraňat puti Gospodni tvoriti pravdu i sud, jako da navedet Gospoď na Avraama vsja, jelika glagola k nemu.
20 Reče že Gospoď: vopl Sodomskij i Gomorrskij umnožisja ko Mne, i gresi ich velicy zelo:
21 sošed ubo uzrju, ašče po voplju ich grjaduščemu ko Mne soveršajutsja: ašče že ni, da razumeju.
22 I obrativšesja ottudu mužije, priidoša v Sodom: Avraam že ješče bjaše stojaj pred Gospodem.
23 I približivsja Avraam, reče: pogubiši li pravednago s nečestivym, i budet pravednik jako nečestivyj?
24 Ašče budut pjaťdesjat pravednicy vo grade, pogubiši li ja? Ne poščadiši li vsego mesta pjatidesjati radi pravednych, ašče budut v nem?
25 Nikakože Ty sotvoriši po glagolu semu, ježe ubiti pravednika s nečestivym, i budet pravednik jako nečestivyj: nikakože, Suďaj vsej zemli, ne sotvoriši li suda?
26 Reče že Gospoď: ašče budut v Sodomech pjaťdesjat pravednicy vo grade, ostavlju ves grad i vse mesto ich radi.
27 I otveščav Avraam, reče: nyne načach glagolati ko Gospodu mojemu, az že jesm zemlja i pepel:
28 ašče že umaljatsja pjaťdesjat pravednicy v četyredesjať pjať, pogubiši li četyredesjati pjatich radi ves grad? I reče: ne pogublju, ašče obrjašču tamo četyredesjať pjať.
29 I priloži ješče glagolati k Nemu, i reče: ašče že obrjaščutsja tamo četyredesjať? I reče: ne pogublju radi četyredesjati.
30 I reče: čto, Gospodi, ašče vozglagolju? Ašče že obrjaščetsja tamo tridesjať? I reče: ne pogublju tridesjatich radi.
31 I reče: poneže imam glagolati ko Gospodu: ašče že obrjaščutsja tamo dvadesjať? I reče: ne pogublju, ašče obrjaščutsja tamo dvadesjať.
32 I reče: čto, Gospodi, ašče vozglagolju ješče jedinoju? Ašče že obrjaščutsja tamo desjať? I reče: ne pogublju desjatich radi.
33 Otide že Gospoď, jako presta glagolja ko Avraamu: i Avraam vozvratisja na mesto svoje.

19

1 Priidosta že dva Angela v Sodom v večer: Lot že seďaše pred vraty Sodomskimi. Videv že Lot, vosta v sretenije im i poklonisja licem na zemlju
2 i reče: se, gospodije, uklonitesja v dom raba vašego i počijte, i omyjte nogi vašja, i obutrenevavše otidete v puť svoj. Reša že: ni, no na stogne počijem.
3 I prinudi ja, i uklonišasja k nemu, i vnidoša v dom jego: i sotvori im učreždenije, i opresnoki ispeče im, i jadoša.
4 Pred spanijem že mužije grada Sodomljane oydoša dom, ot junoši daže do starca, ves narod vkupe:
5 i izzyvachu Lota, i glagolachu k nemu: gde suť mužije všedšii k tebe noščiju? Izvedi ja k nam, da budem s nimi.
6 Izyde že Lot k nim v preddverije, dveri že zatvori za soboju.
7 Reče že k nim: nikakože, bratije, ne dejte zla:
8 suť že mi dve dščeri, jaže ne poznaša muža: izvedu ich k vam, i tvorite im, jakože ugodno jesť vam: točiju mužem sim ne sotvorite obidy, togo bo radi vnidoša pod krov domu mojego.
9 Reša že jemu: otidi otsjudu: prišel jesi (semo) obitati, jeda li i sud suditi? Nyne ubo ťja ozlobim pače, neželi onych. I nasilstvovaša muža Lota zelo, i približišasja razbiti dveri.
10 Prosterše že mužije ruki, vovlekoša Lota k sebe v chraminu, i dveri chraminy zaključiša:
11 mužy že, suščyja pred dvermi domu, poraziša slepotoju ot mala daže do velika: i razslabišasja iščušče dverij.
12 Reša že mužije k Lotu: suť li tebe zde zjatije ili synove ili dščeri? Ili ašče kto tebe in jesť vo grade, izvedi (ja) ot mesta sego:
13 jako my pogubljaem mesto sije, poneže vozvysisja vopl ich pred Gospodem, i posla nas Gospoď istrebiti jego.
14 Izyde že Lot i glagola k zjatem svoim, poimšym dščeri jego, i reče: vostanite i izydite ot mesta sego, jako pogubljaet Gospoď grad. Vozmnesja že igrati pred zjaťmi svoimi.
15 Jegda že utro bysť, ponuždachu Angeli Lota, glagoljušče: vostav, poimi ženu tvoju i dve dščeri tvoja, jaže imaši, i izydi, da ne i ty pogibneši so bezzakonmi grada.
16 I smutišasja, i vzjaša Angeli za ruku jego, i za ruku ženu jego, i za ruki dvuch dščerej jego, poneže poščade i Gospoď.
17 I bysť jegda izvedoša ja von, i reša: spasaja spasaj tvoju dušu: ne ozirajsja vspjať, niže postoj vo vsem predele (sem): v gore spasajsja, da ne kogda kupno jat budeši.
18 Reče že Lot k nim: moljusja, Gospodi,
19 poneže obrete rab Tvoj milosť pred Toboju, i vozveličil jesi pravdu Tvoju, juže tvoriši na mne, ježe žiti duši mojej: az že ne vozmogu spastisja v gore, da ne kogda postignut ma zlaja, i umru:
20 se, grad sej bliz ježe ubežati mi tamo, iže jesť mal, i tamo spasusja: ne mal li jesť? I živa budet duša moja Tebe radi.
21 I reče jemu: se, udivichsja licu tvojemu, i o slovesi sem, ježe ne pogubiti grada, o nemže glagolal jesi:
22 potščisja ubo spastisja tamo: ne vozmogu bo sotvoriti dela, dondeže vnideši tamo: sego radi prozva ima gradu tomu Sigor.
23 Solnce vzyde nad zemlju, Lot že vnide v Sigor.
24 I Gospoď odoždi na Sodom i Gomorr župel, i ogň ot Gospoda s nebese.
25 I prevrati grady sija, i vsju okrestnuju stranu, i vsja živuščyja vo gradech, i vsja prozjabajuščaja ot zemli.
26 I ozresja žena jego vspjať, i bysť stolp slan.
27 Vostav že Avraam zautra (ide) na mesto, ideže stojaše pred Gospodem,
28 i vozzre na lice Sodoma i Gomorra, i na lice okrestnyja strany, i vide: i se, voschoždaše plameň ot zemli, aki dym peščnyj.
29 I bysť jegda prevrati Bog vsja grady strany toja, pomanu Bog Avraama i izsla Lota ot sredy prevraščenija, jegda prevrati Gospoď grady, v nichže živjaše Lot.
30 Izyde že Lot ot Sigora, i sede v gore sam, i dve dščeri jego s nim: ubojasja bo žiti v Sigore: i vselisja v peščeru sam i dščeri jego s nim.
31 Reče že starejšaja k junejšej: otec naš star, i niktože jesť na zemli, iže vnidet k nam, jakože obyčno vsej zemli:
32 grjadi ubo, upoim otca našego vinom i prespim s nim, i vozstavim ot otca našego sema.
33 Upoiša že otca svojego vinom v nošči onej: i všedši starejšaja, prespa so otcem svoim toja nošči: i ne porazume on, jegda prespa i jegda vosta.
34 Bysť že nautrije, i reče starejšaja k junejšej: se, (az) prespach včera so otcem našim: upoim jego vinom i v siju nošč, i všedši prespi s nim, i vozstavim ot otca našego sema.
35 Upoiša že i v tu nošč otca svojego vinom: i všedši junejšaja prespa so otcem svoim: i ne porazume on, jegda prespa i jegda vosta.
36 I začaša obe dščeri Lotovy ot otca svojego:
37 i rodi starejšaja syna i nareče ima jemu Moav, glagoljušči: ot otca mojego. Sej otec Moavitom daže do nynešňago dne.
38 Rodi že junejšaja syna i nareče ima jemu Amman, glagoljušči: syn roda mojego. Sej otec Ammanitom do nynešňago dne.

20

1 I pojde ottudu Avraam na zemlju poludennuju i vselisja meždu Kadisom i meždu Surom: i obita v Gerarech.
2 Reče že Avraam o Sarre žene svojej, jako sestra mi jesť: ubojasja bo rešči, jako žena mi jesť, da ne kogda ubijut jego mužije gradstii jeja radi. Posla že Avimelech car Gerarskij i vzja Sarru.
3 I priide Bog ko Avimelechu noščiju vo sne i reče jemu: se, ty umiraeši ženy radi seja, juže pojal jesi: sija že jesť sožitelstvujuščaja mužu.
4 Avimelech že ne prikosnusja jej i reče: Gospodi, jazyk neveduščij i praveden pogubiši li?
5 Ne sam li mi reče: sestra mi jesť? I sija mi reče: brat mi jesť? Čistym serdcem i v pravde ruk sotvorich sije.
6 Reče že jemu Bog vo sne: i Az poznach, jako čistym serdcem sotvoril jesi sije, i poščadech ťja, da ne sogrešiši ko Mne: sego radi ne popustich ti kosnutisja jeja:
7 nyne že otdažď ženu mužu, jako prorok jesť, i pomolitsja o tebe, i živ budeši: ašče že ne otdasi, vežď, jako umreši ty i vsja tvoja.
8 I vosta rano Avimelech, i prizva vsja otroki svoja, i glagola slovesa sija vsja vo ušy ich: ubojašasja že vsi čelovecy zelo.
9 I prizva Avimelech Avraama i reče jemu: čto sije sotvoril jesi nam? Jeda čto sogrešichom tebe, jako navel jesi na ma i na carstvo moje grech velik? Delo, ježe niktože sotvori, sotvoril jesi mne.
10 I reče Avimelech Avraamu: čto umysliv, sotvoril jesi sije?
11 Reče že Avraam: rekoch bo: negli nesť blagočestija na meste sem: i ubijut ma ženy radi mojeja:
12 ibo istinno sestra mi jesť po otcu, a ne po materi: bysť že mi v ženu:
13 i bysť jegda izvede ma Bog ot domu otca mojego, i rech jej: pravdu siju sotvoriši mi: vo vsjako mesto, ideže ašče priidem, tamo rcy o mne, jako brat mi jesť.
14 Vzja že Avimelech tysjašču didrachm (srebra), i ovcy, i telcy, i raby, i rabyni, i dade Avraamu: i otdade jemu Sarru ženu jego.
15 I reče Avimelech Avraamu: se, zemlja moja pred toboju: ideže ašče tebe ugodno jesť, vselisja.
16 Sarre že reče: se, dach tysjašču didrachm bratu tvojemu: sija budut tebe v česť lica tvojego, i vsem, jaže suť s toboju, i vo vsem istinstvuj.
17 Pomolisja že Avraam Bogu, i isceli Bog Avimelecha i ženu jego i rabyni jego, i načaša raždati:
18 jako zaključaja zaključi Gospoď ot vneudu vsjaka ložesna v domu Avimelecha, Sarry radi ženy Avraamli.

21

1 I Gospoď poseti Sarru, jakože reče: i sotvori Gospoď Sarre, jakože glagola.
2 I začenši Sarra rodi Avraamu syna v starosti, vo vrema, jakože glagola jemu Gospoď:
3 i nareče Avraam ima synu svojemu roždšemusja jemu, jegože rodi jemu Sarra, Isaak:
4 obreza že Avraam Isaaka vo osmyj deň, jakože zapoveda jemu Bog.
5 Avraam že be sta let, jegda bysť jemu Isaak syn jego.
6 Reče že Sarra: smech mne sotvori Gospoď: iže bo ašče uslyšit, obradujetsja so Mnoju.
7 I reče: kto vozvestit Avraamu, jako mlekom pitaet otroča Sarra, jako rodich syna v starosti mojej?
8 I vozraste otroča, i otdojeno bysť: i sotvori Avraam učreždenije velije, v oňže deň otdoisja Isaak syn jego.
9 Videvši že Sarra syna Agari Jegipťjanyni, iže bysť Avraamu, igrajušča so Isaakom synom svoim,
10 i reče Avraamu: izženi rabu siju i syna jeja: ne nasledit bo syn raby seja s synom moim Isaakom.
11 Žestok že javisja glagol sej zelo pred Avraamom o syne jego Ismaile.
12 I reče Bog Avraamu: da ne budet žestoko pred toboju o otroce i o rabyni: vsja jelika ašče rečet tebe Sarra, slušaj glasa jeja: jako vo Isaace narečetsja tebe sema:
13 syna že rabyni seja v jazyk velik sotvorju jego, jako sema tvoje jesť.
14 Vosta že Avraam zautra i vzja chleby i mech vody, i dade Agari: i vozloži na pleščy jeja otroča i otpusti ju. Otšedši že zabluždaše v pustyni, u klaďazja Kljatvennago:
15 oskude že voda iz mecha: i poverže otroča pod jeliju jedinoju.
16 Otšedši že seďaše prjamo jemu izdaleče, jakože dostreliti iz luka: reče bo: da ne viždu smerti detišča mojego. I sede prjamo jemu izdaleče. Voskričav že otroča, vosplakasja:
17 uslyša že Bog glas otročate ot mesta, ideže bjaše: i vozzva Angel Božij Agar s nebese i reče jej: čto jesť, Agar? Ne bojsja: uslyša bo Bog glas otročišča ot mesta, ideže jesť:
18 vostani i poimi otroča, i imi rukoju tvojeju jego: v jazyk bo velik sotvorju jego.
19 I otverze Bog oči jeja, i uzre klaďaz vody živy: i ide, i nalija mech vody, i napoi otroča.
20 I bjaše Bog so otročatem, i vozraste, i vselisja v pustyni, i bysť strelec.
21 I poselisja v pustyni Faran: i pojat jemu mati jego ženu ot zemli Jegipetskija.
22 Bysť že v to vrema, i reče Avimelech, i Ochozaf nevestovoditel jego, i Fichol vojevoda sily jego, ko Avraamu, glagolja: Bog s toboju vo vsech, jaže tvoriši:
23 nyne ubo klenisja mi Bogom, ne obideti mene, niže semene mojego, niže imene mojego: no po pravde, juže sotvorich s toboju, sotvoriši so mnoju i zemli, ideže ty vselilsja jesi na nej.
24 I reče Avraam: az klenusja.
25 I obliči Avraam Avimelecha o klaďazech vodnych, jaže oťjaša otrocy Avimelechovy.
26 I reče jemu Avimelech: ne vedech, kto sotvori tebe vešč siju: niže ty mi povedal jesi, niže az slyšach, tokmo dnes.
27 I vzja Avraam ovcy i juncy i dade Avimelechu: i zaveščasta oba zavet.
28 I postavi Avraam sedm agnic ovčich jedinych.
29 I reče Avimelech Avraamu: čto suť sedm agnicy ovec sich, jaže postavil jesi jediny?
30 I reče Avraam: jako sedm sich agnic vozmeši u mene, da budut mi vo svidetelstvo, jako az iskopach klaďaz sej.
31 Sego radi naimenova ima mestu tomu klaďaz Kljatvennyj: jako tamo kljastasja oba
32 i zaveščasta zavet u klaďazja Kljatvennago. Vosta že Avimelech, i Ochozaf nevestovoditel jego, i Fichol vojevoda sily jego, i vozvratišasja v zemlju Filistimsku.
33 I nasadi Avraam nivu u klaďazja Kljatvennago, i prizva tu ima Gospoda, Boga večnago.
34 Obita že Avraam v zemli Filistimstej dni mnogi.

22

1 I bysť po glagolech sich, Bog iskušaše Avraama i reče jemu: Avraame, Avraame. I reče: se az.
2 I reče: poimi syna tvojego vozljublennago, jegože vozljubil jesi, Isaaka, i idi na zemlju Vysoku i voznesi jego tamo vo vsesožženije, na jedinu ot gor, ichže ti reku.
3 Vostav že Avraam utro, osedla oslja svoje: pojat že s soboju dva otročišča i Isaaka syna svojego: i rastniv drova vo vsesožženije, vostav ide, i priide na mesto, ježe reče jemu Bog, v tretij deň.
4 I vozzrev Avraam očima svoima, vide mesto izdaleče.
5 I reče Avraam otrokom svoim: sjadite zde so osljatem: az že i detišč pojdem do onde, i poklonivšesja vozvratimsja k vam.
6 Vzja že Avraam drova vsesožženija i vozloži na Isaaka syna svojego: vzja že v ruki i ogň, i nož, i idosta oba vkupe.
7 Reče že Isaak ko Avraamu otcu svojemu: otče. On že reče: čto jesť, čado? Reče že: se, ogň i drova, gde jesť ovča ježe vo vsesožženije?
8 Reče že Avraam: Bog uzrit Sebe ovča vo vsesožženije, čado. Šedša že oba vkupe,
9 priidosta na mesto, ježe reče jemu Bog: i sozda tamo Avraam žertvennik i vozloži drova: i svjazav Isaaka syna svojego, vozloži jego na žertvennik verchu drov.
10 I prostre Avraam ruku svoju, vzjati nož, zaklati syna svojego.
11 I vozzva i Angel Gospodeň s nebese, i reče: Avraame, Avraame. On že reče: se, az.
12 I reče: da ne vozložiši ruki tvojeja na otročišča, niže da sotvoriši jemu čto: nyne bo poznach, jako boišisja ty Boga, i ne poščadel jesi syna tvojego vozljublennago Mene radi.
13 I vozzrev Avraam očima svoima vide, i se, oven jedin deržimyj rogama v sade savek: i ide Avraam, i vzja ovna, i voznese jego vo vsesožženije vmesto Isaaka syna svojego.
14 I nareče Avraam ima mestu tomu: Gospoď vide: da rekut dnes: na gore Gospoď javisja.
15 I vozzva Angel Gospodeň Avraama vtoriceju s nebese,
16 glagolja: Mnoju Samem kljachsja, glagolet Gospoď, jegože radi sotvoril jesi glagol sej i ne poščadel jesi syna tvojego vozljublennago Mene radi:
17 voistinnu blagoslovja blagoslovlju ťja, i umnožaja umnožu sema tvoje, jako zvezdy nebesnyja, i jako pesok vskraj morja: i nasledit sema tvoje grady supostatov,
18 i blagoslovjatsja o semeni tvojem vsi jazycy zemnii, zaneže poslušal jesi glasa Mojego.
19 Vozvratisja že Avraam ko otrokom svoim, i vostavše idoša kupno ko klaďazju Kljatvennomu: i vselisja Avraam u klaďazja Kljatvennago.
20 Bysť že po glagolech sich, i povedaša Avraamu, glagoljušče: se, rodi Melcha i ta syny bratu tvojemu Nachoru,
21 Oksa pervenca, i Vavksa brata jego, i Kamuila otca Sirska,
22 i Chazada, i Azava, i Faldesa, i Jeldafa, i Vafuila:
23 Vafuil že rodi Revekku: osm sii synove, ichže rodi Melcha Nachoru bratu Avraamlju:
24 i naložnica jego, jejže ima Revma, rodi i sija Taveka, i Taama, i Tochosa, i Mocha.

23

1 Bysť že žitije Sarrino let sto dvadesjať sedm.
2 I umre Sarra vo grade Arvoce, iže jesť v razdolii: sej jesť Chevron v zemli Chanaanstej. Priide že Avraam rydati po Sarre i plakati.
3 I vosta Avraam ot mertveca svojego i reče synom Chetteovym, glagolja:
4 preselnik i prišlec az jesm u vas, dadite mi ubo sťjažanije groba meždu vami, da pogrebu mertveca mojego ot mene.
5 Otveščaša že synove Chetteovy ko Avraamu, glagoljušče: ni, gospodine:
6 poslušaj že nas: car ot Boga ty jesi v nas: vo izbrannych grobech našich pogrebi mertveca tvojego: niktože bo ot nas vozbranit groba svojego ot tebe, ježe pogrebsti mertveca tvojego tamo.
7 Vostav že Avraam poklonisja narodu zemli, synom Chetteovym,
8 i reče k nim Avraam, glagolja: ašče imate v duši vašej, jako pogrebsti mertveca mojego ot lica mojego, poslušajte mene i rcyte o mne Jefronu Saarovu:
9 i da dast mi peščeru Sugubuju, jaže jesť jego, suščuju na časti sela jego: srebrom dostojnym da dast mi ju u vas v sťjažanije groba.
10 Jefron že seďaše posrede synov Chetteovych. Otveščav že Jefron Chettejskij ko Avraamu, reče slyšaščym synom Chetteovym i vsem prichoďaščym vo grad, glagolja:
11 u mene budi, gospodine, i poslušaj mene: selo i peščeru jaže v nem, tebe daju: pred vsemi graždany moimi dach tebe, pogrebi mertveca tvojego.
12 I poklonisja Avraam pred narodom zemli
13 i reče Jefronu vo ušesa pred vsem narodom zemli: poneže po mne jesi, poslušaj mene: srebro sela vozmi u mene, i pogrebu mertveca mojego tamo.
14 Otvešča že Jefron Avraamu, glagolja:
15 ni, gospodine: slyšach bo, jako zemlja četyrech sot didrachm srebra: no čto bylo by sije meždu mnoju i toboju? Ty že mertveca tvojego pogrebi.
16 I posluša Avraam Jefrona, i dade Avraam Jefronu srebro, ježe glagola vo ušesa synov Chetteovych, četyre sta didrachm srebra iskušena kupcami.
17 I bysť selo Jefronovo, ježe be v Sugubej peščere, ježe jesť licem k Mamvrii, selo i peščera jaže be v nem, i vsjakoje drevo, iže be na sele, i vse ježe jesť v predelech jego okrest,
18 Avraamu (bysť) v sťjažanije pred syny Chetteovymi i pred vsemi prichoďaščimi vo grad.
19 Po sich pogrebe Avraam Sarru ženu svoju v peščere selnej Sugubej, jaže jesť protivu Mamvrii: sija jesť Chevron v zemli Chanaanstej.
20 I utverždeno jesť selo i peščera, jaže be na nem, Avraamu v sťjažanije groba ot synov Chetteovych.

24

1 Avraam že bjaše star, zamaterevšij vo dnech: i Gospoď blagoslovi Avraama vo vsech.
2 I reče Avraam rabu svojemu starejšemu domu svojego, obladajuščemu vsemi jego: položi ruku tvoju pod stegno moje,
3 i zaklenu ťja Gospodem Bogom nebese i Bogom zemli, da ne pojmeši synu mojemu Isaaku ženy ot dščerej Chananejskich, s nimiže az živu v nich:
4 no tokmo na zemlju moju, ideže rodichsja, pojdeši, i ko plemeni mojemu, i pojmeši ženu synu mojemu Isaaku ottudu.
5 Reče že k nemu rab: jeda ubo ne voschoščet iti žena vsled so mnoju na zemlju siju, vozvrašču li syna tvojego v zemlju, ot nejaže izšel jesi?
6 Reče že k nemu Avraam: vnemli sebe, da ne vozvratiši syna mojego onamo.
7 Gospoď Bog nebese i Bog zemli, Iže poja ma iz domu otca mojego i ot zemli, v nejže rodichsja, Iže glagola mne i Iže kljasja mne, glagolja: tebe dam zemlju siju i semeni tvojemu, Toj poslet Angela Svojego pred toboju, i pojmeši ženu synu mojemu Isaaku ottudu:
8 ašče že ne voschoščet žena poiti s toboju v zemlju siju, čist budeši ot zakljatija mojego: točiju syna mojego ne vozvrati tamo.
9 I položi rab ruku svoju pod stegno Avraama gospodina svojego, i kljasja jemu o slovesi sem.
10 I vzja rab desjať velbljud ot velbljud gospodina svojego, i ot vsech blag gospodina svojego s soboju, i vostav ide v Mesopotamiju vo grad Nachorov:
11 i postavi velbljudy vne grada u klaďazja vodnago pod večer, jegda ischoďat (ženy) počerpati vody,
12 i reče: Gospodi, Bože gospodina mojego Avraama, blagoustroj predo mnoju dnes, i sotvori milosť s gospodinom moim Avraamom:
13 se, az stach u klaďazja vodnago, dščeri že živuščich vo grade ischoďat počerpati vody:
14 i budet devica, jejže az reku: prekloni vodonos tvoj, da piju, i rečet mi: pij ty, i velbljudy tvoja napoju, dondeže napijutsja: siju ugotoval jesi rabu Tvojemu Isaaku: i po semu uvem, jako sotvoril jesi milosť s gospodinom moim Avraamom.
15 I bysť prežde neže skončati jemu glagoljušču vo ume svojem, i se, Revekka ischoždaše, jaže rodisja Vafuilu, synu Melchi ženy Nachora, brata že Avraamlja, deržašči vodonos na ramech svoich:
16 devica že bjaše dobrozračna zelo: deva be, muž ne pozna jeja. Sošedši že na klaďaz, napolni vodonos svoj i vzyde.
17 Teče že rab vo sretenije jej i reče: napoj ma malo vodoju ot vodonosa tvojego.
18 Sija že reče: pij, gospodine. I potščasja, i sňa vodonos na myšca svoja, i napoi jego, dondeže napisja.
19 I reče: i velbljudom tvoim naliju, dondeže vsi napijutsja.
20 I potščasja, i isprazdni vodonos v poilo: i teče paki na klaďaz počerpnuti vody, i vlija velbljudom vsem.
21 Čelovek že vyrazumevaše ju i pomolčevaše, da urazumejet, ašče blagoustroi Bog puť jemu, ili ni.
22 Bysť že jegda prestaša vsi velbljudy pijušče, vzja čelovek userjazi zlaty vesom po drachme i dva zapjastija na ruki jeja: desjať zlatnic ves ich.
23 I voprosi ju i reče: čija jesi dščer? Povežď mi, ašče jesť u otca tvojego mesto nam vitati?
24 Ona že reče jemu: dščer Vafuileva jesm (syna) Melchina, jegože rodi Nachoru.
25 I reče jemu: i plevy i sena mnogo u nas, i mesto vitati.
26 I blagosloviv čelovek, poklonisja Gospodu
27 i reče: blagosloven Gospoď Bog gospodina mojego Avraama, Iže ne ostavi pravdy Svojeja i istiny ot gospodina mojego: i mene blagoustroi Gospoď v dom brata gospodina mojego.
28 I tekši devica v dom matere svojeja, poveda po glagolom sim.
29 Revekce že bjaše brat, jemuže ima Lavan: i teče Lavan k čeloveku von na klaďaz.
30 I bysť jegda vide userjazi, i zapjastija na ruku sestry svojeja, i jegda slyša slovesa Revekki sestry svojeja, glagoljuščija: sice glagola mne čelovek: i priide k čeloveku, stojašču jemu u velbljud u klaďazja,
31 i reče jemu: grjadi, vnidi blagoslovennyj ot Gospoda, počto stoiši vne? Az že ugotovach chraminu i mesto velbljudom.
32 I vnide čelovek v dom, i razsedla velbljudy, i dade plevy i seno velbljudom, i vodu umyti noze jego, i nogi mužem, iže bjachu s nim:
33 i predloži im chleby jasti, i reče: ne jam, dondeže vozglagolju slovesa moja. I reče: glagoli.
34 I reče: rab Avraaml jesm az:
35 Gospoď že blagoslovi gospodina mojego zelo, i vozvysisja: i dade jemu ovcy i telcy, srebro i zlato, raby i rabyni, i velbljudy i osly:
36 i rodi Sarra, žena gospodina mojego, syna jedinago gospodinu mojemu, sostarevšemusja jemu, i dade jemu jelika imaše:
37 i zaklja ma gospodin moj, glagolja: ne pojmeši ženy synu mojemu ot dščerej Chananejskich, v nichže az obitaju v zemli ich:
38 no v dom otca mojego pojdeši, i v plema moje, i pojmeši ženu synu mojemu ottudu:
39 rech že (az) gospodinu mojemu: a jegda ne voschoščet žena so mnoju iti?
40 I reče mi: Gospoď Bog, Jemuže blagougodich pred nim, on poslet Angela Svojego s toboju i blagoustroit puť tvoj, i pojmeši ženu synu mojemu ot plemene mojego i ot domu otca mojego:
41 togda budeši čist ot zaklinanija mojego: jegda bo dojdeši v plema moje, i ne daďat ti, i budeši čist ot zaklinanija mojego:
42 i prišed dnes na klaďaz, rekoch: Gospodi, Bože gospodina mojego Avraama, ašče Ty blagoustrojaeši puť moj, v oňže nyne az idu:
43 se, az stach u klaďazja vodnago, i dščeri graždan ischoďat počerpati vody: i budet devica, jejže ašče az reku: napoj ma ot vodonosa tvojego malo vodoju:
44 i rečet mi: i ty pij, i velbljudom tvoim vliju: sija (budet) žena, juže ugotova Gospoď rabu Svojemu Isaaku: i po semu urazumeju, jako sotvoril jesi milosť gospodinu mojemu Avraamu.
45 I bysť prežde neže skončati mne glagoljušču vo ume svojem, abije Revekka ischoždaše deržašči vodonos na ramu, i snide na klaďaz, i počerpe vody: i rekoch jej: napoj ma.
46 I potščavšisja sňa vodonos s sebe na myšcu svoju i reče: pij ty, i velbljudy tvoja napoju. I napichsja, i velbljudy moja napoi.
47 I voprosich ju i rekoch: čija jesi dščer? Povežď mi. Ona že reče: dščer Vafuileva jesm syna Nachorova, jegože rodi jemu Melcha. I dach jej userjazi, i zapjastija na ruce jeja,
48 i blagovoliv poklonichsja Gospodu: i blagoslovich Gospoda Boga gospodina mojego Avraama, Iže blagoustroi ma na puti istiny pojati dščer brata gospodina mojego synu jego:
49 ašče ubo sotvorite vy milosť i pravdu k gospodinu mojemu: ašče že ni, povedite mi: da obraščusja ili na desno, ili na levo.
50 Otveščavša že Lavan i Vafuil, rekosta: ot Gospoda priide delo sije: ne vozmožem ti protivu rešči zlo ili blago:
51 se, Revekka pred toboju: pojem ju, idi: i da budet žena synu gospodina tvojego, jakože glagola Gospoď.
52 Bysť že jegda uslyša rab Avraaml slovesa sija, poklonisja do zemli Gospodu.
53 I iznes rab sosudy zlaty i srebrjany i rizy, dade Revekce: i dary dade bratu jeja i materi jeja.
54 I jadoša i piša i toj i mužije, iže bjachu s nim, i počiša. I vostav zautra, reče: otpustite ma, da otidu k gospodinu mojemu.
55 Reša že bratija jeja i mati: da prebudet devica s nami jako desjať dnij, i posem pojdet.
56 On že reče k nim: ne deržite ma, Gospoď bo blagoustroi puť moj vo mne: otpustite ma, da idu k gospodinu mojemu.
57 Oni že reša: prizovem devicu i voprosim jeja izoust.
58 I prizvaša Revekku i reša jej: pojdeši li s čelovekom sim? Ona že reče: pojdu.
59 I otpustiša Revekku sestru svoju, i imenija jeja, i raba Avraamlja, i iže s nim byša.
60 I blagosloviša Revekku i reša jej: sestra naša jesi, budi v tysjaščy tem, i da nasledit sema tvoje grady supostat.
61 Vostavši že Revekka i rabyni jeja, vsedoša na velbljudy i poidoša s čelovekom. I poim rab Revekku, otide.
62 Isaak že prechoždaše skvoze pustyňu u klaďazja Videnija: sam že živjaše na zemli na poludne.
63 I izyde Isaak poglumitisja na pole k večeru, i vozzrev očima svoima, vide velbljudy iduščyja.
64 I vozzrevši Revekka očima svoima, vide Isaaka: i izskoči s velbljuda.
65 I reče rabu: kto jesť čelovek onyj, iže idet po polju vo sretenije nam? Reče že rab: sej jesť gospodin moj. Ona že vzemši rizu letňuju, oblečesja.
66 I poveda rab Isaaku vsja slovesa, jaže sotvori.
67 Vnide že Isaak v dom matere svojeja, i poja Revekku, i bysť jemu žena: i vozljubi ju, i utešisja Isaak po Sarre materi svojej.

25

1 Priloživ že Avraam, poja ženu, jejže ima Chettura:
2 rodi že jemu Zomvrana i Ijezana, i Madala i Madiama, i Ijesvoka i Soijena.
3 Ijezan že rodi Savana i Famana i Dedana. Synove že Dedani byša: Raguil i Navdeil, i Asuriim i Latusiim i Laomim.
4 Synove že Madiamli: Jefar i afir, i Jenoch i Avida i Jeldaga. Vsi sii byša synove Chetturiny.
5 Dade že Avraam vsja svoja imenija Isaaku synu svojemu:
6 synom že naložnic svoich dade Avraam dary i otpusti ja ot Isaaka syna svojego, ješče živ syj, k vostoku na zemlju vostočnuju.
7 Sija že leta dnij žitija Avraamlja, jelika požive, let sto sedmdesjat pjať:
8 i oslabev umre Avraam v starosti dobrej, starec ispolnen dnij, i priložisja k ljudem svoim.
9 I pogreboša jego Isaak i Ismail dva synove jego v peščere Sugubej, na sele Jefronove syna Saarova Chetteanina, ježe jesť prjamo Mamvrii,
10 na sele i v peščere, juže priťjaža Avraam ot synov Chetteovych: tamo pogreboša Avraama i Sarru ženu jego.
11 Bysť že po umertvii Avraamli, blagoslovi Bog Isaaka syna jego: i vselisja Isaak u klaďazja Videnija.
12 Sija že bytija Ismaila syna Avraamlja, jegože rodi Agar Jegipťjanyňa, raba Sarrina, Avraamu:
13 i sija imena synov Ismailich, po imenom rodov jego: pervenec Ismailov Navaiof, i Kidar i Navdeil, i Massam
14 i Masma, i Duma i Massi,
15 i Choddan i Feman, i Ijetur i Nafes i Kedma.
16 Sii suť synove Ismaili: i sija imena ich v skinijach ich i v selech ich: dvanadesjať kňazi v jazycech ich.
17 I sija leta žitija Ismailova, sto tridesjať sedm let: i oslabev umre, i priložisja k rodu svojemu.
18 Vselisja že ot Jevilata daže do Sura, iže jesť v lice Jegiptu, daže doiti ko Assiriom: pred licem vsech bratij svoich vselisja.
19 I sija bytija Isaaka syna Avraamlja: Avraam rodi Isaaka.
20 Bjaše že Isaak let četyredesjati, jegda poja Revekku dščer Vafuila Sirina ot Mesopotamii Sirskija, sestru Lavana Sirina, sebe v ženu.
21 Moljašesja že Isaak Gospodevi o Revekce žene svojej, jako neplody bjaše: posluša že jego Bog, i začat vo utrobe Revekka žena jego.
22 Igrasta že mladenca v nej, i reče: ašče tako mi choščet byti, počto mi sije? I ide voprošati Gospoda.
23 I reče jej Gospoď: dva jazyka vo utrobe tvojej suť, i dvoi ljudije ot utroby tvojeja razlučatsja: i ljudije ljudij prevzydut, i bolšij porabotaet menšemu.
24 I ispolnišasja dnije roditi jej, i bjachu sej blizňata vo utrobe jeja:
25 izyde že syn pervenec čermen, ves, jako koža, kosmat: i nareče ima jemu Isav:
26 i posem izyde brat jego, ruka že jego prideržasja pjate Isavove: i nareče ima jemu Iakov. Isaaku že be šesťdesjat let, jegda rodi ich Revekka.
27 Vozrastoša že junoši: i bysť Isav čelovek vedyj loviti, selnyj: Iakov že bysť čelovek nelukav, živyj v domu.
28 I vozljubi Isaak Isava, jako lovitva jego bjaše brašno jemu: Revekka že ljubljaše Iakova.
29 Svari že Iakov varenije: i priide Isav s polja iznemog,
30 i reče Isav Iakovu: napitaj ma varenijem sočiva sego, jako iznemogaju. Sego radi prozvasja ima jemu Jedom.
31 I reče Iakov Isavu: otdažď mi dnes pervenstvo svoje.
32 Reče že Isav: se, az idu umreti, i vskuju mi pervenstvo sije?
33 I reče Iakov jemu: klenisja mi dnes. I kljasja jemu, i otdade Isav Iakovu pervenstvo svoje.
34 Iakov že dade Isavu chleb i varenije sočevno: jade že i pi, i vostav otide: i nivočtože vmeni sebe Isav pervenstvo.

26

1 Bysť že glad na zemli, krome glada byvšago prežde vo vrema Avraamle. Otide že Isaak ko Avimelechu carju Filistimsku v Gerar:
2 javisja že jemu Gospoď i reče: ne chodi vo Jegipet, vselisja že v zemli, v nejže ti reku,
3 i obitaj v zemli toj, i budu s toboju, i blagoslovlju ťja: tebe bo i semeni tvojemu dam vsju zemlju siju i postavlju kljatvu Moju, jejuže kljachsja Avraamu otcu tvojemu:
4 i umnožu sema tvoje, jako zvezdy nebesnyja, i dam semeni tvojemu vsju zemlju siju: i blagoslovjatsja o semeni tvojem vsi jazycy zemnii:
5 poneže posluša otec tvoj Avraam Mojego glasa i sobljude zapovedi Moja i povelenija Moja, i opravdanija Moja i zakony Moja.
6 Vselisja že Isaak v Gerarech.
7 Voprosiša že mužije mesta togo o Revekce žene jego, i reče: sestra mi jesť. Ubojasja bo rešči, jako žena mi jesť, da ne kogda ubijut jego mužije mesta togo Revekki radi, poneže be dobrozračna.
8 Bysť že mnogo vrema tamo: i priniknuv Avimelech car Gerarskij oknom, vide Isaaka igrajušča s Revekkoju ženoju svojeju.
9 Prizva že Avimelech Isaaka i reče jemu: ubo žena tvoja jesť? Počto rekl jesi, jako sestra mi jesť? Reče že jemu Isaak: rech bo, da ne umru jeja radi.
10 Reče že jemu Avimelech: čto sije sotvoril jesi nam? Vmale ne bysť nekto ot roda mojego s ženoju tvojeju, i navel by jesi na ny nevedenije.
11 Zapoveda že Avimelech vsem ljudem svoim, glagolja: vsjak, iže prikosnetsja mužu semu, ili žene jego, smerti povinen budet.
12 Seja že Isaak v zemli toj, i priobrete v to leto stokratnyj plod jačmeňa: blagoslovi že jego Gospoď.
13 I vozvysisja čelovek, i preuspevaja bolšij byvaše, dondeže velik bysť zelo.
14 Byša že jemu skoti ovec i skoti volov i zemledelija mnoga. Pozavideša že jemu Filistimljane:
15 i vsja klaďazi, jaže iskopaša rabi otca jego, vo vrema otca jego, zagradiša ja Filistimljane i napolniša tyja zemleju.
16 Reče že Avimelech ko Isaaku: otidi ot nas, jako silnejšij sotvorilsja jesi ot nas zelo.
17 I otide ottudu Isaak i obita v debri Gerarstej, i vselisja tamo.
18 I paki Isaak iskopa klaďazi vodnyja, jaže iskopaša rabi Avraama otca jego, i zagradiša tyja Filistimljane, po umertvii Avraama otca jego: i prozva im imena, po imenam, imiže prozva Avraam otec jego.
19 I iskopaša rabi Isaakovy v debri Gerarstej, i obretoša tamo klaďaz vody živy.
20 I prjachusja pastyrije Gerarstii s pastyrmi Isaakovymi, glagoljušče: naša jesť voda. I prozva ima klaďazju tomu Obida: obiďachu bo jego.
21 Otšed že ottudu Isaak, iskopa klaďaz drugij. Prjachusja že i o tom: i prozva ima jemu Vražda.
22 Otšed že ottudu, iskopa klaďaz drugij. I ne prjachusja o tom, i prozva ima jemu Prostranstvo, glagolja: jako nyne rasprostrani Gospoď nam i vozrasti nas na zemli.
23 Vzyde že ottudu ko klaďazju Kljatvennomu:
24 i javisja jemu Gospoď v tu nošč i reče: Az jesm Bog Avraama otca tvojego, ne bojsja, s toboju bo jesm: i blagoslovlju ťja, i umnožu sema tvoje Avraama radi otca tvojego.
25 I sozda tamo žertvennik, i prizva ima Gospodne: i postavi tamo skiniju svoju: iskopaša že tamo rabi Isaakovy klaďaz v debri Gerarstej.
26 I Avimelech priide k nemu ot Gerar, i Ochozaf nevestovoditel jego, i Fichol vojevoda sil jego.
27 I reče im Isaak: vskuju priidoste ko mne? Vy že voznenavideste mene i otslaste ma ot sebe.
28 Oni že reša: videvše uzrechom, jako be Gospoď s toboju, i rechom: budi kljatva meždu nami i meždu toboju, i zaveščaim s toboju zavet,
29 da ne sotvoriši s nami zla, jakože ne vozgnušachomsja toboju my, i jakože sotvorichom tebe dobro, i otpustichom ťja s mirom: i nyne blagosloven ty ot Gospoda.
30 I sotvori im pir, i jadoša i piša.
31 I vostavše zautra, kljatsja kijždo bližnemu: i otpusti ja Isaak, i otidoša ot nego zdravy.
32 Bysť že v toj deň, i prišedše rabi Isaakovy povedaša jemu o klaďaze, jegože iskopaša, i rekoša: ne obretochom vody.
33 I prozva jego Kljatva. Sego radi prozva ima gradu onomu klaďaz Kljatvennyj, daže do dnešňago dne.
34 Bjaše že Isav let četyredesjati: i poja ženu Iudifu, dščer Veocha Chetteina, i Vasemafu, dščer Jelona Chetteina.
35 I byša protivjaščesja Isaakovi i Revekce.

27

1 Bysť že, povnegda sostaretisja Isaakovi, i pritupišasja oči jego ježe videti: i prizva Isava syna svojego starejšago, i reče jemu: syne moj. I reče: se, az.
2 I reče Isaak: se, sostarechsja, i ne vem dne skončanija mojego:
3 nyne ubo vozmi orudije tvoje, tul že i luk, i izydi na pole, i ulovi mi lov:
4 i sotvori mi snedi, jakože ljublju az: i prinesi mi, da jam, jako da blagoslovit ťja duša moja, prežde daže ne umru.
5 Revekka že slyša glagoljušča Isaaka ko Isavu synu svojemu. Izyde že Isav na pole uloviti lov otcu svojemu.
6 Revekka že reče ko Iakovu synu svojemu menšemu: se, az slyšach otca tvojego besedujušča ko Isavu bratu tvojemu, glagoljušča:
7 prinesi mi lov, i sotvori mi snedi, da jadyj blagoslovlju ťja pred Gospodem, prežde neže umreti mi:
8 nyne ubo, syne moj, poslušaj mene, jakože az zapovedaju ti:
9 i šed vo ovcy, poimi mne ottudu dva kozlišča magka i dobra, i sotvorju ja snedi otcu tvojemu, jakože ljubit:
10 i vneseši otcu tvojemu, i budet jasti, jako da blagoslovit ťja otec tvoj, prežde daže ne umret.
11 Reče že Iakov k Revekce materi svojej: Isav brat moj jesť muž kosmat, Az že muž gladkij:
12 da ne kako osjažet ma otec moj, i budu pred nim jako prezirajaj, i navedu na sebe kljatvu, a ne blagoslovenije.
13 Reče že jemu mati: na mne kljatva tvoja, čado: točiju poslušaj glasa mojego, i šed prinesi mi.
14 Šed že vzja i prinese materi, i sotvori mati jego snedi, jakože ljubljaše otec jego.
15 I vzemši Revekka odeždu Isava syna svojego starejšago dobruju, jaže bysť u neja v domu, obleče onoju Iakova syna svojego menšago,
16 i kožicami kozljačimi obloži myšcy jego, i nagoje vyi jego:
17 i dade snedi i chleby, jaže sotvori, v ruce Iakovu synu svojemu.
18 I vnese otcu svojemu i reče: otče. On že reče: se, az: kto jesi ty, čado?
19 I reče Iakov otcu: az Isav pervenec tvoj, sotvorich, jakože rekl mi jesi: vostav sjadi i jažď ot lova mojego, jako da blagoslovit ma duša tvoja.
20 Reče že Isaak synu svojemu: čto sije, ježe skoro obrel jesi, o čado? On že reče: ježe dade Gospoď Bog tvoj predo mnoju.
21 Reče že Isaak Iakovu: približisja ko mne, i osjažu ťja, čado, ašče ty jesi syn moj Isav, ili ni.
22 Približisja že Iakov ko Isaaku otcu svojemu, i osjaza jego i reče: glas ubo glas Iakovl, ruce že ruce Isavove.
23 I ne pozna jego: beste bo ruce jego, jako ruce Isava brata jego kosmate. I blagoslovi jego
24 i reče: ty li jesi syn moj Isav? On že reče: az.
25 I reče: prinesi mi, i jam ot lova tvojego, čado, da blagoslovit ťja duša moja. I prinese jemu, i jade, i prinese jemu vino, i pi.
26 I reče jemu Isaak otec jego: približisja ko mne i oblobyzaj ma, čado.
27 I približivsja lobyza jego: i oboňa voňu riz jego, i blagoslovi jego i reče: se, voňa syna mojego, jako voňa nivy ispolneny, juže blagoslovi Gospoď:
28 i da dast tebe Bog ot rosy nebesnyja i ot tuka zemli, i množestvo pšenicy i vina:
29 i da porabotajut tebe jazycy, i da pokloňatsja tebe kňazi, i budi gospodin bratu tvojemu, i pokloňatsja tebe synove otca tvojego: proklinajaj ťja prokljat, blagoslovljajaj že ťja blagosloven.
30 I bysť po ježe prestati Isaaku blagoslovljajušču Iakova syna svojego: i bysť jegda izyde Iakov ot lica Isaaka otca svojego, i Isav brat jego priide s lovitvy.
31 Sotvori že i toj snedi i prinese otcu svojemu, i reče otcu: da vostanet otec moj, i da jast ot lova syna svojego, jako da blagoslovit ma duša tvoja.
32 I reče jemu Isaak otec jego: kto jesi ty? On že reče: az jesm syn tvoj pervenec Isav.
33 Užasesja že Isaak užasom veliim zelo i reče: kto ubo ulovivyj mne lov i prinesyj mi? I jadoch ot vsech, prežde neže priiti tebe, i blagoslovich jego, i blagosloven budet.
34 Bysť že jegda uslyša Isav glagoly otca svojego Isaaka, vozopi glasom veliim i gorkim zelo, i reče: blagoslovi ubo i mene, otče.
35 Reče že jemu: prišed brat tvoj s lestiju, vzja blagoslovenije tvoje.
36 I reče (Isav): pravedno narečesja ima jemu Iakov: zapja bo ma se uže vtoriceju, i pervenstvo moje vzja, i nyne vzja blagoslovenije moje. I reče Isav otcu svojemu: ne ostavil li jesi (i) mne blagoslovenija, otče?
37 Otveščav že Isaak, reče Isavu: ašče gospodina jego sotvorich tebe, i vsju bratiju jego sotvorich raby jemu, pšeniceju i vinom utverdich jego: tebe že čto sotvorju, čado?
38 Reče že Isav ko otcu svojemu: jeda jedino jesť blagoslovenije u tebe, otče? Blagoslovi ubo i mene, otče. Umilivšusja že Isaaku, vozopi glasom veliim Isav i vosplakasja.
39 Otveščav že Isaak otec jego, reče jemu: se, ot tuka zemli budet vselenije tvoje, i ot rosy nebesnyja svyše:
40 i mečem tvoim žiti budeši, i bratu tvojemu porabotaeši: budet že (vrema) jegda nizložiši i otrešiši jarem jego ot vyi tvojeja.
41 I vraždovaše Isav na Iakova o blagoslovenii, imže blagoslovi jego otec jego. Reče že Isav vo ume svojem: da približatsja dnije plača otca mojego, da bych ubil Iakova brata mojego.
42 Vozveščena že byša Revekce slovesa Isava syna jeja starejšago: i poslavši prizva Iakova syna svojego junejšago i reče jemu: se, Isav brat tvoj grozit tebe ubiti ťja:
43 nyne ubo, čado, poslušaj mojego glasa, i vostav beži v Mesopotamiju k Lavanu bratu mojemu v Charran,
44 i poživi s nim dni nekija, dondeže otvratitsja jarosť i gnev brata tvojego ot tebe,
45 i zabudet jaže jemu sotvoril jesi, i poslavši privedu ťja ottudu, da ne kogda bezčadna budu ot oboich vas v deň jedin.
46 Reče že Revekka ko Isaaku: stužich si žizniju mojeju dščerej radi synov Chettejskich: ašče pojmet Iakov ženu ot dščerej zemli seja, to vskuju mi žiti?

28

1 Prizvav že Isaak Iakova, blagoslovi jego i zapoveda jemu, glagolja: da ne pojmeši ženy ot dščerej Chananejskich:
2 vostav otbeži v Mesopotamiju v dom Vafuila otca matere tvojeja, i poimi sebe ottudu ženu ot dščerej Lavana brata matere tvojeja:
3 Bog že moj da blagoslovit ťja i vozrastit ťja i umnožit ťja, i budeši v sobranija jazykov:
4 i da dast tebe blagoslovenije Avraama otca mojego, tebe i semeni tvojemu po tebe naslediti zemlju obitanija tvojego, juže dade Bog Avraamu.
5 Posla že Isaak Iakova: i otide v Mesopotamiju k Lavanu synu Vafuila Sirina, k bratu že Revekki matere Iakovli i Isavli.
6 Vide že Isav, jako blagoslovi Isaak Iakova i posla v Mesopotamiju sirskuju pojati ottudu sebe ženu, jegda blagoslovi jego i zapoveda jemu, glagolja: da ne pojmeši ženy ot dščerej Chananejskich.
7 I posluša Iakov otca i matere svojeja, i otide v Mesopotamiju sirskuju.
8 Videv že Isav, jako zly suť dščeri Chananejskija pred Isaakom otcem jego,
9 otide Isav ko Ismailu i vzja Maelefu dščer Ismaila syna Avraamlja, sestru Naveofovu, ženu k ženam svoim.
10 I otide Iakov ot klaďazja Kljatvennago i ide v Charran,
11 i obrete mesto i uspe tamo, zajde bo solnce: i vzja ot kamenija mesta (togo) i položi v vozglavije sebe, i spa na meste onem.
12 I son vide: i se, lestvica utverždena na zemli, jejaže glava dosjazaše do nebese, i Angeli Božii voschoždachu i nizchoždachu po nej:
13 Gospoď že utverždašesja na nej i reče: Az jesm Bog Avraama otca tvojego i Bog Isaaka, ne bojsja: zemlja, ideže ty spiši na nej, tebe dam ju i semeni tvojemu:
14 i budet sema tvoje jako pesok zemnyj, i rasprostranitsja na more, i livu, i sever, i na vostoki: i blagoslovjatsja o tebe vsja kolena zemnaja i o semeni tvojem:
15 i se, Az jesm s toboju, sochraňajaj ťja na vsjakom puti, amože ašče pojdeši, i vozvrašču ťja v zemlju siju: jako ne imam tebe ostaviti, dondeže sotvoriti mi vsja, jelika glagolach tebe.
16 I vosta Iakov ot sna svojego i reče: jako jesť Gospoď na meste sem, az že ne vedech.
17 I ubojasja i reče: jako strašno mesto sije: nesť sije, no dom Božij, i sija vrata nebesnaja.
18 I vosta Iakov zautra, i vzja kameň, jegože položi tamo v vozglavije sebe: i postavi jego v stolp, i vozlija jelej verchu jego.
19 I prozva Iakov ima mestu tomu Dom Božij: Ulamluz že be ima gradu perveje.
20 I položi Iakov obet, glagolja: ašče budet Gospoď Bog so mnoju i sochranit ma na puti sem, v oňže az idu, i dast mi chleb jasti, i rizy obleščisja,
21 i vozvratit ma zdrava v dom otca mojego, i budet Gospoď mne v Boga:
22 i kameň sej, jegože postavich v stolp, budet mi dom Božij, i ot vsech, jaže mi dasi, desjatinu odesjatstvuju ta Tebe.

29

1 I vostav Iakov na noze, ide v zemlju vostočnuju k Lavanu synu Vafuila Sirina, bratu že Revekki matere Iakovli i Isavli.
2 Uzre že, i se, klaďaz na poli: i bjachu tamo tri stada ovec, počivajušče pri nem: ot togo bo klaďazja napajachusja stada. Kameň že velij bjaše nad ustijem klaďazja.
3 I sobirachusja tamo vsja stada: i otvaljachu kameň ot ustija klaďazja i napajachu ovcy: i paki polagachu kameň na ustii klaďazja na meste svojem.
4 Reče že im Iakov: bratija, otkudu jeste vy? Oni že reša: ot Charrana jesmy.
5 Reče že im: znaete li Lavana syna Nachorova? Oni že reša: znaem.
6 Reče že im: zdravstvujet li? Oni že reša: zdravstvujet. I se, Rachil dšči jego iďaše so ovcami.
7 I reče Iakov: ješče jesť dne mnogo, ne u čas sobirati skota: napoivše ovcy, šedše pasite.
8 Oni že reša: ne možem, dondeže soberutsja vsi pastusi i otvaljat kameň ot ustija klaďazja, i napoim ovcy.
9 Ješče jemu glagoljušču k nim, i se, Rachil dšči Lavaňa grjaďaše so ovcami otca svojego: ona bo pasjaše ovcy otca svojego.
10 Bysť že jako uzre Iakov Rachil dščer Lavana brata matere svojeja i ovcy Lavana brata matere svojeja, i pristupiv Iakov otvali kameň ot ustija klaďazja:
11 i napoi ovcy Lavana brata matere svojeja, i celova Iakov Rachil, i vozopiv glasom svoim, vosplakasja:
12 i poveda Rachili, jako brat otca jeja jesť i jako syn Revekkin jesť. I tekši poveda otcu svojemu po slovesem sim.
13 Bysť že jako uslyša Lavan ima Iakova syna sestry svojeja, teče vo sretenije jemu i objem jego lobza, i vvede jego v dom svoj. I poveda Lavanu vsja slovesa sija.
14 I reče jemu Lavan: ot kostej moich i ot ploti mojeja jesi ty. I be s nim mesjac dnij.
15 Reče že Lavan Iakovu: poneže brat moj jesi ty, da ne porabotaeši mne tune: povežď mi, čto mzda tvoja jesť?
16 U Lavana že beste dve dščeri: ima starejšej Lia, ima že junejšej Rachil.
17 Oči že Liiny boleznenny: Rachil že be dobra vidom i krasna vzorom zelo.
18 Vozljubi že Iakov Rachil. I reče: porabotaju tebe sedm let za Rachil dščer tvoju menšuju.
19 Reče že jemu Lavan: lučše mi tebe dati ju, neželi inomu otdati muževi: so mnoju živi.
20 I rabota Iakov za Rachil sedm let: i byša pred nim jako maly dni, zaneže ljubjaše ju.
21 Reče že Iakov Lavanu: dažď mi ženu moju, poneže soveršišasja dnije, da vnidu k nej.
22 Sobra že Lavan vsja mužy mesta togo, i sotvori brak.
23 I bysť večer, i pojem Lavan Liju dščer svoju, vvede ko Iakovu: i vnide k nej Iakov.
24 Dade že Lavan Lii dščeri svojej Zelfu rabyňu svoju, jej v rabu.
25 Bysť že zautra, i se, bjaše Lia, i reče Iakov Lavanu: čto sije sotvoril mi jesi? Ne Rachili li radi rabotach u tebe? Vskuju že obidel ma jesi?
26 Otvešča že Lavan: nesť tako v našem meste vdati menšuju prežde starejšija.
27 Skončaj ubo sedminy seja, i dam ti i siju za delo, ježe delaeši u mene ješče sedm let drugija.
28 Sotvori že Iakov tako: i ispolni sedminy seja: i dade jemu Lavan Rachil dščer svoju jemu v ženu.
29 Dade že Lavan Rachili dščeri svojej Vallu rabu svoju, jej v rabu.
30 I vnide (Iakov) k Rachili: vozljubi že Rachil pače, neže Liju: i rabota jemu sedm let drugija.
31 Videv že Gospoď Bog, jako nenavidima bjaše Lia, otverze ložesna jeja: Rachil že bjaše neplody.
32 I začat Lia i rodi syna Iakovu: nareče že ima jemu Ruvim, glagolja: jako prizre Gospoď na moje smirenije i dade mi syna: nyne ubo vozljubit ma muž moj.
33 I začat paki Lia i rodi syna vtorago Iakovu i reče: zane uslyša Gospoď, jako nenavidima jesm, i pridade mi i sego. I nareče ima jemu Simeon.
34 I začat ješče i rodi syna i reče: v nynešneje vrema u mene budet muž moj, rodich bo jemu tri syny. Sego radi nareče ima jemu Levij.
35 I začenši ješče rodi syna i reče: nyne ješče sije ispovem Gospodu. Sego radi nareče ima jemu Iuda, i presta raždati.

30

1 Videvši že Rachil, jako ne rodi Iakovu, i porevnova Rachil sestre svojej i reče Iakovu: dažď mi čada: ašče že ni, umru az.
2 Razgnevavsja že Iakov na Rachil, reče jej: jeda vmesto Boga az jesm, Iže liši ťja ploda utrobnago?
3 Reče že Rachil Iakovu: se, raba moja Valla: vnidi k nej, i da rodit na kolenach moich, i čado sotvorju i az ot neja.
4 I dade jemu Vallu rabu svoju jemu v ženu: i vnide k nej Iakov.
5 I zača Valla raba Rachilina i rodi Iakovu syna.
6 I reče Rachil: sudi mi Bog i posluša glasa mojego, i dade mi syna. Sego radi prozva ima jemu Dan.
7 I začat ješče Valla raba Rachilina i rodi syna vtorago Iakovu.
8 I reče Rachil: poďa ma Bog, i sravnichsja s sestroju mojeju, i vozmogoch. I prozva ima jego Neffalim.
9 Vide že Lia, jako presta raždati, i vzja Zelfu rabu svoju i dade ju Iakovu v ženu: i vnide k nej.
10 I začat Zelfa raba Liina i rodi Iakovu syna.
11 I reče Lia: blago mne slučisja. I nareče ima jemu Gad.
12 I začat ješče Zelfa raba Liina i rodi Iakovu syna vtorago.
13 I reče Lia: blažena az, jako ublažat ma ženy. I prozva ima jemu Asir.
14 Ide že Ruvim v deň žatvy pšenicy i obrete jabloka mandragorova na poli, i prinese ja k Lii materi svojej. Reče že Rachil k Lii sestre svojej: dažď mi ot mandragorov syna tvojego.
15 Reče že Lia: ne dovolno li tebe, jako vzjala jesi muža mojego? Jeda i mandragory syna mojego vozmeši? Reče že Rachil: ne tako: da budet seja nošči s toboju za mandragory syna tvojego.
16 Priide že Iakov s polja v večer, i izyde Lia vo sretenije jemu i reče: ko mne vnideši dnes: najala bo ťja jesm za mandragory syna mojego. I bysť s neju toja nošči.
17 I posluša Bog Liju, i začenši rodi Iakovu syna pjatago.
18 I reče Lia: dade mi Bog mzdu moju, zane dach rabu moju mužu mojemu. I prozva ima jemu Issachar, ježe jesť mzda.
19 I začat ješče Lia i rodi syna šestago Iakovu.
20 I reče Lia: darova mi Bog dar dobr v nynešneje vrema: vozljubit ma muž moj: rodich bo jemu šesť synov. I prozva ima jemu Zavulon.
21 I posem rodi dščer, i prozva ima jej Dina.
22 Pomanu že Bog Rachil, i uslyša ju Bog, i otverze utrobu jeja:
23 i začenši, rodi Iakovu syna. I reče Rachil: oťja Bog ukoriznu moju.
24 I nareče ima jemu Iosif, glagoljušči: da pridast mi Bog syna drugago.
25 Bysť že jako rodi Rachil Iosifa, reče Iakov Lavanu: otpusti ma, da idu na mesto moje i v zemlju moju:
26 otdažď mi ženy moja i deti moja, ichže radi rabotach tebe, da otidu: ty bo vesi rabotu, juže rabotach ti.
27 Reče že jemu Lavan: ašče obretoch blagodať pred toboju: usmotrich bo, jako blagoslovi ma Bog prišestvijem tvoim:
28 razdeli mzdu svoju u mene, i dam ti.
29 Reče že Iakov: ty vesi, jaže rabotach tebe, i koliko be skota tvojego u mene:
30 malo bo be jeliko tvojego u mene i vozraste vo množestvo: i blagoslovi ťja Gospoď prišestvijem moim: nyne ubo kogda sotvorju i az sebe dom?
31 I reče k nemu Lavan: čto ti dam? Reče že jemu Iakov: ne dasi mi ničtože: ašče sotvoriši mi glagol sej, paki pasti imam ovcy tvoja, i sochraňu:
32 oydi vsja ovcy tvoja nyne i razluči ottudu vsjakuju ovcu pelesuju vo ovcach, i vsjaku belovatuju i pestruju v kozach, budet mi mzda (i budet moje):
33 i poslušaet mene pravda moja vo utrešnij deň, jako jesť mzda moja pred toboju: vse ježe ašče ne budet pestro i belovatoje v kozach, i peleso vo ovcach, za ukradenoje budet mnoju.
34 Reče že jemu Lavan: budi po slovesi tvojemu.
35 I razluči v toj deň kozly pestryja i belovatyja, i vsja kozy pestryja i belovatyja, i vse ježe be peleso vo ovcach, i vse ježe bjaše beloje v nich: i dade v ruce synom svoim:
36 i razstavi putem trech dnij, i meždu imi i meždu Iakovom: Iakov že pasjaše ovcy Lavanovy ostavšyjasja.
37 Vzja že Iakov sebe žezl stirakinov zelenyj, i orechov, i javorovyj: i ostroga ja Iakov pestrenijem belym, sostrogaja koru: javljašesja že na žezlach beloje, ježe ostroga, pestro.
38 I položi žezly, jaže ostroga, v poilnych korytech vody: da jegda priidut ovcy piti, pred žezly prišedšym im piti, začnut ovcy po žezlom:
39 i začinachu ovcy po žezlom, i raždachu ovcy belovatyja i pestryja i pepelovidnyja pestryja.
40 Agnicy že razluči Iakov i postavi prjamo ovcam ovna belovatago i vsjakoje pestroje vo agncach: i razluči sebe stada po sebe, i ne smesi sich so ovcami Lavanovymi.
41 Bysť že vo vrema, v neže začinachu ovcy vo čreve prijemljuščja, položi Iakov žezly pred ovcami v korytech, ježe začinati im po žezlom:
42 jegda že raždachu ovcy, ne polagaše: byša že nenaznamenanyja Lavanovy, a znamenanyja Iakovli.
43 I razbogate čelovek zelo zelo: i byša jemu skoti mnozi, i volove, i rabi, i rabyni, i velbljudy, i osly.

31

1 Slyša že Iakov slovesa synov Lavanovych, glagoljuščich: vzja Iakov vsja jaže otca našego, i ot suščich otca našego sotvori vsju slavu siju.
2 I vide Iakov lice Lavane, i se ne bjaše k nemu, jako včera i tretijago dne.
3 Reče že Gospoď ko Iakovu: vozvratisja v zemlju otca tvojego i v rod tvoj, i budu s toboju.
4 Poslav že Iakov, prizva Liju i Rachil na pole, ideže bjachu stada,
5 i reče im: viždu az lice otca vašego, jako nesť ko mne, jakože včera i tretijago dne: Bog že otca mojego be so mnoju:
6 i vy sami veste, jako vseju siloju mojeju rabotach otcu vašemu:
7 otec že vaš obide ma i izmeni mzdu moju desjati agncev, no ne dade jemu Bog zla sotvoriti mne.
8 Ašče sice rečet: pestryja, budet tvoja mzda: i roďatsja vsja ovcy pestryja. Ašče že rečet: belyja, budet tvoja mzda: i roďatsja vsja ovcy belyja.
9 I oťja Bog vsja skoty otca vašego i dade ja mne.
10 I bysť jegda začinachu ovcy vo čreve prijemljuščja, i videch očima moima vo sne: i se, kozly i ovny voschoďašče bjachu na ovcy i kozy, belovatyja i pestryja i pepelovidnyja pestryja.
11 I reče mi Angel Božij vo sne: Iakove. Az že rech: čto jesť?
12 I reče: vozzri očima tvoima i vižď kozly i ovny voschoďaščyja na ovcy i kozy, belyja i pestryja i pepelovidnyja pestryja: videch bo, jelika tebe Lavan tvorit:
13 Az jesm Bog javivyjsja tebe na Meste Božii, ideže pomazal Mi jesi tamo stolp, i obetoval Mi jesi tamo obet: nyne ubo vostani i izydi ot zemli seja, i idi v zemlju roždenija tvojego, i budu s toboju.
14 I otveščavši Rachil i Lia, rekoste jemu: jeda jesť nam ješče časť ili nasledije v domu otca našego?
15 Ne jako li čužyja vmenichomsja jemu? Prodade bo nas i snede snediju srebro naše:
16 vse bogatstvo i slava, juže oťja Bog ot otca našego, nam budet i čadom našym: nyne ubo, jelika tebe reče Bog, tvori.
17 Vostav že Iakov, vzja ženy svoja i deti svoja na velbljudy,
18 i zabra vsja imenija svoja i vsja sťjažanija, jaže priťjaža v Mesopotamii, i vsja svoja, ježe otiti ko Isaaku otcu svojemu v zemlju Chanaanskuju.
19 Lavan že otide ostrišči ovcy svoja: ukrade že Rachil idoly otca svojego.
20 Utai že Iakov ot Lavana Sirina, ne povedati jemu, jako uchodit,
21 i otbeže sam, i vsja jaže jego, i prejde reku, i vzyde na goru Galaad.
22 Povedasja že Lavanu Sirinu v tretij deň, jako beža Iakov:
23 i poim syny i bratiju svoju s soboju, gna vsled jego putem sedm dnij: i dostiže jego na gore Galaad.
24 Priide že Bog k Lavanu Sirinu noščiju vo sne i reče jemu: bljudi sebe, da ne kogda vozglagoleši ko Iakovu zla.
25 I postiže Lavan Iakova: Iakov že postavi kušču svoju na gore: Lavan že razstavi bratiju svoju na gore Galaad.
26 Reče že Lavan Iakovu: čto sotvoril jesi? Vskuju tajno ušel jesi i okral jesi ma, i otvel dščeri moja, jako plennicy oružijem?
27 I ašče by mi povedal jesi, otpustil bych ťja s veselijem i s musikijeju, i timpany i guslmi:
28 i ne spodobichsja celovati detej moich i dščerej moich: nyne že nesmyslenno sotvoril jesi:
29 i nyne ruka moja možet ozlobiti ťja. No Bog otca tvojego včera reče ko mne, glagolja: bljudi sebe, da ne kogda vozglagoleši ko Iakovu zla.
30 Nyne ubo otšel jesi: želanijem bo vozželal jesi otiti v dom otca tvojego: vskuju ukral jesi bogi moja?
31 Otveščav že Iakov reče k Lavanu: poneže ubojachsja: rech bo, da ne kako otimeši dščeri tvoja ot mene, i vsja moja.
32 I reče Iakov: u negože ašče obrjaščeši bogi tvoja, da ne budet živ pred bratijeju našeju: uznavaj, čto jesť tvojego u mene, i vozmi. I ne pozna u nego ničtože: ne veďaše že Iakov, jako Rachil žena jego ukrade ja.
33 Všed že Lavan, oyska v kušči Liine, i ne obrete. I izyde iz kušči Liiny, i oyska kušču Iakovlju i v kušči dvoich rabyň, i ne obrete. Vnide že i v kušču Rachilinu.
34 Rachil že vzja idoly i položi onyja pod sedlo velbljuže i sede na nich,
35 i reče otcu svojemu: ne imej sebe ťjažko, gospodine: ne mogu vostati pred toboju, jako obyčnaja ženskaja mi suť. Iska že Lavan po vsej kušči, i ne obrete idolov.
36 Razgnevasja že Iakov i prjašesja s Lavanom. Otveščav že Iakov reče Lavanu: kaja nepravda moja? I kij grech moj, jako pognal jesi vsled mene,
37 i jako oyskal jesi vsja sosudy domu mojego? Čto obrel jesi ot vsech sosudov domu tvojego? Položi zde pred bratijeju tvojeju i bratijeju mojeju, i da razsuďat meždu obema nama:
38 se, dvadesjať let az jesm s toboju: ovcy tvoja i kozy tvoja ne byša bez ploda: ovnov ovec tvoich ne pojadoch:
39 zverojadiny ne prinesoch k tebe: az vozdajach tebe ot mene samago tatbiny dennyja i tatbiny noščnyja:
40 bych vo dni žegom znojem, i studeniju v nošči, i otchoždaše son ot očiju mojeju:
41 se, mne dvadesjať let az jesm v domu tvojem, rabotach tebe četyrenadesjať let dvuch radi dščerej tvoich i šesť let za ovcy tvoja, i preobidel jesi mzdu moju desjatiju agnicami:
42 ašče ne by Bog otca mojego Avraama, i strach Isaaka byl mne, nyne tšča otpustil by ma jesi: smirenije moje i trud ruku mojeju uvide Bog, i obliči ťja včera.
43 Otveščav že Lavan, reče ko Iakovu: dščeri dščeri moja i synove synove moi, i skoti skoti moi, i vsja jelika ty vidiši moja suť i dščerej moich: čto sotvorju im dnes, ili čadom ich, jaže rodista?
44 Nyne ubo grjadi, zaveščaim zavet az i ty: i budet vo svidetelstvo meždu mnoju i toboju. Reče že jemu Iakov: se, niktože s nami jesť: vižď, Bog svidetel meždu mnoju i toboju.
45 I vzem Iakov kameň, postavi jego v stolp.
46 Reče že Iakov bratii svojej: soberite kamenije. I sobraša kamenije i sotvoriša cholm: i jadoša, i piša tamo na cholme. Reče že jemu Lavan: cholm sej svidetelstvujet meždu mnoju i toboju dnes.
47 I prozva jego Lavan cholm Svidetelstva: Iakov že prozva cholm Svidetel.
48 Reče že Lavan ko Iakovu: se, cholm sej i stolp, jegože postavich meždu mnoju i toboju, svidetelstvujet cholm sej i svidetelstvujet stolp sej: sego radi prozvasja ima cholm Svidetelstvujet,
49 i Videnije, ježe reče: da vidit Bog meždu mnoju i toboju, jako otidem drug ot druga:
50 ašče smiriši dščeri moja, ašče pojmeši ženy nad dščeri moja vižď, niktože s nami jesť viďaj: Bog svidetel meždu mnoju i meždu toboju.
51 I reče Lavan Iakovu: se, cholm sej svidetel i stolp sej:
52 ašče bo az ne prejdu k tebe, niže ty da prejdeši ko mne cholma sego i stolpa sego so zloboju:
53 Bog Avraaml i Bog Nachorov da sudit meždu nama. I kljasja Iakov strachom otca svojego Isaaka,
54 i požre Iakov žertvu na gore i vozzva bratiju svoju: jadoša že i piša i spaša na gore.
55 Vostav že Lavan zautra, lobyza syny i dščeri svoja i blagoslovi ja: i vozvrativsja Lavan, otide na mesto svoje.

32

1 I Iakov ide v puť svoj. I vozzrev vide polk Božij voopolčivšijsja: i sretoša jego Angeli Božii.
2 Reče že Iakov, jegda vide ich: polk Božij sej. I prozva ima mestu tomu Polki.
3 Posla že Iakov posly pred soboju ko Isavu bratu svojemu v zemlju Siir, v stranu Jedom,
4 i zapoveda im glagolja: tako rcyte gospodinu mojemu Isavu: tako glagolet rab tvoj Iakov: u Lavana obitach i umedlich daže do nyne:
5 i byša mi volove i osly i ovcy, i rabi i rabyni: i poslach povedati gospodinu mojemu Isavu, daby obrel rab tvoj blagodať pred toboju.
6 I vozvratišasja posly ko Iakovu, glagoljušče: chodichom ko bratu tvojemu Isavu, i se, sam idet vo sretenije tebe, i četyrista mužej s nim.
7 Ubojasja že Iakov zelo i v nedoumenii be: i razdeli ljudi suščyja s soboju, i voly i velbljudy i ovcy na dva polka,
8 i reče Iakov: ašče priidet Isav na jedin polk i izsečet i, budet vtoryj polk vo spasenii.
9 Reče že Iakov: Bog otca mojego Avraama i Bog otca mojego Isaaka, Gospodi Bože, Ty rekij mi: idi v zemlju roždenija tvojego, i blago tebe sotvorju:
10 dovlejet mi ot vseja pravdy i ot vseja istiny, juže sotvoril jesi rabu Tvojemu: s žezlom bo sim preidoch Iordan sej, nyne že bech v dva polka:
11 izmi ma ot ruki brata mojego, ot ruki Isava: jako bojusja az jego, da ne kogda prišed ubijet ma i mater s čady:
12 ty že rekl jesi: blago tebe sotvorju i položu sema tvoje jako pesok morskij, iže ne izočtetsja ot množestva.
13 I spa tamo nošči toja, i vzja, jaže imaše dary, i posla Isavu bratu svojemu:
14 koz dvesti, kozlov dvadesjať, ovec dvesti, ovnov dvadesjať,
15 velbljudov dojnych, i žrebjat ich tridesjať, volov četyredesjať, juncov desjať, oslov dvadesjať i žrebjat desjať:
16 i dade ich rabom svoim, (koježdo) stado osobo, i reče rabom svoim: idite predo mnoju, i razstojanije tvorite meždu stadom i stadom.
17 I zapoveda pervomu glagolja: ašče ťja srjaščet Isav brat moj i voprosit ťja glagolja: čij jesi, i kamo ideši, i čija sija, jaže pred toboju idut?
18 Rečeši: raba tvojego Iakova: dary posla gospodinu mojemu Isavu: i se, sam za nami (idet).
19 I zapoveda pervomu, i vtoromu, i tretijemu, i vsem prediduščym vsled stad sich glagolja: po slovesi semu glagolite Isavu, jegda obrjaščete jego vy,
20 i rcyte: se, rab tvoj Iakov idet za nami: reče bo: ukrošču lice jego darami prediduščimi jego, i posem uzrju lice jego: negli bo priimet lice moje?
21 I prediďachu dary pred licem jego, sam že prespa toja nošči v polce.
22 Vostav že toja nošči, poja obe ženy (svoja) i obe rabyni i jedinonadesjať synov svoich, i prejde brod Iavok:
23 i vzja ich, i prejde potok, i prevede vsja svoja.
24 Ostasja že Iakov jedin. I borjašesja s nim Čelovek daže do utra.
25 Vide že, jako ne možet protivu jemu: i prikosnusja širote stegna jego: i oterpe širota stegna Iakovlja, jegda borjašesja s Nim.
26 I reče jemu: pusti Ma: vzyde bo zarja. On že reče: ne pušču Tebe, ašče ne blagosloviši mene.
27 Reče že jemu: čto ti ima jesť? On že reče: Iakov.
28 I reče jemu: ne prozovetsja ktomu ima tvoje Iakov, no Israil budet ima tvoje: poneže ukrepilsja jesi s Bogom i s čeloveki silen budeši.
29 Voprosi že Iakov i reče: povežď mi ima Tvoje. I reče: vskuju sije voprošaeši ty imene Mojego? Ježe čudno jesť. I blagoslovi jego tamo.
30 I prozva Iakov ima mestu tomu Vid Božij: videch bo Boga licem k licu, i spasesja duša moja.
31 Vozsija že jemu solnce, jegda prejde Vid Božij: on že chromaše stegnom svoim.
32 Sego radi ne jaďat synove Izrailevy žily, jaže oterpe, jaže jesť v širote stegna, daže do dne sego: poneže prikosnusja širote stegna Iakovli žily, jaže oterpe.

33

1 Vozzrev že Iakov očima svoima, vide: i se, Isav brat jego idyj, i četyrista mužej s nim. I razdeli Iakov deti Lii i Rachili i dvum rabyňam,
2 i postavi obe rabyni i syny ich v pervych, Liju že i deti jeja pozadi, a Rachil i Iosifa v poslednich:
3 sam že izyde perveje pred nimi i poklonisja do zemli sedmiždy, dondeže približisja k bratu svojemu.
4 I priteče Isav vo sretenije jemu: i objem jego, pripade na vyju jego i oblobyza jego: i plakastasja oba.
5 I vozzrev Isav, vide ženy i deti i reče: čto sii tebe suť? On že reče: deti, imiže pomilova Bog raba tvojego.
6 I pristupiša rabyni i deti ich i poklonišasja:
7 i pristupi Lia i deti jeja i poklonišasja: posem že pristupi Rachil i Iosif i poklonistasja.
8 I reče: čto sija tebe suť, polcy sii vsi, jaže sretoch? On že reče: da obrjaščet rab tvoj blagodať pred toboju, gospodine.
9 Reče že Isav: suť mne mnoga, brate: da budut tebe tvoja.
10 I reče Iakov: ašče obretoch blagodať pred toboju, priimi dary ot ruku mojeju: sego radi videch lice tvoje, jako by ašče kto videl lice Božije: i vozblagovoliši o mne:
11 priimi blagoslovenije moje, ježe prinesoch tebe, jako pomilova ma Bog, i suť mi vsja. I prinudi jego, i vzja.
12 I reče: vostavše pojdem prjamo.
13 Reče že jemu: gospodin moj vesť, jako deti moi juny, ovcy že i govjada bremenny u mene: ašče ubo poženu ja jedin deň, izmret ves skot:
14 da predidet gospodin moj pred rabom svoim: az že ukrepljusja na puti umedlenijem šestvija mojego, ježe predo mnoju, i jakože vozmogut iti deti, dondeže priidu k gospodinu mojemu v Siir.
15 I reče Isav: ostavlju s toboju ot ljudij suščich so mnoju. On že reče: vskuju sije? Dovlejet, jako obretoch blagodať pred toboju, gospodine.
16 Vozvratisja že Isav v tom dni putem svoim v Siir:
17 i Iakov pojde v Kuščy, i postavi sebe tamo chraminy, i skotu svojemu sotvori kuščy: sego radi nareče ima mestu tomu Kuščy.
18 I priide Iakov v salim grad Sikimsk, iže jesť v zemli Chanaanstej, jegda priide ot Mesopotamii Sirskija, i sta pred licem grada:
19 i kupi časť sela, ideže postavi kušču svoju tamo, u Jemmora otca Sichemlja, stoma agncy:
20 i postavi tamo žertvennik, i prizva Boga Izraileva.

34

1 Izyde že Dina dšči Liina, juže rodi Iakovu, poznati dščeri obitatelej.
2 I vide ju Sichem syn Jemmorov Chorreanin, kňaz toja zemli: i poim ju, bysť s neju i smiri ju:
3 i vňat dušeju Dine dščeri Iakovli, i vozljubi devicu, i glagola k nej po mysli devicy.
4 Reče že Sichem ko Jemmoru otcu svojemu, glagolja: poimi mne otrokovicu siju v ženu.
5 Iakov že slyša, jako oskverni syn Jemmorov Dinu dščer jego: synove že jego bjachu so skoty jego na poli: premolča že Iakov, dondeže priiti im.
6 Izyde že Jemmor otec Sicheml ko Iakovu glagolati k nemu.
7 Synove že Iakovli priidoša s polja: jegda že uslyšaša, smutišasja mužije, i žalostno im bysť zelo, jako ne lepo sotvori vo Izraili, byv so dščeriju Iakovleju: i ne budet sice.
8 I reče im Jemmor, glagolja: Sichem syn moj izbra dušeju dščer vašu: dadite ubo ju v ženu jemu:
9 i sosvatajtesja s nami: dščeri vašja dadite nam, i dščeri našja poimite synovom svoim,
10 i u nas naselitesja: i se, zemlja prostranna pred vami: naselitesja i kuplju dejte na nej, i priťjažite na nej.
11 Reče že Sichem ko otcu jeja i ko bratijam jeja: da obrjašču blagodať pred vami, i ježe ašče rečete, dadim:
12 umnožite veno zelo, i dam, jakože rečete mi: i daste mi otrokovicu siju v ženu.
13 Otveščaša že synove Iakovli Sichemu i Jemmoru otcu jego s lestiju, i glagolaša k nim, jako oskverniša Dinu sestru ich.
14 I rekosta im Simeon i Levij, bratija Dininy (synove Lii): ne vozmožem sotvoriti glagola sego, dati sestru našu čeloveku, iže imať krajňuju ploť neobrezannu: jesť bo ukorizna nam:
15 tokmo v sem upodobimsja vam i vselimsja u vas, ašče budete jakože my i vy, jegda obrežete ves mužesk pol:
16 i dadim dščeri našja vam, i ot dščerej vašich pojmem sebe ženy i vselimsja u vas, i budem jako jedin rod:
17 ašče že ne poslušaete nas, ježe obrezatisja, poimše dščer našu otidem.
18 I ugodna byša slovesa pred Jemmorom i pred Sichemom synom Jemmorovym:
19 i ne premedli junoša sotvoriti glagol sej: ljubjaše bo dščer Iakovlju. Sej že bjaše slavnejšij vsech, iže v domu otca jego.
20 Priide že Jemmor i Sichem syn jego pred vrata grada svojego i glagolasta k mužem grada svojego, rekušče:
21 čelovecy sii mirni suť, s nami da naseljatsja na zemli i da kuplju dejut na nej: zemlja že se prostranna pred nimi: dščeri ich da pojmem sebe v ženy, i dščeri našja dadim im:
22 v sem točiju upodobjatsja nam čelovecy, ježe žiti s nami, jako byti ljudem jedinem: vnegda obrezati nam ves mužesk pol, jakože i tii obrezani suť:
23 i skoti ich i četveronogaja, i imenija ich ne naša li budut? Točiju v sem upodobimsja im, i vseljatsja s nami.
24 I poslušaša Jemmora i Sichema syna jego vsi ischoďaščii iz vrat grada svojego i obrezaša ploť krajňuju svoju, vsjak mužesk pol.
25 Bysť že v tretij deň, jegda bjachu v bolezni, vzjaša dva syna Iakovlja Simeon i Levij, bratija Dininy, kijždo svoj meč, i vnidoša vo grad bezopasno i izsekoša ves mužesk pol:
26 Jemmora že i Sichema syna jego useknuša ostrijem meča, i vzjaša Dinu ot domu Sichema i izydoša.
27 Synove že Iakovli vnidoša k pobijennym i razgrabiša grad, v nemže oskverniša Dinu sestru ich:
28 i ovcy ich i govjada ich i osly ich, i jelika bjachu vo grade, i jelika bjachu na poli, vzjaša:
29 i vsja čada ich i vsja sosudy ich i ženy ich pleniša: i razgrabiša, jelika bjachu vo grade, i jelika bjachu v domech.
30 Reče že Iakov k Simeonu i Levii: nenavistna ma sotvoriste, jako zlu mne byti vsem živuščym na zemli, v Chananeach i Ferezeach, az že mal jesm čislom: i sobravšesja na ma izsekut ma, i istreblen budu az i dom moj.
31 Oni že rekoša: aki bludnicu li vozimejut sestru našu?

35

1 Reče že Bog ko Iakovu: vostav vzydi na mesto Vefil, i živi tamo, i sotvori tamo žertvennik Bogu javlšemusja tebe, jegda bežal jesi ot lica Isava brata tvojego.
2 Reče že Iakov domu svojemu i vsem iže s nim: poverzite bogi čuždyja, iže s vami, ot sredy vas i očistitesja, i izmenite rizy svoja:
3 i vostavše vzydem v Vefil i sotvorim tamo žertvennik Bogu poslušavšemu mene v deň skorbenija, Iže be so mnoju i spase ma na puti, v oňže chodich.
4 I vdaša Iakovu bogi čuždyja, iže bjachu v rukach ich, i userjazi jaže vo ušesech ich: i skry ja Iakov pod terevinfom iže v Sikimech: I pogubi ja do dnešňago dne.
5 I vozdvižesja Izrail ot Sikimov, i bysť strach Božij na gradech, iže okrest ich: i ne gnaša vsled synov Izrailevych.
6 Priide že Iakov v Luzu, jaže jesť v zemli Chanaanstej, jaže jesť Vefil, sam i vsi ljudije, iže bjachu s nim,
7 i sozda tamo žertvennik, i prozva ima mestu tomu Vefil: tamo bo javisja jemu Bog, jegda bežaše on ot lica Isava brata svojego.
8 Umre že Devora, doilica Revekkina, i pogreboša ju niže Vefilja pod dubom, i prozva ima jemu dub plača.
9 Javisja že Bog Iakovu ješče v Luze, jegda priide ot Mesopotamii Sirskija, i blagoslovi jego Bog
10 i reče jemu Bog: ima tvoje ne prozovetsja ktomu Iakov, no Izrail budet ima tebe. I nareče ima jemu Izrail.
11 Reče že jemu Bog: Az Bog tvoj: rasti i množisja: jazycy i sobranija jazykov budut ot tebe, i carije iz čresl tvoich izydut:
12 i zemlju, juže dach Avraamu i Isaaku, tebe dach ju, tebe budet, i semeni tvojemu po tebe dam zemlju siju.
13 Vzyde že Bog ot nego ot mesta, ideže glagola s nim:
14 i postavi Iakov stolp na meste, ideže glagola s nim Bog, stolp kamennyj, i požre na nem žertvu i vozlija na nego jelej:
15 i prozva Iakov ima mestu tomu, ideže glagola s nim Bog, Vefil.
16 (Vostav že (Iakov) ot Vefilja, i postavi kušču svoju daleje stolpa Gader.) bysť že jegda približisja k chavrafe priiti do zemli Jefrafa, rodi Rachil i vozbedstvova v roždenii:
17 bysť že vnegda žestoko jej roditi, reče jej baba: derzaj, ibo sej tebe jesť syn.
18 Bysť že jegda ostavljaše ju duša, umiraše bo, prozva ima jemu Syn Bolezni mojeja: otec že prozva ima jemu Veniamin.
19 Umre že Rachil, i pogreboša ju na puti ippodroma Jefrafy: sija jesť Viflejem:
20 i postavi Iakov stolp na grobe jeja: sej jesť stolp nad grobom Rachilinym daže do dne sego.
21 Izyde že ottudu Izrail i postavi kušču svoju za stolpom Gader.
22 Bysť že jegda vselisja Izrail v zemli toj, ide Ruvim i spa s Valloju, naložniceju otca svojego Iakova. I slyša Izrail, i zlo javisja pred nim. Beša že synove Iakovli dvanadesjať.
23 Synove Liiny: Ruvim, pervenec Iakovl, Simeon, Levij, Iuda, Issachar, Zavulon.
24 Synove že Rachiliny: Iosif i Veniamin.
25 Synove že Vally, raby Rachiliny: Dan i Neffalim.
26 Synove že Zelfy, raby Liiny: Gad i Asir. Sii synove Iakovli, iže rodišasja jemu v Mesopotamii Sirstej.
27 Priide že Iakov ko Isaaku otcu svojemu (ešče živu sušču jemu) v Mamvriju, vo Grad Polnyj: sej jesť Chevron v zemli Chanaanstej, ideže obita Avraam i Isaak.
28 Byša že dnije Isaakovy, jaže požive, sto osmdesjat let:
29 i oslabev Isaak umre, i priložisja k rodu svojemu star ispolň dnij: i pogrebosta jego Isav i Iakov, synove jego.

36

1 Sii že rodove Isavli, sej jesť Jedom.
2 Isav že poja sebe ženy ot dščerej Chananejskich: Adu, dščer Jeloma Chetteina, i Olivemu, dščer Anaňu syna Sevegona Jeveina,
3 i Vasemafu, dščer Ismailju, sestru Naveofovu.
4 Rodi že Ada Isavu Jelifasa, i Vasemaf rodi Raguila,
5 i Olivema rodi Ijeusa i Ijegloma i Korea: sii synove Isavli, iže byša jemu v zemli Chanaanstej.
6 Poja že Isav ženy svoja i syny svoja i dščeri svoja, i vsja telesa domu svojego i vsja imenija svoja i vsja skoty, i vsja, jelika priťjaža, i vsja, jelika priobrete v zemli Chanaanstej, i otide Isav iz zemli Chanaanskija ot lica Iakova brata svojego:
7 bjachu bo imenija ich mnoga, ježe žiti vkupe: i ne možaše zemlja obitanija ich vmestiti ich, ot množestva imenij ich.
8 Vselisja že Isav na gore Siir: Isav toj jesť Jedom.
9 Sii že rodove Isava, otca Jedomlja, na gore Siir:
10 i sija imena synov Isavlich: Jelifas, syn Ady, ženy Isavli, i Raguil, syn Vasemafy, ženy Isavli.
11 Byša že Jelifasu synove: Feman, Omar, Sofar, Gofom i Kenez.
12 Famna že bjaše naložnica Jelifasa, syna Isavlja, i rodi Jelifasu Amalika: sii synove Ady, ženy Isavli.
13 Sii že synove Raguilovy: Nachof, Zare, Some i Moze: sii byša synove Vasemafy, ženy Isavli.
14 Sii že synove Olivemy dščere Anani syna Sevegoňa, ženy Isavli: rodi že Isavu Ijeusa i Ijegloma i Korea.
15 Sii starejšiny syna Isavlja, synove Jelifasa, pervenca Isavlja: starejšina Feman, starejšina Omar, starejšina Sofar, starejšina Kenez,
16 starejšina Korej, starejšina Gofom, starejšina Amalik: sii starejšiny Jelifasa v zemli Idumejstej, sii synove Adiny.
17 I sii synove Raguila, syna Isavlja: starejšina Nachof, starejšina Zare, starejšina Some, starejšina Moze: sii starejšiny Raguilovy v zemli Jedomstej, sii synove Vasemafy, ženy Isavli.
18 Sii že synove Olivemy, ženy Isavli: starejšina Ijeus, starejšina Ijeglom, starejšina Korej: sii starejšiny Olivemy, dščere Anani, ženy Isavli,
19 sii synove Isavli i sii starejšiny ich, sii suť synove Jedomli.
20 Sii že synove Siira Chorreova živšago na zemli: Lotan, Soval, Sevegon, Ana
21 i Dison, i Asar i Rison: sii starejšiny Chorreova syna Siira v zemli Jedomstej.
22 Byša že synove Lotani: Chorri i Jeman, sestra že Lotaňa Famna.
23 Sii že synove Sovalovy: Golam i Manachaf, i Gevil i Sofar i Omar.
24 I sii synove Sevegoni: Aije i Ana: sej jesť Ana, iže obrete iamiň v pustyni, jegda pasjaše poďaremniki Sevegona, otca svojego.
25 Sii že synove Anani: Dison i Olivema, dšči Anaňa.
26 Sii že synove Disonovy: Amada i Asvan, i Ifran i Charran.
27 Sii že synove Asarovy: Valaam i Zukam, i Ukam i Ukan.
28 Sii že synove Risonovy: Os i Aran.
29 Sii že starejšiny Chorriovy: starejšina Lotan, starejšina Soval, starejšina Sevegon, starejšina Ana,
30 starejšina Dison, starejšina Asar, starejšina Rison: sii starejšiny Chorriovy vo oblastech ich v zemli Jedomli.
31 I sii carije carstvovavšii vo Jedome, prežde carstvovanija carej vo Izraili:
32 i carstvova vo Jedome Valak, syn Veorov: ima že gradu jego Dennava.
33 Umre že Valak, i car bysť po nem Iovav, syn Zarin ot Vosorry.
34 Umre že Iovav, i car bysť po nem Asom ot zemli Femanoni.
35 Umre že Asom, i bysť car po nem Adad syn Varadov, iže izseče Madiama na poli Moavli: ima že gradu jego Getfem.
36 Umre že Adad, i car bysť po nem Samada ot Massekkasa.
37 Umre že Samada, i car bysť po nem Saul iz Roovofa, iže jesť bliz reki.
38 Umre že Saul, i car bysť po nem Vaalennon, syn Achovor.
39 Umre že Vaalennon syn Achovor, i car bysť po nem Arad, syn Varadov: i ima gradu jego Fogor, ima že žene jego Meteveil, dščer Matraifa, syna Mezoovlja.
40 Sija imena starejšin Isavlich v plemenech ich, po mestu ich, vo stranach ich i v jazycech ich: starejšina Famna, starejšina Gola, starejšina Ijefer,
41 starejšina Olivema, starejšina Ila, starejšina Finon,
42 starejšina Kenez, starejšina Feman, starejšina Mazar,
43 starejšina Magediil, starejšina Zafoj: sii starejšiny Jedomli, živuščii v zemli priťjažanija ich: sej Isav otec Jedoml.

37

1 Vselisja že Iakov v zemli, ideže obita Isaak, otec jego, v zemli Chanaani.
2 Sii že rodi Iakovli. Iosif že bjaše sedminadesjati let, pasyj ovcy otca svojego s bratijeju svojeju, jun syj, s synmi Vally i s synmi Zelfy, žen otca svojego: nanesoša že na Iosifa zlu klevetu ko Izrailju otcu svojemu.
3 Iakov že ljubljaše Iosifa pače vsech synov svoich, jako syn v starosti jemu bysť: i sotvori jemu rizu pestru.
4 Videvše že bratija jego, jako ljubit jego otec pače vsech synov svoich, voznenavideša jego i ne možachu glagolati k nemu ničtože mirno.
5 Videv že Iosif son, poveda i bratii svojej
6 i reče im: poslušajte sna sego, jegože videch:
7 mnech vas vjažuščich snopy srede polja: i vosta moj snop i sta prjamo, vaši že snopy obrativšesja poklonišasja mojemu snopu.
8 Reša že jemu bratija jego: jeda carstvuja carstvovati budeši nad nami, ili gospodstvuja gospodstvovati budeši nad nami? I priložiša ješče nenavideti jego snov radi jego i radi sloves jego.
9 Vide že son drugij i poveda jego otcu svojemu i bratii svojej, i reče: se, videch drugij son: aki by solnce i luna i jedinonadesjať zvezd poklaňachusja mne.
10 I zapreti jemu otec jego i reče jemu: čto son sej, jegože jesi videl? Jeda prišedše priidem az i mati tvoja i bratija tvoja poklonitisja tebe do zemli?
11 Pozavideša že jemu bratija jego: otec že jego sobljude slovo sije.
12 Otidoša že bratija jego pasti ovcy otca svojego v Sichem.
13 I reče Izrail ko Iosifu: jeda bratija tvoja ne pasut v Sicheme? Grjadi da poslju ťja k nim. Reče že jemu: se, az.
14 Reče že jemu Izrail: šed, vižď, ašče zdravstvujut bratija tvoja i ovcy, i povežď mi. I posla jego ot judoli Chevroni. I priide v Sichem:
15 i obrete jego čelovek zabluždajušča na poli: voprosi že jego čelovek glagolja: česogo iščeši?
16 On že reče: bratii mojeja išču: povežď mi, gde pasut.
17 Reče že jemu čelovek: otidoša otsjudu: slyšach bo ich glagoljuščich: pojdem v Dofaim. I ide Iosif vsled bratii svojeja i obrete ja v Dofaime.
18 Preduzreša že jego izdaleče, prežde približenija jego k nim, i zle umysliša ubiti jego:
19 reče že kijždo k bratu svojemu: se, snovidec onyj idet:
20 nyne ubo priidite, ubijem jego i vveržim jego vo jedin ot rvov, i rečem: zver ljut snede jego: i uzrim, čto budut sonija jego.
21 Slyšav že Ruvim, oťja jego iz ruk ich i reče: ne ubijem jego na duši.
22 Reče že im Ruvim: ne prolijte krove, vverzite jego vo jedin ot rvov sich, iže v pustyni, ruki že ne vozložite na nego: (tščašesja bo) jako da izymet jego ot ruk ich i otdast jego otcu svojemu.
23 Bysť že jegda priide Iosif k bratii svojej, sovlekoša so Iosifa rizu pestruju, jaže na nem,
24 i pojemše jego vvergoša v rov: rov že tošč, vody ne imaše.
25 I sedoša jasti chleb, i vozzrevše očima videša, i se, putnicy Ismailťjane iďachu ot Galaada, i velbljudy ich polny fimiama i ritiny i stakti: iďachu že vezušče vo Jegipet.
26 Reče že Iuda ko bratii svojej: kaja polza, ašče ubijem brata našego i skryem krov jego?
27 Grjadite prodadim jego Ismailťjanom sim: ruce že naši da ne budut na nem, jako brat naš i ploť naša jesť. Poslušaša že bratija jego.
28 I mimoidoša čelovecy Madiamstii kupcy: i izvlekoša i vozvedoša Iosifa iz rova, i prodaša Iosifa Ismailťjanom na dvadesjať zlatnic. I povedoša Iosifa vo Jegipet.
29 Vozvratisja že Ruvim k rovu i ne uzre Iosifa v rove: i rasterza rizy svoja,
30 i priide ko bratii svojej i reče: otročišča nesť, az že kamo idu ktomu?
31 Vzemše že rizu Iosifovu, zaklaša kozlišče ot koz i pomazaša rizu kroviju:
32 i poslaša rizu pestruju, i prinesoša ko otcu svojemu i rekoša: siju obretochom: poznavaj, ašče riza syna tvojego jesť, ili ni?
33 I pozna ju i reče: riza syna mojego jesť: zver ljut snede jego: zver voschiti Iosifa.
34 I rasterza Iakov rizy svoja, i vozloži vretišče na čresla svoja, i plakašesja syna svojego dni mnogi.
35 Sobrašasja že vsi synove jego i dščeri i priidoša utešiti jego: i ne choťjaše utešitisja, glagolja: jako snidu k synu mojemu setuja vo ad. I plakasja o nem otec jego.
36 Madiane že prodaša Iosifa vo Jegipet Pentefriju jevnuchu faraonovu, archimagiru.

38

1 Bysť že v to vrema, otide Iuda ot bratii svojeja i priide k čeloveku nekojemu Odollamitinu, jemuže ima Iras:
2 i vide tamo Iuda dščer čeloveka Chananejska, jejže ima Sava: i pojat ju, i vnide k nej:
3 i začenši rodi syna, i nareče ima jemu Ir:
4 i začenši ješče rodi syna i nareče ima jemu Avnan:
5 i priloživši rodi syna (tretijago) i nareče ima Silom: sija že be v Chasve, jegda rodi sich.
6 I poja Iuda ženu Iru pervencu svojemu, jejže ima Famar.
7 Bysť že Ir pervenec Iudin zol pred Gospodem: i ubi jego Bog.
8 Reče že Iuda Avnanu: vnidi k žene brata tvojego i sovokupisja s neju, i vozstavi sema bratu tvojemu.
9 Poznav že Avnan, jako ne jemu budet sema, bysť jegda vchoždaše k žene brata svojego, prolivaše (sema) na zemlju, ježe ne dati semene bratu svojemu:
10 zlo že javisja pred Bogom, jako sotvori sije: i umertvi i sego.
11 Reče že Iuda Famari, nevestce svojej (po smerti dvu synov svoich): sedi vdovoju v domu otca tvojego, dondeže velik budet Silom, syn moj. Reče bo (vo ume si): da ne kogda umret i sej, jakože i bratija jego. Otšedši že Famar, seďaše v domu otca svojego.
12 Umnožišasja že dnije, i umre Sava žena Iudina. I utešivsja Iuda, vzyde k striguščym ovcy jego sam, i Iras pastyr jego Odollamitin, vo Famnu.
13 I vozvestiša Famari nevestce jego, glagoljušče: se, svekor tvoj voschodit vo Famnu strišči ovcy svoja.
14 Ona že svergši rizy vdovstva s sebe, oblečesja v rizu letňuju i ukrasisja, i sede pred vraty Jenani, jaže suť na puti Famny: veďaše bo, jako velik bysť Silom: sej že ne dade jeja jemu v ženu.
15 I videv ju Iuda, vozmne ju bludnicu byti: pokry bo lice svoje, i ne pozna jeja.
16 Uklonisja že k nej putem i reče jej: popusti mi vniti k sebe. Ne pozna bo, jako nevestka jemu jesť. Ona že reče: čto mi dasi, ašče vnideši ko mne?
17 On že reče: az tebe poslju kozlišče koz ot ovec moich. Ona že reče: ašče dasi mi zalog, dondeže prišleši.
18 On že reče: kij zalog tebe dam? Ona že reče: persteň tvoj i grivnu, i žezl iže v ruce tvojej. I dade jej, i vnide k nej, i zača vo utrobe ot nego.
19 I vostavši otide, i sverže rizu letňuju s sebe i oblečesja v rizy vdovstva svojego.
20 Posla že Iuda kozlišče ot koz rukoju pastyrja svojego Odollamitina vzjati zalog ot ženy, i ne obrete jeja.
21 Voprosi že mužej mesta togo i reče im: gde jesť bludnica byvšaja vo Jenane na rasputii? I reša: ne be zde bludnica.
22 I vozvratisja ko Iude i reče: ne obretoch: i čelovecy mesta togo glagoljut: nesť zde bludnicy.
23 Reče že Iuda: da imať ta: no da ne kogda posmejutsja nam: az ubo poslach kozlišče sije, ty že ne obrel jesi.
24 Bysť že po trech mesjacech, povedaša Iude, glagoljušče: sobludi Famar nevestka tvoja, i se, vo utrobe imať ot bluda. Reče že Iuda: izvedite ju, i da sožgut ju.
25 Ona že vedoma posla k svekru svojemu, glagoljušči: ot čeloveka, jegože sija suť, az vo utrobe imam. I reče: poznaj, čij persteň i grivna i žezl sej.
26 Pozna že Iuda i reče: opravdasja Famar pače mene, jako ne dach jeja Silomu synu mojemu. I ne priloži ktomu poznati ju.
27 Bysť že jegda raždaše, i besta blizňata vo utrobe jeja.
28 Bysť že v roždenii jeja, jedin proiznese ruku: vzemši že baba navjaza na ruku jego červleň, glagoljušči: sej izydet pervyj.
29 Jegda že vovleče ruku, i abije izyde brat jego. Ona že reče: čto presečesja tebe radi pregraždenije? I prozva ima jemu Fares.
30 I posem izyde brat jego, jemuže be na ruce jego červleň: i prozva ima jemu Zara.

39

1 Iosif že priveden bysť vo Jegipet. I kupi jego Pentefrij jevnuch faraonov archimagir, muž Jegipťjanin, ot ruk Ismailťjan, iže privedoša jego tamo.
2 I bjaše Gospoď so Iosifom: i bjaše muž blagopolučen, i bysť v domu gospodina svojego Jegipťjanina.
3 Veďaše že gospodin jego, jako Gospoď be s nim, i jelika tvorit, Gospoď blagoustrojaet v ruku jego.
4 I obrete Iosif blagodať pred gospodinom svoim i blagougodi jemu: i postavi jego nad domom svoim, i vsja, jelika byša jemu, dade v ruki Iosifovy.
5 Bysť že jegda postavi jego nad domom svoim i nad vsemi, jelika imejaše, i blagoslovi Gospoď dom Jegipťjanina Iosifa radi: i bysť blagoslovenije Gospodne na vsem imenii jego v domu i v selech jego.
6 I predade vsja, jelika byša jemu, v ruki Iosifovy: i ne veďaše ot suščich u sebe ničtože, krome chleba, jegože jaďaše sam: i bjaše Iosif dobr obrazom i krasen vzorom zelo.
7 I bysť po slovesech sich, i vozloži žena gospodina jego oči svoja na Iosifa i reče: prebudi so mnoju.
8 On že ne choťjaše i reče žene gospodina svojego: ašče gospodin moj ne vesť mene radi ničtože v domu svojem, i vsja, jelika suť jemu, vdade v ruce moi,
9 i ničto jesť vyše mene v domu sem, niže izjato bysť ot mene čtolibo, krome tebe, poneže ty žena jemu jesi: i kako sotvorju glagol zlyj sej i sogrešu pred Bogom?
10 Jegda že Iosifu glagolaše deň ot dne, i ne poslušaše jeja ježe spati i byti s neju.
11 Bysť že sicevyj nekij deň, i vnide Iosif v dom delati dela svoja, i niktože bjaše ot suščich v domu vnutr:
12 i uchvati jego za rizy, glagoljušči: ljazi so mnoju. I ostaviv rizy svoja v rukach jeja, ubeže i izyde von.
13 I bysť jegda vide, jako ostavl rizy svoja v rukach jeja, beža i izyde von:
14 i vozzva suščich v domu i reče im glagoljušči: vidite, vvede nam otroka Jevreina narugatisja nam: vnide ko mne, glagolja: prespi so mnoju: i vozopich glasom velikim:
15 i jegda uslyša on, jako vozvysich glas moj i vozopich, ostavl rizy svoja u mene, otbeže i izyde von.
16 I uderža rizy u sebe, dondeže priide gospodin v dom svoj.
17 I poveda jemu po slovesech sich, glagoljušči: vnide ko mne otrok Jevrein, jegože vvel jesi k nam, porugatisja mne, i reče mi: da budu s toboju:
18 jegda že uslyša, jako vozdvigoch glas moj i vozopich, ostavl rizy svoja u mene, otbeže i izyde von.
19 I bysť jegda uslyša gospodin jego glagoly ženy svojeja, jelika reče k nemu, glagoljušči: sice sotvori mi otrok tvoj: i razgnevasja jarostiju,
20 i vzem gospodin Iosifa, vverže jego v temnicu, v mesto, ideže uzniki carevy deržatsja tamo v tverdyni.
21 I bjaše Gospoď so Iosifom, i vozlija na nego milosť, i dade jemu blagodať pred načalnym stražem temničnym:
22 i vdade starejšina stražej temnicu v ruce Iosifu i vsech vverženych v temnicu: i vsja, jelika tvorjachu tamo, toj be tvorjaj.
23 Starejšina že stražej temničnych ničtože be vedyj jego radi: vsja bo byša v rukach Iosifovych, zaneže Gospoď bjaše s nim: i jelika toj tvorjaše, Gospoď blagopospešaše v ruku jego.

40

1 Bysť že po slovesech sich, sogreši starejšina vinarsk carja Jegipetska i starejšina žitarsk gospodinu svojemu carju Jegipetskomu.
2 I razgnevasja faraon na oba jevnuchi svoja, na starejšinu vinarska i na starejšinu žitarska,
3 i vverže ich v temnicu vo uzilišče, v mesto, ideže Iosif vveržen bjaše.
4 I vruči ich starejšina temnicy Iosifu, i predsta im: i besta dni (nekija) v temnice,
5 i videsta oba son vo jedinu nošč: videnije že sonnoje starejšiny vinarska i starejšiny žitarska, iže besta carja Jegipetska, sušče v temnice, bjaše sije.
6 Vnide že k nim Iosif zautra i vide ich, i bjachu smuščeni:
7 i voprošaše jevnuchov faraonich, iže byša s nim v temnice, u gospodina svojego, glagolja: čto, jako lica vaša unyla dnes?
8 Oni že reša jemu: son videchom, i razsuždajaj jego nesť. Reče že im Iosif: jeda ne Bogom izjavlenije ich jesť? Povedite ubo mne.
9 I poveda starejšina vinarsk son svoj Iosifu i reče: vo sne mojem bjaše vinograd predo mnoju:
10 v vinograde že tri letorasli, i toj cvetušč proiznese otrasli, zrely grozdy loznyja:
11 i čaša faraonova v ruce mojej: i vzjach grezn, i izžach onyj v čašu, i dach čašu v ruku faraoňu.
12 I reče jemu Iosif: sije razsuždenije semu: tri letorasli tri dni suť:
13 ješče tri dni, i pomanet faraon san tvoj, i paki postavit ťja v starejšinstvo tvoje vinarsko, i podasi čašu faraonu v ruku jego po sanu tvojemu pervomu, jakože byl jesi vinočerpčij:
14 no pomani ma toboju, jegda blago ti budet, i sotvoriši nado mnoju milosť, i da pomaneši o mne faraonu, i izvedeši ma ot tverdyni seja:
15 jako taťboju ukraden bych iz zemli Jevrejskija, i zde ničto zlo sotvorich, no vvergoša ma v rov sej.
16 I vide starejšina žitarsk, jako prjamo razsudi, i reče Iosifu: i az videch son, i mňachsja tri košnicy chlebov deržati na glave mojej:
17 v košnice že verchnej ot vsech rodov, jaže faraon jast, delo chlebennoje, i pticy nebesnyja jaďachu taja ot košnicy, jaže na glave mojej.
18 Otveščav že Iosif, reče jemu: sije razsuždenije jego: tri košnicy tri dnije suť:
19 ješče tri dnije, i otimet faraon glavu tvoju ot tebe i povesit ťja na dreve, i izjaďat pticy nebesnyja ploť tvoju ot tebe.
20 Bysť že v deň tretij, deň roždenija bjaše faraoňa, i tvorjaše pir vsem otrokom svoim: i pomanu starejšinstvo starejšiny vinarska i starejšinstvo starejšiny žitarska, posrede otrok svoich:
21 i postavi starejšinu vinarska v starejšinstvo jego: i podade čašu v ruku faraoňu:
22 starejšinu že žitarska povesi (na dreve), jakože skaza ima Iosif.
23 I ne pomanu starejšina vinarsk Iosifa, no zaby jego.

41

1 Bysť že po dvoju letu dnij, faraon vide son: mňašesja stojati pri rece:
2 i se, aki iz reki ischoždachu sedm krav dobry vidom i izbranny telesy, i pasjachusja po bregu:
3 drugija že sedm krav izydoša po sich iz reki, zly vidom i telesy chudy, i pasjachusja s kravami po bregu rečnomu:
4 i pojadoša sedm kravy zlyja i chudyja telesy sedm krav dobrych vidom i izbrannych telesy: (i sija nevidimy byša, jako vnidoša v čresla ich). Vosta že faraon.
5 I vide son vtoryj: i se, sedm klasi ischoždachu iz steblija jedinago izbranny i dobry:
6 druzii že sedm klasi toncyi, istončeni vetrom, izrastachu po nich:
7 i požroša sedm klasi toncyi i istončeni vetrom sedm klasov izbrannych i polnych. Vosta že faraon, i bjaše son.
8 Bysť že zautra, i vozmutisja duša jego: i poslav, sozva vsja skazateli Jegipetskija i vsja mudryja jego: i poveda im faraon son svoj: i ne bjaše skazujaj togo faraonu.
9 I reče starejšina vinarsk k faraonu, glagolja: grech moj vospominaju dnes:
10 faraon razgnevasja na raby svoja i vverže nas v temnicu v domu archimagira, mene i starejšinu žitarska:
11 i videchom son oba jedinyja nošči az i on, kijždo svoj son videchom:
12 bjaše že tamo s nami junoša, otrok Jevrein archimagirov, i povedachom jemu, i razsudi nam:
13 bysť že, jakože skaza nam, tako i slučisja, mne paki byti vo svojem starejšinstve, a onomu povešenu.
14 Poslav že faraon, prizva Iosifa: i izvedoša jego iz tverdyni, i ostrigoša jego, i izmeniša rizy jemu, i priide k faraonu.
15 Reče že faraon Iosifu: son videch, i skazujaj jego nesť: az že slyšach o tebe glagoljuščich, jako slyšav sny razsuždaeši tyja.
16 Otveščav že Iosif faraonu, reče: bez Boga ne otveščaetsja spasenije faraonu.
17 Reče že faraon Iosifu, glagolja: vo sne mojem mňachsja stojati na breze rečnem:
18 i aki iz reki ischoždachu sedm kravy dobry vidom i izbranny telesy, i pasjachusja po bregu:
19 i se, drugija sedm krav ischoždachu vsled ich iz reki, zly i nedobry vidom i chudy telesy, jakovych ne vide takovych vo vsej zemli Jegipetstej chuždšich:
20 i izjadoša sedm kravy zlyja i chudyja sedm krav pervych dobrych i izbrannych:
21 i vnidoša vo utroby ich, i ne javišasja, jako vnidoša vo utroby ich: i obličija ich zla byša, jako i isperva. Vostav že, (paki) usnuch,
22 i videch paki vo sne mojem, i aki sedm klasi ischoždachu iz jedinago steblija polny i dobry:
23 druzii že sedm klasi toncyi i vetrom istončeni iznicachu vsled ich:
24 i požroša sedm klasi toncyi i vetrom istončeni sedm klasov dobrych i polnych. Rech ubo skazatelem, i ne bysť povedajaj mne togo.
25 I reče Iosif faraonu: son faraonov jedin jesť: jelika Bog tvorit, pokaza faraonu:
26 sedm kravy dobryja sedm let suť: i sedm klasi dobrii sedm let suť: son faraonov jedin jesť:
27 i sedm kravy chudyja, jaže izydoša po sich, sedm let suť, i sedm klasi toncyi i istončeni vetrom sedm let suť: budut sedm let glada:
28 slovo že ježe rech faraonu, jelika Bog tvorit, pokaza faraonu:
29 se, sedm let prichodit, obilnosť mnoga vo vsej zemli Jegipetstej:
30 priidut že sedm let glada po sich, i zabudut sytosti buduščija vo vsem Jegipte, i pogubit glad zemlju,
31 i ne poznaetsja obilije na zemli ot glada buduščago po sich: silen bo budet zelo:
32 povtorisja že son faraonu dvaždy, jako istinno budet slovo ježe ot Boga, i uskorit Bog sotvoriti ono:
33 nyne ubo usmotri čeloveka mudra i smyslena i postavi jego nad zemleju Jegipetskoju:
34 i da sotvorit faraon i postavit mestonačalniki po zemli, i da sobirajut pjatuju časť ot vsech plodov zemli Jegipetskija sedmi let obilnych,
35 i da soberut vsjakuju pišču sedmi let grjaduščich dobrych sich: i da soberetsja pšenica pod ruku faraoňu, pišča vo gradech da chranitsja:
36 i budet pišča sobljudena zemli na sedm let gladnych, jaže imut byti v zemli Jegipetstej, da ne potrebitsja zemlja v glade.
37 Ugodno že bysť slovo pred faraonom i pred vsemi raby jego.
38 I reče faraon vsem rabom svoim: jeda obrjaščem čeloveka sicevago, iže imať Ducha Božija v sebe?
39 Reče že faraon Iosifu: poneže pokaza Bog tebe vsja sija, nesť čeloveka mudrejša i smyslennejša pače tebe:
40 ty budeši v domu mojem, i ust tvoich da poslušajut vsi ljudije moi, razve prestolom az boleje tebe budu.
41 Reče že faraon Iosifu se, postavljaju ťja dnes nad vseju zemleju Jegipetskoju.
42 I snem faraon persteň s ruki svojeja, vozloži jego na ruku Iosifovu, i obleče jego v rizu červlenu, i vozloži grivnu zlatu na vyju jego,
43 i vsadi jego na kolesnicu svoju vtoruju, i propoveda pred nim propovednik: i postavi jego nad vseju zemleju Jegipetskoju.
44 Reče že faraon Iosifu: az faraon: bez tebe ne vozdvignet ruki svojeja niktože vo vsej zemli Jegipetstej.
45 I nareče faraon ima Iosifu Psonfomfanich: i dade jemu Asenefu, dščer Petefria žreca Iliopolskago, jemu v ženu.
46 Iosif že bjaše let tridesjati, jegda predsta faraonu carju Jegipetskomu. Izyde že Iosif ot lica faraoňa i projde vsju zemlju Jegipetskuju.
47 I sotvori zemlja v sedmi letech obilnu žatvu.
48 I sobra vsjakuju pišču sedmi let, v nichže bjaše obilnosť v zemli Jegipetstej: i položi pišču vo gradech: piščy pol grada, suščich okrest jego, položi v nem.
49 I sobra Iosif pšenicu jako pesok morskij mnogu zelo, dondeže ne možachu isčesti: bez čisla bo bjaše.
50 Iosifu že besta dva syna, prežde prišestvija sedmi let gladnych, ichže rodi jemu Asenefa, dščer Petefria žreca Iliopolska:
51 nareče že Iosif ima pervencu Manassia, (glagolja:) jako zabyti mne sotvori Bog vsja bolezni moja, i vsja, jaže otca mojego.
52 Ima že vtoromu nareče Jefraim, (glagolja:) jako vozrasti ma Bog v zemli smirenija mojego.
53 Minuša že sedm let obilnych, jaže byša v zemli Jegipetstej,
54 i načaša sedm let gladnych prichoditi, jakože reče Iosif. I bysť glad po vsej zemli: vo vsej že zemli Jegipetstej byša chleby.
55 I vzalka vsja zemlja Jegipetskaja: vozopi že narod k faraonu o chlebech. Reče že faraon vsem Jegipťjanom: idite ko Iosifu, i ježe rečet vam, sotvorite.
56 I glad bjaše na licy vseja zemli. Otverze že Iosif vsja žitnicy, i prodajaše vsem Jegipťjanom:
57 i vsja strany prichoždachu vo Jegipet, kupovati ko Iosifu: obderžaše bo glad vsju zemlju.

42

1 Videv že Iakov, jako kuplja jesť (pšenicy) vo Jegipte, reče synom svoim: počto ne radite?
2 Se, slyšach, jako jesť pšenica vo Jegipte: idite tamo i kupite nam malo pišči, da živi budem i ne umrem.
3 Idoša že bratija Iosifovy desjať kupiti pšenicy vo Jegipet.
4 Veniamina že, brata Iosifova, ne otpusti s bratijeju jego, reče bo: da ne kogda slučitsja (na puti) jemu zlo.
5 Priidoša že synove Izrailevy kupiti s prichoďaščimi: bjaše bo glad v zemli Chanaanstej.
6 Iosif že bjaše kňaz zemli: sej prodajaše vsem ljudem zemli (toja). Prišedše že bratija Iosifovy, poklonišasja jemu licem do zemli.
7 Videv že Iosif bratiju svoju, pozna: i otčuždašesja ich, i glagolaše im žestoko, i reče im: otkudu priidoste? Oni že reša: ot zemli Chanaanskija kupiti pišči.
8 Pozna že Iosif bratiju svoju: oni že ne poznaša jego.
9 I pomanu Iosif sny svoja, jaže vide on: i reče im: sogljadatai jeste, sogljadati putij strany (seja) priidoste.
10 Oni že reša: ni, gospodine, rabi tvoi priidochom kupiti pišči:
11 vsi jesmy synove jedinago čeloveka: mirnicy jesmy, ne suť rabi tvoi sogljadatai.
12 Reče že im: ni, no puti zemli (seja) priidoste sogljadati.
13 Oni že reša: dvanadesjať jesmy bratija rabi tvoi v zemli Chanaani: i se, menšij (ot nas) so otcem našim dnes, a drugago nesť.
14 Reče že im Iosif: sije jesť, ježe rekoch vam, glagolja, jako sogljadatai jeste:
15 v sem javitesja: tako mi zdravija faraoňa, ne izydete otsjudu, ašče brat vaš menšij ne priidet semo:
16 poslite ot sebe jedinago, i vozmite brata vašego: vy že deržimi budite, dondeže jave budut slovesa vaša, ašče istinstvujete, ili ni: ašče že ni, tako mi zdravija faraoňa, voistinnu sogljadatai jeste.
17 I dade ja pod stražu na tri dni.
18 Reče že im v deň tretij: sije sotvorite, i živi budete: Boga bo az bojusja:
19 ašče mirnicy jeste, brat vaš da uderžitsja jedin pod stražeju: sami že idite i otvezite kuplenuju pšenicu vašu,
20 i brata vašego menšago privedite ko mne, i verna budut slovesa vaša: ašče že ni, umrete. I sotvoriša tako.
21 I reče kijždo k bratu svojemu: jej, vo gresech bo jesmy brata radi našego, jako prezrechom skorbenije duši jego, jegda moljašesja nam, i ne poslušachom jego: i sego radi priide na ny skorbenije sije.
22 Otveščav že Ruvim, reče im: ne rech li vam, glagolja: ne preobidite detišča? I ne poslušaste mene: i se, krov jego vzyskujetsja.
23 Tii že ne vedeša, jako razumejet Iosif: tolmač bo meždu imi bjaše.
24 Otvrativsja že ot nich, proplakasja Iosif: i paki priide k nim i reče im. I poja Simeona ot nich, i svjaza jego pred nimi.
25 Povele že Iosif napolniti sosudy ich pšenicy i vozvratiti srebro ich komuždo vo vretišče svoje i dati im brašno na puť. I bysť im tako.
26 I vozloživše pšenicu na osly svoja, otidoša ottudu.
27 Otrešiv že jedin vretišče svoje dati pišču oslom svoim, ideže staša, i vide uzol srebra svojego, i be verchu ustija vretiščnago.
28 I reče bratii svojej: vozvraščeno mi jesť srebro, i se, sije vo vretišči mojem. I užasesja serdce ich: i vozmatošasja, drug ko drugu glagoljušče: čto sije sotvori Bog nam?
29 Priidoša že ko Iakovu, otcu svojemu, v zemlju Chanaaňu i povedaša jemu vsja slučivšajasja im, glagoljušče:
30 glagola muž gospodin zemli (onyja) k nam žestoko i vverže nas v temnicu, aki sogljadajušich zemlju:
31 rechom že jemu: mirnicy jesmy, nesmy sogljadatai:
32 dvanadesjať bratija jesmy, synove otca našego: jedinago nesť, a menšij so otcem našim dnes v zemli Chanaani:
33 reče že nam muž gospodin zemli (toja): po semu uvem, jako mirnicy jeste: brata jedinago ostavite zde u mene, a kuplenuju pšenicu domu vašemu vzemše otidite
34 i privedite ko mne brata vašego menšago: i uvem, jako ne sogljadatai jeste, no jako mirnicy jeste: i brata vašego otdam vam, i kuplju tvorite v zemli.
35 Bysť že jegda isprazdňachu vretišča svoja, i bjaše uzol srebra vo vretišči kojegoždo ich: i videša uzly srebra svojego sami i otec ich, i ubojašasja.
36 Reče že im Iakov otec ich: mene bezčadna sotvoriste: Iosifa nesť, Simeona nesť, i Veniamina li pojmete? Na ma byša sija vsja.
37 Reče že Ruvim otcu svojemu, glagolja: dvoich synov moich ubij, ašče ne privedu jego k tebe: dažď jego v ruce moi, i az privedu jego k tebe.
38 On že reče: ne pojdet syn moj s vami, jako brat jego umre, i toj jedin osta: i slučitsja jemu zlo na puti, v oňže ašče pojdete, i svedete starosť moju s pečaliju vo ad.

43

1 Glad že odole na zemli.
2 Bysť že jegda skončaša pšenicu jadušče, juže prinesoša iz Jegipta: i reče im otec ich: paki šedše kupite nam malo pišči.
3 Reče že jemu Iuda, glagolja: kljatvoju zasvidetelstvova nam muž gospodin zemli (toja) glagolja: ne uzrite lica mojego, ašče brat vaš menšij ne priidet s vami:
4 ašče ubo posleši brata našego s nami, pojdem i kupim tebe pišči:
5 ašče že ne posleši brata našego s nami, ne pojdem: muž bo reče nam, glagolja: ne uzrite lica mojego, ašče brat vaš menšij ne priidet s vami.
6 Reče že Izrail: počto zlo sotvoriste mi, povedavše mužu, jako jesť vam brat?
7 Oni že reša: voprošaja voprosi nas muž i roda našego, glagolja: ašče ješče otec vaš živ jesť, i ašče jesť vam brat? I povedachom jemu po voprosu semu: jeda vedechom, jako rečet nam: privedite brata vašego?
8 Reče že Iuda ko Izrailju, otcu svojemu: otpusti otročišča so mnoju: i vostavše pojdem, da živi budem i ne umrem, i my i ty i imenije naše:
9 az že vozmu jego: ot ruku mojeju vzyšči jego: ašče ne privedu jego k tebe, i postavlju jego pred toboju, grešen budu k tebe vsja dni:
10 ašče bo bychom ne umedlili, uže vozvratilisja by dvaždy.
11 Reče že im Izrail otec ich: ašče tako jesť, sije sotvorite: vozmite ot plodov zemnych v sosudy svoja i donesite čeloveku dary, ritinu, med, fimiama že i stakti, i terevinf i orechi:
12 i srebro sugubo vozmite v ruce svoi, i srebro obretennoje vo vretiščach vašich vozvratite s soboju, da ne kako nevedenije jesť:
13 i brata svojego poimite, i vostavše idite k mužu:
14 Bog že moj da dast vam blagodať pred mužem i otpustit brata vašego jedinago, i Veniamina: az bo jakože obezčadech, obezčadech.
15 Vzemše že mužije dary sija, i srebro suguboje vzjaša v ruce svoi, i Veniamina: i vostavše priidoša vo Jegipet, i staša pred Iosifom.
16 Vide že ich Iosif, i Veniamina brata svojego jedinomaterňa, i reče stroitelju domu svojego: vvedi mužy (sija) v dom, i zakoli ot skota, i ugotovaj: so mnoju bo jasti imut mužije (sii) chleb v poludne.
17 Sotvori že čelovek, jakože reče Iosif, i vvede mužy v dom Iosifov.
18 Videvše že mužije, jako vvedoša ich v dom Iosifov, reša: srebra radi vozvraščennago vo vretiščach našich perveje, vvoďat ny, ježe by oklevetati nas i nanesti na ny, da pojmut nas v raby, i osly našja.
19 Pristupivše že k čeloveku suščemu nad domom Iosifovym, rekoša jemu pri vratech domu,
20 glagoljušče: molim ťja, gospodine: priidochom perveje kupiti pišči:
21 bysť že jegda priidochom na stan i otrešichom vretišča svoja, i se, srebro kojegoždo vo vretišči jego: toje srebro naše vesom vozvratichom nyne rukami našimi:
22 i srebro drugoje prinesochom s soboju kupiti pišči: ne vemy, kto vloži srebro vo vretišča naša.
23 Reče že im: mir vam, ne bojtesja: Bog vaš i Bog otec vašich dade vam sokrovišča vo vretiščach vašich: a srebro vaše za prijatoje imeju. I izvede k nim Simeona:
24 i prinese vodu omyti noze im, i dade pažiti oslom ich.
25 Ugotovaša že dary, dondeže priidet Iosif v poludne: slyšaša bo, jako tamo imať obedati.
26 Priide že Iosif v dom: i prinesoša jemu dary, jaže imachu v rukach svoich, v dom: i poklonišasja jemu licem do zemli.
27 I voprosi ich: zdravi li jeste? I reče im: zdrav li jesť otec vaš, starec, jegože rekoste, ješče li živ jesť?
28 Oni že rekoša: zdrav jesť rab tvoj, otec naš, ješče živ jesť. I reče: blagosloven čelovek onyj Bogu. I prinikše poklonišasja jemu.
29 Vozzrev že očima svoima Iosif, vide Veniamina brata svojego jedinomaterňa i reče: sej li jesť brat vaš junejšij, jegože rekoste ko mne privesti? I reče: Bog da pomilujet ťja, čado.
30 Vozmutisja že Iosif: podvižesja bo utroba jego o brate svojem, i iskaše plakati: všed že v ložnicu, plakasja tamo.
31 I umyv lice, izšed uderžasja i reče: predložite chleby.
32 I predložiša jemu jedinomu, i onym osobno, i Jegipťjanom, iže s nim jaďachu, osobno: ne možachu bo Jegipťjane jasti chleba so Jevrei: merzosť bo jesť Jegipťjanom (vsjak pastuch ovčij).
33 Sedoša že prjamo jemu pervenec po starejšinstvu svojemu i menšij po menšestvu svojemu, i divljachusja mužije kijždo ko bratu svojemu:
34 i vzjaša časti ot nego k sebe: vjaščšaja že bysť časť Veniaminova pače vsech častej pjatericeju, neže onych: piša že i upišasja s nim.

44

1 I zapoveda Iosif domostroitelju svojemu, glagolja: napolnite vretišča mužem pišči, jeliko mogut ponesti: i vložite komuždo srebro verchu ustija vretišča:
2 i čašu moju srebrjanuju vložite vo vretišče menšago, i cenu pšenicy jego. Bysť že po slovesi Iosifovu, jakože reče.
3 Utro vozsija, i mužije otpustišasja sami, i osljata ich.
4 Izšedše že oni iz grada, ne otidoša daleče: i reče Iosif domostroitelju svojemu: vostav goni vsled mužej i postigni ich, i rcy im: čto jako vozdaste (mi) zlaja za blagaja?
5 Vskuju ukradoste čašu moju srebrjanu? Ne sija li jesť, iz nejaže pijet gospodin moj? On že i volchvovanijem volchvujet v nej: zlaja soveršiste, jaže sotvoriste.
6 Obret že ich, reče im po slovesem sim.
7 Oni že reša jemu: vskuju glagolet gospodin slovesa sija? Ne budi rabom tvoim sotvoriti po slovesi semu:
8 ašče srebro, ježe obretochom vo vretiščach našich, vozvratichom k tebe ot zemli Chanaani, kako bychom ukrali iz domu gospodina tvojego srebro ili zlato?
9 U negože ašče obrjaščeši čašu ot rab tvoich, da umret: i my budem rabi gospodinu našemu.
10 On že reče: i nyne, jakože glagolete, tako budet: u negože ašče obrjaščetsja čaša, budet moj rab, vy že budete čisti.
11 I potščašasja, i sverže kijždo vretišče svoje na zemlju, i otverzoša kijždo vretišče svoje.
12 Izyska že ot starejšago začen, dondeže priide do menšago, i obrete čašu vo vretišči Veniamini.
13 I rasterzaša rizy svoja, i vozložiša kijždo vretišče svoje na oslja svoje, i vozvratišasja vo grad.
14 Vnide že Iuda i bratija jego ko Iosifu, ješče jemu sušču tu, i padoša pred nim na zemlju.
15 Reče že im Iosif: čto delo sije sotvoriste? Ne vedaste li, jako nesť volchvovatel čelovek, jakože az?
16 Reče že Iuda: čto otveščaem gospodinu, ili čto vozglagolem, ili čim opravdimsja? Bog že obrete nepravdu rabov tvoich: se, my jesmy rabi gospodinu našemu, i my, i u negože obretesja čaša.
17 Reče že Iosif: ne budi mi sotvoriti glagol sej: muž, u negože obretesja čaša, toj budet mi rab: vy že poidite v celosti ko otcu svojemu.
18 Pristupiv že k nemu Iuda, reče: molju ťja, gospodine, da rečet rab tvoj slovo pred toboju, i ne prognevajsja na raba tvojego, jako ty jesi po faraone:
19 gospodine, ty voprošal jesi rabov tvoich, glagolja: ašče imate otca, ili brata?
20 I rechom gospodinu: jesť nam otec star, i otročišč na starosť menšij jemu, a brat jego umre, on že jedin ostasja u matere svojeja, otec že vozljubi jego.
21 Ty že rekl jesi rabom tvoim: privedite jego ko mne, da viždu jego.
22 I rechom gospodinu: ne vozmožet otročišč ostaviti otca svojego: ašče že ostavit otca, umret.
23 Ty že rekl jesi rabom tvoim: ašče ne priidet brat vaš menšij s vami, ne priložite ktomu videti lica mojego.
24 Bysť že jegda priidochom k rabu tvojemu otcu našemu, povedachom jemu slovesa gospodina našego,
25 reče že nam otec naš: idite paki i kupite nam malo pišči.
26 My že rekochom: ne vozmožem iti: no ašče brat naš menšij idet s nami, pojdem: ibo ne vozmožem videti lice muža, bratu našemu menšemu ne sušču s nami.
27 Reče že rab tvoj, otec naš k nam: vy veste, jako dvoich rodi mne žena:
28 i otide jedin ot mene, i rekoste, jako zverem sneden bysť, i ne videch jego daže do nyne:
29 ašče ubo pojmete i sego ot lica mojego, i slučitsja jemu zlo na puti, i svedete starosť moju s pečaliju vo ad.
30 Nyne ubo ašče pojdu k rabu tvojemu, otcu že našemu, i otročišča ne budet s nami: (duša že jego svjazana jesť s dušeju sego,)
31 i budet jegda uvidit on ne sušča otročišča s nami, umret: i svedut rabi tvoi starosť raba tvojego, otca že našego, s pečaliju vo ad:
32 rab bo tvoj ot otca vzja otročišča, glagolja: ašče ne privedu jego k tebe i postavlju jego pred toboju, grešen budu ko otcu vsja dni.
33 Nyne ubo prebudu tebe rab vmesto otročišča, rab gospodinu: otročišč že da idet s bratijeju svojeju:
34 kako bo pojdu ko otcu, otročišču ne sušču s nami? Da ne viždu zlych, jaže obrjaščut otca mojego.

45

1 I ne možaše Iosif uderžatisja vsem predstojaščym jemu, no reče: otoslite vsech ot mene. I ne predstojaše ni jedin Iosifu, jegda poznavašesja bratii svojej.
2 I ispusti glas s plačem: slyšaša že vsi Jegipťjane, i slyšano bysť v domu faraonove.
3 Reče že Iosif bratii svojej: az jesm Iosif: ješče li otec moj živ jesť? I ne mogoša bratija otveščati jemu: smutišasja bo.
4 Reče že Iosif bratii svojej: približitesja ko mne. I približišasja. I reče: az jesm Iosif, brat vaš, jegože prodaste vo Jegipet:
5 nyne ubo ne skorbite, niže žestoko vam da javitsja, jako prodaste ma semo: na žizň bo posla ma Bog pred vami:
6 sije bo vtoroje leto glad na zemli, i ješče pjať let osta, v nichže ne budet oranija, ni žatvy:
7 posla bo ma Bog pred vami ostaviti vam ostanok na zemli i prepitati vaš ostanok velij:
8 nyne ubo ne vy poslaste ma semo, no Bog: i sotvori ma jako otca faraonu i gospodina vsemu domu jego i kňazja vsej zemli Jegipetstej:
9 potščavšesja ubo, vzydite ko otcu mojemu i rcyte jemu: sija glagolet syn tvoj Iosif: sotvori ma Bog gospodina vsej zemli Jegipetstej: snidi ubo ko mne i ne umedli:
10 i vselišisja v zemli Gesemli aravijstej, i budeši bliz mene ty i synove tvoi, i synove synov tvoich, ovcy tvoja i volove tvoi, i jelika suť tvoja:
11 i prepitaju ťja tamo, ješče bo pjať let budet glad na zemli, da ne pogibneši ty i synove tvoi, i vsja imenija tvoja.
12 Se, oči vaši viďat, i oči Veniamina brata mojego, jako usta moja glagoljuščaja k vam:
13 vozvestite ubo otcu mojemu vsju slavu moju suščuju vo Jegipte, i jelika vidite: i uskorivše, privedite otca mojego semo.
14 I napad na vyju Veniamina, brata svojego, plakasja nad nim, i Veniamin plakasja na vyi jego.
15 I oblobyzav vsju bratiju svoju, plakasja nad nimi: i po sich glagolaša k nemu bratija jego.
16 I pronesesja glas v domu faraonove, glagoljušče: priidoša bratija Iosifova. Vozradovasja že faraon i rabi jego.
17 Reče že faraon ko Iosifu: rcy bratii svojej: sije sotvorite: napolnite sosudy vašja (pšenicy) i idite v zemlju Chanaaňu,
18 i vzemše otca vašego i imenija vaša, priidite ko mne: i dam vam ot vsech blag Jegipetskich, i sneste tuk zemli:
19 ty že zapovežď sija: vzjati im kolesnicy ot zemli Jegipetskija, detem ich i ženam ich: i poimše otca svojego, priidite:
20 i ne poščadite očima sosudov vašich: vsja bo blagaja Jegipetskaja vam budut.
21 Sotvoriša že tako synove Izrailevy: dade že im Iosif kolesnicy po poveleniju faraona carja (Egipetska), i dade im brašno na puť:
22 i vsem dade suguby rizy, Veniaminu že dade trista zlatnic i pjatery rizy premennyja:
23 i otcu svojemu posla takožde, i desjať oslov vezuščich ot vsech blag Jegipetskich, i desjať mskov vezuščich chleby na puť otcu jego.
24 I otpusti bratiju svoju. I otidoša. I reče im: ne gnevajtesja na puti.
25 Izydoša že iz Jegipta i priidoša v zemlju Chanaaňu ko Iakovu otcu svojemu
26 i povedaša jemu glagoljušče: jako syn tvoj Iosif živ jesť, i on vladejet nad vseju zemleju Jegipetskoju. I užasesja v mysli Iakov: ne verovaše bo im.
27 Glagolaša že jemu vsja rečennaja ot Iosifa, jelika reče im. Uzrev že kolesnicy, jaže posla Iosif, ježe vzjati jego, ožive duch Iakova, otca ich,
28 i reče Izrail: veliko mi jesť (sije), ašče ješče Iosif syn moj živ jesť: šed uzrju jego, prežde neže umreti mi.

46

1 Vostav že Izrail sam i vsja suščaja jego, priide ko klaďazju Kljatvennomu i požre žertvu Bogu otca svojego Isaaka.
2 Reče že Bog ko Izrailju v videnii noščiju, glagolja: Iakove, Iakove. On že reče: čto jesť?
3 On že reče jemu: Az jesm Bog otcev tvoich, ne ubojsja izyti vo Jegipet: v jazyk bo velij sotvorju ťja tamo:
4 i Az snidu s toboju vo Jegipet, i Az vozvedu ťja do konca: i Iosif vozložit ruki svoja na oči tvoi.
5 Vosta že Iakov ot klaďazja Kljatvennago, i vzjaša synove Izrailja otca svojego, i sťjažanije, i ženy svoja na kolesnicy, jaže posla Iosif, vzjati jego:
6 i vzemše imenija svoja i vse sťjažanije, ježe sťjažaša v zemli Chanaanstej, vnidoša vo Jegipet Iakov i vse sema jego s nim:
7 synove i synove synov jego s nim, dščeri i dščeri dščerej jego, i vse sema svoje vvede vo Jegipet.
8 Sija že imena synov Izrailevych všedšich vo Jegipet kupno so Iakovom otcem svoim: Iakov i synove jego: pervenec Iakovl Ruvim.
9 Synove že Ruvimli: Jenoch i Fallos, Asron i Charmi.
10 Synove že Simeoni: Ijemuil i Iamin, i Aod i Achin, i Saar i Saul, syn Chananitidin.
11 Synove že Leviini: Girson, Kaaf i Merarij.
12 Synove že Iudiny: Ir i Avnan, i Silom i Fares i Zara: umroša že Ir i Avnan v zemli Chanaani. Byša že synove Faresu: Jesrom i Ijemuil.
13 Synove že Issacharovy: Fola i Fua, i Asum i Samvran.
14 Synove že Zavuloni: Sered i Allon i Achoil.
15 Sii synove Liini, ichže rodi Iakovu v Mesopotamii Sirstej, i Dinu dščer jego: vsech duš synov i dščerej tridesjať tri.
16 Synove že Gadovy: Safon i Angis, i Sannis i Fasovan, i Aidis i Aroidis i Areilis.
17 Synove že Asirovy: Ijemna i Jessua, i Ijeul i Varia, i Sara sestra ich. Synove že Variiny: Chovor i Melchiil.
18 Sii synove Zelfiny, juže dade Lavan Lii, dščeri svojej, jaže rodi sich Iakovu, šesťnadesjať duš.
19 Synove že Rachili, ženy Iakovli: Iosif i Veniamin.
20 Byša že synove Iosifu v zemli Jegipetstej, ichže rodi jemu Asenefa, dšči Petefria žreca Iliopolska, Manassiju i Jefrema. Byša že synove Manassiiny, ichže rodi jemu naložnica Sira, Machira. Machir že rodi Galaada. Synove že Jefraima, brata Manassiina: Sutalaam i Taam. Synove že Sutalaamli, Jedom.
21 Synove že Veniamini: Vala i Chovor i Asfil. Byša že synove Valovy: Gira i Nojeman, i Anchis i Ros, i Mamfim i Ofimim. Gira že rodi Arada.
22 Sii synove Rachiliny, ichže rodi Iakovu, vsech duš osmnadesjať.
23 Synove že Danovy: Asom.
24 Synove že Neffalimli: Asiil i Goni, i Issaar i Sellim.
25 Sii synove Valliny, juže dade Lavan Rachili dščeri svojej, jaže rodi sich Iakovu: vsech duš sedm.
26 Vsech že duš všedšich so Iakovom vo Jegipet, jaže izydoša iz čresl jego, krome žen synov Iakovlich, vsech duš šesťdesjat šesť.
27 Synove že Iosifovy, iže byša jemu v zemli Jegipetstej, duš devjať: vsech duš domu Iakovlja, jaže priidoša so Iakovom vo Jegipet, duš sedmdesjat pjať.
28 Iudu že posla pred soboju ko Iosifu sresti jego u Irojska grada v zemli Ramessijstej.
29 Vprjag že Iosif kolesnicy svoja, izyde vo sretenije Izrailju, otcu svojemu, ko Iroonu gradu: i javivsja jemu, napade na vyju jego i plakasja plačem velikim.
30 I reče Izrail ko Iosifu: da umru otnyne, poneže videch lice tvoje: ješče bo ty jesi živ.
31 Reče že Iosif ko bratii svojej: šed povem faraonu i reku jemu: bratija moja i dom otca mojego, iže byša v zemli Chanaani, priidoša ko mne:
32 oni že suť mužije pastusi, mužije bo skotopitatelije byša: i skoty, i voly, i vsja svoja privedoša:
33 ašče ubo prizovet vas faraon i rečet vam: čto delo vaše jesť?
34 Rcyte: mužije skotopitatelije jesmy, rabi tvoi, izdetska daže do nyne, i my i otcy naši: da vselitesja v zemli Gesem aravijstej: merzosť bo jesť Jegipťjanom vsjak pastuch ovčij.

47

1 Prišed že Iosif, poveda faraonu glagolja: otec moj i bratija moja, i skoti i volove ich, i vsja suščaja ich priidoša iz zemli Chanaani: i se, suť v zemli Gesem.
2 Ot bratij že svoich poja pjať mužej i postavi ich pred faraonom.
3 I reče faraon k bratijam Iosifovym: čto delo vaše? Oni že reša faraonu: pastusi ovčii, rabi tvoi, i my i otcy naši otdetska i dosele.
4 Rekoša že faraonu: obitati v zemli priidochom, nesť bo pažiti skotom rab tvoich: odole bo glad na zemli Chanaani: nyne ubo da vselimsja rabi tvoi v zemli Gesem.
5 I reče faraon Iosifu, glagolja: otec tvoj i bratija tvoja priidoša k tebe:
6 se, zemlja Jegipetskaja pred toboju jesť: na lučšej zemli poseli otca tvojego i bratiju tvoju, da vseljatsja v zemli Gesem: ašče že vesi, jako suť v nich mužije silnii, postavi ich starejšiny skotom moim. (priidoša že vo Jegipet ko Iosifu Iakov i synove jego: i uslyša faraon car Jegipetskij).
7 Vvede že Iosif Iakova otca svojego i postavi jego pred faraonom, i blagoslovi Iakov faraona.
8 Reče že faraon ko Iakovu: koliko let dnij žitija tvojego?
9 I reče Iakov faraonu: dnije let žitija mojego, jaže obitaju, sto tridesjať let: maly i zly byša dnije let žitija mojego: ne dostigoša vo dni let žitija otec moich, jaže dni obitaša.
10 I blagosloviv Iakov faraona, otide ot nego.
11 I vseli Iosif otca svojego i bratiju svoju, i dade im obderžanije v zemli Jegipetstej, na lučšej zemli, v zemli Ramessijstej, jakože povele faraon.
12 I deljaše Iosif pšenicu otcu svojemu i bratii svojej i vsemu domu otca svojego po čislu lic.
13 Pšenicy že ne bjaše vo vsej zemli, odole bo glad zelo: skončavašesja že zemlja Jegipetskaja i zemlja Chanaaňa ot glada.
14 Sobra že Iosif vse srebro obretšejesja v zemli Jegipetstej i v zemli Chanaani, za pšenicu, juže kupovachu, i razmerjaše im pšenicu, i vnese Iosif vse srebro v dom faraonov.
15 I oskude vse srebro ot zemli Jegipetskija i ot zemli Chanaanskija: priidoša že vsi Jegipťjane ko Iosifu, glagoljušče: dažď nam chleby, i vskuju umiraem pred toboju? Skončasja bo srebro naše.
16 Reče že im Iosif: prigonite skoty vašja, i dam vam chleby za skoty vašja, ašče skončasja srebro vaše.
17 Prignaša že skoty svoja ko Iosifu, i dade im Iosif chleby za koni i za ovcy, i za voly i za osly, i prekormi ich chlebami za vsja skoty ich v tom lete.
18 Prejde že to leto, i priidoša k nemu vo vtoroje leto i rekoša jemu: da ne kako pogibnem ot gospodina našego? Ašče bo skončasja srebro naše, i imenije i skoty pred toboju, gospodine, i ne ostasja nam pred gospodinom našim, točiju jedino telo i zemlja naša:
19 da ne umrem ubo pred toboju, i zemlja opustejet, kupi nas i zemlju našu chlebami: i budem my i zemlja naša rabi faraonu: dažď sema, da posejem i živi budem, i ne umrem, i zemlja ne opustejet.
20 I kupi Iosif vsju zemlju Jegipetskuju faraonu: prodaša bo Jegipťjane zemlju svoju faraonu, ibo odole im glad: i bysť zemlja faraonu.
21 I ljudi poraboti jemu v raby, ot kraja predel Jegipetskich daže do kraev,
22 krome zemli žrečeskija tokmo, toja bo ne kupi Iosif: dajanijem bo dade v dar žercem faraon, i jaďachu dajanije, ježe dade im faraon: sego radi ne prodaša zemli svojeja.
23 Reče že Iosif vsem Jegipťjanom: se, kupich vas i zemlju vašu dnes faraonu: vozmite sebe semena i sejte na zemli:
24 i budut plody jeja, i da daste pjatuju časť faraonu, četyri že časti budut vam samem v semena zemli i na prepitanije vam i vsem suščym v domech vašich.
25 I rekoša: oživil ny jesi, obretochom blagodať pred gospodinom našim, i budem rabi faraonu.
26 I ustavi im Iosif zapoveď daže do sego dne na zemli Jegipetstej pjatuju časť dajati faraonu, krome zemli žrečeskija: ta točiju ne bjaše faraoňa.
27 Vselisja že Izrail v zemli Jegipetstej, na zemli Gesem, i nasledstvovaše ju: i vozrastoša, i umnožišasja zelo.
28 Požive že Iakov v zemli Jegipetstej sedmnadesjať let: i byša dnije Iakovli let žizni jego, sto četyredesjať sedm let.
29 Približišasja že dnije Izrailju ježe umreti, i prizva syna svojego Iosifa i reče jemu: ašče obretoch blagodať pred toboju, podloži ruku tvoju pod stegno moje i sotvoriši nado mnoju milosť i istinu, ježe ne pogrebsti mene vo Jegipte,
30 no da počiju so otcy moimi: i izneseši ma iz Jegipta, i pogrebeši ma vo grobe ich. On že reče: az sotvorju po slovesi tvojemu.
31 Reče že: klenisja mne. I kljatsja jemu. I poklonisja Izrail na konec žezla jego.

48

1 Bysť že po glagolech sich, i povedano bysť Iosifu, jako otec tvoj iznemogaet: i poim dva syna svoja, Manassiju i Jefrema, priide ko Iakovu.
2 Povedaša že Iakovu, glagoljušče: se, syn tvoj Iosif grjadet k tebe. I ukrepivsja Izrail sede na odre,
3 i reče Iakov ko Iosifu: Bog moj javisja mne v Luze, v zemli Chanaani, i blagoslovi ma
4 i reče mi: se, Az vozrašču ťja i umnožu ťja, i sotvorju ťja v sobranija jazykov: i dam ti zemlju siju i semeni tvojemu po tebe vo oderžanije večnoje.
5 Nyne ubo dva syna tvoja, iže byša tebe v zemli Jegipetstej prežde prišestvija mojego k tebe vo Jegipet, moi suť: Jefrem i Manassia, aki Ruvim i Simeon budut mne:
6 syny že, jaže ašče rodiši po sich, budut tebe: vo ima bratii svojeja prizovutsja ko žrebijam onych:
7 az že jegda iďach ot Mesopotamii Sirskija, umre Rachil mati tvoja v zemli Chanaani, približajuščusja mi ko ippodromu Chavrafy zemli, ježe priiti vo Jefrafu: i pogreboch ju na puti ippodroma: sej jesť Viflejem.
8 Videv že Izrail syny Iosifovy, reče: čto tebe sii?
9 Reče že Iosif otcu svojemu: synove moi suť, jaže dade mi Bog zde. I reče Iakov: privedi mi ja, da blagoslovlju ich.
10 Oči že Izrailju ťjažko videsta ot starosti, i ne možaše videti: i približi ich k nemu, i lobza ich, i objat ja.
11 I reče Izrail ko Iosifu: se, lica tvojego ne lišichsja, i se, pokaza mi Bog i sema tvoje.
12 I otvede ich Iosif ot kolen jego, i poklonišasja jemu licem do zemli.
13 Poim že Iosif dva syna svoja, Jefrema v desnicu, prjamo levicy Izrailja, Manassiju že v levuju, prjamo desnicy Izrailevy, približi ich k nemu.
14 Proster že Izrail ruku desnuju, vozloži na glavu Jefremlju, sej že bjaše menšij, a levuju na glavu Manassiinu, premeniv ruce,
15 i blagoslovi ja i reče: Bog, Jemuže blagougodiša otcy moi pred nim, Avraam i Isaak, Bog, Iže pitaet ma izmlada daže do dne sego,
16 Angel, iže ma izbavljaet ot vsech zol, da blagoslovit detišča sija, i prozovetsja v nich ima moje, i ima otec moich, Avraama i Isaaka, i da umnožatsja vo množestvo mnogoje na zemli.
17 Videv že Iosif, jako vozloži otec jego ruku desnuju svoju na glavu Jefremlju, ťjažko jemu javisja: i prija Iosif ruku otca svojego oťjati ju ot glavy Jefremli na glavu Manassiinu,
18 i reče Iosif otcu svojemu: ne tako, otče: sej bo (esť) pervenec, vozloži ruku desnuju tvoju na glavu jego.
19 I ne choťjaše, no reče: vem, čado, vem: i sej budet v ljudi, i sej voznesetsja: no brat jego menšij bolij jego budet, i sema jego budet vo množestvo jazykov.
20 I blagoslovi ja v tom dni, glagolja: v vas blagoslovitsja Izrail, glagoljušče: da sotvorit ťja Bog jakože Jefrema i jako Manassiju. I postavi Jefrema vyšše Manassii.
21 Reče že Izrail Iosifu: se, az umiraju, i budet Bog s vami, i vozvratit vas ot zemli seja na zemlju otec vašich:
22 az že daju ti Sikimu izbrannuju svyše bratii tvojeja, juže vzjach iz ruki Amorrejski mečem moim i lukom.

49

1 Prizva že Iakov syny svoja i reče im: soberitesja, da vozvešču vam, čto srjaščet vas v poslednija dni:
2 soberitesja i poslušajte mene, synove Iakovli, poslušajte Izrailja, poslušajte otca vašego.
3 Ruvim, pervenec moj, ty kreposť moja i načalo čad moich: žestok terpeti i žestok upornik:
4 dosadil jesi jako voda, da ne voskipiši: vozšel bo jesi na lože otca tvojego, togda oskvernil jesi postelju, ideže vozšel jesi.
5 Simeon i Levij bratija soveršista obidu ot voli svojeja:
6 v sovet ich da ne priidet duša moja, i k sobraniju ich da ne prilepjatsja vnutrenňaja moja: jako vo gneve svojem izbista čeloveki, i v pochoti svojej prerezasta žily junca:
7 prokljata jarosť ich, jako uporna, i gnev ich, jako ožestočisja: razdelju ich vo Iakove i razseju ich vo Izraili.
8 Iudo, tebe pochvaljat bratija tvoja, ruce tvoi na plešču vrag tvoich: pokloňatsja tebe synove otca tvojego:
9 skimen lvov Iuda: ot letorasli, syne moj, vozšel jesi: vozleg usnul jesi jako lev i jako skimen: kto vozbudit jego?
10 Ne oskudejet kňaz ot Iudy i vožď ot čresl jego, dondeže priidut otloženaja Jemu, i Toj čajanije jazykov:
11 privjazujaj k loze žrebja svoje i k vinničiju žrebca osljate svojego, isperet vinom odeždu svoju i kroviju grozdija odejanije svoje:
12 radostotvorny oči jego pače vina, i bely zuby jego pače mleka.
13 Zavulon pri mori vselitsja, i toj na pristanišči korablej, i prostretsja daže do Sidona.
14 Issachar dobroje vozžela, počivaja posrede predelov,
15 i videv pokoj, jako dobr, i zemlju, jako tučna, podloži ramy svoi na trud, i bysť muž zemledelec.
16 Dan suditi imať ljudi svoja, jako i jedino plema vo Izraili,
17 i da budet Dan zmij na puti, seďaj na rasputii, ugryzaja pjatu konsku:
18 i padet konnik vspjať, spasenija ždyj Gospodňa.
19 Gad, iskušenije iskusit jego: on že iskusit togo pri nogach.
20 Asir, tučen jego chleb, i toj dast pišču kňazem.
21 Neffalim stebl raspuščajuščajasja, izdajaj vo otrasli dobrotu.
22 Syn vozraščen Iosif, syn vozraščen moj revnostnyj, syn moj junejšij, ko mne obratisja:
23 na negože sovetujušče ukorjachu i naljacachu naň gospodije streljanij,
24 i sotrošasja s krepostiju luki ich, i razslabeša žily myšcej ruk ich, rukoju silnago Iakova: ottudu ukrepisja Izrail ot Boga otca tvojego,
25 i pomože tebe Bog moj, i blagoslovi ťja blagoslovenijem nebesnym svyše i blagoslovenijem zemli i imuščija vsja: blagoslovenija radi soscev i ložesn,
26 blagoslovenija otca tvojego i matere tvojeja: preodole pače blagoslovenija gor prebyvajuščich i blagoslovenija cholmov večnych: budut na glave Iosifove i na verse (glavy) bratij, imiže obladaše.
27 Veniamin volk chiščnik, rano jast ješče i na večer daet pišču.
28 Vsi sii synove Iakovli dvanadesjať: i sija glagola im otec ich, i blagoslovi ich: kojegoždo po blagosloveniju jego blagoslovi ich,
29 i reče im: az prilagajusja k ljudem moim: pogrebite ma so otcy moimi v peščere, jaže jesť v sele Jefrona Chetteanina,
30 v peščere Sugubej, jaže prjamo Mamvrii v zemli Chanaani, juže sťjaža Avraam peščeru u Jefrona Chetteanina v sťjažanije groba.
31 Tamo pogreboša Avraama i Sarru ženu jego, tamo pogreboša Isaaka i Revekku ženu jego, tamo pogreboša Liju,
32 v sťjažanii sela i peščery, jaže jesť v nem u synov Chetteovych.
33 I presta Iakov zaveščaja synom svoim, i vozloživ Iakov noze svoi na odr umre, i priložisja k ljudem svoim.

50

1 I pripad Iosif na lice otca svojego, plakasja (gorko) o nem i oblobyza jego:
2 i povele Iosif rabom svoim pogrebatelem pogrebsti otca svojego. I pogreboša pogrebatelije Izrailja.
3 I ispolnišasja jemu četyredesjať dnij: tako bo isčisljajutsja dnije pogrebenija: i plakasja jego Jegipet sedmdesjat dnij.
4 Jegda že preidoša dnije plača, glagola Iosif ko velmožam faraonovym, glagolja: ašče obretoch blagodať pred vami, rcyte o mne vo ušy faraonu, glagoljušče:
5 otec moj zaklja ma prežde skončanija (svojego), glagolja: vo grobe, jegože iskopach sebe v zemli Chanaani, tamo ma pogrebi: nyne ubo vozšed pogrebu otca mojego i vozvraščusja. I rekoša faraonu po slovesi Iosifovu.
6 I reče faraon ko Iosifu: vzydi, pogrebi otca tvojego, jakože zaklja ťja.
7 I vzyde Iosif pogrebsti otca svojego. I sovzydoša s nim vsi rabi faraoni i starejšiny domu jego, i vsi starejšiny zemli Jegipetskija,
8 i ves dom Iosifov i bratija jego, i ves dom otca jego i srodnicy jego: ovcy že i voly ostaviša v zemli Gesem.
9 I sovzydoša s nim i kolesnicy i konnicy, i bysť polk velik zelo.
10 I priidoša na Gumno Atadovo, ježe jesť ob on pol Iordana, i rydaša jego rydanijem veliim i krepkim zelo: i sotvori plač otcu svojemu sedm dnij.
11 I videša žitelije zemli Chanaanskija plač na Gumne Atadove i reša: plač velik sej jesť Jegipťjanom. Sego radi narečesja ima mestu tomu plač Jegipetsk, ježe jesť ob on pol Iordana.
12 I sotvoriša jemu tako synove jego, jakože zapoveda im.
13 I vzjaša jego synove jego v zemlju Chanaaňu i pogreboša jego v peščere Sugubej, juže sťjaža Avraam peščeru v sťjažanije groba ot Jefrona Chetteanina, prjamo Mamvrii.
14 I vozvratisja Iosif vo Jegipet, sam i bratija jego i vsi sovozšedšii pogrebsti otca jego.
15 Videvše že bratija Iosifovy, jako umre otec ich, reša: da ne kogda vospomanet zlobu našu Iosif i vozdajanijem vozdast nam za vsja zlaja, jaže pokazachom jemu.
16 I prišedše ko Iosifu rekoša: otec tvoj zaklja prežde končiny svojeja, glagolja:
17 tako rcyte Iosifu: ostavi im nepravdu i grech ich, jako lukavaja tebe pokazaša: i nyne priimi nepravdu rabov Boga otca tvojego. I plakasja Iosif, glagoljuščim im k nemu.
18 I prišedše k nemu rekoša: se, my tebe rabi.
19 I reče k nim Iosif: ne bojtesja, Božij bo jesm az:
20 vy soveščaste na ma zlaja, Bog že sovešča o mne blagaja, daby bylo jakože dnes, i prepitalisja by ljudije mnozi.
21 I reče im: ne bojtesja, az prepitaju vas i domy vašja. I uteši ich, i glagola im po serdcu ich.
22 I vselisja Iosif vo Jegipte sam i bratija jego i ves dom otca jego: i požive Iosif let sto desjať.
23 I vide Iosif Jefremli deti do tretijago roda: i synove Machira syna Manassiina rodišasja pri bedrech Iosifovych.
24 I reče Iosif bratii svojej, glagolja: az umiraju, poseščenijem že posetit vas Bog i izvedet vas ot zemli seja v zemlju, o nejže kljatsja Bog otcem našym Avraamu, Isaaku i Iakovu.
25 I zaklja Iosif syny Izrailevy, glagolja: v poseščenii, imže posetit vas Bog, sovoznesite i kosti moja otsjudu s vami.
26 I skončasja Iosif syj let sta desjati: i pogreboša jego, i položiša v race vo Jegipte.

{pokazať odnu glavu na stranice}